VSEBINA str RAST št. 3-4 (117-118) UVODNIK O šoli 215 Bariča SMOLE LITERATURA Poezija Cikel iz spetega sadja 217 David BEDRAČ Pesmi 222 Franci ŠALI Znova 226 Marica ŠKORJANEC Golob Mačka 227 Razgled Ozimina 228 Proza Sestrična 229 Tone PAVČEK Na stranskem tiru 233 Suzana TRATNIK Mina 237 Stane PEČEK Prevod Muholovec 239 Zilhad KLJUČANIN Prevod: Bariča SMOLE Ptica iz druge jate 245 Zlatko TOPČIČ Prevod: Bariča SMOLE KULTURA Kapiteljska njiva v Novem mestu 250 Borut KRIŽ Valvasor-tehnik in izumitelj 255 Stanislav JUŽNIČ Abu Soliman misijonar in veliki raziskovalec 263 Rasto BOŽIČ Petdeset let avtoceste bratstva in enotnosti 269 Zorka ŠKRABE Tujerodne invazivne vrste 274 Maja SMOLE DORDEVIČ NAS GOST Pesnik, ki gre za soncem. Pogovor s pesnikom, esejistom, prevajalcem in urednikom, akademikom Tonetom Pavčkom 278 Ivan GREGORČIČ DRUŽBENA VPRAŠANJA Izgradnja gospodarskega središča JV Slovenije 297 Igor VIZJAK Dolenjsko, posavsko in belokranjsko gospodarstvo v strukturi konkurenčnosti slovenskega in svetovnega gospodarstva 309 Joža MIKLIČ ODMEVI IN ODZIVI Sprehod skozi slikarsko-kiparske odprtine neprehodov 319 Aleksandra ROŠER Maja Kastelic: Slilke 2004 - 2006 320 Goran MILOVANOVIČ Franjo Stiplovšek in Krško 322 Oži LORBER Novomeške hiše in ljudje 324 Boris CiOLEC Poljudno slikovita dežela situl 327 Rasto BOŽIČ Kristalno prelivanje metaforičnih stanj in občutij 329 Bariča SMOLE Černačevi garači in postopači 330 Franci ŠALI Zgodba o težki mladosti suhokranjskega dekleta 331 Franci ŠALI KRONIKA Marec april 2008 334 Lidija MARKELJ NASLOVNICA: Kr/ysztof Pilula: BISERNO SOZVEZDJE, akril, 2008, 100 x 120 cm Igor Banfi: OGRAJE - VRATA, mešana tehnika na platnu, 2008, 50 x 60 eni ŠT. 3-4 (117-118) JULIJ 2008 Če učenca prvega razreda vprašate, kaj je počel v šoli, bo največkrat rekel, da so se igrali, vi pa boste morda pomislili, daje dobro, če se učijo skozi igro, saj šestletniki zares potrebujejo igro in vso pozornost dveh gospa v razredu. Ampak potem pridejo v drugi razred in v njem je samo ena učiteljica. Družba Solnic (in šolnikov, če je kje kakšen) ne ceni, obremenjeni so s kupom administracije, vse mora biti zapisano, opisovati morajo uspeh učencev, cel majhen elaborat o vsakem od njih morajo narediti, pripravljati jih morajo na tekmovanja, imajo toliko dopusta kot kakšen uradnik, čeprav jim po ušesih neprestano odmeva vrišč, čeprav naj bi bili s srcem in glavo čisto z otroki, z vsakim posebej ... Ne morejo se zazreti skozi okno in si odpočiti oči na drevesu pred šolo, največkrat niti na bolniško ne grejo, prestojijo angine, ki jim bodo pustile posledice na srcu, pa na ščitnici, da o glasilkah niti ne govorimo ... Lani jeseni je ena od znank, ki ima najstarejšo hčer v drugem razredu neke ljubljanske šole, prijokala z govorilnih ur; rekli soji, da malčica ne zna brati in se mora tega naučiti doma. Seveda ne zna, tega so se komaj začeli učiti. Starša sta visoko izobražena, on ima poklic, ki zahteva dežurstvo, če tega ni, študira, ker dela doktorat. Tudi mamica ima visoko izobrazbo in je v službi, največkrat pelje mlajša dva v vrtce, starejšo pa v šolo, domov pridejo ob petih, kaj žensko čaka potem, je menda vsem jasno ... Ta mama kljub obremenjenosti spremlja svojega otroka, najbrž pa jih je kar nekaj, ki tega zaradi različnih razlogov ne morejo. Seveda je treba vaditi branje tudi doma, ampak šola bi morala najti čas za učenje branja in za njegovo utrjevanje. Menda je eden od ravnateljev na svoji šoli uvedel tedensko četrt ure branja za vse zaposlene, tudi za snažilke, mimo načrtov in “menedžeriranja”, ki naj bi ga ravnatelj opravljal zdaj, ko imajo vodje šol pretežno to nalogo. Nobene okrogle mize ni o tovrstnih zagatah staršev in otrok, bolj malo je zapisanega, vendar domnevam, daje problemov kar nekaj. Pred leti meje tako obupana znanka prosila, da njenemu osnovnošolcu razložim Gregorčičevo Soči. Pogledala sem v fantov zvezek in tam je pisalo: anafora, epifora, anadiploza ... Pogovarjala sva se z njim o tej reki, na kateri j c s straši med počitnicami že raftal, pa o fašizmu in prvi svetovni vojni in se potem z njim spustila po Gregorčičevih brzicah. Ko sva priveslala tja, kjer “trudno leze in počasi”, je rekel: “Saj je čisto preprosto!” Upam, da so v šoli govorili o Gregorčičevih poezijah tudi drugače, pa fant ni poslušal. Morda so tudi zapisali še kaj več, le on ni. Prav gotovo pa ni bilo prav, tla so zastrupili krasoto “hčere planin” s tujkami, ki z doživetjem pesmi nimajo ničesar skupnega, povrhu pa še s primeri niso bile ilustrirane. Po šoli se neusmiljeno lomasti, z njo eksperimentirajo, kot ne bi bila izjemno občutljiv organizem, kvečjemu kakšen Merc se oglasi, pa nek ravnatelj je odstopil, v oddaje največkrat povabijo kakšno naftalinsko bivšo ravnateljico; javnost pa večinoma molči. In ko šolski sindikat izpogaja kakšno svojo pravico, šolnikom rečejo, da upajo, kako bodo zdaj več in bolje delali. Zdravnikom lega seveda niso rekli in še komu ne ... Cernu to pišem? Ker mislim, daje naloga osnovne šole, da otroke nauči predvsem brati. Potem bodo znali brati tudi pesmi in še kaj, tudi navodila nalog pri liziki in kemiji, pa številke, zemljevide pa vse drugo ... V medijih je toliko vsebin in podob, da jih že tako odtegujejo od tega, če pa so v branju šibki, je tovrstna nevarnost še toliko večja. In menim tudi, da nekateri učitelji ne bi smeli učiti, tisti pa, ki to znajo in zmorejo, bi morali biti pošteno plačani in imeti tudi dopust kot nekoč. Najprej pa bi se morala spremeniti politika izobraževanja, za katero imam včasih občutek, da namenoma vzgaja in izobražuje tako, da bi bili učenci nekoč nevedne ovčice. Takšna kot je, se je začela že pod vodstvom prejšnjega ministra, zanimivo pa je, da se tudi pod vodstvom sedanjega samo razvija v isti smeri. Po moje je učitelj/ica v šoli zato, da vzgaja in uči, ne pa da izpolnjuje kupe obrazcev, prosi, kdaj lahko vpraša, sestankuje, zbira točke za napredovanje, pripravlja “projekte”, vodi učence na tekmovanja, jim nalaga izdelavo plakatov in izpolnjuje pogoje, kolje “sodoben pristop v komunikaciji s starši" in “sposobnost upravljanja digitalnih tehnologij”, kot piše med drugim v razpisih na spletni strani pristojnega ministrstva. V tej številki Rasti žal ni nobenega zapisa na to in podobne teme, čeravno je bilo zaprošenih nekaj strokovnjakov - praktikov, da bi pisali o njej. Je pa Joža Miklič zapisala pogovor z Borisom Ložarjem, ki govori o pomenu znanja za razvoj in o kritičnih zaostankih Slovenije na kadrovskem področju, Tone Pavček pa v imenitnem intervjuju, ki ga je z njim naredil Ivan Gregorčič, opozarja, da ima šola dve možnosti: naredi lahko človeka, uspešnega za življenje, ali pokornega in poslušnega delavca. Bariča Smole UVODNIK Rast 3-4 / 2008 RAST - L. XIX David Bedrač I CIKEL !Z SPETEGA SADJA ČEŠNJA Okrog rdeče pomladi se bo ovila. Do koščice ni daleč. Do koščice ni blizu. V centru mesa je center. Od tam izvira. Od tam njeno ljubkovanje zgodnjega jutra v sebi. Pozni večerje tudi zakopala vase. Pod toplo, rdečo kožo. Nastavlja se. In vabi. In vpliva na sonce. Sonce jo posnema, ko pada izza drevesa kot rdeča češnja in se obesi na drevo. K njej. In začutita drug v drugem podobno koščico. BANANE Banane raziskujejo. V šopih stojijo. Ovohavajo skozi zelene nosove. Dolge so kot afriški dan. Kot pesek, ki ga nosijo za olupki. Pesek, ki se je strdi! v mehko belo srce. Banane raziskujejo dneve, njihove premike, ločitve, dihanje ljudi, ki baje bivamo. Banane nas ovohavajo kot umirjeni psi. Banane so na koncu rumene in obenem umazane s krvjo. Zemlja krvavi iz njih. Iz nosov se ji navzgor cedijo gosti, krvavi smrklji. ŠT. 3-4 (117-118) JULIJ 2008 LITERATURA Kje pravzaprav si, jagoda, ko te plemeniti žgano jutro? In kam? Kam se ti nabira tema? Globača? Tvoj kis? Kje se zmehča glava, ki leze vase? Kam rasteš, jagoda, ko ti postaja jutro pretesno in se nasloniš na čas? Na lastni prostor? Na večer, ki to ni? Kam počiš, ljubica, ko ti tu zmanjka prostora? LIMONA Limona poči. V sebe. S sunkom. S sunkom se zakotali. S sunkom šprične. Po Ustih. Solze se cedijo v veliko zemljo. In se vzpnejo nazaj. Oko zapeče: naše in njeno. In se sprime: naše in njeno. Med njima je vse, kar je okrog njiju, in kar je med in med in med. Kaj je? Kaj?! Da ni to, kar nam že vse življenje po tihem uhaja iz telesa ... Rekla bi, naj se otroci hranijo s koščicami, da bodo vzkalili, naj ji nežne roke ženske operejo obraz od znotraj, naj si moški operejo suha usta z njeno notranjo ranljivostjo, naj ostanke položijo na zemljo, na njeno telo, kije nastajalo, medtem ko je rasla nazaj v maternico, tja, kjer je bilo tako, kot bi ne bilo dovolj centimetrov. bi je bilo v vsakem milimetru kilometre ljubezni. JABOLKO Jo pravilno bereš? Je lepo napisana? Kako ji bo naslov - Jutro? Pena? Slad? Kako jo boš obrisal, da bo? Da še vedno bo? Zaljubljena in odprta? Kam jo boš dal -Na mizo? Na omarico? V usta? Jo upaš pregrizniti? Preklad? Ubiti? Jo boš res preklal z vsemi zobmi, da bo padla kot zdrobljena, hreščeča glasba, kot človek, ki se je upogni! iz prostora in postal nikjer in nikoli več? Jo upaš zabiti v čas? Izdreti iz lepote? Jo suniti? Se sploh upaš dotakniti njene energije? Njene ideje, ki jo nosi? Njenega, kar je njeno? Ona je, jabolko, gladko, da vse spolzi. Dosledno. In vedno. In večno. Čeprav jo imaš, je nimaš. Čeprav jo držiš, jo istočasno spuščaš skozi svoje središče. In iščeš naslov Pot? Dotik? Možnost?, kako jo obdržati in kako pojesti, ne da bi jo pri tem razdrl in ranil in spremenil v kašo in bi se spomnil, da bo čas nekoč to isto napravit s tvojim obrazom? LITERATURA Rast 3-4 / 2008 Ta zelena, mučilna naprava s koščicami, ta sadist z dlakavo skorjo, z nohti v očeh, s konicami v koži, z iglami v grlu, ta napeta piraja, ki plava v njem, ki odgrizne jezik in ustno votlino in splava med žile in nas žre od znotraj in nas do konca izprazni. Ta stroj, ki ima v sebi taborišče okusa, ki bo da! koščice v nas, da bodo napadle in posrkale svetlobo iz oči in številke iz mišic in mokri prah z dna kosti. In te koščice, dolge nič centimetrov, nam bodo kri zalepile nekega dne. Globoko v zemljo. ANANAS Zakaj si se spojil? Zakaj se nisi prevrnil v lastne oči na primer? Zakaj si oder? Se hočeš uprizoriti? Do kam? Do zemlje? Čez obraz? Prek svojih delov, ki sestavljajo odnose? S katerim bitjem bi cvetel, če te ne bi srečata usta, če te ne bi goltalo grlo, lačno in mlačno? Si res hočeš do konca zapeti skorjo? Biti nedostopen sadež, ki ničesar ne pozna? Ker se noče poznati ... Zakaj si se spojil? Zakaj vse takoj prežvečiš? Zakaj nas potem pljuvaš, kot da si ne zaslužimo? Kot da si zaslužimo le trdi pljunek, ananasov kamen? Slišiš, ananasek, zvonovi ti zvonijo? Krsta je v tebi. Ti si v n jej. Ti neseš njo, ona tebe. Ti se ustaviš, ona te zatesni in potuje naprej. Tako je to. Krste so vztrajne plesalke vesolja, mi njihovi soplesalei - one izbirajo, s kom bodo na koncu plesale ... HRUŠKA Imeti en sam namen: iti v njen ugriz in se vprašati, kje in kako se začeti in kdo je maternica komu. Imeti en sam namen: iti skozi njeno toplo stran in se segreti v njene olupke in se zadržati v peclju, potnem življenja. Imeti en sam namen: sebe spreminjati in se pojesti s hruško in se nenadoma s severa telesa glasno poklicati na jug. MALINA Mar ni življenje podobno malinam, ki jih grmi pripnejo nase in odpnejo nekega dne in spustijo skozi odprte predale zemlje? In ti predali še nihče doslej jih ni uspel zapreti! SEMENA Znebim se teže ..., ko smrt poseže -takrat bodo legla v prst bremena ..., Morana me odveže za vsa semena. KRESNA NOČ Prevesila je sevka v vodo. Na bregu topol je vzdrhtel. S krošnje k njej je list zdrse!... VABILO Poljubijo. Prisedi malo, semkaj na skalo, med plivkanje morja ..., zdi se, kot da bi k bregu trkljalo dragulje zrelega polja ... Ne bom ti segel v lase, LITERATURA ,C reket 1)01,1 VSe’ Rast 3-4 / 2008 kar nosi srce, 222 šel onkraj obzorja. Iz rezin sna več ne brstiš, grlica... Občutje je ugaslo, srce te je preraslo, odložilo .... seje oddahnilo. Si vezenina ugaslih utrinkov... ŽIVLJENJE Zmrzlo zemljo je ogrelo, drevo je razpelo popke, polje ozelenelo, iz panja je zvabilo čebelo, brskajo po poljih čopke. Življenje znova se je začelo: vzklilo je, pognalo, v mnogotero oživelo. Ljubilo, dajalo bo, se žrlo, trpelo .... dozorelo dogorelo. Le kaj bo letos, letos z mano počelo ... DARITEV Vem, kako ti je živeti z mano, z dediščino prednikov ... Sprosti dobro, zajezi slabosti, bolje nama bo v koži rodov. Motrim njeno gnezdo ... Na pomlad se ho vrnila, poletavala ho nad vodo. In jaz z njo. A kaj, če je ne ho ... POMLAD Ko te srce začuti, tedaj razpre peruti, rodi smehljaj, poleti tja v čebelji gaj. V DOLINO Od skal ogret sem poniknil pod krošnje, ovinkarim med smolnimi dehti, drčim ko vrag po kotanjasti rebri v globače, k njivam v ogradah, da prinesem zrak med domače. Tkem z nitmi sonca, stkano rad podarjam. V človeka verujem, vidim obzorja brez zla. Zato bi zdaj grabil, stiskal nenasitne goltance, tako mi je pri duši. Marica Škorjance ZNOVA Znova vdihavam zapuščenost. V dlani se zabadajo trnaste ograje junijskih vrtnic, priklepajo me na bežno odcvetanje, na vroče frfotanje popoldanskih ur Znova so začrtane moje poti naravnost in pod podvozom. Nikogar ne čakam sredi nesrečanj. Odpiram in zapiram neka vrata, a vrata so le nekaj minljivega, v brezčasnosti med mano in tistim zamolklim gozdom, na dan svetega Petra in Pavla v vonju negotovega dežja. GOLOB Ob morju tavajo počasni gosti, jesenski poldan je, nekje zvoni, otroci tekajo za smešnim starim možem, golob na cesti beli kruh drobi. Na valu sonce se je zaiskrilo, otrok zajokal je, golob drhti, na tlaku trupelce je v krvi obležalo, razbiti val ob kamnu se peni. Pobrala je goloba nekaj starka, na tleh ostala pega je krvi, stopila k bregu je in zamrmrala: »O živo ti njo jadna, baš si kao mi!« Žaromet, ki je švignil čez križišče cestnih svetilk, zapušča na cesti mačko s prašnim kožuhom. Zelena alga smrti se razrašča v krvavi solzi izteklih oči, odrezana šapa opotekaje se prede neskončni klobčič krvi. Pohlepna žeja življenja hlastanje liže z izsušenim jezikom zelena asfaltna tla. V avtu pa lupita pomaranče gospod in gospa. RAZGLED LITERATURA Rast 3-4 / 2008 V daljavi zobate ostrine gozdov. Razgaljene prsi bregov, ovite v prosojno meglo. Proti praznemu nebu iztezam prosečo dlan. Iz težke, vlažne prečute noči se spovija novembrski dan. V ogradi se pase živina in mimo hodijo ženske s črnimi rutami. AH je ozimina že vzklila? Tanko cvrkutaje vztrepeta v trnasti živi meji in izzveni, zvonjenje srebrni v prvi slani. Bežen stik najinih rok se razdvoji. Mimo naju gredo ženske s črnimi rutami in začudeno sklepajo roke. Na oranicah je ozimina že vzklila. Iz knjige Čas duše, čas telesa, 4. del, ki bo i/šla letos ob avtorjevi 80-letnici. LITERATURA Rast 3-4 / 2008 O njej pišem z zavistjo. Kot o nedoseženi vzornici. Vse življenje je bila pred menoj. Kot neustrašenka. Kot zgled za hrabrost. Vse življenje sc mi je zdela mlada in gibčna, ena sama hitrost, zagnanost ali v delo ali v veselje. Žalost in skrbi, ki jih ni bilo malo, je metala čez. ramo, četudi jo je navznoter grizlo. Z dovtipom, s šalo ali s kletvico seje kakor z zamahom roke pred nadležnim obadom branila in reševala. Rešila jo je zadnja gostja. Priklicala jo je z očitkom, češ, kaj se pa zdaj še ta obira. Tako je bila še v zadnjih dneh, že krepko čez osemdeset, v besedah gibčna in mlada, prava jezičnica. Moja sestrična. Sorodnikov ne izbiramo. Vsiljeni so nam ali podarjeni. O nas je odvisno, kako jih sprejemamo, vendar nemalo tudi od njih, kakšni so in kako znamo oboji hoditi po sorodniški brvi. Imaš srečo in se ujameš z bratom, s stricem, z nečakom, s sestrično in imaš narobe srečo in si ti tuj njim in oni tebi. Tujci v žlahti. Nežlahtno, vendar pogosto. Vezi so krhke in se lahko kaj kmalu pretrgajo. Včasih celo kruto in do kraja nerazumljivo, kot v zadnji vojni, ko je šel brat nad brata, sin nad očeta, nečak nad strica brez pomisleka in brez usmiljenja. Tudi mojo sestrično je ta surovost časa, kije šla med vojno po Dolenjski, zajela in ne le oplazila. Njen bratje bil najprej partizan, kasneje domobrance, njen fant in kasnejši mož pa obratno, najprej vaški stražar, potem do konca partizan. Menjavalo seje eno hudo z drugim. Le njeni trdoživosti in narobni naravi njenega cagavega rodu gre zahvala, da je prizadejano zlo prenašala in premagovala. Bila je namreč iz druge snovi kot mnogi v njeni ožji in širši žlahti, iz trdne in iz žlahtne. Tako se ob njenem značaju še zdaj kdaj sprašujem, če sva si midva zares v žlahti. Dejstva, rodovniki, sorodstvene zveze potrjujejo najino rodovno skupnost, najsi sva si bila zmeraj še tako različna. Njo je bila v življenju ena sama pridnost. Naj se zdaj, mrtva, spočije vsaj v zemlji, če že ne tudi v zasluženih nebesih. Tako ji govorim na dan mrtvih, ko ji, zmeraj svetlo goreči, prižigam svečo in se trudim stopati po njeni poti življenja. Življenje, ki ji je bilo dano, je bilo trdo in kruto, zaznamovano s hudim. Rodila se je kot zadnji otrok številčne družine, in kot taka je ob rojstvu požela nemalo negodovanja, češ, kaj pa je bilo še te treba. Potem sojo kot najmlajšo imeli radi, vendar še bolj zaradi zle usode v družini: njeni starejši bratje in sestre so umirali. Najprej za špansko, potem za slovensko. Smrt je večkrat kot rojstvo stopila v njihov in njen dom, njo pa je, kakor seje izkazalo, zmeraj utrjevala. Z njo je bila smrt milostna, ni je pahnila v obup, ampak dvignila k delu in v življenje. Pod prvim svojim priimkom pred poroko je še mladoletna dočakala, da soji iz boste na lojtrnem vozu na otepu slame pripeljali mrtvega brata. Bilje pražnje oblečen, kot daje šel na oklice, pa seje le sprehodil mimo največje domače njive Na loparju, zavit v temačno hosto, kjer se je prijazna veja bukve znižala in so ga temne sence sprejele medse. Nekaj let zatem je od doma odšla čez hrib v sosedno vas sestra, dve leti starejša, takrat komaj enaindvajsetletna. Ni se vrnila, našli sojo v bosti, počila je na mahu v zavetju dreves in s priklieano črno slovensko gostjo smrtjo ob sebi. Še jaz, tedaj otroče, pomnim sestričin jok in jok njene matere, moje botre, še čutim v nosnicah in v prsih dušljivo dehtenje rož in vencev, vidim beli pokrov krste s srebrnim križem, naslonjen na zid ob vratih, še slišim zabijanje žebljev v krsto in potem konja in voz in dolg žalosten sprevod i/. vasi do pokopališča na hribu pri fari. Sprevod, ki ni bil njen prvi, doživela jih je in preživela še veliko. Toda pri njej se je hudo obračalo v dobro, ne v slovensko cagavo smer: z vsako smrtjo in po vsakem pogrebu sta se v njej okrepili trdnost in trdoživost. Grizla je s še večjo ihto v breg, v strmino, vztrajala samotnica proti vsem urokom in blodnjam v svojem rodu, postajala zmagovalka nad cagavostjo in pričevalka življenja. Vedela je, kako je, ko pride siv dan z nebom, povešenim do tal, čutila, kako je, ko pride temna misel in te zvrtinči k tlom, spoznala, kako nemočen si, ko pride nemoč v telo, da bi kar samo leglo na tla, temno izročilo rodu ji je trobentalo o tem, vendar se je obrnila na svojo, na sončno stran. Morda je v takem hudem času zaslišala dober glas, prijazen klic, nemara se ji je skozi znova presvetleno obzorje oglasila nebeška trobenta, ki je razpršila temoto senc, ji dvignila misel od tal kvišku, daje vse, vse v njej reklo: Gremo naprej! V jutri. Stopila je v nov žlak, le na obrazu se ji je zaorala ena guba več. Pomnim, kol bi bral stare bukve: Odhajali so drug za drugim. Šli so, da se ne bi vrnili. Vidim: sprevod iz hiše očetove, iz doma življenja rine med molitvijo - ki je za nas bridko smrt storil - in med solzami živih na hrib mrtvih, od koder sc ne vidi ničesar več na tem svetu; spremljam ponovno sprevod mrtvega na njegovem zadnjem pohodu z znanega v neznano, z zemlje v zemljo. Sprejema jih mirno, pridušeno, odprtih rok, saj jih je vajena od prej, ko sojo orali, pleli, gnetli, tlačili in ljubili; zanje ostaja taka, kot jo poznajo in kakršna je za njih zmeraj bila: dobra, živa, domača. Pomnim, kot bi mi spomin obračal liste v stari bukvi: Meni, mladcu, ki je komaj zapustil otroštvo, je bilo gori na hribu, na mimopeškem britofu, zmeraj tesno in tuje. Če sem gledal po grobovih, meje obhajala žalost, ki ji še nisem dobro vedel pomena, če sem pogledal naokrog po dolini ali tja gor proti vabečima vzpetinama Golobinjeku ali k Sveti Ani, pa me je zalilo blagoglasje narave, mogočen slap lepote, da sem blagroval celo rajnke, ki imajo tako lep razgled s svojega zadnjega doma. Tako sem nezbran prisostvoval spet in spet obredu, ki je spuščal krste z mrtveci v jame in puščal sledi na obrazih živih. Čez dolgo sem se zavedel, daje ta obred v stalnem ponavljanju človeškega kroga, da je nekje, kot pri izviru studenca ali reke, začetek, ki se tu izteče v svoj konec. In potem sem vedel enkrat za vselej: Življenje in smrt sla kot zaporedje letnih časov. Zanjo, za sestrično, je bilo to zaporedje gosto in neusmiljeno. Vendar ga je zmogla. Med vojno je skoraj sama ohranila grunt pred propadom. Bila je povsod: v hiši, pri bolni materi, z burkljami za ognjiščem pri kuhi, s košem ali s keblieo v Stali pri živini, s plugom na polju, z motiko v vinogradu, s srpom na njivi, s snopom na podu, z voljo in Tone Pavček Sl Sl KR NA neustrašenostjo je branila in ubranila dom pred eno in drugo vojsko, pred mojo neizkušenostjo pri kmečkih opravilih in pred svojim strahom, da bo omagala. Zdržala je, obdržala na svojih ženskih ramah razmajani krov domačije. Rešila je ne le enkrat mater pred nameravanim odhodom za njimi, ki jih je že črna vila zvabila v smrt, rešila grunt in sebe. Po vojni se je zanjo začelo znova: poroka, otroci in delo, delo, delo. Ko seje hitrost upehala, ko bi lahko že prišel čas upočasnitve in oddiha, seje ponovilo obredje, ki gaje poznala v svojem rodu pred poroko. Slo je v grdem baladnem drncu: bolezen in smrt moža, potem nepričakovana smrt sina, komaj poročenega, nazadnje še samonasilni konec hčerke. Ko mi je o tem zadnjem udarcu usode nemalo pred svojim koncem govorila, mi je dala jasno vedeti, kako njeni domači, sin in snaha in vnuka, mislijo, da ne ve za pravi konec svoje hčerke, vendar da se motijo. “Midva”, mi je zaupno šepnila in se mi žalostna zastrmela v oči, “veva vse o tem in nama ni treba ničesar reči.” Res je, vedela sva, in to že dolgo. Ona od takrat, ko se je ob prvi bratovi smrti zavedla težke more na svojem rodu, jaz, ki sem bil, kljub drugačnosti, z njo tudi po tem v sorodu. Nisva govorila, nobene besede, nič, le pogled, s katerim gleda bolečina doživetega v obraz svoji usodi. Ona, slovenska smrt in jaz, duet že dolgo in ona, sestrična z njo, s slovensko smrtjo že mnogo preti menoj. Zdaj smo skupaj v troje. Najina rana: slovenska cagavost. Najina vera: življenje ostaja. Ona, tretja, je mirna, neprizadeta, zmeraj pripravljena svojim izvoljencem ponuditi lizol, vrv, plin, uspavala in jih odpeljati s seboj iz neobvladljive končnosti v neumljivo neskončnost. Ona je zmeraj na straži, zmeraj pripravljena, zmeraj slovensko uslužna. Gledam jo, sestrično, na podobah, ki vstajajo pred mano. Na največji šentjurski njivi, Na loparju, kjer pšenica ponuja roko svoje vasi sosedi in ptič, ko jo preleti sede počivat na najbližjo vejo, žanje, prva med žanjieami, s srpom zamahuje na široko, vendar čislo, po-vesmo pripravi in snop poveže mimogrede, kot bi za hip pogledala v sonce nad svojo glavo ali se uzrla po sklonjenih telesih družic, če jim je treba kaj reči, jih ohrabriti s šalo, s pohvalo, s pijačo. Neumorna in neuničljiva ne ve za utrujenost, ve samo poglavitno: pšenica je lepa in moramo jo čimprej spraviti v kozolec. Proti večeru, ko je voz naložen in pobrano zadnje raztreseno klasje, stoji v zahajajočem soncu na požeti njivi, v eni roki srp, z drugo si popravlja prepoteno ruto na glavi in reče mirno, zbrano: Čast Bogu, to je končano. Gledam jo doma, na dvorišču pred štirno, preplašeno, s strahom na obrazu, s solzami v očeh, ko je pravkar rešila mater, da sc ni utopila. Držijo, da ne omahne, stiskajo narahlo k sebi, ji govori v ponavljanju eno samo besedo »mat,mat,mat« in jo spravlja v hišo, na toplo, v varnost. Potem pride iz hiše, gre proti Štirni in jo zapre, odločno, dokončno, kot da zaključuje pravkar doživeti prizor. V obraz je bleda, utrujena, vendar senca zbeži z njega, ko reče, mirno in zbrano: Čast Bogu, srečno seje končalo. Vidim jo ob trgatvi v gorici. Zrelo grozdje, temne jagode črnine ji stresam v brento, ona pa žoka in dremša, da boja šlo čimveč v posodo in nc neha, dokler župa ne prekrije zmečkanih jagod. Smeje se, sama zrela in sladka kot grozdje, sama kot polnost in slavospev življenja, še ne dolgo poročena, mlada, pokončna, zmožna sama vreči brento na rame in jo nesli kamorkoli v hrib ali v dolino, v eno ali v drugo zidanico, najsi tudi še tako daleč. To težo odnese za radost kamorkoli in seveda vse drugače, kot je doslej nosila in nosi še zmeraj pezo svojega rodu in svoje še nepresahle bolečine. Vidim jo: zravnana stopa med trtami navzdol z brento na rami, nič ne pluskne ne na tla, ne po brenti in ne njej za vrat. Je postava iz starih zgodb. Grška kariatida. Ali Dolenjka, ki pravi: Zdržim vse. Nedolgo potem smo spoznali, da tega tedaj ne bi smela početi. Bila je pred porodom, čeprav ji ni bilo videti, sama pa kajpak o tem ni črhnila ne bele ne črne. Vendar je potem, ko je bil mošt v sodih, vsa svetla, rekla: Čast Bogu, tudi to je končano. Nazadnje sem jo videl v bolnišnici, kakšen teden predenje umrla. Nič ni tožila, nič javkala, ničesar prosila. Bolelo jo je, a je prestajala vse, kot da ne boli. Reševala se je s staro upornostjo in trmasto voljo kljubovanja vsemu hudemu, vmes seje, še bolj kot včasih, zatekala v humor, kot da ji je ta bolezen-dobrobit pač usojena in, kar je človeku namenjeno, mora sprejeti in molčati. Če pa se ob tem lahko smeje, pa še toliko bolje. Poskušala seje smejati, iz smeha ji je kdaj celo šlo v posmeh sebi in svoji bolezni, češ, vidite, zmorem tudi to. Tako je kljubovala zadnji resnici. Zanjo je vedela, videla jo je tesno ob sebi, jo najbrž tudi ogovarjala, potem pa rekla mirno, kot da je opravila tudi z njo: Čast Bogu, tudi to bo končano. Ko smo jo pokopavali tam gori na mirnopeškem griču, na pokopališču, kjer sojo čakali mnogoštevilni njeni dragi, od očeta in matere, bratov in sester, moža in sina, je bil vroč poletni dan. Žgalo je kot žge v dneh žetve pšenice ali ob setvi ajde. Tako sem jo za oddih od sparine vračal v preteklost, na njive, kjer sva skupaj orala, kjer je žela, in njive, ne več njene, so ji pele v slovo s travami in z. biljem, z večnostjo zemlje. Vračal sem jo v čas, ko so pokopavali njene, ko je komaj odrasla deklica morala s svojimi mrtvimi prestopiti v zrelost in odgovornost žene. Stala je jokajoča deklica pred hišo, v njej pa so pospravljali pare in seje zaslišalo zabijanje žebljev v krsto, daje šel srh po telesu. Tokrat tega nisem slišal, le od daleč, se je zdelo, da prihaja kot izročilo in vabilo: Pridi, ne boj se. Krsta je zdrsela v jamo, duhovnik je molil litanije za pokojno grešnieo in prosil Boga, da ji odpusti grehe. Neusmiljeno trdo so padale besede molitve vame, budile odpor in zagovarjale pred duhovnikom, pogrebci in Bogom njo, brezgrešnico, ki se je v stoterih bolečinah tisočkrat oprala grehov in vsake krivde. Tako je odšla pred mano. In četudi sorodnikov ne izbiramo, bi njo še enkrat izbral za svojo. Ker je bila v resnici zmeraj to, kar je bila meni: nedosežena vzornica. Suzana Tratnik NA STRANSKEM TIRU LITKRATURA Rast 3-4 / 2008 Takoj seje prepoznala. V najbolj proslulem članku o tistih ženskah, ki jih je mogoče skorajda brez ostanka stlačiti v monolitno skupino. Pa še kakšne geje zraven. Zenske, ki bi ljubile preveč, če bi le utegnile ... Prepoznala je gospodinjo v sebi. ki jo je tajila in odrivala, odkar pomni. Odkar je depresivna. A znanci jo še vedno previdno zmerjajo s feministko. Cenene, preverjene klofute z etiketo. Kajti nikoli se zlahka ne dotakneš osebnega. Gospodinja ni biologija, gospodinja je koncept. Gospodinja si ali pa nisi. Saj se ve ne glede na spol, starost, rasno ali etnično pripadnost, spolno usmerjenost, telesno stanje in kar je še osebnih okoliščin. Gospodinjila je mnogim, ne v ožjem smislu gospodinjstva, ampak na celosten način. Vsestransko. Denimo, ko je še imela ljubico Petro, ki ni bila nikoli njena partnerka, a seveda je bila sama zadnja, kije to vedela. Srečala je Petro in ta je takoj rekla, dajo samo ona razume, da ni še nikoli srečala ženske, kot je Anja, in da bi bila vse življenje z njo. Petra je živela v drugem mestu in v drugem svetu in včasih je obiskala Anjo v Ljubljani. Včasih je ostala tri dni. Včasih si je vzela čas zanjo. Anja se je večkrat kujala zaradi tega. I lotela je več. Pravzaprav je hotela nekaj čisto drugega, a tega seveda ni vedela. In potem je Petra spet poklicala in prišla. Ali še bolje: kar prišla je, bila je na vratih, presenetila jo je in Anja, izvedenka holističnega gospodinjenja, je takoj spustila kuhinjsko krpo iz rok, kar je seveda mogoče razumeti tudi v prenesenem pomenu, zmedla seje, ker jo je nekdo tako lepo nenapovedano presenetil, ne da bi se oziral na njeno agendo tistega dne, ker je nekomu bilo tako zelo mar za njena čustva, da jih je mimogrede povozil. In vse je spustila iz rok. Takoj je odmislila prijateljice ali prijatelje, kijih je hotela poklicati, predavanje, ki jo je zanimalo že ves teden, in sebe. Odprla je svojo postajo. Ni bilo težko, ker je juho že imela na štedilniku. Odprla je postajo, kjer se ljudje ustavljajo zato, ker je toplo, prijetno in varno. Zato ker pripravlja eksotične večerje in rada seksa in zna poslušati. Svojo postajo, kije včasih zaprta, a le zato, ker ni potnikov, ker se nihče ne ustavi in ker se zdi, da včasih vsi sedijo na ekspresnih vlakih. Prišla je Petra, sezonska potnica. Toliko potnic s povratno karto, toda Anjina postaja ni bila nikoli začetna in nikoli kraj vrnitve. Zvečer sta šli ven, med ljudi, v lajf, kot se reče, in Petra seje v življenju spotoma blazno ogrela za Anjino najboljšo prijateljico, poleg tistih treh, ki jih je že kurila tam doma. Potem je že šla domov; njena povratna je veljala le dva dni. Ja, Anja bi morala razumeti in je tudi morala sprejeti, da so določene Petre take. Določene Petre so nemirne, potrebujejo svojo zabavo in sprostitev in nenehno ogrevanje in treba je ceniti to, da si vzamejo čas zate. Brez dela, zlasti pa ne brez dogajanja, ne zmorejo čepeti na enem mestu in se vezati na eno osebo. In včasih jim ni do besed, ni jim do govorjenja in tedaj je še poslušno uho moteče. Anja je srečala tudi Ceno, to je bilo menda resnejše. Njun začetek je bil povsem naključen, nobenih velikih besed, nobenih obljub; razvijalo se je počasi, tako kot mora biti (se je zdelo Anji). Čena jo je potrebovala, končno jo je spel nekdo potreboval, Cena je potrebovala Suzana Tratnik pristan, zdravo hrano in terapevtsko uho. Bila je nesrečna, tako glo- nasikanskim luni h0|<0 nesrečna, držala jo je preteklost neljubljenega in trpinčenega otroka. Anja jo je poslušala, spraševala in govorila, pred letom je namreč prebrala knjigo o spolnem izrabljanju. Nenadoma je vse bilo na svojem mestu, spet je nekoga rešila, spet je bila pomembna druga, najpomembnejši človek v Ceninem življenju in dosti manj v svojem. Anja je Ceni pokazala drugo življenje, tako daje ta nehala popivati in se sramovati same sebe. Ja, mogoče pa je tokrat le naredila dovolj, mogoče jo bodo imele rade, mogoče bodo ostale. Zato kar ni mogla verjeti, ni mogla sprejeti niti z nerazumevanjem, ko ji je po enem letu zmanjkalo luči na postaji. Cena je zgasnila brez besed. Celo tiri so bili zapiti zaradi nujnih popravil. Anja ni več stala za šankom postajniške hitre prehrane in ni več pekla gore hamburgerjev, seveda simboličnih, vse dokler se ne bi začela dušiti pod njihovo težo. Potem ko že zdavnaj ni bilo več nikogar, je zaprla postajo in se delala, da jo je spremenila v svoj neodvisni dom. Ali pa seje delala, daje tudi sama šla na pot, se ustavljat na drugih postajah. In včasih je šla drugam, včasih je upala, da bo srečala koga z lastno majhno postajo in ostala. A največkrat je tavala po neznanih mestih in odkrivala stvari, ki jih ni znala delili s seboj. Potem seje utapljala v trgovinah in butikih in otipavala obleke in hlače in spodnje perilo; mislila sije, bo že komu zanimiva, če bo to oblekla, jo bo že kdo imel rad, če bo začela pri sebi. Vedno se je hitro vrnila. Tudi sama je imela povratno vozovnico. Moral je biti kakšen živahen dan pred prazniki, ko ljudje potujejo in se pred pobegom v dom še za kratek čas ustavljajo na prijetnih, neobvezujočih postajah. Da, spet je prišla Petra. »A vidiš,« je prostodušno rekla, »tudi ob takih predprazničnih dnevih mislim nate in si vzamem čas za obisk.« A ni bil dober dan. Anja ni pomila posode, ni pospravila in delovna miza je bila polna drobtin in neizpraznjenih pepelnikov. »Ja, seveda,« je rekla Anja. Vzela je sarmo iz. zamrzovalnika in jima pripravila kosilo. »To pa ne velja,« je rekla Petra, ki je imela polna usta besed o človeški pristnosti, »to ni pravo kosilo. Ne maram hitro pripravljene hrane iz zamrzovalnika. Saj se vse poje, nič ne rečem, a ne vem, zakaj vam je toliko do hitrega udobja.« Popoldne je odšla (morala je obiskati in pozdraviti še veliko dragih ljudi, a si je vseeno najprej vzela čas za Anjo). Anja je svoje gospodinjstvo poskušala spraviti v red. Pometla je, pobrisala in pripravila svežo hrano za pravo kosilo naslednjega dne, ko ne bo nikogar. Pogosto je razmišljala, da bi jo kdo le moral pravilno ovrednotiti, nekdo bi moral toliko ceniti njeno gostoljubje, da bi ga hotel spremenili v svoj dom. Da vendar preveč razmišlja, se je opomnila, in premalo naredi. Da, to bo to. Zbudila se je z zelo težko glavo. Zelo težko. Vino na Žura je bilo ceneno, džojnti in naporne besede nenehno v obtoku, pa še manjši pretep treh (ne spomni se dobro, katerih treh in v kakšni kombinaciji in zakaj, čeprav sploh ni pomembno). Vstala je, se umila in spila kavo LITERATURA 'n potem jogging, po stotih letih jogging zjutraj, prava neodvisnica. Rast 3-4/2008 ki skrbi zase. Nekaj je naredila zase, si je dopovedovala, zdaj se ->}4 mora kaj spremeniti, zdaj bodo tudi drugi kaj storili zanjo. Tako gre LITI-RATURA Rast 3-4 / 2008 to, ta daj-dam. Spet je odprla svoj večati daj-daj, razsvetlila je svojo postajo, manjkalo je le še božično drevesce, tako zelo je obljubljala to, česar si ni znala dati. In povabila je Lejo, samo na kavo, sije rekla, nič resnega, samo zato, da ima koga ali kaj zase, da s kom obrača besede za mizo, samo toliko, da se začuti božična domačnost. Previdno je odškrnila svoja vrata in potem jih je širom odprla in potem jih je že kar snela. Tudi Leja je ostala nekaj časa, nekaj dni, tednov, ne ve se več natančno, potrebovala je Anjo, nič novega, seveda, vse jo potrebujejo, ne morejo živeti brez nje tako ji, celo neodvisno ena od druge, zagotavljajo; nekatere Leje ne morejo živeli brez droge, ampak nič hudega, to je samo droga, to niso one same. Po potrebi je bila Anja zelo svetovalska, zelo poslušna, kar spotikala se je ob svoja velika ušesa. A terapija nikoli ne deluje, seveda ne deluje, tudi to je že vedela. In terapevti vedno izgorijo, ker presolijo toliko tujih pameti. Anja je izgorela in šla je k pravi terapevtki in rekla, da ne more več, da se ne gre več, povejte mi, kaj je narobe, kako naj se naučim živeti s praznino. In terapevtka jo je vprašala, kaj hoče. Kaj hočem? To ni vprašanje za gospodinjo duš, to vprašanje pride zanjo čisto na koncu, a nihče ne ve, kje je ta konec. Saj ne more dobiti tistega, kar hoče, zato je pa tukaj, kajne. Ne, o ničemer se ne more odločiti, noče se odločiti, ne more izbirati med možnostmi, ki so vse enako neobetavne. Terapevtki je rekla, da hoče samo vsak dan slišati, dajo ima nekdo rad, hoče zakonsko življenje z žensko (zato so se borile, mar ne), hoče božično drevesce, hoče, da jedo njena kosila, dokler so še topla, hoče skupne večere pred tevejem injingle beliš, jingle beliš in hoče od 14 do 18,5 ure seksa na teden, ki se lahko prodaja tudi pod plaščem nežne pozornosti. Pa zjutraj toast v posteljo. »Zato ste prepričani, daje z vami vse narobe, ker mislite, da nimate vsega tega, kar mislite, da bi morali imeti,« je rekla terapevtka. Seveda Anja ve, da je z njo vse narobe, to se vendar dogaja njej sami, ne, to dogaja ona sama in slabo dogaja, slabo posluša in slabo zadeva. Pravzaprav mora biti življenje z njo zelo naporno in težko, to že lahko pove iz lastnih izkušenj. Zjutraj se zbudi in si rada reče, ne, ne, ne tako, naj bo še enkrat noč, da gre še enkrat spat, zdaj še ne ve, v kaj bi se zbudila. Zato ker bi lahko stopila v prazno. Noče niti pogledati v to praznino, dovolj je ima. Potem vstane, mora funkcionirati, mora se spraviti k sebi, kaj če bo kdo potreboval pomoč, ne more taka hoditi po svetu. Reče si, najprej kava, potem cigareta, potem kava in cigareta, potem trije telefonski klici in tuš in žvečilni gumi, potem pisarna in telefoni in e-maili in druga pisarna in pisma in znamke in predaja disket. Mogoče bi lahko šla s kom na kosilo in potem bi doma še kaj oprala in pomila in pospravila in prebrala in potem bi bil že večer, .la, vsak korak posebej in prav mora stopiti, tako kot otrok, ki obratnosorazmemo ve, da ne sme stopiti na črto na pločniku, ker bo potem vse narobe. Anja mora pravilno stopati na svoje umišljene dnevne točke, ne daj, da bi ji zdrsnilo in bi ji noga za trenutek obvisela nad breznom, ne daj, da bi morala pogledati noter, ne daj, da bi jo Sarah Kane potegnila za obviselo nogo. »Saj tako je prav, prav je tako,« je rekla terapevtka, ki je imela dva gledališka abonmaja, »prav ravnate, sami ste si poiskali edini mogoči način premoščanja te praznine, tega brezna, zgradili ste si zasilni most; vsaka deščica v tem mostu je en oprijemljiv trenutek v vašem dnevu: jutranja kava, klic po telefonu, pošiljanje pisem, kosilo s prijateljico, knjiga, film na televiziji. To je način preživetja. Korak po koraku, ne da bi ves čas s tesnobo mislili na to, kaj vse še bodo ti koraki prehodili. Pomislite: nimajo vsi te strategije.« S strategijo je menda vse drugače; bolj strateško pač. Lepega dne je spet prišla Petra. Anja je rekla, ne da bi vstala s kavča, da nima ničesar na štedilniku, še zamrzovalnik je bil prazen. In Petra je skočila, šla v trgovino in kuhala in se hvalila s svojo kuho na obisku, gostiteljica pa je pogosto prikimivala dodanim kuharskim sestavinam, ki so se množile v loncih. Kajti določene Petre ne morejo bili pri miru in določene Anje naredijo več, če mirujejo. Po kosilu in ljubljenju se je Petra predala navalu svojih besed, Anja pa seje nemoteno naslonila na lastne misli. Še iz otroštva seje spominjala drvarnice deščic, ki so seveda le še simbolične, a njihova medsebojna povezanost in usklajenost še kako otipljivi, vsaj tako kakor praktično dejstvo, da glavne postaje nimajo zaman stranskih tirov, kamor je mogoče odriniti še tako veličastne zadeve, kot so naj večje namišljene ljubezni, ali že tako duhomorne, kot so hitro odmrznjeni prazni prostori. Stanc Peček MINA LITERATURA Rast 3-4 / 2008 Korak sc samodejno preračunljivo upočasni, kajti zazdi sc mu, da sc nc bova mogla srečati, čeprav pod veliko ruto in haljo, oboje v barvi sprane zemlje, ni slutiti nobenega telesa, nobene teže, ničesar. V kakšnem agro okolju bi pojavo prav lahko prepoznal kot bogomolko. Toda bogomolka nosi na ramenih sonce, kar jo dela, da kot nekakšen privid, skoraj agresivno napolni prostor sredi mostička. Cekar, ali kaj, spusti k nogam in se s hrbtom nasloni na ograjo. Obraz, ali kaj, obrne proti toku potoka in strmi. Tisto nič pod ruto in haljo, ali kaj, začne drhteti, se zvijati in zbijati v energijo, ki bo skozi oči rjoveče planila v potok, ga ustavila in obrnila nazaj, proti izviru. Zdaj zdaj! Vendar prizor, ali kaj, nenadoma okamni. Groteskno! Obstanem na svoji strani mostička in precej zmeden, celo prestrašen, nejevoljno iščem rešitev iz zadrege. Pripeljal sem se z vlakom in čez dobro uro imam na drugi strani sestanek. Seveda lahko naredim listih nekaj korakov, odrinem ali pa kar prestavim starko in grem mimo. Lahko se tudi obrnem in grem v naselje po malo daljši poti, toda, kam pa pridem, če mi bo vsako noro babše preusmerjalo korake! »Si sc usral?« me hreščeče preseneti z mostička. Niti sovražno niti nesramno, preprosto: si se usral? Ne vem, kaj bi. Glas, ki je spominjal na drobljenje prepečenca, je napeljeval na določeno mero spoštljivosti, vsebina v bes. »Če bi bila stara sedemnajst? Bi stal tam, če bi bila stara sedemnajst?« Baba je pijana, kaj pa drugega! V teh dolenjskih krajih menda to ni nobena posebnost. Že Trubar je o tem veliko pridigal, sploh pa Trdina. Razvada, ki težko izgine, če sploh, .le v genih in se samo prilagaja, posodablja, v lepše obleče. Seveda pa se kak izvirnik vedno ohrani in te takole, kot živ muzejski eksponat, vulgarno ustavi na prehodu čez ... no, ja, vprašanje ima soli! Ha, ha, sedemnajst let, pravzaprav pekoče bistro! »Gospa, samo na drugo stran bi rad prišel,« rečem in na smeh mi gre, ker sem rekel gospa. Ta kreatura že dolgo ni gospa, če je sploh kdaj bila. Z nekaterimi se narava poigra že pri spočetju. »Bi fukal?« Bojim se zakrohotati. Takale zgubana, razbrazdana, mumi-jasta baba, ki ima pod ruto gotovo kraste in po telesu garje... brrr, ogabno! Se bruhal bom. Le kateri hudič jo je ravno zdaj porinil na mostiček! V tem odrešilna misel: coprnica je verjetno še vedno pri sedemnajstletnici, kajti, če je postavila tako provokativno vprašanje, ne more biti toliko čez les in tako perverzna, da bi ponujala sebe. Osamljena je, pa si takole preganja čas in moj neznani obraz je ravno pravšnji za risanje zmedarij. Pri domačinih gotovo ne vžge več. »Zakaj pa ne!« rečem v prepričanju, da sem ji zaprl ventil, kajti gotovo pričakuje, da se bom zgražal, jo poslal v tavžent hudičev in ji nalomil sto skal iz kamnoloma vulgarnosti. Ona pa bi se režala in si polnila mešičke za votle dneve. Stanc Peček MINA Poizkušam ji videti v oči, vendar te še vedno gledajo v potok in ga rotijo, naj se obrne proti izviru. Sonce z njenih ramen je medtem zlezlo za grič in se nekje zadaj rojevalo v nov dan. »Zakaj pa ne!« izzivalno ponovim. Takrat se njeno telo bliskovito zravna, odmakne od ograje in obrne proti meni. »Zwolftausent achthundert vierunddreiBig!« »Kaj?!« »Zvvolftausent achthundert vierunddreiBig!« Spusti se na kolena in me gleda z divjimi kostanji iz široko odprtih ježic. Nato odpre usta. Brezzoba so, zato ogromna, da jim ostanek dneva ne doseže dna. Sredi votline se začne sukati jezik. Opazim, da sc gibi ponavljajo. Ne vem, morda minuto, tri. Čas je uročen. Nenadoma dramatična sprememba v koreografiji. Brezzoba votlina začne hlastati, kot bi jo zalilo, in divji kostanji skoraj izstopijo iz ježic. Stojim in ne vem, kaj bi. Je žensko vrgla božjast? Naj ji kaj porinem med zobe, da ne bo pogoltnila jezika? Vendar ženska zapre usta, jih obriše z rokavom in vstane: »Zvvolftausent achthundert vierunddreiBig!« Potem se obrne in odkrevsa v isto smer, od koder je prišla. Tudi sam se obrnem. Nerazumljiv strah, kot bi bil mostiček uročen, mi usmeri korak po daljši poti. Potreben sem pijače. V gostilni nekaj dedcev igra karte. Pravkar je eden zmagal in daje za rundo. »Pa še gospodu daj, kar bo pil!« reče in pokaže name. Izrabim priložnost in povem, da sem srečal neko čudno žensko. Omizje se zasmeje. »Mina! Uboga trapa. Te je za jajca?« »Pred leti, ko je bil še tastari župnik, gaje zgrabila sredi gostilne. In veš, kaj mu je rekla? Trikrat lahko ugibaš! I lo, ho, jebenti, je rekla župniku: Ti s’ pa gl ih kar fuku, k’maš laku prazna jajca!« In so tarokirali naprej. K meni prisede gospodinja, priletna gospa. Prijazna domačnost še ni izginila iz podeželskih gostiln, pomislim, hkrati pa opazim, da ji je nekako nerodno, kot bi ne vedela, kako začeti. »Saj ni bilo kaj preveč nerodnega z Mino, kaj? Reva je. Pri sedemnajstih sojo odpeljali v konzlager. Tam pa... saj veste, kaj so počeli z mladimi puncami. Včasih to podoživi. Ni za gledat!« Strahoten mraz zgrabi mojo dušo in na okna nariše ledeni prizor z deklico, ki kleči. Usta ima odprta, kot divji kostanji velike oči pa se bodo naslednji trenutek izluščile iz ježic. »Zvvolftausent acht...« »Je bilo njeno taboriščno ime.« Potem dolgo stojim na mostičku in buljim v potok. Noče se obrniti nazaj, svojo strugo teče. Pa bi gospe Mini tako rad nekaj rekel. Ne vem kaj. Toda, rad bi. Zilhad Ključanin Prevod: Bariča Smole Zilhad Ključanin (1960) je pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, scenarist in literarni zgodovinar ter profesor književnosti na fakulteti. Objavil je petindvajset knjig, je dobitnik številnih nagrad. V slovenščini je izšel njegov roman Pričevalce, v tisku pa je zbirka kratkih zgodb Sarajevska Hagada in druge zgodbe. V Sarajevu zdaj uprizarjajo njegovo dramsko delo Muholovec, nasitilo po zgodbi, ki jo objavljamo. Ta bo izšla pri založbi Goga v Antologiji bosanskih kratkih zgodb. LITFRATURA Rast 3-4 / 2008 MUHOLOVEC Recimo, daje resnica nekje vmes, daje kot biser, ukleščen med kosti v skupnih grobnicah; od tam ga lahko reši samo brezčasna roka. J. W. Fuek Recimo, da mu je ime Muho L. V knjigi rojstev Občine Sanski Most je pod rubriko Vas Trnova, pod črko L. zapisano v lepopisih matičarjevi pisavi, nagnjeni na desno, s črnim tušem in peresom: Muho L. /.sin Hame in Pembe /rojen 05. 