Proletarci vseh zemlja, združite se!
Poštnina plačana v gotovini,
ZMt.Ut*7'?. St
JD JD jg JDJS.
■MU
r™\
»o••.»*** im*
‘.H.
1
Ljubljana, 6./VII. 1922.- II./27.
Emil D. Stefanovič
lastnik in odgovorni urednik.
Delavsko časopisje je važno orožje v razrednem boju!
Zato je dolžnost vsakega sodru-ga, da časopis širi, naroči in — plača!
Zbirajte nove naročnike!
Nabirajte za tiskovni sklad!
Širite »Delavske Novice«!
»DELAVSKE NOVICE«:
posamezna številka stane	3	K
za SHS mesečna naročnina 12 K za inozemstvo meseč, naročn. 20 K Za Ameriko letna naročnina 2 Dol.
Vsled povišanih poštnih stroškov smo morali list za inozemstvo podražiti.	Upravništvo.
Atentat na volivno pravico delovnega ljudstva.
V	občini Radeče pri Zidanem mostu je bilo razveljavljeno 8 mandatov občinskih svetovalcev, češ, da^ so komunisti. V par dnevih se vrše nove volitve v tej občini in na eni izmed kandidatnih list, ki so bile pravilno predložene, so se nahajali tudi nekateri bivših občinskih svetovalcev, ki so jim bili mandati razveljavljeni. Pristojna oblast je to listo zavrnila, češ, ti ne morejo kandidirati, ker so njihovi mandati v sedanjem obč. svetu bili vsled tega, ker so komunisti, razveljavljeni.
Prvič je ta odlok nasproten veljavnim državnim osnovnim zakonom, ki čisto jasno in nedvoumno določajo, kdo ima in kdo nima pasivno volivno pravico, ter tudi obsegajo seznam vseh zločinov in prestopkov, ki imajo za posledico izgubo te pravice. Nikjer pa ne stoji napisano, da tisti, ki se ga je že enkrat razrešilo funkcije obč. svetovalca, ker je »komunist«, nima pasivne volivne pravice. In tudi izjemni zakon, znani zakon o zaščiti države, ne nudi, pa naj se ga še tako juristično učeno tolmači, podlage za radeški odlok. V tem zakonu stoji le, da komunisti ne smejo vršiti nobene javne funkcije v javnih zastopstvih, a to še ne pomeni nikakor, da »komunisti«, kojih mandati so bili. razveljavljeni, nimajo več pasivne volivne pravice. Razentega so biH že v naši državi precendenčni slučaji, naj omenim le volitve v zagrebški občinski svet.
Drugič je sploh še nerešeno vprašanje, koga naj se smatra še danes za »komunista«. V Jugoslaviji je že z »Obznano« prenehala komunistična stranka in ne obstoji več. -Torej tudi več ni v Jugoslaviji »komunistov« v juridičnem smislu besede. Ker pravno je komunist tisti, ki je član komunistične stranke, kakor je n. pr. radikal tisti, ki je član radikalne stranke. Ce se zapusti to edino utemeljeno in merodajno merilo za »komuniste« ali »radikale«, se zapusti objektivno podlago in poda se v svet osebnih, subjektivnih mnenj.
V	slovensko-hrvaško-nemškem glasilu Dr. Sajovičeve kočevarske radikalne stranke n. pr. razlaga nek anonimen (t. j. brez podpisa) pisec v hrvaškem članku, da je edino ta stranka prava zastopnica — komu-Ali so ti gospodje »komunisti«, ko se vendar javno priznavajo h komunizmu? So pač razne metode,
kako se spozna politično prepričanje posameznikov, če se zapusti objektivni (jasni) kriterij (merilo) strankarskega članstva. Imperatorski (carski) ruski tajni policiji je n. pr. zadostovalo, da je dekle imelo kratke lase in na nosu ščipalnik, da so jo proglasili za anarhistko in teroristko. Sedanji habsburški agent, bivši k. u. k. Generalstabsschef pri 6. av-stro-ogrski pehotni diviziji, Stipe Duič in njegov poveljnik, presvitli knez Schonburg sta enkrat hotela dognati, kateri izmed momkov bosanskih polkov so velesrbskega prepričanja in sta prišla na zelo enostavno metodo. Postavili so Bosance v dolgo vrsto, gospod Duič je pogledal vsakemu v obraz in v par minutah je izločil vse prevratne elemente, ne da bi pregovoril z njimi ene besede, iz polka. Je pač po obrazu spoznal velesrbske agitatorje. Če so taka subjektivna merila za določevanje strankarske pripadnosti dopustna in zakonita — to je vprašanje.
Zato je slučaj v Radečah v dvojnem* oziru načelne važnosti.
Prvič pomeni dotični odlok uki-njenje pasivne volivne pravice v slučaju, ko niti zakon o zaščiti države, ne glede sploh na osnovne državne zakone, tega ne opravičuje. Oblast bi kvečjemu mogla mandate dotičnili kandidatov, če bi bili zopet izvoljeni, razveljaviti, nikakor pa ni upravičena, da jim odvzame volivno pravico.
Drugič tudi za to eventueino razveljavljenje bi manjkala pravna podlaga. Ker, če so tudi dotični bili pred leti člani komunistične stranke, danes več komunisti v juridičnem smislu besede niso, ker ni komunistične stranke in tudi ni proti njim dokazov, da vrše kako protizakonito propagando za nasilno spremembo sedanjega državnega ustroja. Vsako drugo tolmačenje »komunista« pa je zelo subjektivno in nedopustno. Če se pri določevanju, kdo je »komunist« zapuste objektivna (nepristranska) tla dejstev, je dana možnost, da se prav lahko proglasi vsakega, komu neljubega zastopnika za »komunista«, se mu vzame mandat in po radeškem precedensu (primeru) potem še pasivno volivno pravico.
Pričakujemo, da se bo radeška zadeva preiskala in taka pravna praksa v bodoče onemogočila. Ker nad sodniki je — zakon.
Konferenca v Haagu.
Francoska spomenica od 2. junija in angleški odgovor od 12. junija so Povzročili v francoskem časopisju burne razprave, ki nam omogočujejo, da
vidimo glavne obrise mnenj, ki se bodo v Haagu križala.
Predvsem je važno, da angleški odgovor povdarja suverene pravice pro-
hlarske Rusije in svari Francijo pred vmešavanjem v te pravice. Ta angleški odgovor je že precej drugačen, kakor ona spomenica v Genovi, kjer se je zahtevalo celo Rusijo kakor neko kolonijo za evropske kapitaliste. Odločen nastop ruskih delegatov v Genovi je poučil Angleže, da današnja Rusija ni stara Kina ali pa Abdul-Hamidova Turčija, kjer so vladali tuji kapitalisti proti volji domačinov. Angleška spomenica priznava Rusiji vse pravice suverene (samostojne, neodvisne) države in ji prizna kot taki tudi pravico, da nacijona-lizira oz. podržavi privatno lastnino. Isla spomenica trdi, da je vsako pose-zanje v te pravice Rusije proti dulni pogojev v Cannesu (v Cannesu so bili določeni pogoji za konferenco, ki naj bi se bavila z vzpostavitvijo gospodarskega življenja Fvrope).
Francozi, posebno list »Temps« glasilo težke industrije in imperializma pa trdijo, da ima vsaka država le v toliko pravico privatno last podržaviti, v kolikor ima sredstva, da plača prizadetim posestnikom odškodnino. Če teh sredstev nima, pa preneha njena suvereni-teta In ona mora žrtvovati svoje pravice in svojo neodvisnost — interesom par bogatih kapitalistov. (Ker vseli tistih inozemskih kapitalistov, ki so za-interesovani na podržavljenih tovarnah in posestvih v Rusiji ni več nego 100. In za teh 100 miljarderov je tak krik v evropskem krščenemu in nekr-ščenemu Izraelu!)
