PRILOGA
Leto TI1I.
T Ljubljani, dne SI. fnllfa 193».
»9. štev.
Umrl je nas ueliki
učenjak
Kakor smo že zadnjič poročali, se je hudo ponesrečil vseučiliški profesor g. dr. Franc J&-senko. Čez dva dni je podlegel poškodbam v 57. letu starosti. Z njim smo izgubili našega največjega rastlinarja. Malo nas je, zato tem huje občutimo izgubo takega moža, ki je zanesel ime našega rodu po vsem svetu. Česar doslej noben učenjak ni dosegel, je dognal on z vztrajnim delom. Križal (oplodil) je pšenico s cvetnim prahom rži ter dobil novo vrsto pšenice, ki druži skromnost in odpornost rži z žlahtnostjo pšenice.
1928. je razstavil te svoje križance na jubilejni kmetijski razstavi v Ljubljani. Ko se ta nova žitna vrsta uravnovesi, bo velikega pomena zlasti za našo borno grudo, ker da tudi na slabi zemlji odličen pridelek. Pokojni profesor je po rodu škofjeločan. Njegov oče je bil ključavničar. Ker mu je oče že v sami mladosti umrl, se je moral naš učenjak sam zaslužiti kruh za svoje študije. Pokojnik ni bil le velik učenjak, temveč tudi vesel človek, ki je rad pel. Dober človek je bil, ki je dal vse za svojo mater in sestre ter skrbel za svoje učence kakor oče. Naj počiva v miru y svoji domači zemlji! Njegova dela bodo ostala svetel spomenik velikega duha, njegovo življenja pa bodi najlepši zgled vsemu našemu rodu.
Pokojni učenjak med svojimi križanci rži in pšenice na botaničnem vrtu v Ljubljani. Križanci so letos izredno dobro obrodili in nudijo obilno gradiva za nadaljnja znanstvena raziskovanja v zamotanih vprašanjih dednosti rastlin v obče. Slika, Id je poslednja in menda tudi edina, kaže znanstvenika pri vzgajanja novih križan ic
Slika levoi
Profesorjevi delavci pri delu na Botaničnem vrtu. Vsak skop-I jen klas dobi tuljeo iz prosojnega perga-menta, da se prepreči slučajna oplodba od zunaj. Na kole okrog se pripne mreža, da vrabci ne pozobljejo že itak maloštevilnih
zrn.
Križanec pšenice in
rži
Slika levoi
Ponos naše vojne mornarice
V četrtek zjutraj je priplula v Boko naša nova ponosna vojna ladja, rušilec »Dubrovnik«. Poleg admirala g. Marijana Poliča, načelnika štaba g. Vrtljana in častniškega Zbora jo je pričakala velika množica prebivalstva. Pokali so topiči, iz množice pa so doneli pozdravni klici. Ko Je prijadraj v Boko, je ponosni »Dubrovnik« pristal v tivatski luki, kjer Je bil tudi navdušeno pozdravljen.
Najmlajši rod slovenskih pevcev in pevk v tujini
Dvanajst let po požigu tržaškega Narodnega doma
V sredo 13. t. m. se je že dvanajstič ponovila obletnica onega strahovitega večera — bil je torek 13. julija 1920 — ko so iz ponosne šega
doma, zažgani bencinom, ki so ga vojaki fašisti prinašali iz bližnje vojašnice, zaplapo-lali ogromni plameni, ki niso zamrli vse do prihod-srede, dokler ni naš dom, po
osmih dneh požara, požgan v resnici do tal. Tržaški rasistični tisk se je vsako leto spominjal te obletnice s spominskimi članki, v katerih je proslavljal »junaštvo« požigalcev m njihovega vodje, Francesca Giunte, kateremu Je to »junaštvo« prineslo najsijajnejšo kariero: od nemaniča, kakor Je prišel iz Toskane v renjikolsko Kalifornijo, Trst, s trebuhom za kruhom, se je povzpel do poslanca v rimskem parlamentu, do tajnika fašistične stranke, tajnika velikega fašističnega sveta ini državnega podtajnika v samem predsedstvu vlade.