03. 1954 oh 4 02 Takšen je zapis njegovega imena v matični knjigi. Zato recimo, da mu je ime Muho L. Star je šestintrideset let. Ima tako redke lase, daje na temenu slutiti majhno letališče za muhe. Ima tako povešen trebuh, da njegovo telo nikoli ne more zarisati povsem podolgovate sence. Res je, v junijski vročini leži na prostem (Rovinj, Hrvaška, jadranska obala) Muho 1,., na vročem dvorišču, na ležalniku, pod modro-bclim sončnikom, na katerem na vseh straneh piše ronhill; leži golega trebuha, v črnih kopalkah. Okrog sebe je razstavil svoje stvari tako, da jih ima na dosegu rok: škatla cigaret, kozarec limonade, nekaj rezin lubenice na pladnju - dovolj je zvaliti trebuh na eno aIi drugo stran in stegniti roko. V tem trenutku se ne steguje za ničemer; njegova levica počiva na trebuhu, desnica približno v višini prsi drži kavbojski roman Laso. Nič sc ne premika. Če ne štejemo znojnih kapelj, ki mu drsijo po plešasti glavi na namrščeno čelo, in pogleda, ki sledi črkam kavbojskega romana Laso. - Spet kličejo! - Kar naj! ... Prinesi mi kaj za obrisat! Ta prekleti pot! Pokojna babica Plema je nekdaj otroke mazala po glavi z mazilom proti plešavosti. Preklete maže! Menda st) stanjšale lasne korenine in so lasje potem sčasoma ... Pred dvema letoma so se pojavile tudi le preklete pomade proti plešavosti. Iz zmletih muh, pomisli! Takoj je bilo jasno, daje to neumnost, muhe imajo zvezo samo z drekom. Res! Šele sedaj roka seže po lubenici in z mahanjem z nje odganja muhe ... Spel muhe! Naj bodo preklete! - Na brisačo! Brisača pade na trebuh in prekrije tudi roko z romanom Laso. - Kaj ti je, ženska božja! - krikne. - Kaj je tebi, za boga! - pri čemer poudari boga, potem pa pride k njemu in sede zraven, kot da sc hoče spustiti do nivoja, na katerem bi mu lahko zrla v oči. Kar je skoraj nemogoče. - Kako to misli? - vseeno vpraša Muho L. - Tako, lepo. Mu ... imaš ti sploh srce? - Kakšna vprašanja pa so to, Filomena? - reče Mulit) L., se dvigne in nasloni na komolce. - Da me po desetih letih sprašuješ kaj takega ... - Saj so vendar tvoji starši ... Vsak dan kličejo ... LITIiRATURA Rast 3-4 / 2008 - In kako jim naj pomagam? - Tani jo vojna, zaboga! - Nehaj! Kakšna vojna neki! Sosedje so se nekaj spričkali, pa je že vojna! Nehalo sc bo prav tako, kot se je začelo, boš videla. - Zakaj pa jim ne pomagaš od tam? - Kam pa naj jih dam? - Tu bodo, kje pa naj bi bili? - Kaj pa, če tukaj umrejo? ... reče in obmolkne. Molk je trajal kar nekaj trenutkov. Bila je začudena in to seje širilo od nje kot nenaden val mraza v junijskem dnevu. Bilo mu je nerodno, pa je segel po cigareti. - Mu, nečesa te nisem še nikoli vprašala, - pravi ona z rezkim glasom, daje bilo slišati, kot bi na vso moč potegnila tobačni dim. - Reci, - je zamomljal. - Kako je to s peklom in z nebesi pri vas, muslimanih? - Ne razumem. - Na primer, lahko grešnik pride v nebesa, Mu? - Čeman-efendija je rekel, - sc naenkrat spomni, - Altih usmiljeni sprejme kesanje tudi, ko človeku pride duša že do tukaj - in pokaže na svoj vrat. - Do tam lahko pride samo nož! - zavpije ona in skoči. - In je tudi že prišel! - zavpije še enkrat, preden zaloputne hišna vrata. Muho L. je tudi sam začutil, da izreku Čeman-efendije nekaj manjka. Ni mogel vedeti, daje Čeman-efendija sam pri sebi zmeraj dodal: “Ampak jebemti mater tistemu, ki je čakal do takrat!” Spet poseže za lubenico [še prej pa prežene muhe]. Potem poskuša brati: ".... Se vedno je bilo na nebu tako svetlo, daje svetloba presevala skozi krošnje dreves in je osvetljevala jaso, s katere so globoko v gozd vodile številne steze. Po eni izmed njih je hodila kolona bojevnikov in se bližala naselju. Eden od njih, tisti, ki je hodil prvi, je v rokah držal drog. Kasneje se je izkazalo, da so na njem viseli številni skalpi... ” “ No, še ti Indijanci so ga začeli srati,” pomisli jezno Muho L. in zadega kavbojski roman na tla. Nekje med gnevom in ravnodušnostjo tiči genialnost. Muho L. je še naprej po cele dneve poležaval na vrtu, v tem vročem juniju, golega trebuha, pod modro-bclim sončnikom, v črnih kopalkah. Svet je razporedil okrog sebe, da gaje dosegel: škatlo cigaret z vžigalnikom na vrhu, pletenko vina, nekaj pečenih rib na pladnju - samo trebuh je moral prekobaliti na eno ali drugo stran in stegniti roko. Tiste dni je segal enkrat po cigaretah, drugič po vinu, včasih tudi po ribi, roman Laso pa je ležal na tleli, odprt na tisti strani, na kateri je pisalo: ".... Še vedno je bilo na nebu tako svetlo, daje svetloba presevala skozi krošnje dreves in je osvetljevala jaso, s katere so globoko v gozd vodile številne steze. Po eni izmed njih je hodila kolona bojevnikov in se bližala naselju. Eden od njih, tisti, ki je hodil prvi, je v rokah držal drog. Kasneje se je izkazalo, da so na njem viseli številni skalpi... ” l.ITBRATURA Rast 3-4 / 2008 Bilo jc soparno in skoraj nič sc ni premikalo. Samo muhe, tako sc je zdelo, so se vse bolj pasle po hrani Muhe L. Najprej jih je s prosto roko jezno odganjal, potem je to počel vse bolj ravnodušno, z. eno od prostih rok. Na končuje nehal tudi to in jih je samo opazoval, kako sedajo na ribe in vzletajo z njih. Kot helikopter. - Res, ko helikopter. “Nisem vedel tega.” Muha je vzletela navpišno, kot helikopter. Pa druga tudi. In drugega dne še tretja. Muhe so majhni helikopterji, je sklenil Muho L. Menda se mi to ne zdi le zaradi pijanosti, menda ja ne. Pa naslednjega dne ni pil in jih je pozorno opazoval, kako poletajo in se spuščajo. Kot helikopterji! “Če bi naredil tako, da ne bi več mogle v zrak?” Odmajal se je, še težji, v kuhinjo, poiskal pokrov steklene posode, in se, ne da bi opazil Filomcnin ogorčeni pogled, vrnil na vrt. [Filomena ga ni več klicala, iz Bosne ni nihče več telefoniral]. Poveznil je pokrov narobe in jih prepodil. Muhe so vzletale navpično, se zaletavale v novo nebo in vidno omamljene padale dol. - Aha! - je vzkliknil Muho L. Po tem vzkliku, kije sledil odkritju, pa je nastal nov problem: kako naj jih obdrži doli? Naj jih ubije, ne da bi jih razmazal? Spet se je odpravil v kuhinjo, malo hitreje, ker je bilo že kasno in ni bilo več tako vroče, vzel stekleno posodo, vanjo nalil vode in izginil izpred Filom-eninega radovednega, a še vedno jeznega pogleda na vrl. Odložil jc skledo z vodo zraven razpadajočih rib in nanjo poveznil stekleni pokrov. Potem je čakal. Najprej se je proti nebu, ki je bilo preblizu, vzpela ena od muh, zadela je v njegovo stekleno dno in padla v vodo. Ves očaran je držal pokrov, ko so muhe cepale v vodo dokler ga ni zabolela roka. Kot biser, res, vsaka od muh je kot biser. “Samo pobrati jih je treba.” Po cele dneve je poskušal. Namesto vode jim je nastavil vino, vino je zamenjal s kisom, namesto ribe jim je nastavil košček gnijočega mesa, potem jetrc, pa košček sladkorja, prelit z nekaj kapljami mleka ... Na končuje dal narediti celo napravo za lovljenje muh. Podobna je bila pletenki za vino. Narejena je bila iz. prozorne plastike in sestavljena iz dveh delov; na vrhu vsakega je bil navoj in zato se ju je dalo sestaviti v celoto. Spodnji del je bil uvit navznoter, v sredini pa votel. V bistvu je bil rezervoar, v katerega je nalil tekočino, pod odprtino pa je bilo treba postaviti vabo. V vodo je lahko kanil nekaj kapljic vinskega kisa, ker je neizpodbitno dokazano, da v takšni raztopini muhe hitreje krepajo. Ukleščen med njena vprašanja in še vedno jezne poglede, se je Muho L. premetaval ko muha, padla v raztopino vode in kisa. - To je ekološko, pa pika, - je rekel. - A ti sploh veš, kaj pomeni ekološko? - gaje vprašala Filomena. - Čisto. /1linici Ključanin MUHOLOVliC' - Kako naj bo tvoj krematorij čist, ko pa v njem poginjajo muhe? -je streljala z očmi Filomena. - File, kot prvo, to ni krematorij. Ničesar ne sežigam, ampak utapljam. In to neboleče, ekološko. - Mu, res nisi pri pravi. Tudi utapljanje pomeni umiranje. Mu, če tega še nisi vedel - je zavpila - ekološke smrti ni, človek božji! - Pa je! Vse je čisto, kot v lekarni! - Čista smrt! Bog me obvaruj! Res si pošast! - Vidim, kaj hočeš, File. Nisem slep. Namesto muh vidiš ljudi. Jaz pa želim le, da muhe ne bi več nadlegovale ljudi, muham pa želim samo ... ... da umrejo! - je vzkliknila Filomena. - Da umrejo brez bolečin! - je zakričal Muho L. - Če bi res hotel pomagati ljudem, bi rešil svoje starše iz tistega pekla! Tako pa niti tega ne veš, ali so še živi ... - Filomena, zadnjič ti pravim, da ne načenjaj več te zgodbe ... - ... Kako pa veš, da muhe umrejo brez bolečin ...? - ...Ker je la muholovec ekološki, zaboga! Dve strani Evro Bosne, vojnega časopisa za izseljenec, sta bili videti, kot bi ju uredila roka usode. V septembrski številki leta 1992 je bil na četrti strani objavljen intervju z izumiteljem Muhom L., dobitnikom prve nagrade na svetovni razstavi izumov in inovacij Eureka 92 v Buslju. Intervju je imel naslov REŠIL BOM ČLOVEŠTVO PRED MUHAMI. V uvodu je Muho L. predstavil dotlej neznano teorijo, po kateri so največji sovražnik človeštva - muhe! - Da, muhe, - odgovarja začudeno na vprašanja novinarjev. - Nesporno je, da je od vseh živih bitij na svetu največ muh. Drugo, znanstveno je dokazano, da muhe prenašajo mnoge bolezni. Ravno to hočem preprečiti. Samo pomislite: bog ne daj, da sc pojavi kakšna neozdravljiva bolezen in jo začnejo prenašati muhe. Človeštvo bi v dveh dneh izginilo! Apokaliptičnemu uvodu je sledil podroben opis videza in dela PRVEGA ekološkega MIJI lOLOVCA v zgodovini. Sredi strani je bila namesto fotografije iznajditelja objavljena fotografija muholovca. Besedilo seje končevalo z uredniškim komentarjem, da je zmaga ekološkega MUHOLOVCA Muhe L., Bosanca iz vasi Trnova pri Sanskem Mostu, prvo pomembnejše, uradno svetovno priznanje Bosne in Hercegovine potem, ko je postala neodvisna. Na peti strani je v rubriki PRIČEVANJA objavljen članek z naslovom NEDOLŽNIM LJUDEM SO ODIRALI SKALPE! Jasno je bilo, daje to pričevanje o vojni v Bosni. Končevalo seje z besedami: ".... Še vedno je bilo na neha tako svetlo, da je svetloba presevala skozi krošnje dreves in je osvetljevala jaso, s katere so globoko v gozd vodile številne steze. Po eni izmed njih je bodila kolona č etnikov, ki so prihajali iz Trnove. Eden od njih, tisti, ki je hodil prvi, je v rokah držal drog. Videl sem, da so na njem viseli številni skalpi..." KOSTI V SKUPNI GROBNICI žvenketajo na vetru. Njihov ropot je v resnici tako razumljiv, da LITERATURA Rast 3-4 / 2008 sc v njem da prepoznati pogovor I lame in Plombe L. iz vasi Trnova pri Sanskem Mostu. - Ne bo prišel, pes - pravi Hamo. - Gotovo bi prišel, če bi mogel, - pravi Pemba. - Še pokliče ne, - pravi 1 lamo. - Mene je ... v sanjah, - pravi Pemba. Muho L. seje v tistem trenutku prebudil iz sanj, z dokaj opazne pleše [mednarodnega letališča za muhe] mu je polzel znoj. Dolgo je strmel v temo. Vsak večer. Podnevi pa je seveda Muho L. načrtoval posle. Prodal je bil restavracijo, hišo in vrt dal pod hipoteko in s tem denarjem začel graditi tovarno za izdelavo muholovcev. Prvo na svetu! Filomena se je z. otroki preselila k staršem in vložila tožbo za ločitev. Na naroku pri sodniku Muho L. ni spregovoril niti besede. Zdelo se je, da je bil zgrožen nad tem, kar je govorila Filomena; pa ni bil, naenkrat je poskočil in zaklical: - Zaboga, sodnik, kako lahko prenašate toliko muh! In sodnik se je res ozrl po dvorani, potem pa je, skoraj osramočen, dolgo strmel v Muha. Videti je bilo, daje vse še podkrepila Filomena, ko je zaklicala: - No, vidite! Čakala sta na razsodbo, ki je bila tako gotova kot ločitev dveh tujcev. V resnici je Muho L. pravzaprav ni čakal, čakal je prve kupce v novi tovarni muholovcev. Skladišče je bilo polno ekoloških pletenk. - TU GA LAHKO NATOVORITE, je rekel Muho L. in z roko pokazal na letališko stezo. Sedeli so v restavraciji splitskega letališča. Muho L,., neki Arabec in prevajalec. Bilo je julija 1994 in po Muhovi pleši so lili potoki potu. Arabec pa je kol iz ledu, niti ena kaplja potu se mu ni pocedila. Na robu mize je stal muholovec, poln muh, mušic in os. - Prvo pošiljko sto tisoč kosov lahko dobite že jutri, - je rekel Muho L. Prevajalec je prevajal, Arabec pa seje smehljal in pogledoval proti muholovcu. Ko je nekaj rekel, je prevajalec prevedel: - Ne zanima ga. - Kako, da ga ne zanima?! - je vzkliknil Muho L. - Kaj ni ravno pri njih največ muh? Kar je muh na tem svetu, vse so sc zbrale tam! - Pravi, da imajo muhe radi, - je rekel prevajalec. - Muhe imajo radi, - je bil začuden Muho L. - ljudje so, pa imajo radi muhe? Samo drek ima rad muhe! - je planil od mize in odhajajoč šc enkrat zakričal: - Drek! Arabec sc je še naprej smehljal in gledal proti muholovcu, ki je stal na robu povsem čiste mize. - REŠIL se bom, res se bom, je mislil Muho L. V začetku leta 1995 so bili vsi hrvaški in bosanski časopisi polni reklam za PRVI ekološki MUHOLOVEC. Veleposlaništva tujih držav v Zagrebu so bila zasuta s pismi in reklamnimi letaki, na katerih se je bleščal PRVI ekološki MUIIOLOVEC. NEMOGOČE JE, DANE VIDITE, KAKO SVET PROPADA! je pisalo pod muholovcem. “Nemogoče je, da ne vidite, kako svet propada,” je mislil celo leto 1995 Muho L. Istega leta je muholovec dobil dve drugi nagradi na mednarodnih sejmih iznajdb in inovacij INOVA v Zagrebu in VVORLDMIND v Ženevi. Leta 1996 je spet sanjal sanje, v katerih so šklepetale kosti v skupinski grobnici: - Ni prišel, pes - je rekel Ilamo L. - Saj bo prišel, gotovo bo - je rekla Pemba. - Kako veš? - je rekel Ilamo L. - Sporočil mi je ... v sanjah - je rekla Pemba. Samo brezčasna roka je lahko iz kulturne krajine naredila divjino. Trnova se je naposled vrnila v svoje ime. Plevel in trava sta prekrila ruševine, posamezne in skupinske grobove. Spomine oklestila v dvome. Junijsko sonce v tišino. V začetku julija pa je soparno tišino s trnavske pustote dvignil prah, ki gaje povzročilo nekaj tovornjakov. Ustavili so se na nekdanjem zadružnem trgu. Skupina ljudi je nekaj urno zlagala s tovornjaka. Naslednjega dne so z vaškega trga to nosili na okoliške griče, preko polj, vse do reke. Kdor je vsaj nekaj vedel o začetku trnavskega potopa leta 1992, je lahko videl, kako so v pravilnih razdaljah po obrambnem obroču razporejeni nekakšne posode. Muho L. prav gotovo ni mogel vedeti, po kateri poti je Ceman-elendija leta 1992 opasal vas s Koranom. Razporeditev njegovih muholovcev je bila povsem naključna [ali pa je bila vodena z Roko, za katero Muho L. nikoli ne bo izvedel]. In tako se zdaj, OD ZGORAJ lahko vidi: | nek človek leži sredi prazne poljane | j razširil je roke in noge ] ] nepremično zre v čisto čisto nebo], pod nebom pa ni slišati niti ene same, samcate muhe. Zlatko Topčič Prevod: Bariča Smole Zlatko Topčič (1955) je pisatelj, dramatik in seenarist ter direktor in umetniški vodja "Kamernog teatra" v Sarajevu. Napisal je več kot deset knjig, v slovenščino je preveden njegov roman Mora (Založba Goga), kratka /godba Ptice iz druge jate pa bo letos pri isti založbi izšla v Antologiji kratke bosanske proze. LITERATURA Rast 3-4 / 2008 PTICA IZ DRUGE JATE Sarajevo, Grbavica, 31.7. 1992 Na koncu jezika čutim, da bi zgodbo o čudnem romanu, ki naj bi vsakemu bralcu do smrti kalil spanec, moral začeti z motom, ki ga je bil avtor našel v Handkejevi knjigi Kratko pismo, dolgo slovo. Takole gre: „Moje dosedanje življenje to vendar ne more biti vse.“ Zaman boste avtorjevo ime iskali v berilih, antologijah, zbornikih, časopisih za umetnost, kulturo in družbena vprašanja ali na seznamih nagrajencev in najbolj znanih državljanov; človek, o katerem govorim, razen nekaj plehkih ljubezenskih pisem ni napisal ničesar, niti tega ne, čemur bi lahko rekli najlažja in najbolj preprosta oblika književnosti. Popolnoma ničesar! Po cele dneve ni govoril z. nikomer in je zavračal vse obiske, besede, tolažbo in izraze sočutja. Vsi, ki so se vrnili iz njegovega praznega stanovanja, so ponavljali nerazumljive besede, ki jim jih je govoril ob slovesu: „ Niti oreha iz rok ... Nič, čisto nič.“ Ko sem prišel v piščevo trosobno stanovanje, je sedel po turško na sredini sobe. Sedel je, se gugal naprej in nazaj in pisal. Začuden sem bil, daje po stotih dneh popolnega posta želel preostali del moči pretočiti v vrste jalovih besed. Ko sem ga vprašal, kakšen smisel ima to v teh časih, me je pogledal s pogledom, polnim graje in obžalovanja, čeprav za to nisem našel razloga. Prinesel sem mu juho iz suhih svinjskih nogic, začinjeno s česnom in svežimi zelišči. - Bolj bi bil vesel, če bi mi prinesel ošiljen svinčnik kot prejšnjikrat ali pa papir, - je rekel in odrinil juho. To je naredil nekako prizadeto, ko da se mu gnusi, ali da jed prezira. Dolgo sva molčala in zaradi tega mi je bil hvaležen. - Naenkrat, - je rekel kot da se opravičuje za svoje dejanje, - naenkrat se mi je zazdelo, da vse vidim povsem jasno, čisto. Nekakšna svetloba seje prikazala pred menoj, odprla seje pred mano, kot bi z nožem odprl zrelo lubenico. O, bog, le kako mi to ni bilo jasno že prej in seje resnica izkazala šele zdaj, ko je pesek v moji uri že pri koncu! Priznam, da nisem razumel nobene besede, ki jo je bil izgovoril, vendar lahko prisežem, da sem si vsako zapomnil, ko da je od tega odvisno bog ve, kaj. Vedel sem, da nepotrebne besede nič ne pomagajo, pa sem samo prikimal, kot da odobravam njegovo norost in jo razumem. Tako suh je bil, da so se mu videle kosti. Cisto jasno je bilo, daje v pisanje vložil poslednje kaplje moči, in ta energija, prelita v besede, je sijala z listov kot avra z ikon. Moj zbegani nasmeh gaje prepričal, da sem ga obiskal z dobrimi nameni. - Samo vi je rekel hvaležno in otroško blago, - niste videti preveč spremenjeni. - Tudi jaz sem izgubil kakšen kilopond in mi zaradi tega ni nič žal, - sem se pošalil, ampak mije vseeno samo odmahnil. Bil sem zmeden, strmel sem v popisane papirje, da bi tako našel odgovor. Pa je moj pogled razumel kot vprašanje. - Roman bo imel natanko štiristo triinšestdeset strani, - je rekel popolnoma jasno, kot da ima to število skrit, globlji smisel. -Bog mije priča, da ga pišem z. najboljšimi nameni in da ne bom izpustil Zlatko Topčič PTICA I/. DRUGE JATE I ITERATURA Rast 3-4 / 2008 ničesar, kar sem tako pozno spoznal. Teče gladko kot reka, žal mi je samo, da sem dobil žulje na palcu in kazalcu. - Kako mu bo pa naslov? - sem vprašal brez vsakega zanimanja in tako prekinil mučno tišino, zavedajoč se, daje to edino vprašanje, ki sem ga bil sposoben v zvezi s to temo postaviti, vendar me je presenetilo, da sem v njegovih očeh opazil še večje začudenje od mojega. - Sprašujem, ker mora vsaka stvar na tem svetu imeti ime, da je ne bi bilo treba vsakič znova opisovati in kazati nanjo s prstom. - Tudi po tem se bo razlikoval od vseh drugih,-je rekel naposled. - Moj roman bo brez naslova in od drugih se bo razlikoval tudi po okusu. Če v sebi združuje osem stoletij in usode stotero ljudi spreminja v eno in edinstveno, potem je jasno, da mora imeti drugačen okus in večjo specifično težo. Potem ne potrebuje naslova. Tudi če ne bi vedeli, kako se reče svincu, bi vedeli, daje težka kovina, mar ne? Odgovor se mi je zdel logičen, in čeprav zdaj nisem vedel nič več, sem bil z njim zadovoljen. - Mogoče pa bi mu lahko dali naslov Splošna knjiga? - sem predlagal. - Naj se o tem dogovorijo tisti, ki so v njej, - je odmahnil živčno. - Meni, njenemu očetu, je vseeno. Pokimal sem. To sem slutil, ker sem vedel, da njegova samotna pripoved potrebuje samo moja ušesa. - To je lahko videl vsakdo, ki je imel oči in je hotel videti, - je nadaljeval. - Nesreča tega romana je, da pripoveduje o stvareh, o katerih čivkajo že ptice. - Ohlajena juha ni kaj prida, - sem ga opomnil in pri tem delal nesmiselne gibe, da bi tako prikril zmedenost in strah. - Roman bo torej zajel obdobje osemstotih let in bo govoril le o enem človeku, o samo eni usodi, - je pojasnil nerazumljivo lahkotno in veselo. - V resnici sem končno razumel, da sr) Kulin, I lerceg, Stjepan, Tvrtko, Husein-poročnik Gradaščevič, I Iadži Lojo, Muhamed I ladži-jamakovič, I luska Miljkovič, Džemal Bijedič ... samo eden in isti človek, en obraz, ki spreminja podobo; so ena duša, ki se nadaljuje in živi v drugem telesu. Smrt enega je pomenila rojstvo drugega, ne glede na to, koliko časa je preteklo med njihovimi življenji ali pa so bili celo sodobniki ... Življenje enega seje, le za odtenek spremenjeno, ponovilo skozi življenje drugega. Tudi moje življenje je samo žalostno ponavljanje. Naša usoda je eno samo žalostno ponavljanje! Tako se dogaja, da se Kutinovo otroštvo, logično in brez nasprotij, nadaljuje v Tvrtkovem deštvu, to pa spet v Bašeskijevi mladosti ... Seveda govorim o bistvu. Pomislil sem, da se mu meša, kar glede na to, da sto dni ni ne jedel ne pil, samo sedel je na sredi svoje perzijske preproge in ujet v svoje sanjsko videnje pisal svoj prvi in zadnji roman, ne bi bilo čudno. - Nisem nor, ne, - je rekel prizadeto in karajoče. - Samo nekakšno knjigo vseh knjig skušam napisati, v njej naj bi bilo prikazano celotno izkustvo te dežele. Vem, da boš rekel, da je to božje ne pa smrtnikovo delo, ampak včasih je lahko tudi oponašanje častno in globoko. To je knjiga, ki jo je treba imeti ob vzglavju kot budilko, in zaradi katere tisti, ki so že tako nagnjeni k odpuščanju in spanju, dolgo ne bodo mogli zapreti oči. Tak, ki kot jaz v življenju piše samo eno knjigo, nima časa za nepotrebne stvari in napake. Med devetimi milijoni in Zlatko Topčič PTICA IZ drugi-: jati; LITIiRATURA Rast 3-4 / 2008 petsto pet tisoč osemsto šestimi besedami v njej ni nobene, ki bi bila odveč, in nobene, ki se ponovi več kot dvakrat. Hotel sem ga spomniti na hladno juho i/. svinjskih nogic, ki bi ga okrepila, prav zvito sem mu hotel reči, da bo zahvaljujoč tej žoličasti masti lahko napisal še kakšno stran več v tej svoji splošni knjigi ... ampak prehitel meje. - Vem, rekel boš, da ni verjetno, da sta nestanovitni I lereeg Stjepan in modri pa dobri Kulin, ki mu je sledil, en človek z dvema obrazoma, ampak jaz. ti bom vendarle pritrdil. Pomislil sem, da bi mu moral pošteno priznati, da ne vem ničesar o nestanovitnosti 1 lereeg Stjepana, niti videl ga nikoli nisem, kaj šele spoznal, pa je premeteno nagnil glavo in hitro rekel, še preden sem zajel zrak, da bi lahko pokazal zagato: - Vem, vem, rekel boš, da so ob njegovem mrliškem odru sedeli tako pravoslavni kot bogomilski in katoliški duhovnik, čeprav je samo prvi izmed njih imel pravico do njegove duše. Dragi prijatelj, vendar ti bom odgovoril po ovinkih; spomni se, daje njegov sin I lereeg Olgu kasneje postal veliki vezir. Bil je Bosanec ravno zato, ker so vsi imeli pravico do njegove duše. Zato me nikar ne sprašuj o tem. V resnici ga nisem vprašal ničesar, čeprav sem zmeraj želel postaviti samo tista vprašanja, na katera si lahko odgovorim sam. Naslednjega dne sem ga spet obiskal. Sedel je na sredini sobe, v enakem položaju, kot je bil prejšnjega večera. Opazil sem samo, da ni bilo več perzijske preproge in Ljubovičevih slik na zidu. Prvikrat je tudi omenil nekaj posvetnega. Rekel je: - Moj bog, danes sem izvedel, da imajo tudi moja preproga in moje slike nacionalni in verski predznak, prav tako kot jaz. Prav zato so mi morda od zdaj še bolj pri srcu, še bolj so moje. Do včeraj so bile videti kot vse druge, saj tudi avtomobilov ne bi znal ločiti po narodnosti, ampak samo po znamki, tipu in barvi. Na obrazu sc mi je videlo, da njegovih besed, mrtvih in težkih, sploh ne razumem, in zato odgovora sploh ni pričakoval. Na juhi, ki sem jo bil prinesel prejšnjega dne, seje strdila mrzla, bela plast maščobe, vrh nje pa je bila pajčevina. Vseeno pa sem pričakoval, da je tega dne ne bo zavrnil, saj mu njegov položaj ni dajal pravice do drugačne izbire; izbrati bo moral med življenjem in smrtjo. - Zjutraj sem napisal štiristotriinšestdeseto stran, - je pojasnil, - pa se mi zdi, da ne potrebujem več moči. - Zakaj pa ne?- sem vprašal nestrpno in neumno. Vtem sem zaslišal, daje zazvonilo na vratih, kasneje pa je ostro in grobo pozvonilo še desetkrat. - Vidiš, prijatelj, zaradi tega, - je rekel smeje in pokazal na vrata. - Moje dosedanje življenje to je vendarle bilo vse. V kotu je stala železna ponev, edini okras te sive hiše. Nepričakovano lahkotno je vstal in šel do nje. Odšel sem proti vratom in s kotičkom očesa sem videl, daje liste svojega še toplega romana zlagal vanjo. Prižgal si je cigareto in z znanimi, spretnimi gibi ponesel vžigalico k listom svoje splošne knjige. Njeno krhko telo je v trenutku pohlepno obliznil ogenj. Pri živih in mrtvih prisegam, da so se z listov, ki jih je požiral ogenj, slišali kriki zgolj enega človeka, ki je imel sto imen. Seje ta norost razširjala z dimom, kot bi topli veter raznašal gripo in kugo, se je lotevala tudi mene, uboge žrtve? Osupnila meje ta aziatska Zlatko Topčič krutost in lahkost, s katero je zabrisal sleherno sled za seboj, s katero PIKA IZ DRUGE JAIE se je odrekel vse te silne energije, ki jo je v ta krik prelil iz sebe. Prestrašen zaradi tega, čemur sem bil priča, sem stekel navzdol po stopnicah. Komaj sem imel dovolj moči, da sem odrinil vrata. Pred menoj sta stala dva „bela orla“ z avtomatskima puškama: eden je nosil oblačilo jesenskih barv, ni imel ne levega očesa ne desne roke; drugi, višji, je bil golobradec z oblačnimi očmi. - No, kje je to balijsko stanovanje? - je vprašal enooki, golobradec pa je sije ustnice oblizoval z rogovilastim jezikom in dodal: - Kje za vraga je ta nevarna knjiga, ki budi ljudi; menda kasneje zaradi nje nikoli več ne morejo zatisniti oči. Kje je ta turški pesnik Stole? - Kar za mano, - sem rekel. Rudi Benetik: DEŽ V TRAVI, kolažna tehnika, 2008, 80 x 40 cm RAST - I,. XIX II Borut Križ KAPITELJSKA NJIVA V NOVEM MESTU Zavarovalne arheološke raziskave prazgodovinskega grobišča v letu 2007 V I. tisočletju pred n. š. je Novo mesto predstavljalo močan vojaški in gospodarski center z utrjenim prazgodovinskim gradiščem na Marofu ter s številnimi gomilami in gomilnimi grobišči na območju sedanjega mesta. Prazgodovinske grobove srečamo na območju Por-tovala, Ragovega, Kandije, Ulice Majde Šilc, predvsem pa na širšem območju Marofa, na Mestnih njivah in na Kapiteljski njivi. Grobišče na Kapiteljski njivi je najobsežnejše in po številu grobov tudi naj večje. Po novem pregledu in izrisu generalnega načrta železnodobnih gomil smo ugotovili, daje na tem mestu stalo vsaj dvaintrideset zemljenih gomil z več kakor 800 doslej odkritimi skeletnimi grobovi. Ob gomilah seje razprostiralo tudi piano grobišče, kjer smo doslej raziskali več kot 700 žganih grobov iz mlajše železne dobe (3. 1. stoletje pred n. š.) ter grobišče iz pozne bronaste dobe (10. 8. stoletje pred n. š.) z doslej najdenih 200 žarnih grobov. Arheološka grobišča sodijo med našo najpomembnejšo arheološko dediščino, saj so s svojimi podatki najbolj povedna, z izbranim gradivom pa predstavljajo najvišje dosežke v umetnostni in obrtni proizvodnji tedanjega časa. V 60. in 70. letih 20. stoletja se je izoblikovala spomeniškovarstvena doktrina, ki je poskušala ohraniti čim več nedotaknjenih arheoloških najdišč in se izogniti arheološkim izkopavanjem, ki so resnici na ljubo resnično destruktivna metoda za preučevanje preteklosti. Spomeniškovarstvena služba je poizkušala / vsemi sredstvi in na vse načine varovati arheološko dediščino nedotaknjeno in zavarovano v zemlji, v tistih pogojih, kjer je preživela že nekaj tisočletij. Na Kapiteljski njivi, kjer je stoletna poljedelska obdelava dodobra stanjšala sloj zemlje, ki je prekrival arheološke plasti, smo za rešitev najdišča poizkušali z različnimi rešitvami, med katerimi je bila tudi ta, da bi celotno površino domnevnega grobišča (2 ha) prekrili s pol metra debelo plastjo zemlje. Zaradi zahteve, da se tu poljedelska obdelava nadaljuje, bi za to prekritje potrebovali rodovitno zemljo, ki pa je na vsej Dolenjski primanjkuje in zato ta ideja ni bila izvedljiva. Ker pa je obstoj grobišča ogrožalo vsakoletno oranje, smo morali začeti s sistematičnim zavarovalnim arheološkim izkopavanjem. Ta »srečna« okoliščina je pogojevala obsežna že več kot dvajsetletna zavarovalna izkopavanja, ki so prinesla strokovno pomembne rezultate in množico vrhunskih arheoloških predmetov. Daje bilo naše ravnanje pravilno in okoliščina res »srečna«, potrjujejo najnovejše ŠT. 3-4 (117-118) JI LIJ 2008 KULTURA KULTURA Rast .1-4 / 2008 kemijske raziskave predmetov, ki smo jih v zadnjih letih izkopali na Kapiteljski njivi. Arheološke najdbe v zemlji so bile že doslej zelo poškodovane in bi njihova »nedotaknjenost« v nekaj desetletjih povzročala popolni razkroj in razpad vseh kovinskih arheoloških predmetov v zemlji. Povedano drugače, arheološki predmeti so bili ob poljedeljski obdelavi, pri kateri so bila uporabljena gnojila in škropiva, izpostavljeni kemikalijam, ki jih je dež izpiral iz orne zemlje v grobne jame z arheološkimi pridatki, te pa so zelo uničujoče delovale na arheološke predmete. Če k temu prištejemo še kisel dež, ki so ga s kemijskimi analizami ugotovili restavratorji, ter še zimsko zmrzal je bodočnost arheoloških predmetov v zemlji Kapiteljske njive popolnoma negotova. Kemijske analize najdenih predmetov dovoljujejo napoved, da se bodo kovinski predmeti v zemlji Kapiteljske njive ohranili le še nekaj desetletij, potem pa sledi njihov popoln razkroj in uničenje. Zato so izkop teh predmetov, njihova zaščita in konservacija nujni in le dovolj hitra intervencija lahko te predmete reši pred popolnim uničenjem. Zavarovalno arheološko izkopavanje prazgodovinskega grobišča na Kapiteljski njivi v Novem mestu poteka vsako leto od leta 1983. Grobišče vsa leta izkopavamo z enotno metodo, tako da smo celotno površino arheološkega najdišča razdelili na 4 x 4 m velike kvadrante. Sistematično raziskujemo vso površino najdišča z izkopom posameznih kvadrantov po plasteh. Vsa dela opravljamo ročno, le zaključno zasutje nekaterih že izkopanih predelov opravimo s pomočjo strojev. Arheološke ostanke na terenu izrišemo, fotografiramo in izmerimo. Najdene predmete dvignemo skupaj z okoliško zemljo. Pri tem delu smo v začetku uporabljali mavčne povoje, v zadnjih letih pa smo razvili posebno, lastno metodo z uporabo staničevine in lepilnih trakov, kije učinkovitejša in hitrejša. Predmete po izkopu prenesemo v restavratorsko delavnico na nadaljnjo obdelavo. Z arheološkim izkopavanjem prazgodovinskega grobišča Kapiteljska njiva v Novem mestu smo v letu 2007 pričeli 7. aprila in 6. julija delo zaključili. Pri izkopavanju je sodelovala do 12-članska ekipa delavcev kopačev, restavratorjev, dokumentalista in dveh arheologov. Terensko delo v letu 2007 je potekalo na pobočju, ki rahlo pada proti zahodni strani hriba Kapiteljska njiva. Globina izkopa vrhnjih plasti, ki so pokrivale gruščnato, rumenooranžno sterilno osnovo hriba, v katero so bili vkopani prazgodovinski grobovi, je merila od 30 do I 10 cm. Vremenske razmere za arheološki izkop so bile sorazmerno ugodne, saj je vse od začetka aprila le rahlo deževalo, pa še te padavine so bile razporejene v popoldanski čas. Te padavine so nam precej olajšale delo, saj zemlja, kjer so potekale raziskave, kakor tudi najdbe tako niso bile preveč izsušene. Vsak dan smo izkopno polje in grobne lise tudi skrbno pokrili z večjimi plastičnimi folijami, ki po eni strani preprečujejo izsušitev zemlje, po drugi pa v primeru dežja odvajajo vodo, da zemlja ni preveč blatna in da arheološka dela lahko nemoteno potekajo. Pri izkopavanjih v letu 2007 smo naleteli tudi na sistem strelskih jarkov ter strelskih in minometnih položajev, ki so bili tu v uporabi v času druge svetovne vojne. Odkrili smo tudi bunker, zgrajen iz Novo mesto Kapiteljska njiva, ženski grob XXIX/12 z značilnimi pridatki ob odkritju. lesenih desk, ter kar precej drobnih najdb bajonet, precej nabojev za puške ter nabojnikov, predvsem pa tulce že izstreljenih nabojev. V nekaj primerih pa so ti reccntni obrambni vkopi poškodovali prazgodovinske grobove. V letu 2007 smo naleteli na tri prazgodovinske zemljene gomile. Gomila XXVIII je vsebovala šestnajst skeletnih grobov, ki smo jih izkopali v letu 2007; v okvir te gomile sodi tudi grob 17, ki smo ga izkopali že leta 2000. Gomila navzven ni bila več vidna, saj jo je oranje popolnoma sploščilo, ohranile pa so sc liste grobne jame, ki so bile skozi nasutje gomile vkopane precej globoko v sterilno osnovo. Velikost grobov, ki so bili v tlorisu pravokotne oblike, je variirala od 100 x 50 cm (grob 16/XX VI11) do 330 x 120 cm (grob 1 ()/XX VIII). Nekatere grobne jame so bile zelo plitvo vkopane v sterilno osnovo (na primer grob 14/XX V111 le 5 cm), nekatere pa so segle do 105 cm globoko (grob I2/XXVIV). Novo mesto Kapiteljska njiva, grob XXVI11/12 z raznobarvnimi in okrašenimi jagodami ob odkritju. KULTURA Rast 3-4 / 2008 252 Novo mesto - Kapiteljska njiva, grob XXIX/14, bronasta plavutasta sekira iz oropanega eentralnega groba. Med najmlajšimi grobovi v gomili je bil grob I2/XXV111, kjer so poleg sklede gubanke na nogi ležali še votli bronasti nanožnici, steklena jantarna ogrlica in eertoška fibula s samostrelno peresovino, kar grob postavlja na prehod iz 5. v 4. stoletje pred n.š. Najstarejši najden grob v gomili pa je bil grob 6/XXVIIl, ki je poleg lončene posode in bronastih lasnih obročkov vseboval še bronasto - železno dvozankasto ločno fibulo, ki sodi v začetek 7. stoletja pred n. š. Gomila XXX je vsebovala še 12 skeletnih grobov, približno enakih dimenzij in oblik kakor gomila XXVIII. Tudi gomila XXX navzven ni bila več vidna, ležala pa je tako, da seje na zahodni strani dotikala gomile XXVIII. Le v manjšem številu grobov te gomile smo našli grobne pridatke. Kar v nekaj primerih pa smo ob grobni jami opazili razširitev, ki je ostanek vkopa, skozi katerega so plenilci že v prazgodovini vdrli v grob in ga izropali. Tako je bil tudi največji grob v gomili grob 5/XXX, ki je meril 360 x 120 cm, izropan, našli smo le skromne sledove brona in železa, ostanke predmetov, ki so jih plenilci v grobu bodisi spregledali bodisi izgubili. Grobovi, ki so se ohranili, kažejo mlajši značaj, saj jih najdbe opredeljujejo v 6. in 5. stoletje pred n. š. Omeniti velja grob 4/XXX, kjer smo poleg železnega orožja našli še lončeno okrašeno situlasto posodo, ki se je zgledovala po bronastih situlah. Gomilo XXIX smo le delno izkopali, saj se njena severna polovica nahaja na območju, ki ga naše letošnje izkopavanje ni zajelo. Izkopali smo njen južni in osrednji del. Grobovi so razporejeni v krogu okoli groba 14/XXIX, kije verjetno tudi najstarejši grob v gomili in je sodil na začetek starejše železne dobe, na prehod iz X. v 7. stoletje pred n. š. Drugi grobovi v gomili so v tlorisu pravokotne oblike in merijo od 115 x 45 cm (grob 1X/XXIX) do 320 x 110 cm (groba 3 in 15/XXIX). Časovno vsi grobovi, ki smojih v gomili XXIX raziskali v letošnjem letu, sodijo v starejši del starejše železne dobe, v čas 7. in začetka 6. stoletja pred n. š. Doslej smo v tej gomili izkopali IX grobov, število pa ni dokončno, saj smo že v letu 2007 našli sledove grobov, ki jih nameravamo izkopati v naslednjem letu. Po pregledu gradiva, ki smo ga doslej izkopali v gomili XXIX, lahko z gotovostjo trdimo, daje družina, ki je gomilo nasula in uporabljala, sodila med pomembnejše in premožnejše v tedanjem Novem mestu. Najdbe v gomili so zelo številne in bogate, izstopata pa dva grobova. Grob 14, ki je ležal v strogem centru gomile, je zaradi svoje lege pa tudi zaradi svoje velikosti predstavljal posebnost. Centralna lega je bila vedno namenjena posebnim osebam, prvakom in začetnikom družine. Velikost 2,7 m x 3,2 m pa predstavlja izjemno grobno kamro, kijih na Dolenjskem Novo mesto Kapiteljska njiva, grob XXIX/2, bronast scepter /. obeski v obliki konjičkov. KULTURA Rast 3-4 / 2008 254 poznamo le peščico. Žal smo našli tudi stranski vkop, skozi katerega so roparji grob oplenili. Vseeno pa je ostala izjemna količina ob ropanju prevrnjenih in razbitih lončenih posod, v nasprotnem vogalu osrednje grobne kamre pa še velika bronasta sekira, železni sulici in nekaj drobnih železnih in bronastih predmetov. Plenilce lončenina ni zanimala, po analogijah z drugimi sočasnimi knežjimi grobovi, kamor sodi tudi ta pokop, pa manjka obrambno orožje (oklep, ščit, čelada), konjska oprema in uvoženo ter kovinsko posodje. Kaj od te bogate opreme so plenilci odnesli, pa ne bomo nikoli vedeli. Drug izjemen grob v tej gomili pa je bil grob 2/XXlX, v katerem je bila pokopana ženska višjega razreda. V tem grobu iz 6. stoletja pred n. š. smo poleg lončene posode našli tudi lončeno vretence kot tipičen pridatek ženskega groba. Sledil je še bronast nakit masivne bronaste zapestnice, dva bronasta lasna obročka, šest bronastih fibul, steklena, jantarna in koščena ogrlica in na koncu še presenetljiva najdba bronast scepter. Ta dokaj redek grobni pridatek, ki predstavlja nekakšno mešanico žezla in ropotulje, opredeljujemo kol kultni pripomoček, s katerim so obredno odganjali zle duhove. Naš primerek je dvodelen in okrašen, na dvojnih verižicah, ki so pritrjene nanj, pa visijo obeski različnih oblik. Poleg okrašeni trikotnih obeskov, obeskov s kroglicami, vlitih v obliki obročkov in tordiranih, še posebej izstopajo obeski v obliki konjičkov. Večina predmetov v naših grobovih je močno poškodovana, ta scepter pa je sorazmerno dobro ohranjen. Celotno vsebino groba 2/XXIX smo po dogovoru s kolegi restavratorji že ob koncu leta 2007 prepeljali na restavriranje in obdelavo v RGZM v Mainz. Ob raziskavah halštatskih gomil smo na njihovem območju pa tudi med njimi našli in raziskali še 21 žganih žarnih grobov iz pozne bronaste dobe. Predstavljajo jih večje lončene žare, napolnjene z žganino in včasih še z dodanimi drobnimi osebnimi predmeti, ki so jih pokojnikom priložili bodisi pred sežigom ali pa v žaro po sežigu. V žganem grobu 207 KŽG smo poleg lončene žare in manjše lončene posodice našli še bronaste jagode ogrlic ter dve masivni bronasti zapestnici, v grobu 109 KŽG pa množico drobnih modrih steklenih jagod. Ob zaključku izkopavanj smo izkopno polje temeljito dokumentirali ter del profilov zasuli z zemljo in pripravili za nadaljevanje izkopavanj v naslednjem letu. l.eta 2007 smo raziskali 560 m2 veliko površino grobišča ter našli in dokumentirali 21 žganih žarnih grobov iz pozne bronaste dobe, 46 starejšeželeznodobnih skeletnih grobov, ki so sodili v gomile XXVIII, XXIX in XXX, s tem da smo izkopali le južno polovico gomile XXIX. Kjub sorazmerno majhni raziskani površini so rezultati več kot zadovoljivi. 'Pi i železnodobne gomile na majhnem prostoru so ponovno potrdile pomen Kapiteljske njive kot enega najpomembnejših grobišč starejše železne dobe, pridatki v grobovih pa nam pomagajo pri razumevanju halštatske družbe, njene razslojenosti in delovanja. Vsakoletne raziskave prinašajo številne podatke, ki so pogosto potrditev že znanih dejstev, vedno pa prinesejo tudi nova, doslej neznana spoznanja. Stanislav Južnič KULTURA Rast 3-4 / 2008 VALVASOR - TEHNIK IN IZUMITELJ Valvasor ni opisoval le del drugih zaslužnih Kranjcev, temveč je bil tudi sam pronicljiv znanstvenik in tehnolog. Izvrstni opisi ženitovanjskih šeg Dolenjcev ali zemljevidi Dolenjske in drugih delov Kranjske, izdelani s tedaj najsodobnejšimi matematičnimi napravami, se mu nc bi posrečili, če sc ne bi izobrazil v skrbno izbrani knjižnici. Oglejmo si njegova dejanja in nehanja v povezavi z jezuiti, ki so v Ljubljani usmerili njegove prve korake k znanju. Preučevanje Valvasorja spada med najbolj hvaležna področja raziskovanja slovenskih zgodovinopiscev, še posebno po nedavno dokazanih dvomih v verodostojnost njegovega baronskega naslova (Golce, 2007). Kljub temu pa je le malokdo zasledoval Valvasorjeva naravoslovno-tehniška dela (Paulin, Trbižan, 1996; Trbižan, 2003; Puhar, 2005). Prav to vrzel skušamo zapolniti s pričujočim delom. Nekdanjim kranjskim knjižnicam je bilo posvečeno že več tehtnih raziskav (Dolinar, 2004; Južnič, 2006), Valvasorjeva knjižnica pa večinoma še čaka na svoje raziskovalce (Dular, 2002; Lebar, 2006; Južnič, Prosen, 2007), čeravno je njen katalog že ducat let na voljo v tiskani obli k i. Valvasorje v denarni stiski svojo knjižnico z 2630 naslovi leta 1690 prodal v Zagreb. V zagrebški Metropolitanski knjižnici so začeli njegovo zbirko strokovno obdelovati leta 1966, katalog pa je bil natisnjen tri desetletja pozneje (Valvasor, Magie, 1995, 19). Za pričujočo objavo smo iz kataloga odbrali jezuitske pisce znanstvenih del, predvsem Kircherjeve sodelavce in Fourni-erjev opis Kranjske. Za celovito predstavitev Valvasorjevih uspehov smo uporabili Zbirko za zgodovino znanosti Univerze v Oklahomi z dvesto tisoč knjigami, med katerimi smo ob večini Valvasorjevih prirodoslovno-matematičnih del našli predvsem literaturo, potrebno za njihovo strokovno obdelavo. Valvasorjevo zbirko smo primerjali s knjigami njegovega starejšega prijatelja in vzornika, deželnega glavarja grofa Volfa Engelberta Turjaškega (Južnič, 2007). S pregledom knjižnice smo skušali oceniti Valvasorjevo znanje, saj sam ni objavil veliko prirodoslovnih raziskav. Zapisal jih je predvsem v šestih zvezkih Lumen naturae o tehnologijah stekla in drugih materialov ter v treh zvezkih Flos Physico-mathematicus. Oba rokopisa sta se pozneje izgubila skupaj s satiro Ovidij (Rcisp, 19X7, X; Lajovic, 19X7, 157). Valvasor ne bi mogel tako umetelno opisati in narisati zemljevida Dolenjske brez uporabe izredno bogate knjižnice, zbrane po Volfovem vzoru. Valvasorjev oče Jernej je bil v Valvasorjevih deških letih eden od treh, občasno štirih članov uprave deželnega glavarja Volfa, ki mu je mladi Valvasor pogosto prihajal v goste. Janez Vajkard Valvasor je po Volfovem zgledu svojo knjižnico razdelil na devet razredov: teologija, pravo s kanonskim pravom, politika in etika, zgodovina, filozofija, medicina, matematika, humanistika, filologija (Radics, 1910, 33, 99; Reisp, 19X3, 59; Valvasor, Magie, 1995, 32; Lebar, 2006). Volfov knjižničar in prijatelj Janez Ludvik Schonleben je razdelil Vollbvo knjižnico na osemnajst področij, mlajši Valvasor pa je opustil predvsem zadnja med njimi z manj številnimi knjigami po- Delovanje Kireherjevega Orgammui na Schottovi risbi, prvo računalo na Dolenjskem pri Valvasorju v Bogcnšpergu (Schott, 1668). KULTURA Rast 3-4 / 2008 ezije, arhitekture, gospodarstva, lovstva, glasbe, leposlovja, viteštva, ikon in kipov. Poleg knjižnice z Bogenšperka Valvasorjeve vire razkrivajo predvsem citati naravoslovnih piscev v Slavi; le-ti so že bili predstavljeni, čeravno še ne dovolj natančno (Gratzy, 1901; Kranjc, 1989). Dokazujemo, da je Valvasor v Slavi citiral najpomembnejše naravoslovce svoje dobe, med katerimi prav vseh niti ni naštel v uvodnem indeksu. Primerjava kataloga Valvasorjevih knjig in Mayrove (1676) ljubljanske ponudbe kaže številna istovetna dela, saj je Valvasor marsikatero knjigo kupil v Ljubljani. Sovpadanje Valvasorjevih in Mayrovih naslovov priča, da so tudi drugi Kranjci brali Valvasorjevim podobne knjige (Štuhec, 2006, 330, 332). Valvasor med rojaki ni tako zelo izstopal po svoji razgledanosti, kot so poudarjale nekatere starejše raziskave, saj so Turjaški knezi v Ljubljani vendarle zbrali več knjig od njega; seveda pa so imeli tudi precej več pod palcem. Valvasorju se je posrečil prvi mednarodno priznan na Kranjskem zasnovan tehniški patent, postal pa je tudi naš doslej edini član londonske Kraljeve družbe (Radies, 1910; Reisp, 1983; Lajovic, 1987, 159-160; Carmichacl, Šumrada, 1993; Paulin, Trbižan, 1996; Trbižan, 2003; Puhar, 2005). Potrebno znanje je črpal iz knjig, zbranih v domači knjižnici. Starejše raziskave so vire za Valvasorjeve dosežke iskale predvsem v njegovih mladostnih popotovanjih in ne v knjigah, ki jih je uporabljal. Valvasor je pri svojih tchniško-naravoslovnih in kartografskih podvigih uporabljal nove, razmeroma drage naprave, med njimi analogna računala. Dokazujemo, da mu je prav prišel predvsem računski stroj jezuita Kircherja, narejen po Galilejevem zgledu. Delovanje in razprostranjenost Kireherjevih naprav je dodobra raziskano tudi za srednjo Evropo (Daxcckcr, 2002; Friess, Langcnstein, 2000; Vollrath, 2002; Torrini, 2005), vendar jih to pot prvič izrecno umeščamo v naše kraje, ki za tujimi niso prav nič zaostajali. Posebej izpostavljamo pomembno vlogo Goričana Rabatte pri uporabi Kireherjevega računala na dunajskem dvoru in posledično v drugih krajih habsburške monarhije. Kljub že objavljenim tehtnim raziskavam delovanja ljubljanskega škofa Rabatte v povezavi s Schonlebnom in Valvasorjem (Morelli di Schonfeld, 2003) njegove zasluge pri uvajanju Kireherjevega računala na Dunaju doslej niso bile dovolj poudarjene. Dopisovanje vodilnega jezuita Kircherja z ljubljanskimi Turja-čani (Gramatovvski, Rebernik, 2001, 112, 136) smo prvi umestili ob turjaške vplive na njihovega mladega prijatelja Valvasorja. Preučevanja Kireherjevih del so danes med najbolj priljubljenimi raziskavami na svetu (Torrini, 2005; Waddell, 2006; Ilirai, 2007). Njegov dolgotrajen vpliv na Kranjskem pa je doslej ostal neznan, čeravno je Valvasor kupil domala vse Kireherjcve knjige in jih je večkrat navajal v Slavi. Livarstvo ni bilo tuje Valvasorjevim ljubljanskim jezuitskim učiteljem, saj je že jezuit Ferdinand Verbiest (9. 