Sejalec je šel seme sejat. In ko je sejal, ga je nekaj padlo poleg pota in je bilo pohojeno in ptice neba so ga pozobale. Drugo je padlo na skalo; in ko je pognalo, je usahnilo, ker ni imelo vlage. Drugo je padlo v sredo med trnje; in trnje, ki je z njim zraslo, ga je zadušilo. Drugo je padlo na rodovitno zemljo in je zraslo in obrodilo stoteren sad. Zarja zmagoslavja Velika noč! „Dan, ki ga je naredil Gospod!“ Zarja, po kateri hrepene neštevilne množice. Jutro, v katerem zvonovi, cerkveni obredi in veličastni napevi oznanjajo sijajno novico: Velika noč! Zahaj ima ta praznik tako globok smisel tudi p naši dobi? Kakšen nauk nam prinaša v temah zmede? Velika noč je, bratje, zgodba o nezaslišanem odkritju: Kristus živi! Živi tisti Kristus, ki je na veliki petek v strašnih mukah in ponižanju umrl na križu. In ker On živi, bomo živeli tudi mi. Tako nas ta čudovita novica osvobaja od strahu, ki je globoko ukoreninjen v naših dušah, strahu pred smrtjo. Na večno vprašanje: „Ali more mrtev človek oživeti?“ — nam velikonočno jutro odgovarja: „Kakor vsi ljudje umrjejo v Adamu, tako bodo vsi oživeli v Kristusu.“ Kristus živi! To je prvi vidik blagovesti velikonočnega jutra. Toda Kristus tudi zmaguje! In s tem nas rešuje drugega strahu, strahu pred porazom. Kristus ni samo od mrtvih vstal. On je smrt premagal za vse čase. In zaradi tega je velikonočna zarja zarja največje in najpomembnejše zmage v zgodovini človeštva. Zaradi te zmage so učenci polni veselja in naša velikonočna pesem more smelo klicati: „Kje, smrt, je zdaj premaga tvoja in tvoje ostro želo kje? Veselo upa duša moja, življenje večno čaka nje. Moj Jezus je od smrti vstal, kraljestvo smrti pokončal! Aleluja, aleluja, aleluja!“ Velika noč je iz mučenca napravila najsijajnejšega zmagovalca vseh časov. Zmagi krivice, sovraštva in laži na veliki petek je naš Gospod odgovoril z zmagoslavjem velikonočnega jutra. To jutro je svet prvič spoznal, da laž, sovraštvo, nasilje, krivica in pohlepnost niso največje sile na zemlji. Zato je velikonočni praznik po svojem smislu eden glavnih razlogov, da je življenje — kljub svoji trdosti — vredno življenja. Kajti v njem imamo jasen dokaz, da je resnica močnejša od laži, pravica močnejša od krivice in ljubezen močnejša od sovraštva. Gospod je vstal! Veselimo se, bratje in sestre, tega najpomembnejšega dogoaka v zgodovini človeštva. Gospod je vstal veličastno in s tem dokazal svoje božanstvo. S tem je tudi za nas dokončno premagal smrt, krivico, laž in sovraštvo. Tudi za nas! A. S. Gregor Baum, znani kanadski pisatelj in poznavalec vesoljnega cerkvenega zbora je v članku „Drugi vatikanski koncil in Judje", ki ga v priredbi Gregorija Mali prinaSamo. bralcem,, dejal: ,,Xa3o krSčansko glodanje ne bo popolno, če se no bomo1 živo zavedali, da je judovsko ljudstvo nujno povezano s Cerkvijo." Vesoljni zbor o Judih Vatikanski cerkveni zbor hoče obnoviti katoliško življenje in delovanje Cerkve prilagoditi zahtevani moderne dobe. To je torej popolnoma katoliška zadeva. Res se udeležujejo vesoljnega cerkvenega zbora opazovalci iz drugih ver-ekih skupin, vendar vesoljni cerkveni zbor z njimi ne bo imel posebnih razprav. Sicer pa je papež Janez XXIII. jasno povedal, da ima vesoljni cerkveni zbor namen izpeljati obnovitev katoliškega življenja tako, da bo tudi upošteval zedinjenje vseh kristjanov in nemir tistih, ki so zunaj katoliške Cerkve. Vesoljni cerkveni zbor naj bi bil nekak zunanji izraz vesoljne medsebojne ljubezni. Papež Janez XXIII. je izjavil: „Kaj naj mislimo o tistih bratih, ki imajo vedno svoje posebno mesto v naši ljubezni, pa so se ločili iz naročja naše Cerkve? Kaj naj mislimo o velikanski množici človeških bitij, ki še ne nosijo na čelu Kristusovega znamenja, pa so božje stvari? Bodite prepričani, da zelo spoštujemo vse, kar morajo povedati in kar bi radi storili. Zato vesoljni cerkveni zbor ni samo teoretičen sestanek, ampak združba, polna življenja, ki s svojimi očmi gleda na ves svet in ga objema s svojimi rokami, hiša, ozaljšana za poseben praznik in ožarjena s pomladnim sijajem. Vse to je Cerkev, ki želi ljudi sprejeti v svoje naročje.“ Delo za krščansko edinost prav nič ne nasprotuje vesoljnemu cerkvenemu zboru. Kolikor bolj preučujemo razloge, zaradi katerih so se kristjani ločili od Kristusove Cerkve, toliko bolj spoznavamo, da more katoliška Cerkev veliko storiti, da se bodo odstranile ovire, ki zapirajo pot do tako zaželjenega zedinjenja vseh kristjanov. Božja zgradba Cerkve je v zvezi z vsakokratnimi zgodovinskimi razmerami. Zato se more zgoditi, da človeški obraz Cerkve ne razodeva njene božje skrivnosti tako, kakor bi jo moral. Človeški obraz Cerkve more za nekaj časa zakriti gotova polja krščanskega razodetja. Kadar se katoliško življenje popolnoma ne strinja z evangelijem in z naukob Cerkve, tedaj mi, ki smo njeni udje, oviramo krščansko edinost in spravo sveta s Kristusom. Tako vesoljni cerkveni zbor gleda na obnovo Cerkve, ki je naše upanje. Obnova vsega katoliškega življenja je prispevek Cerkve za krščansko edinost in za mir v družini človeškega rodu. Vendar, ker je ta način mišljenja nov v katoliški Cerkvi, bo II. vatikanski cerkveni zbor le začel kritično raziskovati različna področja cerkvenega življenja in tako dajal pobude, da se odpravijo najbolj vidne napake. Cerkveni zbor ne bo izvršil, ampak le začel vesoljno gibanje za edinost v Cerkvi. KAJ MORE VESOLJNI CERKVENI ZBOR STORITI ZA JUDE? Važnost tega vprašanja na prvi pogled še ni jasna. Razgovori med najvišjo oblastjo katoliške Cerkve in različnimi zastopniki judovske vere bi prav nič ne koristili, toda ne samo zato, ker bi bilo težko najti skupino, ki bi zastopala vse judovske voditelje, ampak še iz globljega razloga. Katoliško Cerkev loči od sinagoge vera v Jezusa Kristusa. Prav zato se zdi, da bi bila vsa verska pogajanja brez uspeha. Vendar, če to vprašanje motrimo z večjo pozornostjo, bomo takoj ugotovili, da more katoliška Cerkev mnogo storiti, da se bodo odstranile ovire, ki ločijo kristjane in Jude. Predvsem je potrebno, da bolj jasno pokaže ljubezen, ki jo ima do izraelskega ljudstva in do vseh rodov na svetu. Vesoljno gibanje za edinost med kristjani je rodilo ponižnost nove vrste. Začeli smo se resno spraševati, kakšno odgovornost imamo pred Bogom, ker smo imeli premalo vere, ali bili brezbrižni zanjo. Ali smo si že kdaj predstavili sliko Cerkve, ki bi ji manjkalo ljubezni? Ali smo vztrajali v kakih trditvah, ki ne soglašajo popolnoma s katoliškim naukom? Ali smo dopuščali, da nas je zapeljal posvetni duh in mu prilagodili rvoje mišljenje in delovanje? Ta duh ne prihaja iz evangelija, ampak iz blodenj človeškega srca. Poleg duha nove ponižnosti je vesoljno gibanje za edinost prineslo še drug prispevek h krščanskemu pojmo- vanju judovske zadeve. Začeli smo ugotavljati, koliko smo tudi mi katoličani odgovorni, da so se Judje oddaljili od Cerkve. Spoznali smo najprej, da so v evangeliju nravna načela, ki jih nismo oznanjevali vedno dovolj jasno in odločno. Potem pa so vplivale na nas tudi izmišljene bajke o Judih. Te bajke nasprotujejo nauku svete Cerkve. Nujno je potrebno, da spremenimo svoje mišljenje v tej zadevi. Duhovna obnova nas samih bo Cerkvi pomagala, da bo uspešno delala za boljše razumevanje in za večjo ljubezen med kristjani in Judi. Še več! Na ta način moremo bolj uspešno oznanjevati Kristusovo blago-vest vsem ljudem. Govorili bomo zdaj še o bratstvu, ki mora biti med kristjani in Judi in ki Kristus Kralj vseh narodov pa hoče II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor še bolj pojasniti in utrditi. Da ima Cerkev resno voljo, delati za to bratstvo, spoznamo iz nagovora, ki ga je papež Janez XXIII. imel oktobra 1960 na zastopnike United Jewisb Appeal. V tem nagovoru je dejal: „Res je velika razlika med tistimi, ki sprejmejo samo staro zavezo in med tistimi, ki imajo za svojo najvišjo postavo in vodnico novo zavezo. Vendar ta razlika ne nasprotuje bratstvu, ki ima svoj skupni izvir. Vsi smo namreč otroci istega nebeškega Očeta. Zato mora nad vsemi kraljevati sijaj ljubezni in življenja po njej.