"DATInT TTIHD
JtiUJLIULi J U U«
Glasilo »Slovenskega društva" v Ljubljani.
Izhaja 1. in 3. soboto vsakega meseca (ali Ce je na ta dan praznik, dan poprej) ter stane 70 kr. na leto. — Članom „Slovenskega društva" poSilja se Ust brezplačno. — Za oznanila plačuje se od dvostopne petit-vrste 8 kr., če se enkrat tiska; 12 kr. če se dvakrat, in 16 kr. če se trikrat tiska. — Večkratno tiskanje po dogovoru. — Naročnina in inserati blagovolijo naj se pošiljati „Narodni TIskarni" v LJubljani, vsi spisi in dopisi pa uredništva „Rodoljuba". — Pisma izvolijo naj
se frankirati. — Rokopisi se ne vračajo.
23. štev.
V LJubljani, dne 5. decembra 1896.
VI. let*».
K vprašanju zjedinjenja slovenskih in hrvatskih državnih poslancev.
Slovenski in hrvatski državni poslanci so po skupnem posvetovanju pooblastili petorico: dr. Laginja, Borčič (hrvatsko - narodna stranka), Peric (stranka prava), dr. Ferjančič (narodna stranka) in dr. Šušteršič (katoliško-narodna stranka), da sestavi v zmislu pogovorov za javnost namenjeno izjavo in le-ta se je zjedinila in napisala naslednjo
Izjavo t
Danes so se na poziv g. dr. Laginje zbrali na skupno posvetovanje naslednji slovenski in hrvatski državni poslanci: Gg. Biankini, Borčič, Dapar, dr. Ferjančič, dr. Gregorčič, dr. Gregorec, Koblar, Kušar, dr. Laginja, Nabergoj, Peric, Pfeifer, Povše, Robič, Spinčič, dr. Šušteršič in Višnikar.
Uvažujoč željo, katera se je od več strani javno izrekla, da bi se namreč v novem državnem zboru vsi slovenski in hrvatski poslanci za uspešno delovanje združili v jedinstven parlamentaren klub
izjavili
so že na tej prvi razpravi zastopniki vseh strank soglasno, da je vkljub vsem načelnim razlikam ne samo
mogoče, nego glede do bij ne izkušnje in na korist naroda uprav potrebno, da vsi slovenski in hrvatski poslanci v prihodnjem državnem zboru osnujejo mej sabo parlamentarno skupino v svrho odločnega solidarnega postopanja v narodnostnih in gospodarskih vprašanjih, — izrekli so nadalje, da oživotvorjenje te namere prepuščajo vodstvom raznih političnih strank v pojedinih pokrajinah, ter so zastopniki vseh strank iz* javili, da so njih vodstva pripravljena stopiti v za to potrebne dogovore.
Po nujnih opravilih zunaj Dunaja zadržani poslanci gg. dr. Bulat, grof Coronini, dr. Klaid, vitez Šupuk in Vošnjak izrekli so posredno svoje soglasje.
Na Dunaju, 26. novembra 1896.
Dr. Laginja m. p Dr. Ferjančič m p. Borčič m p. Ferič m. p.  Dr. Šušteršič m. p.
Nas je ta izjava razveselila, ker dobro vemo, da se na naše poslance na Dunaju nobeden ne ozira, dokler niso jedini. Posebno nas veseli, da se združijo s Hrvati,
LISTEK.
Dozdevni hudič.
Na podlagi resnične dogodbe spisal Ivan Kocmur. \ Dalje.)
Nekaj trenutkov pozneje stala je c^la kopica mož pod Grogovim oknom, kateri je stal v hiši pri odprtem oknu in si rasno kriSal ter si pulil lase.
„Kaj pa vendar počnete, da tako kričite in še po noči ne daste miru?" vpraša nekdo, ki je prvi semkaj pritekel v desni roki držeč na dolgem ročaju nasajeno rovnico.
„Tam v veži, oh, v veži, pomagajte mi vendar, lepo vas prosim!"
„Kaj prosite? Jaz vas ne razumem," vprašuje ta osorno. „Sicer je pa vse jedno 1"
„Saj vam povem, samo prosim, počakajte!" govoril je ta z drhtečim glasom. „Jaz vstanem s postelje, ker je vedno nekaj brkljalo v veži tako, da kar zaspati nisem mogel. Užgem luč, v roko pa vzamem gorjačo ter tako oborožen stopim v vežo; vtem hipu mi ugasne luč. Jaz še nisem videl nič. Stopim dalje, pa bu-u u, kar mraz me trese, padem pa, oj groza, čez nekega kosmatina, kateri plane kvišku in me kar privzdigne. Pa ne samo to; čutil sem tudi roge in dve očesi sta se tam v kotu grozno svetili. Tako sem se ustrašil, da mi je leščerba ušla iz rok in tudi palico sem pustil v veži. Grozno SKim za« rjovel iz samega trepeta pričakuje", kaj da bode prišlo. Kosmatinec je začel razsajati — ali slišite, kako se lesena bajta potreba — jaz pa zletim v sobo in sedaj sem tu, pričakujoč Vaše pomoči." Komaj to izgovori, začne jokati in zagrabi za omrežje pri oknu, meneč ga izruvati.
s katerimi imamo podobne težnjp in narodne koristi. Dru- I gače je pa bilo poprej, ko so bili zj^d njeni v konserva- 1 ti vnem kubu, kjer so kr nstrvativni Nemci naše poslance le ovirali v njih delovanju.  Vsaj je le predcbro znano, da nam nemški konservaf i\ci nieo prijaznejši nego liberalci, le laskajo se nam, kadar nas potrebujejo.
V tej izjavi uam posebno to ugaja, da poslanci na-glašajo, da je sjedinjenje vkljub sedanjim načelnim na-sprotstvom mogoče in narodu koristno. Pričakujemo, da
pri svojih strankah zastavijo ves svoj vpliv v to, da se uresniči, kar smarajo za narodu koristno. To zahteva njih moška značajnost in pravo rodo ljub je. Dobro je pa, če bodo tudi volilci delali na to, da se zjedinjeuje jugoslovanskih poslancev na Dunaju dožene. Od vsakega, ki se jim bode ponujal ob volitvah, naj pred vsem zahtevajo obljubo, da jim jasno, brez vsakih zavijanj pove, če pri stopi jugoslovanskemu klubu. Če to store, potem ni dvombe, da se začeto delo srečno izvrši.
Naša kmetska mladež.
Velika mesta pokončajo mnogo ljudij v najboljši starosti. Natlačeno v slabem zraku živijo ljudje v mestih, živijo tudi drugače razkošneje in zdravju pogubnejše. In, da zmagajo večje stroške življenja, draginjo, morajo več in trdnejše delati in to tudi pri majhni hrani, vsaj dosti istib. Žene mestjanstva ter možje niso, če so delj časa v mestu živeli in delali, tako trdni ko ljudje na deželi, njih otroci tudi hirajo. In v mes u so bolezni, katerih na deželi redkokrat najdemo. Že sami jetika vsako leto veliko tisoč ljudij po mestih pobere. Pa tudi druge bolezni, ki kri in vso truplo človeško razjedajo, so v mestih pogostoma najti. Otroci takih bolnih starišev podedujejo bolezni od starišev. Mestno prebivalstvo se ne bi moglo iz sebe pomnoževati v daljši dobi let, ono mora dobiti iz zdravega kmetsksga človeka nove, zdrave ljudi in dobiva jih. Kmetije namreč ne morejo vseh otrok pre-rediti, nekaj istih mora ven v svet In tako prihaja v mesta kmetska mladež. Služi v raznih delil). Dosti teh zamre, ne da bi prišli do boljšega, ali dosti se jih s pridnostjo, varčnostjo popne do boljših dni. To posebno oni, ki so se kakega rokodelstva naučili in ženske, ki 80 se od dekle do kuharice, ali spretnejše šivilje spravile in pametno se drugače obnašale, ki najdejo tudi po zakonu 8 pridnim, bogatejšim človekom boljše gnjezdo. In oni kmetski fantje, ki so latinske šole, ali realko preučili in
dodelali nauke višjih šol, tudi isti po večjem v mestih iščejo svoj delokrog. Neštevilni so pa oni, ki kot delavci manjših del v mestih svojo srečo iščejo. Tako pr ruja v mesta zdrav, čvrst človek iz kmetije. Kmetija utrdi človeka. Že iz mladih nog se kmetski otrok utrjuje. V dobrem zraku živi in kar je najkrepkejših teh otrok, zraste, vse drugo prej zamre, tako, da kmetija telesno in duševno čvrste ljudi sebi in mestnim opravilom po daja. Pa tudi starejši ljudje prihajajo v mesta. Pridobili so si nekaj, svoje kmetije prodali, ali sinom izročili in kot trgovci z živino, ali druzimi pridelki kmetij, ali kot krčmarji v mestih živijo. — Tako dela kmetija za obnovljenje mestnega prebivalstva.