10. 1623, Pitthem - 28. L 1688, Peking) zaslovel z ulivanjem topov za kitajskega cesarja. Valvasorjevo poznavanje kovin je preraslo zanimanje za alkimijo predvsem pod vplivom londonske Kraljeve družbe in njenega pomembnega člana Roberta Boyla. KULTURA Rast 3-4 / 2008 Valvasorje kupil šest Boylovih del. Med njimi so bila ženevska zbrana dela v trinajstih zvezkih (1680) s petindvajsetimi poglavitnimi knjigami. Valvasorjevo navdušenje nad Boylom je mogoče pričakovati, saj je tri Boylova dela prodajal tudi Mayr v Ljubljani leta 1678. Valvasorje bil štirinajst let mlajši od Boyla, med obiskom Anglije (Reisp, 1987,7) pa se je dodobra seznanil z njegovim raziskovanjem v Londonu in Oxfordu. Valvasorje nabavil številne enciklopedične opise obrti jezuitskih in drugih piscev, marsičesa pa seje domislil med svojimi popotovanji. Zanimal se je za tedanje precej alkimistično obarvane postopke obdelave kovin in zasnoval poseben način ulivanja kipov, s katerim ni navdušil le rojakov, temveč celo Angleže. Kranjski deželni stanovi so že 14. januarja 1664 obljubili napraviti kip Device Marije na »Akademijskem trgu« pred sv. Jakobom znotraj jezuitskega kolegija. Osnovo za Marijin kip so sprva mislili pripeljati kar iz Benetk; na Kranjskem se namreč ni nihče hotel lotiti dela, dokler se Valvasor ni zagrel zanj. Z gradnjo so pričeli šele 11. marca 1680, potem ko se je prejšnji dan sestala komisija deželnih stanov pod vodstvom predsednika, dednega deželnega maršala grofa Janeza Karla Thurna-Valsassine (umrl leta 1683) (Radies, 1910, 141-142; Lajovic, 1987, 159; Miladinovič Zalaznik, 2001, 108). 11. avgusta 1680 ob 19. uri je osem parov volov pripeljalo 60 stotov (3,36 tone) težak steber z Gorenjske v veliko veselje zvedavih Ljubljančanov. Oktobra so postavili prvo kocko v temelj. Valvasorje kupil stojalo in steber, po njegovem naročilu pa je Wolf Weisskirch(n)er iz Salzburga naredil kalup kipa (Vrhovnik, 1895, 206 - 207). Valvasor je tik pred božičnimi prazniki 16. decembra 1681 ponoči med 11. in 12. uro dal uliti spomenik po svojem postopku v zvonarni pred Karlovškimi vrati na Karlovški cesti št. 15; tam seje Krištof Schlag(s) (umrl okoli leta 1686 v Ljubljani) uveljavil kot predhodnik zvonarske družine Samassa. Kip so idili v jami podobno kot tedanje zvonove. Valvasor si je želel čim bolj tekoče zlitine, ki jo je staljeno ulil v vmesni prostor prekrite osnovne oblike kipa. Pri tem je natančno upošteval spremembo velikosti modela kipa zaradi dodane plasti kovine. Dobil je tanjše stene od drugih livarjev, kar sije štel še posebej v dobro. Ko je bil kip narejen, je odstranil kalup in drobne kanale, skozi katere je ulival kovino. Gospodarni polihistor je odrezani ulivni sistem spravil za »ponovno uporabo« (Paulin, Trbižan, 1996, 267; SBL, 3: 220); žal (šc) ne vemo, kje ga je znova uporabil. Na veliki petek 27. marca 1682 so kip prenesli pred bližnjo jezuitsko cerkev sv. Jakoba. Stavbenik Marcello Genovese (Gen-evesc) ga je namestil na podstavek, ki so ga medtem postavili zimi navkljub. Svečanosti so prisostvovali rektorji jezuitskih kolegijev v Gorici, Trstu in Reki (Valvasor, 1689, 1 (3): 426, 3 (II); 266, 698, 688/689 (slika); Radies, 1910, 143; Godec, 1996) ob dva meseca prej ustoličenem ljubljanskem rektorju Janezu Lidcnlaufu. Nemajhne stroške so poravnali kranjski deželni stanovi in tudi vrli Valvasorje spravil nekaj zaslužka. Ob prazniku Brezmadežnega spočetja so redno uprizarjali procesije od stolnice do Valvasorjevega Marijinega znamenja (Vrhovnik, 1895, 208), razen med neurjem v času turškega obleganja Dunaja leta 1683. 18. in 19. avgusta 1689 je kardinal grof Leopold Kollonitsch (Kollon- Stanislav Južnič VALVASOR TH1INIK IN l/l Ml I I I J KULTURA Rast 3-4 / 2008 ich, 1631 - 1707) na poti /. Dunaja v Italijo gostoval pri ljubljanskih jezuitih; privoščil si je plovbo po Ljubljanici do Vrhnike, nato pa je vodil pobožnosti pred Marijinim spomenikom. Kollonitsch je leta 1685 postiti kardinal in škof v Raabu (Gyor), leta 1692 pa minister cesarja Leopolda na Dunaju (ARS, Diar., zapisa / dne 20. 8. in 28. 8. 1689; Radies, 1910, 144; VVinter, 1971,72 - 73). Valvasorje o svojem ljubljanskem Marijinem kipu in o novih postopkih za njegovo ulivanje poročal tajniku londonske Kraljeve družbe Thomasu Galeju in požel izredno pozornost kot redko kateri kranjski izumitelj prej ali pozneje. Leta 1687 je urednik Halley v Philosophical Transactions objavil Valvasorjevo pismo Thomasu Galeju o novem načinu ulivanja kovinskih kipov z lično ilustracijo kipa boga Pana, ki je piskal na zanj značilne piščali (Radies, 1910, 145). Verjetno je Valvasor dejansko ulil Panovo podobo, čeravno nam kip danes ni znan. Valvasorjev prijatelj Hallcyjc urejeval Philosophical Transactions med letoma 1685 in 1693 ter je poskrbel za tiskanje Valvasorjevih del. Nekdanji urednik Robert I lookeje resda negodoval po svoji stari navadi. Domišljal sije, da Valvasorjev spis ne prinaša ničesar novega, razen uporabe drugačnih kemikalij, predvsem ene tretjine »bizmuta« ali cinka medi, zaradi katere kovina lažje teče (Reisp, 1987, 8; Paulin, Trbižan, 1996, 264). Seveda je bila ta novost le navidez neznatna. I Iooke ni rad priznaval tujih zaslug, prav v tem času pa je začel svoj spor z Newlonom glede odkritja delovanja sile teže. Nedavno najdeni I lookovi zapiski iz tega obdobja po smrti prvega urednika Philosophical Transactions Oldenburga so »najpomembnejše odkritje zadnjih petdesetih let« (Adams, Jardine, 2006, 235, 239) in bodo dodatno osvetlili llookov odnos do Valvasorjevih odkritij. 1 Iooke in mojster angleškega livarskega ceha sta vendarle odobrila objavo Valvasorjevega postopka ulivanja, ki se je zgledoval pri nemških lončarjih. Poleg kemične sestave zlitine je Valvasor kljub I lookovemu mnenju izboljšal tudi razporeditev in oblikovanje ulivnih kanalov (Puhar, 2005, 19; Trbižan, 2003, 177, 183). Ne glede na I lookovo kritiko se je Valvasor imenitno spoznal na svoj posel. Kemična analiza in elektronska mikroanaliza sta pokazali, da vsebuje zlitina Marijinega kipa pri sv. Jakobu le stotinko odstotka bizmuta, zato pa skoraj 16 odstotkov cinka. Tako je Valvasor ravnal po sodobnih izkušnjah, ko velja bizmut za nevarnega povzročitelja krhkosti v bakrovih zlitinah in ga dopuščamo le 0,005 odstotka. Z dodajanjem cinka, 4 odstotki svinca in nad dveh odstotkov kositra je znižal tališče zlitine za 120" C. Dobil je »kar najbolj tekočo« snov za ulivanje tankih kipov in z njo prekosil dosežke vseh svojih sodobnikov. Kol izkušen livarje razvil pretanjen občutek za blagodejen vpliv gladkih površin kanalov na dober tok zlitine tankostenskih kipov. S pridom je upošteval važne vplive premazovanja površin, tako da sc je znal izogniti nezaželenim sestavinam voska za premaze (Paulin, Trbižan, 1996, 264, 267 - 268). Surovine je gotovo dobil iz. domačih kranjskih in sosednjih krajev, čeravno ni objavil podrobnosti. Na današnjih slovenskih tleh je bilo v Valvasorjevem času šestindvajset fužin in peči oziroma plavžev. Na Koroškem so medenino izdelovali že v 15. stoletju. Mineralni cinkov karbonat kalamino (zinceum, smithsonit) je Valvasor lahko dobil iz Rablja na Poročilo Kraljeve družbe (14. 12. 1687) o I lallcyjcvem preizkušanju Valvasorjeve sifonske teorije pretakanja voda pod Cerkniškim jezerom (The Royal Society of London Archive, Early Letters). Koroškem, zlitino bakra in cinka »zlati baker (aurichalcum)« pa na Cerkljanskem, kjer so bakrovo rudo kopali že od 15. stoletja. Malo pred Valvasorjevim ulivanjem kipov je leta 1665 Hans Sigmund Ottenfeld dobil dovoljenje za rudnik svinca v Črni na Koroškem. Rudarji grofov Thurnov-Valsassina so že od leta 1601 kopali svinec v severnejšem Pliberku in na Peci, revirja pa sta bila tudi v Železni Kapli in Rablju (Paulin, Trbižan, 1996, 263, 264; Paulin, 1998, 63, 65, 67; Šorn, 1984, 167; SBL, 4: 82). . / '///S' /„ '//! / j or* Afe* Z'a '( r s fsti* //?e> //? ast As o/**//?** (Soe/ety , ( t at? t^jr^/t////*? /sr tn/it-t/lj /Ar> //streti trS/oe? o^Lf/srAsi/#s asrtA.t/s iStto^tSais? j^/Ate/jr trj^at/i tiseve* oar-a ert/rJS^/rof f l//r • /eA A*so //Bar/ts?« ast^e^i/aeo/A* , osts * l/Z^Assr. as» Mi ■r/rfs artot, or afe ro et*//re^t is o a/ /o otr/n /sr n e? ,so fc > fj /r/aooots a4> š^^nror /S /? t^Afe it o //$,?( /ftt<* ec? a/to - r aet ^ oyyets.tr^ ajAset ofž, ta > as onst 4fr as? les Aeer /4* Caere ter fr asr£*f/*f /“ , ’ '/tirli /4tt' t-t/n/or - Z ^a^/t/t /? Ji) rses/s^e^^ys> seta//ftj, cyyrot*/rob /orpo? oetot/pA As fi/er/Af? tt/& //fa. A rt* on.e*l ti j Aset KULTURA Rast 3-4 / 2008 Valvasorjev nekaj let starejši dopisovalec Thomas Gale (1635/1636 Scruton v severnem Yorkshiru - 1702) seje kot sin edinec šolal v Westminstru, leta 1655 pa se je malo pred Nevvtonom vpisal na kolegij Sv. Trojice v Cambridgeu. Diplomiral je leta 1659 in magistriral tri leta pozneje. Ob smrti Oliverja Cromvvellaje univerza objavila nekaj njegovih verzov, ki so mu prinesli ugled v deželi. Leta 1666 je postal profesor grščine v Cambridgeu, leta 1672 pa nadučitelj v šoli sv. Pavla, kjer se je med njegovimi dijaki najbolj izkazal ravno Valvasorjev poznejši prijatelj Edmund Halley. 6. decembra 1677 so Galeja izbrali v londonsko kraljevo družbo, januarja 1686 pa je bil tam postavljen za honorarnega tajnika. Za pomočnika sije izbral Halleyja, ki jc dolžnost opravljal do leta 1699. Tako jc 1 Ialley od vsega začetka poznal Valvasorjeva pisma, poslana v London. Leta 1703 je llalley popotoval po Kranjski, Istri in Kvarnerju iščoč primerno pristanišče za izkrcanje angleških enot v španski nasledstveni vojni (Bogoljubov, 1984, 211; Carmichael, Šumrada, 1993, 86; Malačič, 1994, 216), vendar je njegov prijatelj Valvasor že desetletje prej umrl. Gale je bil pomemben zbiralec arabskih in drugih rokopisov. Po kraljevem naročilu je izvrstno popisal spomenike v Londonu; zato ga je mesto nagradilo s plaketo (Stephen, Lee, 1937/1938, 818 - 820). Kot poznavalec kipov se je še posebej zanimal za Valvasorjev postopek ulivanja. V začetku 17. stoletja so kalupe iz mavca zalivali s tekočo zmesjo ilovice za sanitarne potrebe bogatejših Angležev, ki so se hoteli znebiti nadležnih vonjav. Takšne straniščne školjke so bile zelo drage, za nameček pa so še vpijale vodo (Lambrozzi, 1994, 93). Zato so Britanci vneto povpraševali po drugačnih, boljših snoveh in Valvasorjevih novih postopkih ulivanja. Središče angleškega železo livarstva je bilo v dolini Ironbridgc; tam so začeli razvijati železarsko industrijo (Wubbenhorst, 1987, 5 15), ki je kmalu po Valvasorjevi smrti močno napredovala z izumom koksanja Abrahama Darbyja leta 1735 (Ruschitzka, 1985, 49). Livarstvo je bilo dobro razvito v neposredni soseščini sedeža Kraljeve družbe na vzhodnem koncu Londona. Leta 1570 je Robert Mot tam ustanovil livarno, ki je pozneje prerasla v Royal Whitechapel Bell Foundry; le-ta je zaslovela z ulivanjem londonskega Big Bena in ameriškega zvona Liberty Bell (1752) (McCombe, 1983,228). Valvasor v času svojega poročanja Kraljevi družbi še ni ulil ničesar daljšega od devetih čevljev (3 m), vendar ni dvomil, da bo njegov postopek kos tudi večjim izzivom. Napovedal je, da bo po koncu turške nevarnosti ulil kip cesarja Leopolda na konju v velikosti, večji od naravne, v čast njegovega ljubljanskega obiska leta 1660. O izvedbi seje že dogovarjal s kranjskimi deželnimi stanovi (Radies, 1910, 146). Le-ti so krili stroške za Marijin kip pred sv. Jakobom in bi gotovo pomagali tudi pri Leopoldovem kipu, morda še precej bolj vneto, kot so ob premajhni pomoči za natis Valvasorjeve Slave. Valvasorjev postopek ulivanja kovinskih kipov je bil pet let po angleški objavi v Londonu priobčen še v reviji Aeta Eruditorum, ki sojo na pobudo slovitega učenjaka Leibniza izdajali v Leipzigu. Latinska objava v tej znameniti reviji kaže, kako pomembne so se sodobnikom zdele Valvasorjeve ideje, medtem ko je na domačem Kranjskem postaran skorajda trpel pomanjkanje. Valvasorjev Marijin kip so zaradi dotrajanosti kamnitega podstavka med letoma 1844 in 1870 shranili v cerkvi sv. Jakoba. Mestni župnik Gustav Koestl je uspešno nagovarjal farane, naj prispevajo k njegovi ponovni postavitvi nekoliko dlje od cerkve in v priročni knjižici hvalil Valvasorjeve zasluge (Koestl, 1868, 13; Vrhovnik, 1895, 208; Kovačič, 1985, 39). Drugič so podstavek Valvasorjevega kipa popravili po navodilih Jožeta Plečnika 3. julija 1938; le-ta danes krasi Ljubljano. Valvasorjev opis postopka ulivanja tankostenskih kipov je postal prvi mednarodno priznan tehniški dokument kranjskega izumitelja na področju metalurgije, bržkone pa kar celotne naše tehnike (Paulin, Trbižan, 1996, 263). Marijin kip gotovo ni bil edini izdelek izkušenega livarja Valvasorja, čeravno nam drugi (zaenkrat) še niso znani. VIRI APUG - Arhiv Pontificia Universita (iregoriarm, Rim. ARS, Diar. Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani, Zbirka rokopisov, Diarium p. ministri..., KULTURA |/34r. Rast 3-4 / 2008 ISNM - Bayerisches Nationalmuseum, MUnchen. 260 The Royal Society of London Archive, Early Lelters. KULTURA Rast 3-4 / 2008 LITERATURA Adams, R., Jardinc, L. (2006): The Rcturn ofthe Hooke Folio. Notes & Rccords ol'tile Royal Society 60. London, 235 - 239. Carmiehael, C.D., Šumrada, J. (1993): Pismo Edmonda Halleja Valvasorju. Zgodovinski časopis 74/1. Ljubljana, 85 - 87. Daxcckcr, F. (2002): Die Zeitberechnung und die Astronomie in Athanasius Kireliers Organum malhematieum. Bcitrage zur Astronomiegesehichte 5. 26 - 39. Dolinar, F.-M. (2004): Knjižnice skozi stoletja. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Dular, A. (2002): Valvasorjeva knjižica. Theatrum vitac el mortis humanae (ur. Lozar Stamcar, M., Žvanut, M.). Ljubljana, Narodni muzej. 259 - 275. Friess, P., Langenstein, E. (ur.). (2000): Mcchanik aus der VVunderkammer die Vorlaufcr der Computer. Munchcn, Weltkunst. Godec, I. (1996): Valvasor in Slovenci danes. Ljubljana, Državna založba Slovenije. Goleč, B. (2007): Der Polyliistor J.V. Valvasor (1641-1693), seinenahen und fernen Nachkomen: neue Entdeckungen aus iibersehcnen Archivsehatz.cn. Pravotvornost v evropski zgodovini -Sergij Vilfan, arhivist in pravni zgodovinar (ur. Kambič, M., Škrubej, K.). Ljubljana: SAZU, ZALj, Pravna fakulteta. Gramatovvski, W., Rebernik, M. (ur.). (2001): lipistolae Kircherianae index alphabethicus index geographicus. Rim, Institutum historicum S.L Gratzy, O. (1901): Repetitorium zu J.W. Freiherrn von Valvasor »Die libre des llerzogthum Krain« (1689). Von Dr. Oskar Gratzy Edlen von Wardengg k.k. Prolessor der Vlil. Rangsclasse, Sehriftleiter der »Mitteilungen des Musealvereines fur Krain«. lirhaltend cin alphabetisehes Namens-, Orts= und Saehregister und im Anhange cine Inhaltsiibersicht. Unter Subvention der kais. Akademie der Wissenschaftcn in Wien. Mitteilungen des Musealvereines fur Krain 40. Ljubljana, 1- 80. 1 lirai, II. (2007): lntcrprctation ehymique de la creation et originc corpusculaire de la vic chez Athanasius Kireher. Annals of Science 64. 217-234. Južnič, S. (2006): Kopernik v Turjaški in Licejski knjižnici. Knjižnica 50/2. Ljubljana, 7 -34. Južnič, S. (2006): Fizikalne knjige v Turjaški knjižnici. Knjižnica 50/3. Ljubljana, 23 - 52. Južnič, S. (2007): Knjige iz turjaške "knežje” zbirke v sodobnih slovenskih knjižnicah. Knjižnica 51/1. Ljubljana, 27-49. Južnič, S. (2007):. Naravoslovno-matematična in glasbena dela v turjaški “knežji" knjižnici. Zgodovina za vse 14/1. Celje, 5 - 36. Južnič, S„ Prosen, M. (2007): Janez V. Valvasor in astronomija. Ljubljana, Jutro. Koestl, G. (1868): Mariin spominek na šentjakopskem trgu v Ljubljani. Ljubljana, Mestnofarno predstavništvo. Kranjc, M. (1989): Valvasorjevi krasoslovni viri. V: Valvasorjev zbornik (ur. Vovko, A.). Ljubljana, SAZU. 220-225. Lajovic, A. (1987): Delo bo hvalilo mojstra mnogo let. O Valvasorjevem izumu ulivanja tankostenskih predmetov. Livarski vestnik 34/5. Ljubljana, 157 - 160. Latnbrozzi, H. (1994): Casting From thc Beginning Up to Prcscnt-Day Technology. Ceramic Engineering and Science Proceedings 15/1.93 - 94. Lebar, B. (2006): Vsebinska struktura in današnja vrednost knjig iz, Valvasorjeve knjižnice iz obdobja od 1680 do 1691. Diplomska naloga pri mentorici Anji Dular in somentorju Mihi Kovaču. Ljubljana, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Stephen, L., Lee, S. (1937/1938): The Dictionary of National Biography. Oxford, University Press. Malačič, V. (1994): Astronom Halley v Trstu in Bakru leta 1703. Annales 4/4. Koper, 215 -218. Mayr, J.K. (1678): Catalogus Librorum qui Nundinis Labacensibus Autumnalibus in Officina Libraria Joannis Baptistae Mayr. Ljubljana, Mayr. MeCombe, C. (1983): Whiteehapel Beliš Ring Clcar. The Foundry Trade 155/3270. London, 228 - 242. Miladinovič Zalaznik, M. (2001): Line Geschichtsschreiber, der vvisscndlich Romanen lur Historien ausgibt..." Johann Weichard Freiherr von Valvasor. Querschnitte ... Der vvissendlich Romanen fur Historien ausgibt..." Deutsch-slowenische Kultur und Gcschiehte im gcmcinsa-men Raum. Munchcn, Vcrlag Siidostdeutsches Kulturvvcrk. 91-124. Morclli di Schonfeld, C. (1855): lstoria della Contea di Gorizia. Gorizia, Patemolli. Ponatis: (2003): Mariano del Friuli, Laguna. Paulin, A., Trbižan, M. (1996): Zakaj jc Valvasor lahko ulival tankostenske kipe iz medi. Rudarsko-metalurški zbornik 43/3 - 4. Ljubljana, 261 - 269. Puhar, A. (14. 4. 2005): Zdrava Marija, s cinkom obogatena. Dclo-Znanost 47/86. Ljubljana, 19. Radics, P. (1910): Johann Wcikhard Freiherr von Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Ljubljana, Krainischen Sparkasse. Rcisp, B. (1983): Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana, Mladinska knjiga. Rcisp, B. (1987): Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Society. Ljubljana, SAZU. Ruschitzka, L. (1985): Die Entvvicklung des Eisengusses in Mitteleuropa. GieBcrcitechnik 31/2.48 -54. Štuhce, M, (2006): Iz Lese v Ljubljano po francosko. Prispevek k poznavanju jezikovne rabe kranjskega plemstva v prvi polovici 18. stoletja. Zgodovinski časopis. 60/3-4 (134): 327 - 344'. Torrini, M. (2005): Da Galileo a Kireher: percorsi della scienza gesuitica. Galileana 2. 3 - 17. Trbižan, M. (2003): Objava J.V. Valvasorja v glasilu Philosopical (!) Transaetions leta 1687 o litju kipov s tanko steno prvi slovenski tehnični dokument. Livarski vestnik 50/4. Ljubljana, 175 - 184. Valvasor, J.V. (1689): Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Ljubljana/Nurnbcrg, Wolfgang Moritz Endter. Valvasor, J.V., Magie, V. (1995); Bibliotheca Valvasoriana. Katalog Knjižnice Janeza Vajkarda Valvasorja. Ljubljana/Zagreb, Valvasorjev odbor pri SAZU. Vollrath, II.-J. (2002): Das Organum mathematieum Athanasius Kirchcrs Lehrmaschine. V: Spurcnsuche Wegc zu Athanasius Kireher (ur. Bcinlich, IL, Wittstadt, K., Vollrath, II.-J.). Dettelbach, Roli. 101 - 117. Vollrath, 11.-J. (2002): Kireher und die Mathematik. V: Magie des \Visscns (ur. Beinlieh, H., Daxelmiiller, C., Vollrath, H.-J., VVittstadt, K.). Dettelbach, Roli. 161 - 168. Vrhovnik, I. (1895); Marijino znamenje na sv. Jakoba trgu v Ljubljani. Izvcstjc muzejskega društva za Kranjsko 5. Ljubljana, 206 - 209. Waddell, M.A. (2006): The Word, As It Might Be: lconography and Probabilism in the Mundus Subterraneus of Athanasius Kireher. Centaurus 48. Kopenhagen, 3 - 22. Wintcr, E. (1971): Barock, Absolutismus und Aufklarung in der Donaumonarchie. Dunaj, Europa Vcrlag. VVubbenhorst, 11. (1987): Jahresilbersicht Zur Gcschiehtc des Gicsscns. GieBcrei 74/1. 512 -516. Rasto Božic 1 Marko Frelih je študij arheologije začel na ljubljanski Filozofski fakulteti, nadaljeval ga je v Zagrebu, kjer je diplomiral in kasneje na temo rodnega Logatca v rimskem obdobju tudi doktoriral. Danes je zaposlen v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, kjer je kustos afriške zbirke. Kot arheolog vrsto let raziskuje medkulturne povezave med starimi civilizacijami. Še posebej ga zanima duhovni svet prazgodovinskih kultur, ki ga proučuje skozi razumevanje kultnih mest, obredov in umetnosti. I Ikrati vrsto let preučuje stike Slovencev z neevropskimi kulturami. V ospredju njegovih raziskav sta dolenjska misijonarja Friderik Irenej Baraga in Ignacij Knoblehar ter njuna zapuščina. (Foto: Rasto Bo/.ič) KULTURA Rast 3-4 / 2008 ABU SOLIMAN- MISIJONAR IN VELIKI RAZISKOVALEC Predavanje dr. Marka Freliha, kustosa za neevropske zbirke Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Aprila je minilo 150 let od smrti velikega škocjanskega rojaka Ignacija Knobleharja. V sklopu razstave Faraonska renesansa, ki je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekala od 4. marca do 20. julija, je Slovensko arheološko društvo priredilo niz predavanj, s katerimi je želelo opozoriti na vlogo slovenskih raziskovalcev Egipta. Med predavatelji je bil tudi dr. Marko Frelih, arheolog' in kustos za neevropske zbirke Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, kije predstavil misijonarja Ignacija Knoblehatja, predvsem njegovo delovanje v Afriki in raziskovanje Nila. Veliki Slovenec Frelih v Slovenskem etnografskem muzeju skrbi za afriško zbirko, pri svojem delu pa je prišel v stik s predmeti in gradivom, delom zapuščine misijonarja Ignacija Knoblehatja, ki je v Egiptu in Sudanu raziskoval ter deloval celo desetletje. V prvi polovici 19. stoletja je Abu Soliman, kot so Knobleharja imenovali Arabci, veljal za naj večjo avtoriteto na področju poznavanja Nila, Sudana, tamkajšnjih ljudstev, političnih in drugih razmer. Ker letos mineva 150 let od smrti tega uspešnega misijonarja in vsestranskega raziskovalca, je Frelih, ki sc je posvetil preučevanju Knobleharjevega dela, pred kratkim pa seje z novimi podatki vrnil iz Kaira, opozoril, da je potrebno tako pomembnemu Slovencu povrniti ugled, saj so v njegovem času o njegovih odkritjih senzacionalno poročali vsi ugledni evropski časopisi, njegova raziskovanja in misijone pa so podprli takratni cesar Frane Jožef, Vatikan in Dunajsko geografsko društvo. Ignacij Knoblehar je živel med letoma 1819 in 1858, mlad pa je po zahrbtni malariji, med potjo domov, 13. aprila umrl v Neaplju. Rodil seje v Škocjanu na Dolenjskem, za misijonarsko delo pa gaje sedemnajstletnega navdušilo pridiganje dolenjskega misijonarja Friderika Ireneja Barage. Odločil se je za Baragovo pot in odšel v Afriko, kamor je prišel leta 1848. V Egiptu je ustanovil tri misijone, zavzemal se je za ukinitev takrat tam uveljavljenega suženjstva, na območju Nila pa je deloval celo desetletje, kar je po Frelihovi sodbi zelo dolgo obdobje, saj so drugi misijonarji tropskim boleznim podlegli že v letu ali dveh. Knobleharja je v Egiptu in Sudanu zanimalo praktično vse, kar mu je prekrižalo pot. O vsem je vodil natančne dnevniške zapiske. Privlačila sta ga Nil in takrat nepojasnjena skrivnost njegovih izvirov, tamkajšnja ljudstva, kulture, verstva, živalstvo in narava. V njegovi zapuščini so ostanki kasneje v zgodovini izginulih ljudstev, ki so se ohranili le v ljubljanski in dunajski muzejski zbirki. »Knoblehar je izredno kompleksna tema. Odpira mnogo zanimivih poglavij raziskovanja, poleg ostalega tudi cerkvene zgodovine, misijonstva, geografije, etnografije in materialne kulture ljudstev ob Nilu,« meni Frelih. Knobleharja je predstavil kot izjemno podjetno, sposobno, marljivo in človekoljubno osebo. Povedal je tudi, daje ta slovenski misijonar nameraval zbrane podatke objaviti, vendar mu je Portret Ignacija Knoblcharja. načrte prekrižala smrt. Večina njegove zapuščine je ostala v Kartumu, zanjo pa so se potegovali Vatikan, Dunaj in Ljubljana. Na žalost so vsi dobili le delee, večina pa je ostala v Afriki, kjer seje najverjetneje izgubila. »Mogoče je še kaj skritega v arhivih, zato upam, da bo nekoč prišlo na dan. Še vedno nam uspe najti nove drobce, s katerimi bomo Knoblcharja postavili na mesto, ki mu gre. Vsi slavni raziskovalci Nila so njegovo porečje raziskovali deset let za njim, večina je šla po njegovih stopinjah, vendar ni tega nihče priznal, ime mladega raziskovalca pa so kmalu pozabili,« je poudaril Frelih. Misijonsko poslanstvo Kol meni Frelih, gre v Knobleharjevem primeru za manj znano poglavje slovenske zgodovine, ki se je odvilo na afriških tleh. V 19. stoletju se je misijonska dejavnost v zunajevropskih deželah vse bolj krepila, Slovenci pa so bili med prvimi misijonarji. Friderik Baraga je v začetku 19. stoletja oziroma leta 1830 stopil na severnoameriška tla in začel z misijonsko dejavnostjo med severnoameriškimi ljudstvi Očipve ter Ottavva. Baraga seje med dejavnostjo v Ameriki vrnil v domovino, ko je o tem pridigal v Novem mestu, pa je pri njegovi pridigi stal tudi sedemnajstletni mladenič iz Škocjana na Dolenjskem Ignacij Knoblehar. Ta mladenič je njegovo pridigo spremljal z velikim navdušenjem, Baragovo goreče pričevanje o delovanju misijona ga je v tistem trenutku prepričalo, da je šel po njegovih sledeh. A ni šel dobesedno po njegovih stopinjah, pot gaje naprej vodila v Ljubljano, od tam v Rim, kjer je preteklo kar nekaj časa, daje padla odločitev o njegovi nadaljnji poti v Afriko. KULTURA Rast 3-4 / 2008 Leta I X4X seje znašel v Egiptu, na pragu Afrike, pred njim se je začelo veliko misijonsko poslanstvo. Ker je bilo na takratnih egipčanskih tleh zaradi močne islamske vere zelo malo možnosti za uspešno širjenje katoliške veroizpovedi, seje odločil za obisk manj znanih južnih dežel in Sudana. Njegov cilj so bila v skrivnost zavita temnopolta ljudstva v porečju Belega Nila, o katerih je bilo malo znanega. Knoblehar in njegovi kolegi, ki so prihajala iz Rima, so dobili nalogo, da se odpravijo v Kartum, tam postavijo misijonsko središče in od tam nadaljujejo poslanstvo po sudanskih deželah. O Knobleharjevem desetletju ob Nilu je ohranjenih kar nekaj zapisov, saj je bil po Frelihovih navedbah ves čas v stiku z domovino in Ljubljano. Dopisoval sije s prijateljem v Ljubljani Luko Jeranom, ki je vestno beležil vse, kar seje dogajalo v Sudanu. Slovenci so lahko skoraj na štirinajst dni brali o tem in bili dokaj sproti obveščeni o dejavnosti Knobleharjevega misijona. Dežela Kranjska je bila pozorna do njegovega delovanja, tedanji Slovenci pa so z zbiranjem denarja močno podprli njegovo delo v Sudanu, tako ustanovitev misijonskega središča v Kartumu, kasneje v Svetem križu in misijona v bližini ekvatorja v Gondokorju oziroma v današnji Jubi, glavnem mestu sudanske pokrajine Ekvatorija. Podjetni raziskovalec je obiskal cesarja in papeža Vsi tedanji raziskovalci Egipta so pot začeli v Aleksandriji, kjer so opremili ladje in se po Nilu običajno podali do današnjega Asuana, morda do Vadi Halle. Tam so zaradi rečnih brzic opremo in zaloge preložili na kamele, včasih so odprave štele tudi do 250 kamel, in vse pretovorili do Kartuma, kjer so zopet najeli ladje in nadaljevali proti jugu. Pri prehodu brzic se je pokazala Knobleharjeva domiselnost, saj sije omislil posebno ladjo, ki jo je poimenoval Stel la Matutina (Zvezda Danica), trup ladje pa je bil izdelan iz železa. Ladjo je kupil v Egiptu, preko brzic pa jo je moral spraviti v Kartum, kar je bil za tedanje čase izjemen podvig. Vodil gaje nek Slovenec Kocijančič, ki pred tem ni bil nikoli na ladji. S seboj je imel trobento, z zvočnimi znaki pa je usmerjal delavce, ki so ladjo vlekli preko ovir. Za to delo so zaposlili približno dve stotniji ljudi, včasih so si pri vleki preko šestih Nilovih kataraktov pomagali tudi z. živalskimi vpregami. Da so iz Egipta z ladjo prišli do Kartuma, je Knobleharjevi odpravi vzelo kar pol leta. Knoblehar je z Zvezdo Danico prepotoval Sudan in prekrižaril Beli Nil. Ladjo je razkošno opremil, imela je tudi kapelo, kjer je redno maševal, s seboj je vozil v Ljubljani ulite zvonove za misijon, predstavljala pa je njegovo glavno oporišče. Frelih tudi sklepa, daje ravno zaradi dobro opremljene ladje in urejenih bivalnih razmer na Nilu lahko preživel izjemno dolgo obdobje desetih let, saj je v tropih običajno misijonarje napadla malarija in jih v nekaj tednih, največ letu ali dveh. pokončala. V desetih letih Knobleharjevega misijonarskega delovanja na Nilu je zaradi tropskih bolezni umrlo kar dvajset misijonarjev, zdravila pa takrat še niso poznali. Knoblehar je ob prihodu v Kartum, kjer je nekaj let pred njegovim prihodom deloval misijon, njegov vodja pa je umrl ravno pred njegovim prihodom, prevzel celotno misijonsko organizacijo. V miši- jonu je postavil veliko misijonsko hišo z osrednjo kapelo, zgradil si je stanovanje, na misijonskem vrtu pa je dal postaviti veliko šolo za otroke, ki jih je dobesedno kupoval na suženjskem trgu. V takratnem Sudanu je prevladoval močan suženjski trg s temnopoltimi ljudmi /. juga in močna trgovina s slonovino. Misijonarji so se zavzemali za ukinitev suženjstva, po robu pa so se mu lahko postavili le tako, da so odkupili čim več sužnjev. Odkupovali so predvsem otroke in jih vzgajali v katoliškem duhu, za kar so potrebovali šolo. Knoblehar je kmalu spoznal, da bo imel za tako početje premalo denarja, zato je iskal politično podporo. Leta 1851 se je vrnil v Evropo. Najprej bi moral poročati v Rimu oziroma v Vatikanu, a ker je bil nekoliko posebneža in samosvoj, je iz Ljubljane krenil na Dunaj, kjer je obiskal samega presvetlega cesarja. Takratni enaindvajsetletni cesar Franc Jožef (1830 1016) se je ravno privajal na prestol. Knoblehar, ki je bil avstrijski državljan in cesarjev podanik, mu je razložil stanje in zamisel, da bi se misijon pod avstrijskim okriljem razširil proti ekvatorju. Avstrija bi tako prvič dobila priložnost vključitve v kolonialno politiko, saj je bila takrat glede na uspehe drugih evropskih kolonialnih velesil, Francije, Velike Britanije, Portugalske itd. precej podhranjena. Franc Jožef je v predlogu zaslutil priložnost, da Avstrija kot kolonialna sila stopi na afriška tla in je Knobleharja izdatno podprl. Na Dunaju so ustanovili Marijino družbo, ki je zbirala sredstva za afriški misijon, Knoblehar pa je dobil podporo tudi pri dunajskemu nadškofu Schwarzbergu. Sele nato seje odpravil v Vatikan, kjer je - kljub temu, da pred tem tam niso bili najbolj navdušeni nad misijoni v islamskem svetu - dobil podporo samega papeža. Prvi slovenski afrikanist Po vrnitvi v Afriko je začel z velikopotezno dejavnostjo, z ladjo pa seje spustil proti jugu, kjer je ob Nilu naletel na popolnoma neznana temnopolta ljudstva. Med njimi seje odločil za ustanovitev novih misijonskih postaj, leta 1852 je tam ustanovil misijon Gondokoro in leta 1854 še Sveti križ. Na območju Gondokorja je živelo ljudstvo Bari, domačini pa so se z misijonarji radi družili. V njih so videli zaščito pred nasilnimi turškimi trgovci s sužnji, tako tudi Knoblehar v začetku tam ni imel kakšnih večjih težav. O nilotskih ljudstvih. Bari, Šiluk, t ir, Dinka in Kječi seje do danes ohranilo malo sledi, gre predvsem za risbe nemškega popotnika Harnirja, ki je obiskal tudi Knobleharjev misijon, zapise drugih misijonarjev, popotnikov ter muzejske zbirke gradiva. Ljudstva so se v kasnejšem razvoju dogodkov izgubila, nekaj materialne kulture pa je za njimi ostalo ravno po Knobleharjevi zaslugi. Ko je leta 1851 prišel v Ljubljano, je s seboj prinesel približno tristo predmetov, s katerimi je želel predstaviti sudanske zamorske kulture. Pokazal jih jc na takratnem ljubljanskem liceju ob tržnici, kar imamo lahko po Frelihu za prvo slovensko razstavo afriških artefaktov. () dogodku so poročali časopisi, ljudje iz vse dežele so drli na razstavo, predmeti pa so zatem delno ostali na Kranjskem, druge je Knoblehar odnesel na Dunaj. Dunajska zbirka seje kasneje izgubila in šele leta 1925 je prišla na dan pri družini, ki seje odločila, da predmete podari Etnografskemu muzeju na Dunaju, kjer je še danes ohranjen doku- KULTURA Rast 3-4 / 2008 ment, ki sporoča, da gre za Knobleharjevo afriško zbirko. Ljubljanski predmeti so se po dolgem vijuganju znašli v ljubljanskem Etnografskem muzeju, kjer, tako Frelih, niso bili nikoli deležni prave pozornosti. Povojni čas misijonarstvu in misijonarjem ni bil naklonjen, pred drugo svetovno vojno pa tudi v muzeju niso vedeli, kaj z zbirko storiti. Medtem so se nekateri predmeti izgubili, drugi so bili poškodovani, napačno pa so jih tudi poknjižili. Pod Frelihovim vodstvom skušajo danes zbirko rekonstruirati na podlagi Knoble-harjevih zapisov in risb njegovih sodobnikov. Na srečo je Laibachcr Zeitung, najbolj brani in vplivni nemški časopis na Slovenskem, kije izhajal med letoma 1778 1918, leta 1851 objavil seznam v l jubljan- skem liceju predstavljenih premetov, kije današnjim raziskovalcem v veliko pomoč. Knoblehar je v Evropo prinesel domorodsko orožje, orodje, nakit, nošo in nekaj malega posodja, posebej navdušen pa je bil nad železnimi predmeti, izdelki afriških kovačev. Med tamkajšnjimi ljudstvi je odkril svojevrstno kulturo, kije železo kovala zgolj s pomočjo kamnitega orodja, podobno kot so to še v dvajsetih letih minulega stoletja počeli v Togu in Zahodni Afriki. Raziskovalec Nila Kot je nadaljeval Frelih, je na področju afrikanistike izredno zanimiva, a tudi najmanj znana Knobleharjeva vloga pri raziskovanju Nila in odkrivanju njegovega izvira. Danes na tem področju velja primat Angležev, sledijo jim drugi raziskovalci in vsi so našli mesto v zgodovini raziskav Nila, le Knoblehar, ki je Nil raziskoval celo desetletje pred Britanci, ne. Knobleharja ne omenja praktično nihče od evropskih piscev, povsem slučajno o njem v romanu Pet tednov v balonu govori francoski pisce domišljijskih romanov Jules Verne. V glavnem ga zgodovina raziskav zanemarja, kar se Frelihu zdi izredno nepošteno. Knoblehar je prvi začel s sistematičnim raziskovanjem reke Nil in njenega porečja. Vodil je poseben ladijski dnevnik, v katerem je z meritvami temperature vode in zraka, moči vetra, opisi obrežja, otokov in ljudi ter skicami načrtno in natančno opisoval pot. Del njegovega ladijskega dnevnika je danes ohranjen v rokopisnem oddelku dunajske Nacionalne knjižnice, večina njegovih zapiskov pa je izginila in je verjetno izgubljena. Knobleharjevi sodobniki in gostje v Kartumu so zapustili različne zapise o njegovem znanstvenem delu. Med njimi znani nemški zoolog Alfred Brehm sporoča, da je bil Ignacij Knoblehar izjemen strokovnjak, daje imel odlično knjižnico in daje pisal izvrsten znanstveni dnevnik. Ameriški popotnik John Taylor je leta 1852 objavil knjigo, v kateri je jasno povedal, da je bil Ignacij Knoblehar človek z največ znanja o Sudanu. Graditelj Sueškega prekopa Ferdinand Marie de Lesseps pa seje glede hidroloških podatkov na Nilu obrnil na Knobleharja, ker je bil, kot je menil, v tistem času glavna avtoriteta za pojave na Nilu, glede izvira in podobno. Tudi Knoblehar je želel priti do takrat neznanega Nilovcga izvira, ki je za takratno znanstveno srenjo predstavljal skoraj pustolovski izziv. Zemljevidi iz srede 19. stoletja so ga umeščali v Mesečeve gore, severno nad ekvatorjem. Knoblehar pa je iz Afrike sporočil, da tam ni nobenih gora in daje potrebno Mesečeve gore iskati pod ekvatorjem. Daje območje na tretji stopinji geografske širine pretežno ravno, v daljavi pa se slutijo vzpetine, ki zagotovo niso Mesečeve gore. Sam je prišel do tretje stopinje, imel je namen nadaljevati v naslednji odpravi, vendar ga je smrt 13. aprila 1858 prehitela. Med vmesnim bivanjem v Evropi je imel Knoblehar v Ljubljani, Novem mestu in na Dunaju več predavanj. Predvsem so mu prisluhnili na Dunaju, kjer so se o tem na veliko razpisali. Takrat je časopisje od Dunaja, Berlina, Leipziga, Londona in Pariza poročalo o Knobleharjevi vožnji po Nilu in njegovih navedkih, daje potrebno raziskave Nila oživiti in njegove izvire iskati pod ekvatorjem. Sloje za veliko senzacijo in Dunajsko geografsko društvo se je odločilo Knobleharja podpreti z opremo in denarjem. Tako je prišel do takrat najboljše opreme, verjetno pa je imel namen izvire odkriti in odkritje objaviti. Razkropljena in izgubljena zapuščina Leta 1857 je Knoblehar začutil, da mu zdravje peša. Zbolel je za malarijo, in ker je dobro vedel, kaj to pomeni, je hitro ukrepal. Odšel je na pot, hotel seje vrniti v domovino, morda celo v rodni Škocjan, da bi se tam zdravil, vendar je bila bolezen prehuda. Na poti gaje v Neaplju komaj osemintridesetletnega dočakala smrt. V Evropo se je vračal z upanjem, da se vrne v Afriko, kjer je za njim ostala vsa kartumska zapuščina, ki je nenadoma poslala za Vatikan, Dunaj in Ljubljano zelo aktualna in pomembna. Vsi sojo hoteli za svoje arhive, vendar so dobili le drobce, glavnina pa seje nekje izgubila. Lahko da je ostala v Kartumu ali tamkajšnjih arhivih. Frelih upa, da bo nekoč prišla na dan. Kot zanimiv je označil podatek, da so dve leti po Knobleharjevi smrti kosi njegovega dnevnika še prihajali v Evropo. Ostanki verjetno danes niso shranjeni na enem mestu, seje pa vprašal, ali nisi) bile v izginotje dnevnika vpletene tudi takratne glavne kolonialne sile, saj je bil Knobleharjev dnevnik za njih izrednega strateškega pomena. Zanimivo je tudi, da so vsi raziskovalci, ki so za Knobleharjem prišli v Sudan, Gondokoro označili za izhodišče raziskav Nila, nihče pa ne omenja, da je desetletje pred njimi v Gondokoro prišel Ignacij Knoblehar in tam postavil bazo za raziskave reke. Spomin na mladega in podjetnega Ignacija Knobleharja je bil kmalu izgubljen. Slovenci so nekaj let po njegovi smrti razmišljali, da bi njegove posmrtne ostanke prenesli v Ljubljano, vendar so se pobudniki po stari slovenski navadi med seboj sprli. Knoblehar še vedno počiva v Neaplju, kamor sredozemski veter včasih zanese tudi duh Afrike, njegova materialna dediščina pa v veliki meri še čaka neurejena. Marko Frelih si je ureditev njegove zapuščine zadal za poslanstvo, predvsem pa je odločen Ignacija Knobleharja - Abu Solimana uvrstiti med največje Slovence in tujini oznaniti, da je bil veliki Slovenec na Nilu prvi. Zorka Škrabi I ZAL, Okrajni ljudski odbor Novo mesto, NML-25, a.e. 729 2 ZAI., Okrajni ljudski odbor Novo mesto, N Mii 25, a.c. 689 3. ZAL, Okrajni ljudski odbor Novo mesto, NME-25, a.e. 729 KULTURA Rast 3-4 / 2008 PETDESET LET AVTOCESTE BRATSTVA IN ENOTNOSTI Mladinske delovne akcije, to je prostovoljno organizirano delo mladih, segajo v čas druge svetovne vojne, kjer so akcije potekale na osvobojenih ozemljih. Po koncu vojne pa je mladina sodelovala pri obnovi Jugoslavije. Prva zvezna akcija je bila na progi Brčko-Banoviči leta 1946, naslednje leto pa se je začela gradnja proge Samac-Sarajevo in še nekaj manjših. Tako je bilo do leta 1952 zgrajenih mnogo prog, tovarn, hidroelektrarn in mesto Nova Gorica. Po letu 1952 pa vse do leta 1958, ko se je začela gradnja avtoceste Bratstva in enotnosti od Beograda do Dcvdelijc in od Ljubljane do Zagreba, ni bilo večjih delovnih akcij jugoslovanske mladine. 27. januarja 1958 je na VI. kongresu Ljudske mladine Jugoslavije v Beogradu tedanji jugoslovanski predsednik maršal Tito dal mladini nalogo, da zgradi cesto Bratstva in enotnosti od Ljubljane do Dcvdelijc. Odsek med Ljubljano in Zagrebom pa je moral biti zgrajen v osmih mesecih, to je od I. aprila do 29. novembra. Za izvršitev te naloge so bila naknadno dodeljena finančna sredstva iz rezervnega sklada. Zanimanje oziroma navdušenje mladih za delovne akcije je bilo izredno veliko. Prijavilo se jih je veliko več, kot je bilo potrebno. Delovne akcije namreč niso bile pomembne samo iz ekonomskega vidika, ampak so bile povezane s strokovnim in političnim izobraževanjem, kulturnim, športnim in drugimi dejavnostmi ter druženjem mladih iz vseh delov Jugoslavije in s tem utrjevanje bratstva in enotnosti. Priprave na gradnjo V nekaj mesecih, do L aprila, je bilo potrebno pripraviti načrte, urediti vse potrebno z lastniki zemljišč, kjer naj bi potekala trasa, in postaviti naselja za mladinske brigade z vso infrastrukturo: vodovodom, električno napeljavo, telefonom z radijsko zvezo, ambulantami, kuhinjami in dostopnimi potmi. Zaradi preskrbe naselij z vodo so morali v krajih Stična, Karteljcvo, Poljane, Mačkovec, Kij, Šmarjcta in Škocjan zgraditi ali posodobiti vodovodno omrežje in elektrificirati naselja Medvedjek, Karteljevo-Poljane in Zameško.1 Za naselje Karteljevo je bilo potrebno za potrebe elektrifikacije zgraditi celo 20 kV daljnovod od Daljnega Vrha do Karteljevega. Celotno naselje Lukovk je bilo potrebno priklopiti na novo zgrajeno transformatorsko postajo.2 Za rekreacijo brigadirjev pa je Okrajni ljudski odbor Novo mesto načrtoval 8.000.000 din za ureditev stadiona v Novem mestu in 1.000.000 v Trebnjem.’ Da so bila naselja zgrajena po vseh predpisih, pa so bedele pristojne službe, ki so poskrbele, da so bile vse nepravilnosti odpravljene pred prihodom prvih brigadirjev. Tako je iz zapisnika Tajništva za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora Novo mesto o komisijsko-požarno varnostnem ogledu trinajst naselij mladinskih delovnih brigad in naselij gradbenih podjetij, kije bil izvršen v dneh 17., 18. in 19. marca 1958 na trasi avtoceste od Ivančne Gorice do Bregane, 4. ZAL, Okrajna gasilska /veza Novo mesto, N M H-172, a.e. 107 5. ZAL, Okrajni ljudski odbor Novo mesto, NME-25, a.e. 729 ki so bila deloma postavljena deloma pa v izgradnji, ugotovila, »da pri določitvi lokacije za postavitev in namestitve posameznih barak v naseljih MDB ni bilo povabljeno TNZ niti občinski ljudski odbori in je lokacije ter zakoličenje barak izvedel investitor sam oziroma gradbeno podjetje za svoje potrebe. Preskrba s požarno vodo je v vseh naseljih nezadostna. Naselja bodo sicer preskrbljena s pitno vodo oz. tudi za umivanje in pranje, ni pa predvidena zadostna količina vode, ki bi bila potrebna za slučaj nastalega požara v naselju. Barake v naseljih niso opremljene niti s primitivnimi gasilskimi sredstvi kot so ročni gasilski aparati, s kadmi z vodo, z vedri ter peskom. V barake so postavljena gorišča, ki predstavljajo povečano požarno nevarnost. V posameznih primerih lokacije naselij je zelo kritičen dostop do naselij MDB in bi bila v slučaju požara nemogoča hitra in uspešna gasilna akcija. Na barakah tudi ni nikakih opozorilnih napisov ob prepovedi kajenja in uporabi odprte luči v bližini barak, kakor tudi v barakah samih ... V naseljih tudi še ni organizirana nikaka požarno varnostna služba. Naselja, ki so na eksponiranih krajih tudi niso zavarovana proti udarom strele.