“ GLAVNA NAČELA Prvo splošno načelo, ki je tudi del svetopisemskega razodetja, je dostojanstvo človeške osebe. Človek je božja podoba. Svet gleda večkrat v človeških bitjih samo lutke ali številke. Iz bioloških, narodnostnih in verskih razlogov sovraži gotove skupine ljudi. Zato je izredno važno, da Cerkev jasno in slovesno oznanja, da je Rog človeka ustvaril po svoji podobi in se zato zaradi svojega edinstvenega dostojanstva in vzvišenega življenjskega cilja loči od vseh drugih stvari v vidnem stvarstvu in jih visoko nadkriljuje. Ko Cerkev oznanja svetopisemski nauk o človeku, obsoja vse vrste rasizma ali organiziranega sovraštva. Prav zato sc tudi dejansko prizadeva, da bi zatrla na svetu vsako sovraštvo do Judov. O tem je papež Janez XXIII. že govoril v svoji okrožnici „Mir na zemlji“. Takole pravi: „V vsakem dobro organiziranem in koristnem človeškem sožitju je treba postaviti za temelj načelo, da je vsako človeško bitje oseba, to se pravi, da ima svojo človeško naravo. Iz te narave z razumom in svobodno voljo izvirajo istočasno pravice in dolžnosti. Ker so splošne, so nedotakljive. Nihče mu jih ne sme vzeti. Če dostojanstvo človeške osebe gledamo v luči razodetih resnic, je nujno, da ga še bolj cenimo. Človeka je namreč Jezus Kristus odrešil s svojo krvjo. Nadnaravna milost pa ga je naredila za otroka, prijatelja Boga samega in za dediča večne slave.“ To so resnice, ki jih ljudje danes radi poslušajo, človek želi spoznati to, kar v resnici je. Msgr. Oesterreicher je o tem napisal članek z istim naslovom. Cerkev ima nalogo, da oznanjuje božje razodetje tudi o človekovi naravi in o njegovem poklicu. Toda poleg spoštovanja, ki ga vera izkazuje vsem ljudem, je še drugo nravno načelo, ki ga obsega svetopisemski pogled na človeški cilj. Kadar govorimo o svetopisemskem nauku, da je bil človek ustvarjen po svoji podobi; da mu je Bog sam določil cilj; da na zemlji služi svojemu Stvarniku in ga ljubi, da se po veri združi s svojim nebeškim Očetom, po smrti pa ga dobi v popolno posest, tedaj spoznamo, da je še neko področje človeške osebnosti, ki je tako sveto, da nima nihče — ne posameznik ne družba — pravice stopiti nanj. Če družba ne varuje duhovne svobode, ne more človek doseči sreče, za katero je ustvarjen. Verska svoboda je dobrina, ki jo je proglasilo sveto pismo. Tudi prava vera, ki jo je Bog sam razodel, ne koristi človeku, če mu je vsiljena proti njegovi volji. Zato bi morala Cerkev obenem z dostojanstvom človeške osebe oznanjevati tudi versko svobodo za vse ljudi in delati za to, da bi vlade, kakršnekoli so že, spoštovale to dobrino, ki je del človekovih naravnih pravic. Vsak, kdor po- zna življenje modernega sveta, posebno tisti, ki žive v verskih skupinah, dobro vedo, da sta ti dve načeli, ki ju je proglasil vatikanski vesoljni cerkveni zbor, znaten prispevek k delu za krščansko zedinjenje, za globlje razumevanje bratstva z judovskim ljudstvom, za mirno sožitje vse človeške družine. Že v okrožnici „Mir na zemlji“ je papež Janez XXI11. prehitel koncilsko izjavo, ko je rekel: „Med človekovimi pravicami je treba priznati tisto, ki nalaga dolžnost, častiti Hoga tako, kakor zahteva nepokvarjena vest in izpovedovati vero zasebno in javno. Zakaj — kakor prav dobro poudarja Laktancij — smo se zato rodili, da Bogu Stvarniku tako služimo, kakor je prav in kakor moramo, da samo njega iščemo in posnemamo. To je vez pobožnosti, ki nas z njim združuje in od katere prihaja ime — vera. Naš prednik Leon XIII. poudarja: „Ta prava in dragocena svoboda božjih otrok, ki dviga visoko dostojanstvo človeške osebe je večja ko katerakoli sila ali krivica. Zato jo je Cerkev vedno želela in ljubila. To svobodo so neustrašeno oznanjali apostoli in branili apologeti v svojih spisih, velikanska množica mučencev pa jo je posvetila s svojo krvjo. POSEBNI NAUKI Poleg splošnih načel o dostojanstvu človeške osebe in verske svobode so še druge značilne posebnosti v našem razmerju do judovskega ljudstva, ki jih mora vatikanski cerkveni zbor pojasniti. Naša književnost je Jude predstavljala, da so tuje ljudstvo, zaslepljen in zakrknjen rod. Naši pridigarji so jih imeli za Jezusove sovražnike. Zato bi zahtevali pravičnost in krščanska lju- bezen, da bi v jasnem nedvoumnem jeziku poudarjali tudi prisrčno razmerje judovskega ljudstva do krščanske Cerkve. Zato nikakor ni pametno poudarjati, da so bili Juda, Jezusov izdajalec, farizeji in duhovniki, ki so nasprotovali Jezusu, Judje, molčati pa o tem, da je bil Jud tudi Jezus, Judje tudi njegova mati Marija in sorodniki. Tudi prvotno Cerkev, jeruzalemsko versko občino, so sestavljali Judje. Ljudska domišljija pa ima Jude bolj za Jezusove sovražnike kot za prijatelje. Ne more se sprijazniti z mislijo, da bi bil Odrešenik, ki je luč v razsvetljenje nevernikov in v sla-\o izraelskega ljudstva, Jud. Četudi katoliška Cerkev slovesno praznuje vsako Ki je za nas s trnjem kronan bil leto 1. januarja obrezovanje Gospodovo, misel, da bi bil Jezus judovskega izvora, kar ni mogla prodreti v globino src mnogih kristjanov. Misel, da so vsi Judje zavrgli Kristusa, je popolnoma napačna, ker nasprotuje svetemu pismu. Sveto pismo nove zaveze nam jasno pove, da so se tedaj, ko je prišel Jezus, božji Sin na svet, Judje razdelili v dve skupini: nekateri so postali Jezusovi prijatelji, drugi pa njegovi sovražniki. To potrjuje tudi preroška napoved starčka Simeona o božjem Detetu Jezusu: „Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu, in v znamenje kateremu se bo nasprotovalo.“ Ites je, da sveti Janez z besedo „Judje“ v svojem evangeliju označuje Jezusove sovražnike, vendar prav v četrtem evangeliju Jezus večkrat poudarja, da je Izraelec, Jud. Sam je izrekel besede, da rešitev prihaja od Judov. Že tedaj, ko je Jezus začel med Izraelci zveličavno delo, ko so pogani bili povabljeni v Kristusovo kraljestvo, ko je bila Cerkev že ustanovljena, je bilo popolnoma jasno, da so bili med prvimi kristjani tudi Judje. Zato ne smemo trditi, da so bili vsi Judje Jezusovi sovražniki. Resnica in ljubezen zahtevata, da imajo vsi kristjani te ugotovitve pred očmi. Treba je tudi odstraniti vsakega duha odtujevanja od Judov in pojasnjevati prisrčno zvezo z njimi. Z Izraelci nismo bili v zvezi samo v prvih dnevih ustanovitve Cerkve, ampak smo v zvezi tudi danes, Judje žive tudi v današnji Cerkvi. Postavimo jih v svojo sredo! Sveti Pavel namreč pravi: „Izrael nas nosi na sebi kakor deblo svoje veje.