SOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli 111 velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 2 fl. brez pošte.
Čislo 29.	v torek 13. julija 1852.	I. tečaj.
Kako naj se „malo berilo" s otroci eita.
Do sehdob smo od šol le malo prida imeli. »Po deset sto tisuč otrok se je citati učilo, pa tisuč iz med njih se je le naučilo", pravi nek imeniten detovodja. Le besede, ki na papirju stoje, iz bukvic pobirati, se še ne pravi citati ali brati. Kdor več ne zna, bode kmalo, ko iz šole stopi, tudi vsim knjigam slovo dal in se gmeteval, da mu ni treba več se učiti. Kdor več ne zna, lahko tudi to trohico pogreši. Moramo otroke napeljevati, da se bodo nekaj žlahtnejšega in blazejega naučili, da bodo se vadili razumeti, kar berejo; si prisvojiti misli pisatelja, se s duhom, ki u knjigah vlada, napolniti, če hočemo, da bi jim branje h čemu bilo, in da bi se jih veselje do njega primilo. To doseči, naj nas vodijo sledeče pravila:
a) Bolšje je, da učenci en stavek, eno povestico prav in dobro čilajo (berejo), kakor da jih dvajset napčno ali neumevno prebirajo.
, b) Vadi otroke na to, kar berejo, misliti in prislovih (besedah), kijih ne razume, prašati, kaj pomeni; kar ne zastopiš (umiš) nikolj ne bodeš dobro brati mogel.
O Naj otroci vsako pismenko glasno in čedno, vsako slovko posebej in po versti, in tako celo slovo razgovetno izrekajo.
d) Ce je sostavek kaka povestica — zlasti 11 stihih (versih) složena, jo moraš otrokom, prej ko jo berete, povedati; včasi bode bolje, da sostavek predbereš in ga po malem otroke brati veliš. Ko bi še otroci mehanično brati dobro ne znali, bodeš prav ravnal, če jih pri vsakem stavku
mudiš, in ga zdaj boljšim zdaj zlabšim čitateljem tako dolgo
brati daš, dokler vsi vsake besede prav ne izrekajo.
Po teh pravilih hočemo iz „malega berila" sostavek pod čislom III. „Perva skerb" prebrati in si ga u izgled vzeti.
Nek otrok bere l.stav. „V nekem kraju itd." Učitelj vpraša: Od koga si bral? — Kdo se pravi kmet? Kako mu rečete po vašem? — kaj ima kmet ali pauer opraviti? — kaj ima po žitni? kaj vi-gred? kaj po leti? kaj jesen? ali je dobro kmet biti? ali je kteri stan brez težav? i. t. d. Od koliko kmetov bodemo nekaj slišali? — Kje sta bila lista dva kmeta? — ali vemo ime tistega kraja? — kje pa stanujejo kmeti? — ali u mestih ali po vaseh in selili? — kako se imenuje naša vas? kako pa vaša? — Zapiši mi nekdo ta imena! —
Berimo napred 2 st. —■ Od koga se pa to reče? — kdo je imel mnogo otrok? kaj pa pomeni ta beseda mnogo? kako pravite pri vas? — Da! mnogo je toliko, kakor veliko, dosti, več, od tod beseda množica — ki jo večkrat u sv. evangeljih čujete, kaj pa je to množica? množilo? množiti? pomnožiti? i. t. d.
3.	st. Kako je bilo ime kmetu, od kterega ste sadaj brali? — Kaj ste brali od Jurja? kdo pa se pravi bogat? ali si ti bogat? Pri tej priložnosti se razjasnijo slova bogatin, bogatinka, bo-gatstvo, bogatiti se, bogatovati, bogatnh. Kaj smo še slišali od Jurja? Bodemo videli, zakaj da jih ni hotel pošiljati u šolo; beri naprej! —
4.	st. — Alj ni res, kar je rekel? alj ne more človek živeti, akoravno u šolo ni hodil? zakaj pa je šola? čemu je pa treba se učiti? i. t. d.
Berimo dale 5 st. Kaj pa da so radi doma ostali? — Alj tudi iz med vas nekteri radi doma ostajajo? kteri? zakaj? alj je to za nje dobro? alj jih bode kada grevalo?