«4 Naselja so imela 7 do II barak, poleg stanovanjskih še barako za ambulanto, kuhinjo, skladišče in štab. Največji naselji sta bili na Prilipah in Korenitki z 11 barakami. Pod naseljem v Korenitki seje nahajalo tudi naselje gradbenega podjetja. Naselje so bila še v Trebnjem, Lukovku, Šentjurju, Karteljevem, Mačkovcu, Krenovem, Dragi, Grmovljah, Gmajni, Ribnici in Mokricah na slovenski strani ter Baboviei, Domasloveu in Rakitju na hrvaški strani. Centralni štab je bil na Otočcu. Naselja so imela imena po znanih borcih in aktivistih. Za preskrbo brigadirjev je bil zadolžen Okrajni ljudski odbor Novo mesto, kije za organizacijo in praktično izpeljavo preskrbe zadolžil Gospodarsko poslovno zvezo (GPZ) Novo mesto. Za graditelje je bilo namreč potrebno zagotoviti 20.000 volnenih odej, 50.000 rjuh, 20.000 slamarie, 40.000 delovnih oblek, 35.000 delovnih čevljev in 25.000 posebne vrste delovnih čevljev. Prav tako je bilo potrebno nabaviti potrebno število krožnikov in žlic.5 Veliko večji problem pa je bil zagotoviti dnevno preskrbo brigadirjev s prehrano, ki bi vsebovala 5.300 kalorij na dan. Brigadirji so namreč imeli pet obrokov na dan, v katerih je moralo biti dovolj kruha, mesa, zelenjave, sadja in drugih živil. Ker obstoječe preskrbovalne kapacitete niso zagotavljale potrebne količine hrane, so bile za potrebe graditeljev adaptirane in posodobljene mesarije v Trebnjem, Šentjerneju in Kostanjevici, zgrajena je bila nova hladilnica v Novem mestu in posodobljene in adaptirane manjše podeželske pekarne. Ker je bilo evidentno, da obstoječe pekarije kljub posodobitvi ne bodo krile potrebe po kruhu, je GPZ Novo mesto na zemljišču Splošnega ljudskega premoženja v Novem mestu zgradila novo pekarno, katere stroški so znašali okoli 28 milijonov dinarjev. Večji del sredstev je gospodarska poslovna zveza pridobila 6. ZAL, Gospodarska poslovna zveza Novo mesto, NMF, - 110, a.e. 137 7, ZAL, Gospodarska poslovna zveza Novo mesto, N IVI E-110, a.e. 61 X. ZAL, Gospodarska poslovna zveza Novo mesto, NME-110, a.e. XI Dokument o razvažanju živil živalskega izvora v neprimernih kamionih. (ZAL, Gosppodarska poslovna zveza Novo mesto, N M E 110/X1) KULTURA Rast 3-4 / 2008 s krediti, del pa je prispeval sklad za avtocesto. Kapaciteta nove pekarne je bila 10.000 kg kruha na dan/’ Tako je preskrba s kruhom in pecivom potekala brez težav. Zataknilo pa seje pri preskrbi z zelenjavo in sadjem. Zato je GPZ Novo mesto za pomoč prosila Poljo-privedni poslovni savez Split, medtem ko seje podjetje Agrariacoop iz Zagreba ponudilo samo.7 Tako kot pri sadju in zelenjavi seje zatikalo tudi pri oskrbi z mesom, saj za prevoz mesnih izdelkov iz hladilnic do naselij niso imeli primernih prevoznih sredstev. Za prevoz mesa je namreč GPZ kupila navadne tovornjake, veterinarska inšpekcija in predsednik kontrolne skupine pri okrajnem štabu za preskrbo mladinskih delovnih brigad pa sta zahtevala za prevoz vozila, ki so primerna za razvažanje mesa.8 OKRAJNI LJUDSKI ODBOR NOVO MESTO Tajništvo za gospodarstvo Novo mesto, Ljubljanska c.2 tel. štev. 25 ln lo6 p.p.23 ŠTEVILKA: 03/lo - 2914/1 DATUM: 2o/5-1958 GOSPODARSKA POSLOVNA ZVEZA NOVO MESTO ZADEVA: Promet z živili živalskega izvora. Z ozirom na to, da bo v kratkem dograjena nova hladilnica v Novem mestu nastaja problem prevoza mesa iz stare klavnice v novo hladilnico zaradi hlajenja. Že v uvodnih razgovorih o preskrbi MDB na avtocesti ste bili opozorjeni od strani veterinarskega inšpektorja pri okrajnem ljudskem odboru, da^treba preskrbeti za prevoz mesa primeren kamion, v katerem bo mogoče sveže meso obešati in sicer govedo v četrtih, prašiče pa v polovicah. Za prevoz mesa v naselja ste nabavili najprej en 1,5-tonski kamion. Vkljub opozorilom tuk. veterinarske inšpekcije in predsednika kontrolne grupe pri okrajnem štabu za preskrbo MDB, da naj bo drugi kamion, ki ste ga imeli namen nabaviti, primeren za prevoz obešenih četrti goved ali celih polovic prašičev, tega niste storili, temveč ste nabavili tudi drugi kamion enak prvemu. Na ponovna opozorila obeh zgoraj imenovanih organov, je bilo rečeno, da bo naročen primerno urejen "TAM-Pionir", za prevoz visečega mesa v četrtinah /goveje/ in polovicah /prašiči, teleta/, enega od malih 1,5-tonskih kamionov pa boste uporabili za prevoz kruha. Potrebno je, da bo preskrba z mesom tekla še v naprej brezhibno. Brez dovolj velikega kamiona bi bila preskrba, zlasti MDB na avtocesti ogrožena, ker ne bi mogli uporabljati nove hladilnice. Vabimo vas, da nam takoj sporočite, kako ste uredili glede zgoraj navedenega. *jtj N^čekiik tajništva /a gospodarstvo •J.o že Knez \ Kljub slabemu vremenu je mladinskim delovnim brigadam s pomočjo številnih podjetij in obrtnih baz uspelo do I. aprila postaviti številne barake, kuhinje, jedilnice in ambulante. 1. aprila seje akcija uradno začela. Otvoritvena svečanost je bila v Novem mestu. Poleg domačinov se je je udeležilo tudi okoli 9.000 brigadirjev prve izmene. Pred začetkom zborovanja je 23 mladinskih delovnih brigad z zastavami in emblemi korakalo po okrašenih ulicah Novega mesta. Slavnostno zborovanje je pričel komandant mladin- 9. Ljubljana-Zagreb, ob 30-letnici izgradnje ceste. Novo mesto 1988, str. 10 10. France Bajželj: Avtnacesta Ljubljana-Zagreb, v Gospodarski koledar 1959, str. 329 11. Mladina gradi, ob 20-letnici izgradnje ceste Ljubljana - Zagreb, Ljubljana 1978, str. 36 12. France Bajželj: Avtna cesta Ljubljana-Zagreb, v Gospodarski koledar, 1959, str. 330 13. Mladina gradi, ob 20-letnici izgradnje ceste Ljubljana-Zagreb, Ljubljana 1978, str. 38-40 14 Ljubljana-Zagreb, ob 30-letnici izgradnje ceste, Novo mesto 1988, str. 13-14 15 ZAL, Okrajni ljudski odbor Novo mesto, NME -25, šk. 482 16 Mladina gradi, ob 20-letnici izgradnje ceste Ljubljana-Zagreb, Ljubljana 1978, str. 38 skih delovnih brigad Mica Novkovič, nato pa je brigade v imenu novomeškega okraja pozdravil sekretar Okrajnega komiteja Zveze komunistov Novo mesto Jože Borštnar, nato pa Mika Tripalo.1' (■rud n j a Pri gradnji avtoceste je bilo treba na slovenski strani odstraniti 260.000 m3 humusa, izkopati 980.000 m1 kamna in ilovice, izdelati več nasipov iz izkopanega materiala, zgraditi 210 objektov in pro-pustov in položiti 40 km asfaltnega in 21 km betonskega vozišča za težek promet. Zgraditi oziroma nadomestiti je bilo potrebno vse presekane in odrezane obstoječe ceste, premestiti potoke, električne vode in telefonske ter telegrafske napeljave.10 Pri gradnji je sodelovalo sedemnajst večjih gradbenih podjetij, osem iz Slovenije, med njimi tudi Splošno gradbeno podjetje Pionir iz Novega mesta. Druga podjetja so bila iz 1 Irvaške in iz Srbije. Mladinskih delovnih brigad pa je bilo največ iz Srbije, 190, 99 brigad je prišlo iz Hrvaške, malo manj iz Bosne in Hercegovine (80), 50 iz Slovenije, Makedonije 28 ter 19 iz Črne gore." V največjem razmahu del je bilo na slovenskem delu trase zaposlenih naenkrat 16.000 mladincev in do 1.500 strokovnih delavcev s 300 težkimi gradbenimi stroji in 250 motoriziranimi prevoznimi sredstvi.l2Gradnjaavtoceste Ljubljana-Zagreb je pomenila prvi večji korak k modernizaciji. Investitorje nabavil težko mehanizacijo, ki sojo na koncu akcije prevzela gradbena podjetja. Kljub doseženi mehanizaciji pa bi bilo nemogoče brez mladinskih brigad v sedmih mesecih zgraditi tak objekt. Ne glede na to pa so bila dela izvršena zelo kvalitetno. Poskrbljeno je bilo tudi za varnost, ki seje pokazala v tem, da kljub 54.000 sodelujočih pri gradnji ni bilo večjih nesreč, kaj šele smrtne žrtve.11 Otvoritev Ob pol devetih dopoldne 23. novembra 1958 je predsednik republike Josip Broz Tito prerezal vrvico na največjem objektu avtoceste - Jankomirskem mostu čez Savo pri Zagrebu in s tem predal prometu naj večji objekt, ki gaje leta 1958 zgradila jugoslovanska mladina. Predsednik seje nato napotil po novi cesti vse do Ivančne Gorice in naprej v Novo mesto, kjer seje na Glavnem trgu zbrala velika množica ljudi iz vse Slovenije in nekaj preostalih brigadirk in brigadirjev.14 Otvoritev avtoceste so pospremili z raznimi aktivnostmi. Izdelan je bil poseben program slovesne otvoritve avtoceste, kije potekal od 21. do 23. novembra. Višek je dosegel z mitingom ob 1 I. uri, ko je na novomeški Glavni trg prispel maršal Tito.15 Sklep Cesta je bila zgrajena po načelih takratne znanosti. Projektiranje je izvedla projektantska organizacija Projekt nizke gradnje. Tehnična dokumentacija je bila izdelana v šestih mesecih.16 Gradnja avtoceste Ljubljana - Zagreb je bila za slovenska podjetja prvi korak k moderni mehanizaciji, ki sojo na koncu akcije prevzela slovenska podjetja in si s tem zagotovila solidno osnovo za svoj nadaljnji razvoj. Pred tem je bilo delo na gradbiščih pretežno ročno. Toda kljub vsej mehanizaciji bi bilo brez mladinske akcije nemogoče dela končati v sedmih mesecih. Na dvig življenjske ravni prebivalstva ob avtomobilski cesti KULTURA Rast 3-4 / 2008 pa jc vplivala vrsta objektov, ki so bila zgrajena v zvezi z gradnjo ceste. Zgrajenih je bilo več vodovodov s pripadajočimi zajetji, elektrificirano je bilo več naselij in zgrajenih ali adaptiranih več zgradb. Avtocesta Bratstva in enotnosti, ki je ob izgradnji bistveno posegla v življenju Dolenjske in Posavja in postala pomemben dejavnik pri napredku tega dela Slovenije in povzročila oživitev vseh vrst gospodarstva in večjo varnost in udobnost, je danes po svoji funkciji le še cesta, rezervirana za motorni promet, ki ne omogoča več varnosti niti udobnosti. Dela cesta se je oprijelo tudi ime cesta smrti. Po planih izgradnje cest v SR Slovenije je bilo predvideno, da bi bila cesta v celoti modernizirana štiripasovnica v letu 1990. kasneje je bil plan premaknjen v leto 1995 oziroma 1996, kar pa ni v celoti realizirano niti danes, 50 let po izgradnji »avtoceste« in 18 let po planu izgradnje. Vili in literatura: Okrajni ljudski odbor Novo mesto, NME 24 Okrajna gasilska /veza Novo mesto, NME- 172 Gospodarska poslovna zveza Novo mesto, NME 110 France Bajželj: Avtna cesta Ljubljana-Zagreb, v Gospodarski koledar 1959 Mladina gradi, ob 20-lctnici izgradnje ceste Ljubljana-Zagreb, Ljubljana 1978 Ljubljana-Zagreb, ob 30-letnici izgradnje ceste. Novo mesto 1988 Maja Smole Dordevič Japonski dresnik. Japonski dresnik za obzidjem dobrniškega pokopališča TUJERODNE INVAZIVNE VRSTE Zadnja leta nam narava jasno kaže, da je človek s svojimi dejanji preveč posegel vanjo. Sama sebe zna čisto dobro obnavljati, naravni krog stvari, večen in vitalističen, se odvija po svoje, če le mi, zaverovani v svojo moč, preveč ne posežemo vanj. Le malo ljudi se zaveda, kako pomembne so rastline za obstoj življenja. Nekatere skupine rastlin so premalo znane, še manj pa vemo, kako gosto se pojavljajo. Pa vendar rastline niso le hrana. So primarni producenti in glavni gradniki biomase, ustvarjajo življenjska okolja za večino drugih organizmov. Solarji vedo, da s pomočjo klorofila predelujejo ogljikov dioksid v kisik, da svetlobno energijo pretvarjajo v kemično, da so nekje pri dnu prehranjevalne verige, da brez. njih ni humusa, torej ne plodnih tal ... Le kaj se zgodi z njihovim znanjem potem, ko naj bi posredno ali neposredno gospodarili z naravnim bogastvom, ko nastajajo goloseki, ko se sredi plodnih njiv gradijo naselja, ko zaradi ekonomske koristi posameznikov umira kranjska sivka, ko je vse manj žužkocvetk oprašenih ... ? Da je narava močno ogrožena, nam kaže tudi Rdeči seznam ogroženih vrst (Wraber, Skoberne 19X3, anon. 2002), tako rastlinskih kot živalskih. Morda je manj znano, da na ogroženost kaže tudi razširjenost invazivnih vrst. To so tiste tujerodne rastlinske in živalske vrste, ki se nenadoma bujno razrastejo namesto avtohtonih. Z naravovarstvenega stališča so pomembne tiste, ki se spontano širijo v novem naravnem in polnaravnem okolju. V delovanju ekosistema povzročajo resne motnje. To niso ne pleveli med kulturnimi rastlinami ne tujerodne vrste, ki se pojavljajo v naravi, a ne oblikujejo vitalnih populacij. Invazivne tudi niso tiste vrste, ki se invazivno širijo, celo spodrivajo druge, so pa del običajne dinamike, značilne za naravo. Definicija invazivnosti se po posameznih državah razlikuje, odvisno od tega, s katerimi vrstami imajo težave. Tudi na različnih delih Slovenije so invazivne vrste različne. Na Primorskem so to trave iz. rodu bambusov, na Dolenjskem japonski dresnik in topinambur, v ljubljanski okolici deljenolistna rudbekija ... V bližnji in daljni prihodnosti je bilo na naše ozemlje uvoženih kar nekaj rastlinskih (pa tudi živalskih) vrst (spomnimo se samo krompirja in koruze), ki samo zato, ker so bile prinesene od drugod, niso invazivne. Uspešno so se prilagodile podnebnim, pedološkim in drugim razmeram, se vklopile v ekosisteme in ne povzročajo motenj v njih. Invazivne vrste pa izpodrinejo avtohtone. Spomnimo sc samo, kako je v Soči ameriška postrv skoraj izpodrinila soško in koliko prizadevanj je bilo treba, da seje pikasta posebnica vrnila v našo rečno lepotico. Pozoren opazovalec bo pod novomeškim železniškim mostom opazil japonski dresnik, ki je popolnoma izpodrinil druge rastline. Tudi na dobrniškem pokopališču je, včasih gaje videti ob počivališčih ob avtocesti, v Bohinju ob jezeru in še kje. Ob potoku na Puščavi pri Mokronogu je poleti vse rumeno od laške repe (topinamburja), marsikatero mejo »duši« robinija. Na Hrvaškem in v Bil I predstavlja japonski dresnik resno motnjo, saj sc bujno razrašča na površinah, ki niso obdelane, ker ni več prebivalcev ali pa so še minirane. Maja Smole Dordevič TUJERODNI INVAZIVNE VRSTE * www.nationalgeographic.com/xpe-ditios/lessons/14/g68/newsinvasive. html Neuspešen poskus kemičnega zatiranja invazivnih rastlin. Vse foto: Maja Smole Dordevič KULTURA Rast 3-4 / 2008 Pri nas je najbolj kritično razširjanje invazivnih rastlin ob rekah Savi, Muri, Dravi in Kolpi, njihov delež se povečuje tudi na zahodni meji Dinarskega sveta. Tudi živalske vrste so lahko invazivne (že omenjeni primer ameriške postrvi, pa riba gambuzija), invazivne pa so tudi vodne rastline (nekatere alge v Jadranskem morju, pa vodna solata v vodotokih in jezercih na Kočevskem, v Prilipah pri Brežicah v rokavih reke Save in še kje). Domnevamo, da so take rastline in živali »ušle« iz vrtov ali akvarijev, nekatere so bile naseljene pri nas iz ekonomskih razlogov. Poleg tega, da popolnoma prevzamejo življenjski prostor domačim vrstam, so tudi škodljive za zdravje (npr. ambrozija, zelo alergena rastlina), imajo pa tudi fitocenološke, habitatno-biotopne in druge posledice. Posebno problematično je, ker so kolonizatorski centri raztreseni, odstranjevanje pa je malo učinkovito in drago. Kaj lahko storimo, da se ne bi širile? Nekateri ukrepi nam kažejo pot: tako so lani na Rožniku pri Ljubljani čistili rastišče deljenolistne rudbekije, letos pa japonski dresnik, podobno akcijo načrtujejo ob Bohinjskem jezeru. Težava pa je v tem, daje treba rastlinje povsem uničiti. Britanska agencija za okolje npr. obravnava zemljo z zametki dresnika kot poseben odpadek, ki ga ne smejo odlagati na smetišča. Metode za preprečevanje širjenja in za zatiranje invazivnih vrst so naslednje:* - mehanična: strojno ali ročno zatiranje in odstranjevanje invazivnih vrst; primerna je za omejena, manjša območja, - kemična: primerna je tako za manjša kot velika območja, vendar ne zajame le posamezne (invazivne) vrste in lahko škoduje celotnemu okolju (vodi, živali, ljudem), - biološka: je zahtevnejša, saj zahteva raziskave, je pa prijaznejša do okolja. Izvajati jo je mogoče s pomočjo žuželk, ki se hranijo z invazivnimi vrstami, z bakterijami in virusi, ki zavirajo reproduktivno sposobnost rastlin ali pa jih uničijo, - preventivna: je najprimernejša od vseh. Zajema pomoč in usmerjanje vladnih agencij in nevladnih organizacij; te izdelajo seznam škodljivih vrst, nadzirajo uvoz, organizirajo izobraževanje o vrstah in nadzoru širjenja takih vrst v okolju ter izvajajo pritisk na lokalno oblast. Rastline so navadno prinesene od drugod, ljudje jih imajo pogosto za okrasne, potem pa se razširijo z vrtov. Akvaristi se naveličajo živali ali akvarijskega rastlinja in oboje zanesejo v bližnji ribnik. Nekaj pristojnosti v zvezi s preprečevanjem vnašanja in širjenja invazivnih vrst ima Fitosanitarna uprava RS, ki ravna skladno z usmeritvijo Mediteranske organizacije za varstvo rastlin (EPPO: European Plant Organisation). Izdelana je Metodologija ocene tveganja, uravnavanje razširjenosti, ukrepi v primeru pojava. Ukrepe za preprečevanje širjenja bi bilo potrebno izvajati skupaj z Ministrstvom za okolje, prostor in energijo in Agencijo RS za okolje, ki izvaja konvencijo o tujerodnih vrstah. Vendar se le-te kljub temu širijo. Zato seje treba vprašati, kaj lahko storimo sami. Kampanija Habitattude in Klub akvaristov si prizadevata, da bi akvaristi preprečili spuščanje invazivnih vrst v naravo. Ljubiteljem akvarijev predlagajo, da živali in rastline raje podarijo ali vrnejo prodajalcem. Maja Smole Dordevič TUJERODNI INVAZIVNE VRSTE Naučiti sc moramo prepoznavati invazivne rastline v svojem okolju, zlasti najbolj pogoste, kot so: kanadska zlata rozga, laška repa (topinambur), japonski dresnik in deljenolistna rudbekija. Vse te je treba potem popolnoma odstraniti, pogosto s prstjo vred in odložiti na tak način, da se ne bodo razrasle na novem rastišču. Potrebno je zajeziti njihovo razraščanje, preprečiti vnos novih potencialnih invazivnih vrst, in če se začnejo razširjati, to preprečiti. Vsakdo pa mora paziti, da se ne razrastejo na njegovem vrtu; od tu do razraščanja v okolici ni več daleč. Biotska raznovrstnost Slovenije je velika, invazivne vrste pa jo siromašijo. Opombe: Seznam invazivnih vrst višjih rastlin v Sloveniji ( doc. dr. N. Jogan, Poročilo o stanju ogroženih rastlinskih vrst, stanju invazivnih rastlinskih vrst ter vrstnega bogastva s komentarji. Agencija RS za okolje, Ljubljana 2007); Acer negundo L. ameriški javor Acer negundo L. - amerikanski javor Ailanthus altissima (Mili.) Svvingle - veliki pajesen Ambrosia artemisifolia I.. - pelinolistna žvrklja Artcmisia verlotiorum Lamotte - Verlotov pelin Asclepias syriaca L. - sirska svilnica Aster laevis L. - gladka nebina Aster lanceolatus Willd. - suličastolistna nebina Aster novae-angliae L. - novoanglijska nebina Aster novi-belgii I.. - virginijska nebina Aster squamatus (Spreng.) Hieron. - luskasta nebina Aster tradescantii auct. eur., non L. - drobnocvetna nebina Aster x salignus Willd. - vrbovolistna nebina Bidens frondosa I.. - čmoplodni mrkač Broussonetia papyrifera (L.) Vent. - navadna papirjevka Buddleja davidii Fanch. - davidova budleja Cercis siliquastrum L. - navadni jadikovec Cuscuta campestris Yunck. - poljska predenica Echinocystis lobata (Michx.) Torr. & A. (iray - oljna bučka Elodca canadensis Michx. - račja zel, vodna kuga Fallopia baldschuanica (Regel) Holub - grmasti slakovec Fallopia japonica (Houtt.) Ronse Decr. - japonski dresnik Fallopia sachalinensis (F. Schmidt) Ronse Decr. - sahalinski dresnik Helianthus tuberosus L. - laška repa, topinambur Impatiens glandulifera Royle - žlezava nedotika Lindernia dubia (L.) Pennell - dvomljiva lindernija Lonicera japonica Thunb. - japonsko kosteničje Lupinus polyphyllus Lindi. - mnogolistni volčji bob Parthenocissus quinquefolia (L.) Planch. - navadna vinika Physocarpus opulifolius (L.) Maxim. - kalinolistni pokalec Pistia stratiotes L. - vodna solata Quercus rubra L. - rdeči hrast Robinia pseudacacia L. - robinija Rudbeckia laciniata L. - deljenolistna rudbekija Solidago canadensis L. - kanadska zlata rozga Solidago gigantea Aiton - orjaška zlata rozga Spiraea japonica L. f. - japonska medvejka Thuja orientalis L. - vzhodni klek LPPO ima nekoliko drugačen seznam invazivnih rastlin (http://WWW. eppo.org. Quarantine/ ias plants.htm (LPPO alert list), kjer so poleg kopenskih tudi vodne rastline. Marek A. Hoffmanu: TRPLJENJE IN RADOST, akril, 2008, 2 x 120 x 90 cm RAST - L. XIX Ivan Gregorčič v<—L- o ŠT. 3-4 (117-118) JULIJ 2008 III PESNIK, KI GRE ZA SONCEM Pogovor s pesnikom, esejistom, prevajalcem in urednikom, akademikom Tonetom Pavčkom Letošnje leto zaznamujeta okrogli obletnici rojstev dveh pomembnih Dolenjcev: 500-letnica Primoža Trubarja in 80-letnica Toneta Pavčka, ki sta vsak v svojem času izpričevala humani(stični) vitalizem skozi materinščino skozi narodovo sredico, v kateri je akumulirana genska usedlina vseh rodov, ki st) bivali v njenem domu. Če je Trubar v času, ko je svet postajal okrogel tudi v glavah ljudi, iz čiste vere in ljubezni svojemu narodu položil v roke knjigo, svetilko s slovensko besedo za hojo po meridianih duhovnih svetov (ki so itak okrogli in nikoli do konca prehojeni), potem Tone Pavček iz čiste ljubezni do življenja in vere v svetlobo poezije s svojo pesmijo išče svojemu narodu (s prevelikim številom samosmrtnikov) trdnejša tla za bivanje. Ko je namreč hudo kot strela z jasnega udarilo tudi v njegovo bližino, je Pavčkov pesniški glas poglobil svoj /lak (z zbirko Dediščina), a pri tem ni izgubil svoje osnovne svetle intonacije, individualno bolečino pa je zaznal tudi kot vsenarodno travmo. In zdravil jo je s pesmijo, v kateri je šel četudi čez goličave ob potemneli zarji za soncem z elementarnim čutom za naravni red stvari. Prišel je do bogatih darov, ki so zapisani s prijazno, zvočno in toplo pesniško govorico, ki kot da valovi nad rodnimi dolenjskimi griči; in ki odzvanjajo v mnogih mladih in odraslih bralcih (njegove verze zapisujejo celo kot grafite na kamen). Ob neomajni veri v milost pesmi ga te obiskujejo in obdarujejo tudi v žlahtni starosti; zadnja leta so izšle v zbirkah: Starožitja (2004), Darovi (2005) in Ujedanke (2006), v jubilejnem letu pa izidejo v zbirki novih pesmi Same pesmi o ljubezni in v izboru z naslovom Samo tu lahko živim; letos izide tudi četrta prozna knjiga esejev Čas duše, čas telesa, iz katere je tudi Sestrična, ki jo objavljamo na straneh literature. Kaj ve človek o življenju na pragu svojega SO. leta. česar pri 30.. 40. ali 50. še ne ve? Bolj kot kdajkoli prej ve, daje življenje lepo. Daje užitek gledati stvarstvo in se ga veseliti. Nekoč so bila presenečenja, tako v dobrem kot v hudem, zdaj je dobrotno večanje razumevanja: Nič v nič ne gre, vse je v službi življenja. In ko opraviš nejasno nalogo, ki li je bila z rojstvom dodeljena, pospraviš kovčke in greš na potovanje; na tvoje mesto stopijo drugi, kot je to predpisano v večnem zakoniku vsega živega. Sam sem bil pri tridesetih srečen oče sina in hčerke, rekli so mi celo oče stoletja. Novinaril sem najprej za časopise, potem za radio, prevajal Jesenina, Bloka in Ahmatovo in pisal svoje bolj ali manj žalostne mladostne pesmi. Kasneje sem v nekakšnem vzponu sil samozavestno NAŠ GOST praznoval /, mnogimi prijatelji petdesetletnico in tiskal knjigo psalmov in hvalnic Poganske hvalnice. Vendar kakor pri Jenku je tudi meni življenje reklo: Revež, hrani hvalo! Kmalu za tem je treščilo, izgubil sem sina, vendar mi je, dobroten še po smrti, poslal vnuka. Odtlej sem živel za dva, delal za dva in grebel v verz in v življenje za dva. Z njima seje pokrajina mojega bivanja spreminjala in umirjala: namesto črnine se je zabliskala tudi dobrotna sinjina skozi belino belega in nazadnje sem se znašel po goličavi na novem zelenilu, kot da so oživeli mladostni travniki ali da so se skozi asfalt prebile bilke in trave. Zato zadnja desetletja ponavljam za drugimi in za seboj veliko resnico: Kako mogočna sila je življenje! In tej sili, temu življenju hočem biti kakor nikomur drugemu pokoren. Več: rad ga imam, in če le morem, kjerkoli in kogarkoli navdušujem s parolo: Imejte radi življenje, da bo tudi ono vas imelo rado! Življenje teče skozi nas, a tudi okrog nas. Spreminja se način življenja (in vrednote), na svojevrsten način ste to zaznali in odslikali v zbirki Starožitja. Kaj je šlo na bolje, kaj je šlo na slabše in kakšen je skupni končni rezultat? Seveda, življenje teče, kot reka od izvira do izliva, skozi nas in okrog nas. Sreča je, če ne teče mimo. Človek stopi v vodo, v reko, ob brežini je nizka, plivkajoča, prijazna, potem je kdaj drzna in deroča, tudi nevarna, vendar se navadiš globine in brzic, držiš se za grivo hrzajočega konja in ne pomisliš, da konji plavajo bolj slabo. V mladostnem zagonu in hitenju skorajda ne opaziš, kako se ob tebi menjavajo obrežja, kako sc vrste različne pokrajine na tvoji desni in levi, potem pa, ko upočasniš hitenje, si v svetu, ki ga moraš na novo spoznavati. Ob začudenju, kdaj je vse tisto mehko, muževno, čisto minilo, udari vate zahteva, da se razpoznaš v novem, spremenjenem. Ne čudiš se, če so vrednote nove, saj je to od nekdaj: vsaka ideologija, vsaka vera in vsaka politika trosi vrednote in trobi o njih kot o edinih zveličavnih. Še jaz, revež, sem jih dal nekaj skozi od prve vrednote, kar je bil kruh, ki ga pri hiši ni bilo (kot zakleto se kruh kot vrednota vrača v naših modernih demokratičnih časih!), do vrednote žrtvovanja za prihodnost ali za nebesa. Menjavajo sc: vrednote, principi, načini, sistemi, države, meje, menjavata se svoboda in omejenost, a osnovni korak človeka ostaja zmeraj isti: prvi od stola do mize pa do ljubezni in službe pa do zadnjega roba, ali na kratko: iz zemlje v zemljo. Vmes je iskanje smisla, potovanje v Eldorado, hoja za pesmijo, pa tudi hoja k človeku. Meni se je v življenju spremenilo marsikaj in zagotovo na bolje. Če v otroški dobi zame ni bilo nikjer nobenih dobrih znamenj, ne za zdravje, ne za šolanje, ne za dober poklic, sem jo, priznam, kar dobro zvozil. Ostal sem v življenju in obstal pri sebi. Okrog mene se je res marsikaj menjalo, za nekatere spremembe sem se celo sam prizadeval, a tistega, kar me radosti, je še zmeraj veliko. Starožitja so nekakšen rekviem za starožitnosti. Pisal sem jih z malo žalosti, da stvari minevajo, vendar tudi s hvaležnostjo, da so bile. Zato pravim v pesmi o ajdi, daje bilo sejanje ajde materi poplačano, ko je pila njeno lepoto skupaj s čebelo, in v pesmi Petrolejka celo priznavam, da mi babica čarodejka še včasih sveti z njo. Saj je zagotovo res: tudi naš gos i lo’ kar je minilo, v našem spominu in v naši zavesti še traja. Mrtvi Rast 3-4/2008 predmeti, rajnki predniki, izgubljene ljubezni so kot neumrljive večne 2H) zvezde, ki se svetijo v nas. Pavčkova dolenjska domačija leta 1975. V internatu, 1942. Ob birmi, 1941. Med maturanti, 1943. Tone Pavček, 1962. NAŠ GOST Rast 3-4 / 2008 Oh prelomu s prejšnjim sistemom (pa tudi oh osamosvojitvi in vstopu v EU) so nekateri nekoliko naivno pojili velika pričakovanja, zato so danes razočarani... Velika pričakovanja zmeraj povzročajo tudi razočaranja. Ideal sc ne izpolni, ker se ne more, ker je bodisi on previsoko, ali mi, romarji k njemu, prenizko. Vendar, v naravi stvari in življenja je zahtevati najvišje, terjati nemogoče, da se vsaj poskušaš zavihteti čez plot resničnosti. Napaka je, tako gledam sedaj, da smo stavili vsa velika in drzna pričakovanja v roke nezanesljivi preračunljivki, kakršna je politika. Vsaka, tudi evropska. Jemlje izmed mnogih možnosti najugodnejšo, jemlje brez kakšnih posebnih ozirov do prizadetih, navadno sploh pozablja majhne in ponižane, drugačne, govori o mili domovinski ljubezni, a jemlje in gospodari kakor trda država. Razočaran je predvsem tako imenovani mali človek: ni pričakoval brezobzirnega kapitalističnega nasilja. Razočaran pa je lahko tudi intelektualec, ali kot mu pravijo nekateri, razumnik. Z Natom smo se postavili na stran laži v Iraku in še kje drugod po svetu. Mnogi razumniki pa so Cankarjev bič do oblasti zamenjali s kadilnico. Sami ste se nekaj časa angažirali v politiki. Kakšno je vaše mnenje o tej dejavnosti na podlagi svojih aktivnih izkušenj in sicer? Moje čase v politiki, in sicer v zadnjem desetletju stare države, je zaznamoval pečat osebne prizadetosti in moralnega nacionalnega imperativa. Še več: mislil sem, kaj bi v tem istem času storil sin, če bi živel. In ker sem hotel živeti še zanj, sem se gnal za resnico časa, zoper kakršnokoli prisilo in zoper še zmeraj živo družbeno laž. Malo so mi bili pri tem zgled tudi ruski pesniki in pisatelji, tisti, ki sem jih spoznal osebno ali sem jih prevajal in ki so pesem postavili zoper surovost časa in režima. Tako sem prav v času odločanja o poteh samostojnosti Slovenije prevedel slavni cikel pesmi Rekviem AnneAh-matove, bridek protest pesnice in matere ob aretaciji in lagerstvu sina. Ob tem naj priznam, da sem se hranil s pogumom za to angažiranost iz sinove smrti: nič hujšega se mi ni moglo več zgoditi. I Irabrost torej ni bila samo moja. Kasneje, ko je bil tako rekoč cilj dosežen ali je sploh kdaj kakšen pravi cilj dosežen? - sem se iz politike umaknil. Naj se z njo ukvarjajo bolj poklicani. Meni je ostalo v spominu naročilo Ahmatovc: Anton Antonovič, pesnik je sam svoja stranka, če nima svojega podpisa, ni nič, a če ga podpisuje stranka, je prav tako nič. Zdaj se mi naša politika, ali slamorezi po domačem dvorišču ali v Evropski uniji, kaže kot zmeraj kratka in nezadostna in nespametno bi bilo zanjo zapravljati čas, duha in moč. Se vam zdi. da bi se kot civilnodružbena moralna moč v etičnih zadevah družbe lahko in zmoglo angažirati tudi Društvo slovenskih pisateljev, kot se je nekoč tudi pod vašim vodstvom? Dolžnost vsakega in ne le Društva pisateljev je biti na braniku etike, poštenosti in pravičnosti. Izražati manifestativno solidarnost s trpečimi v Afriki ali kjerkoli drugod po svetu, zatiskati oči pa pred svojo nemarnostjo, je običajen pojav sodobnih evropskih demokracij. Mi v tem nismo nobena izjema. Slovenski Unicef zbira prispevke za Darfur, kar je seveda hvalevredno, a prav bi bilo, da so rekli vsaj besedo tudi ob gonji zoper Rome. Še ljuba Cerkev ni imela prijazne besede, pa so prav za božič romski družini podrli dom. Dvoličnost sveta in nas z njim je stalnica, ki je ne odpravijo ne resolucije Združenih narodov, ne Bushev protiteroristični program, ne svečanosti deklaracij Evropske unije. Svet je zmeraj malo bolj ali manj iz tira, kot pravi Zupančič, zato je zmeraj potrebno ravnati krivo strugo, poskušati stvari, tudi tiste majhne, neznatne, vendar še kako zoprne, spreminjati. Končno: ali je res kje, na kakšnem mestu, v kateri panogi vse v redu in niso potrebne ne spremembe ne izboljšave? Če so razumniki sol naroda, naj se z njo soli, če je kultura kvas za vzhajanje in rast zavesti in duha naroda, potem mora biti odnos države in nas vseh do nje drugačen. Kdo pa bo, za vraga, skrbel za naš jezik, za našo umetnost, za našo kulturo, če ne bomo mi sami!? Je položaj slovenskega jezika, knjige, kulture v Trubarjevem in vašem letu prazničen ? Bog nam grehe odpusti, bolj je prazen kot prazničen. In tej praznoti ni videti konca. V letu, v katerem slavi Primus, zares naš prvi mož petsto let svojega rojstva, smo pripravili proslavo, ki bi ga lahko, če ne bi bil tega od nekdaj vajen in vzvišen nad poniglavostjo rojakov, užalila. Slavili smo na dan reformacije Hrena, konvertita in požigalca protestantskih knjig, ljubljanska univerza seje odpovedala imenovanju po njem, ki nas je prvi poimenoval Slovenci, češ da sta že bila dva v nazivu te univerze. O sveta sprenevedavost! Aleksander in Kardelj, že za življenja ne čisto živa, pa res ne moreta biti ugovor zoper imenovanje Trubarja. V Nemčiji, kjer vse bolj resno kot pri nas slavijo našega Trubarja, imajo ugledne univerze imena po znanstvenikih in pomembnih možeh, mi pa smo kakor v butalski srenji, ki čaka na katoliško univerzo in ji seveda sosed protestant ni po volji in meri. In če ostanem pri Trubarju: Že desetletja, pravzaprav od svojih dijaških let hodim po ulici njegovega imena od cerkve do spomenika in zmeraj huje je na tej poti. Vedno večje napisov na izveskih trgovin in lokalov v tujih jezikih in zmeraj manj v slovenščini; človek ne ve več, ali je res zašel v tuji svet ali je še doma. In podobno je na Prešernovi, Cankarjevi, Slovenski cesti; gospostvo denarja, zaslužka, pa tudi servilnosti nezadržno napreduje. Ko je pred letom Odbor za jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti protestiral zoper zakonsko določilo, ki rabo tujih imen uzakonja, nismo dobili ne od državnega zbora ne od kateregakoli poslanca nobenega sporočila, kaj šele soglasja. Zdaj gredo stvari podobno pot v univerzitetnem študiju z bolonjsko listino. Vse to pomeni izrivanje slovenščine, zmanjševanje njene moči, njenega ugleda in veljave. Nazadnje jo bomo spravili v kuhinjo, za domačo zasebno rabo, v copate, in na koncu, tam enkrat, morda ne še v tem stoletju, bodo slovensko govorili samo še lipicanci na Dunaju. Zavest, izražena v neki pesmi, da je naj hujša golota našega časa golota duše, vas verjetno poganja tudi k angažiranjem, kot je na primer nasprotovanje širjenju megazabavišč in igralništva v našem primorju? Igralništvo je ena od naših narobe vrednot. Ne, ne bomo delali, ne bomo ustvarjali, kockali bomo, kvartopirili, igrali hazard za večji standard in nam bosta tekla po sredi življenja med in mleko blagostanja. Vsa Slovenija je domala preprežena z igralnicami, a še zmeraj jih NAŠ gost Jc Prema'°' še kličemo mojstre iz Las Vcgasa, da nam priskočijo na Rast 3-4 /2008 pomoč z nasveti, s sodelovanjem in z grabežem naše gmotne in kul- turne lastnine. A ve se od nekdaj: igralništvo je zlo, ki prinaša slabo, Pesnik na konju pred rojstno domačijo. Pri poroki avgusta 1956 v Metliki, priči Ciril Zlobec in ženin brat. Prešernovi nagrajenci, 19X4. NAŠ GOS I' Rast 3-4/2008 Petdeset let po izidu legendarne zbirke Pesmi štirih, 2003. NAŠ GOST Rast 3-4 / 2008 odvisnost in col kup nevšečnosti. Je hoja po na videz razkošni goloti na Golgoto. Uprl sem sc tej sprevrženosti, ki jo je načrtovala - v Novi Gorici - vlada in sojo svetohlinsko podpirale tudi lokalne oblasti. Od mladega se me učili delati. In delal sem od malih pastirskih let do fantovskih na zemlji, na polju, v Stali, v gorici, delal kasneje pri študiju še z inštrukcijami, pisal, prevajal, vodil ob redni službi na radiu še Mladinsko gledališče, funkcionaril na Društvu in v Kulturni skupnosti, hodil po šolah domala je ni v Sloveniji, kjer nisem bil in od vsega mi je bilo zmeraj dobro pri srcu. Tako se Murnov kmet počije po težkem delu ob cvetoči ajdi, tako Golarjevemu kmetu sije kot svetniku glava, ko gre na večer po delu z njive, tako se polojnik na solinah po celodnevnem sprehajanju in ubadanju / vodo ponosno prenese na počivališče novega kavedina. In glej, ne dela samo telo, ne gre le za zemsko hrano, uživa tudi duša. Lepša se in bogati, da se prebije skozi pušče življenja in zapoje svoj spev vsemu živemu in še sama sebi: I losana! Kaj bi spremenili v tej naši ljubi domovini in na našem ljubem planetu, če bi imeli moč kakšnega mitičnega junaka? Ničesar ne bi spreminjal. Vsi spreminjevalei v zgodovini so svet spreminjali na slabše; v veliki, tudi blazni in slepi gorečnosti naredili nekaj velikega, izjemnega in kajpak novega so grešili v mislih, besedi in dejanjih, končalo pa seje zmeraj s polomom. Nič ne pomagajo junaška dejanja, če ne gredo z roko v roki z ljudmi, naravo, naravnim redom stvari. Cas postavlja stvari na pravo mesto, da se izčistijo in zasvetijo kot vrednosti ali le kot beden ništrc. Minulo stoletje je za to navrglo nešteto grdih, surovih, zločinskih primerov in kakor vse kaže tudi v prihodnosti, ne bo kaj drugače. Vsak človek naj bi vsaj za makovo zrno pririnil v življenju sebe k boljšemu, lepšemu, takemu, ki je odprto drugosti. Veliki svet dandanes je spet grdo razklan, na bogate in revne, na tiste, ki nimajo kaj izgubiti in so ali še bodo puntarji, in na tiste, ki jim bogastva in moči ni nikoli dovolj. Iz lega protislovja se ne more roditi kaj prida pa najsi še tako hitimo negovati tako imenovani kulturni dialog. Če pa me že sprašujete po spremembah, bi sam zase, tako za dušico, rad videl, da bi se svet bolj počasi spreminjal, da bi se ga lahko nagledal in naužil do sitega, in kajpak, da bi nekatere lepe stvari na tem svetu še potrajale in živele meni in mnogim v veselje. Da svet kljub vaši pregovorni dobrohotnosti ni čisto po vaši meri, ste sporočili tudi v pesniški zbirki Ujedanke, podnaslovljeni z Obrazi naše vsakdanjosti, skozi katere je spregovoril neki novi Pavček ... Naslov Ujedanke sem izbral po lepem premisleku o njegovi dvojnosti: so lahko jedkanice, se pravi grafična knjiga posameznih obrazov ljudi mojih sodobnikov, ali pa zajedljivi zapisi o njihovih slabostih. Obojega je nekaj v tej zbirki. Pisal sem jo z. veseljem, kot da se mi je po mnogih letih prebudil satirični ostrivee ali da mi prijatelj Janez Menart od onstran narekuje verze po svojem navdihu in dovtipu. Sprejemal sem oboje z nekakšno obnovljeno radostjo, da se lahko smeješ, smehljaš, posmeješ, zasmeješ, smešiš in malo osmešiš nečednosti naše doline šentflorjanske. Izbral sem poklice in seveda tudi tiste, ki so tako rekoč poklicani za malo ostrine: politike, politologe, reformatorje, ideologe, obramboslovec, konvertite in še in še. Vmes so tudi živi primerki, nekateri znani javnosti, nekateri le meni. Do vseh sem Oh izidu Menartove knjige Statve življenja in Lokarjeve Dom je jezik, 1979. NAŠ GOST Rast 3-4 / 2008 enako zvest osnovni maniri te poezije: ujedati, vendar ne do bolečine ali prislovične slovenske zlobe. Ostajam piker, tudi grenak, vendar nikakor ne hudoben. Morda je to za pravo satiro premalo, meni pa je bilo kajpak po moji meri. Vendar vsa zbirka ne gre v to satirično-ironično jedkost. Ženski cikel je bolj ali manj ubran na prijazne note, stran od Shakespearovega rekla »Slabost, ime ti je ženska«. Nekatere pesmi, ne le tiste posvečene mrtvim prijateljem in znancem, so v lirični izpovedi med mojimi najlepšimi, recimo Romar, Vinogradnik ali pesem On in ona, zapis o hoji starih zakoncev po znani ulici mesta pred koncem: Pred njima bela nevesta piska v srebrno frulo. Kot je videti, le nisem mogel čisto iz svoje pregovorne naravnanosti k dobremu, četudi je večino pesmi narekovala satirična rimarija. Najbrž ni naključje, da je prva pesem zadnjega ciklusa v zbirki posvečena Janezu Menartu ... Bila je tudi prva, ki sem jo napisal. Sprva je imela bolj živahen, me-nartovski ton, potem pa meje premagala tovariška žalost, ko sem hodil sam po krajih najinega življenja, ob Ljubljanici proti cerkvi svetega Petra in ob Poljanskem nasipu. Živela sva v rani mladosti tam blizu, v zavodu za revne dečke, v Marijanišču, potem pa dolga leta vsak na eni strani Ljubljanice. V poznih nočnih urah sva hodila tod in odlašala odhod domov. Toliko besed je bilo še na ustih in še več jih je ostalo neizgovorjenih. Janez je najlepši dar, ki mi gaje življenje poklonilo v zameno za grdo in hudo vzgojo v zavodu častitih sester. Bil mi je dobri angel varuh pri slabostih zaradi popivanja, skrben kritik šibkosti v verzih, spodbujevalec k delu in stalen netilec korajže. Brez njega se ne bi mi vsi s tako vnemo vrgli v prevajanje tuje poezije, zanj pa je bil to program, ki ga moramo uresničiti. Tako pesem Janezu Menartu začenja razdelek, posvečen mrtvim. Kaj jaz vem, kaj je to z mojo muzo, zmeraj se prej ali slej ustavi na britofu, poklekne in požebra. In jaz zapišem pesem ali včasih tudi molitev. Ob Ivan Gregorčič Janezu so še Dane Zajc, pa Lojze Perko in Stane Sever, pevka Majda Pl-,SNIK, KI GRI-. ZA SONC i m Sepe in kot iz drugega, neumetniškega sveta moja teta Metodija, ki je hišo očetovo zapustila, zatajila ljubezen, ime spremenila in bila božja dekla ter imeniten človek. Umrla je v tujini, a pri nas, v mojem in njenem Šentjurju, so ure povesile uteži in se je razmajal navček, zvoneč njej v slovo. Vsak čas rabi satiro kot neke vrste moralno higieno. Je satire, humorja, sproščenosti danes pri nas dovolj? Saj smo Slovenci zmeraj imeli tudi kar imenitne satirike, končno so že Prešernovi epigrami priostreni in zašiljeni, za njim je bil dovolj rezek in nepogrešljiv s streljanjem v prave tarče rodoljubnih brumnežev Stritar, da ne omenjam posebej Cankarja in njegovo bičanje šentflorjanskih filistrov in raznoraznih veljakov, ki jim kapljajo iz ust zmeraj pozitivne ideje. In tem se tako v prejšnjem stoletju kot še danes pridružujejo še mnogi. Res pa je nemara tudi to, daje včasih satira mnogo bolj odmevala, morda tudi zato, ker je bila nadzorovana. Danes je njena moč šibka, čeprav ni mogoče reči, da so se satirična peresa skrhala ali otopila. Beseda je zgubila zven in pomen, tudi moč. Razbesedili smo jo, ni več vsebeseda. Ob vsesplošnem besedičenju, ali kot bi rekel Kosmač, slamorezenju, prava beseda ponikne kot Temenica v temo. Besede so postale dvolične, izmuzljive, spolitizirane in spolirane, take, ki so gladke na vse strani in do nobene resnične. In to je domala povsod na televiziji, v časopisju, ne le v rumenem tisku, v parlamentu, na shodih, proslavah, morda so besede le na tržnici nekoliko bolj določne, ker jim pač trg določa ceno. Žal mi je zlasti, da se je satirični in humorni ton stišal v gledališčih, daje vse manj besedil, kakršne smo že imeli na odrih, pa četudi so njihovi pisci še pri močeh (Partljič, Mikeln, Jesih), in tudi novim (Moderdorfer, Fritz, Vilčnik) muza kar dobro služi. Še slabše je seveda s humornimi in satiričnimi besedili na televiziji, ravni takih oddaj izpred dvajset in več let dandanes ne dosegajo. O sproščenosti pa le eno nesproščeno: Zbor za republiko in njen predsednik dr. Peter Jambrek sta sproščenost na Slovenskem za dolgo pokopala. Ceh) sama beseda zveni zdaj kot pocestna nesprejemljivka. Sproščeno je samo še najemanje tujih kreditov in večanje našega dolga v tujini. V zadnji pesmi zbirke Poskus samopodobe pravite, da vašo glavno črto izpisuje Dolenjska. Vendar je skozi vas spregovorila tudi Primorska, in to v zbirki Darovi: refošk je zamenjal cviček, sosed Giovanini Špančkovo Ano, zabolele so vas Sečoveljske soline ... V življenju sem imel srečo. Nekje na polovici življenja pota, kot pravi Dante, sem prišel v slovensko Istro. Tako sem, dolenjsko sabenjško dete, našel še eno pokrajino. Resje: ta ni kakor mila Dolenjska, je trša, manj radodarna, nezaupljiva, s svojo mediteransko sivo in kamnito lepoto manj ustrežljiva, vase zaprta pred vsem tujim. Je pač taka zaradi slabih izkušenj z vsemi gospodarji doslej v svoji zgodovini: z Benečani, Italijani, Nemci, I lrvati, Slovenci, vendar če se ji čez desetletja približaš in te pripozna za svojega, je dobra kot vsaka zemlja. Jaz sem hodil k njej celo večnost. Kopal sem jo, obdeloval NAŠ gost vin°Srad, sadil refošk in oljke, daje, ne še tako dolgo tega, rekla: Res Rast 3-4 /2008 si še malo forešt, a si tudi moj. Pisati o Istri in o tej zemlji nisem mogel domala tri desetletja. V Na solinah, 2007. Vinski vite/, 1990. NAŠ GOST Rast 3-4 / 2008 Darovih je prvič spregovorila v moji pesmi Istra. In čudo: za ta govor je zaslužna smrt: Ko so padale težke rdeče grude prsti na krsto soseda Giovanina, je padlo zrno pesmi tudi vame. Nastal je cikel pesmi Beseda za soseda. Potem sem zapel še refošku, če sem že poprej napisal Hvalnico cvičku, a v tej pesmi o refošku Zorenje večnosti je poleg Istre in soseda prisotna tudi moja Spančkova Ana. Pripeljal sem jo na morje, v novo zemljo in jo krstil po istrsko za dolenjsko Savrinko. V Istri sem našel marsikaj, kar pomeni dušno hrano. Predvsem sem sledil prednikom, pesnikom, ki so bili pred menoj tu in odšli v večnost. Pustili so mi lepo sled: Vipotnik pot čez soline, Udovič trepetavo luč kot srebro čiste zvezde, Pavle Zidar večni nemir ustvarjanja in stalno spomladansko opozorilo: Tone, pridi, trte že jokajo po tebi. Podobno je Udovič vsakič v februarju spraševal: Ali že cveto mandeljni? In je šel k cvetovom. Tudi jaz hodim. Vsako jutro na soline in se pogovarjam ali s pesniki, ki sem jih ravno tedaj prevajal to je bilo poprej ali z galebi, tudi s hrvaškimi, saj oni letajo sem in tja, kakor gredo oblaki čez meje, le človek, kamor že stopi, je omejen pa občudujem bre-guljkc, ostrokrilc lastovice, ali gosposkega polojnika na visokih vitkih nogah, ki kot gizdalin hodi po plitvi vodi, se zagledam v čigre, račke, bele čaplje ali kar tako v oblake nad kavedini in solnimi fondi. Tam gori med oblaki so pisane žive barve, kot daje nebo poslikal prijatelj Zvest Apollonio, na plitvinah pred zadnjimi kavedini stoje stojala s slikami zemlje, ki jo je iz blata in s tal dvignil ne le na platno, ampak v nebesa Tone Lapajne, nedaleč stran pa cvrkutajo mile nežne ptice lirika slikarskih platen Vladimirja Makuca. Zdi se mi, da te ptice sedajo tudi med moje trte in oljke in pojejo tudi meni. Pesem je nežna, četudi malo žalostna, vendar tolažljiva kot naraščanje upa. V Istri sem se udomil, na Dolenjskem sem doma. Kaj so bili največji darovi, ki so vam jih v zibel položile rojenice in sojenice? Morda še: kaj največja pokora? Prava pokora sem bil za starše in za vzgojitelje jaz sam. Šibak, suhljat, jezljav in samosvoj otrok, ki ni maral hoditi naravnost in po določeni poti, kije zmeraj ugovarjal in trmaril po svoje in kije vseskozi nosil v sebi občutek, da ga ne marajo, da je odvečen, pa seje iz plahosti gnal za nemogočim. Tepla meje mama, tepla učiteljica v Oh 70-letnici / /eno Marijo, s hčerko Sašo in / vnukom Majem, IW8. Foto: T. Stojko NAŠ GOST Rast 3-4 / 2008 Mimi Peči, teple so me častite sestre v Marijanišču, tepli frančiškani in vsi so mi vtepli v glavo nekaj upornega duha in v značaj nekaj samosvojega. Rekel bi lahko za nekom, ki je dosegel svetovno slavo, da se imam zahvaliti za vse, kar je in česar ni, temu, da so me tepli. Druga zahvala pa gre temu, da so me naučili delati. Delati na zemlji z zemljo in za knjige z besedami. Ta dva darova sta mi kar dobro služila. Skušnja iz mladosti, ko so me podili v griče in nemaničc, mi je prav prišla kasneje v zrelih letih, ko sem se zavedal, da se ne sme nikogar zavreči, da je potrebno ljudi vključevati. Sicer pa lahko svojim rojenicam, ki so ob rojstvu bedele nad menoj in niso pustile, da bi umrl, rečem samo: I Ivala. Zahvaljene, da ste bile dobre z menoj, a tudi, da sem tak, kot sem, čeprav so zmeraj vsi hoteli, da bi bil boljši. Jaz pa, kot moj Čukov Tonček, pijanček in pridanič, sem sam s seboj še kar nekako zadovoljen. Z umetniškim durom sta bila obdarjena oba vaša otroka: pesnik Marko in igralka Saša. Je bila ta žilica opazna tudi pri kom od vaših prednikov? Marko bi bil letos star petdeset let. Za moj prav tak jubilej mi je dal v branje svoje pesmi, pravzaprav domala vse, ki so po njegovi smrti izšle v knjigi Z vsako pesmijo meje manj. (Za njegov jubilej je izšel tretji natis njegove knjige.) Ko sem na predstavitvi knjige poslušal, kako je Saša recitirala bratove pesmi, mi je bilo neskončno bridko in neskončno lepo. Markoje pesnik po milosti božji, njegova sestra hodi za njim v pisanju in je izvrstna igralka. Od kod se jemljejo taki darovi, ne vemo, vemo pa, kako so dragoceni in kako nelahko je živeti z njimi. Rodovnika prednikov nisem nikoli preučeval. Mirnopeški častni občan duhovnik Pust mi je sicer govoril, da je sledil po bukvah Vr(\ /fy Z vnukom Majem, 