“ Staro zavezo, ki jo je Bog napovedal Abrahamu in ustanovil po Mojzesu je prišel Jezus dopolnit. Obnovil in spopolnil jo je tako, da jo je spremenil v vesoljno, večno in duhovno. Z novo zavezo je Jezus ustanovil tudi Cerkev, versko družbo, v kateri so bili tudi Judje. Nova zaveza je nadaljevanje stare zaveze, ki jo je Bog obljubil očakom in prerokom. Te božje obljube so se spolnile v Jeruzalemu. Tudi v Cerkvi, ki jo je Jezus ustanovil, je bilo že v začetku nekaj članov judovskega ljudstva. Ta del izvoljenega ljudstva je bil očiščen s Kristusovo krvjo in duhovno prenovljen z njegovo milostjo. Ti kristjani judovskega rodu so bili mesijanska skupnost, v kateri so vsi narodi našli svojo rešitev. Katoliška Cerkev je torej ustanovljena in sezidana na izraelskem rodu, ki ga je Bog sam izvolil za svoje ljudstvo. Izraelci torej nikakor niso le nejasen spomin na preteklost. Tudi svetopisemske knjige stare zaveze nam hranijo božjo besedo, ki je namenjena tudi nam. Isti Sveti Duh nam govori v stari in novi zavezi. Knjige obeh zavez sestavljajo celotno sveto pismo. V svojem bogoslužju častimo tudi mi može stare zaveze, očake in preroke. Tudi ti so naši bratje, ki prosijo pri Bogu za vso Cerkev. Prazniki krščanske Cerkve dopolnjujejo stare izraelske praznike. Kadar pride k nam Kristus v svetem Rešnjem Telesu, dopolnjuje v svoji Cerkvi staro veliko noč. Kristus je za nas vedno nova mana, skala v puščavi, ki se odpira zato, da osvežuje in poživlja z vodo večnega življenja svoje ljudstvo. Vsi naši zakramenti dopolnjujejo čudovita dejanja, s katerimi je Bog reševal in osrečeval Izraelce v puščavi. Obenem spolnjujejo obljube, ki so jih napovedali stari preroki. Božja beseda v svetem pismu in bogoslužje nam dokazujeta, da izraelski rod še živi med nami. Ta živa zavest bo kris-tjaTic stalno opozarjala, naj ne Pozabijo, kako blizu je judovsko ljudstvo Kristusovi Cerkvi. Da izboljšamo odnose med Judi in katoliško Cerkvijo, moramo opustiti še druge trditve, ki so zelo razširjene in za Jude žaljive. ALI SO TO RES ZASLUŽILI? Mnogo krščanskih govornikov je v preteklosti v svojih govorih trdilo, da je Bog Jude zaradi njihove nezvestobe in zato, ker so križali Jezusa, upravičeno zavrgel. Zato zaslužijo, da jih je zadelo božje prekletstvo in prišla nanje božja jeza; zaslužijo tudi v svoji zgodovini trajno kazen. To mišljenje je prodrlo v globine krščanskih src. Zelo žalostna usoda in preganjanje Judov se zdita mnogim kristjanom uresničenje napovedi Kristusovega evangelija. Po njihovem mnenju hoče Bog s tem pokazati, da je Kristus zmagal. Tudi tedaj, kadar pomilujejo nedolžne narode zaradi krivic, ki so jih zadele, kristjani večkrat mislijo, da je kazen, ki je prišla nad Jude, v soglasju z božjo previdnostjo in da so to kazen zaslužili. Toda tega nauka ne najdemo v svetem pismu. Gospod je res preroško napovedal kazen za nezvesti jeruzalemski rod. Napovedal je tudi razdejanje svetega mesta. Iz zgodovine vemo, da je bil Jeruzalem porušen leta 70 po Kristusu. Vendar iz tega še ne sledi, da bi morala kazen, ki jo je Kristus napovedal, priti na vse Jude vseh časov in krajev. Res ima razdejanje Jeruzalema simbolični pomen, vendar iz tega še ne smemo sklepati, da mora priti trajna kazen na vse judovsko ljudstvo. Poslednja sodba, ki jo bo izrekel večni Sodnik na koncu sveta, je le osnova Kristusovega eshatološkega nauka. Med ljudmi, ki jim bo razdejanje Jeruzalema povzročalo strah, niso samo Judje, ampak vsi ljudje, vsa ljudstva, tudi mi. Sveto pismo ne molči popolnoma o izraelski usodi. Ko je prišlo na dan, da bo velika večina Judov ostala zunaj Cerkve, je Sveti Pavel v 11. poglavju svojega pisma Rimljanom, napovedal, da večni Bog tega dela judovskega ljudstva ne bo zapustil, četudi mu je bil nezvest. Božja previdnost bo ves judovski rod 'spremljala. Ne bo se izgubil na svetu, ne postal popolnoma enak drugim narodom. Bog, ki vedno spolni svoje obljube, bo v času, ki ga je sam določil, to ljudstvo poklical v kraljestvo svojega Sina. To skrivnost je sveti Pavel zaupal svojim vernikom, da bi se ne prevzeli. Zaslepljenost dela judovskega ljudstva bo trajala le do tistega časa, dokler ne bodo pogani in ves judovski rod sprejeli odrešenja. Ne zaradi svojega zasluženja, ampak zaradi božje zvestobe je judovsko ljudstvo postalo deležno posebne obljube, ki se bo šele v prihodnosti spolnila. Naše krščansko gledanje na zgodovino in naše upanje v Kristusa ne bo popolno, če se ne bomo živo zavedali, da je judovsko ljudstvo nujno povezano s katoliško Cerkvijo, ki jo še zdaj oddaleč spremlja, ob koncu časov pa se bo z njo spravilo in zedinilo. Če bi o tem upanju več govorili krščanskemu ljudstvu, bi bila naša zveza z Judi globlja. Združevala bi nas evangeljska misel o splošnem odrešenju. Cerkev današnje dobe ni molčala o tej zadevi. Katoličani, ki se hočejo o njej dobro poučiti, morejo najti jasnosti v pristnih katoliških virih. Najbolj prepričevalna listina o tem je pastirsko pismo, ki ga je za veliko noč 1960 izdal škof v Lillu, kardinal Lienart. Vse pastirsko pismo je posvetil skrivnostni življenjski nalogi izraelskega ljudstva. Novi veliki teden Papež Pij XII. je v svoji znameniti okrožnici o ustanovitvi praznika Kristusa Kralja izrazil prelepo, globoko misel, naj bi človeka, ki se sestoji iz duše in telesa, vnanje obhajanje praznikov notranje tako razvnelo in vžgalo, da bi se iz mnogovrstne lepote svetih obredov čim obilneje navzel božjega nauka ter ga, ko mu pride v mozeg in kri, izkoriščal za svoj napredek v duhovnem življenju. Nedvomno so prav obredi velikega tedna ne samo „častitljivi, marveč vsebujejo posebno zakramentalno moč in učinkovitost za poživljenje krščanskega življenja" in zatorej vredni, da jih: 1. spoznamo, 2. razumemo in 3. pri njih z dušo in s srcem sodelujemo. Le tako bo mogoče iz njih zajeti zveličavni nauk in si po njem uravnati duhovno življenje. Sveta Cerkev je kot dobra mati z odločbo o prenovljenem praznovanju velike noči poskrbela, da bi se vsi verniki mogli udeleževati prekrasnih bogoslužnih obredov in pri njih sodelovati. Obhajanje velikonočnih skrivnosti je nastavila v tak dnevni čas, da. se bo vsakdo, ki ima količkaj dobre volje in krščanske vneme, lahko udeležil sv. bogoslužja in ob njem dojel neizmerno ljubezen Kristusove odrešilne žrtve za nas, kakor tudi doživel skrivnostno veličino našega duhovnega prerojenja v Kristusu. Sveta Cerkev z novo spremembo vernikom ne samo omogoča, marveč jim tudi toplo priporoča, da se po vzoru prvih kristjanov z vnemo udeleže spomina na smrt Gospodovo in na njegovo delo našega odrešenja. Še tako lepo izvedene liturgične (ljudske) pobožnosti v velikem tednu ne morejo nadomestiti tistega bogoslužja, ki ga je sveta Cerkev uvedla, opravljala in doživljala v stoletjih. Na cvetno nedeljo so verniki vabljeni, da se v čim večjem številu udeleže blagoslova oljk ali drugega zelenja ter slovesne procesije z blagoslovljenimi vejami, da tako izkažejo Kristusu Kralju ljubezen in hvaležnost. Na veliki četrtek se sv. maša daruje med 6. in 8. uro. Verniki naj bi med sv. mašo pobožno prejeli sv. obhajilo, po sv. maši pa naj bi presv. Zakramentu s češčenjem izkazali dolžno čast! Umivanje med sv. mašo naj jih spominja, da naj bi tudi sami na ta „dan ljubezni" izvršili kako delo krščanske ljubezni in usmiljenja do bližnjega. Na veliki petek se opravi sv. bogoslužje popoldne okrog tretje ure, ali zvečer. Tudi verniki morejo ta dan prejeti sv. obhajilo. Prejmejo naj ga z zavestjo, 'da je 'Gospodvvo Telo bilo za vse darovano! Obveznost strogega posta in vzdržnosti naj jim bo pri srcu! Na-veliko soboto jr dan globokega žalovanja, ko se sv. Cerkev mudi ob grobu Gospodovem. Ni daritve sv. maše in sv. obhajila. Velikonočna vigilija (obredi blagoslovitve ognja) se vrši ponoči in sicer naj se začne ob takem času, da se raztegne do polnoči, ko se zaključi s slovesno velikonočno mašo. Med velikonočno vigilijo naj bi verniki bili navzoči, da bi mogli potem med zadnjim obredom obnoviti krstno ‘obljubo ter tako s prepričanjem obnoviti zvediobo Kristusu Kralju. „KONZORCIJ, UREDNIŠTVO IN UPRAVA 'DUHOVNEGA ŽIVLJENJA’ ŽELIJO ROJAKOM PO VSEH DRŽAVAH VESELO VELIKO NOČ. Z ŽELJO, DA III NAM 'VESELA VELIKA NOČ’ NE POMENILA LE NASMEJANIH OBRAZOV PRI SKUPNEM ‘ŽEGNJU’. Z ŽELJO, DA BI TO ZUNANJE VESELJE IZVIRALO IZ NOTRANJE MILOSTI, IZ OčrlšČENE DUŠE, KI JE VSTALA SKUPAJ S KRISTUSOM IN STOPILA V ISKRENO PRIJATELJSTVO Z BOGOM PO VELIKONOČNI SPOVEDI. TEGA VESELJA VAM ŽELIMO!