Ob grobu požrtvovalnega narodnega učitelja
Preteklo soboto so pokopali v Mariboru upokojenega šolskega upravitelja g. Frana Gostin-čarja. Z njim je legel v grob vnet prosvetni delavec in požrtvovalni narodnjak, ki pa v svoji veliki skromnosti ni iskal ter tudi ni dosegel priznanj za svojo narodno zvestobo in požrtvovalnost. Kot mlad učitelj je služboval v Frankolovem in Šoštanju, potem pa v Grižah, od koder pa je zaradi svoje narodne zavednosti moral nastopiti pot na druga službena mesta v najslabših krajih. Ko se je 9. in 10. gusta leta 1899. v Celju vršil zlet čeških in slovenskih visokošolcev, je
nahujskana nemčurska druhal dejansko napadala naše narodnjake, ki so ji bili posebno na poti, ko so se po prireditvah vračali na svoje domove.
Med drugimi je bil napaden tudi pokojni Gostinčar, ki Je v silobranu streljal. S tem si je nakopal največje sovraštvo, četudi so vsa oblastva končno spoznala, da ni ničesar zakrivil. Zapustiti je moral lepe Griže in služboval je potem v Dobju, v aZbukovju in v Sv .Petru pod Sv. Gorami. Med vojno je bil kot politični osumljenec pod nadzrstvom, po prevratu pa je bil deležen edinega zadoščenja za dolgoletno preganjanje z imenovanjem za šolskega upravitelja v Zidanem mostu. Pokoj je užival osem let, težki bolezni pa je podlegel v svojem 68. letu v Mariboru, kjer službuje njegova hčerka gdč. Danica kot poštna uradnica. Na zadnji poti ga je spremljalo mnogo stanoviskih tovarišev, Sokolov, lovcev, ribičev ter drugih prijateljev in znancev. Pod vodstvom učitelja g. Ne-rata so mu člani društva »Poštni rog« zapeli v slovo, v imenu tovarišev in Sokolov pa se je od njega poslovil z nagrobnim govorom učitelj g. Hofbauer iz Hrastnika.
Slika desno:
Nazaj k Silmu
pojde rožnodol-
ska filmska umetnica Ida Kravanja, na-zvana Ita Rina, ki se je lani poročila in zapustila film
Na zletu vestfalskih izseljencev v Marlu, ki ga je vodil naš zaslužni predsednik g. Pavel Bolha, so priredili tudi otroški koncert. Nastopili so otroci iz Gladbecka, Oster-felda, Suderwicha, Sodingena in iz drugih mest. Kdor je poslušal te naše slavčke, »e mu je moralo orositi oko. Zapeli so okrog deset pesmi. Potem pa je otroški zbor
tz Gladbecka spet pokazal, da prednjačl. Nastopil je govorilni zbor, ki je izvrstno podal Ločniškarjevo pesem: »Mi smo rudarji..«. Govorilni zbor je bil deležen navdušenega ploskanja in vzklikov. Pohvalo je v polni meri zaslužil. Za njim je deklamirala hčerka gospe Zeličeve iz Essena znano Aškerčevo pesem: »Mi vstajamo«. In spet so otroci zapeli in stare rudarje očete m rudarske matere pomaknili v davno potekla leta svoje mladosti,, ko so po sončni Kranjski, štajerski, Notranjski in Primorski doživljali svoje detinstvo. Ta najmlajši rod v Vestfaliji je bil duša vse prireditve.