1990. NAŠ GOST Rast 3-4 / 2008 mojim prednikom, a me to ni niti najmanj zanimalo. Jaz sem, v to verjamem zatrdno, dobil vse, od upornosti, delavnosti, do hrepenenja po velikem, visokem, večnem, od mame. Moja Spančkova Ana meje zaznamovala in postavila z vsem, kar je bilo od vsega začetka v meni, v svojo goro, svoj vinograd, med svojo ajdo in v svoj taberh. Tako sem tudi jaz kot ona gospodar svojega vinograda in svoje male njive in gostač na njivah gospodove besede. Res paje še nekaj: mama je v svoji šolski dobi sestavljala nekakšne zabavljive verze na učitelja, na naše Šentjurje in okoliške vasi, znala jih je na pamet, tako kot mnoge moje pesmi. Bila je rojena za več, kot ji je življenje dalo, ona paje vseeno meni dala največ, kar je mogla. Zato sem, tudi ne več kot otrok, pogosto ljudem na običajno vprašanje čigav sem odgovoril samoumevno: Od Špančkove Ane. Pesem Lačni hm! ste posvetili tenkočutnemu in tihotnemu, od vrveža odmaknjenemu (sicer že pokojnemu) pesniku Jožetu Udoviču, tudi prevajalcu Lorce (Pesem hoče hiti luč). Po čem vam je blizu? Kdo so (bili) še vaši lačni bratje? Jožeta Udoviča sem nasledil po Cenetu Vipotniku, njegovem prijatelju, pri Cankarjevi založbi. Tedaj seje po Ljubljani eelo raznesla vest, daje Jože opici pri Cankarjevi, ker je Pavček postal glavni urednik. Šel sem na Vrtačo k Jožetu in sva se dogovorila. Do konca je ostal kot pesnik in prevajalec zvest Cankarjevi založbi in jaz njemu. Delal je za založbo tudi, ko bi raje služil svoji muzi, saj seje v dnevnikih pritoževal, da mora njegova pesem čakati, ker dela tlako s prevajanjem. Meni je čez čas postajala vse bližja njegova poezija, vsa v podobah, vsa tihotna in skrivnostna, a vendar tako živa kot bister studenec. Po zbirki Ogledalo sanj je pri Cankarjevi založbi tiskal še Darove (pravzaprav sem mu jih nekako izsilil, po njih pa krstil tudi svojo zbirko in se mu oddolžil za »krajo« s pesmijo Lučni brat.), zbirko Oko in senca ter že po smrti izbrane Pesmi ter dnevniške odlomke iz dnevnikov Zapisi v tišino. Srečavala sva se, govorila, ostajala bližnja, in kakor so mnogi menili, daje odljuden, zaprt vase in v svoj slonokoščeni stolp ustvarjanja, je bil z menoj topel, zaupen, prijateljski. Imenoval meje Cenčkov naslednik in menije ta naziv prijal. O njegovi poeziji sem pisal ne le enkrat. In se tudi zase čudil, kakor se je on, kaj vse je napravila njegova šibka narava, podobno kot on nekega hudega dne zaznal - on zaradi neozdravljive bolezni, jaz zaradi smrti da so pred menoj saje namesto sanj, potem pa tudi z njim ugotovil »moje srce je iz želja in luči, ne morem biti jetnik«. Ko sem lani sestavljal njegove pesmi v miniaturko, sem se po mnogih letih od njegove smrti zavedal, daje bil on pravi predhodnik slovenske moderne poezije in da so v njem zvoki in podobe mnogih kasnejših bolj glasnih pesnikov. Jože Udovič je bil pesnik tišine, notranje ubranosti in muzike. Kdor ga bere, kdor ga pozna, hodi z njegovimi darovi obogaten po tem siromašnem svetu. Drugi moji lučni bratje? Saj jih je veliko. So modreci staroste, kot so Prešeren, Zupančič, Gradnik, Kocbek, in so večni mladeniči, neumrljivi klasiki, kot so Murn, Kette, Kosovel, Balantič in še kdo. Ob teh domačih sem izbiral tudi zunaj naše domačije in jezika, zlasti pri ruskih pesnikih dvajsetega stoletja. Kar vse po vrsti sem prevajal in z nekaterimi mnogo let hodil po naših solinah in po njihovih (rjazanskih) ravninah. Pomagali so mi brusiti izraz in ravnati hrbtenico upornosti. In je tako, kot pravi Udovič v eni izmed svojih najlepših Napis na kamnu v Fiesi. NAŠ GOST Rast 3-4 / 2008 pesmi, v Plesalki: Vsi smo isto - zemlja in luč. Luč ugasne in smo samo še spomin. Pojem pesmi nekako že imanentno vsebuje tudi pojem luči; ta luč pa pogosto raste iz bolečine, po Župančiču je pesem v biser stisnjena bolečina. Za vaše pesništvo pa je sploh značilna posebna vitalistična svetloba tudi v sporočilu, ki jo "pridelate ” tudi iz najtežjih, najtemnejših doživetij, kot iz tistega, ko vas je "kot strela z jasnega zadelo hudo". Raste to svetlo tudi z naporom zavestne življenjske usmeritve ali enostavno bolj ali manj samodejno poganja iz srediee vaše narave? Mislim, daje to v meni, da mi je bilo to dano ob rojstvu, ko so me rojenice, botri, gorice in patron sveti Jurij ubranili pred belo smrtjo in pred najhujšo zimo prejšnjega stoletja, da sem, kilavo in bolno dete, obstal in ostal. Najbrž je zmeraj tako, da sc slabo previca v odporno in potem dolgo vztraja. In morda tudi to: v naši malo širši družini je bilo veliko cagaveev, ki so obupali nad življenjem in položili roko nase. Eni od njih so zato prav nasprotno hrabri in življenjsko trdni. Moja sestrična Francka je že bila taka, čeprav je pokopala brata in sestro in tete in strica, pa potem moža in sina in hčer, sc ni udala. Z njo sva med vojno kmetovala sama na vsej kmetiji in gledala smrti, uničevanju in vsakršni grozi v oči, vendar sva prešla to goro in prepasla te suhe paše. Menije od njih ostala volja v glagolih živeti, biti, peti, ljubiti. Zmeraj sem, tudi ko smo kosili v travniku ali kopali v vinogradu in potem v gimnaziji, mislil podobno: kar zmorejo drugi, zmorem tudi jaz. In še malo več, sem dodal in sc po tem ravnal. Vendar: ko te stiska stisne za vrat in z golote ne moreš nikamor, je hudo. Na tak hudi dan si grozljivo sam. Sam s svojo bolečino in s svojo smrtjo. Meni je bila celo la smrt nekako prijazna. Rekla je: ostanem pri vas in je bila kot kakšen angel na straži. Zato morda ni zazijala okrog mene in v meni črnina, ampak se je iz vsega izluščila neka belina, v kateri se je prikazal obraz, ki meje vabil, a tudi hrabril. Dolgo je trajalo. Nosil sem, nosili so domači z mano, daje bila peza manjša, prijatelji so mi kakor v obredni darežljivosti polagali roke na rame in je mukoma šlo tudi po muki. Prijatelj Niko Košir meje tolažil, češ da bo hudo le kakšna tri, štiri leta, čeprav po svoje v različnih oblikah spomina in bolečine traja še zdaj. A bolečina me ni podrla. K vstajenju meje, po Cankarju, vrnila pesem. Najprej tuja, Pasternakova, potem sinova in nazadnje moja. Tema smrti se od leta 1979 ni izpela, prisotna je v vseh vaših zbirkah odtlej in hodi z vami kot dediščina čez goličave in golgote in se toči v molitev za zadnjega samosmrtnika na Slovenskem ... V eni od zgodnjih pesmi, napisanih Marku, Spreminjanje pravim, kako hodim k njemu kot k beli cerkvi na hribu, kako se kače umikajo, kako se pesem spreminja v molitev in temota v luč. Tako je res bilo. Ta smrtna pesem je do zdaj pa vse od začetka, od krika Na pomaganje kličem in bijem plat zvona v prvi pesmi cikla Slovenske pesmi (zadnja je najhujša Kako Slovenci umiramo), prehodila dolgo in čudno pot od osebnega do slovenskega narodnega, od sinove smrti do samosmrtnikov, zašla je po svoje celo v otroško pesem kot huda ptica ali kot balada, celo v novi knjigi Same pesmi o ljubezni je. Kot tolažba: Naju se smrt več ne dotakne, kajti darovala sva na oltarju sveta svoje belo jagnje. Belo je jagnje, črna kri, ki se med nama preliva in iz nje kakor po pradavnem in zmeraj novem čudežu oba živiva. S temi pesmimi, najsi je smrt stopila vanje, se kot ranjenec, kot invalid oklepam življenja in ga rotim, naj bo z nami, grešniki in potohodci iz ene teme v drugo, prijazno. Vaša prva pesem se je rodila iz vojne podobe, gledane s čistimi otroškimi očmi. Kako gledate na posebno tragičnost druge svetovne vojne na Dolenjskem (tudi na to, kaj se iz te tragike počne in se je počelo) z današnjimi očmi? Lahko tudi iz te rane kot skupnost izluščimo svetlo jedro in ga končno odložimo v vitrino spomina, v temno ozadje? Pomnim ta dan, pomnim strele in krogle, ki so sršele v naš hrib, in pomnim mladca, kije obležal na zmrznjeni zemlji pod našo hišo. Sneg je naletaval počasi, nežno, kot da bi nalahno zvonilo k mrliču. Ležal je na zemlji, mlad in lep, z odprtimi očmi, sprašujočimi, kaj se mu je to in zakaj zgodilo, ob njem je ležal raztresen krompir, ki gaje sprosil v vasi, nad njim sivo stekleno nebo, ki mu pošilja v naročje svoje cvetje bele snežinke. Pomnim, da meje to moje prvo pravo srečanje s smrtjo pognalo v neuničljivo slo zapisati karkoli o tem, zaznamovati trenutek z besedo. Saj sem zapisal nekaj, a ne vem kaj; vse sem izgubil in pozabil. Nisem pa pozabil mladeniča, ki mu nisem vedel imena, njegovega belega, prestrašenega obraza, in ne njegovih odprtih oči. Ta pogled meje spremljal dolgo, skoraj več kot pol življenja. Ostajal sem dolžnik neznanemu mladeniču in dolg je z leti narašča! in me bremenil. Šele v Darovih sem zmogel prave besede za cikel o Aleluji in o njegovi smrti. Nisva poravnala dogovora ob najinem prvem in zadnjem srečanju, bilo je le kakor opravičilo za kasno slovo. To je ena izmed mnogih zgodb z moje Dolenjske med vojno. Bilo jih je mnogo in hudo različnih. Ubijali so levi in desni, padali na levi in desni in še Bog je bil oddaljen, nekje v nebesih, tiho, kot da se ga slovenske razprtije in vsa morija ne tiče. Bil sem deček, kije odraščal v fantovska leta, in na koncu vojne je bilo že nevarno, da te je katerakoli vojska našla. Ena ali druga bi te vzela s seboj, da bi padel za domovino. A zdaj, z razdalje vidim: bojevnike, ki se niso borili le za slovensko vero, se pravi proti brezbožnemu komunizmu, ampak tudi na strani sovražnikov slovenstva, se srečaval z njihovimi čepicami z mrtvaško glavo; ujeli in predali Italijanom so mi strica, kije končal v Kopru v zaporu, kasneje so v nemških uniformah prečesali vas skupaj z Mon-golci, strašili žene in mladce in po partizanskih hišah iskali skrivače. Potem so prišli iz hoste drugi, jemali belim in puščali za seboj nedvom-Ijivo vero v zmago. Tem sem pobič vozil s konji proti Žužemberku, kar so vzeli iz stričeve kašče, in bil srečen, ker je konj tako srečno pripeljal nazaj. Saj se nisem čisto zavedal, kaj se vse dogaja, ob meni so črnorokci ubili terenca, ki seje zatekel v našo klet, a so to naredili tako mirno in samoumevno, kot da praznijo kozarec. Pomnim, kako smo pri maši na veliko noč v Mirni Peči v cerkvi vsi pretreseni mislili na mrtvece nasproti cerkve, ki sojih tisto noč pokončali, in je župnik mirno s prižnice rekel samo: Tako Bog kaznuje. Zdaj se sprašujem: sta bila tedaj za slovenski narod fašizem in nacizem nevarnejša kot komunizem? Zgodovinska logika, ponazorjena v geslu “Smrt fašizmu svoboda narodu!” na to nedvoumno odgovarja. NAŠ GOST Vendar: roške hoste nad brezni pojejo hosana nebu in rekviem mrtvim. Rast 3-4/2008 Sam sem kot zgubljen potohodec med nebom in zemljo in v meni 29| so hkrati noč in dan, luč in tema, angeli in hudiči. Sklanjam glavo k S Kajetanom Kovičem, 1999: “Dva lepa, svojčas še lepša gospoda! ” NAŠ GOST Rast 3-4 / 2008 tlom, k brstju, ki brsti iz. trohnobe vseh pokopanih, na levi in desni, poslušam davni šum časa in davim molk. Molčim zase, za rajnke, bele in rdeče. Kajti, kakor pravi Marina Cvetajeva: Bel je bil, rdeč postal, kri gaje pordečila, rdeč je bil, bel postal, smrt gaje pobelila ... Ni več ne partizanov ne domobrancev, ne daljne ne bližnje preteklosti, ne zločina ne poveličanja, je zgodovina, ki priča, in je ideja časa, ki hoče čez preteklost v jutri. Smo zanjo odprti in zreli? Vas je bilo kdaj strah, da na izviru ne bi bito več kapljice luči, kapljice pesmi? Vedno sem, naivno dete, mislil, daje še vse pred menoj, da imam časa na pretek in da bodo pesmi rastle na vseh mojih poteh še celo večnost. Ah, to mi je rekel pokojni Marjan Rožanc: Tone, za naju dela večnost. Zdaj je tako, da se mi še zmeraj zdi večnost nekaj daljnega, tujega, četudi lepega. Zdaj so ob mojih šentjurskih stezah, tam na poti od hiše do vinograda, jambi in troheji, pa so na solinah in med oljkami sami lepi soneti, ki me kličejo in se mi dobrikajo. Jih moram še napisati ali naj jih pustim prihodnjim sprehajalcem? Janez Menart mi je zadnja leta kar naprej govoril, da smo napisali dovolj in daje molk upravičen. Ah, meni se zdi, da nisem še napisal prave pesmi, da moram za njo ali mora ona priti k meni in reči: Tvoja sem, zadnja, najlepša! Se pravi, da strahu pred nemostjo nisem poznal. Bilje čas, ko nisem pisal, mnogo let dela na televiziji, potem pa seje spet odprlo. In čudo, nikoli ne bi mislil, da bom pri sedemdesetih napisal Majnice. To je bil tudi zame pravi čudež, kako lahko zažubori v meni dekliški in deški glas, ki sc kličeta in si izpovedujeta ljubezen. Podobno sem lani kar nekako mimogrede, na jutranjih sprehodih po solinah napisal veliko in še več sonetov, za celo knjigo, ki sem jo krstil po Markovem verzu Same pesmi o ljubezni. Tudi o njih nisem ne mislil ne slutil, da jih bom kdaj napisal. To je, kot pravi Kocbek, milost, da te pesem obišče. Nekateri pravijo, da pesem vidijo, preden jo napišejo. Za vas bi predvideval, da jo slišite. Se »sliši« otroška ali mladostniška pesem kaj drugače kot odrasla? Se kaj drugače pretaka ali toči v vsebesedo? Resje, pesem slišim. Dolenjska mi je dala neko milo zvočnost, ki se pretaka po meni in se toči v verze. Melodijo pesmi čutim in po njej se ravnam od prvega verza do zadnjega akorda. Tudi če ne pišem, kar je redko, v sklenjeni formi, mi ritem in melodijo določata takt in verz. Učiteljica Pavla v prvem razredu v Mirni Peči je sicer rekla, da sem brez posluha, vendar svoj verz zares slišim. In to vsakega, tako tistega za odrasle kot onega za otroke. Pri tem je nastajanje pesmi pravzaprav enako, le za otroke gre nekako hitreje, bolj lahkotno, bolj veselo. Izpovedne osebne pesmi se dalj časa gnetejo po notrini duha in telesa, preden toliko dozorijo, da slišim šum in potem zvok in nazadnje melodijo. Ponavadi to pride kar s prvim verzom, ki določa razpored do konca. Napisane pa so pesmi, te in one, pravzaprav že v meni. Zapišem jih potem na papir, potem v blok, lahko kaj popravljene, nazadnje v računalnik. Zato jih znam mnoge od vsega začetka na pamet. V življenju doslej nisem nikoli razločeval med poezijo za otroke in ono drugo. Celo dogajalo se je zmeraj tako, da sem v določenem obdobju, na tri ali štiri leta, enkrat tiskal zbirko enih in drugič drugih pesmi. Vse so mi ljube, otroške s svojo igrivostjo morda celo malo bolj. Užival sem zlasti v Čenčanji in v Majnicah, radost preživetja in pravega vpesemvzetja so mi dale pesmi v Dediščini. To pa je tudi največ, kar sem zmogel. Zanje sem hvaležen dobri muzi in rojenicam. Nepozabna so bila vaša srečanja — verjetno tudi za vas - z mladimi brak i po šolah. Sicer pa ste do sodobne šole v Ujedankah tudi kritični. Kot nisem sam rad hodil v šolo in mi je bila šola grozna jedel pomaranča, sem mnogo let, kar več desetletij, rad hodil po šolah in med otroke. Za ta romanja med šolske klopi, med učence in piti pri živih studencih, meje navdušil France Bevk. On je bil prvi, ki seje /mislil, da bi hodili pr) slovenskih šolah, pa smo šli z njim in ga vsepovsod občudovali, kako otroke po Primorski, Dolenjski, Štajerski, Gorenjski in po Prekmurju navdušuje za slovensko besedo in za »našo lepo Adrijo«. Nepozaben je. In jaz, daljni njegov naslednik, ga posnemam. Bil sem domala na vseh slovenskih šolah in povsod sem bil lepo sprejet in zmeraj srečen. Mladost otrok je šla vame, postal sem jim skorajda enak in pri tem pozabil na svoje martre in martranje nekoč v šoli. Pri tem sem, nepoboljšljivec, imel tudi svoj račun: razživeti otroka v sebi in bučmanom pred seboj reči, naj radi živijo. Kajpak sem jim, nepoboljšljivec, tudi pravil, kako sam nisem maral šole in učiteljev in ne slovnice, da sem rad bral in ljubil matematiko, česar mi niso nikoli verjeli, a je res: govoril sem jim, da učni uspehi niso vse, a da je v življenju pomembno marsikaj, na primer tudi drznost in sanje. Ob tem sem jim citiral stare verze, da ne prideš do svojega obraza ne brez igre in ne brez poraza. Upam, da se je vsaj koga prijelo in da moja potovanja po šolah niso bila užitek samo meni, ampak dobra tudi za kakšnega prihodnjega lumpa, škofa ali ministra. Današnja šola je, kot pač je. Vsaka je po meri časa in ideologije. Je zato, da ukalupi, uravna in obteše mladega duha in ga naredi ali, kot pravijo, uspešnega za življenje ali pokornega in poslušnega delavca. Sam sem se v Ujedankah šalil o sodobni šoli, kako je v njej čisto drugače, kot je bilo v učilni v Slomškovem času: Zdaj Blaže um kaže v gostilni, a popek Nežika v pasu. Kar želim tej naši šoli, je le eno: Naj bo prijazna z otroki, saj vem, kako lahko napačna beseda, napačna gesta rani mlado dušo in kako se te rane dolgo ne zacelijo. Tone 1’avček med letošnjim obiskom v Mirni Peči, kjer je na otvoritvi razstave del z otroške likovne kolonije spregovoril mladini, nato pa se še udeležil slovesnosti, ki so miljo pripravi11i za osemdesetletnico. Foto: M. Markelj NAŠ GOST Rast 3-4 / 2008 Urednik v Cankarjevi založbi od 1972 do 1990. Sprejem v SAZU, 2001. NAŠ (iOST Rast 3-4 / 2008 Izražali ste predvsem lirično in reflektivno plat svoje osebnosti (poleg v pesmih tudi v esejih), pri tem pa vaš izraz ni doživljal kakšnih moderni(stični)h preobratov... Klasično pripovedništvo ali dramatika vas nista nikdar požgečkali? Človek spozna svoje mero in sc v tem okviru giblje. Duša se noče dušiti v prostranosti in ne v njej tujem svetu. Tako mi je bila drama zmeraj tuja, za prozo pa sem bil nekako prelen. Andrej I liengje pravil, da moraš za prozo sedeti in garati, pesem pa je kot ptica; greš za njo pod božjim nebom, poje ti ali li poješ njej, in ko se ujameta, kakor takrat, ko beseda išče besedo, da bi sc ljubili, nastane pesem. Nekoč, še v gimnaziji, sem napisal dramo in jo pokazal profesorju Legiši. Tako lepo meje vprašal: Pa ti sploh veš, kaj je drama? Glavnega junaka si ubil po prvem dejanju! In mi je ubil voljo do dramatike. Glede modernizma in njegovih obratov pa le na kratko: Udovič je iz klasičnega verza prestopil z Loreo in Persom v modernizem, Cene Vipotnik tega ni zmogel. Jaz se za to nisem trudil. Ostal sem pri svojem in na svojem. A tudi to je, če se ne hvalim, nekaj. Poklicno niste opravljali tistega, za kar ste študirali. Vaša delovna poklicna pot je bila vedno nekako povezana z besedo: novinar pri časopisu, novinar in urednik na radiu in TV, urednik pri Cankarjevi založbi. Zeli se, da vam je bilo zadnje delo najbolj po meri. Študiral sem pravo, ki ni bilo pravo. Nikoli nisem bil v nobeni pravni službi. Ko sem prišel po diplomi od vojakov, meje Zlobec povlekel k časopisu, rekel je, da nam tako pomagaš v kulturi. Ostal sem pri Dnevniku in Ljudski pravici nekaj let, potem pa bil kar dolgo na RTV, najprej v znameniti Mejakovi literarni redakciji, potem pa na televiziji. Od tam so me, k sreči, po političnem cunamiju po Kavčičevem padcu odslovili in sem prišel h knjigam. Živel sem za knjige in od knjig. Bilo je lepo in dobro v hiši Cankarjeve zaveze, kot sem naslovil svojo knjigo spominov na dvajsetletno delo pri Cankarjevi založbi. A od vseh služb mi tudi ta zadnja, čeprav res najbolj po meri, ni bila najljubša. Najlepše, polno, živahno in vznemirljivo mi je bilo najbolj pri Mladinskem gledališču v Ljubljani. Vodil sem ga ob radijski službi tri, štiri leta, ga obdržal pred zoprniki, ki so ga hoteli ukiniti, ga utrdil za rast, ki jo je to gledališče v naslednjih letih krepko zaznamovalo: bilo je ne le najboljše slovensko gledališče, ampak tudi eno najboljših v Jugoslaviji. Ta čas pomnim tudi po tem, da sem z gledališčem okužil oba svoja otroka. Ko sem začel v Mladinskem, je bilo Saši tri leta in Ivan Gregorčič Marku pet. Oba sta šla kasneje na igralsko akademijo. Jaz pa, morda PESNIK, KI GRE ZA SONCEM prav Zato, kljub vabilom iz dveh ljubljanskih gledaliških hiš, nisem več pomislil na gledališko službo. Kaj vam pomenila zemlja in delo na zemlji? Prijatelj Marjan Tomšič mi je že davno prerokoval, da bom kopal zemljo, kopal do konca. In zakaj je ne bi? Skoplješ zadnji žlak, zagrebeš vanj rzino, kot smo delali na pomlad v vinogradu na Dolenjskem, in potem namesto na likof v klet greš na likof z angeli v vesolje. Ne zdi se mi, vem, prepričan sem, da delo na zemlji, ko h kaplja pot z obraza na prst, pomeni očiščenje, blagor za telo in dušo. Rad imam to delo. Najrajši rez v vinogradu, včasih košnjo s koso ob ranem jutru na zelenečem travniku, ko je red za redjo padala in je prepelica bežala pred koso, rad sem imel kop v vinogradu, še zlasti, ko je mladost z lahkoto vihtela v rokah krampač, prijemala za glaž in zvečer za pas dekleta, rad gledam, kako brsti hruška pred hišo, kako se pojavljajo kabrnki na trtnih mladicah, kako se rumenobeli češuljki cvetja razpirajo na oljkah, rad besedujem s črnim kosom, ki se sprehaja po trati pred hišo, a v sanjah še zmeraj gledam ajdo pred našo šentjursko hišo, kako cvete, zori, kako gleda z rdečimi očmi v svet in na mamo, ki jo žanje. Zemlja mi je dala in mi daje veliko. In nič hudega ne bo, nasprotno, milo bo tam na koncu, ko me bo sprejela vase. A do tedaj je še cela večnost. Letos sem posadil ducat novih trt in zdaj res moram počakati tista tri, štiri leta, da bodo prvič rodile. A tudi drugega dela na zemlji in z zemljo je zmeraj veliko in meni zmeraj v veliko veselje. Kaj hi vi in mi (bralci) v lem uhožnem sveta brez luči pesmi? Vsak čas je po svoje ubožen. In v vsakem času človek išče zase svojo bajalico, da z. njo odkrije studenec žive resnice, išče kresnico za v dlan ali luč, ki jo nosi skozi temo vestalka, peha se za smislom po poti iskanj in dvomov, od boga k bogu, od sebe k ljudem, iz teme k luči, iz molka k besedi. Pesem je luč. In svet brez pesmi bi bil ne le nezanimiv, a tudi zares ubožen, obsojen na mrak in temoto. A pesem je zmeraj bila in tudi zmeraj bo. Naj vam še dolgo lepo uspevajo in rodijo trte, oljke in besede! Vojislav Vojo Kilibarda: BREZ NASLOVA, olje na platnu, 2008, 70 x 100 cm Simon Kajtna: BOA VIS LA, olje na platnu, 2008, 80 x 120 cm RAST - L. XIX Igor Vizjak ŠT. 3-4 (117-118) JULIJ 2008 IV IZGRADNJA GOSPODARSKEGA SREDIŠČA JV SLOVENIJE REGIJSKI PROJEKT ZA NOVO TISOČLETJE Realnost ali fantazija? V Regionalnem razvojnem programu JV Slovenije za obdobje 2007 - 2013 so prepoznane razvojne možnosti, pa tudi slabosti in nevarnosti regije. Nevarnosti pretijo zlasti v preveliki odvisnosti gospodarskega razvoja regije od majhnega števila velikili podjetij, ki so, hvala bogu in na naše veselje in ponos, z redkimi izjemami, tudi zelo uspešna, ogrožena delovna mesta v podjetjih, ki še vedno niso zaključila procesa prilagajanja spremembam na globalnih trgih, pomanjkanje programov z visoko dodano vrednostjo, kar odganja visokokvalificiran kader v konkurenčnejša okolja, še vedno preslaba povezanost in dostopnost regije, podhranjen storitveni sektor, pomanjkljiva razvojna infrastruktura za spodbujanje podjetništva in R&R in še bi se lahko kaj našlo. Zato ni naključje, da je vizija regije v tem programskem obdobju »regija znanja in enakih razvojnih možnosti«. Ambiciozna vizija. Morda tudi vizija za daljši čas od enega programskega obdobja. Uresničiti jo je mogoče z ustvarjanjem novih kvalitetnih delovnih mest, še hitrejšim in enakomernejšim gospodarskim razvojem, z vključevanjem območij, ki zaostajajo v razvoju, z novimi programi izobraževanja za potrebe nosilcev gospodarskega razvoja in podjetništva ter vzpostavljanjem pomanjkljive podjetniške infrastrukture. So cilji realni ali previsoki? V strokovnih krogih takšnih pomislekov ni. Tudi na svetu regije jih ni bilo. Slovenija bo samo še v tem obdobju neto prejemnica evropskih sredstev. Rezultati regijskega gospodarstva so dobri. Naši cilji in usmeritve podpirajo razvojne cilje in usmeritve države. Zakaj ne bi bilo tudi obratno? Nekateri poznavalci trendov razvoja se celo sprašujejo, ali so naši cilji v primerjavi s projekti, kijih načrtujejo oziroma izvajajo nekatere druge slovenske regije, na primer izgradnja slovenskega jadranskega otoka, nove megalaksije in Tchnopolisa, sploh dovolj ambiciozni. Zlasti bolj izkušeni pa se sprašujejo, ali ni Drgančevje »znanstvena fantastika«. Univerzitetni kampus v Novem mestu že nekaj časa ni več zgolj ideja. Izveden je bil javni natečaj, izbrane so bile najboljše rešitve, DRUŽBENA VPRAŠANJA kampus jc umeščen v Drgančevju, za kar pripravljajo prostorsko in projektno dokumentacijo. Pripravljajo in izvajajo že tudi nove visokošolske programe in smeri biotehnologija, visoka šola za tehnologije in sisteme, informatika, zdravstvena nega in drugi. Mreža tehnoloških parkov, podjetniških inkubatorjev in tehnoloških centrov je v konkurenčnih regijah že vzpostavljena. Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih načrtuje do leta 2023 devet gospodarskih središč. Tudi gospodarskega središča Gorenjske, PERSPEKTIVA na Notranjskem, OKO v Pomurju, OREH v Podravju in NORDUNG na Koroškem načrtujejo podobne vsebine in programe. Opogumlja to, da v Regionalnem razvojnem svetu. Svetu regije in med svetniki v regijskem središču ni bilo razhajanj glede tega, aIi je projekt Izgradnja gospodarskega središča potreben ali ne. Še več, zlasti svetniki mestne občine (MO) Novo mesto so vztrajali, da projekt, kakršnega že nekaj časa nismo imeli, ne gre »razbiti« z delitvijo na posamezne projekte, saj tako ne bomo izkoristili najpomembnejših razvojnih priložnosti. Izražena so bila opozorila, da od projekta kol celote ne bi smeli odstopiti zaradi možnosti, ki se ponujajo, pa čeprav bo realizacija nekoliko daljša in zahtevnejša. Resolucija in regija Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007 -2023 (v nadaljevanju: Resolucija) je vladni program, oprt na Strategijo razvoja Slovenije, ki je bila sprejeta oktobra 2006. Pomeni odgovor na vprašanje »kako znotraj EU zagotoviti hitrejši gospodarski razvoj, večjo zaposlenost in socialno varnost ter duhovno in materialno blaginjo«. Resolucija je »indikativni nabor projektnih idej za nadaljnjo razdelavo in za osrednje velike projekte, ki bodo na dolgi rok prinesli hitrejšo gospodarsko rast, zagotovili konkurenčnost gospodarstva in družbenega okolja, z razvojem pa prinesli nova in kakovostna delovna mesta ter blaginjo«. Nabor teh projektov predstavlja velike regionalne investicije z več sektorskimi učinki. Osrednji razvojno-investieijski projekti Resolucije so: • razvojna mreža Slovenije (gospodarska središča, znanje, nacionalna širokopasovna mreža), • povezovanje naravnih in kulturnih potencialov (športna in turistična infrastruktura), • učinkovito upravljanje okolja in trajnostna energetika (trajnostna mobilnost in trajnostna energija) • mobilnost za podporo gospodarskemu razvoju (cestna in železniška infrastruktura) ter • institucionalna in administrativna usposobljenost (posodobitev zdravstva in pravosodja). Ocenjena vrednost teh projektov je 23.920 milijonov EUR. Resolucija obsega najmanj dve programski obdobji in projekte, ki bodo izvedeni do leta 2023. Razvojna regija JV Slovenija je v resoluciji dobro zastopana, čeprav ni kazalo na to. Prepozna se najmanj v naslednjih velikih regijskih projektih nacionalnega pomena: • izgradnja gospodarskega središča JV Slovenije, • izgradnja 3. in 3.a razvojne osi, • modernizacija daljnovoda Ktško-Bcričevo, • ureditev centra za nujno medicinsko pomoč v Novem mestu. Namen izgradnje gospodarskega središča JV Slovenije, kot enega izmed devetih gospodarskih središč v državi, je koncentriranje institucij znanja ter podpornega okolja za podjetništvo in nosilne panoge gospodarskega razvoja regije. Gospodarsko središče JV Slovenije sestavljajo štirje med seboj povezani (odvisni) projekti: • razvoj visokega šolstva na področju naravoslovja in tehniških ved ter izgradnja univerzitetnega središča s spremljajočimi projekti, • izgradnja znanstvenotehnološkega parka, • regijski mrežni podjetniški inkubator in • poslovna cona v Novem mestu. Erika/ povezanosti podprojektov gospodarskega središča Jugovzhodne Slovenije Avtomobilska industrija Univerzitet ni kampus Kovinsko predelovalna industrija A V Gospodarsko središče^ JV Slovenije Poslovna cona Cikava Farmacevtska in kemična industrija Regijski Znanstveno mrežni tehnološki inkubator park Resolucija ugotavlja, da kažejo vsi ekonomski kazalci na gospodarsko učinkovito regijo z zdravim industrijskim jedrom in da pomeni močna industrija razvojno prednost, hkrati pa tudi nevarnost. S projekti v okviru gospodarskega središča bo regija zmanjšala razvojni zaostanek do najbolj razvitih slovenskih regij. Poleg gospodarskega središča izvajajo že tudi projekt 3. razvojne osi. Prav te dni bo predstavljena trasa hitre ceste v okviru 3. razvojne osi od avtoceste Ljubljana Zagreb do hrvaške meje. Enaka študija za srednji del te osi (med avtocestama Ljubljana Maribor in Ljubljana Zagreb) pa je v pripravi. Ta prispevek je namenjen zlasti projektom v okviru gospodarskega središča JV Slovenije. Možnosti so, zagotovil ni Umestitev regijskih projektov v Resolucijo pomeni: • možnost pridobitve državnih in evropskih razvojnih sredstev, • nacionalno prioriteto regijskih projektov. Nikakor pa zapis v Resoluciji ne pomeni, da bo nekdo drug namesto nas naredil to, kar potrebujemo. Resolucija pomeni možnost, prepoznavanje naših razvojnih potreb in ambicij v državi. Ne daje pa nobenih zagotovil, da bodo ti projekti tudi realizirani. Če bomo dobro utemeljili in izkazali potrebe delodajalcev, predvsem gospodarstva, če bomo pripravili projekte do faze realizacije (izvedbe), zagotovili zemljišča in predvsem, če bomo verjeli, daje to, kar počnemo, pravo, bodo imeli ti projekti tudi možnost za uspeh. Lahko bi tudi razglabljali o naravi in smiselnosti resolucije. Vendar pa bi bilo to neproduktivno. Glede na to, daje potreb več, kot je razvojnih sredstev, je bolje pričeti (nadaljevati) z delom. Cilj je torej znan. Odločili smo se za negotovost. Koordinirali smo delo Univerzitetno- raziskovalnega središča Novo mesto, ki je nosilec priprave projektov visokošolskih programov, univerzitetnega kampusa in znanstvenotehnološkega parka, ter MO Novo mesto, ki je nosilka priprave projekta gospodarske cone Novo mesto. Nosilec priprave regijskega mrežnega inkubatorja je Razvojni center Novo mesto, d.o.o. Pri pripravi dispozicije projekta in izdelavi študij izvedljivosti za celotno gospodarsko središče in za vsak projekt posebej smo sodelovali z zunanjim izvajalcem, družbo Oikos, d.o.o., iz Domžal, kije bil izbran po postopku javnega naročanja. Del sredstev za sofinanciranje priprave dispozicije projekta in študij izvedljivosti sta zagotovila Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko ter MO Novo mesto. Oblikovana je bila projektna skupina, ki jo vodi župan MO Novo mesto. Sestavljajo jo še župani Občine Metlika, Občine Črnomelj in Občine Kočevje, kjer bodo enote regijskega mrežnega inkubatorja, in direktorica Razvojnega centra Novo mesto, d.o.o. Vzpostavljeno je bilo sodelovanje z vodjo operativne skupine za pripravo gospodarskih središč pri Ministrstvu za gospodarstvo, ki koordinira več resorjev (Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Ministrstvo za finance, Službo Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko ter Službo Vlade RS za evropske zadeve). K je smo? Ministrstvo za gospodarstvo je kot prvo prejelo Dispozicijo projekta gospodarsko središče JV Slovenije (v roku, januarja 2007). Ta je bila pripravljena v skladu z navodili Ministrstva za gospodarstvo in vsebuje informacije o identifikaciji in stanju pripravljenosti projektov v okviru gospodarskega središča JV Slovenije. Dispozicija je bila ocenjena kot primerna, zato smo lahko nadaljevali z delom. Sledila je priprava študij izvedljivosti za celotno gospodarsko središče in za vsak projekt v okviru gospodarskega središča posebej. Namen študij izvedljivosti je bil umestiti projekte v prostor, oceniti ekonomičnost projektov tudi z vidika nacionalnih koristi, časovno izvedljivost in možnosti financiranja. Preveriti je bilo potrebno ustreznost vsebin posameznih projektov v okviru gospodarskega središča glede na nacionalno sektorsko politiko in strateške usmeritve, podane s kriteriji razvoja prevladujočih podjetniških okolij. Izdelana je bila strokovna presoja upravičenosti stroškov (ekonomika in viri financiranja), predhodna ocena finančne konstrukcije in posameznih virov financiranja (upoštevajoč financiranje po kriterijih državne pomoči, ukrepi nacionalnega operativnega programa za sofinanciranje s sredstvi Strukturnih skladov EU) ter preverjena upravičenost sofinanciranja glede na Uredbo Sveta EU o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu. Izdelana je bila tudi analiza stroškov in koristi ter opredeljen delež javnega financiranja. Da bi bile študije izvedljivosti narejene, so morali nosilci posameznih projektov odgovoriti na številna konkretna vprašanja. Poslovna cona Cikava je bila izbrana kot najprimernejša s primerjalno študijo I I lokacij potencialnih velikih (nad 50 ha) poslovnih con v JV Sloveniji. Zagotoviti je bilo potrebno skladnost posameznega projekta in povezavo z drugimi projekti v okviru gospodarskega središča, vplive na zaposlovanje in okolje, indikatorje projekta po posameznih letih, oceniti finančne in ekonomske donose, opisati družbeno-ckonomski vidik projekta, ponudbo in povpraševanje po rezultatih projekta, določiti obseg projekta (zgradbe in opremo), organizacijsko strukturo (upravljanje s projektom), osebje, natančno lokacijo, izvedbo (terminski plan), finančno analizo (prihodki in stroški poslovanja, izkaz uspeha, prikaz finančnih kazalcev), izdelati družbeno-ekonomsko upravičenost projekta, analizo tveganj in predvidene vire ter deleže financiranja posameznih projektov v okviru gospodarskega središča. Izvedena je bila anketa, da bi ugotovili potrebe in povpraševanja po storitvah in prostoru v okviru gospodarske cone in regijskega mrežnega inkubatorja. Za lažje odločanje projektne skupine so izdelali tudi analizo posameznih variant glede na način gradnje (klasična ali ekološka), velikost objektov (celota ali postopnost) in združevanja posameznih projektov zaradi povezanosti vsebin in racionalnosti izvedbe. Posebej je potrebno izpostaviti potrebo umestitve gospodarskega središča v prevladujoča podjetniška okolja, ki ga predstavljajo dejavnosti kemije in farmacije, proizvodnje vozil in predelava kovin. Tudi študije izvedljivosti za gospodarsko središče JV Slovenije so bile predane Ministrstvu za gospodarstvo kol prve (decembra 2007). Ocenjene so bile kot zadostna osnova za nadaljevanje aktivnosti. V letnem poročilu o izvajanju Resolucije za leto 2007, ki gaje za obravnavo na Vladi RS pripravila Služba Vlade RS za razvoj, ocenjujejo napredek resolucijskih projektov. Ocena za naše gospodarsko središče je »dobro«. Ugodno je tudi, to kar sledi: »Pričakuje se, da se bodo posamezni podprojekti zaključenih vsebin začeli izvajati prihodnje leto (op.: v letu 2008) Jugovzhodna Slovenija, Phoenix, Tehnopolis, podprojekt GS Oreh in Gorenjska. Medtem ko so vsebine projektov ostalih gospodarskih središč še ne-strukturirane.« Vlada RS je letno poročilo za 2007 sprejela novembra 2007, januarja 2008 pa je sprejela Spremembe in dopolnitve resolucije ter dodala šc nekatere nove projekte. Prevladalo je torej spoznanje, da je Resolucija pomemben razvojni okvir, čeprav nima zakonske podlage. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 2008 Ocenjena vrednost V Resoluciji je ocenjena vrednost gospodarskega središča JV Slovenije na 100 milijonov EUR, začetek projekta je postavljen v leto 2007, zaključek pa je predviden leta 2015. Navedeni so tudi predvideni viri: • proračun RS: 5 milijonov EUR, • proračun občin in pokrajin: 15 milijonov EUR, • evropski viri: 25 milijonov EUR in • zasebni viri: 55 milijonov EUR. Ko je bila izdelana dispozicija projekta in predstavljena ministru za gospodarstvo, je bila ocenjena vrednost projekta precej višja, dobrih 160 milijonov EUR. Opozorilo, da lahko pridobimo za izvedbo projekta največ 45 milijonov EUR javnih sredstev, ni bilo preslišano. Prav tako je zaleglo priporočilo, naj se lotimo projekta postopoma, tako kot si sledi naravni tok zadev in ne obratno, pri čemer je nepogrešljiv dokaz interes gospodarstva. Ta opozorila so bila še bolj razumljena, ko je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, kdo bodo zasebni partnerji, koliko sredstev bodo vložili in ali bodo glede na ekonomiko projektov, ki predstavljajo javno oziroma podjetniško razvojno infrastrukturo, za vlaganja zainteresirani. Za uresničitev projektov je odločilnega pomena odgovor investitorjev. Po izbiri najugodnejše finančne variante smo v študijah izvedljivosti ocenili vrednost projektov v okviru gospodarskega središča .IV Slovenije (začetna faza) na XX milijonov EUR, od tega naj bi bila polovica javnih in prav toliko zasebnih sredstev, z dinamiko investiranja od leta 2007 do leta 2012. Ob uresničitvi vgrajenih predpostavk (realno načrtovanje) zagotavljajo projekti gospodarskega središča povrnitev vloženih sredstev v prvi polovici ekonomske dobe projekta, različno po posameznih projektih. Predstavitev projektov Študija izvedljivosti za razvoj visokega šolstva na področju naravoslovja in tehnoloških ved in izgradnjo univerzitetnega kampusa s spremljajočimi objekti preverja upravičenost in pripravljenost izobraževanja v novih visokošolskih programih in zagotavljanje pogojev za izgradnjo univerzitetnega kampusa. MO Novo mesto je sprejela odločitev, da na območju opuščenih vojaških objektov v Drgančevju zgradijo univerzitetni kampus. Odločitev je bila sprejeta zaradi potreb po dostopnejšem izobraževanju, kvalitetnih izobraževalnih programih, usklajenih z gospodarstvom (predvsem tremi perspektivnimi panogami, avtomobilske, farmacevtske in kovinske industrije), razvoju raziskovalne sfere in povezovanju le-te z gospodarstvom, spodbujanju vseživljenjskega učenja ter zagotavljanju pogojev tako za študij kot za nastanitvene zmogljivosti študentov. Tako regija kot Slovenija beležita zlasti pomanjkanje kadra s področja naravoslovnih in tehničnih ved. V okviru univerzitetnega kampusa v Drgančevju načrtujemo v začetni fazi izgradnjo: vhodno servisnega objekta objekt Al, fakultetnega objekta objekt A2, inštituta objekt AX, študentskega doma objekt Alt), garaž in parkirišč, vhodne in centralne ploščadi ter zunanje ureditve in infrastrukture za 2000 študentov, od tega 1.250 študentov v kampusu in 750 študentov na drugih lokacijah. Načrtovana dinamika predvideva dokončanje prve faze do leta 2012 z vpisom prve generacije študentov jeseni 2012, po izgradnji prve faze bo potekalo investiranje v skladu z dinamiko razvoja univerze. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 2008 Ocenjena vrednost investicij do leta 2012 je 41 milijonov EUR. Za izgradnjo kampusa predvidevajo ustanovitev projektnega podjetja in financiranje v razmerju 47 odstotkov javnih in 53 odstotkov zasebnih sredstev. Univerzitetni kampus bo ponujal naslednje storitve: • izvajanje študijskih programov (dodiplomskih programov: tehniški poslovni program, informatika, upravljanje podeželja, tehnologije in sistemi, upravljanje in poslovanje ter zdravstvo, in dveh podiplomskih programov: poslovna odličnosti in industrijska farmacija ter druge nove programe), • izvajanje programov za usposabljanje (Life Long Learning), • izvajanja izobraževalnih seminarjev, • organizacija konferenc in poletnih šol, • izvajanje raziskav in drugo. V neposredni bližini fakultetnega objekta bo znanstveno-tehnološki park, ki bo omogočal prost pretok ljudi in znanja med izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami ter tehnološkimi podjetji. Zagotavljal bo ustrezno podjetniško okolje, ki bo spodbujalo in omogočalo sinergijo znanja in raziskovanja za nove tehnološke produkte z višjo dodano vrednostjo. Konkurenčnost industrijskega sektorja jc vedno bolj odvisna od števila inovacij, novih tehnologij, ustvarjalnih delovnih mest, od zmožnosti povezovanja znanja in trgov. Znanstveno-tehnološki park se pojavlja kot vezni člen, ki uvaja nove, premišljene oblike za podporo razvoju novih proizvodov, tehnologij, inovacij, novemu podjetništvu in posodabljanju obstoječega podjetništva. Eden izmed pomembnih razvojnih ciljev JV Slovenije je, da zmanjša odvisnost od majhnega števila velikih industrijskih podjetij in okrepi področje razvojno intenzivnih in inovativnih majhnih in srednjih podjetij. Slovenija ugotavlja, daje to pogoj za preboj v skupino naj razvitejših evropskih regij. Znanstveno-tehnološki park predstavlja hkrati tudi potrebno prostorsko in intelektualno infrastrukturo univerze. Tako univerza kot DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 2008 znanstveno-tehnološki park sta instituciji, ki presegata regionalni okvir. Ker je znanstveno-tehnološki park koordinator znanstvenoraziskovalnega in razvojnega dela univerze in podjetniških iniciativ, je njegova izgradnja predvidena sočasno. V ta namen bo v prvi fazi za znanstveno-tehnološki park zgrajeno 4.935 m’ bruto etažnih površin, nadaljnje gradnje pa bodo odvisne od investicij podjetij. 1 ikrati v prvi fazi načrtujejo tudi 2.256 m’ garažnih površin. Investicija bo izvedena v okviru javno-zasebnega partnerstva. Predvidevajo ustanovitev projektnega podjetja. Ocenjena vrednost prve faze znaša 7,2 milijonov HUR. Predvideni viri so: 35 odstotkov javna sredstva in 65 odstotkov zasebni kapital. zbirna karta m 1 2500 Umestilev znanstveno-tehnološkega parka v Drgančevju (objekt A5) V okviru programa CONNECT & INNOVATE, ki bo potekal v znanstveno-tehnološkem parku, bodo ponujene naslednje storitve: • informiranje elanov in publicistika (spletni portal z relevantnimi informacijami, redni bilten, občasne informacije, redna publikacija z obvestili o razpisih, izdelava bibliografij, adresarjev, priročnikov), • svetovalne, analitične in poslovne storitve (poslovno svetovanje, inoviranje in komercializacija tehnologij, raziskovalna in gospodarska internacionalizacija, tehnična, pravna in marketinška pomoč, zaščita intelektualne lastnine, prijava na nacionalne in mednarodne razpise, predstavitev novega proizvoda na trgu, proučevanje poslovnih idej in trga, posredovanje pri poslovnih storitvah), • zastopanje članov v različnih organizacijah, • izobraževanje in človeški viri (obveščanje o izobraževalnih procesih, vključevanje v izobraževalne procese, (so)organiz.acija izobraževalnih dogodkov, specializiranih seminarjev in študijskih obiskov, iskanju visokousposobljenih in specializiranih kadrov doma ter v tujini in izvajanje programov mobilnosti človeških virov), • promocija in logistična podpora (izvajanje promocijske dejavnost za svoje člane v okviru svojih rednih dejavnosti in po posebnih dogovorih, vključevanje v različne organizacije doma, v EU in po svetu, pomoč pri vzpostavljanju stikov). F.nota regijskega mrežnega inkubatorja v Podbrezniku DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 2008 • razvoj partnerstev in povezovanja v tehnološke podjetniške mreže (iskanje relevantnih partnerjev, poslovnih navezav in povezav, vzpostavljanje poslovnih mrež, grozdov, tehnoloških platform), • tehnološko in raziskovalno svetovanje (predstavitev novih tehnologij, pospeševanje investicij v tehnološko usmerjeno poslovanje, iskanje poslovno zanimivih patentov, pomoč pri prenosu tehnologije, posredovanje storitev temeljnih raziskav, posredovanje storitev aplikativnih raziskav, posredovanje storitev tehnološkega razvoja, posredovanje storitev razvoja produktov, poslovno vrednotenje raziskovalnih rezultatov, pospeševanje inovacijskih in tehnoloških transferjev) in druge storitve. Regijski mrežni inkubator predstavlja podjetniško razvojno infrastrukturo tako v začetni fazi (ustvarjanja podjetja) kot v njegovem razvoju, nadalje prostorsko in storitveno infrastrukturo za podjetnike začetnike in delujoča podjetja, ki razvijajo nove programe, .le ustvarjalno podjetniško okolje, kjer se srečujejo podjetniki (skupna recepcija in druga potrebna infrastruktura, kjer se podjetniki srečujejo) in kjer izvajajo podporne storitve. Regijski mrežni inkubator bo imel enote v Novem mestu (v poslovni coni Podbreznik), v Metliki (v coni Pri Pildu) in v Črnomlju (v coni TRIS Kanižarica). V organizacijo in izvajanje storitev regijskega mrežnega inkubatorja se bo povezoval tudi podjetniški inkubator v Kočevju. Regijski mrežni inkubator bo nudil podjetnikom: • najem poslovnih prostorov, • infrastrukturne storitve (skupne poslovne prostore), • svetovalne storitve (dostop do financ, računovodstvo, svetovanje, povezovanje periodičnih dogodkov) in • izvajanje zahtevnejših poslovnih storitev (valorizacija, mentorstvo pri strateških nalogah, človeški viri). Do leta 2010 bo za enote regijskega mrežnega inkubatorja v Novem mestu, Metliki in Črnomlju zgrajenih 6.055 m2 poslovnih prostorov. Ocenjena skupna vrednost investicije je 6,K milijona EUR. Financiranje izgradnje poslovnih prostorov bo potekalo na različne načine. V Metliki in Črnomlju načrtujejo pretežno javne vire, v Novem mestu pa državno pomoč zasebnemu investitorju. Širitev poslovno industrijske cone Cikava v Novem mestu DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 2008 Študija izvedljivosti poslovno industrijske cone Cikava je izdelana z. namenom razširitve obstoječe poslovne cone Cikava z 42 ha na 106,7 ha. V nosilnih podjetniških okoljih (avtomobilska industrija, farmacija in kovinsko predelovalna industrija) se nadaljuje trend rasti števila podjetij, rasti prihodkov, dobička, investicij ter števila zaposlenih. V regiji se nadaljuje tudi trend povpraševanja po cenovno ugodnih zemljiščih, ki so opremljena z gospodarsko javno infrastrukturo. Obstoječa poslovna cona Cikava je popolnjena. V njej je 30 podjetij s približno 600 zaposlenimi. Je polikulturna in združuje veliko različnih obrtno-proizvodno-servisnih ter trgovskih programov. Namenjena je predvsem malemu gospodarstvu, poslovnim in servisnim storitvam. Leži v neposredni bližini Drgančevja, kjer načrtujejo izgradnjo univerzitetnega kampusa in znanstveno-tehnološkega parka. Z razširitvijo v poslovno industrijsko cono ima Cikava velik potencial: • zaradi lege bo zanimiva tako za domače kot tuje investitorje: z vzhodno obvoznico Novega mesta bo dobila direkten dostop do AC Ljubijana-Zagreb, navezana bo na 3. razvojno os, ki bo tako povezava proti jugu (I Irvaška) kot proti severu (Avstrija in EU), je v neposredni bližini nosilcev gospodarskega razvoja regije in MO Novo mesto / Revoz, d.d., TPV, d.d., Krka, d.d./, • zaradi velikosti (presega 50 ha, omogoča faznost urejanja in poselitve), kar omogoča tudi naselitev večjih podjetij, • zaradi bližine razvojne infrastrukture (v neposredni bližini načrtujejo izgradnjo univerzitetnega kampusa in znanstveno-tehnološkega parka), • zaradi funkcionalnosti (opremljanje bo sledilo potrebam investitorjev in bo omogočalo združevanje funkcionalnih enot v večje parcele, umeščanje podjetij z logističnimi potrebami je ob prometnicah, predvidevajo ohranjanje gozda kot zelenih površin v coni, predvidenih je 20 novih karejev v velikosti od 0,8 do 6,2 ha, omogočeno pa bo tudi združevanje in delitev na manjše parcele). Igor Vizjak Aktivnosti za širitev poslovno industrijske cone Cikava so se 1 /(j R At)N J A GOS PO n AR s K Ki A /e začele. Izdelujejo prostorsko in projektno dokumentacijo, ki ho končana še letos. V tej coni bodo podjetja dobila: • infrastrukturne storitve (najem zemljišča, opremljenega z gospodarsko javno infrastrukturo, z možnostjo odkupa po petih letih, uporabo gospodarske javne infrastrukture (električna energija, plinovod, vodovod, kanalizacija, optični kabel, telekomunikacijske storitve, dostop do svetovnega spleta, skladiščenje podatkov in drugo), • storitve za upravljanje s cono (administrativne storitve - upravljanje računov porabe vode, elektrike in podobno, storitev varovanja, trženja in promocije cone, režijske in vzdrževalne storitve - vzdrževanje, varovanje, čiščenje skupnih in poslovnih prostorov). Ocenjena vrednost investicije je 36 milijonov EUR. