PESMI Leopold Staff UVODNA PESEM Častim modrost in zvezde, rad imam vrtove, v lepoto, v sanje verujem, slavim godove, ki nanje si Umetnost le izbrance vabi: poznam bridkost in zmote, vem za bol v pozabi, utvare, dvomov mrak in strto hrepenenje, a vendarle opevam in slavim življenje — ker dolgo bil v gozdovih sem, v gorah temačnih. Po dnevih sončnih hodim v mislih in oblačnih s težavo kakor po velikih, čudnih mestih — z vrčem na glavi gre tako dekle po cesti, a v vrču vino skrito je in pa solze... Sem ljubil, vem, iz česa pesmi se rode: bolnike gledal sem, po zdravju koprneče, in pri vodnjakih ženske videl sem noseče, čez žitna polja hodil, grobno sem poljano, živel sem — nič človeškega mi ni neznano. Zato so moje misli, ki so mi v pomoč, otožno vedre kakor starček, sadje zroč. Učim vas videti ljubezen, radost v smehu, grenko sladkost v solzah, bolno dobroto v grehu. proslavljam v pesmi, v molku tajnosti življenja. od modre žalosti ves veder, vešč trpljenja. (Cvetoča veja. 1908) DEVIŠKE BREZE Deviške breze kot srebrilo — zlat list zletel v smaragd je trav. Med mrežo vej je s sinjo svilo ribnik in nebes zasijal. Leskeče v jutru se poljana. Tišina boža rast dreves, s trepetom listja vzvalovana. Priklanja vetrič stebla v ples. 400 Tako je tiho in sanjavo in svet tako je lep in mil, kot da pobožala si travo pred hipom ti z robovi kril. (Cvetoča veja. 1908) PO LETIH Po dolgih letih prvič spet — kako mineva čas, mineva — jeseni grem skoz drevored. Na lipi listje podrhteva, leži na stezi soj lahan. Poseka v dveh redeh sameva. Na klop, ob star drevesni panj oprto, naglo se ozrem ... Tu sva sedela tisti dan ... In hitro mimo dalje grem. (Cvetoča veja, 1908) ZAČETEK PRAVLJICE Večer pač mora priti, draga — vse zaman je. Kaj gledaš me neverno, v dvomu sredi smeha? Prišel bo, pa čeprav počasi, kot uteha — ves blag, sladak pozlatil trav bo valovanje. Zlat mora biti, da v večerno šepetanje kot bakla bo vzplamtela drevju črna streha. Za to živeti sončno morava, brez greha zoper lepoto, sanjajočo v nama skrivne sanje. Tako živeti, da, ko Haron nas poprosi v svoj čoln, bom tiho zrl val, kako nas nosi in zginja breg, v zahodu sončnem ves sijoč. In da bom mogel te zaljubljeno objeti in svojo zgodbo po otroško ti začeti kot pravljico najlepšo: »Živel sem nekoč...« (Cvetoča veja, 1908) 401 26 Sodobnost RADOST IN BOL SREČE IN TRENUTKA Čemu strmite mi skoz meglo solz, oči, v umirajoče sonce na večerni strani? Tako priklepa vas zaton njegov in kri, čeprav skeli v zenicah kot prisad na rani? Kaj ni dovolj, da dolg in sončen bil je dan, da bi z veseljem ga shranili med spomine, oči priprli, preden pade senca nanj? Mar vsako radost plačamo z boljo, ker mine? Ne poljubujte, ustnice, v poslednjo slast teh ust, ki skrivajo opojnost mi medeno. Omama bo pustila dvoje trpkih brazd, spomine vroče ohladila v bol ledeno. Je naše hrepenenje res tako brez dna, da smrt naj polni mu življenjske korenine? Naj na prepadni rob pripelje nas steza? Mar vsako radost plačamo z boljo, ker mine? Med pesmijo in hipom, ki zbudi odmev, valovi in stopinjo, ki potone vanje, pismom v rokah in gibom, ko pečat boš snel, vabilom in pa jutrom, ko bo potovanje, med dvignjeno roko in vejo, kjer je sad, — spi sreča, ki najslaje nam srce prešine, — med usti in kozarcem, polnim vina, nad ... A vsako radost plačamo z boljo, ker mine. (Cvetoča veja, 1908) CURRICULUM VITAE Otroštva mojega slabotni, bledi cvet kot v rastlinjaku krilo senc je ljubkovanje, plašno, boječe gledal sem stvari vsakdanje in stopal sem ob tujih rokah oprijet. Mladost mi prvo je perut poslala v svet, ko cenil sem jesenske dni nad pomladanje in ljubil le molčanje, sanje, vzdihovanje, oblakom spletal vence iz cvetočih let. 402 Šele od kipov in od drevja in od trave, ki živel z njimi dolgo sem sred daljnih cest, naučil se vedrine sem preproste, prave. Odkar nekdanja žalost gora razvalin je in sončnim vzhodom sem odprt in zvest, srce razume me in ljubijo boginje. (V senci meča. 1911) LJUBI, POZABLJAJ... Ljubi, pozabljaj, kesaj se in želi, dvigaj se, padaj boleče, ubogo, »proč, hrepenenje!« in »vodi me!