Na Slovenskem se doslej ni tako, kakor mej druzimi narodi to izseljevanje iz kmetije v mesta vršilo. Slovenec doslej ni rad bil rokodelec. Malo je kupoval za svojo obleko, doma je delal suknjo, platno. Le za usnjarstvo ee je še brigal
In Slovenec je bil do srede tega stoletja narod, kateremu so le tujci gospodovali. Grajščiue so bile v rokah tujcev in škofova sedeža zasedali so tudi po večjem Nemci. In ti so svoje ljudi iz nemških krajev dobivali in ti so se v mestih tudi nastanili, k r jih je bilo za postrežbo na grajnčinah preveč. Pa prišli so nemški rokodeci, ki so po svetu okoli hodili in se na-
Možje zunaj mirno poslušajo, ali skoro vsakemu bi ušlo srce v hlače in marsikdo bi najraje kar zbežal, ko bi se ne sramoval drugih. Spommli so se gorečega teleta.
„Blagoslovljeno vodo 8em!tt kričal je nekdo, „da poškropimo okoli hiše." Pa nihče si ne upa sam po njo v temni noči.
Tesno se stisnejo skupaj, v sjesti so si vsak svojega orožja in prične se burni razgovor, kaj sedaj početi.
„Jaz imam blagoslovljen molek pri sebi," pravi nekdo skrivnostno, ki se je poprej najbolj korajžnega delal in duhove rotil, „kdo ima še katerega?*
Vf č rok seže v žepe in kmalu so že viseli na žreblju, ki je bil na vratih pribit, nekaj pa jih je ležalo na pragu, češ, da peklenska pošast potem ne more prestopiti meje.
Zabeli so glasno moliti in svetnike klicati na pomoč, da izženo hudiča iz hiše.
In ko bi jih kak človek v tem trenutku videl, mislil bi, da so to pravi pristni cestni lopovi, oboroženi s cepci, koli, vilami in rovnicami. Ustrašil bi se jih tudi najboljši korenjak, ker to tudi ni kar si bodi v mirnem času tako oboroženim biti.
Burja je pihala in raznašala njihove glasove molitve liki skrivnostnemu šepetanju tajnega posvetovanja k<ke roparske bande.
Poprej taki junaki, vsak je hotel biti bolj korajžen, a sedaj bi pa najraje bil vsakdo v postelji doma, kesali so se že, da so semkaj prišli.
Dolgo so sicer molili in rotili razdražene peklenske duhove, pa vse skupaj ni pomagalo prav nič. Začeli so v imenu farnega patrona klicati pred vrati, da bi vsaj nekoliko potolažili črneča v veži,
stanili v naših mestih, ker domačih rokodelcev ni bilo. Tako je prišlo, da je toliko nemštva prišlo v naša mesta. Seveda, ker se nemški grajščak ni zmenil za to, da bi v  Slovencu  razumljivem  jeziku  uradoval kot njegov sodnik (tedaj so bili grajščaki sodne oblasti), prišlo je tudi dosti pisarjev z Nemškega in domačini, ki so se v šolah,  kolikor jih je  tedaj bilo, le nemški učili, so pomnožili to število nemški govorečih mestjanov. Tedaj se je le malo kmetskega ljudstva selilo tako, kakor smo gori povedal?, v naša mesta, ali v novejšem času se za-pazuje, da se to prav lepo vrši, vsaj ustavila se je hoja nemštva v naša mesta, naš Slovenec je sprevidel koristi rokodelstva, mi imamo zdaj v svojcih take delavce, da se ne ustrašijo nemških. Trgovina, ki je prej po večjem bila v tujih rokah, je zdaj že v rokah naših ljudi in še Židu, rojenemu trgovcu (njegovo dobro stran imamo v mislih) ni prostora pri nas.  To vsa prouzročila je svoboda, ki jo je tudi naš kmet leta 1848. pridobil. Tlaka in desetina je šla. Zdaj je bil prost tudi kmetski sin in kar je bilo doma preveč, prišlo je v mesta.   In stroji so začeli za obleko cenejše skrbeti in so predrugačili vse naše življenje tudi na kmetih. Zdaj je bilo treba tudi tam več rokodelcev, ker se niso več irhanice na-pravljale.  In v šolo je prišel tudi kmetski otrok in ž njo se mu je odprl večji svet.  In večji svet se je odprl sploh našemu človeku po vožnji po železnicah. Pošiljali so v poslednjih desetletjih naši kmetje pogosteje svoje fante v šole in v trgovine in rokodelstva in dekleta so prihajala v mesta. Marsikateri teh mladičev se je pogubil, ali dosti jih je sedlo na zelene veje.  Zdaj je ta selitev iz kmetije v mesta že tudi pri nas Slovencih precej redna, kakor pri druzih narodih.   Ko Amerika neha biti ona božja pot,  po kateri  toliko  naših krepkih kmetskih sinov roma, bo prišlo do tega, da bo nemštvo težko še kaj svojih sinov moglo poslati semkaj.
Tedaj se ne bode bati za naše ljudi, ki v mesta pridejo; pričakovati je od njih pridn h, pametnih varč-Ijivih delavcev in takih bodočih meščanov. Naj bi le tudi imovitejši gospodarji dobro sprevideli koristi tega,
Pa vse zaman. Pošast razsajala je čedalje huje in stresala hišo. V veži pa je rožljalo in ven so se čuli mehki, a težki počasni koraki. (Konec prihodnjič.)
SmešnicL
" Ribničan je prišel po opravkih v Ljubljano. Kosit podal se je v gostilno, kateri Ribničanje „pri Balantu" pravijo. Tam si naroči telečje pečenke, katero mu natakarica urno prinese. Ali ta pečenka mu ni bila nič kaj po volji, ker so bile skoro same kosti. Pusti jo na miru, desno roko si pa z žepno ruto obveže.
Ko čez nekoliko časa gospod Balant k njegovi mizi pride, ga spoštljivo pozdravi in vpraša, zakaj pečenke ne je\ Ribničan mu pa odgovori, da je ne more razrezati, ker ga desna roka boli.
„No, Vam jo bodem pa jaz razrezal," veli gospod Balant in se loti rezati. Ko pa zapazi, da so skoro same
če se kmeteki fant kakega rokodelstva nauči ter oni sami pametne pridne fante dajali v nauk k rokodelcem v mesta. Vsi ne morejo doma ostati, vsi ne dobijo pri-ložnostij, se možiti na kako trdno kmetijo in koliko ložje se fant uči rokodelstva, če oče kaj zanj plačevati zamore, da mu, kakor revnejšim fantom ni treba zaradi hrane in druzega se delj časa učiti, ali pa preveč biti vprežen.
Pa poreče kdo, da meščani sami dosti mladine imajo, ki hoče na mesta svojih očetov priti. Će bi le hotela, ali po večjem ne in ni neokužena čvrsta, delavna mladina, ko ona iz kmetij. Razne okolnosti to tirjajo in kakor smo že gori povedali, mestno življenje je tako, da mora iz kmetij priti nov človek v mesta. To je bilo in bo. Namen teh vrstic je, naše kmetsko ljudstvo opozoriti na to, da pogleda na to stran človeškega življenja in da v njem zapazi koristi za svojce. Kdo bo pa hlapec na kmetiji, kdo dekla! Dosti jih je, če so le ti pridni, ker jeden priden za tri lenuhe stori. In za kmetijstvo je človeški um že toliko strojev iznašel, ki bodo marsikatero človeško roko v kmetijstvu odvečno storili. In usoda je večkrat huda, dosti jih ne pride naprej, nimajo sreče, nimajo pravega razuma, dosti jih pride nazaj iz mesta domu. Zdaj očetje, ki izročevajo sinovom zemljišča, hčeram in drugim fantom velike dote izgovarjajo. Fant prevzame vse, vesel je, da pride v zakon in v gospodarstvo.