Ko so pred pred 27 leti sklenili naši starejši bratje na ustanovnem občnem zboru pri br. Cene-tu, da se ustanovi so-kolsko društvo, se je že ob istem času porodila srečna misel, da postavijo v doglednem času lastno streho, ki bo močno žarišče sokolske misli v naši
prijazni dolini. Izvolil se je odsek za zgradbo lastnega doma, ki je takoj začel pridno delovati. Zbiral je od zrna do zrna vse do takrat, ko se je vžgal svetovni požar, ki je na mah pretrgal vsako uspešno delovanje. Ko pa je v naši mladi državi začelo Sokolstvo čvrsteje dihati svobodni zrak, je nadaljeval gradbeni odsek svoje predvojno delo in počel s podvojenimi silami uresničevati želje po lastnem domu. Z odprto roko so nam priskočile na pomoč razne korporacije. Zlasti naši ožji rojaki, raztreseni tam po daljni Ameriki, še niso pozabili svoje ribniške doline in so nam poslali kar tri izdatne dolarske vsote, plod pridnih ameriških zbirk. Tudi požrtvovalnost Ribničanov Bamih je utrjevala v nas zavest, da nam slednjič vendar vzrase ponosna, lepa stavba sokolske misli in moči. Toda ni bilo primernega stavbišča in odložiti smo morali gradnjo. V tej stiski nam je priskočila izdatno na pomoč mecenka in podpornica vsega dobrega in naprednega stremljenja; Naša stara prijateljica, ribniška posojilnica nam je začrtala prostor, kjer naj se dvigne naš bodoči sokolski hram. In lani 1. junija nas je združila na stavbišču majhna svečanost, ko sta zapela prva lopata in prvi kramp veselo pesem dela. Skromno in počasi se je pričelo dvigati zidovje nad temelji, toda naše veselje je bilo tem iskrenejše, tem veličastnejše je bilo naše razpoloženje, saj so se vendar enkrat uresničile naše 27-letne sanje. In 14. dan meseca avgusta je določen, da se svečano odpro vrata našega hrama podvojenemu sokolskemu delu in stremljenju, da pomagamo čvrsto in vztrajno pri zgraditvi in utrditvi naše mlade.
svobodne domovine.
Preteklo nedeljo je proslavilo kamniško gasilno društvo svojo 50-letnico. Ustanovitev društva sega v čase, ko se je v Kamniku pričelo z veliko vnemo razvijati kulturno in društveno življenje. Ustanovitelji društva so bili ugledni kamniški meščani: župan dr. Maksimilijan Samec, Josip Močnik, Prane Fišer, Franc Hrastnik, Alojzij Stadler, Alojzij Vremšak, Julij Stare in Maks Veršič. Prvi načelnik je bil lekarnar Josip Močnik, poznejši župan kamniški. Njemu je sledilo v 50 letih 9 načelnikov, med-katerimi sta najdalj vodila društvo Josip Fajdiga (18 let) in Franc Homar (14 let). Sedanji načelnik je požrtvovalni g. Ernest Škof, ki zavzema v občinskem svetu mesto podžupana. Društvena kronika poroča o plodonosnem delu društva v teku pol stoletja. Pri neštetih požarih so se izkazali naši gasilci kot hrabri branitelji narodnega premoženja pred divjim ognjenim elementom, zlasti pa 1. 1887., 'ko je v smod-nišnici gorelo skladišče smodnika in je bila nevarnost, da se bo vnelo še skladišče žvepla, kar bi bilo seveda za mesto velika nesreča. Meščani so takrat bežali iz mesta proti Ljubljani," gasilci pa so junaško vztrajali na svojih mestih. Pa ne samo pri požarih, tudi pri drugih nesrečah so kamniški gasilci uspešno vršili svojo nalogo. V društvu je takoj ob ustanovitvi zavel zdrav naroden duh in je pričelo svoje delovanje v slovenskem poveljevanju. Stalno je napredovalo, z zbiranjem prispevkov in nakupovanjem novega orodja je množilo društveni inventar, ob 20-letnici pa si je postavilo krasen gasilni dom. Ob 30-letnici si je nabavilo motorno brizgalno, tretjino stroškov za nabavo je prispevalo vojno ministrstvo, da s tem nekoliko odškoduje kamniško gasilstvo za veliko požrtvovalnost, s katero so 1. 1912. pogasili nevarni požar na Ravnah, v neposredni bližini smodnišnice. Letos so si vrli Kamničani nabavili še eno motorno brizgalno in prizidali k Gasilnemu domu veliko, prostorno shrambo za orodje. S tem je notranji tehnični preustroj društva za gasilsko službo v glavnem dosežen. Oboje so v nedeljo slovesno blagoslovili. Cerkvene obrede blagoslovitve je izvršil kamniški dekan g. Matej Rihar, kumovali pa sta gospe Rauterjeva in Cererjeva. Jubilejna proslava je privabila v Kamnik poleg mogočne armade gasilcev tudi veliko množico gasilstvu naklonjenega občinstva od vseh strani. Z velikim veseljem je Kamnik sprejel v svojo sredo pokrovitelja bana g. dr. Marušica in mi- » nistra za telesno vzgojo g. dr. Kraljeviča. Priznanje, ki sta ga s tem visoka gosta Izkazala našemu gasilstvu za njegovo požrtvovalnost, bo nova vzpodbuda k nadalj-nemu uspešnemu delu. Marljivim kamniškim gasilcem veljajo ob zlatem jubileju
naše na.iprisrčnešje čestitke!
