TAM ZA VRTOM CRESNJEVIM.
Zložil Bogumil  Gorenjko.
Tam za vrtom črešnjevim mi potoček valčke šteje — tam mladost že zdavnaj moja dneve je seštela vse.
Tam za vrtom črešnjevim pečo deklica splahuje, se v vodici ogleduje, in rdi:  „o lepa si!"
Tam za vrtom črešnjevim šetajo spomini  moji: daleč  mislijo nazaj, ko sijal mi je še maj tam za vrtom črešnjevim.
DEKLICJA SLUTNJA.         DOLENJSKA IDILA.
Zložil Bogumil Gorenjko.
0  tistih  dni
pri nas še ni,
ko v njih pšenica dozori,
ko prepelica se umika
pred srpom
za pet pedi . . .
In dekle zanje, in sladke sanje ji v srcu klijejo, da ji oči kar sijejo v veseli nadi:
O  drugo leto že imela svojo njivo bo, o drugo leto že vse lepša žetev bo!
Oj to bo čas,
ki duša težko čaka nanj
a tistih  dni
še ni pri nas!
Zložil Bogumil Gorenjko.
Oj zapojte ptičke, moje ve sestričke, pojte pesem njiv!
Pa so pele ptičke;
„0j nihče ne ve, zakaj jagoda se je napela, oj nihče ne ve, zakaj je pšenica dozorela kar čez noč!
Oj sinoči, v jasni noči, ko smo me še  cule, šel čez polje je Gospod, pa je blagoslovil plod:
— Jagoda ti zlata,
ti boš moja kri,
oj pšenica ti bogata,
ti Telo boš moje —
naj te Oče moj blagoslovi!
In vzdrhtelo je vse polje kakor deteta srce, kadar blagoslov očetov čezenj gre ..."
KMETISKA.
Zložil Bogumil Gorenjko.
Pšenica že zlata je vsa,
in moje srce je doma,
in moje  srce je spet kmet!
Poglejte, zlato se rumeno čez polje razlilo je, in glejte,  kaplje krvi rde med pšenico-zlatico kot makov cvet — to naša je kri!
O za zlato
trpeti se mora!
In v potu obraza
boš jedel svoj  kruh —
to, kmetje, je naša pokora!
Pa kadar pšenica zori sred rodnih grud, sred naših polj, o kdo bi mislil na bol, o kdo bi mislil na trud!
FANTOVSKA.
Zložil Bogumil  Gorenjko.
Kadar na večer \    v polja pride mir, pesmica na vasi naša se oglasi —:
Kdo čez dan je brusil koso, kdo je deteljo kosil; kdo v ogradi snope vezal, kdo jih vozil je domov?
Deteljica, vsa rdeča, pravi, da je leto že, v žitu deklica cveteča poje, da je žetev že!
Kdo bi deteljo pokosil, da nas fantov ni; kdo bi pač povezal snope mladim deklicam sred polja, da nas fantov ni!
^§
—   209   —
27