“ Velika noč je polna lepih .skrivnosti. Pričujoči članek — črtica — nam kaže nekaj lepih velikonočnih dogodkov, ki so vsakemu vernemu človeku t?ko zelo domači. Vstajenje Jutro v Jeruzalemu: prve barve neba adblLsnejo od hiš, riajprej rdeče rjava, nat0 se razžare posamezne ploskve v močno zlato rumenilo in sijočo belino. Obenem pa vstaja mestna okolica iz mračne rjavine. Vrtne ograde se ra vzhodni strani osvetle, čmi prapori cipres se ostro odražajo od rožnatega neba in nižje oljke so podobne srebrn-kastim oblakom. Tako ie -bilo tudi tisto jutro, ko so vojaki nestrpno čakali ure, ko se bodo lahko vrnili v vojašnico. Nikdar jim še niso ukazali bolj nesmiselne službe! Kaj takega je možno le v tej judovski deželi! Medtem se je vrnila Jezusova duša z romanja k pravičnim stare zaveze v grobno celico. Apostoli so dovolj previdni, da se ogibljejo opisovanja stvari, ki jih niso sami videli. Jezusovo vstajenje začno opisovati z dejstvom, pri katerem so bili kot priče navzoči navadni ljudje. Stražniki so čakali, da jim poteče ura straže; tedaj oe Je začela zemlja tresti: z neba se je grobu približala nadzemska postava in odvalila kamen. Obraz nebeškega poslanca je žarel kakor blisk ir. oblačilo se mu je svetik> kakor sneg. Stražarji so se prestrašili. Trepetali so ter od strahu zgubili oblast nad seboj. Samo toliko poroča evange- list. Vsekakor ö(; se vojaki, potem ko j3 angel izginil, vedli tako, kot se navadno vedejo možje v takih prilikah. Najprej so skušaii vse prikazati kot prevaro — toda tu je bil odvaljen kamen in videli so, da trupla ni več v grobu- To so bila dejstva. Žene ob grobu V petek zvečer žene niso več utegnile Jezusu izkazati zadnje službe ljubezni. Sklenile pa so, da bodo to nadoknadile na dan po zapovedanem prazniku. Nekatere so že v soboto po sončnem zahodu nakupile dišeče smole in vonjivega olja. Zdaj, v nedeljo, prvi dan tedna po tedanjem štetju, so s^ navsezgodaj napotile h grobu. Nekatere so spotoma zavile k prodajavcem, da bi dokupile še olja in dišav. Marija Magdalena je dospela h grobu piva- Odšla je bila z drugimi, toda ni se zamujala po poti, temveč je hitela pred mesto, da bi za trenutek po-bedela sama pri grobu- Žene niso vedele, da so postavili h grobu stražo. Ko so stopale z dišavami skozi mesto, jih je skrbelo le to: ,,Kdo nam bo odvalil kamen od groba?“ Vrata v vrt, skozi katera so bili utekli vojaki, so bila odprta- Ko so se žene približale grobu, so videle, da je kamen odvaljen. Torej niso pustili njih Učenika niti v grobu pri miru! Marija Magdalena Je bila ob prihodu teh žena že dalj časa pri grobu. Tako je bila pač prva, ki je pomislila, da je treba takoj obvestiti apostole. Pohitela je v mesto in sporočila Petru in Janezu: „Vzeli so Gospoda iz groba in ne vemo, kam so ga položili.“ Ostale žene, ki so prišle h grobu kasneje, so tam ostale dalj časa. Vrče z vonjivimč olji in posode z dragocenim prahom postavijo na tla, se sklonijo in stopijo iz predsobe v pravo celico groba. Tedaj jih spreleti nov strah. Nenadoma stojita pred njimi dva moža v belih oblačilih. Toda že jim eden govori: „Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanaga; vstal je, ni ga tukaj. Glejte kraj, kamor so ga položili. .. Toda pojdite, povejte njegovim, učencem in Petru, da pojde pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.“ Žene zbeže iz groba. Morajo brž poiskati učence! Kdaj so prišle k njim, ' M > Kristus — velikonočno jagnje ni določneje povedano. V prepletu ulic in uličic jutrovskega mesta, ki niti ni bilo njih rodno mesto, so prav lahko zgrešile Petra in Janeza, ki sta se medtem na Magdalenino sporočilo že odpravila h grobu. Apostoli in učenci pa niso razburjenim ženam, ki so prihitela k njim, nič kaj verjeli. Sicer pa se naraščajoča vznemirjenost vstajenjske-ga jutra dobro zrcali v evangeljskih poročilih. Peter in Janez Po Magdaleninem sporočilu sta se Peter in Janez takoj odpravila h grobu. V globini duše se jima je prebudilo nekaj novega. Janez je prvi dospel do groba. Človeško in njegovemu mirnemu značaju primerno je, da je stopil Janez le v predsobo ter se sklonil proti pravi celici .groba. Tu se je nekaj zgodilo! Peter, ki je prišel za njim, je živahnejši in odločnejši. Zdaj sta skupaj stopila v grob. Pred njima so ležali povoji, kakor so jih bili ovili okoli Gospodovega telesa, le da s svojimi zavoji niso več ničesar oklepali, in prt, ki je bil večkrat ovit okoli glave, je, seseden na svojem mestu, kazal še prekrivajoče ge zavoje; — to hoče poudariti Janez z besedama „choris“ in „en-tetyligmenon“. Pogled je vzbujal vtis, kakor bi se Jezusovo telo nenadoma spremenilo v zrak. Tako je telo oživelo v poveličano, od prostora neodvisno stanje. Notranji nemir, ki je v tem trenutku vstal v dušah obeh apostolov in v spreminjajočih se nastrojenjih ni popusti. vse do prihoda Svetega Duha, lahko le slutimo, nikoli pa popolnoma ne podoživimo- Kot človek s človekm. sta občevala z njim, ki se je zdaj kot Sin božji in Gospod vsega razodeval z nekega drugega sveta. >ta.rija Magdalena in vrtnar Marija Magdalena je bila spet sama ob grobu na vrtu- Vse zunanje je sanjo zgubilo moč in pomen, dokler ni bilo v zvezi z njeno bolečino. Stala Je pred grobom in jokala. Morda bolj v nemirni bolečini kot pa premišljeno hote se je sklonila v grobno celico. Tedaj je zagledala v njej dva angela, enega ob vzglavju, drugega pa ob vznožju ležišča. Angela sta jo vprašala: „Žena, kaj jokaš?“ Magdalena je videla svet le skoz solze in poznala je le en tožeč klic: „Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.“ Kaj sta ji mar ta dva, ki niti ne vesta, zakaj joka! Ne da bi ju dobro pogledala, se je obrnila, hoteč preiskati vrt. Zdaj je zapazila, da stoji nekdo pred njo, toda kot žena, ki se ji je življenje spremenilo v jok, ni dvignila oči. Nek glas je vprašal: „Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?“ Koga iščeš? To vprašanje jo je zadelo v dušo- Zdaj je oživela. Ta mož, ki ga še ni dobro pogledala in ki se ji ne približa, je vsekakor vrtnar! In takoj jo je zajela nezaupnost. Ali se je navsezadnje temu možu zazdel pokop križanega v grobu njegovega gospodarja kot neko oskrunjenje in je zato truplo odstranil ? Ta sum je bil bolj opravičen, kot si nrslimo. Taki vrtnarji so pravi gospodovavci v zaupanih jim nasadih ter ne dovoljujejo nobenega vmešavanja v svoje področje. In iskreno je nagovorila domnevnega čuvarja vrta: „Gospod, čo si ga ti odnesel, -povej mi, kam si ga polož'i, ga bom jaz vzela“ Ta neznanec pred njo je resnično „odnesel telo“, saj je sam Jezus, ki se ji je prikazal, da bi jo prepričal o svojem vstajenju. „Marija!“ To je kakor opozorilo: Poglej me natančneje! Kakor brezupno jokajoča se je namreč spet obrnila od njega. Ta beseda, izgovorjena s prizvokom, ki ji je predramil globino srca, je zdaj zadoščala; le eno besedo je spravila iz sebe: „Ra-boni! — Učenik!“ 'Nato je pozdravila, kot ga je -pozdravljala pred njegovim trpljenjem in smrtjo. Ljubeče jo Jezus opomni, da so minili stari časi, ko je še kot človek -živel med njimi. „Ne dotikaj se me, zakaj nisem še šel k svojemu Očetu. Pojdi k mojim bratom in jim -reci: ‘Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu’,“ ji naroči in odide-V -drugo je prišla Marija Magdalena k učencem, zdaj ne manj, toda povsem drugače vznemirjena kot prvikrat: „Gospoda sem videla!