—                   j
Slepi konj.
(Po Itusttm spisal A. K.)
Davno. kadar še nij bilo na svetn niti iias niti oaših dedor, st»l je ua morskem bregu bogat slovansk grad (mesto), trgovska Vineta. V tem gradu je živel bogat kupec. Vsedom ]>o iuieoi. Z (iragilu blagoin obioženi ko-r&biji (barke) so mn pluli po dajjnih niorjih. Vsedoin je bil zel6 bogat iu ži?el je razkošiio. Morebiti je inie Vsedom ali Vsedonia dobil zato, ker je imel Fse doma, kar je lepega in drazega na svetu. Gospodar, gospodiAJa in otroei so jedli saino iz zlatih 111 srobrnih pos6d a bodiii v soboljih iii m-leuili odejilih.
V koDjnšnici je redi] mnogo dobrih ktoj : a niti VsedoniOTa konjaSoica niti vsa Vineta nij iiuela bistrejšega in krasaojšega konja nad D j c m i-vetroni, tako ga je zaradi bitrih nog iuienoTal "Vsedora. Nihče nij siuel vaesti na Ujemi-retm, razven gospodarja Vsedoma, kateri uikdar nij jabal nobednega druzega konja.
Primerilo se je kupcn, ko je sam jezdil po trgovini ter se vračal v Vineto, da prido skozi velik in temen gozd. Zanoči s». Les je mrakovit in gost. Vcter piblje vrhove črnih smrfk. Konj, utrujen od daljnega poti, opeša na mali korak; a kupec ga ae priganja. ker mu je aeW omttel. Kar skoči izza grmov, kaknr iz tfiL Sest pkSatih inož, arpih v liee. v kiičmah, s kopji, 8«-kirami in noži v rokah. Trije na k6njih, trije peš. Dva razboJDika za uado zgrabita knpfevega konja. Nikdar bi nže ne bil Vsedom videl svoje Vinete, da je bil jiod njim drug konj, a ne TJjemi-rater, kateri pihne, začutivši na vadi tojo v»ko. ŠKoVorai pvsmii pobije m tia iimej l&pelCT d^a, ki sta ga. dvžala za uzdo. zmane z nogami tretjega, stekšega naprej in mahajoSega. s kopj^.m, da bi zagradil pot. Kouj uide, kakor bnrja. Razbojuioi se spustA za njim. I oni imajo dobre konje, ali polži so proti Vsedomoveuiu. Ujeini-veter, koli npžhan, kadar začnje, da mu žen6 za petami, prišči v tek, kakor strela s tozega loka, ter zdajci so daleč za njim razjarjeni sovražniki. Za pol nre Vsedom dojezdi gradu Vinete na dobrem konji, ki pžne mfie preko glave. Potreplje TTjerai-ve.tra po straiBm viatu in mu priseže, zg6di ae kakor koli, da ga nikd&r ne pvodA niti nikomviT ne pokloni a ni z d(5mu spodi, kad&r se postara, nego vsak dan do same smrti da niu hoče dajati po tri mere ovsa najboljše zobi. Zdaj Vaedom pohiti k žeai in otrokom, ostavivSi konja; a leni hlapec ne izprevedc mokrega Fjemi-vetra, kakor je potrebno, a ni oddehniti se mn ne da. ter napoji vročega. S tega je Ujemi-veter zabolelal, jel sla-beti m otrpnile so mu noge ter naposled je osl^pel. Knpcu je bilo vrlo Kal, in pol lota se je res drial ptisege. Oslepili konj je stal, kakor poprej, v konjiišnici, ter pokladalo se mu je na dan po tri mere zolji. Vsedom si jo knpil druzega jahinca. A za pol leta ae mu je zazdčlo raztroSno, slepemn konju. ne rabečemu, dajati po tri mere zobi. Ukaže zatorej, da se mu utrga po jedna mera. Zopet mine pol Ieta; slepi konj je mlad, dolgo bi ga bilo Se krmiti, in zategadelj m« vzein6 k temu še jedao mero. Na kouci se tudi ta mera knpcu %A\ prevež. Zapotž TTjemi-vetra sneti h rade io ga pognati, da ue bi stal zastonj pri jaslili.   Hlapci ga z dvora izpržine s palico.
_75_
Bčdni, slepi Ujemi-veter, ne ved6č-, kaj je in kako je, ter kam bi se del, obstoji za dvorom, pov&iT?i glavo ter žalostno gtrig6č z ušesi. Zmra$ se in sneg ualetuje, a spati na kamenju bi pretrdo in premrzlo btio nbozemu siranaku. Nekaj hipov postoji na mestn, a lafcota ga prinudi poiskiti si hrane. Dvignifši glavo povoha v zrak. ila li dobode grat slame h kake raztrgane strehe. Tako tava slepi konj, zadevlje se vfdnc. »<i»j iiži ob vogel. zdaj ob plot.
A v Vineti, kakor po vseh starih slovanskih gradčh, nij bilo kneza; grajani (meSčani) so si vladab* sami, zfoiraje se na trgu, kadar je bito treba. Tako zbirališžo, ki je narod npravljalo ter mn sodilo. imenovali 80 veSe ali snfem. Sredi Vinete na trgu, kamor se je shajal snčm. visel je mej štirimi kolmf zvonec. Kadar je zazvonil, zbralo ae je vte; a udariti ob zvoa je mogel vsak, kouiur je bUa kaka uejevolja, da bi poprosil od naroda sodbe in obrambe.   Drngače nij bilo zvoniti.
HodiC po ttgu slepi konj slnBajno doida kolor, na katerih je visel zvon, ter tuisli. da li ne bi kako iz strehe izrnval pest slame, in zobmi primSi za vrr, privezano k zvoncu, zafno krepko potfeati. Zvon zapoje, & narod, da-si za jutra zel6 rano, od vseh stranf j prispčje na trg, da bi videli, kdo nže zdaj kliJe aodbo in obrambo. Vsi Vinečani so znali Fjemi-vBtra iu vedeli, da je otel život svojemu gospodarju knpcn . ter kako je bil kupec prisegel. Nijso se mogii nafiuditi sredi tn?a upl<'davši konja slepega. lačnega. prorarlega od nimza in ontetenega. sne^om. Kadar je sarod sliSal, da je bogafci Vsedom spodil konja, ki mu je ohranil život. pristali so vsi na fci, da je Ujemi-veter res imel pravico zvoniti. Poklicali so nehvaležnega knpca, in Ce tiidi se je hotel izpričcvati, tikazali mu, naj itii konja, kakor poprej ter ga krnii do smrti. Posebtf so pridali inoža, ki j« pazil, ali se zvršnie sodha, a sodbo 8amo ao rekli vsekati y kamcn, postaTljen srndi zbornega trga, na spomin toga, dogodka.