Oroslaoa-Ina
Kako je postala miška bela
Legenda.
Ko je bil Jezus majhen, je bil prav tak kot drugi otroci. Če je bil lalosten, bolan ali lačen, se je jokal. Kadar je bil vesel, se je smejal, plo-skal z ročicami in skakal. Tudi igral se je rad, a ne tako, kot se igrajo dandanes, kajfi takrat še niso poznali ne žog ne koles in ne konjičkov s piščalko. Kamenčki, trave, palice in listje z dreves so bile edine igrače takratnih otrok, tudi Jezuščka, četudi je bil božji sin.
Nekoč so bili Marija, Jožef in Jezušček več dni na potovanju. Pot je bila pusta in enolična. Kamorkoli je seglo oko, so se razprostirale same gple skale, nikjer ni bilo drevesa, nikjer zelenega travnika, nikjer človeka ne živali. Samo sonce se je smejalo in pripekalo z ognjeniini žarki.
Jezušček je bil truden in žalosten. Ko so sedli na skalo, da se odpo-čijejo, je zakril obrazek z rokami in žalostno zajokal. Jožef in Marija sta ga tolažiia. a zaman. Jezušček je jokal vse bolj žalostno, vse obupneje. Marija se je ozirala okrog, kje bi našla kak kamenček ali paličico, da bi Jezuščka razvedrila, a ne kamenčka ne paličice ni bilo med pustimi skalaini.
Jezuščkov jok pa je slišal še nekdo drugi, za katerega niso vedeli ne Jožef ne Marija in ne Jezušček, — to je bila drobua, drobcena — miška, skrita v skalnati špilji. Ko je začula žalostni jok, ji je od usmiljenja za-drhtelo dobro srčece. Stekla je k odprtini in pogledala, kdo tako žalostno joče. In ko je videla lepega dečka, je pozabila na vse in stekla k Jezuščku.
Jezušček se je miške zelo razveselil. Takoj je prenehal jokati. Sklonil se je in jo dvignil v naročje. Tedaj pa je solza, ki mu je kot biser lepela na trepalnicah, kanila miški na glavico. Tn v istem trenutku se je miškin sivi kožušček izpremenil v belega.
Tako je postala bela prva miška. In ta prva bela miška, s katero se je Jezušček igral, je praprababica tistih. ljubkih belih mišk z rdečimi očesci, ki žive se dandanes.