Dolgo to veselje ne trpi, začnejo plačila dot, in najlepša zemljišča grejo na kant Je že res, da dekle dobi celega gruntarja, je treba večje dote, ali ko bi ta celi gruntar manjše dote imel izplačati, bi se tudi zado-vćljil z manjšo doto svoje prihodnje žene, morebiti bi pa ta žena bila za več sto goldinarjev več vredna, ko bi bila šivilja, ko bi 89 bila česar druzegii naučila, bivša par let v dobri mestni hiši, kjer se na nravnost ž^nsk pazi. In fantje, katerim eče ne more zemljišča ddti, bi bili imeli lepo doto v tem, česar bi se naučili, ko je še oče mogel nekaj mernikov žita, krompirja, nekaj veder vina poslati za fanta k mojstru, pri katerem se je le ta
kosti, reče še dalje: „Veste, natakarica se je gotovo zmotila, da Vam je tako koščeno pečenko prinesla, jaz Vam prinesem takoj drugo boljšo" in odide.
Ko se z boljšo pečenko kmalu povrne, hotel se je lotiti, da bi jo Ribničanu tudi razrezal. Ribničan pa mu reče: „0, gospod Balant, nikar se ne trudite, to pečenko si bodem pa lahko že sam razreza.!," in odvije si popolnoma zdravo roko ter se loti prav z dobrim slaje-n pečenko
sam rezati ter jesti. #
* *
Star ribniški oča je bil na smrtni postelji. Blizu njega sedel je njegov sin Vrban in temu govoril ja te le poslednje besede:
„Vrban!"
»Kaj je, oča?«
„Na polici je fajfa in mehiir, tabaka si pa kiipi." i To so oča rekli, pa so umrli.
rokodelstva učil. Vsaj za te fante bi se dalo bolje skrbeti, vsaj za nekatere in tako bi se njim življenje zboljšalo in onemu, ki kmetijstvo prevzame. Da pri nas na Slovenskem toliko kmetij na boben pride, je dosti to krivo, da očetje prevelike dote družim otrokom določajo. Le iste kmetije, kjer ni veliko otrok, se delj časa držijo pri isti rodovini. Otrok in kozarcev ni nikdar dosti, pravite, in za nebesa, da je kaj angeljčkov, je tudi treba skrbeti! Dobro, ali treba je tudi zanje skrbeti in dolžnost je ta skrb za poštene stariše, če ne pridejo mej angelje v nebesa, temveč se trdno držijo te tudi lepe zemlje.
Ne bodite nejevoljni, pa premalo le skrbite za pouk otrok. Je lepo in pametno, da otroke silite že zgodaj na delo, ali vsi ne morejo ostati doma in tudi ne na deželi. Če že vi starejši nečete, sami bodo hodili za boljšim zaslužkom v mesta, ta mesta jih celo morajo imeti. Pa koliko ložje in lepše bi se to odpletovalo, ko bi nekaj let važnega mladostnega časa jim pustili po zmožnostih vaših kmetij v drugem pouku. Kdo bo pa delal in pomagal nam doma! Kdo pa tedaj, če otrok ni, ali če gredo, da si kaj zaslužijo, ker jim ti nič ne daš, drugam delat! Vsaka količkaj urejena kmetija lahko kaj zrna, krompirja, vina odda za poduk dekleta, fanta. Tako n. pr. kakor se je prej in se še za one fante skrbi, ki prihajajo iz kmetij v latinske šole. Pa naj oče, mati in starejši fant, ki bo doma ostal, malo več potegnejo, pa bo tudi šlo.
Politični
Klerikalni zastopnik kapitalizma. V proračunskem odseku je nedavno se bilo sprožilo vprašanje, da bi se konvertovalo več državnih dolgov. Temu se niso upali ugovarjati celo zastopniki židovskega velikega kapitala. Vsak dober gospodar gleda, da se znebi dolgov z visokimi obrestmi, če more denar za nižje obresti dobiti. To mora storiti tudi država. Temu je pa ugovarjal klerikalec dr. Fucb.8, češ, cerkve bi imele škodo, ker je več cerkvenega denarja naloženega v državnih papirj h. Torej zaradi klerikalnih koristi), naj bi država ne smela poiskati denarja za nižje obresti in olajšati bremen davkoplačevalcem. Država se vendar ni zavezala, da svojih dolgov ne bo poplačala, temveč le od njih plačevala visoke obresti. Ko bi bile cerkve drugače naložile denar, bi tudi pri znižanju obrestne mere se bili pomanjšali njih dohodki. Drugi upniki bi tudi bili zahtevali znižanje obresti, ali pa denar povrnili, ko bi se jim ponudila prilika dobiti denar za nižje obresti. Včasih je cerkev še prepovedala obresti pobirati, sedaj pa klerikalci zahtevajo, naj bi cerkvam država tako rekoč jamčila za višje obresti, kakor jih zahtevajo židovski kapitalisti. Sedaj se vidi, da so klerikalci zastopniki naj krutejšega kapitalizma.
Podeželenje zavarovalnic. Že pred dolgim časom je v državnem zboru grof VVurmbrand predlagal, naj se zavarovalnice podeželijo. Po tem predlogu bi se v vsaki deželi osnovala posebna* zavarovalnica, pri kateri bi se
.....  —j...      i m |i imi t   Hrt   w li -i ■ I i      -li-' r*W.3^5t'itfi
Je velika škoda za vse ljudstvo, če se nadarjenost našega kmetskega ljudstva ne izkorišča, kakor se. Koliko lepih talentov je skritih, ki se le z malim zaslužkom po vaseh klatijo. Pa ga je sram, postati Čevljar, krojač, usnjar itd.! Le začeti je, pa bo vsa ta sram se pokazala kot neumnost. Vse delo je lepo, delo daje človeku njegovo vrednost. Le poslušajte one ljudi, ki vam pravijo, da kmetskomu ljudstvu ni treba šol!
Ali seveda, najzdravejši ljud naj bo v svetu, ker le veda, nauki kaj veljajo, ves svet isti vladajo. Brez naukov se lože drži v pokornosti ljudstvo, oni na deželi živeči bolj šolani grajščaki in duhovni ložje dobivajo dober kup hlapcev in dekel!
Že zaradi tega, ker je selitev kmetskega ljudstva v mesta in bo v bodoče še pogostejša, mora kmetski fant že seboj, v mesto prinesti nekaj ljudske šole, da v mestu ložje izhaja.
Če pa doma ostane, mu pa tudi ne bode škodilo, če kaj več vč, ko oni, ki se mora v vsem, kar je pisanega na druge naslanjati. Pa v šoli ne gre samo za nauk v pisanju, branju, računjenju, šola glavce otrok sploh razbistri, to je prav za prav njeno delo. Če se je kdaj videla korist šole, videli so jo oni, ki so v Ameriko na delo hodili. Iste vprašajte in isti vam bodo povedali, da so oni, ki vam pravijo, da ni treba kmetskemu ljudstvu šole, sovražniki ljudstva, ne pa njegovi prijatelji.
pregled.
moral vsakdo zavarovati proti ognju. S slovenskega stališča je pač več pomislekov proti temu predlogu. S tem bi se deželnim odborom dal zopet velik upliv, in bati se je, da ne bi koroški, štajerski, goriški in isterski deželni odbori zlorabili tega vpliva proti Slovencem. Razprava se je v državnem zboru končala s tem, da se je predlog vrnil odseku, da ga predela. To je predlagal grof Wurmbrand na željo vlade. Vlada namreč ni za podeželenje, ker misli, da imajo nekatere zasebne zavarovalnice take pravice, da bi lahko tožile. Wurmbrand, ki bi bil rad štajerski deželni glavar, je pa s tem, da je predlagal, naj se vsa stvar vrne odseku, vladi pomagal iz zadrege. S tem je pa stvar pokopana za sedanje zasedanje deželnega zbora.
Gališki deželni odbor je sklenil, da ne predloži deželnemu zboru nobene predloge glede vpeljave direktne volitve v kmetskih občinah. Deželni odbor se sklicuje na to, da se je lani pomnožilo število deželnih poslancev, slednje leto pa ne gre preminjati deželnozborskega volilnega reda. Tudi je bolje nujna sprememba volilnega reda za občinske volitve v večjih mestih. Seveda je vae to prazen izgovor. Direktnih volitev nečejo upeljati ker dobro ve tista gospoda, ki sedaj gospoduje v deželnem zboru in odboru, da bi potem ne imela več večine, da se odpravijo sedanje volitve po volilnih možeh. Seveda javno mnenje bode že jedenkrat tudi to gospodo prisililo, da bode odjenjala.