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 2008 Obeti Regija je bila v zadnjih letih že večkrat med prvimi po dokazovanju svojih ambicij. Prva se je lotila izdelave regionalne zasnove prostorskega razvoja, prva je pripravila študije izvedljivosti za gospodarsko središče, MO Novo mesto je kol prva pripravila predlog občinskega prostorskega načrta v skladu z novo zakonodajo. Z regionalno zasnovo prostorskega razvoja smo dobili dobro strokovno podlago za prostorsko načrtovanje. Država je v času njene priprave popravila komaj sprejeto prostorsko zakonodajo, zato regionalna zasnova ni mogla biti sprejeta kot regijski prostorski akt. Tudi načrtovalci občinskega prostorskega načrta MO Novo mesto se srečujejo s težavami pionirjev. Ko smo predložili študije izvedljivosti za izgradnjo gospodarskega središča .IV Slovenije, smo prav tako pričakovali, da bo odobren projekt kot celota, izvajal pa se bo po posameznih projektih, v časovnem zaporedju, ki ga predvidevamo. Tako, kot smo razumeli Resolucijo. Pričakovali smo, da bodo interesi različnih resorjev, ki se vključujejo v izvajanje resolucijskih projektov, usklajeni v okviru operativne skupine za izvedbo projektov gospodarskih središč, ki jo je imenovala Vlada RS, kar bi zagotovo olajšalo dogovarjanje in izvajanje projektov. Zato smo se kot prvi srečali z nepričakovano delitvijo projektov v okviru gospodarskega središča na »gospodarske« projekte - širitev poslovno industrijske cone Cikava in regijski mrežni inkubator ter na projekte visokega šolstva in znanosti - izgradnja univerzitetnega kampusa in znanstveno-tehnološkega parka. Pri prvih priprava na realizacijo poteka hitreje. Z Ministrstvom za gospodarstvo smo blizu dogovora o možnem načinu izvedbe dveh gospodarskih projektov. Pogoj za njuno nadaljevanje je pripravljena in sprejeta prostorska dokumentacija in evidentiran oziroma izražen interes podjetja, podjetnika ali konzorcija. Država bo sodelovala pri sofinanciranju teh dveh projektov najverjetneje z nepovratnimi sredstvi, ki bodo dodeljeni investitorju v obliki državne pomoči. Za izvedbo je od dveh gospodarskih projektov najdlje enota regijskega mrežnega inkubatorja v Novem mestu. V Drgančevju potekajo obetavno priprave za izgradnjo 200 študentskih postelj. Z Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in Igor Vizjak tehnologijo pa še niso začeti pogovori za realizaeijo drugih dveh izgradnja gospodarskega osrednjih projektov gospodarskega središča JV Slovenije izgrad- nje univerzitetnega kampusa m znanstveno-tehnoloskega parka, la projekta predstavljata v največji meri razvojno infrastrukturo, ki naj bi ju sofinancirali drugače kot gospodarske projekte. Za načrtovanje in izvedbo velikih regijskih projektov, ki imajo državno podporo, se je zdelo na začetku celotno programsko obdobje do leta 2013 predolgo. Čeprav naj bi resolucijske projekte izvajali do leta 2023, pa razvojne usmeritve in prioritete v okviru operativnih programov, na osnovi katerih bodo te projekte financirali, še niso znane. V letu 2007, prvem letu tega programskega obdobja, smo utemeljili razvojne cilje regije, v letu 2008 bomo nadaljevali s pripravo dokumentov, pridobivanju investitorjev ter soinvestitorjev za izgradnjo univerzitetnega kampusa in znanstveno-tehnološkega parka. Prve investicije v okviru gospodarskega središča JV Slovenije bi se lahko začele že konec tega leta oziroma v letu 2009. Joža Miklič I MBA: Mastcr of Business Admin-istration, mednarodni magistrski program poslovnih ved, na/iv diplomanta tega študija DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 2008 DOLENJSKO IN BELOKRANJSKO GOSPODARSTVO V STRUKTURNI KONKURENČNOSTI SLOVENSKEGA IN SVETOVNEGA GOSPODARSTVA Zapis pogovora z Mostjanom Ložarjem Boštjan Ložar, MBA1, je eden najvplivnejših strateškili svetovalcev v Sloveniji. Napisal je preko 130 strokovnih člankov v priznanih slovenskih poslovnih revijah in je stalni govornik na pomembnih poslovnih konferencah in srečanjih. Sodeloval in vodil je približno sto svetovalnih projektov na področjih poslovne strategije, poslovnega modela, sistema uravnoteženih kazalnikov in sistemov vodenja, produktnih, tržnih in kadrovskih strategij. V Sloveniji je v praksi uveljavil prve svetovalne projekte sistema Balaneed Scorecard. Že leta 1995 seje začel sistematično ukvarjati s primerjavo najboljših slovenskih podjetij in vodilnih svetovnih multinacionalk, predvsem na področju globalne konkurenčnosti, globalne optimizacije virov, sistemov vodenja in kadrovskih ter razvojno-prodajno-tržnih sistemov. Od leta 2004 kot prvi sistematično primerja tudi multinacionalke iz držav v razvoju, ki postajajo vse večje tekmice slovenskim podjetjem. Marca 2008 je skupaj z Združenjem Manager izvedel prvo analizo v slovenskem prostoru, s katero je dokazal močan pozitiven finančnih vpliv sodobnih sistemov vodenja na poslovne rezultate slovenskih podjetij. Na področju globalne konkurenčnosti sodeluje kot svetovalec z Združenjem članov nadzornih svetov in z Gospodarsko zbornico Slovenije. Minister, pristojen za izvajanje Strategije razvoja Slovenije, ga je vključil v delo razvojne skupine Poslovno in finančno okolje v okviru Sveta za konkurenčnost. Po novembru 2007 je njegova serija člankov na temo globalne konkurenčnosti slovenskih podjetij in države imela velik odmev v poslovni javnosti. Samostojno je izvajal številne svetovalne projekte in vodil strateške delavnice za uprave podjetij, kot so Droga, Sava, Lesnina, Engrotuš, Impol, Petrol, Mercator, Gorenje, Trimo, Alples, Zavarovalnica Triglav, Kovinoplastika Lož, Tipro, Danfoss Trata, Allied Domecq in druge. V Sloveniji je standard bistveno višji od konkurenčnosti Pomembno je, da posamezno podjetje kot tudi celotno gospodarstvo nenehno spremlja svojo strukturno konkurenčnost in se na morebitna negativna gibanja pravočasno odzove z ustreznimi ukrepi. Samo strukturno konkurenčnost lahko ponazorimo z ledeno goro, ki je praviloma 85 odstotkov nevidna in pod gladino, tisto pa, kar je vidno, znaša manjši del, le 15 odstotkov in temu rečemo strategija. Poslovni model, sistemi vodenja in izbor izdelkov oziroma storitev je bolj naša notranja odločitev, in to je tako imenovana strukturna konkurenčnost. Joža Miklič DOLENJSKO IN BELOKRANJSKO GOSPODARSTVO V STRUKTURNI KONKURENČNOSTI SLOVENSKEGA IN SVETOVNEGA GOSPODARSTVA Na ravni Slovenije je že nekaj let jasno, da dodana vrednost prepočasi raste in daje za njeno rast v prihodnje potrebno preiti iz druge razvojne stopnje, v kateri smo imeli predvsem dobro razmerje med ceno in kakovostjo dela, v tretjo stopnjo, kjer so ključne inovacije in dodana vrednost, ki jo omogočajo blagovne znamke. Ta preskok se Slovenija trudi narediti že od leta 1995 in nam ne uspeva najbolje, zato je vprašanje, kaj še manjka za ta preskok. Naredil sem primerjavo ključnih kazalcev Slovenije s šestimi majhnimi, najbolj razvitimi evropskimi državami: to so Luksemburg, Finska, Švica, Danska, Švedska in pa Avstrija, in če gledamo te ključne kazalnike na tretji razvojni stopnji, ugotovimo, da imamo pri skupni povprečni vrednosti desetih največ vrednih blagovnih znamk v državi na prebivalca 7,3-kratni zaostanek, pri številu triadnih patentov, to so patenti, ki so istočasno patentirani v Evropski uniji (EU), ZDA in na Japonskem, se pravi, da so res globalno zaščiteni, je ta zaostanek dobrih 23-krat. Pri zaščitenih industrijskih dizajnih, ki so vedno bolj pomembni, ima Slovenija 6-kratni zaostanek in po deležu visokotehnološkega izvoza, po podatkih svetovne banke pa zaostajamo za skoraj 4-krat. Se pravi, da imamo na teh štirih dejavnikih v povprečju nekje 10-kratni zaostanek, medtem ko pri BDP, ki je ključno merilo blaginje, zaostajamo 2,6-krat, in to jasno kaže, daje ta standard, ki ga imamo sedaj, bistveno višji, kot je naša konkurenčnost v teh ključnih dejavnikih, ki bodo vedno bolj pomembni za prihodnost. In zaradi tega smo v tej zelo nerodni situaciji. Na okrogli mizi, ki jo je organizirala Gospodarska zbornica, sem na ta dejstva opozoril, in to je bila tista ključna izjava, ki sojo vsi mediji povzeli. Poudaril sem, daje dejansko naš glavni problem, da so pri nas plače glede na draginjo resnično prenizke, tukaj se strinjam s sindikati, ampak na drugi strani imamo pa mi tretji največji delež plač v BDP v vsej EU. Po zadnji raziskavi Združenja Manager je imelo 42 odstotkov sodelujočih slovenskih podjetij strošek dela, kot delež dodane vrednosti, več kot 70 odstotkov, je pa za neko normalno podjetje, ki hoče vlagati v razvoj, res maksimalna meja 60 odstotkov, osebno pa menim in zelo rad vidim, daje manj kot 50 odstotkov. In tukaj pridemo do paradoksa, da smo dejansko gospodarsko prešibki glede na trenutno draginjo, vendar je s stališča podjetij sedanji strošek dela odločno previsok. Položaj izvoznikov se poslabšuje Tako stanje imamo zaradi zaostajanja predvsem v obdobju od leta 1995 do 2005, ker sc nismo sistematično prestrukturirali. In zdaj so vsi ti zaostanki, ki so se deset let nabirali, kar naenkrat prišli na dan, ko se jim je pridružila še inflacija. Treba je vedeti, da so posledice naj večje predvsem pri izvozu, in to je zelo pomembno za Dolenjsko, ki je najbolj izvozno usmerjena regija. Izvozniki so zdajle res v precej slabši situaciji, kot so bili takrat, ko smo imeli politiko padajočega tečaja pri Banki Slovenije. Zdaj smo pa najprej dobili evro, ki je nasproti dolarju in tudi drugim valutam ena najmočnejših valut, in na ta evro še enkrat višjo inflacijo, kot je povprečje evro območja. Iz nekdanje blage zaščite smo praktično prišli na dva minusa, če pa pride še recesija, ki se zdaj nakazuje zaradi ameriške kreditne krize, bo pa ta zadeva za slovensko gospodarstvo precej nevarna, če se lepo Joža Miklič DOLENJSKO IN BELOKRANJSKO GOSPODARSTVO V STRUKTURNI KONKURENČNOSTI SLOVENSKEGA IN SVETOVNEGA GOSPODARSTVA DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 2008 izrazim, in to je ključna težava celotne naše države. Dodana vrednost Strukturna konkurenčnost Slovenije torej ni najboljša. Primerjal sem na podlagi informacijskih baz EU, koliko je bila povprečna rast bruto dodane vrednosti na uro dela. V obdobju od leta 1995 do 2000 je bila ta rast v Sloveniji 1,6-odstotne točke višja kot povprečje desetih novih članih EU in v obdobju od leta 2000 do 2005 za 0,6 odstotkov nižja, sc pravi, da smo začeli relativno izgubljati proti novim članicam, proti starim članicam pa se sicer približujemo, ampak so še vedno dva- do trikratne razlike v dodani vrednosti in razlika se praktično v desetih letih še ni bistveno znižala. Mi se sicer izboljšujemo, toda izboljšujejo se tudi drugi zelo hitro. Slovenija še ni zmogla narediti glede na najbolj razvite tistega enkratnega preskoka, ki bi to veliko luknjo bistveno zmanjšal, tako da razlika ostaja ista v absolutnem smislu, velikokrat se celo širi, ker smo vsi na višji ravni. Recimo, če smo mi imeli dodane vrednosti 1 ().()()() EUR na zaposlenega, razviti pa 20.000 EUR, je to enkratna razlika 10.000 EUR, če pa smo mi zdaj na 20.000 EUR, oni pa na 40.000 EUR, se je razlika povečala na 20.000 EUR, sc pravi, da bi se morala naša krivulja eksponentno večati, njihova pa linearno, da bi jih ujeli. Ko sem proučeval predvsem strategije tistih držav, ki so naredile preboj, sem ugotovil, da imajo nekje tri do pet panog, ki so res globalno konkurenčne. Mi nimamo panoge, ki bi bila res globalno konkurenčna. Imamo posamezna podjetja, kot na primer Krko in Trimo v dolenjskem okolju, ampak nimamo pa cele farmacevtske ali kovinske panoge. Gledati moramo vedno vse tri gospodarske segmente, predvsem je to segment industrija, potem storitve in še elementi, ki jih pripelješ v svoje okolje, kjer opravljaš posel. Pri storitvah smo slabi, tudi po zadnjem poročilu UMAR je samo nekaj držav manj konkurenčnih. In tukaj smo zamudili ta preskok. Če pogledamo Petrol ali Novo Ljubljansko banko, praktično oba še vedno veliko večino dobička ustvarita v Sloveniji, kar ne bi bilo možno trditi za OMV ali pa Raiffeisen banko v Avstriji, saj sta prisotna že v 20 državah. V tem storitvenem sektorju, v energetiki in v finančni industriji kot dveh najbolj donosnih panogah na svetu, se vidi naš velikanski zaostanek kot tudi dejstvo, da se v Sloveniji počasneje tržno širimo kot na primer v Avstriji. Pri industriji imamo v dodani vrednosti zaostanek med 2,4 in 2,8-krat. Avstrija ima cel kup firm, ki so »top« v svoji tržni niši na globalnem trgu. Mi imamo recimo Akrapoviča in Elektrončka, torej uspešna podjetja, toda to so že spet posamezniki, ne pa na ravni države. Avstrija ima na primer v turizmu od vseli držav na svetu največji prihodek od tujih turistov na prebivalca. Številka ena za Avstrijo je na primer Dunaj, kjer je regijski sedež več kot tisoč multinacionalk za celo centralno in vzhodno Evropo. Mi smo imeli tudi tako priložnost ob osamosvojitvi, toda zdaj je nimamo več, je že mimo. Multinacionalke, za katere delam, imajo na primer sedež v Zagrebu tudi za Slovenijo. To je pomembno predvsem za izvozni sektor, kije bolj na udaru, torej tudi za Dolenjsko, ker je najbolj izvozno usmerjeno gospodarstvo od vseh regij v Sloveniji. Vidim iz svojih svetovalnih projektov in delavnic, da so sc začela podjetja zavedati, daje strukturna konkurenčnost res problem in pred pol leta seje to zavedanje bistveno povečalo. Zadnjih deset let, še Joža Miklič DOLENJSKO IN BELOKRANJSKO GOSPODARSTVO V STRUKTURNI KONKURENČNOSTI SLOVENSKEGA IN SVETOVNEGA GOSPODARSTVA DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 2008 posebno v letih 2006 in 2007, smo sieer šli navzgor, toda v obdobju od leta 1995 do 2005 smo tisti idealni čas zgubili na vseh področjih, še najbolj v sistematičnem in celovitem prestrukturiranju. Kiti moramo dovolj zreli za dogovor Prizadevanja za izboljšanje strukturne konkurenčnosti so opazna povsod, v Združenju članov nadzornih svetov, v Združenju Manager, na Gospodarski zbornici, kjer je bilo na okrogli mizi govora o globalni konkurenčnosti inovacij, povabil pa meje k sodelovanju tudi upravni odbor Dolenjske gospodarske zbornice. Na vseh teh razpravah se zelo jasno vidi, daje v gospodarstvu prisotno zavedanje o strukturni konkurenčnosti, medtem ko se vlada preveč zanaša na 6-odstotno gospodarsko rast, ki pa je že spet problematična, ker ta naša rast ustvarja predvsem delovna mesta /. nizko dodano vrednostjo in mi moramo zato celo uvažati delovno silo. Statistika ugotavlja, da ima 80 odstotkov uvožene delovne sile četrto stopnjo izobrazbe ali nižjo. Slovenija nima rasti, ki bi prestrukturirala gospodarstvo in bi se ljudje iz panog z nižjimi stopnjami dodane vrednosti zaposlovali v stopnjah z višjo dodano vrednostjo. Ker zaposlujemo predvsem na delovnih mestih z nižjo dodano vrednostjo, so plače nizke in absolutno razumem, da se s 400, 500 EUR neto plače ne da živeti. Vedeti pa je treba, da teh 400, 500 EUR neto pomeni 700, 800 EUR bruto in da tako plačo na primer na Kitajskem prejema inženir, ki uporablja bistveno bolj sodobno tehnologijo in ustvarja nekajkrat višjo dodatno vrednost kot za isto plačo, na primer, delavka v Muri. V preteklih letih je država nekaj pomembnega zamudila, za kar je potrebno najti nadomestilo v prihodnje. Sama po sebi se vsiljujejo vprašanja, kje je možen in viden preboj, kje sc kaže kakšen znak, da bo do preboja prišlo, v katere smeri peljati državno ekonomijo. Mislim, daje ključna stvar, da vlada izbere nekaj strateških panog in jim zagotovi ugodne pogoje za delovanje ter razvoj. Razvoju teh izbranih panog bo morala prilagajati sisteme od izobraževanja in razvojnih inštitutov do finančnih spodbud. Kiti pa moramo pri tem zelo pazljivi, ker pri nas strateško prioriteto ali prioriteto kakšnega lobija zelo hitro zamenjamo. Tega se najbolj bojim glede na pretekle izkušnje. Kiti moramo dovolj zreli za dogovor o dejanskem enotnem nastopu politike in stroke, zlasti univerzitetni raziskovalni instituti, podjetja, sindikati in vlada, da res vsi skupaj enotno pripravimo razvojni program na jasnih izhodiščih, ne pa, kdo je bližje komu. Ker smo premajhni kot država, ni alternativa, da bi vse prepustili trgu, saj sam trg ne more ustvariti kritične mase. V ZDA imajo lahko trg, ker imajo razvite vse panoge in so vse globalne, če dve podjetji propadeta, jih še vedno ostane dovolj in je velika verjetnost, da bodo tista, ki so propadla ali zašla v težave, prevzela že spet neka ameriška podjetja. Pri nas smo prodali Lek in v pol leta izgubili njegove ključne funkcije, kot so poročanje po funkcijskih nadrejenih, financiranje, marketing in tako naprej. Pomislite, teoretično govorim, če še Krko prevzamejo, ne bomo nikoli več naredili tretjega Leka ali Krke. Imamo znanje za globalno vodenje firme? Premalo je znanja o tem, kako velika globalna firma deluje. Tega znanja ne dobimo na seminarju ali pa iz knjig, enostavno moramo Joža Miklič DOLENJSKO IN BELOKRANJSKO GOSPODARSTVO V STRUKTURNI KONKURENČNOSTI SLOVENSKEGA IN SVETOVNEGA GOSPODARSTVA DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 2008 živeti v podjetniškem globalnem okolju. Poglejmo na primer Singapur, ki ni dosti večji od Slovenije, je manjši po ozemlju, pa malo večji po prebivalstvu. Je svetovni center farmacije, tam imajo vse glavne farmacevtske multinacionalke praktično svoj razvojni center, ker je država investirala v tako imenovani biopolis, ki razpolaga z vso potrebno infrastrukturo. Toda zaposleni v biopolisu so domačini, kar je za državo izjemno pomembno. Neko kombinacijo je treba ustvariti, kot je primer Nokia, katere razvoj vpliva na razvoj mnogih panog. Finci so postavili v grozd okoli Nokie 6.000 podjetij, od tega je 300 njihovih prvih dobaviteljev. Na Finskem Nokia pomeni 35 odstotkov vlaganj vseh finskih podjetij v raziskave in razvoj, sc pravi tretjina vseh vlaganj na Finskem je Nokia. Če bi v njej kaj zaškripalo, jo bi) pač nekdo izmed njenih firm prevzel in bo morda lastništvo drugo. Seveda je pri tem veliko tveganja, no, vseeno pa bi raje imel Nokio, kot pa nedorečene in slabo povezane strategije posameznih podjetij in države. Na ustvarjanje pogojev za uspešno gospodarjenje opozarjam že vrsto let in neki učinki nastajajo, seveda mora na koncu vsak sam presoditi svoje odločitve. Dolenjska in Dela krajina Regija Dolenjska in Dela krajina je gospodarsko razvita, ker je po čistem dobičku na zaposlenega, po dodani vrednosti na zaposlenega in po deležu prihodkov na tujih trgih prva regija v Sloveniji, po prihodkih na zaposlenega je pa tretja. Dobiček na zaposlenega je v regiji skoraj 40 odstotkov višji, kot je povprečje Slovenije, dodana vrednost na zaposlenega je za 16 odstotkov višja. Zavedati seje treba, da skoraj 50 odstotkov dobička ustvari Krka, in če te ne bi bilo, bi ti rezultati, predvsem v dobičku pa v dodatni vrednosti, bili precej drugačni. Gospodarski zbornici Dolenjske, ki gospodarske rezultate spremlja, predlagam, da naredi posebno analizo, kakšni so rezultati gospodarjenja v regiji brez Krke. Na ta način bi ugotovili bistveno bolj realno stanje gospodarstva. Možno je sicer tudi ocenjevati Dolenjsko in Belo krajino po zgledu Finske, kjer Nokia predstavlja od celotnega finskega gospodarstva dobrih 20 odstotkov ali po zgledu Južne Koreje, ki je bistveno večja država, v kateri Samsung ustvari dobrih 20 odstotkov vsega izvoza. Pomembno je, da regija učinke ukrepov pazljivo spremlja in sc ne zavaja. Krka je dobra in ustvari skoraj polovico dobička regije, njej ni potrebno prav dosti pomagati, za druge segmente pa je potrebno točno vedeti, v kakšni situaciji so, in oceniti, kje potrebujejo pomoč. Poleg tega, da pač Krka izstopa, so še druga uspešna podjetja v regiji. Trimo, na primer, je že začel sistematizirati vodenje od leta 1992 in je na tem področju enakovreden najboljšim na svetu. Tudi Adria je hudo obdobje prestrukturiranja odlično prestala in ima zagotovo lepo prihodnost. Velika podjetja v regiji so zelo močna, je pa ključnega pomena dejstvo, da so praktično vsa velika podjetja v predelovalni industriji. V sodobni ekonomiji so storitve vedno pomembnejše in čim bolj je razvita ekonomija, večji je delež storitev v prihodkih. Predelovalna dejavnost v regiji prinaša nekje tri četrtine prihodkov, za Slovenijo je to povprečje 35 odstotkov, kar pomeni, da ima regija praktično še enkrat večji delež predelovalne industrije kot država. Med storitvami Joža Miklič DOLENJSKO IN BELOKRANJSKO GOSPODARSTVO V STRUKTURNI KONKURENČNOSTI SLOVENSKEGA IN SVETOVNEGA GOSPODARSTVA sta dve daleč najbolj donosni svetovni dejavnosti, to sta finančna industrija in energetika. V teh dveh sektorjih Dolenjska in Bela krajina ustvarita le 0,5 odstotka prihodkov in dobro bi bilo, da poskrbi za njun hitrejši razvoj. Primeri dobre prakse Kje so torej zametki naše dolgoročne konkurenčnosti in preboja? Analize podjetij, ki jim je uspelo narediti preboj iz majhnega podjetja na moderen način vodenja, kažejo, da so ta preboj naredila v glavnem s prisotnostjo na globalnem trgu. Kot primeri dobre slovenske poslovne prakse lahko omenim Elektronček, ki je prišel med 30 najbolj dobičkonosnih podjetij v državi, TUŠ, ki je po številu zaposlenih in prihodkih med prvimi desetimi največjimi podjetji, Studio moderna, Akrapovič in drugi. To so primeri podjetnikov, ki so dostikrat uspešnejši kot naša največja podjetja zaradi lastne sposobnosti, ne zato, ker bi jim to omogočalo okolje. Pri teh bi se morali učiti in poskrbeti za njihovo podporno okolje, da bi bilo takih podjetnikov čim več. V Ameriki so mnogo bolj zavzeti za uresničevanje dobrih idej. O njenem financiranju se odločajo desetkrat hitreje kot pri nas. Pa tudi manjše države, kot na primer Izrael, ki ima enak BDP kot Slovenija, dajejo 12 milijard dolarjev letno v sklad tveganega kapitala, ki sodeluje v mednarodnih povezavah. Pri nas pa mora vsak podjetnik začeti sam z ničle, ker nima finančne in ne svetovalne prave podpore, in preden se uveljavi na trgu v sosednji regiji, ali v EU, mine toliko časa, da ga lahko prehiti že pet konkurentov, ki pa imajo svetovalno bazo v ozadju in zagotovljeno distribucijo. In to je velik problem Slovenije, zato potrebujemo nekoga na nacionalni ravni, ki bi deloval v podporo podjetnikom, pa tudi v regiji, na primer na Dolenjskem, bi morali bolj podpirati in pomagati malim ter srednjim podjetjem, ki imajo visokotehnološke izdelke ali tržno najbolj iskane storitve. V raziskavi Združenja Manager je samo 15,7 odstotka slovenskih podjetij, ki so po ključnih kadrovskih sistemih primerljivi s sistemi najboljših tujih firm. Anketiranci so ocenili, da so v Sloveniji najbolj kritični zaostanki na kadrovskem področju. Pri uvajanju sodobnih kadrovskih konceptov imamo vsaj deset let zaostanka za vodilnimi multinacionalkami. Premalo obvezujoče tehnološke platforme Nemajhen naslednji problem so slovenske tehnološke platforme. Gotovo je prava usmeritev organiziranje razvijajočih se podjetij v grozde in zanimivo, daje Slovenija po deležu inovativnih podjetij, ki sodelujejo medsebojno ali pa z državnimi oziroma raziskovalnimi institucijami, med prvimi tremi v Evropi, toda izplen tega sodelovanja je skromen, po mojem mnenju zlasti zato, ker grozdi nastajajo brez jasnih ciljev. Ko so Japonci razvijali svoj zadnji grozd, so točno določili cilj: to je razviti regionalno letalo, ki bo imelo zelo nizko onesnaženje, ker je onesnaževanje eden od ključni problemov sveta in k temu veliko prispevajo letala. Tudi sicer sc Japonci razvojno usmerjajo v izdelke in storitve, katerih uporaba bo zmanjševala onesnaževanje, in imajo zaradi avtomobilske industrije že razvite določene hibridne tehnologije, kot je na primer toyotc prius, ki ga prodaja v bistveno večjih količinah kot vse ostale firme skupaj. Tako Joža Miklič DOLENJSKO IN BELOKRANJSKO GOSPODARSTVO V STRUKTURNI KONKURENČNOSTI SLOVENSKEGA IN SVETOVNEGA GOSPODARSTVA DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 2008 bi morali tudi v Sloveniji dobro proučiti, kje smo močni, kaj je res tista neka realna potreba v svetu po izdelkih in katera podjetja bi morala sodelovati ter se povezovati v konkreten produkt določenega grozda. Razvijanje grozda na podlagi razpisa, kamor se lahko vsak prijavi, ni produktivno, saj se jih je v preteklosti veliko prijavilo zgolj zato, da so dobili državna sredstva, po njihovi razdelitvi pa se žal ne ve, kaj seje z njimi zgodilo, še manj pa to, kakšni učinki so bili doseženi. Iz tega razloga se dogaja, da grozdi kmalu razpadejo in da podjetja iz njih izstopajo, ker ni rezultatov. In zdaj smo iz teh grozdov prešli na, malo bolj sodobno rečeno, tehnološke platforme, kot je na primer nanotehnologija, za katero se je zavzemala že ministrica Petrinova, toda pozabilo seje, daje za uresničevanje take platforme potrebna kritična masa strokovnjakov in sredstev, ki jih Slovenija vse do danes še ni našla. V Sloveniji je zdaj v raziskovalni sferi predvsem interes, razen posameznih dobrih izjem, da sodelujoči pišejo strokovne članke, ki so predvsem za pisca lahko velik oseben uspeh. Za Slovenijo bi bilo bistveno boljše, če bi razvili konkreten izdelek, ki bi ga lahko globalno prodajali in posledično ustvarjali nova delovna mesta. Bazične raziskave so pomembne, članek z nekega področja je samo začetek, vzvod, da to prenesemo v realizacijo in v konkreten izdelek industrije. V Sloveniji močno potrebujemo konkurenčno poslovno okolje, da bodo podjetja lahko razvila sodelovanje z inovativnimi inštituti na najvišji ravni. Tako sodelovanje potrebujejo za svoj tržni preboj in podjetja bodo brez raziskovalne asistence težko čisto sama naredila svoj preboj. Če nimamo globalno konkurenčnih inštitutov, ki bi podpirali slovenska globalno konkurenčna podjetja, le-ta ne morejo priti do globalno konkurenčnega znanja. Čc ni tujega kapitala, tudi ni tujega znanja Prav tako ne morejo uresničiti svojega preboja, če nimamo pravih kadrov, zato nekateri vidijo možnosti preboja v selitvi vitalnih funkcij podjetja v tujino. V zadnji polovici leta, ko praktično vsakodnevno sodelujem z direktorji, opažam, da razmišljajo predvsem o selitvi nekaterih razvojnih aktivnosti izven Slovenije. Imajo dosti lega, da se v Sloveniji na tem področju nič ne spreminja oziroma izboljšuje in da se ne ustvarja ključna kritična masa. Jokohama, na primer, ki je 40 km oddaljena od Tokia, ima s štirimi milijoni prebivalcev center z več kot dva tisoč podjetij informacijske tehnologije, s tristo tisoč inženirji, številnimi univerzami in sedeži ogromnega števila multinacionalk. In to potrebuje Slovenija. Nič ni narobe, če v takih centrih deluje veliko tujcev, bodo pa v njem tudi naša podjetja, zaposleni domačini, slovenski dobavitelji, in kar je najpomembnejše, prihajalo bo novo znanje ter se tu izmenjavalo s tujim kapitalom. Slovenija ne bi smela biti tako zaprta, ker vemo, če ni tujega kapitala, tudi ni tujega znanja. V multinacionalki zaposleni se slej ko prej lahko zaposlijo v slovenskem podjetju in s seboj prinesejo pridobljeno svetovno znanje, ki začne krožiti med podjetji, ne samo v najvišjem vodstvu, tudi med srednjim menedžmentom, ki ima relativno dobro plačo in ne temu ustrezno odgovornost. Ključni problem je njihov interes za spreminjanje razmer, pripravljenost za odhod na delo v tujino in za globalizacijo svojega znanja. Čeprav so slovenski kadri zelo sposobni in dosti jih je v multinacionalkah prišlo do zelo visokih položajev, pa Joža Miklič DOLENJSKO IN BELOKRANJSKO GOSPODARSTVO V STRUKTURNI KONKURENČNOSTI SLOVENSKEGAIN SVETOVNEGA GOSPODARSTVA DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 2008 jc opazna njihova težnja, da ostanejo v Sloveniji, tudi če bodo delali na nižjih pozicijah. V naših upravah podjetji, razen v nekaterih izjemah, nimamo tujcev, kar je logična posledica dosedanjega kadrovskega stanja, saj so se slovenska podjetja začela močno globalizirati šele v zadnjem času in še nimajo potrebnih izkušenj. Kritika slovenskega menedžmenta bi bila zato krivična, saj je treba upoštevati, da imajo multinacionalke veliko ljudi, ki so delali po 20 let na nekaj kontinentih, gradili neko regijo, ustvarili v njej tradicijo in vedo, kaj se dogaja v svetu, v različnih kulturah. Takšno kadrovsko mobilnost moramo spodbujati tudi v Sloveniji, kljub temu da smo etično zelo homogeni. Primer Spancev nam kaže, daje država bogatejša tudi zaradi svojih ljudi v Srednji in Južni Ameriki, kjer je veliko njihovih izseljencev in domača govorica. Tudi Indija seje že izrazito internacionalizirala, kar ji prinaša nove gospodarske zagone. Singapur ima, na primer, na svojem ozemlju Indijce, Kitajce in Arabce in zato lahko trgovsko pokriva tudi arabski del trga. Zadnje leto že spreminja strategijo in se iz centra za multinacionalke spreminja v center za glavne azijske trge, predvsem Indijo in Kitajsko, ki preko Singapurja trgujejo s tujino. Ker ima ogromno dobrega kadra in vso potrebno infrastrukturo, si prizadeva razviti islamsko bančništvo za boljše sodelovanje s trgi Bližnjega vzhoda, kjer sc kopiči naftni denar. Vsaka država, ki je uspešna, mora imeti v svoji strategiji nekaj posebnega, unikatnega, da bi dosegla dovolj kritične mase za svoj preboj na globalne trge. Kaj bi morala imeti v vidu država pri določanju višine svoje obremenitve strukturne konkurenčnosti podjetja Slovenija precej zaostaja v strukturni konkurenčnosti tudi zaradi tega, ker imajo podjetja veliko davkov in prispevkov na stroške dela. Mislim, da je ukrepanje vlade za zniževanje dajatev normalno dejanje, posebno pri stroških dela. Že omenjena evropska plača 1.500 EUR neto je to bruto bruto strošek za delodajalca 3.000 EUR, se pravi, da gre pol za davke. Evropska plača naj bi zagotavljala normalno preživetje, čeprav bi pri njeni višini imeli še vedno probleme z. najemninami ali nakupi stanovanja. Države, ki so najbolj konkurenčne, uporabljajo enega izmed treh osnovnih pristopov. Čisti klasični, tržni model, kjer je vse prepuščeno trgu, imajo v ZDA, Veliki Britaniji in Avstraliji. Njihova javna poraba se giblje okoli 40, prej pod 40 odstotkov BDP. Skandinavski in avstrijski model zagotavljata visok odstotek javne porabe, od 45 do 55 odstotkov BDP. Ta poraba je višja, kot je v Sloveniji, uspešna pa je v tem, da se dejansko pretvori v res globalno konkurenčno poslovno okolje vse, kar se iz nje financira, predvsem pa univerze, šolstvo in podjetništvu podporna infrastruktura. Te države sc naj uspešnejše razvijajo in so po lestvici konkurenčnosti med prvimi desetimi na svetu. Azijski model ima izredno nizko javno porabo, 15 do 30 odstotkov (Singapur, Kitajska), zelo jasno pa definira prioritetne gospodarske panoge. Se pravi, v tržnem modelu se država čisto umakne in trg sam uravnava gibanja, za kar jc Amerika tipični primer. Po skandinavskem modelu država ne določa tako močno prioritet, temveč skrbi predvsem za visokokonkurenčno okolje v panogah znanja, ki imajo najvišjo dodano vrednost. Po azijskem modelu država načrtno določi panoge, ki jih bo razvijala in vanje investirala skupaj s podjetji in njihovimi Joža Miklič DOLENJSKO IN BELOKRANJSKO GOSPODARSTVO V STRUKTURNI KONKURENČNOSTI SLOVENSKEGA IN SVETOVNEGA GOSPODARSTVA menedžerji, ter tako načrtno skupaj gradijo gospodarski preboj. Nimamo realne vizije in nismo enotni Slovenija sieer ima neke vizije in strategije, kijih spremlja UM AR, toda te so vse preveč splošne in neobvezujoče. C’e hočemo biti uspešni, moramo imeti kakovosten izdelek pa stroškovno moramo biti konkurenčni. To vsak ve. Ampak to je še daleč od prave strategije. Ključna problema, kiju vidim, sta prvič, da nimamo realne vizije, in drugič, da nismo enotni. Če bi to rešili in določili tudi prioritete, bi se v naši majhni državi hitro spremenilo na bolje. Tega se mi premalo zavedamo. Ni naključje, da so na svetu, na katerem se vse tako hitro spreminja, najbolj konkurenčne v veliki meri majhne države, ne velike. Konkurenčne so zato, ker so se sposobne hitro prilagajati spremembam, imajo vizijo in vedo, kam gredo. Tudi če se hitro obrnemo, pa ne vemo, kam se obrnemo, nam to ne pomaga. Problem velikih je predvsem to, da tudi ko imajo vizijo, na primer Nemčija, njeno uresničevanje dolgo traja in je ujeto v zahtevne procedure. Fleksibilnost bi lahko bila naša pomembna prednost. Za logistiko, na primer, imamo že močne centre in vse naravne geostrateške pozicije. Nanjo bi lahko navezali cel kup strateških storitev, ki dajejo visoko dodano vrednost. Lahko bi zaradi staranja prebivalstva v Evropi razvili temu primerno zdravstvo s specializiranimi strokovnjaki, ki jih veliko že imamo, ne zagotavljamo pa jim ustreznih pogojev za delo. V turizmu, zlasti toplicah, imamo idealne pogoje za razvoj medicinskega turizma, kije v svetu v porastu. Ker smo tukaj v Evropi, bi evropski, pa tudi svetovni starejši turist lažje prišel do zdraviliških storitev pri nas, kot da bi šel na primer na Tajsko, pa še stabilen evro imamo. Prepričan sem, da ima Slovenija kar nekaj lepih priložnosti in je zato dosti logično razmišljati o njihovi uvrstitvi med prioritete v razvojni strategiji. Res pa je, da potrebujemo nekoga, ki bi rekel: v tole smer gremo. Poudarjam pa, da moramo tako v času odločanja kot izvedbe razvojnih ambicij obvladovati moč lobijev, ki niso samo v Sloveniji, temveč v vsaki majhni državi in poskušajo stvari preusmerjati v korist tistih, ki jih plačujejo. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 2008 Narcis Kantardžič: BREZ NASLOVA, olje na platnu, 2008, 60 x 80 KAST- L. XIX Aleksandra Rošer ŠT. 3-4 (117-118) JULIJ 2008 V SPREHOD SKOZI SLIKARSKO-KIPARSKE ODPRTINE NEPREHODOV Razstava Vrata, Metka Kavčič in Bogdan Borčič, Lamutov likovni salon, Kostanjevica na Krki, maj 2008 Razstava nagovarja s preprosto besedo enega ključnih uporabnih predmetov, ki pa zajema zelo širok pojmovni spekter. Vrata po svoji namembnosti igrajo zelo pomembno vlogo v našem vsakdanu, ki se je zavestno skoraj ne zavedamo, se pa zelo pogosto zatekamo k uporabi njihovega sekundarnega pomena: od metaforičnega in alegoričnega do asociativnega. Motivno pa so povsem naključno povezala dva likovna svetova, slikarskega s kiparskim oziroma kiparskega s slikarskim, in ju locirala v polje dveh komplementarnih sil, ki sicer ubirata vsaka svojo pot. V opusu Bogdana Borčiča motiv vrat spremljamo od petdesetih let (Rdeča vrata ali Ribiški portal) in so ostala prisotna skozi razna slikarjeva obdobja oziroma so celo zaznamovala njegov kasnejši opus. Sprva so sledila siceršnji slikarski shemi monokromnih platen in njihove delitve na horizontalne ter vertikalne pasove, pri čemer so bili konkretni pridatki vrat (kljuke in sistem okovja) nakazani zgolj z barvo in obliko, sčasoma pa so ti postajali vse bliže realni podobi. Sistem naslikanega okovja so postopoma zamenjali okrogli reliefni odtisi, ki sojih nasledile pristne zakovice, nanizane v premišljenem redu, ki s tem delujejo kol okvirji pritrjenih rabljenih grafičnih plošč, s katerimi je avtor nekoč ustvarjal serije grafičnih odtisov. Pridružijo se jim tudi leseni kosi, deske in kot nekakšni »objet-trouve« - stare kljuke. Ob vsem tem se polje slikarskega dojemanja zelo približa meji kiparskega. V opusu Metke Kavčič, kije svoje kiparsko snovanje vrsto let postavljala ob bok rednemu konservatorsko-restavratorskemu delu za kamnito in leseno plastiko v Pokrajinskem muzeju Ptuj, je v devetdesetih letih pretehtala umetničina zavestna odločitev za delo v polju primarne izobrazbe - kiparstvu. Že na začetku te poti se je posvetila motivu vrat, in sicer obstoječim vratnim krilom starih objektov, ki jih je 'rešila' pred propadom in jih s tem uvrstila med 'varno zavržene' predmete, kot je poimenovala enega od svojih ciklov. Borčičcva vrata postopoma dobivajo na svoji pristni podobi, pa vendar ostajajo na ravni slikovnega, medtem ko so 'portoni' Metke Kavčič izvzeti iz primarnega okolja in s premišljenimi intervencijami mnogih pridatkov podani na višjo raven. Oba pa ostajata jasna glede poimenovanj, saj Kavčičeva obdrži njihovo identiteto glede na poreklo (Žabarjeva, Šiviljina ali Županova vrata), Borčič pa ustvarja sekundarno, skoraj portretno podobo siceršnjih obstoječih vrat (Blatnikova vrata, vrata iz cikla Vrat iz Male bande). Polja njunih vrat nastopajo tudi v barvnem dialogu, kar smo poudarili s samo postavitvijo, saj se posamezna dela dopolnjujejo skozi barvne sheme. Tako imamo skupino temnih oziroma črnili vrat, ali vrsto vrat poudarjenih z rdečo barvo, ki še posebej izstopa pri vratih Kavčičeve, saj jih poudari s pravo govejo krvjo, medlem ko je rdeča Borčičcva zgovorna barvna stalnica. Med razstavljenimi deli so nekatera predstavljena premierno in izra- ODMEVI IN ODZIVI Aleksandra Rošer SPREHOD SKOZI SL1KARSKO-KIPARSKFi ODPRTINI' NEPRE-IIODOV Goran Milovanovič ODMEVI IN ODZIVI Rast 3 M / 2008 žajo izredno medsebojno dihotomijo. Med slednjimi bi posebej omenila Luška vrata Kavčičeve, ki so locirana na 'piedestal' razstavnega prostora in skupaj z Borčieevimi 'vrati' Pogled na morje ter Plavimi vrati odstirajo tančico njunega naključnega umetniškega dopolnjevanja. Luška vrata so ena redkih vrat Metke Kavčič, ki niso izvzeta iz primarnega okolja, pa vendar le-to označuje izrazit kiparski dodatek v bron odlitih ribjih glav. Borčičeva vrata iz cikla Vrata iz Male bande (ime označuje konkreten komiški predel) ter Pogled na morje pa nas ponovno popeljejo v idilično Komižo na Visu, ki je že nekakšna motivna usmerjevalka slikarjevega ustvarjalnega čreda. Tokrat ji je namenjena posebna vloga, saj se v vsej svoji lepoti razdaja v obliki triptiha, ki s pomočjo mehanizma odstira modrino morja osrednjega platna. Tovrstni (s)prehod skozi 'odprtine (nc)prehodov' nam podaja prepričljivo zgodbo dveh svetov, ki pričata, da umetnika na svojstven način ustvarjata izrazito pristen dialog, in s tem odstirata vpogled v njuno dojemanje podajanja sekundarne stvarnosti. MAJA KASTELIC: SLIKE 2004-2006 Baragova galerija Trebnje, 25. 3. - 6. 4. 2008 Konec marca smo v Baragovi galeriji v Trebnjem kot uverturo v pomlad lahko občudovali razstavo domačinke, akademske slikarke Maje Kastelic s preprostim naslovom Slike 2004 2006. Gre za serijo diplomskih slik, kiji h j e Kastelčeva izdelala pod budnim mentorskim očesom akademske slikarke Metke Krašovec in jih tudi analitično obdelala v svoji diplomski nalogi R/ evolucije umetniškosti: konteksti preoblikovanja umetniškega statusa (Ljubljana, 2006). Kljub temu, da ta dela že zaradi univerzitetnega pridiha, prevevajo raziskovalna, empirična in analitična stališča, je ta ciklus kljub vsemu povsem umetničin intuitivni akt. Kol smo na razstavi lahko videli se je na svojem začetku Maja odločila za tradicionalni slikarski medij slike na platnu, velikih, galerijskih dimenzij. Na njih nam podaja utrinke iz narave, vendar ne kot mimesis, temveč s premišljeno transformacijo videno intuitivno razgradi, na podlagi vizualizacije fragmentov narave in rastlinskih oblik, sledenja gibanja in notranje organizacje, pri čemer gledalčevemu pogledu ne po- nuja opornih točk, temveč nam nudi izsek skozi katerega se je potrebno zazreti onkraj in videti več. Zato ta dela, prežeta s filozofijo narave in panteizmom, tudi delujejo kol nekakšna duhovna vaja, umetničino aktivno iskanje. Dela, razstavljena na tej razstavi lahko razdelimo nekako v štiri faze enotnega likovnega procesa. Na začetek razstave je umetnica kot uvod postavila akvarele malih dimenzij, ki kot impresija narave delujejo še povsem mimetično. Čeprav so na videz preproste podobe, pa nosijo v sebi teoretsko domišljeno akcijo, ki kljub vsemu ni le Aristotelovska mimesis, kot zgolj odslikovanje dejanskosti, temveč jo zanima makro pogled v mikrokozmos, organizacija le strukture, slutnja gibanja v naravi. V naslednji fazi se realistični motiv kaj hitro umakne prostemu raziskovanju slikovnega polja, barve in poteze. Narava ostane kot ideja, sama pa se vedno bolj ukvarjala s formalnimi vidiki slikanja in odnosom do slikovnega polja. Te svoje likovne zgodbe ustvarja s pomočjo intenzivne, pastozno nanešene, barvne zgoščenosti in barvno tonaliteto. Goran Milovanovič MAJA KASTELIC: SLIKE. 