6. st. — Kaj smo brali od Jurja? alj je tudi Marko bil bogat? kak je bil?— kaj pa hoče reči: siromak? — Res, ta beseda pomeni tukej toliko, kolikor vbožen, sicer pa vsakega, ki je vsmilenja vreden. Sir je zapuščen otrok — odtod sirota, siroma k, sir ob a i. t. d. More /i bogat tudi siromak biti? — Kralj Antioh, kije pravoverne tisti čas strašno mučil, je zbolel, červi
so ga živega jedli, smerdel je, da nihče ni mogel pri njem ostati — (drugobart bom vam več od njega povedal) — alj ni ou bil siromak'?— in vendar je imel blaga zadosti. Marko jc sicer vbožec — pa — berite napred 7. 8. 9. st. Kdo je svoje otroke več za ljubo imel Juri ali Marko? — iz česa to vidimo? S lev a : kaplja vina, šolski denar, (šolnina, uČnina), bos se naj razjasnijo. —
(0. st. — Kaj je Marko otrokom rekel? — Veste kaj se pravi blago? imenujte mi kako posvetno blago — duševno blago! Kaj taj misli Marko, kadar reče: blaga Vam nimam dati? Na Primorskem pomeni blago samo živino, ktero je tamo skorej vse kmetovsko bogatstvo. — „Dote ne boto imeli." Kaj je le. to? Je li imel Marko blaga? to je: denarjev, živine, polja? Alj bi mogel otrokom kaj takega dali, ko bi se njegov sin oženiti hotel, atj njegova hči vdati imela? — Lejte to se pravi dota: kar stariši sinom dajo, ko se ženijo, alj hčeram, ko se vdajajo. —
Zakaj da Marko svojim otrokom ni mogel dole dati — alj po svojej smerti zapustiti?— alj jim je pa vendar nekaj dal — kar več vetja, kot posvetno blago? — Kaj pa jim je še priporočal? Da ! skerbno se učite, pridni bodite! Kdo se pravi, da je priden človek? alj je treba, da vsak človek nekaj dela? Da! človek je stvar-jen, da dela, kakor ptica, da leta (Terči). — »Bog bo za Vas skerbel." —r Jeli to res? alj skerbi Bog za nas? — Kdo mi ve lepo priliko od ptic in lilij? — Ce Bog za nas skerbi, morda nam ni treba delati? Kaj pristavi naš zveličal ? — „Isčite nar-pred-' itd. Se more še govoriti od slova: pameten — kdo je pameten ? itd. — Alj je taj Marko pametno ravnal s svojimi otroci? in Juri? — Hočemo viditi alj imate prav.
St. 11. Tu ne smemo brati, kakor u bukvih stoji: Tatjeo itd. tu je tiskarna pogreška; berimo: Tat je so Jurja okradli, in mu ves denar vzeli? Od koga ste zdaj brali? Kaj pa delajo tali? kaj pa so Jurja storili? Mi še veste povedati, kdo je bil Juri? —
St. 12. Koliko nesreč je Jurja zadelo? — perva? druga? in zadnič. -—
St. J3 in 1-1. Naj učitelj živahno pa kratko opiše nesrečo sirote, ki ma gole roke in prazno glavo —kakšno blago ne morejo
tati ukrasti i. t. d., zadnič pristavi besede sv. pisma: nenaberajte si blaga, koje moli znedd in tatje ukradejo i. t. d.
St. 15. 16. 17. in 18. Bodo potem učenci lahko razumeli, in si u serce vzeli, pa tudi stavke: slabo se je na blago zanašatij le kar človek zna, mu nihče ne vzame i. t. d., sc iz glave učili.
Posledni stavki so zadosti jasni, samo pri besedah: ko/ar, ročni kovač, šivilja, sc bode učitelj nekoliko muditi moral. Jedro cele povesti leži u besedah:
„Se u mladosti izučiš, Se za starost oskerbiš;" ki sc morajo tudi iz glave znati.
e) Težko bodeš tako spod eno uro to povestico dokončal; — če ti še časa ostane, daj jo enkrat še dobro prebrati — (naj bolje od vsili skup"), in naroči jim, da jo tudi doma preberejo, bodisi tudi prepišejo, alj saj imena samostavna in pridavna poiščejo; sčasoma tudi glagoljc. Tukej bodeš dosti priložnosti imel, otroški jezik obogateli; če jih napeljuješ, korenino vsake besede poiskati, in jih tako po malem s koneov-kami in jih pomenom soznaniš. Varuj sc, kar je mogoče tako imenovanega dosadajnega razglobanja, ktero le temu služiti moro , ki jih ptujega jezika učiti hoče. — fj Prihodni dan si daj povest od nekterih po svojem iz glave povedati; potem naj še enkrat berejo. Od začetka ti učenci ne bodo mogli nobene povesti po svojem jeziku iz glave povedati; zatorej jim bodeš moral pomagovati — to storiš vprašaje. Vprašaj od koga smo brali? alj od koga govori ta povest? kdo je bil Juri? kak jc bil? je li imel otrok? kako je jih redil (gojil)? — Jeli Marko tudi tak bil? — kakšen pa? — kaj jc od šole mislil? — kako je ravnal, da je mogel otrokom potrebne reči oskerbeti? — kaj so otroci potrebovali? — kaj jim je 3Iarko večkrat rekel — alj je prav imel? — zakaj da? — kaj sc je Jurju zgodilo? — kaj jc bilo potem s njegovimi otroci? — kterim otrokom se je boljše godilo, Jurjevim alj Markovim? — kaj da se je Jurjevim hudo godilo? kaj so jim Markovi dostikrat storili? — kdo je srečnejši: kdor mora prositi, alj kdor more dajati? — Kdo
mi zna priliko od zgubljenega sina povedati? — kaj jc moral zadnjič delati? — zakaj da si ni drugače kruha prislužiti mogel? — Še veste basen od mravle in kobilice? — kaj je mravla po letu delala? kaj pa kobilica, kako pa je po zimi bilo? — H čemu je bila kobilica primorana? — zakaj da? — Kdaj mora človek za svoje stare dni skerbeti? kako skerbi? kako skerbite vi? — ktero blago velja več, posvetno alj duševno? — Kdo vč lepe besede našega zveličarja, ki nas to učijo — da res naj boljše blago je, kar človek se dobrega izuči: kolikor znaš, toliko veljaš. —
Zatorej ljubi otroci! hodite radi u šolo, kakor Rozika, od Utere bodemojutre brali.
