Zlocini Iz časfiiilcpia. Poveljnik gasilcev — požigalec. Pred aekaj teclai je bil obsojea aa večletno ječo poveljnik prostovoljnih gasilcev v Selbovu, manjšem kraju aa Pruskem. Število požarov se je v tej aezaatai naselbini tekom zadajih let tako razmaožilo, da se je začela za nje zaaimati tudi oblast. Nekaj posebao čudncga pri izbruhih ognja je bilo dejstvo, da je bil tamošnji poveljaik gasilcev vsikdar prvi, ki je zapazil požar ia klical aa pomoč gasilske tovariše. Policija mu je slednjič le dokazala, da je zagrešil najmaaj ea tucat požigov. Mar je li šlo v tem slučaju za požigalsko strast? Častiblepni požigalec je pred sodiščem mirao priznal, da bi brez požiga sploh ae bilo aikoli gorelo v ajegovem kraju. Ker pa se je rad videl v ulogi resaičaega poveljnika gasilcev, mu ai preosta^o drugega, kakor da je saai požigal. Policijski ravnatelj — vlomilee. Tudi g. Kordeas, policijski ravnatelj v Haarlemu aa Nemškem, je postal žrtev častihlepja. Baš tako, kakor aiso hotcli v Selbovu izbruhaiti požari iz aavadaih vzrokov, tudi v Haarlemu ai bilo pravega posla za res z dušo ia telesom navdušenega policista. Nikdo ai kradcl, aikdo vlamljal, o kakem umoru ni bilo niti govoriti. Naftakrat pa je postalo povsem drugače. Skoraj vsaki tcdca so začeli poročati listi o skrajno drznom vlomu pri najboljših ia aajbogatejših družiaah v mestu. Časopisje je tudi hvalilo delavnost policijskega ravnatelja, katei emu se je posrečilo v vsch slučajih, da je vrnil vlomilski plea oškodovancmu lastniku. Tatovi in vlo- milci so scve vsikdar ušli. Sledajič pa so zasačili ravnatelja, ki je pobasal večjo količiao srebraega namizaega orodja ia jo hotel odkuriti. Iz zadeve je nastal prvotno velik škaadal, ki se je spremenil v smeh, ko se je- zvedelo, da Kordens ni kradel iz dobičkaželjaosti in iz materijelaih aagibov, ampak da bi se proslavil kot policijski ravnatelj. Železniški čuvaj iztiril vlak. Nekoliko zlobnejša pa je bila zadeva g. Callaaa, ki je bil po svojem poklicu železniški čuvaj v bližiai kraja Sillo v vzhodai Portugalski. Celo ajegovo življeaje je pogrešalo dejaaja, ki bi ga bilo aapravilo zaameaitega ia radi tega je skleail, da mora obrniti nase pozoraost širše javaosti. Zrahljal je tračnice ia je tekel potaiškemu vlaku dobre pol ure nasproti, da bi ga posvaril pred iztirjeajem. Užival je že v duhu, kako mu bo sam predsedaik portugalske republikt pohvalao stisail roko za toliko čuječnost, časopisje bo ozaaajalo v svet ajegovo slavo ia povrh bo še povišaa v službi. Vse te lepe račune si je sestavil čuvaj v bujai domišljiji brez strojevodje. Ko je zagledal ta aa drveči vlak kričečega čuvaja, je bil uverjea, da je pijaa do nerazsodnosti in je vozil mirao aaprej. Vlak je skočil sicer iz tira, a aikdo ai bil pri aesreči ob življeaje. Le dva človeka sta Lila ob svoj položaj: častihlepai čuvaj, ki je še romal povrh v ječo ia strojevodja, ki je malomarao prezrl svarilae klice.