Slika desno:
Srednjeveška straža
Connaughtski vojski vojvoda nadzi-stražo pred london-ra kraljevo telesno sko St. James palačo. Straža je še zmerom tako oblečena, kakor je določil angleški kralj Henrik VII. leta 1485.
Deset let pod lastnim sokolskim krovom
S požrtvovalnostjo in vztrajnosejo, ki skoro nima primere, so šli škofjeloški Sokoli takoj po svetovni vihri na delo in so si sredi mesta zgradili ponosni Sokolski dom, ki je bil 6. julija 1922 z ogromnim nadvušenjem in zadoščenjem izročen članstvu v uporabo. V tesnih prostorih se Sokol pred otvoritvijo pač ni mogel razamhniti, zato pa je bil ln je tem lepši njegov polet naslednja leta, ko se je sokolska edinica tako rekoč podesetorila. Sokolski dom je veljal 1 milijon dinarjev, ki so bili plačani v devetih letih. Naravno, da se je z lastno streho tudi društveno življenje močno dvignilo in se poživilo. V društvu deluje sedaj nad 10 odsekov, ki jim prednjači tehnični zbor z vsemi, in to močnimi društvenimi telovadnimi oddelki. Za telesno in duševno vzgojo članstva je dobro preskrbljeno. Ob desetletnici otvoritve doma se Sokoli in Sokolice s hvaležnostjo spominjajo vseh onih prednikov, ki so pripomogli, da je dobilo društvo lastni krov. Stavbena odsek je izvršil v kratkem času več nego bi se kdajkoli moglo od njega pričakovati. Novi, vsem, zahtevam odgovarjajoči Sokolski dom je mnogo pripomogel, da se je državno in nacionalno življenje v škofji Loki utrdilo na vsej črti. Kakor je Sokol lani naslovesneje praznoval 25-letnico obstanka, prav tako so loški bratje in sestre 17. julija z javnim nastopom in drugim sporedom dali poudarka desetletnici po otvoritvi domia. Mejniki dela in doseženi uspehi naj bodo loškim Sokolom vzpodbuda za nadaljnje smotre, ki vodijo v sokolski organizaciji vsidar kvišku
ln navzgor.
Ob zlatem jubileju kamniških gasilcev
Gorjanski župan — šestdesetletnik
Pred 60 leti je v trdni kmetski hiši pri Ormožu zagledal luč sveta g. Jakob Kunstelj, župan, posestnik, trgovec in gostilničar iz Gorij pri Bledu. Po kmetijski šoli na Grmu in odsluženi vojaški službi se je začel doma udejstvovati v javnem življenju. Bil je med ustanovitelji skoro vseh gorjanskih društev, tako Hranilnice in posojilnice, Gasilnega društva ter
Kmetijskega društva, kateremu je bil tudi nad 20 let poslovodja. Pred 30 leti si je izbral zvesto
družico, najskrbnejšo mater desetim otrokom, veliko dobrotnico reve-žev. Jubilant je moral od strani svojih političnih nasprotnikov mnogo pretrpeti. V vojni dobi je vodil aprovizacijo, kar je bilo pač težavno zaradi splošnega pomanjkanja in zaradi hujskanja političnih zagrizencev. To je dalo povod, da se je moral po vojni zagovarjati proti očitkom in je iz dolge pravde zmagoslavno odkorakal kot poštenjak s popolnim zadoščenjem. Posebno ob vsakih volitvah so mu nasprotniki na vse mogoče načine skušali krasti čast, toda g. Kunstelj uživa iskreno spoštovanje vseh gorjanskih poštenjakov. Pred letom je bil postavljen za gorjanskega župana in prav strokovnjaško vodi občino. V priznanje njegove poštenosti in odličnosti ga je tudi domači Sokol postavil za starosto.