9) Da se nauki, ki so u tej povestici, otrokom prav u serce vtisnejo, — bodes še kako zgodbico, kako pripovedko pri-djati moral, najbolje, ako si jo sam doživel. Pa tudi basni so dobre: Sem spada basen od mravle in kobilice.
Posebno pa vpletaj, kjer ti je mogoče, prilike in prigodbe iz sv. pisma. Tako bodeš pojem „modrost* otrokom naj lo-žejc razjasnil, če jirn poveš: kako je Salomon Boga %a modrost prosil, in ako hočeš, da bi se otroci radi učili, popiši jim živo: kako je zgubljeni sin terpel in stradal, ko je moral s svinjami pleve jesti.
h)	Ničesar naj se otroci zastonj ne učijo; ničesar neleza izpit, alj da bi čas tratili. Kar so se učili, naj vzamejo s seboj u prihodno živlenje. Zatega del sc ničesar ne sme pozabiti, kar seje učilo; in zatorej bode skerben in zvest učitelj pri vsakej priložnosti, svoje učence u njihovo nabrano zakladnico nazaj peljal in jih vadil, svojo sberko večkrat pregledati; in tako prejete nauke ponovili. Kar večkrat delaš, boš dobro delal; kar večkrat slišiš, boš dobro vedel. H čemur še učenci niso pripravni, tega ne uči, od kaj takega ne govori. —
i)	Zadnič naj da se, kar seje tako prebralo, tudi iz glave uči, zlasti papesme, stihi, in se po nekoliko dneh izpita, počasno, prav počasno in razgovetno povedati da. Napeljuj otroke,
kako se iz glave učiti:
0
1.	Naj berejo pervi stavek tolikokrat, da ga znajo, potem f>c naj še le k drugemu podajo; ko znajo tega, naj ponovijo oba in gredo k tretkemu. Tudi naj se, če je mogoče, glasno učijo.
2.	Kar ni treba od besede do besede znati,, pri tem naj si poiščejo posamezne misli, ki se u sostavku najdejo.
O tem še drugokrat nekaj. — Učitelji! preberite lepo besedo, ki berilo vpeljuje, češčej ko morete, in prav botc učili.
K u d m a š.
Mladi p ličar.
(Poleg ilirskiga)
Peter, dober pa lahkomisleč fantič, priskaklja nekega dne iz vertiča u hišo, ter s velikim veseljem svoji materi zaklite: Mati, mati, lejte, kaj jaz imam!
Mati. Kaj imaš? Ptičike. Odkod imaš ta ptičika?
Pet. Naj del sim dones ptičje gnezdo u vertiču. Bili so u njemu stara ptica s dvema mladičkama vred. Čakal sim, dokler seje mračilo, potem sim se natihoma ije priplazil, in — cap! zagrabim jih.
Mati. Pa kakšne so bile te ptice?
Pet. Mlade, ljuba mamica; ah, tako mjčne majčkine ptičice! Se popolnoma gole so bile.
Mati. Pa kaj češ učiriiti (narediti) s tema ptičkama?
Pet. Zapreti ju hočem u kletko, ter na okno postaviti.
Mati. Ah, nesrečna ptička! Kaj če zdaj iz nju biti? Kdo nju bode zdaj pital in zrediva!?
Pet. O, to hočem jaz storiti. Postavil jih bom k stari u kletki, da ju sama ho pitala in izgojila.
Mat i. Čakaj Peterček, da te poprej še nekaj poprašam. Ako bi utegnilo milostljivemu cesarju na pamet pasti, tvojo mater, tebe in tvojo sestrico na vekomaj u kakšno lainno in tesno ječo zapreti, kako bi se to tebi prileglo?