Žalostno stanje kmetijstva na Tirolskem. Klerikalci vedno govore o svoji skrbi za kmeta in se bahajo, kakor bi sami bili sposobni rešiti kmeta raznih bed. Na Tirolfkem imajo klerikalci v deželnem zboru večino, odkar je ustava v Avstriji, a vendar je stanje kmetskega stanu na Tirolskem slabše, kakor v kateri bodi drugi deželi izvzemši Galicijo. Na tirolskih kmetijah pride na vsak goldinar katastralnega čistega dohodka 53 gld dolga. Prodaje posestev potom eksekutivne dražbe so na Tirolskem na dnevnem redu. Na vsakih sto slučajev, v katerih posestvo pride potom dedščine v druge roke, pride 60 slučajev, ko se posestvo prisilno proda, dočim v vsej avstrijski državni polovici pride povprek na sto slučajev podedovanja le 14 slučajev prisilne prodaje. Omeniti je pa še, da na Tirolskem v velikem delu dežele ne poznajo razkosanja zemljišč, torej tako razkosanje* ni pravi povod propadu kmetskega stanu, kakor klerikalci radi trdijo. Omeniti je pa še nekaj, da ima Tirolska privilegij, da pobira neki davek od tujega žita, ki se uvaža, kar jako znižuje deželne priklade in vzdržuje ceno domačim kmetijskim pridelkom. Vzlic temu privilegiju pa tirolski klerikalci niso znali preprečiti propada kmetijskega stanu. Šole so na Tirolskem v klerikalnih rokah, uče največ šolske sestro, torej se tudi na slabe šole ne morejo klerikalci izgovarjati. Te tirolske razmere pač najboljše kažejo, da se motijo tisti, ki od klerikalcev pričakujejo izboljšana kmetijskega stanu. Deželni poslanec tirolski Grab-mayer priporoča osnovo hipotečne banke, da se posestva razdolžć, to je tisto sredstvo, kateremu se naši klerikalci tako upirajo. Seveda pomagala tudi hipotečna banka prebivalstvu ne bode, poprej bode treba pomesti s slabo klerikalno deželno upravo in postaviti neko mejo klerikalnemu izsesavanju tirolskega kmeta. Velika beda za deželo je, da so vsa boljša posestva v deželi v duhovskih ali cerkvenih rokah, kmetje pa imajo premalo in le slabo zemljo. Seveda v tem oziru kakega izboljšanja kmalu ni pričakovati.
Občna volilna pravica na Hrvatskem. V proračunskem odseku hrvatskega deželnega zbora je poslanec Jakšin predlagal, naj se vpelje na Hrvatskem občna in jednaka volilna pravica. Temu so pa hudo ugovarjali ban in vladni privrženci. Ban se je upal trditi, da bi deželni zbor, voljen po občni volilni pravici, ne izražal pravega narodovega mnenja. Kaj mari sedanji deželni zbor izraža pravo narodovo mnenje? Tega pač nikdo ne verjame Banu tudi ni na tem, da bi deželni zbor izražal pravo narodovo mnenje, in se celo tega boji, ker potem bi on niti jedro leto ne mogel več na Hrvatskem vladati.
Ogerski državni zbor se je otvoril s prestolnim
govorom dne 25. m. m. Vzbudilo pa je večjo pozornost to, kar ni bilo, nego to, kar je bilo v njem. Tako prestolni govor nič ne omenja vnanje politike, kar je sedaj bilo navadno. Ker vedno ni verjetno, da bi se zadnji čas v vnanji politiki ne bilo nič važnega prigodilo, daje to povod raznemu ug banju. Nekateri časopisi sodijo, da je položaj močno napet in se je bati vojne. Nadalje pa vladar nič ne omenja, da bi bil zadovoljen z izvršenimi državnozbor^kimi volit vami, kar je dosedaj bilo običajno. Seveda takih volitev, kaker so bile zadnje, v prestolnem govoru ni mogoče hvaliti.
Huda obsodba. Ogerski kaplan Vincencij Knezič je bil pravokrepno obsojen na jedno leto v ječo in na dvesto goldinarjev glob«, ker je opetovano raz lečo govoril zoper civilni zakon. Svobodoljubni ljudje morajo tako obsodbo smatrati za krivično, a klerikalci se ne smejo pritoževati, ker ne postopajo nič bolje, koder imajo moč in oblast, nego preganjajo vsakega, kdor se ž njimi ne strnja brez pardona, kakor požidovljeni Madja i.
Srbski kralj je bil zadnji čas obiskal papeža v Rimu. Prosil ga je, da se osnuje za Srbijo posebna katoliška škofija. Sedaj katoličani v Srbiji spadajo pod djakovsko škofijo. To pa Srbiji ni po godu, da del njenega prebivalstva ima škofa v sosedni Avstriji, to tem manje, ker za Strossmaverjem utegne priti kak Madjar v Djakovo za škcfa.
Albanci in Srbi. Da prihajajo Albanci iz Turčije v Srhijo ropat, to jc že stara stvar. Vse pritožbe srbske vlade so bile v tem oziru zaman. Posebno so se pa te roparije zadnji čas množile. Srbija je zopet odločno pro-testovala pri turški vladi proti takemu postopanju. Seveda pomagalo to ne bode nič. Turki se ne upajo nič storiti proti Albancem, ker jih mislijo rabiti proti kristijanom, ako pride prihodnje leto do kake vstaje. To Albanci dobro vedo, zato pa tembolj brez skrbi ropajo in poži-gajo. V Stari Srbiji, ki meji s srbsko kraljevino, ni nobenega reda. Državna oblastva niti redno ne poslujejo. Samo na to se gleda, da kristijani davrk redno plačujejo.
Volitve v Bolgariji. V nedeljo so bile v Bolgariji volitve za narodno sobranje (državni zbor). Zmagali so z veliko večino vladni pristaši. Drugače tudi ni bilo pričakovati. Volilo se je na isti način, kakor so volili na Ogerskem. Pri teh volitvah je bilo več ljudij ubitih. Opozicija je spravila v državni zbor 20 svojih privržencev, a nobenega njih glavnih vodij. Vlada bode imela v sobranju kaj ugodno stališče, kajti nasprotniki jej ne bodo delali nobenih ovir.
Dopisi.
S Sela pri Bledu, 31. novembra. [Izv. dop.] Predzadnjo nedeljo so se tukaj pri kvartah stepli trije posestniki , „katoliški" volilci Peter Demšar, Jožef Vaiant in Valentin Pl^melj. To sicer ni nič čudnega, vsaj se to pri nas in tudi drugod ob takih prilikah k?;j rado večkrat zgodi. Bolj čudno je pa to, da nas je duhovnik v Ribnem,
g. Valentin Jakelj, zavoljo teh treh »katoliških" volilcev pretočeno nedeljo vse Selane sploh prav dobre ostel, češ, dosti ni, da ob nedeljah ne hodimo v cerkev, ampak še celo doma kvartarno. Ali je to tak greh? Vsaj baje tudi on hodi v Radovljico kvartat. Ta gospod pobira mej nami Selani za novo faro v Ribnem, kar po dvajset, pet-
deset in tudi sto goldinarjev hoče imeti. Kje bode pa, za Božjo voljo, ubogi kmet vzel denar, posebno pri nas na Selu, kjer smo vsi zadolženi, in so nekateri taki reveži, da še davka ne morejo plačevati. Mi Selani ne moremo vedno za cerkev in za farovž plačevati. Če bede šlo tako naprej, potem Selani rajše v drugo vero prestopijo, vsaj tako že govore.  Drugič kaj več.