“ In nato je začela pripovedovati- Vstal je! Vstali bomo tudi mi! UMRL JE APOSTOLSKI ADMINISTRATOR DR. MIHAEL TOROS V' nedeljo, 29. decembra je na Kostanjevici nad Novo Gorico v Jugoslaviji po težki bolezni umrl msgr. dr. Mihael Toroš, apostolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije. V torek, 31. decembra so ga iz zasebnega stanovanja na Kapeli prenesli v cerkev na Kostanjevico, kjer je daroval mašo zadušnico solkanski dekan g. Andrej Simčič, zatem pa so ga prenesli v dekanijsko cerkev v Solkan, kjer se je vršila pontifikalna za-dušnica ob asistenci škofov, goričkega stolnega kapitlja ter številne duhovščine. Pogrebnih slovesnosti se je udeležilo zelo veliko vernikov z obeh strani meje. Po maši se je razvil žalni sprevod na Sveto goro, kjer so msgr. Toroša pokopali za glavnim oltarjem bazilike poleg knezoškofa dr. Frančiška B. Sedeja. Msgr. Toroš se je rodil v Medani v Brdih leta 188b. Nadškof Sedej ga je v reški stolnici posvetil za duhovnika leta 1909. Služboval je dve leti v Dornberku, in potem v Rihemberku, nato je šel študirat pravo najprej na Dunaj, nato v Rim, kjer je leta 1921 promoviral iz kanoničnega prava s tako odličnim uspehom, da ga je papež Benedikt XV. odlikoval z zlato svetinjo. Vrnil se je v Gorico, kjer je nekaj let deloval pri cerkvenem sodišču. V tej službi se je povzpel do sodnika pri cerkvenem deželnem sodišču v Benetkah. Leta 19b7 ga je papež Pij XII. imenoval za apostolskega administratorja poreško-puljske škofije. Leto pozneje, ko so izgnali iz Solkana apostolskega administratorja msgr. Franca Močnika, ga je sv. stolica premestila v solkansko administraturo. Pozneje mu je sveta stolica poverila še upravo koperske administrature, katero pa je upravljal po delegatu msgr. Kjudru. Velika zasluga msgr. Toroša je, da je v tako skromnih razmerah v katerih živi Cerkev v Jugoslaviji, ustanovil semenišče v Vipavi in izposloval od oblasti' edini slovenski verski list „Družina“. Kvalitetne kulturne prireditve v proslavo najglobljih praznikov krščanstva so lep dokaz, da rastemo, da je naša rast pravima. PRAVA RAST NASE KULTURE Slovenci se ne moremo šteti med velike narode; po številu smo med najmanjšimi na svetu, v sredi Evrope smo za-klinjeni med dva največja evropska naroda. V njih senci bi bili skorajda obsojeni, da moramo brž usahniti, oditi ▼ smrt. Prva svetovna vojna nas je okrnila za eno tretjino, po drugi svetovni vojni smo se razdelili na dvoje, na nesvobodno domovino doma, ki ječi pod komunističnim režimom in na domovino, ki skuša v emigraciji reševati osnovne vrednote slovenskega duha v svobodi, med svobodnimi narodi. Pod bivšo habsburško monarhijo smo skoraj tisoč let živeli brez velikih posegov v svetovno dogajanje, bili smo narod „brez zgodovine^“, kakor so nas dolžili v dunajskem parlamentu, bili smo zemljepisni pojem, ki ga niso mogli ali niso imeli časa izbrisati z zemeljske površine. V 19. stoletju prebujanja narodov smo sicer pogumno stopili na plan in ker politično nismo mogli pomeniti mnogo, smo tembolj globoko zaorali na polju kulturnega ustvarjanja — imeli smo v Prešernu pesnika, ki je zrasel ne evropsko, svetovno ravnino, s Slomškom smo dobili v Mohorjevi družbi založbo, ki je poslala med naš narod za tiste čase izredno visoko število knjig in publikacij. Založba ni postala samo naš ponos, posnemali so nas drugi, sosedni narodi (St. Josef Uuecher Bruderschaft v Celovcu in Družba sv. Hieronima v Zagrebu). Bili smo med prvimi narodi v Evropi, kjer ni bilo več analfabetov. CERKEV IN KULTURNI DELAVCI Na tej poti je zanimivo poudariti dvoje: stalno in naj večje narodno zatočišče slovenstva je bila Cerkev in drugič, za rast slovenskega naroda na kulturnem polju so skrbeli kulturni delavci, ki so edini mogli najbolj mirno ustvarjati, dvigati slovenske duhovne vrednote v svet svobode, navajati Slovence v tekmovanje z ustvaritvami drugih narodov. Kar nam je bilo sicer odvzeto na polju slovenstva (bili smo brez lastne države, ni nam bilo dano izvesti zedinjenje slovenstva v eni upravni enoti in morali smo biti dolga stoletja razdeljeni na več nenarodnih kronovin), pa nam je bilo povrnjeno na polju, kjer duh veje koder hoče. Stalno smo bili priča posebne ljubezni božje, ki nam je pač dajala darov drugod, če jih na enem polju — navidez — nismo imeli dovolj. VELIKI ZGLEDI Za zgled bi hotel navesti samo eno, kar se mi zdi primerno potrdilo takega umevanja naše samobitnosti in našega razvoja. Moralo je biti v letu 1931, ko mi je pokojni svetnik Janez Kalan pisal iz Nemčije, da misli priti za nekaj dni na obisk v Pariz; prosil me je, da bi mu bil tam v pomoč. Sam je bil že nekaj mesecev v Nemčiji, kamor se je umaknil, ker je moral bežati iz domovine zaradi nekih letakov, brošur, ki jih je objavil proti zmotam Živkovičeve diktature ( bil je torej emigrant). Želel je priti za nekaj dni na počitek v Pariz, še bolj pa je želel izvesti nekaj romanj na številna sveta mesta francoske prestolnice. Ko je prišel, sem ga vodil po mestu; bilo je silno vroče, Pariz je v poletni vročini neznosen — a je vse kljub visoki starosti potrpežljivo prenašal. Stanoval je pri lazaristih na Rue de Sevres; vsak dan je maševal pri oltarju, kjer so bile relikvije sv. Vincencija Pavelskega, zadnje dni bivanja pa sva vsak dan šla v kapelico v Kue du Rac, kjer se je pred skoraj sto leti Brezmadežna prikazovala bi. Katarini Laboure. Pri obeh oltarjih sem mu imel čast ministrirati, dasi sem zlasti o poznejši svetnici bi. Katarini Laboure še zelo malo vedel. Toda svetnik Kalan ni prišel v Pariz samo zaradi romanja. Začel mi je razlagati misli, ki so ga takrat prevevale in mu dajale pogum, da je mogel življenje v emigraciji lažje prenašati. Med krogi, ki so ga v Nemčiji obdajali, je začel snovati temelj za tisto, kar se je pozneje imenovalo Mednarodni odbor za kongrese Kristusa Kralja. Pravil mi je, da je začel najprej izdajat'! drobno razmnoženino, napisal in natipkal Jo je kar sam. V začetku je bil odmev kar obupen, mislil je, da ideja nikdar ne bo mogla dozoreti, kaj šele, da bi bilo kaj več sadov. Ko se je vračal v Nemčijo, nisem imel vtisa, da bi bil mogel v Parizu koga pridobiti za izvedbo zamisli. Vendar ni odnehal! Vztrajal je in kot Slovenec, pripadnik ene>;a najbolj neznanih narodov, dosegel, da se je prav okoli nas v letih med 1934-1910 začela uresničevati misel, ki je prvo izvedbo doživela prav v Ljubljani, kjer je bil I. Mednarodni kongres Kristusa Kralja. Prireditev smo izvedli odlično tako v študijskem delu, kakor tudi v verskem, kc je bila organizirana velika narodna manifestacija v čast Kristusu Kralju na ljubljanskem stadijonu. Kako zelo je ideja zgrabila mednarodni svet, jo pokazalo vodstvo Cerkve, ki je poleg papeževega legata, poljskega kardinala itlonda poslala na vse prireditve se beneškega kardinala-patriarha, nadškofa Plazzo. Poleg vsega jugoslovanskega episkopata se je prireditve udeležilo tudi mnogo škofov iz Italije, Poljske, Francije in Avtsrije; prišlo je mnogo prelatov iz Madžarske, Nemčije in drugod. Za predsednika prvega Mednarodnega odbora za kongrese Kristusa Kralja je bil izvoljen ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman — zanimanje za gibanje v čast Kristusu Kralju je zajelo ves svet, nesrečni vojni dogodki v Kv-ropi so nadaljnje delo v tej smeri za-vrli. Toda škof Rožman je ostal stalni predsednik Mednarodnega odbora za kongrese Kristusa Kralja — ideja ni umrla, samo spi. Slovenci smo tedaj po delavnosti skromnega svetnika Janeza Kalana — pozneje je bil imenovan za pravega hišnega prelata sv. očeta — dobili v roke pobude za izvedbo velike ideje, ki nas je postavila v položaj enakovrednosti z velikimi narodi. Pa pri tem ne gre za vprašanje prestiža in tudi ne okolnost precminence — gre samo za potrditev, da smo in imamo med seboj sile in moči, ki so nas ohranjale v najtežjih časih in nas bodo ohranile tudi v bodoče, če bomo znali ostati zvesti zgledom