Francozi, posebno list »Temps«, glasilo težke industrije in imperializma, pa njihovega premoženja, ki so ga naložili v spekulativne namene v bivši carski Rusiji. Rusi jim niti tedaj, če bi to hoteli (kar pa je popolnoma izključeno) ne bi mogli plačati v gotovini odškodnine, ki jo zahtevajo. In kakor je že izkušnja poučila francoske denarne mogotce, ruski narod tudi ni voljan, da pripozna pravico bajonetov, ki so jih poslali francoski bankirji v obliki Deni-kina, Wrangla etc. nad Rusijo. Edino orožje francoskih kapitalistov je še finančni bojkot Rusije. Ali ta sablja je skrhana, ker ne rabi le Rusija evropskega kapitala, ampak evropski kapital rabi še bolj Rusijo. Če ne bodo hoteli Francozi sprejeti ruskih pogojev, sprejeli jih bodo drugi in Francozi bodo imeli le škodo. Razen tega je Rusija zemljedelska država, ena, dve srednji ali dobri letini bodo Rusijo toliko opomogle, da bo še manj navezana na za-padne trgovce in bo tedaj še bolj trdovratna v svojih zahtevah, kakor je danes.
Če hoče liaaška konferenca doseči kak uspeh, mora računati z dejstvi in na podlagi teh dejstev storiti svoje sklepe. Ta dejstva pa so danes: 1. Rusija, čeprav nima polnih Žakljev denarja, ne bo dovolila, da se vpostavi za tuje kapitaliste privatna lastnina na podjetjih, ki so bila razlaščena. Inozemski kapital je za časa carizma obvladal večino železniških podjetij, premogovnikov ter petrolejskih ležišč. Vrnitev teh podjetij bi pomenila, da ostane ruska vlada brez premoga, železa in petroleja ter bi bila navezana vse te važne snovi kupovati t. j. v to svrho bi morala nalagati predvsem kmečkemu ljudstvu ogromne davke. Vrnitev vseh industrijskih podjetij, ki so bile nekdaj v rokah inozemcev, bi oropala rusko vlado najvažnejše podlage za razvoj industrije, ker ruska vlada ima s tem, da ima v lasti te najvažnejše
surovine, v rokah sredstvo, s katerim lahko upliva učinkovito na razvoj celokupnega gospodarstva. Zato je od zaveznikov nespametno zahtevati od ruske vlade stvari, ki jih ona ne more dati, če neče storiti samomora. In volje do samomora — tudi največji sovražnik današnji ruski vladi ne more očitati. Zato je prvi predpogoj za uspeh haaške konference, da neha čvekanje o vrnitvi podržavljenih podjetij.
2. Vrnitev je pa pri mnogih podjetjih tudi gospodarsko nemogoča, ker so deloma opuščena ali v danih prilikah ne predstavljajo nobene vrednosti za bivše lastnike. Tudi bi vrnitev ne bila v korist gospodarski organizaciji industrije. Velik tehnični napredek je, da so sedaj na pr. razni premogovniki v Doneškem revirju združeni v eno celoto, ravno isto je pri ležiščih petroleja v Baku. Ali naj dopusti ruska vlada, da se zavoljo pohlepnosti par francoskih izkoriščevalcev, ki podjetij, katere so izkoriščevali, še sploh nikoli v življenju videli niso, zopet uvede stara neracionalna cepitev na 20 do 30 malih podjetij? Sme-li ruska vlada dopustiti, da se uvede v gospodarstvo zopet princip profita nainestu principa gospodarske potrebe? Ne, Rusija tega ne bo nikdar storila, pač pa je mogoče, da bo pozneje, ko bo gospodarstvo popolnoma urejeno izplačala tem bivšim posestnikom gotove odškodnine.
3. Vprašanje odškodnin je ravno tako kakor vprašanje priznanja starih dolgov stvar bodočnosti. Ni izključeno, da pod gotovimi pogoji ruska vlada prizna, da gotov del dolgov plača, ali šele tedaj, ko ji bo to dovolil gospodarski položaj.
Če se strokovnjaki kapitalističnih držav hočejo razlikovati od diplomatskih čvekačev — ki žalibog navadno nastopajo v imenu kapitalističnih trgovskih narodov — bodo morali, namesto, da zgubljajo dragoceni čas z deklamacijami o pravicah na odškodnino, vprašati rusko vlado:	»Katere
industrijske panoge oz. katera podjetja hoče ruska vlada obdržati na vsak način v svojih rokah katere pa je pripravljena oddati v najem?« Drugič morajo rusko vlado vprašati:	»Kake
prednosti bi eventueino dovolila ruska vlada starim posestnikom podjetij, katere hoče sama obdržati v svoji upravi, pri drugih koncesijah?« Ker če že hoče ruska vlada stopiti v trgovske zveze z evropskimi kapitalisti, ji ni ležeče ha tem, da bivše lastnike ruskih podjetij izključi iz te trgovske zveze. Tretjič pa bodo morali strokovnjaki jasno povedati, pod katerimi pogojii in v kakem obsegu so voljne kapitalistične skupine, ki bi dobile v najem, razpoložljive ruske industrije, do-voliti ruski vladi posojilo. Ker če hočejo z Rusijo v resnici trgovati, ne pa le dobiti gotove »pravice«, s katerimi bi špekulirali po borzah, morajo uvideti, da je tudi v njihovem interesu, da se povzdigne v Rusiji promet in da se urede ruske finance.
4. V vprašanju dolgov je mogoče jasno govoriti. Gospodje upniki vedo, da Rusija ni v stanu plačati. V trgovini je navada, da se v takem slučaju sklene delna poravnava. Dolžnik se obveže, da v gotovem času plača gotov odstotek dolga in upnik ga podpira, da se zopet opomore. Ker če ne postopa
tako, se upnik lahko r>od nosom obriše glede dolga in obresti.
Ruska delegacija gre v Haag na trgovinska pogajanja. Ker je delegacija proletarske države, ker je marksističnega naziranja ve, da nima smisla prerekati se z gospodi zastopniki raznih bank in borz o načelih in principih.
V	Genovi so podali Rusi načelne izjave — ker so kapitalistični diplomati
toliko čvekali o načelih, s katerimi so hoteli svoje oderuške namene zakriti.
V	Haagu bodo Rusi govorili trgovsko. Ce bodo kapitalistični zastopniki to umeli in gledali na ta vprašanja ravno tako le trgovsko, je mogoče, da se sklene trgovski dogovor, čeprav ostane vsak pri svojih načelih in principih.
M. L.
Strokovna politika neodvisnih strokovnih organizacij.
v.
Med delavstvom slišimo tudi večkrat zahtevo, da morajo biti strokovne organizacije »nevtralne«. Seveda se tudi cesto dogaja, da delavci istovetijo pomen »neodvisne« in »nevtralne« strokovne organizacije. — .Vendar pa je fo velika razlika.
Zahtevo po nevtralnih strokovnih organizacijah so vrgli med delavstvo meščanski krogi in vsi oni, ki bi radi med delavstvom v kalnem ribarili. Sicer smo našli tudi že v našem listu naziv nevtralnih strokovnih organizacij. Vendar se je tega naziva strogo varovati, ker ustvarja samo zmešnjavo. Mi ne maramo nevtralnih strokovnih organizacij, marveč mi zahtevamo, da morajo biti strokovne organizacije neodvisne in rdeče.
Oni, ki hočejo imeti nevtralne strokovne organizacije, mislijo s tem, da se strokovne organizacije ne smejo spuščati v nobene boje, zlasti ne s podjetniki. Take vrste strokovne organizacije se imajo brigati samo za dnevne potrebe delavstva, ki pa jih hočejo zadostiti samo v sporazumu z delodajalci. Te vrste organizacije hočejo ustvariti tudi nekako skupnost med delavci in podjetniki.
Delavstvo pa ne potrebuje nobenih podpornih in pogrebnih društev, ki bi služila za štafažo podjetnikom. Delavstvo potrebuje organizacije, ki
bodo ščitile delo pred izkoriščanjem kapitala. Tega pa ne more doseči nevtralna organizacija, marveč samo taka. ki si je vzela načela boja. Neodvisne strokovne organizacije so proti nevtralnosti.
Končno moramo povdarjati še eno načelo, na katerem morajo stati neodvisne strokovne organizacije. Biti morajo internacionalne.