Z Dolenjskega, 21. novembra. [Izv. dop ] (Kako se v fari dr a. Jurija Šterbenca fantje vzgajajo?) Dne 19. novembra t. 1. se je pri porotnem sodišču v Novem Mestu vršila obravnava, ki kaže, kaka strašna surovost tiči v nekaterih mlajših 16 do 20 letnih fantih leskovške fare. Alojzij Jurešič v Hrastji pri Les-kovcu je močan fant, ki pa prav mirno živi. Da je le-ta tako močan, to jezi druge fante. Štiri fantje v Hrastji se 19. semptembra t. 1. dogovorijo, ga pretepsti. JureSič na njivi svojega očeta nekega dne krompir peče. Ti štiri fantje pridejo k njemu, jeden stopi pred pri ognju sedečega Jurešiča, drugi pa za hrbet istega okoli njega. Pred njim stoječi fant ga vpraša, če krompir peče in zajedno ga udarijo 8 koli, ročicami po glavi in drugem telesu. Jurešič pade na smrt zadet na kurišče. Fantje ga izvle-čejo iz ognja in ga pustijo, dobro vedoč, da so ga ubili, stran kurišča ležati.   Zaradi uboja obtoženi suroveži ob-
stanejo vse pa s tako nesramnostjo, ki se še baha in ki v vsaki besedi kaže grdo neusmiljenost, nesramno surovost. Dostikrat se dogajajo pretepi mej fanti in tudi uboji, ali da se tako dogovorijo prej, ko ti ubijalci in tako brez vsega kesanja za največjo nesramnostjo stvar pripoveduje pred sodiščem, ksže, da so suroveži, kakor jih Dolenjska dosedaj še ni imela. Porotniki, drugi sodniki in kar je še sodelovalo pri tej poroti in občinstvo je kar strmelo in z gnjusom poslušalo to nesramnost. V druzih slučajih prišlo je slučajno do pretepa in prttepači so kazali odkritosrčno kesanje, ali v teh ni ne malo človeškega boljšega najti. Divja živina je zgolj. To je sramota za ves okraj, v katerem se taka živina zredi. Taki slučaji se morajo seveda ponavljati tam, kjer duhovniški predstojnik mej farani nima onega ugleda, katerega je treba duhovniškemu učitelju, ako hoče blažilno uplivati na kmetsko mladež. Dr. Jurij Šterbenc se še take tvarine ne sme dotikati, kakor j* navedena podivjanost na leci, ko se mu lahko pokaže — — — — —
— — —• — — — — — Starejši možje, vzenaite Vi pouk naših fantov v roke, drugače bulo Dolenjska raz-upita zaradi grde surovosti kmetskih fantov 1
Slovenske in slovanske vesti.
(Vabilo za narocbo.) Približuje se konec leta in tedaj je navada, da se časopisi obračajo do svojih čitateljev, da obnove" naročnino. „RODOLJUB" držal se bode tudi v prihodnje leto dosedanjega programa. Trdno bode stal na svojem narodnem stališču in je branil proti vsem narodnim nasprotnikom. Skrbel bode tudi v bodoče, da bode svojim čitateljem podajal kolikor bo moč raznovrstnih novic in poučnih spisov. Oziral se bode na potrebe vseh slovenskih stanov. Somišljeniki se pa uljudno prosijo, da list razširjajo mej narodom, ko je posebno v tem času potrebno, ker se bližamo novim državnozborskim volitvam, kajti v občnem volilnem razredu bodo tudi volili volilci, ki dosedaj še niso imeli volilne pravice. Te nove volilce je treba poučiti pojavnih glasilih, da bodo znali to svojo pravico porabljati sebi in narodu v korist.
(Deželni zbori), mej njimi tudi kranjski, se skličejo baje v kratko zasedanje zadnje dni decembra, da dovolijo začasno pobiranje deželnih priklad. Zborovali bodo le par dnij, nadaljevalo se pa bode zborovanje v mesecu februvsrju, potem šele, ko se bode zaključil državni zbor.
(Deželni poslanec dr. Fran Papež), odlični pristaš naše katoliške stranke, ki se zadnji čas ponaša s svojim narodnjastvom, je prosil deželni šolski svet, da bi oprostil njegovega sina na ljubljanski realki učenja slovenščine.
To je gotovo značilno za narodno prepričanje tega mož k Še bolj značilno je pa, da katoliška stranka, ki tako rada drug'm podtika narodno izdajstvo v svojh glasilih, tega izdajstva ni dostojno ožigosala.
(Družbe sv Cirila in Metoda) vžigalice so že izšle. Zaklopnicam narodnih barv je napis: Vžigalice „Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani". Blago je izborno, cene pa iste, kakor drugim vžigalicam. Zaloga je samo v trgovini Ivasa Perdana v Ljubljani. Ob jednem 80 p. n. občinstvu na razpolago svinčniki naslovljeni: Svinčnik „Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani" Narejeni so v raz ih barvah in po raznih cenah iz najboljšega materijala. Zaloga je le pri g. Josipu Petriču trgovcu v Ljubljani, Kolodvorske ulice. Rojaki! Kupajte in zahtevajte samo takih domačih vžigalic in svinčniko Š tem ne razširjate samo slovenskega imen i, ne dobivate samo dobrega blaga, ampak s tem podpirate tudi družbo sv. Cirila in Metoda. Za miklavževico, božičirco in godove sezite, Slovenci, po njih'!
(Druga zveza s Trstom) Dne 20. novembra so bili vsi kranjski poslane: razven grof t Hohenvvarta pri železniškem ministru vitezu Guttenbergu zaradi druge železniške zveze s Trstom. Minister se je izjavil proti predelski železnici in iz njegovega govora j9 bilo posneti, da ima največ upanja železnica skozi Bohinj v Gorico. Tudi v proračunskem odsrku se je izrekel minister v tem smislu. Dr. Gregorčič se je sevedi potegoval za predilsko železnico, baron Schvvegel je pa z veliko spretnostjo zagovarjal železnico skozi Bohinj.
(f Ivan Navratil.) Minuli teden je umrl na Dunaju znani slovenski pisatelj in rodoljub Ivan Navratil. Pokojnik je bil rojen 1825. J. v Metliki. Po dovršeni gimnaziji je vstopil v semenišče, kjer pa ni ostal, temveč si poiskal drugo službo. Leta 1851. je prišel k pomožnemu uradu najvišjega sodišča na Dunaju, kjer je ostal do svoje smrti. Bil je nenavadno nadarjen in marljiv pisatelj in do zadnjega naudušen Slovan. Pokojnemu Bleiweisu je pisal iz začetka za »Novice", katerim je ostal zvest sodelavec do Bleivveisove smrti. Tri leta je izdajal svoj list „Vedež", potem je pisal za mnoge druge slovenske liste, deloval za „Slovensko Matico" in družbo sv. Mohorja. Poslednja leta je pisal posebno zanimive sestavke o narodnih vražah v „Letopisu" Matice Slovenske. Bil je dober poznavatelj slovenščine in drugih slovanskih jezikov, spisal sam jedno slovensko slovnico, Janežiču pomagal sestavljati slovar in slovnico, delal za Cigaletovo terminologijo, Miklošiču pomagal pri sestavljanju starosloven-skega slovarja i. t. d. Mej dunajskimi Slovenci je bil priljubljen in do zadnjega načelnik slovenskega kluba na Dunaju.
(Belokranjska železnioa.) Baron Schvvegel je v proračunskem odseku se potegoval za podaljšanje dolenjske železnice v Suho Krajino. Kakor se vidi, se baron za belokranjsko železnico ravno tako zanimlje, kakor se je poprej za dolenjsko.
(Značilno) Otrok gledališke postrežnice Marije J., kateri obiskuje 4. razred nemške „šulverajnske" (!) čole v Ljubljani, bil je zaradi tega, ker je sodeloval pri po-poludanski slovenski predstavi »Snegulčiea", od učitelja po glavi udarjen tako močno, da so se mu dlje časa poznali rudeči vidni znaki.
(Fara v Šiški.) Šiška spada sedaj v frančiškansko faro, a kakor čujemo, se premeni to že v bližnji prihod-njosti. Nemški viteški red namerava namreč ustanoviti v Šiški faro in je v ta namen že storil nekatere korake.
(Iz Novega Mesta) se nam piše: Za razpošiljanje „Slovenca" naročiti se bo moral na „Dolenjski železnici" poseben vlak, ne zaradi tega, ker prihaja na Dolenjsko »Slovenec" v obilem številu, temveč iz nekega drugega vzroka. Poslušajte! Župnik iz Podgrada dobiva pošto iz Novega mesta po selu. Ta sel spravi vso pošto za Pod-grad v torbo in vzame seboj seveda tudi, ker ni samo župnikov sel, učiteljev „Slovenski Narod". Župnik Česen izjavil je vsled tega, ko je o tem zvedel, da „Slovenca" več ne vzame, dokler — se bo prenašal v isti torbi, kakor „Slovenski Narod"! Torej poseben vlak za „Slovenca" na Dolenjsko, ali pa vsaj poseben vagon, da ne bo „Slovenec" od „Slovenskega Naroda" okužen, na katero nevarnost podgrajski župnik dozdaj še — umevno — mislil ni!