Obisk podjetnega rojaka iz Amerike
Na obisk iz Amerike je prišel že četrtič poljanski rojak g. Ivan Tavčar, po domače Vrbančev Janez, ali kakor se sedaj piše, John Techer. V Ameriko se je podal, ko mu je bilo komaj 17 let, in si je tam tekom 36 let s svojo pridnostjo in
vztrajnostjo ustanovil dobro eksistenco. Po dolgih letih težkega dela, trpljenja in isaknja se je stalno naselil v Novi Mehiki v malem mestu Gal-lupu, kjer si je uredil dobro trgovino. Stari domovini je ostal zvest, obiska jo je, kakor že rečeno, sedaj četrtič, je sicer pravi Amerikanec, v slovensko govorico pa vpleta mnogo hrvatskih besed, ker prebiva v okolici njegovega novega doma mnogo Hrvatov in Srbov. Odkar je z doma, je prepotoval že velik del sveta. Naš prijatelj izhaja iz rodbine Tavčarjev v Poljanah, ki nam je naklonila pisatelja dr. Ivana Tavčarja. Vrban Tavčar, ki je prišel iz Kopačnice ali od nekod drugod izpod Blegoša okrog leta 1770. v Poljane in tudi kupil sedanjo Vrbančevo hišo, je bil njegov in tudi dr. Tavčarjev praded. Stara očeta obeh sta bila po očetu brata, po materah pa polbrata in bratranca, ker sta bili njuni materi sestri. To je torej dvojno sorodstvo po pradedu in babicah. Naš rojak iz Amerike je sin poslednjega gospodarja prvotne hiše Tavčarjev v Poljanah, pred štirimi leti umrlega Jurija Tavčarja. Vrbanača. Mati, stara blizu 80 let, je še živa, na domu pa živi tudi sestra Francka, omožena Varlova. V Ameriki so še trije bratje in ena sestra. Z gospo Tavčarjevo, ki je tudi prišla iz Amerike, pa ni v sorodstvu. Življenje g. Johna Techerja nudi dober primer vztrajnosti in podjetnosti naših izseljencev.
Slika desno t
Vil jemo vi sinovi
Nedavno se je pridružil Avgust Viljem sin bivšega nemškega cesarja, nacistom, drugi sin Eitel Friderik pa
se je pridružil stahlhelmovcem.
Slika ga kaže v novi uniformi.
S strupenim plinom nad gozdne Škodljivce
ljivcem, zlasti proti gosenici borove sovke, ki napravi vsako leto ogromno škodo v gozdovih Nemčije. Letalo lahko oprašl v kratkem času velike komplekse s strupenim plinom in pokonča vso škodljivo zalego. — Zgoraj: Letalo praši strupeni prah nad gozdom. Spodaj: Piloti študirajo zemljevid. Vsi so v plinskih maskah, kajti strupeni prah škoduje v večjih množinah vdihan tudi človeku
Tako je umrl „kralj čevljev"
Nemški princ — portugalski kralj?
Don Duarte Braganški,
čigar mati je princesa Loewemstein - Wertheim, ki so ga sorodniki bivše vladajoče dinastije po smrti razkralja Manuela priznali za pretendenta na portugalski prestol. Don Duarte je bil rojen 1907 na avstrijskem gradu Seewenstein in je zdaj dijak friburške univerze
Podpis lausannske pogodbe
Angleški ministrski predsednik Mac Donald podpisuje pogodbo. Besno ob kraju mize: nemški državni kancelar Papen in nemški vnanji minister Neurath. V sredi: angleški vnanji minister sir John Simon. Poleg njega na levi: francoski ministrski predsednik
Herriot
Nedavno je na Angleškem neka svinja vrgla 25 mladičev. Ker ni
so ji dodali še nekaj »dojilj«
Razpolovljeno in razdejano letalo češkega veleindustrijca Tomaža Bate po nesreči
Izredna plodnost