Kaj se to pravi? V današnji kapitalistični dobi nima delavec domovine. Boj za kruh ga žene po svetu in ga privede v stik z delavci najrazličnejših narodnosti. Buržuazija uči nacionalno nestrpnost in sovraštvo. Če bi se delavci po tem načelu ravnali, bi imel korist samo podjetnik. Ce so v kaki tovarni delavci raznih narodnosti in bi se ti raditega med sabo prepirali, bi to priliko uporabil podjetnik, da bi skušal izrabiti enega proti drugemu in čim bolj zvišal izkoriščanje.
Pa tudi sicer je načelo interna-cionalnosti neobhodno potrebno. — Samo ona strokovna organizacija bo imela uspehe proti podjetnikom, ki bo združevala v sebi vse delavce ali vsaj večino delavcev enega obrata brez razlike, kateri narodnosti pripada ta ali oni delavec. Poleg tega pa morajo iskati organizacije tudi mednarodne stike in se internacionalno organizirati.
Značilen molk.
V	zadnji številki našega lista smo stavili krščanskim socialcem, ki se zbirajo okoli »Novega časa«, nekaj važnih vprašanj. Znano je namreč, da »Novi čas« prav cesto udarja proti današnjemu kapitalističnemu družabnemu redu, proti izkoriščanju proletariata in proti današnjemu režimu v naši državi, ki je vzel delavstvu vse pravice in ga postavil na isto stališče, na katerem so se nahajali tlačani v srednjem veku.
Za delavstvo je predvsem važno vprašanje, v koliko je to pisanje odkrito in iskreno, ali ni to pisanje samo sladka vaba delavstvu, da bi to pomagalo klerikalni stranki na krmilo. Krščanski socialci so sestaven del klerikalne stranke in stoje kot taki z dušo in telesom za politiko te stranke. »Novi čas« se tiska v »Jugoslovanski tiskarni«, ki je last visoke duhovščine. Urednika »Novega časa« plačuje klerikalna stranka.
Politiko klerikalne stranke pa vodi posedujoči razred. Interesi klerikalnih bogatašev so merodajni za klerikalno politiko. Klerikalna stranka je bila vedno na strani posedujočih, kadar je šlo za kako odločilno akcijo. V Avstriji so klerikalci pod Šušteršičevim vodstvom podpirali politiko veleagrarcev in militaristične klike. Ko so sedeli klerikalci na vladi
v	Ljubljani, so poklicali proti štraj-kujočim železničarjem na pomoč žendarmerijo iz južnih krajev in svoje institucije so pustili zastražiti z vojaštvom. Klerikalna stranka s krščanskimi socialci vred je stala v
onih dneh enotna proti delavstvu, ki se je borilo za boljši kos kruha. \ onih dneh, ko je imela klerikalna stranka oblast v svojih rokah se je borila proti delavstvu z istimi sredstvi kakor današnji režim.
Poleg tega pa je v onih dneh omadeževala klerikalna stranka svoje roke s krvjo umorjenih delavcev. Nikoli se še ni našla vlada, ki bi bila pustila tako cinično streljati v živo maso, kot je to storila klerikalna vlada, ki je izšla iz stranke, ki je napisala na svoj prapor Kristove besede »ljubi svojega bližnjega« in »ne ubijaj!«
Morda bo dejal kateri iz vrst klerikalne stranke: »to so zakrivili posamezniki, stranka zato ni odgovorna.« Ta izgovor bi bil na mestu le takrat, če bi bila stranka postavila krivce tja. kamor spadajo. Tega pa klerikalci niso storili. Nasprotno, oni ki so zakrivili dogodke na Zaloški cesti, še danes izvršujejo važne strankine funkcije. Do danes pa še nismo slišali niti ene besede v tem oziru iz ust krščanskih socialcev. — Molk v tem vprašanju pomeni, da se čutijo solidarne s krivci Zaloške ceste.
Po dejanjih jih bodete spoznali! Da ne bo slepomišenja, smo stavili »Novemu častn zadnjič vprašanja glede Zaloške ceste in železničarskega štrajka. Ali »Novi čas« molči. Danes ponavljamo ta vprašanja. Ce ne bodo odgovorili, potem sodrugi napravite si sodbo sami!
Razred, razredni boi in razredna
zavest.
Kden izined najvažnejših prispevkov Marxovih za spoznavanje zgodovinskih dogodkov je njegova misel o dnižabnern razredu in o razrednih bojih. Čeprav so bili že pred Marxom zgodovinarji, raziskovalci in politiki,
ki so povdarjali ulogo, ki jo igrajo družabni razredi v politiki in v socialnih preobratih, je bil vendar Marx oni, ki je to misel v vsej njeni globini in njenem pomenu zajel, jo oblikoval in jo napravil za trdno osnovo političnega in
socialnega mišljenja. O tem pravi v »Komunističnem manifestu«:
»Sistemi, ki so pravzaprav socialistični in komunistični, sistemi St. Simona, Fourierja, 0\vena itd. nastanejo v prvi, še nerazviti periodi boja med proletariatom in buržuazijo. Iznajditelji teh sistemov vidijo namreč nasprotje med razredi kot delo razdiralnih elementov v gospodujoči • družbi sami. Toda oni ne zapazijo na strani proletariata nobene zgodovinske samostojne naloge, nobenega, njemu bistvenega političnega gibanja«.
Klasifikacija posameznih družabnih skupin, ali razdelitev človeške družbe v razrede je ravno tako logičen dogodek, to se pravi po pametnem mišljenju dosežen rezultat, kakor kaka razdelitev živali, rastlin in kamnin v različne vrste. Določena skupina ljudi, ki ima skupne znake, se sociološko opredeli kot razred. Popolnoma po izkušnji, po neposrednem čutnem za-znatku, se ne da določiti razpredelbe: Modernemu človeku se ne vidi tia zunaj, ali je kapitalist ali delavec. Treba se je držati določenih, znanstveno opredeljenih znakov, na podlagi katerih se ljudje ločijo družabno po razredih. Marx, ki postavlja, kakor smo videli, gospodarske činjenice za temeljne, daje merodajnost za razpredelbo gospodarskim znakom: Način, kako se kaka skupina preživlja, je za Marxa glavni znak. Oni ljudje, katerim je glavni živ-Ijenski vir deloma dnina, tvorijo delavski razred. Oni ljudje, katerim je najvažnejši življenski vir posest kapitala (zemlja, posestva, poslopja, delavnice, surovine) tvorijo pa kapitalistični razred. Brez posebne važnosti je, ako kak delavec poseduje hranilno knjižico in dobiva obresti, ali ima delež. pri kakem konsumnem društvu, ali pa, ako kak kapitalist osebno vodi svoje podjetje, ali ga organizira, tako da je del njegovega profita tudi plača. Važno je pri tem to, da se glavni dobiček prvega omejuje le na njegovo delavno dnino, medtem ko se osredo-točuje glavni interes drugega predvsem na kapital.
Samoobsebi se razume, da niso socialni razredi popolnoma enotni, lahko jih zopet razdelimo, kakor v živalstvu in rastlinstvu na posamezne vrste iti redove: delavski razred vsebuje ročne in duševne delavce, dobro in slabo plačane skupine itd.; toda vsi pododdelki socialnih razredov imajo končno iste skupne znake: skupen življenski vir, ki je, ali osebno delo ali osebna posest kapitala. F.n razred razpolaga le z delovno silo, drugi pa s produkcijskimi sredstvi.
Med tema dvema razredoma pravi Mara, obstojajo globoka, nepremostljiva nasprotja, ki vodijo k razrednemu boju. Nasprotja so predvsem gospodarske narave. Delavci, kot posedniki delavne sile si prizadevajo, da bi to kolikor mogoče drago prodali, kar se pra-
vi	čim večjo plačo dobili, med tem, ko se posedniki kapitala trudijo, da bi delovno silo čim ceneje kupili, kar se pravi kolikor mogoče nizko dnino plačati. To nasprotje je sicer fundamen-talno, a začasno se ne dotika duševnega življenja. To nasprotje je navidezno le majhno, kakor nasprotje med kupcem in trgovcem, toda v bistvu je razlika zelo velika, kajti razprodajalec delovne sile mora skoro od lakote umreti, ako ne odda svojega blaga. Po-sednik produkcijskih sredstev je torej v stanu, posednika delovne sile izstradati, ako ne pristane ta na pogoje kapitalista. Posest kapitala se razmahne kot sila, ki lahko uniči posednika delovne sile.
