DOPOLDAN NA  MORJU Matej  Bor
Ležim na hrtbtu v čolnu in poslušajn
tišino, ki je ta'kšna kalkor vse
tišine: njo lahjko napolni
le tisito, kar je iprav tako nesnovno
kakor tišina sama: tvoje sanje
in moje sanje, če znebe se teže,
ki tudi nje teže.
Ležim na hrbtu v čolnu in se gugam
v prostoiru, ki nihče ne ve mu kraja
in ne začetka: more ga obseči
le itisto<, kar je prav tako obsežno
kaikor on sam: nemara tvoja misel
če more prestopiti zadnje meje
brezmejnosti. — Ujeli sem se. Nekdo,
ki se je gugal tam v sosednjem čolnu,
pa je branoina ujel in bo napolnil
prav čeden krožnik z njim. Jaz boim pomagal.
123