-----   2   ____
Narodno-gospodarske stvari.
Delo z rokami nasproti delu z mašinami.
Ali me ne bode jutri ali morebiti že danes spod-rinila m a sina? — tako se skrbno vprašuje delavec, in cel6 kadar zaspi, v sanjah sliši ropot koles, ki gonijo mašine, in ki mu žugajo še ta košček kruha vzeti, ki ga danes ima?
In ta skrb ni prazna. Koliko delavcem so dandanes mašine res že vzele ves zaslužek! Fužine delajo z ina-šinami, kjer je prejšnja leta priden kovač sukal kladvo; mašine izdelujejo žeblje in igle, ki so jih poprej delali žeblarji (cvekarji); mizarjem so stružnice, rezbarice in druge mašine vzele mnogo zaslužka; mašine, ki izdelujejo pile, podkve, verige, kaveljne, šivanke, kopita, doge itd. so mnogim rokodelstvom snedle kruh; predilnice, kjer se po 50.000, pa tudi 100.000 vretenec suče, so brezštevilnim predicam in predivcem iz pridnih rok vzele vreteno. Mašine, ktere tko, so vzele tkalcem delo in sto in sto tisoč tkalcev je ob zaslužek. Mašine, ktere same šivajo in pleto (štrikajo),   vzele   so  šivaricam in
pleticam dela. Papirnice z mašinami so ustavile papirnice, kjer so pred le roke delale.
In kdo more že danes reči, kakošne druge mašine se bojo še iznašle, da namestujejo človeško roko?
Tako vprašanje si stavi boječ rokodelec, in ker vidi, da znajdeb človeškega uma ne more ovirati, ker so na korist človeštvu, misli in misli, duhta in duhta, kako bi odvrnil od sebe še večo škodo in si vendar prislužil kaj kruha.
V tolažbo pridnim delavcem moremo to reči: Če tudi so mašine dobrotljive znajdbe, vendar je meja, čez ktero ne morejo seči, in meja, ktera mašinam kliče „stojte!" je ta, da je mašine ondi konec, kjer se začne delo s premišljevanjemin svobodna umetnost.
Kakor pajek svojo pajčevino zmiraj enako prede, kakor čbela svoje celice zmiraj enako izdeluje, kakor lastovica svoje gnjezdo zmiraj enako zidari, tako mašina zmiraj le po istem kopitu dela. Človeška roka pa pre-minja in boljša svoje delo, ker um in pamet jo vodi v vsacem trenutku, da zmiraj kaj novega, kaj lepšega lahko stvari. Pri kmetijskih delih je prevdarka treba, ki ga nimajo  mašine, — pri  rokodelcih,   kjer je pre-
-----    3    -----
mislika treba, ne zadostuje slepa inasina sama, in kjer je umetnosti treba, masina ne zmore.
Moč vode, sape in pare ni nadomestila roke, ampak roko je le olajšala teškega dela in slepega hlap-čonskega dela, da se je človek znebil teh težav in da svoj um more obračati na delo, kjer je prevdarka, kjer je umetnosti treba.                                      (Kod. prih.)
----    10   ----
Narodno-gospodarske stvari.
Delo z rokami nasproti delu z mašioami.
(Konec.)
Mnoga rokodelstva se nikdar ne bojo dala po ma-šinah opravljati; roka bode v nekterih delih zmiraj ostala orodje, ktero vodi človeški um.
Vprašanje je po takem, kako se more rokodelec varovati, da mu mašine ne vzamejo vsega kruha?
Odgovor na to vprašanje je ta, da svoj um in svojo pamet vpreže in da ta dva vodita roko in se tako navadno rokodelstvo loči od umetnosti.
Delavca takega, kteri brez omikane pameti in brez ume talnega duha le samo robotno ali tlačansko kako delo opravljati zna, lahko mašina ob kruh pripravi ; takemu pa, čegar roko um in umetalni duh vodi, se ni tega bati. To že velja pri delih v domačem gospodarstvu in pri kmetijstvu: za grobo perilo imamo mašine, fino perilo more le roka perice prati; sejati, mlatiti, skopo rezati se more z mašinami; drevesa cepiti, sadje obirati, grozdje trgati itd., to^more le roka. Se bolj pa velja to od obrtništev. Ce tudi imamo izvrstne mašine predilnice, si vendar predice, ki v Indii in Belgii predejo mušelinovo prejo, veliko zaslužijo, in tisoč in tisoč čipkaric (delavek, ktere čipke ali Jšpice delajo) sinaAngležkem, Francozkem, v Belgii inSvajci še dober kos kruha služi, če tudi je mnogo izvrstnih mašin čipkarnic v teh deželah. Veziljam (štikaricam), ki tako rekoč z iglico malajo, se od mašin šivaric nimajo nič bati. Umetnim ključarjem, umetnim mizarjem, rez-Ijarjem itd. ni treba strahu imeti pred mašinami. Kjer koli rokodelstvo prestopi v umetnost, ondi je konec mašinam; takim delom je le umetna človeška roka kos.
Kaj je tedaj dandanes rokodelcem treba, da si vkljub vsem mašinam morejo pošten kos kruha služiti?
Učiti, mikati, izobraževati se jim je treba v vseh tistih vednostih, ktere segajo v njih rokodelstvo: treba je učiti se risanja, pridobiti se dobrega okusa, učiti se mehanike, fizike in kemije in sploh vsega, kar iz tlačanskega delavca in rokodelca naredi umnega rokodelca in mislečega umetnika.
Zato pa je treba šol, kterih nam v Avstrii še zel6 manjka, — treba pa je tudi, da rokodelce in gospodarje prešine ta zavest, da se je treba učiti.
Ker so tako dolgo v Avstrii zanemarjene bile učilnice za obrtnijstvo in kmetijstvo, in nismo imeli druzih šol kakor šole za nemški abece (od tod ime »nemških šol") in pripravljajoče šole za pravoslovce, zdraviloslovce in bogoslovce, to je, tako imenovane „la-tinske šole", ni čuda, da so naši obrtniki in rokodelci tako zaostali. Pa ravno zato se tudi ni čuditi, da so Francozje v tem, kar se tiče okusnega obrtnijstva, prekosili vse druge narode, kajti oni imajo šole in učilnice za te razdelke človeškega življenja že davno. In da je res tako, pričala je obrtnijska razstava, ki je lani bila v Parizu.
Zato le poduka več in več dobre v o 1 j e učiti se! — in človeški umetni roki ni se treba bati, da si ne bo mogla kruha služiti.