(Ravnopravnost pri šmohorskem okrajnem sodišča.) Poslanec dr. Ferjančič je stavil v državnem zboru nastopno interpelac jo do pravosodnega ministra. Načelnik »Hranilnice in posojilnice za sv. Štefan na Žili in okolico" se je obrnil na prvo imenovanega z naslednjo pritožbo: „Dne 12. oktobra t. 1. prišel je načelnik tega
hranilnega in posojilnega društva Boštijan Habrin v Šmohor (na Koroškem) k tamošnjemu c. kr. notarju s prcšnjo, naj bi izposloval vknjižbo dveh slovenskih za-dolžnic v zemljiško knjigo, a dobil je zasmehljiv odgovor: „Jaz nočem s to vindiš-hranilnico nič opravila imeti, pojdite k okrajnemu sodniku, mogoče Vam on to stori." Potem šel je načelnik k c. kr. okrajnemu sodniku z istim namenom. Pa tudi tukaj je bil odvrnen, češ, da so zemljiška knjiga piše v nemškem jeziku in da so spisi v slovenskem jeziku neveljavni. Sodni okraj šmo-horski ima po zadnji ljudski štetvi zraven 5472 Nemcev 4655 Slovencev. Vender niti okrajni sodnik dr. Snetivv, niti sodni adjunkt Martinuk in c. kr. notar niso slovenskega jezika zadostno zmožni. Tu se vnebovpijoče odreka pravica. Glede na izjavo, katero je podal nje eksc. g. pravosodni minister v seji budgetnega odseka dne 24. oktobra t. 1. „da se justična uprava drži načela, da bodi v svoji domovini vsakdo v svojem jeziku zaslišan in da bodi tudi v istem jeziku rešitev" — vprašamo: „„Noče li njega ekscelenca ta slučaj odrečene pravice in zanemarjanja dolžnostij od strani zadevnih funkcijonarjev preiskati dati in potem, če se pokaže resničnost — o čemer se komaj da dvomiti — radi njega zasluženo kaznovati, in nadalje hoče li potrebno ukreniti, da to nekvalifikovano preziranje slovenskega ljudstva izgine iz pravosodja
(Nekaj za naše poslance) V Borovljah na Koroškem, kjer je jako razvit puškarski obrt, imajo posebno strokovno šolo v pospeševanje te industrije. Zavod je ravnokar izdal svoj „Funfzehnter Jahresbericht der k. k. Fachschule fiir Gevvehrindustrie in Ferlach. Schul-jahr 1896/7." Iz tega izvestja posnamemo, da ima šola v treh obstoječih letaikih 16 rednih učencev in 17 hospi-tantov ali izvanrednih obiskovalcev. Po narodnosti je bilo 24 Slovencev, 7 Nemcev, jeden Italijan in jeden Francoz. Če pomislimo, kako se na Koroškem izkazujejo po javnih zavodih Slovenci, lahko trdimo, da se tudi mej navedenimi 7 „Nemci" najde še marsikak Slovenec. A če tudi to številko pripoznamo, je vender očividno, da je ogromna večina učencev slovenske narodnosti. In kak je učni jezik — ? Menda nam ni treba poudarjati, da je popolnoma nemšk in da za slovenščino ni odločenega najmanjšega prostorčka! Razume se nadalje samo ob sebi, da izmej učiteljev zavoda nihče ne razume slovenščino .... Pač tužna Koroška! —
(Deželnosodni predsednik v Celovcu\ Mvlius, pojde kmalu v pokoj. Slovenci ne boderao žalovali za njim, ker je bil največja ovira slovenskemu uradovanju. Njemu je le tisti Človek ugajal, ki je nemški znal. Nekoč je rekel nekemu kmetu, da je bolje, če kdo zna le malo nemški, nego pa veliko slovenski. Gledal je, da je spravil vse slovenske uradnike od celovškega deželnega sodišča. Kdo bode naslednik njegov, še ne vemo. Posebno dobrega ne pričakujemo. Minister baron Gleispach nam ni naklonjen, še manj pa ministerski svetnik dr. Gertscher, ki ima ondu velik vpliv v slovenskih stvareh, ker je služboval na Slovenskem. Imenujeta se dva moža, s katerima bi Slovenci ne mogli biti zadovoljni.
(Deželni glavar štajerski), grof Edmund Attems. misli sam odstopiti, da naredi tako prostor grofu Wurm brandu. Kakor znano, hoteli so nemčki listi prikriti Wurn> brandovo spletko zoper Attemsa in dolžili slovenske poslance, da zahtevajo njega odstop. Temu suraničenju je naredila konec vlada *ama z izjavo, da slovenski poslanci v tem oziru niso nič zahtevali. Sedaj je seveda jasno, da se Wurmbrand sam za to peha, da izpodrine Attemsa in postane zopet „vojvoda" štajerski.
(Okrožno sodišče v Mariboru.) Nemško Olje je v novi nt varnosti. Pravosodno ministrstvo misli osno ati v Mariboru novo okrožno sodišče, ker je okrožje sedanjega celjskega okrožnega sodišča preveliko. Celje bode zaradi tega imelo nekaj gmotne škode, če se njega okrožje pomanjša. Se bolj se pa boje celjski Nemci, da bode celjsko okrožje potem skoro popolnoma slovensko, ker kraji z bolj nemškim prebivalstvom pridejo pod Maribor. Vsled tega bi pa v Celje se morali nastavljati Slovenci za uradnike. To je pa po mnenji celjskih Nemcev grozna nevarnost za nemški značaj celjskega mesta. Poslali so torej na Dunaj odposlanstvo obstoječe iz župana, podžupana in deželnega poslanca celjskega mesta, da so ministra Gleispacha prosili, naj vendar opusti misel na okrožno sodišče v Mariboru. Odposlanstvo je ministru predstavil poslanec dr. Foregger. Pravosdni minister je bil s Celjani jako prijazen, obetal jim je, da bode ono stvar dobro premislil, gotovo pa jim ni nič obljubil in celjski gospodje so odšli z Dunaja jako potrti.
(Celjani in Dunaj čanje) Dunajčanje imajo mehka srca in je torej razumljivo, da se jim do doa srca smilijo ubogi zatirani celjski Nemci. Zato pa je v dunajskem mestnem zboru predlagal neki Pommer naj se celjskemu dijaškemu zavetišču dovoli jeden tisočak. V kaj ganljivih besedah je utemeljujoč svoj predlog naslikal žalostno stanje Celjanov Vsaj je pa (udi zares grozna krivica, ki se nemškim Celjanom godi. Celo slovenski uradniki se nastavljajo v Celje. To se že zdi Pommerju nazaslišano. Povedal je nadalje Pommer, da je celjska nemška gim-
nazija že v nevarnosti, da se posloveni. Mi tega nismo še vedeli. Pa vsaj ni morda učni minister Gautsch Pommerju pravil, da kaj t&cega namerava. Samo dijaško zavetišče more še rešiti nemško Celje slovenski povodnji. Pommer je tožil Nemce, da niso dovolj požrtvovali za to nemško dijaško zavetišče. Upanje je pač, da bode mestni zastop dunajski dovolil tisočak, a celjskega cem-štva vendar ne bode rešiti.
(Na gra&ki realki) so se v zmislu svoječasnega sklepa deželnega zbora štajerskega ustanovili tečaji, v katerih se bodo Nemci učili slovenščine. Pouk je prevzel profesor istega zavoda gospod Anton Turkuš. Nemci torej spoznavajo, da je slovenski jezik le potreben.