2004 2006 V tretji fazi smo priča transformaciji poteze v ploskev, kar prinese tudi tanjše bolj ploskovite barvne nanose in v zadnji, najbolj reducirani fazi, so ploskve po slikovnem polju usmerjene po diagonalah, ki ponazarjajo dinamiko in rast, kar dodatno ustvari z na lestvici bližnjimi barvnimi toni v jukstapoziciji, z belino trenutkov medprostorja pa gledalcu ponujajo ubrano in dolgotrajno ogledovanje. Kar nekako potopiti se je potrebno vanje, se zgostiti s gostimi travniškimi bilkami in takrat se je moč srečati s tisto točko slikarkinega notranjega doživetja, ki ga na platnu ponuja gledalcu. Naloga, ki si jo je v tem ciklu zastavila Maja, ni enostavna. Težavnost tega nam s prispodobo o Apelu in travniku iz dela Marsilia Ficina v svoji knjigi opiše Marko Uršič. »Gibanje je dejanje, ki preteče trenutke časa«, pravi Ficino in »Travnik je tisti, ki nemudoma povzroči, da ga Apelova duša vidi in zahrepeni, tla bi ga naslikala; vendar pa ni travnik, ampak je duša tista, ki Apelu v različnih trenutkih časa usmerja pogled zdaj k eni travici, zdaj k drugi, in ga vodi, da jih tudi naslika ravno tako postopoma, kajti njena narava je takšna, da ne vidi vseh bilk naenkrat, niti jih ne predstavi naenkrat, ampak postopoma. Začetek in konec tega gibanja, ki se dogaja kot gledanje in slikanje, je travnik...Toda izvir, s katerim se takšno dejanje dogaja postopoma v času in se imenuje gibanje, je duša samega slikarja«. Kot sem omenil že v katalogu je paradni primer takšnega abstrahiranja krajine slavni nizozemski slikar Piet Mondrian, katerega serijo petih dreves mnogi pogosto uporabljajo kot nazoren nauk o zgodovini abstraktnega slikarstva, ki prehaja iz tradicije krajinskega slikarstva v abstraktno. V teh delih lahko vidimo kako se formalno izpeljane linije in barve na koncu samo v nekaj potezah iztečejo v popolno osvoboditev. Tovrstno dcstrukturalizacijo vidimo tudi v teh, razstavljenih slikah Maje Kastelic. Čeprav pravijo da je doma najtežje, sem prepričan, da bo Maja s to postavitvijo v Trebnjem, ki sicer je nekoliko preveč na gosto postavljena, kar je verjetno posledica umetničine želje domači publiki pokazati čimveč, opazno opozorila nase. To nenazadnje potrjuje tudi vabilo Katoliškega doma prosvete v Tinjah na avstrijskem Koroškem, ki bo del razstave iz Baragove galerije gostil v svoji Mali galeriji od 30. aprila do 3 I. maja 2008 in ni odveč pripomniti, da gre za prostor z dolgoletno tradicijo prirejanja umetniških razstav in da v njihovi stalni zbirki visijo mojstri, kot so France Gorše, Valentin Oman, Stanko Rapotcc, VVerner Berg in mnogi drugi. Samo vprašanje časa pa je, kdaj bo Maja Kastelic s svojimi deli gostovala v kakšni domači eminentni galerijski ustanovi. Naj za konec napišem še nekaj besed o Baragovi galeriji. Gre za prostor, ki bi z manjšimi posegi lahko postal eden bolj uveljavljenih galerijskih prostorov tudi v širšem prostoru, ter tako kvalitetno dopolnil likovno sceno Dolenjske, ter s tem dodatno obogatil dejavnost, ki se je v Trebnjem razvila predvsem z Galerijo likovnih samorastnikov. Dal bi ji neko dodano vrednost. Seveda je vse v rokah krajevnih struktur in lastnikov, ki so v bogati zgodovini že mnogokrat pokazali naklonjenost likovni umetnosti. Zakaj ne bi bilo tudi tokrat tako? Oži Lorber Franjo Stiplovšek: LASTNA PODOBA Z VIDMOM, 1942, olje na platnu, 72 cm x P lem, hrani Posavski muzej Brežice ODMliVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 FRANJO STIPLOVSEK IN KRŠKO Lanskoletni kolokvij, namenjen obuditvi spominov petstotridesetlet-niee mestnih pravie mesta Krško in tridesetletnici izdaje zbornika Krško skozi čas v Dvorani v parku v Krškem v organizaciji Krajevne skupnosti mesta, Valvasorjeve knjižnice in Občine Krško, seje v štiri ure trajajočem programu dotaknil tudi slikarja in grafika Franja Stiplovška, ki je bil tesno povezan z mestom Krško. Umetnik je svoja prva leta službovanja in najplodovitejša leta svojega ustvarjalnega življenja preživel prav v Krškem, zato smo se v Posavskem muzeju radi odzvali povabilu Občine Krško in predstavili priložnostno razstavo Franja Stiplovška z, vedutami mesta Krško. Na slikarja Stiplovška, ki je zapustil močne sledi v slikarstvu Posavja, sta opozorila že oba umetnostna zgodovinarja, pisca prispevkov v zborniku Krško skozi čas. Dr. Emilijan Cevc, literat med umetnostnimi zgodovinarji, je o slikarstvu Franja Stiplovška zapisal: »... pri enem samem umetniku je svet ob Savi našel tudi svojo podobo in odsev v delu Franja Stiplovška (1898 1963). Iz Obsotelja je očetova služba popeljala družino v Malinsko na Krku, kjer seje slikar rodil; Trst, Gorica in Tolmin so ga šolali, čez Koroško in Maribor ga je življenje vodilo do dunajske in zagrebške akademije ter nazadnje v službo na meščansko šolo v Krškem. Po osvoboditvi seje leta 1945 ustalil kot profesor in 1949 kol ravnatelj Posavskega muzeja Brežice. Stiplovšek je malce trpek slikarski poet Posavja, realist z ekspresivnim naglasom, zagledan v tiho bivanje skromnih vasi, drevja, vode, občutljiv za težko življenje malega človeka. Zadošča mu le nekaj z zemljo ubranih tonov, a ti se mu zgoste v kar monumentalno pomembnost. Njegovo srce je bilo res ujeto v valovanje te pokrajine, vpeto v življenje njenih ljudi.« Umetnostni zgodovinar Jože Curk je v svojem prispevku O mestni podobi Krškega včeraj in danes, na koncu izpostavi tudi vedute nekaterih likovnih umetnikov, ki so z umetnostno govorico spregovorili o mestni podobi Krškega in s tem tudi / likovne strani potrdili njeno vrednost za kulturno dediščino našega naroda. Med njimi je poudaril zlasti Franja Stiplovška, ki je namreč znal svoj smisel za lepoto in ubranost uveljavljati tudi ob tako utilitarnih nalogah kot je bilo oblikovanje njegovega življenjskega okolja. Tako sla leta 1977, štirinajst let po slikarjevi smrti, v zborniku Krško skozi čas o umetniku Stiplovšku spregovorila likovna kritika, oba umetnostna zgodovinarja. Natanko 50 let prej, leta 1927, ko je bil mladi slikar Franjo Stiplovšek že četrto leto zaposlen kol učitelj risanja in opisne geometrije na meščanski šoli v Krškem, je za brošuro jubilejnega letnega poročila Državne deške meščanske šole v Krškem ustvaril kar pet lesorezov z vedutami Krškega in celo lesorez z mestnim grbom, ki so ga namenili naslovnici. Od vedut Kapelica pred samostanom, Lina Valvasorjeve hiše. Stara hiša. Samostanska cerkev. Cerkev sv. Duha, ki so služile kot ilustracije s podobami detajlov mesta Krško, je bila na razstavi predstavljena samo slednja. Ostale so se žal razgubile po bog ve katerih domovih kdo ve katerih zasebnikov. Meta Gaberšek Prosenc, ki se je prva celovito lotila raziskovanja umetnikovega dela, je v katalogu ob retrospektivni razstavi v Galeriji Posavskega muzeja Brežice leta 1979 o Stiplovškovem obdobju v Krškem zapisala: »Petnajst let, ki jih je Stiplovšek preživel kot učitelj na meščanski šoli v Krškem, je z. izjemo prvega napada hude bolezni, ki mu odslej ni nikoli več povsem prizanesla, gotovo pomenila življenjsko najsrečnejše in ustvarjalno najplodnejše obdobje. Poroka z Ivo Lavrič iz Cerknice mu prinese razumevajočo življenjsko družico. Prijateljske vezi s kolegi, živečimi v Ljubljani, se še niso zrahljale. Čeprav bolj preko pisem, je bil Stiplovšek prisoten v vsej razgibani dejavnosti takratnega mladega umetniškega rodu. Zanimiva korespondenca z Vidmarjem, Kraljem, Tinetom Kosom in Malešem, kakor tudi z umetnostnimi kritiki, Dobido in Ložarjem, odkriva Stiplovškovo strpnost... Oži Lorber FRANJO STIPLOVŠFK IN KRŠKO HI Franjo Stiplovšek: KRŠKO Z ROZALIJO, 1939, olje na platnu, 89 cm x 66 cm, hrani Posavski muzej Brežice ODMLVi IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 vabili na razstave, s katerimi so se predstavljali v tujini. K temu sojih silile predvsem ugodne kritike tujega časopisja, ki so v Stiplovšku hvalile takrat aktualne prvine nove stvarnosti, Tako je to čas, ko Stiplovšek razstavlja v Pragi, Berlinu, Parizu, Barceloni, Amsterdamu, Bruxellesu in seveda doma. Tudi krška inteligenca je pokazala dovolj razumevanja za umetnika v svoji sredini. Sam je na vprašanje o naročilih odgovoril: »Po naročilu niti ne delam rad, razen če me motiv zanima. Priznam pa, da provinca ni brez zanimanja za umetniško delo.« Poleg slikarskega, je Stiplovšek razdajal svoji okolici tudi številne druge, na podeželju iskane talente. Bil je navdušen muzik, režiser, scenograf in prosvetar, ki je znal zbrati okoli sebe prave ljudi in z njihovo pomočjo ustvariti kulturno razgibano življenje, čeprav seveda v okviru možnosti in potreb malomeščanske sredine. V takih, razmeroma ugodnih pogojih, je Stiplovšek dozorel v samosvojo slikarsko osebnost.« Njegova umetnost temelji na risarski preciznosti in plastični modelaciji, slogovno je izhajal iz dediščine ekspresionizma. V duhu nove stvarnosti je nastajalo jedro Franjo Stiplovšek: KRŠKO, 1935, risba s svinčnikom, 21,9 cm x 17 cm, hrani Posavski muzej Brežice slikarskih del med dvajsetim in tridesetim letom. Njegove kompozicijsko umirjene oljne vedute rjavkasto zamolklih tonov, maketasto občutene prevevajo občutja pridušene trpkosti in starožitne domačnosti. V risbah je skrajno dosleden in sistematičen, v lesorezih si prizadeva za tehnično popolnost starih mojstrov in s številnimi nadrobnostmi preide v samosvoj pripovedni realizem, prežet z razmišljajočim molkom romantika. Razstava olj, risb in grafik Franja Stiplovška z mestnimi vedutami Krškega, ki je bila v Dvorani v parku na ogled vse do 15. novembra lani, je opozorila na plodovitega slikarja Posavja, pionirja med slikarji, ki so z umetnostno govorico spregovorili o mestni podobi Krškega. Posamezni deli mesta s cerkvami, sv. Rozalijo, sv. Duhom, farno cerkvijo in samostanom, kapelico, strehami in pročelji hiš na bregu reke, so postali slikarjev zvest model. Izginula drevesa, kapelica ob Valvasorjevi hiši, mitnica ter stari most so ohranjeni le še kot spomini na Stiplovškovih mestnih vedutah. Skozi vedute, ki so postale spoštljiv del kulturne dediščine, seje slikar poklonil mestu Krško in ga s tem napravil za spoznanje bolj prepoznavnega. Franjo Stiplovšek: SAMOSTAN V KR-ŠKFM, 1934, lesorez., vel. odtisa 20 x 15,7 cm, hrani Posavski muzej Brežice Boris Golce ODMIiVl IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 NOVOMEŠKE HIŠE IN LJUDJE Meta Matijevič, Novomeške hiše in ljudje s poudarkom na obdobju od srede 18. do srede 19. stoletja (Gradivo iu razprave 31). Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2007. Že dolgo nisem jemal kakšne knjige v roke s tolikšnim veseljem in pričakovanji kakor monografijo Mete Matijevič o novomeških hišah in njihovih prebivalcih. Četudi sem imel že pred časom v rokah prvi in potem drugi osnutek knjige, moram brez pretiravanja povedati, da meje končni izdelek vseeno nadvse prijetno presenetil in nagovoril. Tako kot avtorji največkrat šele čisto nazadnje, ko je že prepozno, zasledimo ta in oni, za nas »kardinalni«, neodpustljivi spodrsljaj, sem, nasprotno, šele ob izidu knjige opazil številne podrobnosti, ki bi jim lahko rekli »cvetke« v pozitivnem pomenu besede, ocvirki, priboljški ali preprosto srž avtoričinih večletnih naporov in veščine njenega peresa. Naslov »Novomeške hiše in ljudje«, ki mu je avtorica zavoljo sebi lastne natančnosti dodala še »s poudarkom na obdobju od srede 18. do srede 19. stoletja«, kaže na obravnavo ožje, lokalne problematike. Dokler ne spoznamo vsebine, bi mogli naslov kot tak pripisati poljudnemu, strokovnemu, znanstvenemu, dokumentarnemu, publicističnemu pisanju ali tudi kateri drugi zvrsti ubeseditve. Pravzaprav gre za posrečeno kombinacijo vsega naštetega. Pred nami je nesporno znanstvena monografija, vendar znanstveno delo v »žlahtnem« pomenu besede. Takšno, ki ni uporabno zgolj za ozke kroge strokovnjakov niti namenjeno samo lokalni srenji ali ljubiteljem tega ali onega področja. Knjiga je namreč napisana in opremljena tako, da bo lahko nagovorila široko bralstvo, začenši že pri starejših osnovnošolcih, prek generacij No-vomeščanov vse do strokovnjakov zelo različnih ved. Naj v potrditev te podmene spregovorijo naslovi poglavij: Viri, Številke in oštevilčenja, Samouprava in uprava Novega mesta, O hišah pred letom 1750, Gradbeni ostanki srednjeveškega mesta. Gozdovi in oskrba z lesom, Ulice, Stari most, Predmestje Kandija, Število in struktura prebivalstva okoli leta 1800, Menjave lastništva. Obrtniki, Trgovci, končno zajeten Katalog hiš, ki obsega več kakor polovico monografije. Vrhu tega vsebuje delo številne slikovne priloge od skicnih upodobitev, načrtov stavb, vedut, slikarskih portretov, fotografij in posnetkov arhivskih dokumentov vse do praktičnega orientacijskega pripomočka v zložljivi prilogi mestnega načrta z vrisanimi hišnimi številkami. Knjiga je pravzaprav razdeljena na dva komplementarna dela. Prvo polovico sestavljajo zaokrožena, pregledna in temu primerno kratka tematska poglavja s podpoglavji, ki bralca uvedejo v metodologijo dela in pregled pisane palete uporabljenih virov ter v skrivnosti posameznih poklicev, ulic in njihovih imen, pomembnejših javnih stavb itd. Druga polovica je katalog, ali bolje rečeno, zgodovina 272 hiš, kolikor jih je Novo mesto štelo ob preštevilčenju pred približno dvesto leti. Sleherna novomeška hiša je temeljito obdelana na dva načina, ki bi ju lahko poimenovali: prvi za hitre in drugi za počasne bralce. Na robu srečamo »osebno izkaznico« hiše s podatki o stavbi. Lahko bi rekli, da je vsaka hiša premerjena od temeljev do strehe, saj si podatki tako fizično kakor kronološko sledijo od spodaj navzgor: od parcelne in urbarske številke prek vseh uličnih preimenovanj in preštevilčenj do hišnega imena in zadnjega, »krovnega« podatka, kakšna je bila ob koncu 19. stoletja kritina stavbe. Vsebinski del predstavitve posamezne hiše je posvečen življenju, saj bomo v njem našli predvsem usode lastnikov in drugih prebivalcev v kronološkem dvestoletnem loku, začenši s sredo 18. stoletja do srede minulega, 20. stoletja. Kol je avtorica nakazala v naslovu knjige, je osrednja pozornost namenjena prvemu stoletju, do srede 19. stoletja. Obravnava zadnjih slo let se od one za prvo stoletje razlikuje že vizualno, po velikosti in tipu črk, predvsem pa po načinu ubeseditve. Podane so namreč samo vse posestne spremembe in imena lastnikov, kar predstavlja Boris Goleč NOVOMEŠKH HIŠK IN LJUDJE ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 nekakšen torzo in spodbudo za nadaljnjo obravnavo na način in v slogu prvega dela. Tako kot je čar mesta v raznolikosti njegovih domov in stanovalcev, daje knjigi Mete Matijevič poseben okus spoznanje, da njena predstavitev novomeških hiš ni klišejska. Četudi sc na prvi pogled morda zdi, da se hiše nizajo po enaki logiki in kronološkem zaporedju, vsakokrat od srede 18. stoletja naprej, ima vendar vsaka še povsem svojo zgodbo ali, bolje rečeno, pri sleherni hiši je nekaj drugače kot pri ostalih. Tudi tam, kjer razen golih dejstev ni bilo mogoče povedati česa otipljivega, bomo našli kaj, čemur bi lahko rekli »življenjsko«. Mimogrede je, denimo, navrženo, kako sramotnega videza je bila stavba konec I 8. stoletja, kakšno telesno hibo je imel njen lastnik, katerega tujega naglasa se nikakor ni mogel znebiti, kako nenavadno seje spreminjal zapis hišnega priimka ali kaj sta svojčas zakrivila najemnik in njegov hlapec. Že na pogled veliko delo ni veliko le po formatu in obsegu 364 strani. Vanj je vtkano predvsem zelo veliko potrpljenja, miselnih naporov, prebliskov, ne nazadnje iskanja in najdevanja kar najboljših rešitev, kako iz suhoparnih številk, datumov, lelnie, imen in priimkov pričarati že davno minulo polnost življenja nekega mesta. Čar mestnega organizma namreč niso številke in imena, temveč njegova živahnost, gibljivost in neponovljivost. Če mesto primerjamo s podeželjem, so vasi skoraj statične, medtem ko mestni utrip zaznamuje neprimerno pestrejša paleta socialnih skupin, osebnih usod in medsebojnih vplivov. V Novo mesto seje poleg tega od blizu in daleč zgrinjalo veliko ljudi, ki so mu s svojo navzočnostjo puščali še dodaten pečat razgibanosti. V čem seje torej nekdanje Novo mesto razlikovalo od sedanjega? V današnjih mestih je življenje že zaradi njihove velikosti postalo nepregledno. Nekoč pa je bilo vse manjše, stisnjeno, vse bliže in povezano, za vse in vsakogar več časa in zanimanja. Čeprav je v Novo mesto dnevno prihajalo veliko ljudi, so domačini vsakega novega tujca, ki seje ustavil, brž prepoznali in ko seje tu ustalil, vsi prav kmalu tudi dobro poznali. Ob prebiranju knjige Mete Mati- jevič sem dobil vtis, da sem tudi sam eden teh radovednih opazovalcev izpred stopetdeset ali dvesto let, ki se sprehaja med novimi-starimi znanci, saj avtorica plastično niza ljudi, njihova imena in fizične opise, vzdevke in z njimi povezane dogodke. Knjiga je neke vrste kulturnozgodovinski vodnik, hkrati napeta pripoved o vsakdanjem življenju in praktični vodnik za obiskovalca Novega mesta, ki bi imel moč potovati skozi čas. Pred tovrstnim futurističnim potovanjem se bo lahko poučil, kje bi pred dvesto leti lahko popil dobro kavo, katerega peka se mu je zaradi netočne tehtnice izogibati, h kateri ženski menda trumoma zahajajo moški, kadar je njen mož zdoma, ali kateremu mestnemu stražniku ni dobro brez razloga prekrižati poti. Delo na drugi strani odlikujeta znanstvena teža ugotovitev ter odpiranje cele vrste zgodovinskih in kulturnozgodovinskih vprašanj. Samo v zvezi z mestno topografijo bi že golo naštevanje novih ugotovitev zapolnilo čas, ki mi je odmerjen. Omenim naj le nekatere, bolj ali manj naključno izbrane primere. Avtorica po skrbni analizi razpoložljivih virov, denimo, ugotavlja, da so imela zgornja mestna vrata v nasprotju z uveljavljenimi predstavami en sam stolp in ne dveh, sosednji Spital je šele precej pozneje, kot je veljalo doslej, postal sedež okrožnega glavarja, nasprotno pa je bila cerkev sv. Katarine vsaj šestdeset let starejša od dosedanjih trditev o njenem nastanku. Nadalje je argumentirano problematizirana »urbana legenda«, kako naj bi leta 1720 pri gradnji rotovža namesto vode uporabili slabo vino, avtorica pa ponuja tudi posrečene razlage nenavadnih uličnih imen, kot je npr. Uskoška ulica za v virih omenjeno »Poskokengasse«. Prcnekatera ponavljajoča sc zmota se bo morala poslej umakniti pred tehtnimi utemeljitvami nasprotnega, na drugi strani pa knjiga Mete Matijevič odpira vrsto novih vprašanj. Med temi meje posebej nagovorila ugotovitev o cezuri v strukturi priseljencev, ki je nastopila nekako z dobo francoske zasedbe. Medtem ko je Novo mesto konec 18. stoletja izkazovalo narodnostno pisanost ali, kot pravi avtorica, »morda že kar internacionalno podobo«, je postala slika čez nekaj let zelo drugačna. Namesto Nemcev, Avstrijcev, Čehov, Boris Golce NOVOMEŠKE HIŠE IN LJUDJE Novo mesto na mapi franciscejskega katastra, okoli leta 1825 (Arhiv Republike Slovenije, AS 176, N 170) ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 Italijanov in drugih so se v Novo mesto zdaj priseljevali le še ljudje iz okolice in domače dežele, podložniki okoliških gospostev, uradniki, obrtniški in trgovski pomočniki ter drugi. Pred nami je, skratka, delo, mimo katerega ne bo mogel nihče, ki se bo želel samo malce bolj poglobljeno pozanimati o preteklosti Novega mesta. Tako kot se šc danes po pomoč in nasvet vsi zatekamo k Zgodovini Novega mesta, ki jo je pred skoraj 120 leti spisal Ivan Vrhovec, lahko knjigi Mete Matijevič napovemo podobno svetlo prihodnost in ji že zdaj voščimo na mnoga leta. Z Vrhovcem avtorice nc nazadnje nc veže le spoznanje, da sta odstiranju novomeške preteklosti udarila viden pečat, ampak tudi dejstvo, da sta v dolenjsko prestolnico oba prišla iz. Ljubljane. In končno, v marsičem sc tudi Metino začetno raziskovalno delo ni tako zelo razlikovalo od Vrhovčevega, pa čeprav naj bi skrb za zgodovinsko dediščino od Vrhovčevega časa do današnjih dni naredila ogromen na- predek. Vrhovec je leta 1891 zapisal, daje mestni arhiv »kopica papirja iz zadnjih treh stoletij«, ki »ne zasluži tega imena«, saj se »neredno razmetane nahajajo v tej kopici stare in nove, važne in nevažne listine, kakor jih je slučaj ravno nagnetel na kup«. V marsičem je bil Vrhovčcvemu opažanju podoben tudi vtis njegove sto let mlajše zgodovinarske kolegice Mete Matijevič. Cilede na vzorno opravljeno delo in odlično poznavanje problematike lahko samo upamo, da bo avtorica z raziskavami čimprej nadaljevala in na podoben način obdelala tudi obdobje zadnjega stoletja in pol. Če tega namreč ne bo storila sama, se lahko zgodi, da bomo prihod njenega naslednika ali naslednice pričakovali predolgo. Zgodovina nas uči, daje to zelo mogoče, saj smo od Vrhovčeve Zgodovine do knjige Mete Matijevič čakali kar 116 let. Naslednjih sto in več let pa bi bilo za še tako potrpežljive med nami absolutno predolgih. Rasto Božič ODMEVI IN OD/IVI Rast 3 4 / 2008 POLJUDNO SLIKOVITA DEŽELA SITUL Borut Križ: Dežela situl - Življenje v starejši železni dobi, Viharnik, Ljubljana 2008. Ljubljanska založba Viharnik, ki sc pretežno ukvarja z izdajanjem izvirne domače humanistične literature, je v poljudno zastavljenem nizu, v katerem predstavlja kulturno zgodovino Slovenije, doslej izdala trilogijo dr. Ivana Stoparja o življenju na slovenskih srednjeveških gradovih: Svet viteštva, Ostra kopja, bridki meči in Za grajskimi zidovi. Nizu je v aprilu dodala knjižno delo novomeškega arheologa, muzejskega svetovalca in raziskovalca dolenjske prazgodovine, Boruta Križa. Delo Dežela situl s podnaslovom Življenje v starejši železni dobi je namenjeno širokemu krogu bralcev, od otrok do odraslih, obdobje dolenjske starejše železne dobe od 8. do vključno 4. stoletja pred našim štetjem pa tolmači na poljuden, a znanstveno podkrepljen način. Knjiga velikega formata, ki jo zlahka zamenjamo za otroško slikanico, je bogato opremljena. Otroškim očem prinaša prijetne, večkrat radoživo duhovite ilustracije Kristine Krhin, več preglednih zemljevidov, risb in predvsem fotografij razkošnega arheološkega gradiva, ki opravičuje sloves tako imenovane dolenjske izpeljanke cvetoče halštatske kulture. Poleg ilustracij velja opozoriti na izvrstno fotografijo, katere avtor je v večini pisec Borut Križ in vestno opravljeno tiskarsko delo družbe Littera pieta iz Ljubljane, kije knjigo natisnila v nakladi 500 izvodov. Borut Križ ni le raziskovalec razvpite novomeške Kapiteljske njive, temveč tudi poznavalec arheoloških ostalin in tolmačenj dolenjske ter z njo slovenske starejše in mlajše železne dobe. Njegov strokovni naziv ni okiten z zvenečim nazivom, čeprav bi ga zaslužil pred marsikaterim novodobnim družboslovnim doktorjem, njegovo znanje pa je dobesedno iztrgano iz zemeljskega nedrja in sloni na dobrih treh desetletjih tako rekoč vseživljenjskega in vsestranskega ukvarjanja z arheologijo. Križ seje na lastni poklicni in študijski poti srečal z naselbinsko arheologijo in ravno tako s številnimi grobovi, ostanke starodavne cvetoče kulture pa je skušal dojemati življenjsko in skozi oči tedanjih ter hkrati sodobnih ljudi. Resda poljudnih razmišljanj doslej v knjižni obliki ni objavljal, je pa za njim vrsta strokovnih publikacij. Križeva knjiga prihaja v pravem času, v času postavitve nove stalne arheološke razstave novomeškega Dolenjskega muzeja in v obdobju, v katerem se namerava, po napovedih sodeč, lani ustanovljeni novomeški Zavod za turizem usmeriti v trženje in predstavitev novomeške arheološke dediščine. Knjiga je izšla tudi mesec dni pred otvoritvijo novomeškega mladinskega hotela-hostela Situla, ki na žalost bolj kot domače, novomeške najdbe, svetu razglaša prizore s tako imenovane vaške situle z Vač. Če nekoliko poduhovi-čimo, bo Križeva knjiga, nazaj sicer ni poti, podučila tudi oblikovalec hostelske notranje opreme, ostalemu bralskemu krogu pa ponudila ugodno branje in mu na nevsiljiv, lahkoten in ilustratorsko domiseln način približala življenje v starejši železni dobi. Kot meni avtor v predgovoru, želita skupaj z založbo prispevati k obuditvi prebivalcev, ki so pred več kot dvema tisočletjema in pol s trdno vero v posmrtno življenje in skrbnimi pogrebnimi obredi neomajno verjeli v novo življenje po smrti. Najdbe, ki sojih arheologi odkrili v grobovih nekdanjih prebivalcev Dolenjske, Bele krajine, Posavja in ostale Slovenije, so zgovorne priče, na njihovi osnovi strokovnjaki in laiki bolj ali manj uspešno poskušajo naslikati podobo nekdanjega življenja. Z njimi dobesedno pred našimi očmi v novo življenje obujajo delce v temi preteklosti izgubljenih usod, izvirni lastniki in lastnice orodja, orožja, nakita, posodja in drugih grobnih pridatkov ter naselbinskih najdb pa tako s pomočjo bogate pogrebne popotnice in novodobnih tolmačenj v skladu z davno in nejasno vero zaživijo v posmrtnem življenju. Križ jc pot v to obujeno življenje začel s poglavjem Slovenija v starejši železni dobi, s katerim je podal časovnokulturni okvir zgodbe. Dolenjsko izpeljanko halštatske kulture je umestil v evropski prazgodovinski prostor, nakar v Zele-znodobni skupnosti opiše tedanjo močno razslojeno družbo. V poglavju Gradišča utrjena višinska naselja prikaže vrste starejše železnodobnih naselbin, njihovo utrditev, namen in prednosti, nato se dotakne stavb in njihove opreme. Govori tudi o poljedelstvu, živinoreji in železarstvu, o treh gospodarskih panogah, ki so družbi dolenjskih halštatskih veljakov knezov omogočile razcvet. Med važnejšimi panogami starejše-žcleznodobnih dolenjskih prebivalcev je bilo tudi nakitno steklarstvo, njegovim bogatim ostankom pa Križ namenja samostojno poglavje in vrsto zgovornih fotografij. Ponuja tudi pogled na lončarstvo in tkalstvo, pri slednjem se zaradi izredno skopo ohranjenih ostankov na Dolenjskem opira na najdbe sosednjih arheoloških najdišč. Dalje opisuje trgovino, ki je po najdbah sodeč potekala med celino in Sredozemljem ter med vzhodom in zahodom. Tedanja trgovina se je odražala tudi v noši ljudi, arheologi pa jo skušajo opisati s pomočjo grobnih ostankov in upodobitev na situlah, ki v času brez pisanih virov in ob odsotnosti drugih likovnih upodobitev predstavljajo prvovrstno kroniko železnodobnega »dvornega« življenja. Del tega življenja so predstavljali bojevniki, o njihovem pomenu ter bojevnikih kot zgornjemu sloju družbe pa govori železno in bronasto obrambno ter napadalno orožje dolenjskih prazgodovinskih grobov. Križ razlaga tudi železnodobni vsakdan, nekdanjo duhovno podobo kulture utrjenih višinskih gradišč in visoko nasutih rodovnih gomil pa tolmači skozi situlsko umetnost in vzorce nekdanjih pogrebnih svečanosti, s katerimi sc njegov vodič skozi kulturo starejše železne dobe zaključuje. Stostranski knjigi sta priložena Slovar pojmov in obsežen več kot zadovoljiv spisek strokovnih del, ki se nanašajo na opisano obdobje. ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 Bariča Smole Marjanca Kočevar Kristalis pjesme/pesmi ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 KRISTALNO PRELIVANJE METAFORIČNIH STANJ IN OBČUTIJ Marjanca Kočevar, Kristalis, pjesme/pesmi, Udruženje Književnika Srpske, Podružnica Banjaluka, 2008 To pomlad je v Banjaluki izšla dvojezična pesniška zbirka pesnice Marjance Kočevar Kristalis. Njenemu izidu je pomagalo tudi Društvo Slovencev Republike srbske Triglav v Banjaluki in Cvetlični bar Artiris Novo mesto. Marjanca Kočevar, pesnica in kulturna delavka, ki živi v Novem mestu, je do sedaj izdala dve pesniški zbirki (Ki mimo greš, Pompeji), je pa tudi ena od avtoric v pesniško-grafični mapi štirih ustvarjalcev Reka poetičnih besed (poleg nje še slikarja Janka Orača ter pesnikov Ivana Gregorčiča in Milana Marklja). Pesmi je objavljala v številnih revijah, so v mnogih antologijah, mnoge pa smo slišali lahko tudi na radiu. V knjigi je ena pesem iz zbirke Ki mimo greš, štiri pesmi so iz. Pompejev, petnajst pa jih je v zbirki prvič objavljeno. Od skupno dvajsetih, ki jih je z grafikami ilustriral Janko Orač (njegova je tudi podoba na naslovnici), jih je devetnajst v srbskem (tako piše v knjigi, nam, ki smo sc učili tako imenovano srbohrvaščino, jc težko ločiti jezike, ki so dobili svoja imena po letu 1991) in slovenskem jeziku, ena pesem pa jc pesnici nastala v prvem jeziku in ni prevedena. Pesmi je prevedla avtorica, vse razen zadnje (Tvoj glas), so oštevilčene, pripisana pa sta jim tudi kraj in datum nastanka. Spremna eseja sta napisala glavni in odgovorni urednik Biblioteke Sodobna poezija dr. Miljko Šindie in Zdravko Kecman, pesnik in predsednik tamkajšnjega društva književnikov. Naslov je pesničina novotvorba. Jedro besede je samostalnik «kristal«, ki gaje avtorica podaljšala, da je podvojila sikajoči soglasnik »s« in najožjega od samoglasnikov, »i«, tako da celotna zvočna podoba besede poleg pomenskosti spominja na ostrino, mraz, rezanje ... V »kris-talisu« sta skriti tudi besedi »kri« in »krist«, živo in trpeče. Kristal naj bi bil znak mistike in fantastike, je pa tudi sublimacija elementa, simbol pesmi, tistega, kar nastane iz mraza srca, a je edinstveno v svoji lepoti v krhki strukturi, ki lomi redko svetlobo in jo odseva, da smo jc deležni tudi bralci. V naslovni pesmi tudi metafori »poljubi iz kačjih strupnikov« in »polovična elipsa« priklicujeta občutenje strupenega časa, prežetega z »vonjem poraženih sokov« in polnega nesmiselne nezaokroženosti, v času, ki je »strašna zver pod belim ščipom« (Spominjam se svojega glasu). Poleg novih besed (onkrajsvet, dvosrčna bolečina, mimopogledi, dvoprstna vez) pesmi odlikujeta ritmičnost in melodičnost. Kecman je zapisal, da je Kočevarjeva »pesnica z izjemnim darom in imaginacijo, zanjojc ritem jezik, vzpenjajoči se vrtince, zazrta je vase, v svoje bitje, iz. katerega črpa občutenje jezika«, Šindie pa v njeni poeziji med drugim najdeva »bele ritne« in »liriko magije in magijo lirike«. Če sledimo barvni lestvici pesmi, lahko ugotovimo, da je najpogostejši pridevek res bel. Bela je na vzhodu barva žalovanja, nas pa spomni na belokranjske breze, pa tudi na sneg in mraz. Pa bela ni edina barva v Kri-stalisu; v pesmi iz. prve zbirke (Pojdi, greva nad kaskade mesečine) sta kljub vabilu, da »sc bova utopila«, tolmuna še zelena in modra in ona jc »črna beračica«. V Svoj pepel zažigam (iz zbirke Pompeji) sicer ni barv, vendar vran in pepel že temnita barvno skalo, ki v osemnajsti pesmi nato začrni peteline iz Marquezovih knjig z. rdečimi rožami. Bela, ki je za nekatere ne-barva, je v Kristalisu (beli obredi, bele vode, belo brez začetka in konca, beli moški, bele ptice...) največkrat barva duhovnosti in eteričnosti, barva minevanja in otožnosti, prostor niča, »ki ga vdihnem in izdihnem, da je belo brez začetka in brez konca«. Pristno, melodično občutenje srčnih pokrajin je pogosto opremljeno Bariča Smole METAFORIČNIH STANJ IN OBČUTIJ KRISTALNO PRELIVANJE z ontološkimi opombami pod črto: / za stenčasom je umrlo/ime mojega očeta/samo še vprašanje časa je/ kaj bo onkraj vrat/ki jih odpira zlata roka//. Nekdo je zapisal, daje poezija M. Kočevar hermetična, vendar sc je s tem težko strinjati; morda je samo ena tistih, ki ni napisana s kričečimi črkami, pa ji je treba zato natanko prisluhniti in se zliti z njeno melodijo, jo vdahniti »v mednožju predvečera«, ko je »bonaca popolna«, in se povzpeti bodisi nad »kaskade mesečine« ali iti z njimi na prag »onkrajsveta« ter čutiti »dvosrčno bolečino.« Franci Šali CERNACEVI GARAČI IN POSTOPAČI Resnične lovske hajke in basni ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 Tudi če ne bi bilo stoletnice zelene druščine na slovenskih tleh leta 2007, bi bilo vredno iz njenega življenja iztrgati pozabi porojeno modrost. Vanjo seveda pljuskajo strokovna mišljenja, ideološkc-po-litični interesi ter uradniška pamet. Globoko zakoreninjena v izkušnjah slovenskih rodov, rastoča iz različnih zemeljskih opravil, nagrajevana ali kaznovana od naravnega stvarstva se zna ta modrost humorno poigravati s sodobnimi usmerjevalci, regulatorji in prometniki, mesijami in odrešitelji hudo načetega naravnega reda, za kar je seveda najbolj odgovorno njeno zveličano bitje, človek. Prevzetno si je nadel božje izvorno lice, si izgradil sistem očiščevanja grehov in se okronal za samovoljnega vladarja nad vsem bivajočim. Tak je predvsem v duhovnem svetu zahodne kulture. Brata onstran velike luže, ki je živel z vsem obstoječim v soglasju in spoštovanju, je moril, a duha mu ni mogel iztrgati. Ta danes terja poračun. Že ga vsi plačujemo, čeprav večina še rine glavo v pesek. Tudi naša ljudska modrost je bila stiskana za grlo, daje ne bi bilo slišati, a vzdržala je vsa davljenja. Tako zmore spet trkati na nespamet, jo ošvrkniti in smešiti. Janez Černač jo spretno odstira iz zgodb predmoderne, moderne in postmoderne dobe ali jo vnaša v svoje pripovedi, tako da življenju izrisu- je humorno podobo; z njo plemenito, človeško prizadeto in osveščeno dreza v občutljiva vprašanja etike, socialnosti, soodvisnosti, spoštljivosti in estetike, skratka človeškosti. Zarisuje meje dopustnemu, smeši idealizacije in šiba brezčutnost. Koristoljubju, sebičnosti, ekonomski logiki dobička spodnaša podlage z. zazrtostjo k vrednotam, ki so utemeljene v spoznanjih, tla je rešitev v spoštljivem sobivanju in solidarnosti, v spoštljivi, premišljeni rabi, izrabi, presnovi in obnovi vsega, kar je. Vleče nas v globino, k srčikam, koreninam in viticam življenja, da bi kot človeštvo ostali in obstali ter bili nič drugega kot narava v naravi, zavedajoč se njene pestrosti in usodne povezanosti. Politični oder, civilne scene, sporočila davnine in bližnje preteklosti so Černaču le gradbeni material, ki ga zgnete v privlačne zgodbe, vpete v svetovna obeležja našega bivanja na Zemlji. Drugače povedano, sociološko, etnološko in politično zajema snov iz slovenskega prostora, duhovno pa ga presega oziroma povezuje s celoto človeštva oziroma narave. Komentarje k človeški pameti polaga v govorico živalim, upoštevajoč njihov življenjski prostor, interes ter naturo. S tem še obogati svoj izbrušen stil pisanja. Privlačnost izostri in z njo posili bralca k smehu ali grenkemu spoznanju, kako nebogljena, pritlehna bitja znamo biti človečnjaki. Franci Šali ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 Seveda je ob zgodbah našega življenja z naravo, ko ji vsak dan kopljemo grob in s tem tudi sebi kot vrsti, avtorju težko ves čas ostati pisno dovolj zgoščen in literarno dovršen. Razvlečenost, dogodkovna nasičenost slabi pripovedim tu in tam jedrnatost in literarni estetski užitek. A ne tako močno, da ne bi bralca avtor vendarle očaral in potegnil v užitek, ki ga izzovejo spretno izrisane scene na raznih seminarjih, sejmih, sestankih, posvetih, otvoritvah, slovesnostih in podobno, in k premišljevanju o nas, o našem javnem in privatnem življenju, o našem civilnem društvenem druženju, globljem smislu, lovstva, ribištva, naravovarstvenega združevanja in podobno. Posebej je treba v Čemačevi knjigi prisluhniti orisom narave. Izredno oprijemljivo in občuteno so izrisane razglednice gozda, potokov, globač, goščav, gorskih hrbtov, globeli voda, daljav mogočnih ptic, krdel volkov, samote željnih medvedov, minljivosti človekovih posegov v neukrotljivo domovanje naravnih sil, udorov v naravno okolje živali in podobno. Knjiga ima tudi lepe ilustracije, do kraja izčiščene podobe kosmatinca ob posameznih poglavjih, približanega vsebinam. Dobrohotno te stilizirane zverine zrejo v človekovo duhovno obličje in ga nagovarjajo s svojo šegavo simboliko; v nas je tudi nekaj njihovega bitja, v dobrem in slabem seveda. ZGODBA O TEŽKI MLADOSTI SUHOKRANJSKEGA DEKLETA Irma Ožbalt, Obiralka Micika, Zavod za kulturo, šport in turizem Občine Žalec, 2007 Kratko zgodbo o mladem šestnajstletnem kozjanskem dekletu, ki jo je njena vaščanka povabila obirat hmelj v Savinjsko dolino, je napisala pisateljica Irma Ožbalt, rojena v Žužemberku leta 1926. Nosila jo je dolga leta v srcu. Z njo je živela svojega skoraj polstoletnega bivanja v tujini, najprej sedem let v Avstraliji, nakar se je za tri leta vrnila v domovino, kjer je v Mariboru poučevala slovenščino in angleščino, potem pa se je za stalno preselila v Kanado. Zvestim bralcem Rasti je Ožbal-tova verjetno ostala v spominu, saj je bila kot pisateljica omenjena na omizju revije o slovenski izseljenski literaturi v Kanadi in med ameriškimi Slovenci, organiziranem leta 1996 v Novem mestu, in to ob izdaji knjige izseljenke Cvetke Kocijančič Gospodar Golega ozemlja pri Dolenjski založbi, v kateri avtorica potopisno in literarno oživi lik izseljenca Janeza Planinška, kije v letih 1910 do 1943 živel med kanadskimi Eskimi in Indijanci na skrajnem kanadskem severu. Omenjena založba je natisnila dve leti kasneje kratke zgodbe tudi pisateljici Irmi Ožbalt, rojeni Marinčič, pod naslovom Dež gre. V njih opisuje pretresljive usode posameznih ljudi v njeni novi domovini ali pa se z njimi tenkočutno vrača v kraj in med ljudi njene suhokrajinske mladosti. Mimogrede, pripravila je tudi izbor novel za še eno knjigo tik pred koncem delovanja Dolenjske založbe, njen urednik jih je osebno dostavil grosupeljski založbi, seveda po poprejšnjem dogovoru s tamkajšnjim urednikom in privoljenjem avtorice, a tam je za njenim tipkopisom izginila sleherna sled. Žalostno, vendar resnično. To pot je Ožbaltovi ponudila toplo dlan žalska občina in njen Zavod za kulturo, šport in turizem. Tam je torej lani izšla ta zgodba, v slovenskem in angleškem jeziku, oMiciki,kije zaradi zaslužka, da bi si lahko sploh kaj kupila, odšla z drugimi ubožnimi Franci Šali ZGODBA O TEŽKI MLADOSTI SUHO KRANJSKEGA DEKLETA kozjanskimi dekleti in fanti obirat hmelj k premožnim savinjskim kmetom. Namreč pisatcljicaje nekaj svojih otroških let preživela s starši v Savinjski dolini v Šempetru, kjer so se nastanili, ko ji je bilo dve leti. Tam je tudi končala osnovno šolo in v Celju tri leta gimnazije. In, kakorje iz njenega pisma citirano v omenjeni knjigi, tudi njej so pri obiranju v otroških letih vsak avgust počrnele roke. Vonj po hmelju je v meni tako živ, kot hi še zdaj hodila po Savinjski dolini, v kateri sem preživela mladost. Mieiki pa niso štirinajst vročih poletnih dni črnele le roke, da jih je morala skupaj z drugimi obiralci grenke hmeljske rože vsak večer, do kraja utrujena, čistiti s petrolejem, pač pa ji je temnelo in krvavelo tudi mlado srce. Gospodarjev sin njenih let, leto starejši predrznež, jo je kaj hitro opazil, zasledoval jo je in izkoristil prvo sobotno priložnost, ko sc je šla skrivaj z milom v žepu umivat v večernih z mesecem presi-janih mrakobah v bližnji potok, se ji iznenada približal, daje vsa otrpla, potem pa priliznjeno izrabil njeno mladost, neizkušenost in naivnost, in si vzel, po kar je prišel. Seveda ji je bil všeč, doživela je z. njim omamo mlade zavrele krvi, opoj združitve dveh privlačnih teles, a hkrati kaj kmalu tudi kruto spoznanje, kako je bila zgolj žrtev mladega žrebeta, sina mogočnega savinjskega gospodarja. V njej seje naselila grenka, pekoča žalost, strah pred prihodnostjo, ki jo morebiti čaka, če bo njeno nepremišljeno dejanje, ki gaje, vračajoča se domov, občutila vse bolj kot greh, porodilo drobceno kal novega življenja. Irma Ožbalt tudi v tej zgodbi, kot v nekaterih svojih drugih, opozori na človekov svet vrednot, socialno razslojenost, kar ji daje tudi danes, ko je bila napisana in objavljena, izredno etično svežino in literarno moč. V njej najbolj izostri vprašanje intimnega odnosa do drugega. Boleče razkrije odnos, ko nekomu drugi postane sredstvo, objekt koristoljubja in poželenja. Užitek je seveda človeško sprejemljiv, še zlasti je navzoč kot nekaj enkratnega v ljubezenskih doživetjih mladostnikov. Kdo bi se ne spomnil svojih prvih ljubezni in ljubezenskih občutij, užitkov. Vendar pisateljica opozori na užitek brez vesti. Mlademu zapeljivcu nje, Mieike, njenih čustev, ni bilo niti malo mar, kaj šele njene usode, prihodnosti. Šlo mu je le za slast in svojo kožo, saj ji že naslednji dan zabiča, ko je bila namenjena k službi božji, kako ne sme nobenemu črhniti o tem, kar se je med njima včeraj zgodilo, potem pa se zanjo vse preostale dni več ne zmeni. Resnica ji tako kot razjedajoča kislina kaplje na srce. Boli. In današnji svet je za marsikoga izobilje raznovrstnih užitkov, žal, prevečkrat na račun drugega, in brez vesti oziroma občutka krivde. ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 2008 POPRAVEK V podnaslovu prispevka Ivana Kastelica Vojaška in obrambna diplomacija je ime avtorja knjige napačno zapisano: pravilno je Milan Jazbec in ne Milan Vidmar. Za napako se opravičujemo. Urša Toman Drinovec: ČUTIM, glina, 2008 Marec - april 2008 MULJAVA, 1. marca Potekal je tradicionalni Jurčičev pohod od Višnje Gore do Muljave. Na zaključni slovesnosti je bil slavnostni govornik minister za šolstvo in šport dr. Milan /ver, program pa so oblikovali še Alenka Ciotar, pesnik Tone Kuntcr, Godba Stična, dijaki Srednje šole Josipa Jurčiča in člani domačega KI). BREŽICE, 5. marca Arheolog Slobodan Olie je v Posavskem muzeju predstavil lastna arheološka izkopavanja v starem mestnem jedru Brežic. KRŠKO, 6. marca V klubu KD je bilo mogoče prisluhniti koncertu Big Banda Krško. NOVO MESTO, 6. marca Dr. Matej Hribcršek je v KM.I predaval o zadnjem zvezku latinsko-ameriškega slovarja Frana Wiesthalerja. V Čajarni so odprli razstavo slik metuljev iz filmov Instalacija ljubezni Maje Weiss. SEVNICA, 6. marca V Lekos galeriji Ana je potekal literarni večer ob izdaji pesniške zbirke Marinke Glavač Moje pesmi. Pesmi so recitirali njeni otroci. ŠENTVID PRI STIČNI, 6. marca V OŠ Ferda Vesela je potekal prvi del območne revije predšolskih, otroških in mladinskih pevskih zborov Ti si mala roža, roža mamina. BREŽICE, 7. marca V dvorani GŠ je bil koncert citrarke Tinke Budič. BUČKA, 7. marca V KD so pripravili kulturni dan. ČRNOMELJ, 7. marca - Tebi za 8. marec je naslov slikarske razstave An-kiec Gligič, ki sojo ob dnevu žena odprli v Galeriji Artoteka. V KD je bila na ogled predstava dramskega krožka Kocke Srednje šole Črnomelj Cvetje hvaležno odklanjamo. DOBREPOLJE, 7. marca V Jakličevem domu so pripravili drugi del območne revije predšolskih, otroških in mladinskih pevskih zborov z naslovom Ti si mala roža, roža mamina. DOLENJSKE TOPLICE, 7. marca Zagrebški folklorni ansambel Ivana Gorana Kovačiča je v KKC nastopil s predstavo Mi vam nesemo lepi dar. KOČEVJE, 7. marca V Šeškovcm domu je potekala območna revija otroških in mladinskih pevskih zborov. KRMELJ, 7. marca V Domu svobode so ob dnevu žena pripravili proslavo Šopek za mamo. KRŠKO, 7. marca V KI) je bilo mogoče prisluhniti koncertu v organizaciji Tonija Sotoška z naslovom Mladost s harmoniko. METLIKA, 7. marca V KD je bila prireditev ob dnevu žena. MIRNA, 7. marca Osnovnošolci so v Domu Partizan nastopili z gledališko predstavo ob dnevu žena. MOKRONOG, 7. marca V KD so ob dnevu žena pripravili prireditev Jaz sem roža mamina. NOVO MESTO, 7. marca KD Gledališče Krka je v KC Janeza Trdine zaigralo gledališko igro Vdova Rošlinka. V atriju Knjigarne Goga je bil literarni večer ter otvoritev slikarske razstave Stojana Špegla. V Čajarni je bilo mogoče poslušati koncert saksofonista Igorja Lumperta in Željka Blakšiea (elektronika). SENOVO, 7. marca Plesni mozaik 2008 je bil naslov območne revije plesnih skupin v Domu 14. divizije. SEVNICA, 7. marca V MG je bil festival mladih neuveljavljenih glasbenih skupin. STARI TRG OB KOLPI, 7. marca - OŠ je ob dnevu žena povabila na umetniški večer z Jožico Rade. ŠMARJETA, 7. marca V Gostilni Cviček so odprli Karlovškovo sobo in razstavo del znamenitega Šmarjcčana. V kulturnem programu so nastopile ljudske pevke Šmarjctke ter osnovnošolci. Sledil je literarni večer in čajanka Primož Trubar. RAST- L. XIX VI Boris Petkovič v čajarni Krojač v Novem mestu. KRONIKA Rast 3-4 / 2008 BREŽICE, 8. marca V Prosvetnem domuje bil koncert ob dnevu žena Zlata leta slovenske popevke /. ŽPZ Spodnja Idrija, zborom Solzice in gostom Ladom Leskovarjem. ČRNOMELJ, 8. marca MKK je povabil na koncert Živel je mož. V prostorih KUD Artotcka Bela krajina so na ogled postavili likovna dela Anice CJligič s Tanče Gore. Svoje pesmi je recitirala slikarkina hčerka Lidija Basarae, zapele pa so tudi pevke študijskega krožka Pesem nas druži. DOLENJSKEM TOPLICE, 8. marca V avli KKC je bila na ogled mednarodna razstava novomeškega filatelističnega društva. KRMELJ, 8. marca Gledališka skupina Ceglis iz Krmelja je v dvorani premierno zaigrala novo komedijo Ne vem, srn lih kar pršu, ki jo je režiral Damjan Kolovrat. KRŠKO, 8. marca SNG Drama je v KD izvedla Intimno komedijo. NOVO MESTO, 8. marca Pihalni orkester Krka je povabil na koncert v KC J. Trdine. Kot gostja je nastopila Darja Švajger. V čajarni Krojač je bila na ogled predpremiera igranega filma Pariš Love Borisa Petkoviča in pogovor z avtorjem. Klub LokalPatriot je povabil na koncert tria Jazz Pistols. OREHOVICA, 8. marca Pevska skupina Društva kmečkih žena Šentjernej je ob desetletnici delovanja povabila na koncert. Kot gostje so nastopili: pevka Marija Jerclc s tamburaško skupino, pevke Društva podeželskih žena Pod Gorjanci iz. Kostanjevice, Šentjernejski oktet. PIŠECE, 8. marca V večnamenskem domu so praznovali 20. obletnico folklorne skupine Duplo in pripravili prireditev Le plesat me pelji. V kulturnem programu so sodelovali tudi folkloristi iz Avstrije in Hrvaške ter kostelska tamburaška skupina Dupljak. PODTURN, 8. marca Topliško DU je s kulturnim programom v kulturni dvorani GD počastilo dan žena. SEMIČ, 8. marca V KD je bila prireditev DU z naslovom Babice, dedki, vnučki. SROMLJE, 8. marca V Domu krajanov so pripravili prireditev ob dnevu žena. SEVNICA, 8. marca V GD je bila prireditev ob dnevu žena. ŠMAR.IETA, 8. marca - Teater Otočec je v KD zaigralo komedijo Boeing boeing ali Stevardese padajo z neba. Ponovili sojo v KD Šentrupert. TREBNJE, 8. marca KS je ob dnevu žena poklonila na ogled predstavo Dve nevesti. KOČEVJE, 9. marca V Pokrajinskem muzeju so pripravili projekcijo arhivskih posnetkom RTV Slovenija kiparja Staneta Jarma. Po razstavi je vodil domači akademski kipar Marko Glavač. RAZBOR, 9. marca V Domu krajanov je bil koncert za dekleta in žene z legendarnim narodno-zabavnim ansamblom Beneški fantje. RIBNICA, 9. marca Na gradu so uprizorili Pasijon trpljenje Jezusa Kristusa. ŠKOCJAN, 9. marca Ob prazniku so v OŠ Frana Metelka pripravili proslavo. KRŠKO, II. marca Učenci domače GŠ so popestrili odprtje slikarske razstave tihožitij avtorja Nikolaja Beera. Umetnika je predstavila Katja Ceglar. MOKRONOG, 11. marca V KD je bila na ogled otroška predstava Velikonočni zajček v izvedbi Borisa Kononenka iz Ljubljane. NOVO MESTO, I I. marca - V Čajarni je bila na ogled projekcija izbranih kratkih filmov Luksuz, produkcije. BREŽICE, 12. marca GŠ je povabila na koncert prof. Gorana Goršcta (tolkala) in mag. Damirja Greguriča (klavir). NOVO MESTO, 12. marca V čajarni Krojač so pripravili projekcijo dokumentarnega filma Borisa Petkoviča o beguncih Zahodne Sahare Meje mojega sveta. BREŽICE, 13. marca GŠ je povabila na koncert pevcev iz razreda prof. Edite Garčevič Koželj. ČRNOMELJ, 13. marca V športni