To nasprotje vodi do ustanovitve strokovnih organizacij. Ono tvori podlago razrednemu boju, ni pa še razredni boj. To pa začenja, ko pride delavski razred do prepričanja, da ni njegov slabi položaj le mimoidoč, ampak da je posledica privatno - kapitalističnega družabnega reda, dokler bo obstojal ta družabni red, in da se mora ta zame-niti z gospodarskim redom, v katerem pripadajo produkcijska sredstva vsem članom družbe. Šele takrat, ko se delavci nauče misliti socialistično, šele, ko se prikaže na dan izmed poedinih posameznih mezdnih bojev in strokovnih gibanj nasprotje delavcev do gospodarskega reda, šele takrat, ko se proletariat kot organiziran razred
obrne od nalog sedanjosti k nalogam bodočnosti in ko stremi k izpremembi družbe od zasebne h skupni lastnini, šele tedaj stopi v razredni boj. Postane si svest, da ne more v sedanji družbi obstajati zanj nobena enakost in svoboda: in da zamore zadobiti svojo svobodo le v socializmu. Toda razredni boj se lahko tu ostavi in se ne more dalje razviti, torej ne more dokončati svoje naloge, ako ne vzame delavski razred svoje osvoboditve v lastne roke, ako ne pride delavski razred do prepričanja, da ima sam moč da izvede osvoboditev, in se zadovoljuje z malimi socialnimi reformami alt se zanaša na plemenite socialno čuteče može in na junaške osvoboditelje. To se je v resnici dogodilo v začetkih socialističnega gibanja, ko so delavci videli sicer edini izhod v socializmu, a so bili še prešibki, da bi vzeli osvoboditev v lastne roke. To je bila perioda, ki jo Mara označuje za utopistično, ko so znamenite osebnosti razširjale socialistične misli in delale socialistične načrte in poizkuse, da bi osvobodile delavske* mase. — Ko so ti ljudje spoznali nemoč mas, so se obrmli na filantrope (človekoljube) in socialno čuteče kneze in so jih hoteli prepričati, da zahteva razum, pravičnost in splošna korist, da se vpelje socializem in da se odpravi uboštvo, beda in njihove posledice. Ta perioda utopičnega socializma je bila premagana vsled nadalj-nega razvoja industrije, napredka strojne tehnike, centralizacije in koncentracije produkcijskih in prometnih sredstev, ki je dala delavskemu razredu možnost, da da celi družbi čutiti, da tvori živa delovna sila dušo' vsega gospodarskega življenja.
Istočasno so nastopili socialistični raziskovalci, ki niso le pokazati na socializmu to, kar ie razumnega in pravičnega, ampak so tudi prišli do zaključka, da se pripravlja novi socialistični gospodarski red že v naročju kapitalizma in da sc tedaj stremljenje delavstva popolnoma sklada z družabnim razvojem
lz utopičnega socializma je na ta način nastala veda in socialist, delavsko gibanje stremeče na podlagi realnosti, ki je prevzelo, v svesti svojega razreda, moči in cilja, odločilni boj proti kapitalističnemu gospodarskemu redu. Razredni boj je postal početek socialnega prevrata.
Iz prvotnega nasprotja med delavci in podjetniki zaradi mezde in delovnega časa je nastala borba dveh razredov o vprašanju obstanka ali preobrata gospodarskega in družabnega življenja, izmed katerih se bori en razred za vladajoči privatno-iastninski sistem, drugi pa za nastajajoči socialistični sistem. Velike socialne borbe so postale neizogibno politične. Nepo-srednji cilj je posest državne sile, s pomočjo katere skuša kapitalistični razred ohraniti svojo pozicijo, med tem ko stremi delavski razred za zavoječa-njem državne sile, da potem lažje uresniči z njeno pomočjo nadaline cilje.
Le to moramo povdariti, kako je vplival Mara s svojim naukom o razrednem boju na politično mišljenje. Pred njegovim nastopom se je zdelo, da se suče politično mišljenje in boj političnih strank okrog idej in velikih osebnosti. Poprej je .vladala ideologija in kult osebnosti. Sedaj se suče politično mišljenje zavedno ali nezavedno v razrednih in gospodarskih pojmih. To novo politično in zgodovinsko na-ziranje je učinek življenskega dela Maraovega.
Dosledno premišljeno in vzeto more Maraov nauk o razrednem boju voditi do najradikalnejše taktike socialističnega gibanja. Na ttikak način pa ne more biti demokracija ki obsega kapitalistični, kakor tudi delavski razred, državna oblika prehodne periode od privatne lastnine k socializmu. Z gospodarskega stališča je politična demokracija povsem nemogoča, pa tudi kaka socialna demokracija — dokler obstaja gospodarska neenakost.
»Komunistični manifest« ne vsebuje niti ene politično - demokratične reforme. Iz vsega Maraovega mišljenja seda zaključiti, da mu je razred vedno stat višje, kakor takozvana demokracija.
(Iz knjige »M. Beer: Karl Mara, njegovo življe-nje in njegov nauk«.)
Neodvisna žeiezn. strok, organizacija
za Slovenijo.
Sodr. Trškan otvori ob 9. uri_ v imenu pripravljalnega odbora občni zbor. Predsednikom zborovanja je bil izvoljen sodr. Jernejčič enoglasno. V svojem govoru je pozdravil vse zborovalce in jih vspodbujal k vstrajnemu in poštenemu delu v organizaciji. Nato je prečital potrjena pravila N. ž. s. o. z. S. Razvila se je daljša debata, v kateri je posebno sodr. Žilič povdarjal potrebo najtesnejše zveze s hrvaškimi in srbskimi sodrugi. Sodr. Jernejčič mu je razložil, da za enkrat ni bilo možno tega unesti v pravila, da pa bo nova organizacija storila vse, da se ta zveza vzpostavi in sicer na federativni podlagi, ker je praktična izkušnja pri prejšnjih organizacijah pokazala, da je ta način boljši kakor pa strogi centralizem. Ker centralistična organizacija je bila glavni vzrok, da so razni tajniki postali gospodarji organizacije in so se začeli pehati za mandati a zanemarjali so strokovno delo. Sodr. Sojer je pojasnil na tozadevno vprašanje sodr. Hauptmana, da se bo v kratkem času sklicala v Zidani most ali kak drug primeren kraj konferenca železničarjev, ki bo imela nalogo združiti potom federacije vse razredno zavedne žeiezn. organizacije v naši državi.
V društveno vodstvo so bili soglasno izvoljeni sodrugi Trškan AL, Kotlar J. ž„ Baznik Iv., pis. pomoč. J. ž, Mozetič Ant., prog. mojster J. ž., Kocjan Iv., proz. del. J. ž., Cepel-nik Fr., stroj. J. ž., Šarc Pet., nad-sprev. J. ž., Jernejčič Fr., J. ž., Brus Vinko, prem. J. ž., Sadel Jak., nad-sprev. Drž. ž., Skoda Jož., strugar Drž. ž„ Noč Sim., zavirač Drž. ž., Renčelj Fr., zavirač Drž. ž., Škorjance Fr., delavec J. ž.
Za namestnike so bili izvoljeni sodrugi: Prešeren Al., spre v. Drž. ž., Eržen Fr., nadkretn. J. ž., Skuk Iv., zidar, Pečnik Iv., zavirač J. ž.
V kontrolno komisijo so bili izvoljeni sodrugi: Kregar Jož., nad-sprev. J. ž., Pušnik Mart., vlakovodja J. ž., Magerl Jož., ključavničar J. ž., Slatner Pet., zavirač Drž. žel., Sojer Jak., čuvaj J. ž.