« veli, to je življenje — nič in kaj mnogo... Išči v puščavah si zlato kovino, v mračen tolmun se po biser zapodi. da bi za tabo ostali edino v pesku sledovi in krogi na vodi... (Labod in lira, 1914) GOSJA PASTIRICA Z resnobo štirih let, v predolgem krilcu, bosa in v preveliki jopi siopiclja za mejo, potem se ji nožice v blatno lužo vdrejo, ob ranem svitu, preden osuši se rosa. Si rdečo pentljo vpletla je v lanene lase, za pasom nosi kruh za lakoto in žejo, v desnico si vtaknila vrbovo je vejo, z levico pa za sabo vleče zlate klase. Gosi red — vsaka se kot ladjica poganja, kot belih so vprašajev vrsta za vprašanja: ali otrok njih vodi, ali to negodo one drže kot trak snežen, braneč pred škodo? In na ovinkih vrat obračajo v skrbeh, če ji pastirska šiba še tiči v dlaneh ... (Poljske stezice, 1919) 403 26* GNOJ Gnoj častivredni, dobrodejno govno. dišiš kot znojna kmetova pazduha in nova koža kmečkega kožuha, z ostrino mlade čvrstosti prepolno. Moč rodovitnosti imaš čarovno in zemlje te telo kaj rado duha. V tebi je up naš, da dovolj bo kruha, ko setev dala zrnje bo ponovno. Kadar kot zdravje prikipiš iz hleva, svežina večne te moči preveva — slabičem mestnim vzbujaš gnus. težave. Črnim bogovom dela pa, ko rano se v mrazu dimiš kot kadilo žgano. dišiš nad vse Arabije vonjave! (Poljske stezice, 1919) CAR Leta beže kot oblaki, a nade moje kot smreka zelene so večno. Senca večerna se daljša za mano, moje srce pa je srečno. Jalovo, trdo oral sem ledino, živel sem v stiskali srca in ne v blišču, a za tolažbo obe sem si roki grel pri življenja ognjišču. Žalostne hranim v spominu dogodke, ki jih od smrti nihče ne predrami, kar pa v življenju najlepše je, vselej daleč je, daleč pred nami. Misli in pesmi, ljudi in živali ljubim — in zvezde, dih polja in cvetje, pravi življenja čar pa si je našel onkraj gor časa zavetje. (Visoko drevje, 1932) 404 KLJUB LETOM Kljub lotom jasno v jutri zro zenice, srce mi bije s stare vere silo. Morda je v stavku tem le pol resnice in upa pol. da se bo to spolnilo. Cepra\ prešli mladosti so nasmehi in dvome snuje čas iz svoje preje, podobna tale misel je utehi: mladost gre hitro, starost -- še hitreje. (Visoko drevje. 1932) V stiski zaklicalo je v večerni nemoči toneče srce. nežno na čelo poljubijo sanjske peruti vse, ki trpe. Zgoraj molči v poletni, brezzvezdnati noči spokojno nebo. ki ga ni videti, a človek ga čuti kot božjo roko. (Visoko dre\je. 1952) Kdo ve. če dobra je setev, ki jo sprejela je gruda? 0 pesmi moje. ta žetev skopa je. vredna ni truda. Na skalo sejal sem. vrh peska, a zrno zdravo in kleno, povrne iz mene sled bleska se v sonce pradavno ognjeno. 1 trujen na srcu in duhu k počitku odpravim telo in kakor kmet s črnim kožuhom odenem se s celo zemljo. (Visoko drevje, 1952! 405 ARS POETICA Neulovljivi mi odmev de z dna srca: »Ujemi me, da ne bi posinjel, zbledel, prosojen v temi zgubil se!: Že kot metulja ga lovim, ne da očaral svet bi rad — da hip v obliko spremenim, da ti bi me razumel, brat. Naj pesem, ki se s strun glasi, ko si nadene ritem, zvok, bo jasna kot pogled v oči, preprosta kakor stisk je rok. (Barva medu, 1936) OB UNIČENJU CHOPINOVEGA SPOMENIKA V VARŠAVI Ni bron te upodabljal, temveč zrak, drhteč od zvokov, bolj od sanj lahak — kot angelske roke se glasba vije. v nebeških zborih spleta v harmonije. Čeprav že rešen si in te ne tlači brezmejna podlost kot tvoj svet domači, občutil na višinah si duha kot genij pač premnogo muk, gorja. Tvoj skromni bron azil je tako slavo, da ti edina božala je glavo z muziko žarkov zarja rožnoprsta. Kar je planila rok predrznih vrsta v tvoj mir. Ves slep od besnosti krvnik razbil na kose je tvoj nemi lik, ti zadnjo željo spolnil nehote: — Ko umrem. mi prehodite še srce, da živo ne bilo bi pokopano! — Zdaj v eno samo si razpadel rano. Zgodila se ti volja je edina. srce je tvoje — tvoja domovina, 406 vsa prebodena. Sam ostal si živ, ne strt. Dokler ne bo vihar minil, igraš — enak bogovom — v grom bobneči Veliki Žalni Marš sveta nesreči. (Mrtvo vreme, 1946) POGLED V PRIHODNOST Kako velike se pesnitve piše? Ne, da po nebu švigaš kot kometi in da tišino motiš med planeti, ko pegaz. vprežen v voz. drvi vse više. Temveč tako, da se srce zadiše, ko mlatiš ga kot s cepcem rž poleti, in misel na vsakdanji kruh te neti, ki bo nasitil zopet naše hiše. Bij lastne prsi kakor plat zvona, da strašnih jih besed pomen navda: zapori, suženjstvo, pritisk, tiranstvo! In plane pesem kot krvava reka. kot prapor krikne z bledih ust v prostranstvo: svobodo in ljubezen za človeka! (Mrtvo vreme, 1946) Pesmi izbrala in prevedla Rozka Štefanova 407