Stjepaa Kranjčevič: Hrvatsko kmečko gibanje (Dalje.) To je forma, okvir, v katerega se more ukleniti zelo obšima, obsežna in napredna socialna vsebina. Kmečka gospodarska občina, ki je organizirana po načelih naprednega zadružništva, more postati v svoji končni konsekvenci tudi zadružno (kolektivno) gospodarstvo in to tem prej, ker program predvideva, da morejo obstajati velika kooperativna gospodarstva, dočim se vsa druga velika posestva, brez ozira na gozdove, tako državna kot cerkvena in privatna načelno ukinjajo. Predvideno je, da se s posebnim zakonom uredi agrarna industrija. Tako bi — po eni strani zadružna (kolektivna) gospodarstva in po drugi agrarne industrije — zaposlile v&e vaške delovne moči, povečale zaslužek kmečke družine in s tem dvignile kmetov življenjski standard. Dr. A. Radič je pisal že v svojem malem »Domu« (od 1900—1904) o tem, da »so pesti, a ni dela.« »Če bi se — piše — pri nas organizirala velika dela, kot nekake zadružne tovarne, bi lahko prodajali mnogo blaga, ki bi ga predelali in izdelali, v tujino ... Toda pravega zaslužka ni brez velikega dela, to je brez takega dela, pri katerem dela mnogo ljudi pod enim nadzorstvom ali povelj&tvom, to je kadar je delo organizirano ali razdeljeno in stalno... Pri teh današnjih hišnih opravkih je zaposlen samo en hišni stanovalec ali dva, vsi drugi pa so po večini brez dela in celo oni, ki hrani blago. Organizirati delo — to je prav za prav to, da nobena roka ne sme počivati, dokler je za delo sposobna. Zato so potrebna taka velika zadružna dela, ki o njih govorim.« Oba brata sta govorila z največjim navdušenjem o poljedelskih strojih in našla v njih rešitev za kmeta. Ante Radič je z zanosom pisal o plugu za okopavanje, ki prihrani kmetu (nredvsem ženi) napomo delo z motiko, Stjepan pa je rekel, da napravi stroj iz delavca (v kapitalističnih razmerah) sužnja, kmeta pa — za velikana! Zadružna (kooperativna) industrija, gospodarske (ekonomske) občine in strogo nadzorstvo nadlbankami, zadružno zbiranje kmečkih prihrankov za potrebe kmečkega gospodarstva in zakon o delovnem pravu, s katerim bi se uveljavilo vse mednarodno delavsko gibanje, rešujejo najbolj groba vprašanja, od katerih zavisi ekonomski napredek in možnost zboljšanja kmečkega in delavskega življenja. Preostaja še trgovina. Po programu »je vsa trgovina popolnoma svobodna, prometne ugodnosti pa imajo samo zadruge proizvajalcev in odjemalcev«. Ce upoštevamo, da je bila kmečka stranka vedno ne satno proti zločinskj špekulaciji s kmečkimi pridelki, temveč tudi proti vsaki špekulaciji sploh, je verjetno, da bo prešla v kmečki državi trgovina iz privatnih rok v roke omenjenih odjemalskih in proizvajalskih zadrug. Ne bo odveč, če tukaj omenim, da je 1903 pisal o trgovini in špekulaciji pok. Ante Radič: »Lahko bi se reklo, da je vsaka trgovina špekulacija ... Nobena ni nikakršna špekulacija ni pošten posel in kaj šele večje in velike špekulacije ... Vsaka špekulacija je 4li prevara ali roparstvo... K.ar se tiče takih velikih poslov, pri kterih se more mnogo dobiti in mnogo izgubiti in ki so res potrebni za splošno ddbro — v take posle naj se spušča ves narod, to je država (seveda kmečka, moja opomba); in če bo kaj dobička, naj ga dobi držva, to je mi vsi.« (»Dom« 1903, str. 6, 7, 8.) * Že iz tega je razvidno, da je bila kmečka stranka proti temu, da bi se v rokah posameznega kopičil ogromen kapital, ki služi nato za zatiranje in izrabljanje delovnih revežev. V programu se predvsem opirajo na to, da je »najočitnejša zahteva pravičnosti, da vsakemu pripadejo sadovi lastnega dela« in »narodnega gospodarstva ni brez splošnega dela«. Trganje kuponov se ne more priznati za delo in zato je težko verjetno, da more kdo živeti od tega. Vendar se privatna lastnina priznava že zavoljo tega, ker si je nemagoče zamisliti kmečko državo brez kmečke pravice do zemlje. Oblike niso določene, toda z ozirom na to, kar najdemo v delih in člankih ustanoviteljev kmečke stranke, moramo sklepati, da sta onadva bila ne samo proti privatni lastnini v smislu rimskeg prava, temveč — ker sta bila v splošnem za zadružništvo — da sta smatrala bodočo kmečko posest zemlje kot nekako zadružno last. Tako piše Stjepan Radič v nekem svojem članku 1924 takole: »Tujci, ki prihajajo v Rusijo, težko doumejo one razmere in večkrat prav nič ne razumejo, čeprav so najpoštenejši in najinteligentnejši. Če so prava gospoda in buržuji, bi hoteli povsod videti popolno individualno lastnino po vzoru rimskega prava. Kakor hitro tega ne vidijo, se jim zdi v Rusiji vse tako imenovan nesmiselni komunizem. Niti tedaj, če so tujci komunisti, ne razumejo tamkajšnjih razmer in se jim zdi, da se Sovjetska Rusija zopet vrača na staro pot privatne lastnine in požrešnega kapita- lizma. Mi pa, ki vemo kaj je naša zadruga, kaj so nase zemljiščne edinice in imovinske občine... mi popolnoma razumemo ruske zemljiščne zakone in vidimo, da so hvala Bogu enako daleč tako od lastnine po rimskem pravu kot od državnega socializma.« A pok. Ante je pisal še 1903: »Vsi se bomo uredili v edinice in zadruge, dokler sc ne izkopljemo iz bede, ki smo vanjo zabredli po starih pravicah in po ,svobodi': nekaj časa bomo socialisti.« Kar se tiče socializma, sta čutila brata Radiča proti temu vedno neko antipatijo. Ni jima bilo všeč, da se pri socialistih vse speljuje izključno na materialna vprašanja, za človeka, za dušo pa se ne vpraša, da se zanikuje vsak nacionalizem (čeprav sta daleč od nacionalnega šovinizma) in da je socializem proti kmetu. Stjepan Radič je rekel: »Mi snujemo gibanje, ki je globlje od nemškega socializma«. Ante Radič je pisal — na socialistične napade na kmečko stranko: »Ce kmet ni delavcu brat, kdo mu je potem.« O komunizmu — kot ideji — je pisal Stjepan Radič: »Mi nismo komunisti - boljševiki in nikdar ne bomo. Mi smo napredna kmečka demokracija, ki se ne boji pogajanja in prijateljevanja s komunisti, kadar je to v mednarodni politiki potrebno... Ne bojimo se komunizma, ker so bili komunisti že prvi kristjani. Znano je, da so v Paraguayu jezuiti osnovati komunistično republikv, pa jim nihče ne more reči, da so boljševiki. Največja popolnost človeškega duha je, da ni navezan na materijo,, ampak, da od materije vzame samo toliko, kolikor mu je najnujnejša potreba ... Samo tako tolči po komunizmu je največja blaznost in podlost... Da, vsi Hrvati so komunisti, samo da na svoj način, ker smo vsi izšli iz zadrug«. _ ... ... (Dalje prihodtijic.)