Po daljši debati se sprejme z vsemi proti trem glasovom predlog, naj se določi članarina na 8 Din mesečno.
Nato je prečital sodr. Jernejčič tole rezolucijo:
Rezolucija po referatu o organizaciji in taktiki:
občni zbor sklene:
1. Hočemo eno razredno, železničarsko strokovno organizacijo za celo državo. Vsled razpusta žel. oig. ua Hrvatskem in v Srbiji in vsled zmed med obstoječimi žel. org. v Sloveniji in nezaupanja do istih, sklene občni zbor, da se do prve konference železničarjev v Sloveniji oklenejo vsi nove »Neodvisne strok, železničarske organizacije«, ki je nepolitična in ima dovolj garancije, da bo uspešno branila železničarje in jih ščitila proti delodajalcem.
2. Do bodočega skupnega kongresa posluje »Neodvisna strok. zel. org. za Slovenijo k v smislu s vojih potrjenih pravil. Ako se doseže na ijodočem kongresu združenje, se pravila »N. str. žel. org.« spremene v smislu sklepov kongresa ter preurejena veljajo za organizacijo v Sloveniji. Za odobrenje teh pravil mora društveno vodstvo sklicati izreden občni zbor za Slovenijo, ki bo spremembo društvenih pravil potrdil.
3. Društveno vodstvo pozove vse razredno zavedne železničarje v Sloveniji, da se združijo v N. S. Ž. O. brez ozira na svoje politično prepričanje. Gmotni interesi današnjega dne so za vse železničarske delavce in uslužbence ter uradnike enaki in le v enotni razredno zavedni organizaciji bodo mogli ohraniti priborjene zaslužke in socialne zakone, popraviti svoj gmotni položaj, braniti •svoje pravice ter si priboriti nove.
4.	Osnujte podružnice v vseh krajih. Manjše postaje in kolodvori naj se pridružijo večjim. Razvite v svr-ho združenja vseli železničarjev naj-živahnejšo agitacijo. Borite se proti osebnim sporom, ki bi nastali po posameznih podružnicah, ker taki spori vodijo do cepljenja in slabijo skupno delo v organizaciji.
5. Skličejo naj se po vseh večjih postajah ustanovni občni zbori, kjer se objasnijo sklepi centralnega občnega zbora v Ljubljani.
6. V svrho združenja železničarjev na Štajerskem z drugimi žel. v Sloveniji naj se skliče žel. konferenca za Slovenijo v Zidanem mostu, čas in kraj naj se sporazumno določi, dnevni red naj bi bil: Združenje slovenskih železničarjev.
7	Izdelano žel. pragmatiko naj pregleda komisija, izvrši potrebne popravke in organizacija mora poskusiti vse, kar je mogoče, da se ona čimpreje preko zakonodajne skupščine uveljavi.
8. Ravno tako naj se izdelajo predlogi za starostno zavarovanje, kakor zavarovanje zoper bolezni in nezgode ter se je treba v boju za te in druge pravice obrniti na pomoč na vse ostalo delavstvo in njihove organizacije.
9. V zvezi z ostalim delavstvom je delovati na to, da bodo strokovne organizacije imele popolno svobodo dela, združevanja, tiska in zborovanja.
10. Občni zbor opozarja, da se morajo pravila in pravilnik društva strogo upoštevati. V smislu teh pravil, plačane uradnike in funkcionarje, nastavlja in odstavlja društveno vodstvo.
11. Sporazumno naj se izda štirinajstdnevno strokovno glasilo organizacije: N. S. Ž. O., Zveze stavbin-cev in Zveze rudarjev. Imenoval naj bi se: List za organizirane slovenske delavce. Vsaka organizacija bi imela v listu svoj prostor in sicer pod naslovom Železničarji, Stavbin-ci, Rudarji itd. List naj izdaja v konzorciju delavski svet, vsaka organizacija prispeva k listu sorazmerno, vsak član gori navedenih organizacij dobiva list kot svoje glasilo brezplačno, stroški so zapopadeni v članarini.
Za pisavo lista je odgovoren konzorcij, Delavski svet, ki v to svrho imenuje tričlansko komisijo.
Živela solidarnost delavstva!
Živelo združenje vseh železničarjev!
Živela Neodvisna strok, žeiezn. organizacija!
Dne 3. julija se je vršil v »Mestnem Domu« shod. ki ga je sklicala N. ž. s. o. z. S. Shodu je prisostvovalo nad 300 železničarjev.
S, Trškan otvori shod in predlaga s. Jernejčiča za predsednika. Izvoli se enoglasno.
S. Jernejčič prevzame predsedstvo in oriše v krepkih besedah po-trebo silne, razredne, od političnih strank neodvisne strokovne organizacije za železničarje. Poroča o poteku občnega zbora N. ž. s. o. z S. ter obžaluje, da prilike niso dovolile, da se že sedaj razširi delovanje po celi državi. Naša najbtižja naloga je, stopiti v zvezo z vsemi razrednimi žel. org. te države, da se združimo v skupnem nastopu za pravice železničarjev. Potreba pa je, da vsak železničar postane delaven član organizacije. ker vodstvo samo, pa tudi poslanci, ne bodo ničesar dosegli, če se železničarji ne bodo za svoje koristi sami brigali in zanje delali. Razložil je potem tudi resolucije, ki so bile na obč. zboru sprejete.
S.	Makuc je nato podal živo sliko bednega in neurejenega položaja, v katerem se nahajajo danes železničarji. Draginja, nezadostne plače, večno zavlačevanje izplačil in povišanje draginjskih doklad, daljšanje delovnega časa, to vse navdaja s skrbjo železničarje in njihove rodbine, ki so danes izročene gladu in
največjemu pomanjkanju. Razložil je trnjevo pot, ki so jo prehodili železničarji, ker je izjemno stanje otež-kočilo, deloma popolnoma onemogočilo njihov boj za zboljšanje svojega gospodarskega položaja. Razložil je novo uredbo o draginjskih dokladah, ki smo jih čakali mesece in mesece in ko smo jih sedaj dobili, je draginja že spet veliko večja in nove doklade nikakor več ne odgovarjajo tej draginji. Z novo uredbo bolniških blagajn in zavarovalnice smo železničarji zgubili veliko, posebno so se nam naravnost znižali zelo občutno nekateri prispevki, posebno invalidnine in rente. Državni železničarji pa še sploh ne vedo. kaj bo z njihovim zavarovanjem. To so najtežje posledice tega, da se je z izjemnimi zakoni onemogočil gospodarski boj, že pridobljene pravice smo izgubili.
Naša naloga je, da sedaj podvza-inetno vse korake, da se vzpostavi močna fronta razredno zavednih železničarjev cele države, ki so uspešno mogla zastopati naše interese v boju s podjetniki. Železničarska organizacija mora gledati, da bo strogo nepolitična, zbirati mora vse razredno zavedne železničarje, tudi če so isti raznih političnih naziranj. Zato je treba medsebojne tolerance in potrpežljivosti. Kolikor bo naša moč večja, tem večji bodo naši uspehi. Opozarja na pragmatiko, ki še vedno nanjo čakamo in na neurejeno stanje, ki vlada vsled tega. Položaj železničarjev je skrajno slab. a zboljšali ga bomo le s silno razredno strokovno organizacijo, ki bo v stanu združiti v svojem okrilju vse jugoslovanske železničarje, ki se zavedajo. da imajo lahko različna politična mnenja — a skupne gospodarske interese. V slogi je moč!
S.	Trškan je povdarjal še posebno slab položaj železničarjev na drž. železnici.
Nato je še sodr. Baznik pojasnil vprašanje premoženja bivše »S. Z.
O.«, ki ga je policija prisodila »Savezu železničarjev v Zagrebu« in razjasnil pritožbo, ki jo je proti temu odloku uložil bivši predsednik »S. Z.
O.« ter predlagal, da se v tem smislu sklene resolucija, ki naj je preda posebno odposlanstvo kr. namestniku. Ta resolucija se glasi:
Rezoiuclja,
sprejeta na javnem shodu železničarjev »Neodvisne strokovne železničarske organizacije v Sloveniji« v Ljubljani v Mestnem domu 3. julija 1922.