dvorani Loka je potekal šolski plesni festival. DVOR, 13. marca Gledališka skupina Gimnazije Brežice je v KD upri- Bariča Smole in Nejc Gazvoda med pogovorni v Knjigarni Goga. KRONIKA Rast 3-4 / 2008 zorila Aristofanovo antično komedijo Lizistrata. Igro je režirala prof. Alenka Šet. KOČEVJE, 13. marca Župan Janko Veber je v Pokrajinskem muzeju odprl razstavo Mestna godba Kočevje. V kulturnem programu sta nastopila Pihalni orkester Kočevje - 1927 in mažorctna-plesna sekcija KUD Godba Kočevje. KRŠKO, 13. marca Valvasorjeva knjižnica je povabila na večer sodobne afriške zgodbe Jutri je predaleč, na katerem je govorila Nataša Hrastnik, za glasbo pa je poskrbel Joseph Rakatoralahy z Madagaskarja. METLIKA, 13. marca V Ljudski knjižnici so predstavili najnovejšo knjigo Radovana Hrasta z naslovom Viharnik na razpotjih časa. Z avtorjem se je pogovarjal Matjaž Rus. V KD je potekalo srečanje otroških gledaliških skupin Bele krajine. NOVO MESTO, 13. marca V klubu LokalPatriot seje z multimedijskim performansom, razstavo grafik predstavil absolvent likovne pedagogike v Ljubljani Matija Lapuh. V Bralnem krožku Bibliofil so v knjižnici Gimnazije Novo mesto gostili režiserja in ravnatelja gledališča Drama v Ljubljani Janeza Pipana in novomeškega Anton Podbevšek Teatra Matjaža Bergerja. Dogodek je popestrila manjka orkestralna zasedba gimnazijcev. RIBNICA, 13. marca V Miklovi hiši so na ogled postavili slikarski projekt Viktorja Bernika, Janeza Janše, Arjana Pregla in Saša Vrabiča. SEVNICA, 13. marca Slikarstvo je poezija v barvah je naslov slikarske razstave turške umetnice Mizyal Karabiber - Naearoglu, ki sojo odprli v L.ekos galeriji Ana. Dogodek je glasbeno popestril nastop pianistke Ane Stopar. ŠENTJERNEJ, 13. marca Na postni večerje imela orgelski koncert v župnijski cerkvi Angela Tomanič. TREBNJE, 13. marca V KD je bila na ogled otroška predstava Kaj seje krtek naučil pozimi. DOLENJSKE TOPLICE, 14. marca V avli KKC so odrli pregledno likovno razstavo del Terezije Arnuš, po rodu iz Božakovega. KOČEVJE, 14. marca Pod naslovom Kočevska poje 2008 jc potekala območna revija odraslih pevskih zborov in vokalnih skupin, ki jo je strokovno vodila Andreja Martinjak. KOSTANJEVICA, 14. marca Veleposlanica Republike Češke Ivana lllav-sovaje odprla razstavo Od vijaka do junaka Josef Ressel v Lamutovem likovnem salonu Galerije Božidarja Jakca. Po razstavi je vodil dr. Sandi Sitar. KRŠKO, 14. marca Pesem mladih src 2008 je bil naslov območne revije OPZ, ki sojo pripravili v KD. Strokovno jo je spremljal Franci Kovač. NOVO MESTO, 14. marca Pisateljica Bariča Smole seje ob izidu nove zbirke kratke proze Fasunga Nejca Gazvode pogovarjala z avtorjem v atriju Knjigarne Goga. - V KC' J. Trdine je bil dobrodelni koncert Rotary kluba Novo mesto. V čajarni Krojač so predvajali dokumentarni film Človeška ribica nemškega režiserja Petra Braatza. Pod kavarno na Glavnem trgu je bil gost Petkovega večera kantavtor Tomaž Domicelj. Klub LokalPatriot je povabil na koncert v živo s skupino Let3. ČRNOMELJ, 15. marca V MKK je bil koncert Icarus Dovvn. LOKVICA, 15. marca V OD je bila prireditev ob dnevu žena in materinskem dnevu. MOKRONOG, 15. marca Mojca Lcpej je strokovno spremljala območno srečanje odraslih folklornih skupine v KD. NOVO MESTO, 15. marca V KC J. Trdine si je bilo mogoče ogledali komedijo 5žcnsk.com. PRELESJE, 15. marca V Galeriji Baričeva hiša so odprli slikarsko razstavo Neve Vranešič Virant. RIBNICA, 15. marca Na gradn je bila uprizoritev Pasijona trpljenja Jezusa Kristusa. SEMIČ, 15. marca Vse o ženskah je bil naslov igre, ki je bila na ogled v KD. ŠENTJERNEJ, 15. marca V Clubu Bacardije bil literarni večer šentjer-nejskega študentskega kluba. ŠMAR.IETA, 15. marca Dramska skupina Društva podeželskih žena je v KD premierno zaigrala komedijo Podgorska sapea avtorice in režiserke Marije Pavlin. Zapele so ljudske pevke Šmarjetke. Srbska fotografinja Katarina Radovič med pogovorni v Fotogalerije APT. KRONIKA Rast 3-4 / 2008 METLIKA, 16. marca Gledališka skupina Z1K Črnomelj je v KI) zaigrala predstavo Schonvviescn zadnji up gospode Črnomaljske. ŠENTJERNEJ, 16. marca V centru kraja je potekalo snemanje novega igranega filma Televizije Slovenija Vampir z Gorjancev po literarni predlogi znanega romana slovenskega pisatelja Mateta Dolenjca in v režiji Vineija Voguea Anžlovarja, ki je tudi avtor scenarija. TREBNJE, 17. marca - Knjižnica Pavla Golic je povabila na literarni večer z Andrejem Eričem. METLIKA, 18. marca V Ljudski knjižnici je bil pogovor z Vido Petrovčič o njenih knjigah Shujšajmo skupaj in Skuhajmo skupaj. MOKRONOG, 18. marca V KI) je potekalo območno srečanje otroških gledaliških skupin. N( )VO MESTO, 18. marca V Fotogaleriji APT se je projektni vodja Bojan Radovič pogovarjal s srbsko fotografinjo Katarino Radovič, ki sc je ravno takrat v galeriji predstavljala s projektom Pariški soprog. BIZELJSKO, 19. marca — Sijaj, sijaj sončece je naslov območne revije OPZ, kije potekala v telovadnici OŠ. Strokovno jo je spremljal Franci Kovač. KRŠKO, 19. marca Mini teater je v KI) zaigral predstavo za otroke Pipi in Melkijad. NOVO MESTO, 19. marca V KC' J. Trdine je potekala območna revija predšolskih in otroških PZ. BREŽICE, 20. marca V galeriji Posavskega muzeja so odprli fotografsko razstavo Barve avtorjev Mire Dernač Hajtnik, Roberta Gajška in Sama Hajtnika. ČRNOMELJ, 20. marca V cerkvi Sv. Duha so na ogled postavili razstavo del akademskega kiparja Lovra Inkreta ()bdobje abstraktnega 1997-2008. V Knjižnici je potekalo bralno srečanje za odrasle. V Pastoralnem centru so odprli skupinsko likovno razstavo društva 12. poteza. DVOR, 20. marca Malčki vrtca in otroci podružnične šole so v KI) pripravili proslavo ob materinskem dnevu. KRŠKO, 20. marca V Dvorani v parku je Vida Petrovčič predstavila svoji knjigi Shujšajmo skupaj in Kuhajmo skupaj. V Čebelnaku M C je bil literarni večer evropske poezije. LJUBLJANA, 20. marca V avli Poslovnega centra Mercator so odprli razstavo slik novomeškega likovnega ustvarjalca Jožeta Kotarja. NOVO MESTO, 20. marca V Galeriji Krka so odprli razstavo 13. umetniške kolonije Slovenskega kulturnega centra Korotan na Dunaju. Avtorje in njihova dela je predstavila umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe, v glasbenem delu programa pa je nastopil kitarist Luka Vehar. Pevka Marija Jerele ter pesnica Terezija Balaževič sta popestrili otvoritev likovne razstave Stojadina Stojiča, dr. med., v restavraciji Splošne bolnišnice Novo mesto. Slikarja je predstavil muzejski svetovalec Jožef Matijevič. V atriju Knjigarne Goga seje na literarnem večeru Stanka Hrastelj pogovarjala s Cvetko Bevc, avtorico zbirke kratke proze Zgodbe iz somraka, in s piscem spremne besede Robertom Titanom Fclixom. - V Knjigarni Mladinska knjiga je potekala knjižna čajanka Dežela pesnikov in mislecev s Slavko Kristan. Gledališče Koper je v KC J. Trdine uprizorilo dramsko predstavo Zlatka Kriliča Jajce. NOVO MESTO, 21. marca V atriju Knjigarne Goga je potekal literarni večer ob svetovnem dnevu poezije z desetimi pesniki z Dolenjske in Posavja. Pogovor je vodila ena od pesnic, Stanka Hrastelj. V Galeriji Simulaker so odprli razstavo slik Mrežne strukture 3 Mihe Štruklja. BLANCA, 22. marca V KI) so predstavili filme Med legendo in resničnostjo in Ajdovski gradeč. ČRNOMELJ, 22. marca MKK je povabil na koncert zasedbe Korai Orom z Madžarske. HANNOVEdf, od 22. do 23. marca Novomeški plesni in koreografski par Gregor Luštck in Rosana Hribar sta na 22. mednarodnem tekmovanju koreografov osvojila 2. nagrado in nagrado kritike. LJUBLJANA, 22. marca Umrl je gledališki in filmski igralec Slavko Cerjak, rojen v Brežicah. Priznani slovenski igralec je v Zgornjem Obrežu ustanovil svoje gledališče. KRONIKA Rast 3-4 / 2008 NOVO MESTO, 22. marca V čajarni Krojač jc bil dobrodelni koncert s skupinama Marshmallovv in Dom za sanje v akustični izvedbi. SEVNICA, 22. marca Na gradu so na ogled postavili grafike in pastele Nika Skuška. V MC je potekala slovenska punk-rock turneja. TREBNJE, 22. marca V Mercatorju jc bila glasbeno-animacijska predstava Velikonočni zajček. METLIKA, 24. marca V starem mestnem jedru je potekalo »zaviranje« kola na vuzeniški ponedeljek. BRESTANICA, 25. marca Za večer slovenskih samospevov je na gradu Rajhenburg poskrbel Marko Železnik s prijatelji. TREBNJE, 25. marca Pihalni kvartet domače GS je pospremil otvoritev samostojne razstave akademske slikarke Maje Kastelic v Baragovi galeriji. TOPLICE, 26. marca V KKC je potekalo območno srečanje otroških gledaliških skupin. OTOČEC, 26. marca V Restavraciji Tango je bila glasbena predstava Uroša Periča in njegove Caroline Tributc to Ray Charles. TREBNJE, 26. marca Majda Soško je bila gostja 5. srečanja bralne skupine Branje kul v Knjižnici Pavla Golic. ČRNOMELJ, 27. marca V knjižnici jc potekalo 3. srečanje Knjižni moljčki. METLIKA, 27. marca V Hotelu Bela krajina je potekal festival Urška, srečanje mladih literatov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Literarno delavnico je vodila pesnica Stanka Hrastelj. NOVO MESTO, 27. marca V Knjigarni Goga so predstavili knjigo Sola risanega filma in program risanih filmov avtorja dela Borivoja Dovniko-viea Borda. V Knjižnici M. Jarca so predstavili knjigo Moč prijaznosti: nepričakovane prednosti sočutnega življenja italijanskega filozofa in psihoterapevta Pierra Eerrueeija. S prevajalko Barbaro Novak Škarja seje pogovarjala Jadranka Zupančič. ŠENTJERNEJ, 27. marca V prostorih OŠ je potekalo območno srečanje otroških gledaliških skupin. ČRNOMELJ, 28. marca V Pastoralnem centru in Galeriji Laterna so na ogled postavili skupinsko razstavo risb in grafik Zlata paleta 2008. - V OŠ Mirana Jarca so pripravili akademijo ob 70-letnici šolske stavbe in razstavili dela, nastala na ekstemporu mladih likovnikov Bele krajine ter fotografsko razstavo Jožeta Zabukoška. DOLENJSKE TOPLICE, 28. marca Dalmatinska klapa More iz Splita je imela koncert v KKC. NOVO MESTO, 28. marca Ob 30-letnici KUD Revoz je bil v KC J. Trdine koncert MePZ KUD Revoz - kot gostje so nastopili člani harmonikarskega orkestra CiŠ Marjana Kozine - in razstava likovnih del. SENOVO, 28. marca Pozdrav pomladi jc bil naslov prireditve, na kateri so se v KD predstavili malčki iz vrtca Senovo. ŠENTJANŽ, 28. marca V KD so pripravili večer pripovedovanja zgodb Polje življenja ob izidu prvega slovenskega prevoda knjige Tisoč ogledal Folkejha Tegetthoffa. Gostje so bili igralec Pavle Ravnohrib in ljudska umetnica Ljoba Jenče. TREBNJE, 28. marca Špas teater jc v KD gostoval s predstavo Spiritistična komedija. Praznovali so 150 let organiziranega šolstva. BREŽICE, 29. marca MC in GradTeatcr Trebnje so povabili na ogled gledališke predstave Slovenija, od koti lepote tvoje, ki jo je režirala Ana Rokvie. ČATEŽ, 29. marca V K D je bil koncert MePZ Kres. ČRNOMELJ, 29. marca V KD je potekalo 45. območno srečanje odraslih folklornih skupin, ki gaje strokovno spremljala Mojca Lepej. KUD Artoteka Bela krajina je povabila na odprtje razstave diplomiranega italijanskega arhitekta Eliozzija Fausta. Kulturni program je oblikoval oktet Ivanščice. V MKK jc bil koncert Ane Pupedan in learus l)own. DOBRNIČ, 29. marca V KD je bila na ogled gledališka predstava Stevardese padajo z. neba. DVOR, 29. marca V počastitev materinskega dneva so v KD pripravili koncert MePZ s Sel pri Šumberku, ŽPZ iz Dobrniča in MePZ z Dvora. Polfinale pesniškega turnirja v klubu Lokal Patriot. KRONIKA Rast 3-4 / 2008 KOČEVJE, 29. marca V Šeškovem domuje potekalo 10. območno srečanje otroških gledaliških in lutkovnih skupin. KRŠKO, 29. marca V klubu KI) je bilo mogoče prisluhniti etno-jazz koncertu Raja Bl ižani Group. Pomladno prebujenje, z glasbo in poezijo v pomlad je bil naslov prireditve, ki sojo v Dvorani v parku pripravili člani KD Čirič z gosti. LESKOVEC PRI KRŠKEM, 29. marca V OŠ je bila prireditev Pomlad prihaja, zvezde plešejo. MIRNA, 29. marca V Domu Partizan so pripravili proslavo ob materinskem dnevu. NOVO MESTO, 29. marca Lutkovno-gledališka skupina Poprčki je povabila v KC J. Trdine na otroško predstavo Mehurčki, ki jo je režirala Tatjana Grabrijan. V Fotogaleriji APT so odprli fotografsko razstavo Katje Sudee Who is important. V klubu LokalPatriot se je na viteškem turnirju predstavilo dvajset izbranih pesnikov, ki so se borili za uvrstitev na finale pesniškega turnirja. To so: zmagovalce novomeškega polfinala Željko Perovič, Veronika Dintinjana, Marica Škorjance, Lojzka Špacapan in Ana Balantič. Pesniški turnirje z glasbo pospremila skupina Sedef, literarna gostja je bila Slavica Šavli. SEMIČ, 29. marca Likovniki KD Mavrica iz Novega mesta so se na razstavi predstavili v Taborski hiši. V KD je bil koncert ob materinskem dnevu Te rože so zate v izvedbi dekliške skupine Svit in otroškega pevskega zbora župnije Semič. V Semiču so praznovali 170-letnico prvega šolskega poslopja v kraju. Posneli so igrano-dokumentarni film o šolstvu, pripravili razstavo in izdali zbornik. SENOVO, 29. marca Pihalni orkester KD Svoboda Senovo je povabil na premierni koncert v Dom 14. divizije. Kot solista sta nastopila klarinetist Peter Gabrič in flavtistka Jasmina Erjavec. SROMLJE, 29. marca - Ob dnevu žena so v Domu krajanov pripravili proslavo. ŠENTJERNEJ, 29. marca V župnijski cerkvi je bil koncert solistov Zavoda F. I. Barage in godalnega orkestra. ŠKOCJAN, 29. marca KD in OŠ Frana Metelka sta v prostorih šole pripravila dan staršev srečanje družin. ŠMARJETA, 29. marca Domači gledališčniki so na odru KD ponovno zaigrali komedijo Podgorska sapea avtorice in režiserke Marije Pavlin. VILIKA DOLINA, 29. marca Dramska sekcija Vaška scena KUD Slavček je v Prosvetnem domu uprizorila igro Poročil se bom s svojo ženo, ki jo je režirala Edita Krošl. VELIKI GABER, 29. marca V KD je bilo mogoče prisluhniti koncertu ŽPZ in glasbene skupine Zvezdice. KO I' PRI SEMIČU, .30. marca V OD je bila proslava ob materinskem dnevu in dnevu mučenikov. STUDENEC, 30. marca V GD je bila prireditev Pozdrav pomladi. NOVO MESTO, 31. marca V KC J. Trdine je bila prireditev Glasbene laži in glasbene šale s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija ter Juretom Godlerjem in Tilnom Artačem. TREBNJE, 31. marca V KD je potekalo območno srečanje lutkovnih skupin. BREŽICE, marca Brežiški ljubiteljski slikar Oskar Gerjcvič je dnevu žena posvetil svojo 33. samostojno razstavo v kavarni Rosea. O avtorju je spregovorila Ksenija Davidovič. V farni cerkvi sv. Lovrenca so učenci in učitelji GŠ pripravili koncert v poklon materinstvu in družini. BRUSNICE, marca V Brusnicah so praznovali 130-lctnico osnovnega šolstva in pripravili lepo prireditev. KOSTANJEVICA, marca Učenci OŠ Jožeta Gorjupa in malčki tamkajšnjega vrtca so pripravili prireditev Ko zraste ptiček, odleti v počastitev dneva žena in materinskega dne. LJUBLJANA, MARIBOR, marca Učenci osmih glasbenih šol Dolenjske, Bele krajine, Posavja in kočevsko-ribniškega območja se je na državnem tekmovanju mladih glasbenikov dobro odrezalo. Zlate plakete je prejelo kar šest glasbenikov, osem srebrne, osem bronaste in deset nagrad. APRIL KRONIKA Rast 3-4 / 2008 LESKOVEC PRI KRŠKEM, marca Predstava Dohodnina v izvedbi Gledališke skupine KD Leskovec pri Krškem ter v priredbi Janka Božiča in v režiji Rastislava Florjančiča je bila izbrana izmed 18 predstav ljubiteljskih gledališčnikov iz vse Slovenije za 4. lesti val komedije v Pekrah. NOVO MESTO, marca Založba Gogaje izdala nekaj knjižnih novosti: roman Angie Janje Vidmar in zbirki kratke proze Cvetke Bevc z naslovom Zgodbe iz Somraka ter Novomcščana Nejca Gazvode Fasunga. - Znanstvena založba Slovenske akademije znanosti in umetnosti ZRD je v nizu Studia litter-aria natisnila disertacijo Novomcščana Marijana Doviea Slovenski pisatelj. PRELOKA, marca KUD Lepa Anka je pripravil proslavo v počastitev materinskega dne. RAKA, marca Člani TD Lovrenc Raka so v obnovljeni cerkvi sv. Lovrenca pripravili mednarodno razstavo velikonočnih pirhov, ki je navdušila številne obiskovalce. STARI TRG OB KOLPI, marca V OŠ so se na prireditvi bo dnevu žena prvič skupaj predstavile pevke Poljanske doline ob Kolpi. Učenke so brale izbrane odlomke iz slovenske proze o materah. STRAŽA, marca - V KD je KUD pripravil prireditvi ob dnevu žena in materinskem dnevu. ŠKOCJAN, marca V letu, ko mineva 150 let od smrti rojaka, misijonarja, raziskovalca Belega Nila Ignacija Knobleharja, sta v njegovem rojstnem kraju župnija in občina izdali Knobleharjcvo znamko. ŠM ARJETA, marca V Domu starejših občanov so ob materinskem dnevu povabili v goste Duška Ilovarja iz Novega mesta, kije pel dalmatinske pesmi ob spremljavi kitare. BREŽICE, 2. aprila Pod naslovom Čarovnik iz Oza je potekalo območno srečanje otroških gledaliških skupin v Prosvetnem domu. Nastopili so učenci domače OŠ. NOVO MESTO, 2. aprila Na svetovni dan knjige je Oddelek za mladino Knjižnica M. Jarca pripravil slavnostno podelitev predšolskih bralnih značk Mavrična ribica, ki jo je v sedmih dolenjskih občinah letos pridobilo več kot štiristo otrok. V KC J. Trdine so si mali bralci skupaj s starši ogledali lutkovno predstavo. SENOVO, 2. aprila V OŠ 14. divizije Senovo je potekalo območno srečanje otroških gledaliških in lutkovnih skupin, ki gaje strokovno spremljala Maja Gal Št romar. BARCELONA, 3. aprila - V katalonski prestolnici so v galeriji Real Cir-culo Artistieo odprli mednarodno slikarsko razstavo, na kateri je kot edina Slovenka sodelovala sevniška slikarka Jerca Šantej. DOLENJSKE TOPLICE, 3. aprila - Knjižniva M. Jarca je je podelila bralne značke. Programje bil enak kot prejšnjega dne v Novem mestu. METLIKA, 3. aprila V Belokranjskem muzeju so predstavili knjigo spominov na drugo svetovno vojno Alme M. Karlin Moji izgubljeni topoli in knjižico iz zbirke Belokranjski muzej za mlade 4 Muzejski kompas. MOKRONOG, 3. aprila Pet zborov seje predstavilo na prvem koncertu območne revije otroških pevskih zborov. NOVO MESTO, 3. aprila V Galeriji RIC so na ogled postavili razstavo članov Likovnega kulturnega društva Mavrica. Dela je predstavil mentor skupine Marjan Maznik. - Zrcaljenja je naslov razstave akvarelov novomeške ljubiteljske slikarke Marije Prah. Odprli sojo v KC J. Trdine. Zapelje MePZ DU Novo mesto, o slikarki pa je spregovorila umetnostna zgodovinarka Julijana Krajšek Souvan. V Knjigarni Goga st) pripravili literarno-glasbeni večer Pesmi španskih Judov Klarise Jovanovič in Dror Ograda. Literarno-glasbeni dogodek je oblikovala Stanka Hrastelj. Jazzinty abonma seje nadaljeval s koncertom Muusovw Qarteta. OTOVEC, 3. aprila - Romsko društvo Vešoro je ob dnevu Romov pripravilo kulturno prireditev v GD. SEVNICA, 3. aprila - V Lekos galeriji Ana so se predstavili člani slikarske delavnice Univerze za tretje življenjsko obdobje Sevnica, ki ustvarjajo pod mentorstvom Toneta Zgonca. Mednarodno tekmovanje klarinetistov v Krškem. KRONIKA Rast 3-4 / 2008 KRŠKO, 4. aprila Vokalna skupina Aves je pospremila otvoritev razstave Teater akademske slikarke Nataše Ribič v Galeriji Krško. Polona Vetrih je v KD zaigrala monokomedijo Shirley Valentine, ki jo je režiral Boris Kobal. KRŠKO, od 4. do 6. aprila V GŠ je potekalo I. mednarodno tekmovanje klarinetistov, katerega umetniški vodja je bil uveljavljen klarinetist Robert Pire. Sodelovalo je 95 tekmovalcev iz 15 držav sveta. Na zaključnem koncertu so se predstavili najboljši, podelili pa sojini tudi nagrade. SEMIČ, 4. aprila Vsepovsod je ljubezen je naslov knjižnega prvenca študentke Tjaše Žugelj, ki so ga predstavili v KD. STIC'NA, 4. aprila V KD je potekalo območno srečanje odraslih folklornih skupin in pevcev ljudskih pesmi ter godcev ljudskih viž Ena ptička priletela. ŠENTRUPERT, 4. aprila Pel zborov seje predstavilo na drugem koncertu območne revije otroških pevskih zborov. ŠMARJETA, 4. aprila - V Družbenem domu so pripravili prireditev Pozdrav pomladi z nastopi osnovnošolcev, ljudskih pevk Šmarjetk, MePZ Plastoform, ŽPZ Jasmin, folklorne skupine Plamen iz Škocjana in dramske skupine DPŽ Šmarjeta. ARTIČE, 5. aprila Ob 40-letnici delovanja je Folklorna skupina KUD Otona Župančiča povabila na jubilejni koncert v Prosvetni dom. Večer, na katerem so domačini zaplesali brežiške plese Po Jurjcvcm v povsem novih kostumih, so popestrili Trebeški drotarji in ljudski pevci Fantje artiški. Zlate Maroltove značke so za več kot dvajsetletno predanost folklorni dejavnosti prejeli: Vesna Bogovič, Irena Ivanšek ter Zdravko in Zdenka Dušič. Etnomuzikolog Mirko Ramovš je Artičanom izročil jubilejno priznanja Sklada RS LKD, Magdalena Tovornik pa priznanje Zveze ljudskih tradicijskih skupin. KRŠKO, 5. aprila - V KD je bila osrednja prireditev ob svetovnem dnevu Romov. MOKRONOG, 5. aprila Teater Otočec je v KD zaigral komedijo Stevardese padajo z neba. SEMIČ, 5. aprila Društvo Roma je v KD pripravilo prireditev ob dnevu Romov. V KD je bila na ogled gledališka predstava Schonwiesen zadnji up gospode Črnomaljske v izvedbi gledališke skupine ZIK Črnomelj. NOVO MESTO, 6. aprila - Veselo dive je bil naslov prireditve ob svetovnem dnevu Romov, ki so jo pripravili v KC J. Trdine. STUDENEC, 6. aprila Prigode iz ambulante je naslov komedije, ki jo je gledališka skupina KD Studenec uprizorila v KD. NOVO MESTO, 7. aprila Ob občinskem prazniku Mestne občine Novo mesto je v KC J. Trdine potekala slovesna akademija. Trdinovo nagrado sta prejela dolgoletni urednik revije Rast, pesnik, pisatelj in novinar Milan Markelj ter dr. Marjan Dovie. TREBNJE, 7. aprila V Knjižnici Pavla Golic je bil pogovor s pisateljem in predsednikom slovenskega pisateljskega društva Slavkom Preglom, ki ga je vodil Ivan Gregorčič. ČRNOMELJ, 8. aprila - V OŠ Loka je bila zaključna prireditev bralnega projekta Pravljični potujoči kovček v organizaciji tamkajšnje knjižnice. BREŽICE, 9. aprila Pustite nam ta svet je bil naslov koncerta območne Prizor iz I lamlcta (60 minut) v izvedbi Anton Podbevšek teatra. KRONIKA Rast 3-4 / 2008 revije mladinskih pevskih zborov v avli Ekonomske in trgovske šole. Strokovno jo je spremljal Franci Kovač. KRŠKO, 8. aprila Lutkovno gledališče Maribor je v KD gostovalo z ig-rano-lutkovno predstavo za otroke Pika Nogavička. NOVO MESTO, 8. aprila V Knjigarni Goga si je bilo mogoče ob svetovnem dnevu Romov ogledati dokumentarni film Šutka. NOVO MESTO, 9. aprila V atriju v stavbi občinske uprave na Glavnem trgu 24 so odprli fotografsko razstavo z naslovom Obrazi Syhyzma 6/34.894 in predstavo z video projekcijo video filma Jana Marolta. Razstava in film sta povezana z multimedijsko predstavo Resonanca uspeha avtorja Davida Petroviča. SEVNICA, od 9. do 10. aprila V KD je potekalo regionalno srečanje otroških gledaliških skupin Dolenjske, Posavja in Bele krajine, na katerem je nastopilo devet skupin. Strokovna spremljevalka je bila Maja Gal Štromar. ČRNOMELJ, 10. aprila V KD je bilo srečanje mladinskih pevskih zborov Bele krajine. V Knjižnici so pripravili srečanje Knjižnih moljčkov. KOSTANJEVICA, 10. aprila V OŠ je na prireditvi Življenje je lepo! govoril pater Karel Gržan. KRŠKO, 10. aprila Pesem mladih src 2008 je bil naslov območne revije mladinskih pevskih zborov v KD, ki jo je strokovno spremljala Janja Dragan Gombač. NOVO MESTO, 10. aprila V Anton Podbevšek Teatru so povabili na premiero gledališke predstave Hamlet (60 minut) v režiji Jane Milčinski in v izvedbi novomeškega gledališča. Ponovili sojo še naslednji dan. Knjižnica M. Jarca je pripravila predstavitev pesniške zbirke Odmev duše in knjige spominske proze Srečanje s seboj upokojenega prof. geografije in nekdanjega ravnatelja OŠ Vavta vas Maksa Starca. Z avtorjem se je pogovarjala Jadranka Zupančič. V klubu LokalPatriot so odprli razstavo grafik Sabine Šiler Hudoklin. V Planetu Tuš je bila na ogled otroška glasbcno-lutkovna predstava Štručka. TREBNJE, 10. aprila Gledališče Unikat iz Ljubljane je v KD uprizorilo predstavo za otroke Od kod si kruhek. ČRNOMELJ, I I. aprila Dramski krožek Kocke Srednje šole Črnomelj je v KD pripravil drugo ponovitev predstave Cvetje hvaležno odklanjamo. KRŠKO, 11. aprila - V KD je bil koncert mladih harmonikarjev iz Podbočja in gostujoče vokalne skupine Mavrica. NOVO MESTO, 11. aprila Plesne miniatureje naslov območnega srečanja plesnih skupin, ki so ga pripravili v KC J. Trdine. Srečanje je strokovno spremljal Igor Sviderski. TREBNJE, 11. aprila V CIK je bila otvoritev razstave Golievi junaki v očeh otrok OŠ Veliki Gaber in svečana akademija, na kateri so nastopili dramska igralka in prevajalka Alenka Bole Vrabec, violinistka Petra Božič in harmonikar Branko Rožman. BUČKA, 12. aprila - Bučenski ramplači so ob petletnici delovanja povabili na koncert z gosti: mladimi harmonikarji iz Podbočja, ansamblom Korak, ljudskimi pevkami s Telč, triom Kaja, Nika in Laura ter humoristi. ČATEŽ, 12. aprila V okviru prireditve Pesem in cvetje na Čatežu je bil v K D koncert MPZ vinogradnikov Čatež. NOVO MESTO, 12. aprila V klubu LokalPatriot je bila na ogled lutkovna predstava Cipitio - legenda salvadorskih Indijancev. TREBNJE, 12. aprila - Z igro Denar z. neba je v KD gostovala gledališka skupina iz Ljutomera. BELA CERKEV, 13. aprila Šmarješki igralci so v Prosvetnem domu zaigrali komedijo Podgorska sapea v režiji Marije Pavlin. ČRNOMELJ, 13. aprila V cerkvi Sv. Duha je bil koncert orkestra Nova. DOLENJSKE TOPLICE, 13. aprila - Gledališka skupina Z1K Črnomelj je v KKC uprizorila zgodovinsko dramo Schoenvviesen, zadnji up gospode Črnomaljske. NOVO MESTO, 13. aprila V Anton Podbevšek teatru je bila na ogled rekonstrukcija neoavantgardne predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki v režiji Janeza Janše. Tatjan Pregl Kobe in Rajko Čuber na otvoritvi Cubrove razstave v Galeriji Krka v Novem mestu. KRONIKA Rast 3-4 / 2008 RAKA, 13. aprila V OŠ je bila prireditev Folklora ob igri in petju. SEMIČ, 13. aprila V cerkvi sv. Stefana je potekala revija cerkvenih pevskih /borovo Bele krajine. BREŽICE, 14. aprila Igraj kolce je naslov območnega srečanja otroških folklornih skupin, kije potekalo v Prosvetnem domu. BREŽICE, 15. aprila SNG Drama je v Prosvetnem domu gostovala z gledališko igro Juliana P. Barncsa Prerekanja. Igro je režiral Boris Cavazza. NOVO MESTO, 15. aprila - V Galeriji Krka so na ogled postavili razstavo del akademskega slikarja Rajka Čubra, ki živi in ustvarja kot samostojni likovni umetnik v rojstni Brestanici. O njem in razstavijo spregovorila Tatjana Pregl Kobe, za glasbeni del pa sta poskrbela Tjaša in Jakob Kastelic. DRAGATUŠ, 16. aprila V OŠ je potekala zaključna prireditev bralnega projekta Pravljični potujoči kovček. NOVO MESTO, 16. aprila V Dolenjskem muzeju so predstavili knjigo Boruta Križa Dežela situl, življenje v starejši železni dobi, ki je izšla pri založbi Viharnik. Delo prinaša poljuden, a s stroko podprt prikaz življenja na Dolenjskem v halštatu. Delo je ilustrirala Kristina Krhin. OTOČEC, 16. aprila - V Restavraciji Tango je bila na ogled komedija z. glasbenimi vložki Najemnina v izvedbi Andreja Rozmana Roze. ŠENTJERNEJ, 16. aprila V Vrtcu Čebelica so pripravili podelitev predšolske bralne značke Mavrična ribica. Vzgojiteljica Anica Srbčič je malčke razveselila z ljudsko pravljico o volku. BRESTANICA, 17. aprila - Na gradu Rajhenburg so v Galeriji Staneta Fabjančiča na ogled postavili razstavo slikarke Mizyal Karabibcr Nacaroglu iz Turčije. ČRNOMELJ, 17. aprila- V cerkvi Sv. Duha je bil zaključni koncert solistov in komornih skupin GŠ Črnomelj. DOLENJSKE TOPLICE, I 7. aprila Kaj sc skriva za velikim trebuhom jc naslov igre, ki sojo v Hotelu Kristal uprizorili učenci topliške OŠ. HROVAČA, 17. aprila Na skednju Škrabčcvc domačije so predstavili knjigo Nebeške novice Galilea Galilcija. Z avtorjem Matjažem Veselom se je pogovarjala Nina Jerman. KRŠKO, 17. aprila V Dvorani v parku so odprli razstavo Dva pogleda, dva koraka avtorjev Rafaela Andloviča in Janeza Klavžaga, oba člana likovnega društva Oko. Na otvoritvi ju je predstavila Alenka Černelič Krošclj, za glasbeni del programa pa je poskrbela Anica Škafar Azinovič na orglah in flavstistka Petra Urek ob klavirski spremljavi Azinovičcvc. NOVO MESTO, I 7. aprila V atriju OŠ Diska je potekala območna revija mladinskih pevskih zborov, ki jo je strokovno spremljala Tatjana Mihelčič Gregorčič. V atriju Knjigarne Gogaje potekala prireditev Beri: četrtek. S Tatjano Greif, Urško Sterle in Suzano Tratnik seje o Škueevi knjižni zbirki Vizibilija in o gejevski ter lezbični tematiki pogovarjala Bariča Smole. V Knjigarni Mladinska knjiga je potekala knjižna čajanka Pod južnim nebom s predstavitvijo knjig iz sodobne avstralske ustvarjalnosti. V KC J. Trdine jc bila na opled predstava Kajetana Koviča Maček Muri v izvedbi SLG Celje. SEMIČ, 17. aprila V knjižnici je potekalo srečanje Knjižni moljčki. BREŽICE, 18. aprila — KUD Franjo Stiplovšck je v MC zaigral muzikal Briljantina. KRŠKO, 18. aprila V GŠ jc potekal I. koncert območne revije odraslih pevskih zasedb Posavja - male pevske skupine in okteti Posavje 2008. Revijo jc strokovno spremljal Tomaž Habe. METLIKA, 18. aprila V Galeriji Kambič so na ogled postavili razstavo Unescova svetovna dediščina v Nemčiji. Na kitaro je zaigral Jaka Križ. NOVO MESTO, 18. aprila V KC J. Trdine je bil slavnostni koncert Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo. - V galeriji Simulaker so odprli razstavo Darila / podarimo in prejmemo avtoric, ljubljanske ljubiteljice kulture Milene Kosec in kiparke Anje Šmajdek. SEMIČ, 18. aprila Dramski krožek Kocke Srednje šole Črnomelj jc v KD ponovil predstavo Cvetje hvaležno odklanjamo. STRAŽA, 18. aprila - V prostorih občine seje svojimi deli predstavil slikar Janez Muhvič s Hriba ob Kolpi. Kulturni program so izvedli malčki iz vrtca in šole. KRONIKA Rast 3-4 / 2008 ŠMARJETA, I S. aprila KI) Temenica je v KI) zaigralo veseloigro Jezični dohtar Petelin. BRESTANICA, 19. aprila Gledališka skupina KI) Svoboda Brestanica je povabila v Dom Svobode na ogled komedija Rayja Cooneyja Spustite me pod kovter, gospa, ki jo je režirala Margareta Marjetic. Predstavo so ponovili še naslednji dan. BREŽICE, 19. aprila V klubu MC so odprli fotografsko razstavo Zajla lest z izborom koncertnih fotografij. KRŠKO, 19. aprila Pihalni orkester Videm Krško je povabil na pomladni koncert v KI). Kot gosta sta nastopila pianistka Nika Tkalec in pevec Aljaž Farasin. NOVO MESTO, 19. aprila V klubu Lokal Patriot je bila na ogled otroška predstava Muca Copatarica. SEMIČ, 19. aprila V KI) Jožeta Mihelčiča je bila zadnja kulturna prireditev v domu pred njegovo rušitvijo. ŠENTRUPERT, 19. aprila Društvo Mavrica je pripravilo 3. srečanje ljudskih pevcev v KI). Nastopilo je sedem skupin iz različnih krajev Slovenije, gostitelj, vaški pevci iz Šentruperta, pa so predstavili svojo prvo zgoščenko Prav lepa je šentruperska fara. TREBNJE, 19. aprila V KI) je bila na ogled predstava Vdova Rošlinka. ČRNOMELJ, 20. aprila Gledališče na vrvici iz Nove Gorice je v KI) uprizorilo predstavo za otroke Volk in kozlički. BRESTANICA, 2 1. aprila Na gradu Rajhenburgje potekal kolokvij Grad Rajhenburg nekdanji samostan trapistov, danes v pričakovanju prenove. Pripravili so predstavitev gradu, na ogled pa je bila tudi fotografska razstava Ladkc Likar Kobal, ki je leta 1992 portretno dokumentirala še živeče nekdanje rajhenburške trapiste. METLIKA, 21. aprila V Ljudski knjižnici so pripravili literarni večer članov Celjskega literarnega društva. Pred knjižnico so bile na prodaj knjige Knjigarne Mladinska knjiga iz Novega mesta. NOVO MESTO, 2 I. aprila Pet minut demokracije Podoba Slovenije po letu 2004 je naslov knjige, ki sojo predstavili v Čajarni Krojač. Pogovor je vodil Janez Pezelj. APT je ponovil predstavo Hamlet (60 ur) v režiji Nine Milčinski in v produkciji AT P. NOVO MESTO, od 21. do 26. aprila Ob svetovnem dnevu knjige je Založba Goga na stojnicah pred knjigarno pripravila sejem knjig, pod skupnim naslovom Z miško na o IT pa niz prireditev, na katerih so se predstavili Nejc Gazvoda, srbski avtorji, ustvarjalci Rasti itd. V atriju knjigarne je bila ves čas na ogled razstava haig Rudija Stoparja. TREBNJE, 21. aprila V CIK je bila zaključna prireditev bralnih projektov Knjižnice Pavla Golic, na kateri je bil gost Andrej Rozman Roza. BREŽICE, 22. aprila GŠ je povabila na koncert v Prosvetni dom Znamo tudi drugače. ČATEŽ OB SAVI, 22. aprila V predverju Hotela Terme so odprli razstavo likovnih del učencev posavskih osnovnih šol v okviru 20. mednarodnega Lions likovnega natečaja za plakat miru 2007/08 Mir povsod po svetu v organizaciji Lions kluba Krško. ČRNOMELJ, 22. aprila Igraj kolee je bil naslov 25. srečanja otroških folklornih skupin v KI), ki ga je strokovno spremljal Branko Fuchs. STARI TRG OB KOLPI, 22. aprila V OŠ je bila zaključna prireditev bralnega projekta. ŠMARJETA, 22. aprila V KI) je potekalo regijsko srečanje lutkovnih skupin Dolenjske in Posavja. Nastopilo je sedem skupin, ki jih je strokovno spremljala Jelena Sitar. ADLEŠIČI, 23. aprila V OŠ so pripravili zaključno prireditev bralnega projekta Pravljični potujoči kovček. BREŽICE, 23. aprila Dramski igralec Anatol Štern je v dvorani Savice Zorko v Knjižnici uprizoril monodramo dr. Matjaža Kmecla Trubar pred slovensko procesijo v počastitev svetovnega dneva knjige in 500. obletnice rojstva Primoža Trubarja. KRŠKO, 23. aprila Ob svetovnem dnevu knjige je v parku pred Valvasorjevo knjižnico potekal 6. knjižni bazar. Nastop španskih folklorilstov na Slofolku. Vse loto v Kroniki: Milan Markelj KRONIKA Rast 3-4 / 2008 NOVO MESTO, 23. aprila Ob slovenskem in svetovnem dnevu knjige je literarna sekcija Snovanja pri DU Novo mesto v domu starejših pripravila recital petih ustvarjalcev. BREŽICE, 24. aprila Upravna enota je odprla likovno razstavo Tuga Lebiča Brežice Vrbina in okolica. ČRNOMELJ, 24. aprila V knjižnici je bilo srečanje knjižnih moljčkov. MHTL1K.A, 24. aprila Toni Gašperič seje v Belokranjskem muzeju pogovarjal z Ladom Ambrožičem ml., avtorjem knjige Novljanovo stoletje. NOVO MESTO, 24. aprila Gledališče GGNeNi iz Grosuplja je v Knjižnici M. Jarca zaigralo gledališko predstavo ameriškega pripovednika Jeroma I). Salingerja Odličen dan za ribe bananarice v dramatizaciji Gorana Gluviča. BREŽICE, 25. aprila V cerkvi sv. Roka je bil koncert MePZ Viva z gostoma, dekliškim pevskim zborom Radost iz Godoviča in Akademskim pevskim zborom Franceta Prešerna iz Kranja. ČRNOMELJ, 25. aprila Jurjevo pred desetletjem je naslov fotografske razstave, ki sojo odprli v črnomaljski kavarni. DOLENJSKE TOPLICE, 25. aprila Dnevu upora proti okupatorju, 500-letnici rojstva Primoža Trubarja in 65-letnici Kočevskega zbora je bila posvečena svečana akademija v KKC. Zbranim je spregovoril predsednik OZZB za vrednote NOB Uroš Dular, topliški župan Franc Vovk, v kulturnem programu pa so nastopili topliški MePZ, MePZ upokojencev iz Straže, recitatorji, osnovnošolci idr. KOSTANJEVICA, 25. aprila OŠ Jožeta Gorjupa je pripravila 19. otroški ekstempore z naslovom Mostovi, na katerem je sodelovalo 70 mladih likovnikov iz Slovenije in tujine. Na otvoritvi del v Lamutovem likovnem salonu je bil slavnostni govornik ljubljanski župan Zoran Jankovič, o razstavijo spregovorila Jasna Kocuvan, v programu pa so sodelovali učenci šole, kostanjeviški pihalni orkester in artiški tamburaški orkester KUD Otona Župančiča. LJUBLJANA, 25. aprila Društvo Rastoča knjiga je v prostorih NUK podelilo nagrado rastoča knjiga akademiku in pesniku Tonetu Pavčku ob njegovi osemdesetletnici kot priznanje za vse, kar je dobrega naredil za slovensko kulturo in ugled Slovenije v svetu. METLIKA, 25. aprila Začel se je dvodnevni festival ulične umetnosti, filma in glasbe. MIRNA, 25. aprila V Domu Partizan je bila prireditev Za Mirno z ljubeznijo. NOVO MESTO, 25. aprila V KC J. Trdine je potekala regijska revija plesnih skupin Dolenjske, Bele krajine in Posavja pod skupnim naslovom Plesne miniature. Gost Literarne preje v Knjigarni Gogaje bil Jurij Hudolin. RIBNICA, 25. aprila - V cerkvi sv. Štefana je bil dobrodelni koncert Lions kluba Ribnica, na katerem so nastopili dekliški pevski zbor Deorina in Karl Jenkins. ČRNOMELJ, 26. aprila V Galeriji Laterna so odprli razstavo Marije Mestek. Na trgu pred cerkvijo Sv. Duha je potekalo likovno ustvarjanje, nastopi folklornih skupin in druge prireditve v okviru jurjevega. DOBOVA, 26. aprila Gasilski pihalni orkester Loče je v KD pripravil z mažoretkami koncert Z glasbo okoli sveta. MOKRONOG, 26. aprila Pozdravljen, praznični dan, je bil naslov prvega dela območne revije odraslih pevskih zborov v KD. BREŽICE, 27. aprila V ateljeju Vladke Sumrek v Črncu so odprli razstavo del, nastalih na otroški likovni koloniji Počitnice 2008. TREBNJE, 27. aprila - V KD je potekal drugi del območne revije odraslih pevskih zborov pod naslovom Pozdravljen, praznični dan. NOVO MESTO, 30. aprila V KC J. Trdine sije bilo mogoče ogledati 4. mednarodni folklorni festival SloFolk. Predstavile so se folklorne skupine iz Bosne in Hercegovine, Češke, Madžarske in Španije ter domača folklorna skupina Kres iz Novega mesta. V petih dneh so festivalski koncerti potekali še v Šentvidu pri Stični, Šmartnem pri Litiji in v Artičah. V klubu Lokal-Patriot je bila projekcija kratkih filmov novomeških filmskih avtorjev Nejca Gazvode in Filipa Robarja Dorina. ŠENTJERNEJ, 30. aprila Na hipodromu je potekalo I I. prvomajanjc -rockovanje in kresovanje z nastopi skupin. Uporabljene kratice: AGRFT: Akademija za gledališče, radio, film in televizijo DU: društvo upokojencev CIK: center za izobraževanje in kulturo GD: gasilski dom, gasilsko društvo GŠ: glasbena šola JSKD: .lavni sklad za kulturne dejavnosti KC: kulturni center KS: krajevna skupnost KKC: kultumo-kongresni center KD: kulturni dom, kulturno društvo KUD: kulturno-umetniško društvo KS: krajevna skupnost MC: mladinski center MePZ: mešani pevski zbor MPZ: moški pevski zbor MK: Mladinska knjiga MKK: mladinski kulturni klub OPZ: otroški pevski zbor OŠ: osnovna šola PGD: prostovoljno gasilsko društvo PZ: pevski zbor R1C: razvojno-izobraževalni center SAZU: Slovenska akademija znanosti in umetnosti TD: turistično društvo Z1K: zavod za izobraževanje in kulturo ZKD: zveza kulturnih društev ŽPZ: ženski pevski zbor BREŽICE, aprila Šestnajstim varovancem enote Varstveno delovnega centra so v Knjižnici podelili Kekčeve bralne značke. KOSTANJEVICA, aprila Učenci so v OŠ Jožeta Gorjupa pripravili 4. Gorjupov literarni večer. NOVO MESTO, aprila - V klubu LokalPatriot seje s prvo samostojno razstavo, izbranimi grafikami, predstavila novomeška ljubiteljska likovna ustvarjalka Sabina Šiler Hudoklin. V Galeriji RIC so odprli razstavo Novo mesto v mavrici 14 ljubiteljskih slikarjev, članov Likovno-kulturnega društva Mavrica. Delaje predstavil mentor skupine Marjan Maznik, glasbeni pridih dogodku pa so prispevali učenci GŠ Marjana Kozine Novo mesto. Indonezijski veleposlanik v Republiki Sloveniji Tryyona Wibowa je GŠ Marjana Kozine in njenemu ravnatelju Zdravku Hribarju na slavnostni akademiji ob občinskem prazniku podelil častno priznanje indonezijske vlade za širjenje indonezijske kulture v Novem mestu in Sloveniji. V novomeški glasbeni šoli namreč uporabljajo indonezijske tradicionalne instrumente kalintage in anklunge. - V avli Policijske uprave je direktor mag. Anton Olaj odprl razstavo likovnih del Franca Urbančiča, člana KUD Revoz. Pri banjaluški podružnici Združenja književnikov Srbske v zbirki Sodobna poezija je izšla nova, dvojezična pesniška zbirka novomeške pesnice Marjance Kočevar z naslovom Kristalis. Za likovno popestritev knjige je poskrbel novomeški slikar Janko Orač. V Dolenjskem muzeju so ob dnevu upora proti okupatorju povabili na ogled filma o Novem mestu skozi čas in stalne razstave NOB. V založništvu celjske Mohorjeve družbe je izšla nova knjiga novomeškega pesnika Smiljana Trobiša z naslovom Tam so daljave čiste. Med desetimi finalisti za ugledno književno nagrado kresnik, ki jo časopisna hiša Delo podeljuje /a najboljši slovenski roman leta, je ponovno mladi in uspešni novomeški pisatelj Nejc Gazvoda, ki se za to nagrado poteguje z romanom Sanjajo tisti, ki preveč spijo. RABZOR, aprila - Gost 51. Razborskega večera je bil šolski zdravnik in psihoterapevt dr. Viljem Ščuka iz Novega Gorice. SEVNICA, aprila V galeriji na gradu seje na 22. samostojni razstavi predstavil mariborski kipar Franc Tobias, prijatelj sevniških umetnikov. Umetnika je predstavila mariborska kustodinja Andreja Boriti. ŠMARTNO PRI LITIJI, aprila V KD je potekalo 28. srečanje tamburašev in mandolistov Slovenije. Nastopilo je 15 skupin iz. vse Slovenije. Srebrno priznanje sta prejeli tamburaški skupini OŠ Dragatuš in metliške folklorne skupine Ivana Navratila; zlato priznanje je šlo v roke Tamburaškcmu orkestru GŠ Črnomelj in Tamburaški skupini Viniški tamburaši KUD Otona Župančiča Vinica. Tamburaška orkestra KUD Otona Župančiča Artiče in Dobreče pa sta si priigrala še dve zlati posebni nagradi. KRONIKA Rast 3-4 / 2008 RAST REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LETNIK XIX., JULIJ 2008, št. 3-4 (117-118), ISSN 0353-6750, UDK 050 (497.4) IZDAJATELJICA: Mestna občina Novo mesto, zanjo župan Alojz Muhič SOIZDAJATELJICE: Občine Črnomelj, Dolenjske Topliee, Mirna Peč, Mokronog-Trebelno, Semič, Straža, Šentjernej, Šentrupert, Škocjan, Šmarješke Toplice, Trebnje in Žužemberk ter Knjigarna Goga SVET REVIJE: Predsednica sveta: Staša Vovk (Mestna občina Novo mesto), člani: Rudolf Cerkovnik (Žužemberk), Anica Jakša (Semič), Marjan Grahut (Šmarješke Toplice), Ksenija Khalil (Črnomelj), Cvetka Klobučar (Škocjan), Jože Kumer (Dolenjske Toplice), Mitja Ličen (Knjigarna Goga), Stane Peček (Trebnje in Mokronog-Trebelno), Aleksander Rupena (Mirna Peč), Ida Zagorc (Šentjernej), Jože Zupan (Šentrupert) UREDNIŠTVO: Bariča Smole (odgovorna urednica), Ivan Gregorčič (namestnik odgovorne urednice, Literatura), Dragica Breščak (Kultura), dr. Marko Koščak in Joža Miklič (Družbena vprašanja), Milan Markelj (Odmevi in odzivi), Janko Orač (likovni urednik) NASLOV UREDNIŠTVA Mestna občina Novo mesto, Seidlova I, 8000 Novo mesto, s pripisom: IN TAJNIŠTVA: za revijo Rast, tel.: (07)39-39-253, faks: (07) 39-39-208, elektronska pošta: rast@novomesto.si. SPLETNA STRAN www.revijarast.com TAJNIK REVIJE: Franc Zaman Uradne ure ob sredah od 9. do I3. ure, tel.: (07) 39-39-210 in 041-845-729. LEKTOR: NAROČNINA: PRISPEVKI: NAKLADA: Peter Štefančič Podračun Mestne občine Novo mesto, št. 01285-0100015234, s pripisom: za revijo Rast. Letna naročnina za fizične osebe je 18,80 EUR, za pravne osebe 31,30 EUR. Ta številka stane v prosti prodaji 4,20 EUR. Odpovedi so možne samo v začetku koledarskega leta. Rokopise sprejemajo tajnik revije in uredniki. Nenaročenih rokopisov in drugih gradiv ne vračamo. Želeno je, da so prispevki napisani z računalnikom, stiskani v dveh izvodih s širokim razmikom (30 vrst na stran). Zapisi naj bodo shranjeni v formatu MS Word, rti'ali lxt. 500 izvodov PRIPRAVA ZA TISK: MiM TISK: Tiskarna Novo mesto Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98) je revija uvrščena med proizvode, za katere se obračunava davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 odst. Izhaja dvomesečno PODPORNIKI: Izid te številke so podprli: Mestna občina Novo mesto. Ministrstvo Repub- like Slovenije za kulturo, občine soizdajatcljice, Krka, d. d., Trimo Trebnje. SODELAVCI TE ŠTEVILKE David Bedrač, prof. slovenščine, Ptuj Kasto Božič, svobodni novinar, Novo mesto Boris Golce, dr. zgodovinskih znanosti, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Marka Kosa, Ljubljana Ivan Gregorčič, prof. slovenščine in književnosti, OS Mirna na Dolenjskem, Rakovnik pri Šentrupertu Stanislav Južnič, dr. fizikalnih znanosti, Ljubljana Oži Lorber, prof.umet. zgodovine, višja kustosinja, Posavski muzej Brežice Zilhad Ključanin, pisatelj, pesnik, urednik iz BiH Borut Križ, univ.dipl. arheolog, višji kustos, arheolog, muzejski svetovalec, Dolenjski muzej Novo mesto, Novo mesto Lidija Markelj, univ.dipl. novinarka. Dolenjski list, Novo mesto Joža Miklič, univ.dipl. ekonomistka, svetovalka, generalistka, Novo mesto Goran Milovanovič, univ.dipl. sociolog kulture in filozof kustos, Galerija Božidarja Jakca, Kostanjevica na Krki Tone Pavček, pesnik, prevajalec, urednik, Ljubljana Stane Peček, glasbenik, kulturni delavec, Mokronog Aleksandra Rošer, univ.dipl. umetnostna zgodovinarka in kustosinja, Mislinja Zorka Škrabi, prof zgodovine in sociologije, arhivska svetovalka, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino, Novo mesto Bariča Smole, urednica, pisateljica in prevajalka, Trebnje Maja Smole Dordevie, prof. biologije, oblikovalka. Nova Gorica Marica Škorjance, prof. slavistike, Ljubljana Franci Šali, prof. sociologije, Vavta vas Zlatko Topčič, dramatik, pisatelj, scenarist in urednik, Sarajevo Suzana Tratnik, magistra sociologije, pisateljica, prevajalka, publicistka, Ljubljana Igor Vizjak, univ.dipl. sociolog, Razvojni center Novo mesto. Straža MESTNA OBČINA NOVO MESTO