svojih prednikov. Ni bil prelat Kalan edini, ki je utrdil temelje slovenstva v službi verskega poslanstva slovenstva s tem, da nas je postavit v ospredje pri ideji za kongrese v čast Kristusu Kralju. Podobno je opravil tudi škof Slomšek, ko je v 19. stoletju z ustanovitvijo bratovščine sv. Cirila in Metoda Slovence v okviru katoliške Cerkve pri delu za zedinjenje postavil na zelo vidno, med katoliškimi narodi Cerkve, pa na prvo. mesto in je pomen tega dogodka podčrtal tudi pokojni papež Janez XXIU- Imeli smo prelata dr. Fr. Grivca,, ki je z deli za zedinjenje z vzhodnimi Slovani postavil slovenski prispevek na prvo mesto v evropski znanosti. V KORIST SLOVENSTVA Vse to nam zamore potrditi zavest, prepričanje, da smo slovenstvu ravno z uravnavanjem kulturnega in znanstvenega dela na temelje našega verskega, poslanstva pravilno in najbolj učinkovito koristili. Na narodnem, socialnem in političnem polju se pogosto nismo mogli izviti iz verig majhnosti, preplaha, pomanjkanja poguma — pogosto tudi nismo zmogli ogromnih bremen za dosego sredstev, ki bi bila zato potrebna; v delu za duhovno poglobitev naše vere v bodočnost slovenstva pa ni moglo biti in ni ovir. Čimbolj smo bili široki in pozitivni na tem polju, tembolj smo mogli ugotavljati, da so se nam stalno odpirala nova obzorja, ki jim ni bilo meja. Bili smo v kraljestvu svobode, ki nam ga nikdo ni mogel vzeti. Slovenci v emigraciji ohranjamo zvestobo proslavam Kristusa Kralja, seveda ne s kongresi ali takimi zunanjimi manifestacijami, kakor so bile v domo- vini. Toda nekaj je za te naše prireditve vendarle značilno. Lansko prireditev (v oktobru 1963) je vodstvo praznika proslavilo z uprizoritvijo drame svetovne};» avtorja Fritza Hochwael-derja „Kakor v nebesih — tako na zemlji“. Nekaj let poprej je bil v proslavo praznika v izvedbi Slovenske kulturne akcije uprizorjeno tudi delo svetovne dramatike. Izvedli so tistikrat misterij pesnika Paula Claudela „Marijino oznanjenje“. Obe prireditvi sta imeli lep uspeh, njih globina je zajela globoko, prepričujoče. Kakor smo se v desetletju pred drugo svetovno vojno oddolžili Cerkvi za poslanstvo, ki nam ga nalaga z mednarodnimi kongresi Kristusa Kralja, tako smo v emigraciji dokazali, da znamo isti zamisli služiti z deli, ki so na svetovni ravni, z deli, ki presegajo običajni nivo, kakor ga opažamo okoli sebe. Skupno z versko vsebino praznika se naj vedno tudi pokaže prava stopnja naše kulturne rasti, notranja duhovna zmogljivost ustvarjanja naj bo spričevalo stopnje, višine naše religioznosti. VERA — IZVIR KULTURE Pravo, resnično kulturno delo nujno vodi do izoblikovanja prave zvestobe do osnovnih vrednot osebne in narodne duhovnosti. Vsi veliki duhovi, ki so res ustvarjali iz ljubezni in iskrenosti, so se nujno znašli na poti, ki je korakala vzporedno, složno s tistimi, ki jim jo bila podeljena naloga skrbeti za verske globine, rešitev posameznika, narodov in vsega človeštva po naukih Cerkve. Ravnotežje, harmonija med obema ak-tivnostima: verske in kulturne je bila vedno dokaz, da narodno in človeško občestvo varno raste v skupni hram, ki ga ne bo mogoče podreti, ki mu ne bo konca. Zato so kvalitetne kulturne prireditve v proslavo najglobljih praznikov krščanstva lep dokaz, da rastemo, da je naša rast pravilna. Ni se nam bati kulturnega dela, če bo prežeto z zavestjo širine in vdanosti idealom vere, v službi delu Odrešenja. Taki prazniki nam morajo biti dokaz: 1. da s kvalitetnim podajanjem vrednot duhovnega ustvarjanja tudi raste na pot umevanja najglobljih vrednot sv. vere; 2. ljubezen do kulturnega dela, ki je prežeta s takimi ideali, pa tudi ni in ne more nikdar biti obsojena na propad ali zaiti na stranpot, ker imamo v delih svojih prednikov (škof Slomšek, prelat dr. Fr. Grivec, prelat Janez Kalan, poleg drugih) dovolj izpričanih dokazov, da nas je prav to delo ohranjalo, nam zagotovilo obstanek in nas vede v pravo bodočnost. Letos slavi Slovenska kulturna akcija desetletnico svojega obstoja. Po svojih močeh je rada sodelovala pri skupnem delu za duhovno poglobitev temeljev slovenstva. Ni sodelovala iz kakih sebičnih namenov, ampak iz zavesti, da je pravo kulturno delo nemogoče, obsojeno na neuspeh, če ne ohranja ali če ne pomaga pri krepitvi verskih osnov naše duhovnosti. Nismo sami, ki skušamo z vso ponižnostjo in ljubeznijo dajati pričevanje rav po tej zvezi s sv. Rešnjim Telesom določa, kaj je duhovništvo. Duhovnik je tisti, ki ima oblast nad Jezusovim zakramentalnim telesom, tisti, ki sme spreminjati kruh v Jezusovo telo in vino v Jezusovo kri. To je njegova bistvena in najvišja naloga. Jezus v najsvetejšem zakramentu je žarišče vsega duhovnikovega življenja. Duhovnik samo na viden način izvršuje tisto, kar Jezus na skrivnosten način opravlja v Zakramentu: uči, posvečuje, blagoslavlja. Sv. hostija je neugasljivo sonce duhovniškega življenja. Na kanadskem severu Misijonarji ob reki Mackenzie na kanadskem severu so hudo trpeli od mraza. Edini spremljevalci so jim bili psi, ki so jim vlekli sani. Hranili so se največ s posušenimi ribami, včasih leta in leta niso okusili kruha ali krompirja. Kako da so sploh zdržali ? škof Gerard je zaprosil papeža Pija IX., da bi smeli misijonarji pri sebi vedno nositi sv. Režnje Telo. Papež se ni mogel odločiti. Stvar se mu je zdela preveč nenavadna. Škof pa je takoj dostavil: „Potem, sv. oče, bomo morali naš misijon opustiti, kajti takega življenja ne zmore nihče za daljšo dobo, ako nima Boga vedno pri sebi.“ Pija IX. je to tako ganilo, da je privolil: „No prav, sin, naj bo po tvojem.“ Od tedaj nosijo mnogi misijonarji v ledenih puščavah Najsvetejše vedno pri sebi, da ne omagajo pri iskanju neumrjočih duš. V naših krajih duhovniki ne nosijo Najsvetejšega pri sebi; toda v vsakem kraju, kjer je duhovnik, je prižgana tudi večna luč pred tabernakljem. Tam dobi duhovnik moči za življenje, ki je dostikrat podobno potovanju skozi ledeno mrzlo puščavo. Pa če sta. evharistija in duhovnik tako močno povezana, res ne bo čudno, da sta povezana tudi evharistija in duhovniški poklic! Koga bo Bog najverjetneje poklical k oltarju, k tabernaklju ? Tistega, ki živi od oltarja in tabernaklja, tistega, ki je vzgojen evharistično. Brez pogostega in vrednega obhajila ni duhovniških poklicev. Evharistični duh pri dečkih je najbolj zanesljivo znamenje poklica! Obenem je jamstvo, da se bo v poklicu obdržal. Nekaj statistike Kar poglejmo po svetu: v katerih deželah je največ poklicev? Na Irskem, v Holandiji, Španiji, Belgiji, ZDA. V katerih deželah pa je najbolj razširjeno evharistično življenje ? Spet kar po vrsti: Irska, Holandija, Španija, Belgija, ZDA. A kje je najmanj poklicev? Tam, kjer tudi evharistično življenje hira. O, ko bi mi znali pripraviti naše otroke, da bi pristopali k sv. obhajilu pogosto in s pravo pobožnostjo, tako kot pristopajo novokrščenci v misijonih, na katerih je milost še vsa nova, polna pomladanske svežine! Kot tisti Indijanec, ki je vstal pri verouku: „Oče, rekel si nekaj, česar ne razumemo. Opomnil si nas, naj po vsakem grehu obudimo kesanje! Ali kako bi mogel še kdaj žaliti Boga, kdor ga je enkrat sprejel v srce! Šest družin nas je, a povem ti, da od našega obhajila dalje nisem še pri nobenem opazil najmanjšega greha, niti da bi kdo o kom kaj slabega rekel ali pa izgovoril jezno besedo. Seveda ne vidim nikomur v srce; kar se pa tiče mojega srca, ti za gotovo lahko rečem, da je v redu.