Policijsko ravnateljstvo v Ljubljani je v smislu odloka 12/225 preds, z dne 17. junija 1922, dodelilo imo-vino S. Ž. O., ki je bila z odlokom pok. upr. v Sloveniji z dne 15. avgusta 1921, pov. št. 53, razpuščena, Savezu Zelezničara Jugoslavije s sedežem v Zagrebu. Jernejčič Fran, predsednik razpuščene S. Ž. O. je dne 29. junija vložil proti temu odloku policijskemu ravnateljstvu v Ljubljani priziv in predlagal, da se imovina razpuščene S. Ž. O. dodeli N. S. Z. O. v Sloveniji.
Zborovalci protestirajo najodloč-nejše proti pravno neutemeljenemu odloku policijskega ravnateljstva v Ljubljani iz sledečih razlogov:
1. To premoženje je lastnina izključno slovenskih železničarjev, katero so oni zbirali s prihranki svojih skromnih plač skozi dobo 30 let, in začudeni se vprašujemo, na podlagi kakšne pravice se je prisodilo premoženje bivše S. Ž. O. Savezu železničarjev v Zagrebu.
2. Po pravilih bivše Sploš. želez, org. pripada premoženje v slučaju razpusta predsedniku, ki razpolaga z njim v smislu društvenih pravil. V tem slučaju se je ta po društvenem zakoniku priznana pravica bivšega predsednika Sploš. želez. orgt kršila in se je premoženje prisodilo Savezu železničarjev v Zagrebu proti njegovi volji. Pri tem se je postopalo tudi v nasprotju z določili »Splošnega občinskega zakonika«, ker je po društvenem zakonu na podlagi pravil, ki so bila potrjena od oblasti, le bivši predsednik »Splošne železničarske organizacije« upravičen razpolagati s premoženjem v smislu pravil.
3. V Sloveniji smo med tem osnovali svojo »Neodvisno strokovno organizacijo železničarjev«, in je ta organizacija strogo strokovna in ne politična. Za to zahtevamo so-. glasno z bivšim predsednikom »Splošne žel. org.«, da se premoženje bivše S. Ž. O. dodeli N. S. Ž. O. za Slovenijo v Ljubljani.
Apeliramo na gosp. kralj, pokrajinskega namestnika za Slovenijo, da se zavzame pri ministrstvu notranjih del, da se ugodi našim upravičenim zahtevam.
Ljubljana, dne 3. julija 1922.
Resolucije so bile soglasno sprejete. Ob pol 1. uri je zaključil sodr. Jernejčič dobro obiskan občni zbor.
Ko so bili še določeni sodr. Jernejčič, Baznik in Trškan v deputa-cijo k kralj, namestniku, je s. Jernejčič zaključil ta uspeli shod.
Strokovni pregled.
POZOR!
Kovinarji! Ne potujte v Zagreb in Čačak (zavoljo mezdnega gibanja), v Brod n. S., v Jesenice in v Kustošijo!
Stavbinci! Ne potujte v Zagreb, v Brod n. S. in v Jesenice!
Brivci! Ne potujte v Zagreb! Rudarji! Ne potujte v Slovenijo in ne v Konjščino na Hrvatskem! Lesni delavci! Ne potujte v Brod na Savi (stavka), v Zagreb, v Subotico, Požego, Sarajevo (mezd. gibanje) ter v Beograd (brezposJe-nost)!
Knjigovezi! Ne v Ljubljano (stavka)!
čevljarski delavci! Ne v Zagreb, Subotico in Beograd!
V	Kragujevcu je splošna brezposie-nost!
Delavski izdajalcu V Ljubija-n i traja še vedno stavka knjigove-škega delavstva. Sodrugi se drže vzorno. Našel pa se je človek, ki je prelomil delavsko solidariteto in padel v hrbet sodrugom, ki se borijo za svoje pravice. Ta človek je Ant. Porenta, knjigovez pri železnici, ki hodi popoldne delat v knjigoveznico Bivic na Št. Peterski cesti. Sodrugi! posebno sodrugi železničarji, zapomnite si tega »zavednega« podpornika kapitalistov!
V	Brodu na Savi so sodrugi mizarji v stavki, sedaj so vstopili v de-
lo ti izdajalci proletarskih interesov, ne da bi dobili kako povišanje: Maks Redlich, Batter Matija, Ivanišič M., Rošnjak J., Šlajher H., Iso Batkovac.
Opozarjamo vse sodruge lesne delavce, naj ne potujejo v Brod n. S., dokler mezdno gibanje traja. V tajnem glasovanju se je sklenilo stopiti v mezdno gibanje z 27 glasovi od 28. Sedaj pa so se nam izneverili nekateri sodrugi in so očrnili odbor podružnice »Saveza lesnih delavcev«, da je le on hujskal za mezdno gibanje, pri ravnatelju Langu. Zato prosimo vse sodruge, naj ne nasedejo agentom tovarne »Slavonija« in naj nihče od lesnih delavcev ne spre lema dela v Brodu n. S.
Sodrugi kovinarji! Ne potujte v Brod n. S. in ne verjemite agentom tovarnarjev in buržuaznlm listom, da rabi vagonska tovarna kovinarskih delavcev. Tu je velika brezposelnost v kovinarski stroki in zaslužek prav malenkosten. Ce bo treba kovinarjev, bomo mi javili potom delavskega časopisja. Če dopotuje kak.sodrug v Brod n. S. naj se javi takoj pri kovinarski organizaciji v Radničkem domu. — Podružnica Brod n. S. Saveza kovinarskih rad-nika.
Mrajle za tisbovoi s&iad!
Dopisi.
Jesenice.
Nesramnost tukajšnjega vodstva K.
I.	D. presega že vse meje potrpežljivosti. Imenovano podjetje je stopilo v stik z stavbeno tvrdko Ast in Co. v svrho preobnove strujnega vodovoda (rak), ter je v ta namen tudi odstopilo nekaj svojih delavcev kovinarjev. Pri vsem tem pa se gre glavno K. I. 1). za kršitev 8 urnega delavnika in za reduciranje (zmanjšanje) delavskih plač. — Ne glede na obveznost družbe, katera je potom pogodbe obvezana svojim delavcem plačati v slučaju zasilnega dela 95 odstotno dnino od določene višine, katero zasluži delavec v svojem obratu kadar je zaposlen pri produktivnem delu.
Na podlagi odgovora ravnateljstva K. I. I). na vloženo spomenico, pa smo popolnoma uverjeni, da je ista sklenila pogodbo s tvrdko Ast in Co. pod pogojem, da zadnja ne sme plačati več, kot K 12.20 na uro. — Ne oziraje se na to, da je delavstvo prikrajšano pri plači, katera nikakor ne odgovarja današnjim razmeram, kar priznava tudi ravnateljstvo K. 1. D. v svojem odgovoru, se odvzema oženjenim z otroci vsako otroško doklado, tako, da je delavec družinski oče prikrajšan pri zaslužku 20 K dnevno in pri vsakemu otroku utrpi še nadaljnih K 7.20 dnevno kar znaša skupno K 27.20 na dan.
Stvar je čisto prozorna v tem, da se hoče od strani podjetja K. 1. D. po nalogu Zveze industrijalcev na ta način prisiliti tvrdki Ast in Co. dodeljeno delavstvo z nizko odmerjeno urno plačo k kršitvi 8 urnega delavnika, češ, da se jim nudi prilika do večjega zaslužka, ako hočejo delati par ur več na dan; ob dograditvi vodovoda, pa bi vodstvo K. I. D. imelo povod zahtevati daljši delavni čas, češ, pri tvrdki Ast in Co. ste delali črezurno delo, to-raj smemo tudi mi to od svojih delavcev zahtevati.
Celjski kovinarji so napad Zveze industrijalcev, naperjen proti zakonitemu
8	urnemu delavniku, odločno odbili z dobro uspelo stavko, sedaj pa skuša ista obnoviti napad tukaj na Jesenicah, kar pa upamo, da se jim tudi tukaj ne bo posrečilo.
