Toda trafikantka je dosegla svoj namen: siromaku se je od strahu in skrbi zvrtilo v glavi. Ves siv in zgrbljen je visel v svojem naslanjaču, ne videč Blanke, ki je zmagoslavno stala pred njim in rasla v svojih nadah malone do stropa ...
Stana je prišla o pol osmih. Rdeča od mraza in vsa dišeča po svežini je naglo stopila v sobo. Toda v njenih jasnih očeh se je tajilo kakor zadrega in kakor skrivnost.           (Dalje prihodnjič.)
Dora Grudnova: Nocoj
Nocoj je trudna misel moja: kot ptica plaha išče, bega, bolno izmučena ne najde brega, da bi počila trudna krila svoja; in v duši moji tih je plač: bolest skrivnostna, brez imena, vesoljstva bol — le zaslutena, v njej rije brazde ostre — črn orač; srce je v tiho žalost mi objeto: ne upa več in ne sprašuje, ko plaho vedno, zdaj miruje, kot samo vase bilo bi zakleto.
Pastiiškin:  Samosilniku
Visoko, previsoko stojiš;
stržen ti je samogoltna hlimba.
Le da jih preveč ne ugonobiš,
ko mrkne ti zarja zlaganega nimba ...
K. Dobida: Jesenska razstava
Kot je bil oddelek «Slovenskega umetniškega društva» enoten in zaokrožen v značaju svojega stremljenja, tako je bilo med skupino ostalih razstavljalcev opaziti globoka nasprotja, ne samo v načinu izražanja, temveč še bolj v stopnjah umetnostne kvalitete. Idejne skupnosti med temi tako raznovrstnimi elementi ni bilo, kar velja za starejše, a še bolj za naraščaj, ki ni pokazal malone nobene upanje vzbujajoče individualnosti. Najjačja osebnost izmed vseh pa je bil nedvomno R i h a r d Jakopič.
Razstavil je precejšnjo zbirko del, med njimi več svojih starejših motivov, ki jih obnavlja vedno s svežim zanimanjem in z
12
177