(Mahnič — krški škof) Dr. Anton Mahnič, profesor bogoslovja v Gorici, je imenovan za škofa na otoku Krku. Rodil se je Mahnič v Kobdilu na Krasu 1. 1850. in je bil 1. 1874. za mašnika posvečen. Na dunajskem vseučilišču je napravil izpit za doktorja bogoslovja in modroslovja. Več let že izdaja dr. Mahnič »Rimskega Katolika", kjer zlasti napada slovenske pisatelje in narodne stranke uspeh. On je proglasil narodnost za paganstvo. Njegovo imenovanje škofom je hud udarec za Slovane na Krku. Kaj pomeni to imenovanje, je pač vidno iz tega, da se nemškoliberalni in italijanski listi ne morejo dovolj razvesehti, da bode dr. Mahnič zasedel tako važno mesto, in ga jako hvalijo. Zlasti se od njega pričakuje, da zatre slovansko bogoslužje v svoji škofiji.
(Premeščenje isterskega deželnega zbora iz Poreča v Pulj.) Kakor že opetovano, tako se tudi sedaj čita po listih, da namerava vlada, ustrezajo želji hrvatskih in slovenskih poslancev isterskih, sklicati isterski deželni zbor v Pulj. Poglavitni povod premeščenja je ta, da slovanski poslanci v Poreču niti svojega življenja niso varni. Laška stranka je seveda skraino razburjena in grozi, ako bi se deželni zbor premestil, ne da bi v to sam privolil, da potem laških poslancev ne bo k sejam, tako, da deželni zbor ne bo sklepčen.
Razne vesti.
(Izpred porotnega sodišča v Ljubljani.) Minoli ponedeljek pričela se je zadnja letošnja porotna sesija. Pri prvi obravnavi bil je obtožen 47 let stari bajtar Fio-rijan Jezeršek po domače Rožanc iz Zadobja hudodelj-stva uboja. Dne 30. avgusta letos pila sta Jezeršek in Janez Krek v Oblakovi gostilni v Zadobji žganje, pri tem pa sta se sprla in konečno tudi sprijela in vrgla. Po prizadevanju Janezi Šubica sta se zopet pomirila in si segla v roke. A kmalu je prišel Jezeršek z rovnico v roki v sobo in udaril z isto Kreka nagloma dvakrat po glavi. Krek zgrudil se je nezavesten in je še isti dan umrl. Jezeršek je bil obsojen na osem let težke ječe, poostrene z jednm postom mesečno in trdim ležiščem v temni celici dne 30. avgusta vsakega kazenskega leta. — Pri drugi obravnavi sedel je na zatožni klopi 19 let stari tovarniški delavec Anton Žagar iz Medna, ker je dne 23. oktobra letos posestniku Šušteršiču skušal ukrasti denar iz omare, v kateri je bilo spravljenih 1100 gld.,
Dobil je 15 mesecev težke ječe, poostrene z jednem postom mesečno. — Pri tretji obravnavi bil je 30 let stari tesarski pomočnik Anton Burja, ki je bil obdolžen hudodelstva uboja, od obtožbe oproščen.
(Zaradi moteuja vere) zaprli so v nedeljo zvečer A. S., posestnikov sin z Viča, ker je v frančiškanski cerkvi mej pridigo bil pokrit in kadil smodko.
(Izgred.) Kamnoseška pomočnika Ferdinad P. in Josip D. napadla sta v nedeljo zvečer pred Šarčevo gostilno v Kolodvorskih ulicah z nožem delavca Angelo Gorjupa in Janeza Rometa, ker sta jih le ta zaradi neplačanega zavžitka odstranila iz gostilne. Angelo Gorjup in Janez Rome sta bila le na obleki poškodovana. Napadalca sta bila aretovana.
(Poskusen ulom.) Franc Praprotnik, hišni posestnik v Vodmatu, zasačil je v nedeljo ponoči Franceta Primožiča, ko je hotel ulomiti v njegovo hišo. Franc Primožič je pobegnil.
(Ujet slepar.) Miooli ttden je neki čevljarski pomočnik na ime Andreja Golobu, čevljarja v Gradišči in tudi na imena drugih obrtnikov pri raznih strankah pobiral denar, kateri si je prisvojil. Vsled suma se je danes po "mestni policijski straži aretoval čevljarski pomočnik L. St., katerega so nekatere ogoljufane stranke že pri-poznale kot storilca. Oškodovanci, katerih bode gotovo še več, naj bi se zglasili pri policiji.
(Tat z Zabjeka) Dne 24. m. m. bila je Dominiku Rigo, zidarju pri stavbeniku Fr. Faieschiniju iz barake ca lesnem skladišči v Konjušnih ulicah ukradena srebrna ura, vredna 13 gld. Tat splazil se je skozi okno v barako in ulomil v kovčeg, kjer je bila ura spravljena. Dne 26. t. m. je zasačil tesar Ivan Poženel kaznjenca Ivan Uršika, ko se je ravno plazil skozi okno iz barake, noseč seboj nekaj kosov sira. Ivan Uršič se je prijel in je takoj priznal, da je on tudi ukradel uro. Uro je imel skrito mej deskami na lesnem skladišču. Ivan Uršič je pri c. kr. deželnem sodišču zaradi hodcdelstva telesne poškodbe v zaporu in bi bil že 6. decembra t. 1. svojo kazen prestal.
(Poskusen umor.) Andrej Pivk iz Škofjeloke se je minoli teden v neki krčmi v Suhi spri z Jurijem Jenkom iz Virmaš. Počakal ga je pred krčmo in dvakrat nanj ustrelil iz revolverja. Ko je ležal Jenko že na tleh, ga je neki fant napadel še z nožem. Jenko je tako nevarno ranjen, da najbrž ne okreva.
(Nezgoda.) Čuvaj Anton Sovre bil je na tiru mej Zidanim mostom in Hrastnikom dne 29. m. m. opoludne od lokomative tovornega vlaka tako nesrečno zadet, da je na sosednem tiru nezavesten obležal. Poškodoval se je
mcčno na glavi in si pretresel možgane, tako da ga je bilo treba prepeljati v deželno bolnico v Ljubljano.
(Najdeno truplo.) Dne 22. m. m. našli so ljudje v Mošnjah nad Kranjem v Savi moško truplo, katero je bila veda zanesla mej dve k kali, kjer ie obtičalo. Truplo je bilo že precej segnito, tako da se bo težko dognalo, kdo je, je-li mož ponesrečil ali bil umorjen.
(V novembru zmrznil.) Dne 20 m. m. zvečer našel je posestnik Jugov c blizu Trate kraj Škofjeloke 32let-nega Andre.a Trillerja po domače Balonterja mrtvega na Cfsti. Trilkr se je bil vina in sadnega mošta tako napil, da je na centi obležal in zmrznil.
(Nezgoda na železnici.) Dne 26. novembra zjutraj sta trčila v Divači iz Ljubljane v Trst vozeči vlak južne žel»zn<ce s tovornim vlakom državne železnice, vozečim iz Hrpelj. Stroja sta bila znatno poškodovana, a vsi drugi vozovi so ostali nepoškodovani.
(Vihar v Trstn) Dne 25. novembra je burja razburkala morje tako strašansko, da je naredilo mnogo škode. Več ladij je znatno poškodovanih. Tudi na kopnem je divjala hudo in bila vzrok raznim nezgodam.
(Skesan volilec.) V Nvireghazi se je pri državno-zborski v< litvi neki volilec dal podkupiti. Za 50 gld. je prodal svoj glas liberalnemu kandidatu. Njegovi nasprotniki so ga vsled tega hu 'o podajali in moža tako zmešali, da je na zadnje res verjel, da je svojo dušo hudiču prodal. To ga je tako žalostilo, da se je — obesil.
(Koliko se porabi na papeževem dvoru) Razni listi javljajo, da je bil te dni predložen papežu proračun o dohodkih in o troških za njegov dvor. Troški so pro-računjeni na 7,500.000 lir, dohodki pa na isto toliko.
Poučne stvari.
Sprememba gospodarskega načrta.