“ Sv. obhajilo nam čisti dušo. Posebno od gx-eha telesnosti, nečistosti. Saj je žito izvoljenih in vino, ki rodi device (Zah 9, 17). Iz Afrike poroča misijonar: Odkar smo vpeljali češčenje Srca Jezusovega in pogosto obhajilo, se spre-obrnjenja vedno bolj množe. Dečki in deklice so postali apostoli, ki so mi v veliko oporo. Nemalo je zamorčic, ki hitijo po vaseh od koče do koče in iščejo poganskih deklic, jih vodijo v misijon in jih vsak dan učijo katekizma in tako pripravljajo na krst. Veliko veselje imajo s svojim apostolskim delom in mnoge so že prosile, da bi tudi po poroki smele nadaljevati svoje delo kot pomožne misijonarske. Pogosto obhajilo jim je dalo tega dobrega duha in to veliko vnemo. Obhajilo jih je čisto spremenilo, kar opažajo in priznavajo tudi pogani. Nekega dne mi je eden od mojih kristjančkov rekel: „Oče, ali veš kaj o tebi pravijo fumus (to je vaški poglavarji) ? Pravijo, da daješ krščenim dečkom in deklicam zdravilo zoper nečistost!“ — „Zakaj tako mislijo?“ — „Zato, ker nič več ne govore nečisto in namesto razbrzdanih pesmi pojo same pobožne.“ — „Fantič moj, fumus imajo čisto prav, saj jim res dajem zdravilo. Pa tudi ti ga poznaš in prejemaš: sv. obhajilo.“ Zgledi iz življenja Globoko evharistično življenje spremeni vsakega človeka. Mladi Indijec Hindu Arpudam je strme poslušal kateheta, ko je razlagal velike sadove sv. obhajila. Sklenil je, da bo z bogatimi milostmi obilo okoristil. Sošolci so kmalu opazili na Arpudamu očitne spremembe: „Tako skromen je zdaj“, so govorili, „tako delaven, skoraj kakor angel.“ Vedno več jih je bilo pri obhajilni mizi. Nekoč jih obišče predstojnik sosednjega misijona. Pregleda učilnico, kjer je bilo kakih 130 gojencev, fantov od 16. do 20. leta. Dolgo hodi okoli, opazuje. Ko stopi iz sobane, je njegova prva beseda: „Kaj pa imajo vaši učenci?“ — „Menda nič posebnega!“, se začudi spremljevalec. — „Kaj ? Nič posebnega? Pravim vam, da niso kakor drugi fantje. Smem trditi, da imam dobre oči. Povejte mi vendar, zakaj so jim lica tako vedra, oči tako jasne, od kod. bi rekel, ta nadnaravni sijaj, ki jim sije s čela ?“ Misijonar je zlahka odgo-voril: saj je davi obhajal 80 teh gojencev. In to se ponavlja dan na dan. Krščanski starši! Če so to razumeli indijanski možje, zamorski otroci in 'ndijska mladina, mar ne bi mogli to [ 'azumeti še mi, Slovenci, ki smo že nad tisoč let kristjani ? Vzgajajmo svoje otroke evharistično, vodimo jih pogosto h Gospodovi mizi, pomagajmo J>m, da bodo sv. obhajilo prejemali z üivo vero in globoko ljubeznijo, pa bo tudi v našo deželo prišla pomlad, polna brstečih poklicev. Nikar se ne izgovarjajmo: otrok še ni zrel za pogosto obhajilo. Seveda ni. Je pač otrok. Toda sv. obhajilo je neprimerno več in v njem je vsa moč 'vristusova. Sestalo se je več duhovnikov. Pogo-varjali so se, kako so prišli do poklica, fiden reče: „Ko gledam nazaj, ne mo-fem videti nič drugega, kot pogosto obhajilo, h kateremu so me navajali star-s’> pa ne da bi čutil kakšno posebno Pobožnost. Zakrament je sam deloval name.“ Ko je bil Jezus star 40 dni, ga je barija v templju darovala. Pokazala ^a jc starčku Simeonu in mu ga polomila v naročje. Duhovniki so Marijini pomočniki. Kolikorkrat gremo k sv. obhajilu, nam Pokažejo in dajo Jezusa, ki je vedno Marijin Sin. Njegovo Rešnje Telo je Htkano od Marijinega telesa, njegova češnja Kri je od Marijine krvi. O Mati, zbudi v nas veliko željo po tvojcm evharističnem Sinu! Potem bo- sami zrasli številni duhovni poklici. Mihael žužek, S. J. PISMO PAVLA VI. PATRIARHU ATENAGORASU I. „Apostolos Andreas“, glasilo carigrajskega patriarhata, je v celoti objavil pismo Pavla VI. carigrajskemu patriarhu. To se je sedaj pripetilo prvič, da bi omenjeni tednik priobčil kar koli bi izhajalo iz Rima. Pismo je bilo objavljeno na prvi strani in poleg pisma slika Pavla VI. • Kaj je sv. oče pisal? „Vaši svetosti, patriarh Atenagoras I., carigrajski nadškof in vesoljni patriarh: Z veseljem smo prejeli vaše čestitke in voščila, ki ste nam jih izrazili po msgr. Maximos, metropolitu v Sardah kot odgovor na pismo, ki vam ga je v našem imenu poslal njegova eminenca kard. Bea. Iskreno vam želimo izraziti, da so vaše misli blago in močno odjeknile v naši duši. Tudi sami čutimo, kot Petrov naslednik, težko odgovornost za zbližanje vseh kristjanov pod enim pastirjem. Prepustimo preteklost božjemu usmiljenju. Sveti Pavel nam svetuje: „Pozabljam, kar je ostalo za menoj in zrem le v bodočnost, da bi tako posedoval Kristusa, kot on poseduje mene.“ Ta Kristus, ki je isti vaš in naš, nas naj druži. Poleg tega nas močno veže še isti krst, isto duhovništvo in ista evharistija. Prav pri maši je posebno primerno, da iskreno, ponižno in hoteno prosimo: „Da bi bili eno, kot sva ti Oče in jaz eno, da bi se použili v edinosti.“ POTA PAPEŽEV V TUJINO Romanje svetega očeta Pavla VI. je Ril izreden dogodek v življenju Cerkve in sveta. Zadnji papež je bil namreč izven Italije pred 160 leti. Tu pa podajamo pregled vseh papežev, ki so se mudili izven Italije. Liberij; Konstancij, sin Konstantina ga je izgnal v Tracijo 1. 353. Janez L, bil v Carigradu (523) Agapit L, Carigrad (535 Silverij, Sirija (535) Vigilij, Carigrad (547) Konstantin L, Carigrad (710) Štefan II., Francija (754) Štefan IV., Reims (816) Gregorij IV., Francija (833) Leon III., Nemčija (799) Janez VIII., Francija (878) Benedikt Vlil., Nemčija (1012) Benedikt IX., Francija (1040) Sv. Leon IX., Francija in Nemčija (1049) Urban II., Francija (1095) Paskval II., Nemčija in Francija (1106) Gelazij II., Francija (1118) Kalist II., Francija (1119) Inocencij II., Francija (1129) Evgen III., Francija (1147) Aleksander III., Francija (1164) Klemen III., Francija (1195) Inocencij IV., Francija (1244) Gregorij IV., Francija Avstrija in Švica (1274) Klemen V., Francija (1309) Martin V., Švica (1417) Klemen VIL, Francija (1533) Pavel III., Francija (1534) Pij VI., Avstrija (1782) Pij VIL, Francija (1804) ODISEJ IZ KOMENDE „Spomnim se,“ je dejal leno komen-dator, „da sem nekdaj res nekaj obljubil in sem gotovo to tudi že storil, kar sem obečal.“ Tu mu je glas v nejevolji poskočil v višino in je rekel vznejevoljeno: „Pa da me še nalašč spominjate na moj obet, to je nedostojno, zelo nedostojno, to je kar predrzno.“ „Kaj sem rekel takega,“ je pomisli' Glavar in prebledel. Tajnik, ki je zavzeto motril bogoslovčevo lice, je občutil sočutje z njim. Vedri in mladi človek je bil prvi trenutek spoznal po Gla' varjevem obličju, da mora biti fant te' sneje zvezan z družino TestaferratoV» kakor pa je bilo njemu samemu očitnO' Zdaj je priskočil mlademu bogoslovci1 na pomoč in rekel: „ Monsignore, mladi človek je naj-brže truden in se sramuje. Dovolite, da se odpočije in ga jaz pripravim, da se bo dostojno obnašal, kakor se spodobi.“ „Da, da, Castiglionija je izgubil,“ je prikimal komendator. A dobro mu je delo, ko mu je Glavar poljubil roko. Z željo, naj gostu postrežejo, je bogoslovca izročil slugi. „Kaj hoče prav za prav od mene?“ je vprašal komendator narejeno preprosto tajnika, ko je sluga odvedel Glavarja. Tajnik mu je ponovil Glavarjevo prošnjo. „Pa zakaj hoče to od mene? Ali nima drugih ?“ Tedaj je tajnik dejal hladno, dasi neskončno vljudno: „Monsignore, ne poznam tega človeka, a podoben Vam je kakor sin oču.“ Komendator je planil kljub svoji starosti in slabosti s stola in vzkliknil: „Ali je to res, ali je to res?“ „Monsignore, to je strašna resnica!“ je dejal mirno tajnik. „To je grozno!“ si je pokril komendator lice. Nato je začel klicati kakor iz sebe: „To je nekako peklensko delo. Pri živem Bogu se kolnem, da sem nedolžen. Poznal sem njegovo mater, a dal sem jo iz hiše, ker je bila malovredna. Svinja je bila, svinja. Zavrgla se je. In to se je morala nekako zarotiti proti meni. Haha! In jaz naj zdaj prosim za njeno pregrešno zalego, kakor da sem res kriv, haha. Signor ma-estro, iz hiše mora ta človek pri tej priči mora iz hiše. Naj gre, odkoder je prišel, kaj meni mar!