Dalje ravnateljstvo K. 1. I). v svojem odgovoru namiguje, da bode prisiljeno odsloviti nekaj delavcev, češ da jih ne more zaposliti. Opozarjamo pa na to, da se hoče od strani tvrdke Ast in Co. zaposliti pri betoniranju vodovoda delavce iz Nemške Avstrije. Nimamo nič proti temu, pač pa smo odločno proti temu, da bi se tukajšnje delavce odpuščalo od dela. Razumemo prav dobro zamišljeno željo podjetja K. 1. D., katero bi rado imelo kader brezposelnih na cesti, s katerimi bi se pozneje okoristila na dobro poznani način.
Tukajšnje delavstvo je kos vsakemu delu, (naj služi v dokaz tega Javorni-ški predor skozi Stražo, katerega je izvedlo domače delavstvo zaposleno pri K. I. D.) in mislimo, da je zgradba vodovoda lažja, kakor pa prekop predora z betoniranim obokom. Svetujemo, da vodstvo K. 1. D. preneha s sovražnostmi napram delavstvu, ako hoče, da isto ne bode izvajalo konsekvenc napram njim, ako pa neče poslušati ta naš nasvet, se zna dogoditi, da pokaže prizadetim gospodom, delavstvo izzvano potom šikan, pot preko Karavank.
Javnost pa opozarjamo na to, da naj ne hodi nihče za delom na Jesenice k tvrdki Ast in Co. kakor tudi ne v tovarno K. 1. D. na Savi, dokler se mezdni spor med delavstvom in podjetjem ne poravna.	Kovinar.
»Slovenski Narod« — delavstvo in morala.
»S. N.« je na skrajno podel način dal duška svoji jezi nad sijajno uspelim nastopom delavskih telovadnih enot na Jesenicah. O narodnosti se ne bomo prepirali s »S. N.«, ker priimek nem-čur nam ni na poti. Slovenskem delavcu je delavec — Nemec ali delavec — Italijan brat, njegov nasprotnik pa je slovenski kapitalist, kakor je nasprotnik nemškega delavca nemški kapitalist ravnotako kakor pa slovenski ali madžarski. Z narodnostnimi frazami več ne bo nihče slepomišil med delavstvom. Gospod Westen in drugi vsenemci sede
složno z največjimi hej-slovanarji v upravnem svetu demokraške »Slaven-ske banke«. Delavstvu pa hočejo naprtiti za smrten greh, če se združi z nemškimi sodrugi.	Zapomnite si go-
spodje narodnjakarji, da bodete našli delavstvo vseh narodnosti v skupni fronti proti vaši bankokratski internacionali, ki jo zakrivate s narodnimi frazami, katerih pa hvala bogu več nihče ne jemlje za resne. S. Cerkvenik se ho branil že sam proti vašem nekvalificiranem napadu. Da ste pa naše delavke napadli na tako perfiden način - to dokazuje le, kako visoko stojite Vi gospodje okoli »S. N.«. Sicer pa kaj naj pričakujemo od lista, ki je s svojo gnusno farško gonjo, ki jo je predstavljal, kakor boj za svobodomiselnost in kulturo, delal i kulturi i svobodomiselnosti le sramoto? Vi hinavsko zavijate oči in vpijete »Pohujšanje! Pohujšanje v dolini Št. Florjanski!« zato ker so imele telovadke športno obleko, ka-koršno imajo telovadke v celi civilizirani Evropi. Čistemu je vse čisto, farizej pa najde povsod pohujšanje.
Te gospode, ki so naravnost v tisočih izvodih širili med slovenskim narodom znano »zeleno« brošuro (v mora-iične namene seveda!) sta dr. Tuma in rajnki dr. Drmota dovolj jasno karak-terizirala. Dolina Št. Florjanska je šc polna dacarjev, žal le več sodr. Cankarja ni med nami, da bi tej gospodi bilje bral. Delavstvo pa si bo to vaše postopanje zapomnilo! Jeseničan.
Krščanski bratje.
Črni čuki, Režuni, Pleskoviči, Dimici, Bidovci in vsi Župančiči s števiko 111. zapeli so v svojem odvetniku »Novem Času« bratsko pesem. Vreča je našla svojo zakrpo. Najbolj pošteni »Novi Čas« brani najbolj poštenega Župančiča s številko 111. in njegovo kompanijo. Bratje so se sestali, da pokažejo, da ni samo njihovo bratstvo pri »pristnem cvičku« Volkerjeve, Šulnove in Dimni-kove gostilne, ampak da ti bratje znajo biti tudi prijatelji pri pismenih sklepih, naj nam priča sledeči slučaj:
Iz zapisnika seje predsedstva združene bratovske skladnice, ki se je vršila dne 9. marca t. I. v Trbovljah je razvidno, da so ti »bratje« prinesli sklep, da so se strokovne delavske organizacije izjavile proti priključitvi rudarskih delavcev v splošno delavsko zavarovanje. To je absurdna laž. Razredno zavedne strokovne organizacije niso nikoli dale take izjave, še manj so pa pooblastile te gospode, da v njihovemu imenu dajejo take izjave.
To izjavo je dal Ivan Dimic, kateri ni bil pooblaščen od delavstva za tako izjavo in kateri tudi nima nobenega pojma o delavskem zavarovanju in je on na tei seji prinesel kot predlog resolucijo, izdelano po trboveljski pre-mogokopni družbi, napisano po Režunu in podprto po tej celi kompaniji, katera resolucija ni bila iznesena pred delavstvo, da jo ono sprejme ali pa zavrže in na ta način je zakulisnim potom delano proti delavskim interesom. ln sicer to ni še vse. Po istem zapisniku je sodrug Jože Slabšak stavil predlog, da se kot delegati na anketo za ureditev zavarovanja delavstva odpošljejo Aškerc Matevž, Jazbec Ivan in Župančič Anton 111., medtem ko se’ je predsednik, ravnatelj Bauer protivil, da se pošljejo 3 delavski delegati. Sklep je bil sprejet tako, kakor ga je predlaga) sodrug Slabšak in sicer s 12 glasov delavcev, proti 8 glasov trboveljske družbe. Da ti mogotci iz trboveljske družbe preprečijo, da delavci ne bodo zastopani po svojih delegatih jc zapisnikar Režun napisal v dotični zapisnik predlog sodruga Slabšaka, ne tako, kakor ga je on stavil, ^ampak nalašč tako, kakor je to za družbo boljše in je postavil Župančiča 111. na prvo mesto, ostala dva pa na drugo. Razlog zato je ta:	Družba je vedela, da bo Župančič
zastopal interese družbe, da bo njej uspelo, da izposluje, da sc na anketo pošlje samo eden delegat in radi tega je bilo potrebno, da si družba zasigura tako osebo, katera bo popolnoma zastopala interese družbe. Če je zapisnikar imel prav, da predlog sodruga Slabšaka predrugači, o tem bo odločevalo državno pravdništvo, meni je pa
proletarska dolžnost, da iznesem to v javnost, da delavci vidijo kam jih čuki in prijatelji črnih čukov peljejo.
Črni Matjaži okrog črnega »Novega časa« niso mogli pustit pri miru sodruga Rafenelija, in mi vemo zakaj. Od prvega majnika jim se je zardečila pred očmi Zaloška cesta in nedolžna kri po krivici klerikalne vlade padlih proletarcev je globoko zapisana v srce vseh proletarcev in ta pogubna klerikalna banda naj si zapomni, da vsi razredno zavedni delavci prezirajo krvnike in krivce nedolžnih žrtev Zaloške ceste in da bi za te črne Matjaže najboljše bilo, da se nikdar ne pojavijo med proletarskimi vrstami.
Pošteni Župančič lil. vred s poštenim »Novim Časom« in njegovo kompanijo: ne more biti boljše in poštenejše slike izdajalcev proletariata kakor je ta. Proletariat to beleži.
F r. Peterk o vič.
Zagorje.