Vsak kmetiški gospodar, moral bi imeti svoje gospodarstvo po nekem gotovem načrtu urejeno. V tem načrtu skrbljeno bi moralo biti za to, da bi med pridelkom kateri ima gospodarju denar donašati, in pa med istemu pridelku potrebnim gnojem, delom i. t. d., vedno neko pravo ravnotežje obstojalo. To ravnotežje izraženo mora biti se ve" da v denarni vrednosti za prodaj namenjenega pridelka, in pa v denarni vrednosti gnoja, dela itd., katerega je pridelek gospodarja stal. Prav razumljivo bod« postalo našim gospodarjem, to kar hočemo tukaj povedati z par pr merljaji. Na primer pred tridesetimi leti kazalo je na Gorenjskem, Dolenjskem in drugod žito, osobito pšenico pridelovati za prodajo. Pšenica imela je takrat lepo ceno, prodajalo se jo je po 8 gld. vagan ali po 4 gld. mernik. Dandanes je pa cena pšenici 3 gl. 20 kr. vagan ali po 1 gl. 60 kr. mernik. In to pri jednaki potrebi gnoja, dela in sploh pri jednakem stanji pridelovanja. Vpraša se torej, ali se izplača dandanes po Gorenjskem, Dolenjskem i. t. d. še v isti meri kakor pred tridesetimi leti? Vpraša se, ali se dandanes sploh še izplača pšenico za prodaj pridelovati ? Odločno n«, niti za domačijo se ne izplača pridelavati je, kajti stroški za pridela vanje pšenice so dandanes isti, ki so pred tridesetimi let; bili za pridelek, to je, za pšenico dosegljivi denar pa ne doseže niti polovice njene nekdanje cene. Ravnotežje med vrednostjo potrebnih pridelovalnih stroškov in pa med vrednosljo pr deliva pšenice, zginilo je že davno. To na odločno škodo, veliko škodo vrednosti blaga, ki se pridela. Toda koliko gospodarjev ni, kateri dandanes še ravno toliko pšenice leto za letom sejejo, kakor so jo pred tridesetimi leti sejali?   —   Ali ni tukaj treba torej spre-
membe gospodarskega načrta? — Da, gotovo gaje treba, odločno ga je treba. Vzemimo zdaj drugi primerljaj, in sicer ta le. Pred tridesetimi leti potegnil je gospodar za dvojico volov gotove pitanosti in teže v dobrem slučaju 160 gld. Dandanes potegne isti gospodar za popolnoma jednake voli 320 gld. Stroški v krmi in delu potrebni za tako dvojico volov izrediti, bili so pred tridesetimi leti zelo isti kakor dandanes. Ravnotežje med vrednostjo pridelka — v tem primerljaji dvojica volov — in pa med stroški, kateri so za ta pridelek v krmi in delu potrebni, je torej tudi že davno zginilo, toda ne na škodo ali na manjšo vrednost pridelka, marveč na korist pridelka, kateri je dandanes veliko več vreden, nego je bil pri zelo jedu kih stroških pred tridesetimi leti. V tem primerljaju ni gospodar, kateri se z živinorejo v isti meri danes ukvarja, v kakoršni se je pred tridesetimi leti, v škodi, pač pa v velikem dobičku. In tisti, kateri se z živinorejo v vel ko večji meri ukvarja, ima pa seveda še tem večji dobiček. Pa koliko je takih gospodarjev, kateri bi se v veliko večji meri z živinorejo dandanes ukvarjali, nego so se pred tridesetimi leti? — Kaj malo. Toraj ni li potreba tudi v tem primerljaji spremembe gospodarskega načrta ? — Gotovo, toda ravno v nasprotn°m smislu kakor pri prvem. Živinoreji treba v gospodarskem načrtu večji obseg odločiti, ne je pa skrčiti, kakor je to pri pridelovanju pšenice in žita sploh neobhodno potrebno. In tako dalo bi se navesti primerljajev iz vinogradarstva, sadjarstva, sploh iz vseh kmetiŠKih panog, in pri vseh postala bi jasna potreba spremembe gospodarskega načrta, v marsikaterem gospodarstvu. Kratki so sedaj dnevi, pa še ti zelo slabega vremena, za nobeno delo na prostem primerni. Noči so pa dolge in gospodar ima ravno sedaj najlepši čas premišljevati, kako bi svoje
gospodarstvo razmerom časa primerno spremenil. Čas ima premišljevati, katero njivo bi v travnik spremenil, ali pa, ako jo že kakor njivo obdrži, kako bi svoj kolobar spremenil, da bi na svojo korist pridelovanje žita stesnil, pridelovanje krme, vina i. t. d. pa povečal. Gospodarji na delo toraj, premišljujte v zimi, v čem da boste na spomlad gospodarski načrt spreminjati pričeli. Čas je za to.
Ozira vreden zaslužek
posebne vrste in dolgotrajnosti ponudi se v vsakej fari razumljivim, krepostnim in spoštovanim osebam.
Pismena vprašanja pod „9132", Gradec, poste restaute. (5—20
Tržne cene v I*j ubijani
2. decembra t. 1.
----		gl.|kr.				ko
		H	—	Špeh povojen, kgr.    . .	—	70j
Rež,	■      •  •  . .	6	?0	Surovo maslo,  „       . .	—	781
: Ječmen,	a ....	5	•20			32
j Oves,	II ....	6	—			JO
Ajda,	» ....	6	50	Goveje           meso, kgr.	—	64!
Proso,	„ ....	(i	50	Telečje             „ „	....	6o:
I Koruza,	» ....	5	50	Svinjsko            „ „	—	58
Krompir,	n        ;   • •		—	Koštrunovo       „ „	—	36
Leča,		10	—		—	45
Grah,	n ....	10	-		—	16
Fižol,	ti ....	9	—i		2	60
Maslo,	kgr.   . .	—	90	Slama, „.....	g	30
Mast,		—	74 Drva    trda, 4 nmetr. .		7	—j
iŠpeh svež	m *	—	641	„   mehka, 4 „	5	—1
V i. kot o)
primes k bobovi kari edino zdrava
kavžna pijača.
Dobi bo povsod, pol kil« «a ift ki.
Svarilo!   Zaradi ničvrednih ponarejenih izdelkov j« treba puniti na ievirne savoje ■ imenom:
Kathrešner
Avstrijsko podjetje
daje
postranski zaslužek*
Vprašanja pod „Zukunftsvorsorge" Gradec, poste restante.
N ajvečji iz bor. ~
1':
iMelpvanje/\"^% & :
'-8U90 dPzmfeM
1 ;>
03jT Prihodnja številka „RODOLJUBA" izide dne 19. decembra 1896.
Loterijske srećke. Brno, dne 28. novembra:   30,   58,   79,   45, 65. Dunaj, dne 2. decembra:   60,    4,   66,   41, 59.
Dobiva se najceneje v podpisani lekarni, ako se naroča __ JPfiST po pošti. "8J___
TRAOfMARK. Najboljše kakovosti, blagodejen,
oživljajoč, krepilen in zlasti sredstvo za vzbujanje teka je
Marijaceljski \Mv
1 steklenica[20 kr., 6 steklenic 1 gld. 3 ducate steklenic 4 gld. 80 kr.
Nadalje za, želodect Kapljice za želodec — Steklenica 20 kr., 6 steklenic
1 gld. 3 tuct. 4 gld. 80 kr.
Odvajalne ali čistilne krogljloe čistijo želodec pri zabasanji, skaženem želodci. — bkatulja 21 kr., jeden zavojček s 6 škatuljami velja 1 gld. 5 kr.
§0§T Za prsa: "3M Zeliščni sok ali  prsni sirop za odraščene in otroke; raztvarja s!iz in lajša bolečine, n. pr. pri kašlji.
— Steklenica 56 kr., 6 steklenic 2 gld. 50 kr.
gpflT* Za trganje: ~W Protinski ovet (Gichtgeist) lajša in preganja bolečine v križu, nogah In rokah. — Steklenica 50 kr., 6 steklenic
2 gld. 26 kr.
Vsa ta našteta in vsa druga zdravilna sredstva se dobivajo v
lekarni
v Ljubljani zraven rotovža
in se vsak dan s prvo pošto razpošiljajo. (1—23)
Peregrin
Stari trg št 13
jzelj
(2-23)
priporočam slavnemu občinstvu in prečastiti duhovščini svojo bogato zalogo
lestencev, oljnatih podob, zrcal,
kakor tudi vse v njegovo stroko spadajoče predmete na pr. stekleno, porcelanasto belo in rujavo prsteno blago, raznovrstne svetilnice viseče in stoječe,
8Hermanove   bliskovue  swetilniee   in prave krogljaste uilindre   Patent Marian'% katere lutam satno jas v zalogi za Kranjsko.
%t# Prevzemam tudi vsa steklarska dela pri stavbah
ter jamčim za solidno in točno postrežbo, "^ftg £|
oooooooooooooooooooo
Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Lastnina in tisek „Narodne Tiskarne" v Ljubljani.