“ Tajnik je nemo poslušal komenda-torjev izbruh in dejal nato mirno: „Nihče pe bo dvomil o Vaši poštenosti, monsignore. Resnica je le, da je človek podoben Vam in Vašim.“ „Mojim ? Katerim mojim ? Samo enega svojih imam. Ali je temu podoben? Ciprijanu Antoniniju?“ Tajnik ni odgovoril. Komendator je hotel biti sam in je odslovil tajnika. Bil je razburjen do skrajnosti. Kakor blisk se mu je posvetilo v glavi in je govoril sam pri sebi: „Nesrečni Cipriano! Kaj bi še dvomil, da tiči tudi za tem. Koliko je fant star? Pet in dvajset, štiri in dvajset let. Da, računimo. To je bilo leta sedemnajstoenoindvajsetega, ko so ga položili župniku na prag. To je bilo — o Cipriano, v grob me boš spravil s svojo lahkomiselnostjo; to je bilo prav tedaj, ko mi je Ciprijan tako zagonetno izginil iz Komende.“ Začel je misliti o svojem sorodniku: „Zdaj je vsaj boljši, odkar sem ga oženil. A to bi pomenilo družinsko ža-loigro, če bi se zvedelo, da ima davno in daleč sina. Ne! Vsiljivca je treba takoj odpraviti. Pa prošnja zanj ? Bi baš dala povoda ugibanjem in govoricam, ki ne bodo izostale. Naj ga posveti, kdor hoče, jaz se ne potegnem zanj.“ In vendar se je oglasil še drug glas v komendatorju in je govoril: „Ubogi človek je, kaj pa je sam kriv svojih neprilik in da je nadležen? Duhovnik biti je njegova volja in sreča. Ti bi mu jo lahko dal, a se bojiš za ugled svoje rodbine, za hišni mir v družini tistega, ki mu je bil brezvesten oča. Ali je to krščansko ? Ali ni to greh ? Ali ni tvoja dolžnost, da popraviš krivico svojih ljudi?“ Prijel se je za glavo in ni vedel, kaj bi storil. Dvignil je oči, videl sveto razpelo na steni in razširil roke k njemu. „Svetuj mi, kaj naj naredim.“ A že je zbegala njegove oči dolga vrsta slik, samih odličnih prednikov iz hiše Testaferratijev. In prav njemu nasproti je visela slika njegovega strič-nika Ciprijana. In poleg je bila slika lepe žene s hčerko. Komendator je planil kvišku in vzkliknil proti onim slikam: „Glejte, kako vas ljubim. Trpim, grešil bom zaradi vas, a kaj hočem.“ Potem se je nekako umiril. Našel je v sebi načrt, srednjo pot, kako bo se izvil iz čudne zadrege na najlažji način. Pozvonil je in dal poklicati Glavarja. Tega je bil odvedel sluga in mu od-kazal sobo. Potem mu je prinesel okrepčila. Ko je mladi jedel, je sluga po domače prisedel in ga začel z nekakim pokroviteljskim nasmehom izpraševati, odkod in čemu. „Kaj slišim,“ je vzkliknil, ko je čul, da je Glavar Kranjec, „dva Kranjca v Ascoliju.“ Stegnil je roko in dejal veselo: „To je pa veselje. Kranjec, hoho, kakor jaz. Jaz sem Bernard, Polajnarjev Bernard iz Bernika, če veste, kje je to. Zakaj bi ne vedeli. Lejte, lejte! Kdo bi si mislil. Kaj, tisti Jerasov naj-denec ste? O, pri moji veri, — če to niso čudeži! Seveda, seveda, zdaj razumem vse. Visoka žlahta, hehe! Le veselo fant!“ Začel je vedro tikati Glavarja. „Noben papir je ne zbriše te žlahte, saj ti je pisana v lice. In komendator je bogat; le nič se ne vdaj. Ima stričnika, pravo zelišče je to. Vse mesto je polno govoric o njem, le stric noče nič slišati in je ves zaljubljen vanj. Pa ne da bi zabavljal. Kaj meni to mar? Vesel sem pa le, da imam človeka, ki me po kranjsko razume.“ Tako se je razgreval komcndatorjev sluga in ni niti slutil, kako preseda Glavarju, ki ga je razumel in začel bledeti, čim jasneje mu je bilo, kaj mi' sli sluga. Ko mu je postalo popolnoma jasno, je planil zdajci kvišku in rekel: „Torej mislite, da sem tak, in ser» zato prišel, da bi kaj izsiljeval iz gospoda Petra Jakoba?“ „I, kako pa?“ je vprašal Bernard Vsi smo ljudje.“ Glavar je pograbil mrzlično svoj klobuk: „Z Bogom!“ „Ali si znorel, fant?“ se je začudil Bernard. „Recite gospodu,“ je drhtelo krčevito iz Glavarjevih ust, „da sem šel Naj ne zameri, jaz nisem slutil, kai in kako bodo tukaj mislili. Z Bogom!1 Sluga ga je hotel s silo pridržati Toda mladi se ga je otresel in planil skozi vrata ter se zadel v človeka, k1 je hotel vstopiti. Bil je komendatorjev tajnik in je dejal mirno: „Gospod, monsignore Peter Jakol želi govoriti z Vami.“ „Grem odtod!“ je rekel Glavar odločno. „Pojdete, ko Vas monsignore odpusti,“ je odvrnil tajnik. Sluga Bernaf! pa je bil medtem že planil mimo nji j1! k vratarju in mu naročil, naj ne odpira mlademu človeku... * Komendator je bil sam v sobi, W je vstopil Glavar. Dolgo je gledal ml» demu človeku v lice. Mimogrede je pri' merjal poteze njegovega lica z lice»1 onega, ki je visel v sliki na steni. Sa»1 vase je zamrmral visoki dostojanst venik: „Ne, ne! priroda se ne laže.“ V6, tem je stopil mlademu bogoslovcu n»' sproti in dejal pokroviteljsko: Posvetovali smo se sami s seboj in spoznali, da ima naš župnik pri Svetem Petru prav. Upravitelj Bitenc je malovreden nemarnež. Zato se mu bo odvzelo oskr-bništvo. Storili boste to Vi. Poverilna pisma Vam izročim jutri po maši.“ Glavar se je nemo priklonil. Komen-dator je uradno nadaljeval: „Tudi smo se preverili, da smemo verjeti priporočilu našega župnika v Šempetru. Zato Vas postavimo za upravitelja naše körnende. Plačilo za trud Vam izplačamo v dveh letnih obrokih po 20 denarjev. Zahtevamo pa brezpogojno vestnost v računih in točnost v pošiljatvi. Jutri po maši boste podpisali pogodbo.“ Zopet se je Glavar nemo poklonil. „Koliko ste potrošili za pot?“ je vprašal komendator. Glavar je povedal. Komendator je rekel: „Moj maestro Vam denar povrne jutri po maši.“ „Hvala!“ je rekel hladno Glavar. Komendator je nadaljeval: „To noč se odpočijte v moji hiši. Jutri pa odidite nemudoma. Ne bi mi bilo ljubo, če bi se veliko kazali po mestu.“ „Storil bom, kakor želite,“ je dejal Glavar, ki ga je razumel. Ko je oni prikimal z glavo in ni rekel nič več, je rekel bogoslovec: „Nadejam se, da mi bo presvetli ustregel tudi glede prošnje, ki me je edino vodila in napotila tu sem.“ „To se pravi? —“ je skušal skriti komendator zadrego. „Glede duhovniškega posvečenja, presvetli.“ Komendator je skomizgnil z rameni. „To pa ni v moji moči!“ Glavar se je vznemiril. „O, presvetli! Samemu rimskemu škofu ste blizu. Kako ne bi bilo moči?“ Trdo je odvrnil komendator: „Mladi človek! Ponavljam, da to ni v moji moči.“ „O, moj Bogv“ je zaječal Glavar, „pa prav in samo za to sem prišel in tudi gospod župnik Kogelj so bili mnenja,. ..“ „Gospodu župniku sporočite, da je tepec,“ je vzkliknil tedaj nejevoljno komendator. „Nadejal sem se pri njem več pameti pa tudi nekaj hvaležnosti.“ „Ne bom odvalil skale,“ je pomislil bridko Glavar. Zdajci pa se je spomnil pisma, ki mu ga je dal Zandonatti za komendator ja, in je rekel: „Pozabil sem, da imam še eno pismo za presvetlega.“ Mož je bral, in ko je bral, je drhtel nemir v njegovem licu. Povesil je list in strmel v mladeniča. „Storite mu dobroto, presvetli,“ je pisal Sejan, „če je kdo poklican za duhovnika, je Peter Pavel Glavar. Zato Vas prosiva jaz in Vaša ljubka deklica moja hčerka Ana Marija.“ „Ana Marija prosi za Vas, je dejal komendator z nekako prikrito pikro-stjo. Rdečica je zalila bogoslovcu lice. „Bog jo blagoslovi,“ je dejal tiho. Nekaj trenutkov je komendator molčal, nato je dejal: .^Napisati bom dal pismo gospodu Zandonattiju. Znan je s škofom v Senju. Ta bi vam mogel uslišati prošnjo, ki je jaz ne morem, škof v Senju, gospod Benzeni.“ „Benzoni.“ je klonil Glavar z glavo. Drugo jutro je vstal na pot. Proti večeru je prišel na obal. Ni več našel kapitana Glaviniča, a našel je njegovo pismo: „čez tri dni odpluje ladja v Senj. Padrone je Juraj Gortan. Plačal sem jaz!“ POVERJENIKI: KJE JE KAJ Argentina: Dušnopaatirska pisarna, Ram6n F.alcčn 4158, Buenos Aires Brazilija: Paroquia