Pet. Ah, draga mamica, jako hudo. Jaz bi jokal in žaloval, dokler bi tuge in žalosti umeri. Pa kaj tacega naš dobri in pravični cesar noče storiti.
Mali. To bi on storil, ko bi (ako terdoserčen bil, kakor si ti, ki hočeš tako grozovito in nevsmiljeno s staro ptico in njenima mladičkama ravnati. Alj imaš še voljo, uboge ptičice tje ne-sti in u kletko zapreti?
Pet. Ne, ne, draga mamica! Tega nočem več storiti. Odpustite mi, če sim hotel s ubogimi ptičkami tako ljuto ravnati. Lejte, staro koj spustim, naj leti k svojima malima siroticama!
Mati. To je lepo od tebe, sinko! Ne pozabi samo nikdar, da je mili Bog tudi druge živali, kot ljudje, vstvaril, da žive slobodno in dase veselijo na zemlji;ampak,daje to nemilo od nas, ako mi jim njihovo kratko življenje o grenim o ali celo končamo.	J. S.
Mladini.
Oj kmalo odjide pomlad in polet, Osuje se hitro mladosti t ud' cvet, Skerbite vi mladi za cvetje lepo, Da sadja obilno kdaj dalo vam bo.
A. Praprot ni k.
Jagnjiče.
Oče se s svojim malim sinekom po polji sprehaja. Tamo ugledata dojno ovčko in lepo belo jagnjiče zraven nje. Jagnjiče matko ziza in matka jagnjiče liza.
Dečko raduje in se dolgo iiemorc one milene dvojice nagle-gledati. Kmalo pak se posmehne in reče: „Jagnjiče ziza kano dete. Kde pak je njegov oče?" „Očeta ne pozna in ga nigdar poznalo ne bode," odgovorijo sineku oče.
Dečko bara dalej: „Bode li jagnjiče zmirom pri svojej matki ostalo?" — nTudi ne zmirom, pravijo oče, samo tako dolgo, dokler mleko ziza. Bode enbart samo zamoglo zeleno travico der-zati, popustilo in pozabilo bode matko svojo, in nagnilo glavico k zemlji.,,--
„Kako pak činijo deca?" praša dečko. „Glej! velijo oče, kadar si bil ti rodjen, vzeli so te matka u naročje svoje, in zizal si na njezinih persih kak ono jagnjiče, in potem so u zibki zibali
le, da sladko si spaval. To trajalo jenekoje »»esence. Kratko zalim so se izjasnile oči tvoje, in opazil si lice matke svoje in se jej milo nasmejal. Glej! tega jagnjičc nemore. lnopetnekojcme-sence in spoznal si matko svojo med ostalimi, po njej si stegoval rokice svoje male in izustil pervo sveto reč: Mama. Spoznal si poleg malke tudi očeta svojega, in izustil drugo sveto reč:Ate!
Glej tega jagnjiče nemore! od zizeka ne vede nikamor očiuli in glavice svoje oberniti, kakor u zemljo. Ti pak znaš oči tvoje ne samo po zemlji temuč tudi po nebu obratjati, in spoznanje in ljubezen raste u tebi. — Kmalo! in spoznal bodeš tudi narave velikanski obraz, kako obraz očeta tvojega in matere tvoje, in in izustil bodeš tretjo sveto besedo živlenja: „Bože! vsegamogčni Oče!" — Tako so govorili oče. Sinko pak poprime očetovo roko, in milo n lice pogleda. Oče pak pravijo: „|iajne malko, ti nečeš jagnjiče biti?" —	«'*•	V. Orožen.
DrobtinČ-ice.
$ Takajemožka. Nek učitelj 1% uro pod Celovcem je že dolgo let svojemu gosp. fajmoštru zmiram kljuboval in mu veliko žalosti in jeze napravil. Toževanja ni bilo konec, — pa vse je bilo zastonj. Pred nekterimi mesci, ko ni bilo pokoja, gosp. fajmošter svojo tožbo spet ponovi. Duhovne oblastnije so imele — tandem aliquando — toliko serca in koraže, temu terdovratnemu učitelju zaukazati,da mora svojo službo s kakim drugim učiteljem premeniti. — Sedaj je še le te gerdun prav očitno pokazal, kdo je in da ni bil vreden, da so š njim toljko let poterplenja imeli. Te človek se prederzne pismeno svojej duhovnej oblastnii odgovoriti: da ga naj pri pokoju pusti, alj kar bodp pa protestant.
Slednič pride la reč pred našo šolsko oblastnijo. Ona — navajena hitro in možko delali — brez dalnega mečkanja razsodi, da na take besede tisti učitelj ni vreden, katoljško mladino pod-učevati, da je ipso facto odstavljen in da ni več pripraven za nobeno učiteljsko službo. — Taka je možka: Bog nas obvari
tacih brezvernih učiteljev! —
. . ■ - .