Ni treba misliti, da živi delavstvo v Zagorju v kakem raju, ker se bolj redko oglašamo v časopisju. Splošna mizerija, ki tlači danes vse delovno ljudstvo, mori tudi nas; grozna draginja, sramotne plače, šikaniranje in pa naravnost obupne stanovanjske razme--re. Cela vrsta delavcev je brez stanovanja, drugi stanujejo v groznih luknjah, često stanujeta dve družini v enem malem stanovanju. Toda trboveljska družba gradi za našo gospodo, ki ima že itak lepa, prostorna stanovanja po 3 do 7 sob, še eno novo veliko palačo - za delavstvo, ki je brez strehe pa nič.
Zagorje pa imajo še eno posebnost, in to je cela tropa anonimnih ovaduhov. Vsi tisti avstrijski špijoni in peto-lizniki, ki so še pred kratkim preganjali in denuncirali delavstvo raznim dunajskim »frakom«, katerih mnogi še pred nedavnim časom niso znali ozir. niso hoteli slovensko govoriti, skušajo danes pokazati svojo vnemo za Slovenstvo in Jugoslovanstvo s tem, da tekmujejo med seboj, kdo bo bolj detiun-ciral delavce, seveda po stari navadi takih junakov, brez podpisa anonimno. Če gredo po cesti trije ali štirji delavci skupaj, že je naznanjen komplot, če sedi par rudečkarjev v gostilni skupaj — je že nekdo pogruntal komunistični sestanek, če gre par delavcev skupno na izlet — spet so naznanjeni; z eno besedo, kakor hitro se pokaže delavec na prostem, ga že denuncirajo. Tako daleč smo že, da se delavca kar na cesti vpraša, kam da gre in po kaj. To je taka zagorjanska svoboda! Ko .ie celi kulturni svet prirejal zbirke za gladu-joče v Rusiji, seveda tem našim hej-slovanarjem ni padlo na um, da pomagajo slovanskim bratom, pač pa so priredili v ta namen zbirko delavci in zbrali okoli 2000 Din. A kaj se je zgodilo? Sodrugi, ki so pobirali prispevke so bili deiiuncirani in imeli so sitnosti z žendarmerijo. Navedli bi lahko še marsikaj, posebno smo izsledili, da se tudi pri nas že uporablja proti posameznim delavcem balkanski način — batinanja. Ra o tem več prihodnjič. Prizadetim pa kličemo: »Der grosste Scliuft im Land, ist und bleibt der Denunziant!«
Pribiti moramo tudi dejstvo, da so največji nasprotniki delavstva ravno tisti ljudje, ki živijo in bogate izključno od delavskih grošev — namreč razni trgovci in obrtniški mojstri. Kedaj se bo delavstvo zavedalo, da samo redi svoje protivnike? Naj navedemo se en slučaj, kako se gre v Zagorju delavstvu na roke. V Zagorju je cela vrsta gostilen, a ni ene delavske in niti eden oštir ni delavcem naklonjen. Nedavno se je oddajala v najem rudniška restavracija in ker je bila splošna želja, da pride gostilna v delavske roke, da bi imeli tako delavci vsaj en delavski lokal, je prosil za njo tudi en delavec. Ali komai se je zvedelo, da se je drznil sodrug, delavec prositi za gostilno, že so bile na delu vse vidne in nevidne sile proti njemu in na koncu koncev mu je bila prošnja brez vzroka odbita in oddana je bila gostilna v najem neki de-mokraški gospej, posestnici dveh hiš, zemlje, penzije in še bog ve kakih ugodnosti. Iz natančnega opazovanja te zadeve nam je jasno, da se je zagorskemu delavstvu pri tej priliki nalašč dalo udarec v obraz. Toliko za danes, če se razmere ne izboljšajo pa bomo
govorili bolj jasno in prišli bomo brez usmiljenja z imeni na dan, da bo delavstvo natančno spoznalo svoje nasprotnike.	Več delavcev.
Maribor.
Zaupniku železničarjev, ki je hotel v važni stanovski zadevi železniškega osobja na Dunaj, okrajno glavarstvo noče dati potnega lista, odnosno dalo bi mu dovoljenje, da gre ven, za nazaj pa ne dobi vizuma; češ, da je na posebnih listah označen kot nevarna osebnost. Če bi prišel brez dovoljenja nazaj, bi ga oblasti zaprle. Posebne liste, posebna navodila, posebni zakoni, določila, sumničenje, podtikanje, ova-duštvo in špijonaža to so značilna znamenja današnjega režima.
Maribor.
Želja po delavskem zatiranju je neutešljiva, provokaterji lazijo okoli, da bi iz delavcev izvlekli tudi misli ter jih tako spravili v zapore. V Mariboru so pred kratkem nekega Felberja označili za komunističnega »načelnika«, ko živ krst ni slišal o političnem delovanju tega človeka — ter ga za leto dni zaprli. V Guštanju so napravili preiskavo pri privatnem uradniku in pisatelju L. K., češ, da vzdržuje tajno propagando po izjavi nekega dekleta, ki je po bogzna odkod nabavljenih naslovih potovalo iz kraja v kraj, da končno policiji »razkrije« tajno propagando s celo ploho letakov, ki sc pa po nekem čudežu niti v enem izvodu ne dajo izslediti. Tako daleč smo že, da delavcu in prijatelju delavskega gibanja ni več varno govoriti z neznanim človekom. Špijonaža in provokaterstvo je v najbujnejšem cvetju.
Maribor.
Zadnji »Zarjin« seznam darovalcev za tiskovni sklad je vzbudil v gotovem krogu nekolikih socialistov trenutno zmedo, tako nekako kot tedaj, če v odlični družbi, ko sami fini in častiti gospodje sedijo okrog mize, naenkrat prav prostaško zasmrdi ter se gospoda prihuljeno spogleduje in motri: kdo je to?! — »Odžagana veja, ki zeleni, Maribor« je darovala nekaj kron, nekaj kron je dal »občinski svetnik«, odžaganih vej in občinskih svetnikov jc pa precej in sedaj je prav zanimivo opazovati, kako se z dolgimi, nezaup-nimi obrazi spogledujejo. Manje se je posrečila bajka o »Kocmurjevcih v Veliki kavarni«, sicer se pa radi nas lahko tudi Kocmurjevci razlezejo in utaborijo, kakor se je »Naprejeva«^ kolektivna paraliza utaborila v Celju. Čim več samodržcev in norcev se pojavi, tim prej bo proletariat spregledal in z njimi pomedel.
Prosimo vse sodruge, ki imajo še kak zbran denar za gladujoče v Rusiji, da ga hitro odpošljejo, ali na naše upravništvo s pripombo »za gladujoče v Rusiji«, ali pa na odbor za pomoč glad. v Rus. s pripombo »za delavsko sekcijo«. Polož. Odb. za pom. glad. v Rus. št. 12.840 se dobe pri poštnih uradth. Obračunati se mora, ker se bo denar tekom tega meseca odposlal v Rusijo. Obenem prosimo vse sodruge, ki so prevzeli v razprodajo brošuro »Rusija umira od gladu«, naj pošljejo denar in neprodane brošure na naše upravništvo. S tem, da se sedaj dertar odpošlje, pa naša akcija še ni končana, atnpak treba jo je voditi še dalje, ker. še vedno sta ruski delavec in kmet potrebna naše pomoči.
F. Engels — M. Žagar; Razvoj socializma od utopije k znanosti.
Slovenska socialistična književnost je zelo revna, zato pozdravljamo z veseljem vest, da je izšla tudi v slovenskem prevodu znamenita Engelsova razprava. Ta knjižica bo vsakemu so-drugu, ki si hoče pridobiti znanstveno izobrazbo o marksističnem pojmovanju socializma, dobrodošla. Naročila na knjigo sprejema naše upravništvo. Knjiga stane 5 Din. brez poštnine. Priporočamo vsem sodrugom, posebno pa našim organizacijam, da si to knjigo nabavijo._____________________
Vsled pomanjkanja prostora je moralo danes izostati več dopisov in
listek.	,, J ,v
Uredništvo.
2>rezna tiskarna v Ljubljani.