Igra je igra
11. Prcveč zares.
Mejičarjev Jožek je bil od sile živahen deček. Kjcr se je prikazal med tovariši, povsod ga je sprem-ljalo veselje in smeh. Prav izvrstno je znal posne-mati vedenje raznih ljudi. Danes je nastopal kot bru-sač in tako dobro posnemal starega Rezijana, da je bila vsa hiša polna smeha. Drugič se je pa usedel na stol, vzel v roke razdrapan škorenj in ga obdelaval, kakor bi bil najmanj že deset let čevljar. Koliko je bilo zabave, ko je Jožek pokazal,, kako se obnaša pijanec na cesti, kako meri njeno širino, kako se sled-njič prevaga v cestni jarek in tam obleži!
Da, Jožek in pijanec! Ali se še spomnijaš ti-stcga dne, Jožek!   Kako je bilo?
Skrivaj je ukradel Jožek nckaj denarja in v vaški gostilni kupil žganja, da ga bodo imeli oče za delavce, — tako se je zraven zlagal. V resnici pa ni bilo tako. Jožek ga je hotel popiti sam, zato da bi bolje pokazal, kako se vede pijanec. Kaj si vsega ne izmisli, kaj ne!
Naglo in s strahom je popil Jožek tisto ne-srečno pijačo. In potem med svojc tovariše! Ali bo smeha, ko bo Jožek pokazal pijanca v vsej resnici!
Jožek gre. Nekaj časa gre dobro, prav dobro. Toda polagoma se začne delati tema pred njegovimi očmi — nekaj čudnega: tema sredi poldneva — glava postaja težka, cel svet se zavrti pred njim, in Jožek pade in obleži in leži dolgo časa nezaveden.
Važno naročilo.
170
          Bled in prepaden se je vrnil Jožek domov, rav-
no ko je šlo solnce k večernemu počitku. Srečata se z mamo.
»Kaj pa ti je, Jožek?«
»Bolan sem.   Glava me boli.«
»Boš pa moral v posteljo, bo najbolje.«
Jožek gre za mamo.
To nesrečno žganje! Vso noč ga je bolela glava, nezhosna žeja ga je mučila, spati ni mogel, Oh, da bi bilo že skoro jutro! Kako so vendar ponoči dolge ure, kadar človek ne more spati!   Strašno!
Drugi dan je bilo pač že malo bolje, a ne še popolnoma. Vse je Jožka bolelo: glava, roke, noge, život- Jed mu ni dišala kakor prejšnje dni. Potem pa še tisti strah: Kaj, ko bi naši zvedeli, odkod moja bolezen!
Nekaj groznega sta bila tista dva dneva v Jož-kovem življenju. Bolezen je minula; starši niso zve-deli nič, tovarišem tudi ni nič povedal, kako je hotel igrati »zares« pijanca. V Jožkovi glavi pa živi še danes spomin na tisti nesrečni čas.
In prav je, da živi. Zakaj od tistega dne Jožek — danes že dvajsetletni vojak-korenjak — ne po-kusi nobene opojne pijače več in pravi, da je tudi zanaprej nc bo.
Svojo nezgodo je zaupal samo meni in je končal z besedami: »Takrat sem spoznal, da je pijanec naj-bolj nesrečen revež na svetu.«              J. E Bogomil