Leposloven in va la i vei i list.

Lein V.
V Celovcl, 1. junija 1SS5.
Aer. (J.
Arabela.
Koman. Spisala Paolina Pajkora
Deseto p oglavj e.
amuel se je dobivši materino pismo kmalu vrnol donui. Mati mu ni
razložila uzroka, zakaj so ga poklicali nazaj. Omenila je samo, da se jej zdi potrebno, da živi 011 v bližini svoje neveste; sicer se mu bode Arabela vedno bolj utujevala. Samuel pa je bil svojega povratka neizmerno vesel in ni dalje zahteval razjasnila.
Karpelesovka je sinu samo zategadel zamolčala svoje strahove glede Arabelinega znanstva s profesorjem, ker se je vedno bolj prepričevala, da Samuel ljubi Arabelo, in tedaj ga ni hotela vznemirjati. Saj je vedela, da je jako ljubosumne nravi. Hotela je pa zato ostro prežati na vsako Arabelino dejanje, da celo vsa pisma, ktera bode dobivala ali odpošiljala, hoče na tanko nadzirati. Le v najhujšem slučaji menila je sinu odkriti svojo sumnjo.
Arabela je zadnje dni kakor sanjaje hodila okoli. Bila je videti trpeča in raztresena; govorila je malo in pri mizi se je jedva dotaknola jedil. Ko je namreč brž drugi dan, potem ko jo je bila teta zasačila povračujočo se od blaznice, šla zopet k njej na podstrešje, našla je njeno sobico prazno. Osupnena obstala je za trenotek kakor pribita pri vratih, potem pa se vsede na stol poleg prazne postelje, in neizrekljiva bolest jej je polnila srce. Zdelo se jej je, kakor da je z blaz-nico izgubila svojo najboljšo prijateljico; čutila se je zapuščeno, nesrečno, kakor nikdar poprej. A še predno se je zavedela svoje bridke osupnenosti, močile so jej že gorke solze bledo lice.
Slutila je, da je blazna ženska vsled tetinega povelja izginola od ondi. Ali! in Bog ve, kako zdaj zopet ta revica trpi in kako po njej vzdihuje! Zakaj mi pa teta brani skrbeti za to nesrečnico, da je celo
obiskovati ne hi smela? Tako si je mislila Arabela in ni se mogla ločiti od borne sobice, v kterej se je vodno tako zadovoljno in srečno čutila.
Skušala je potem z lepim in hudim po vrtnarici zvedeti za sedanje bivališče blazne ženske; ali pri njej ni mogla nič več doseči. Ubožica se je bila tako prestrašila groženja gospe Karpelesovke, da si ni upala, kolikor je tudi spoštovala Arabelo, izpolniti jej želje, ali obetala jej je sveto, da hoče vse blaznici v polajšanje storiti.
To je bil tedaj glavni uzrok Arabelino pobitosti. Vendar pa je Arabela kmalu čutila, da se je tej bolesti pridružila še druga, mnogo hujša. Neka nezadovoljnost jo je prevzela, da se jej je zdelo življenje neprenosljivo. Kodar je hodila na vrt, čutila je neskončno praznoto okoli sobo. Skakljanjc in pevanje ptičkov jej je bilo zoperno; čvrčanje čričkov jo je dražilo; do dela in čitanja pa ni več imela veselja. Po celo ure držala jo delo mod rokami, ne da hi se jej prsti ganoli, ali je pa gledala v odprto knjigo niti ene črke ne čitajoča. Sanjarski je zrla okoli sebe in se vodno čutila na jok razpoloženo, čuvstvo, kterega še do sedaj ni poznala.
Arabela si ni mogla tega tolmačiti. Kmalu potem pa začuti, da je njena otožnost le predslutnja ljubezni. Ona zmedenost človeškega srca v prvih prikaznih ljubezni pa jo stvar tako nežna in vzvišena, da se ne da popisovati; kajti besede bi jo samo oskrunile.
Uboga Arabela! Zakaj ti je teta s svojim neprevidnim opominje-vanjem in svarjenjem pred profesorjem Waldekom raztrgala še zadnji košček zagrinjala, ki ti je zakrival tvojo srčno skrivnost? Od onega večera začenja se doba tvoje nesreče. Saj ne moreš pri vsem svojem prizadevanji in pri vsej trdnej volji, da bi pustila svojo pamet vladati nad srcem, ugasiti plamena, ki ti ogreva dušo, ter zadušiti vzdih, ki ti srce tesni! ----
Arabela sedi v svojej sobi pri odprtem oknu in si z roko podpira trudno glavo. Zvedela jo, da se je zjutraj vrnol Samuel, ter slutila, da jo bode obiskal še pred obedom. Na - nj je čakala. Zdaj pa zdaj nese polagoma k ustom kozarec vode, izpije nekaj požirkov, strese energično z glavo, gleda skozi okno, a pri tem ne misli na nič.
Na enkrat se jej zdi, da se približujejo Samuelove stopinje. Preplašena pogleda na vrata, a ko vidi Samuela vstopiti, obrne hitro z neko nevoljo od njega obraz, kakor otrok, ki se svojeglavno obrača od ponujenega, gorjupega loka.
„Čemu se tako tihotapski v mojo sobo primikaš?" posvari ga potem neprijazno, ko čuje, da zapira pazljivo dveri in da se jej po prstih približuje samo zato, da bi jo iznenadil.
„Ali te najdem tako slabe volje, Arabela?" opomni Samuel z nasmehom in jej gorko stiska roki v pozdrav. ,.Ti znaš lepo sprejemati svojega ženina!"
Arabela rahlo zarudi. „Ti veš," pristavi ona, „da ljubim jaz naravnost in določnost ter ne maram za komedije in prilizovanja."
„Kaj pa delaš tii pri odprtem oknu? Solnce ti ravno sije v lice, glava te bode bolela," reče Samuel s skrbljivim glasom.
„Kaj delam?" odgovori ona razdražena. „Nič ne delani, saj vidiš. Veseli ine pač poslušati, kako ure v zvoniku bijejo ena za drugo dvanajst."
„Ali postala boš rujava od solnca, Arabela; idi vendar od okna?"
„Kaj to de, če bodem tudi črna," odgovori Arabela. „Gizdava nisem bila nikdar."
„ Vsaka ženska si skuša ohraniti lepoto, dobro vedoča, da skriva v njej svojo največjo moč. Telesna lepota je ženski orožje, s kterim se proti moškim z najboljšim uspehom bojuje," odvrne Samuel z važnostjo.
„ Jaz nisem bila nikdar lepa," odgovori malovažno Arabela; „zato pa nimam tudi ničesar čuvati. In ko bi tudi imela lepoto, ne vedela bi, za koga naj jo hranim."
r Ali nisem jaz nikdo?" zakliče Samuel razžaljen in nagubi čelo. „Jaz pa zahtevam, da čuvaš svojo lepoto, Arabela," nadaljuje razdražen. ,,Ti postaneš moja soproga, in jaz te hočem videti lepo vsaj tako dolgo, dokler ti ne bo z leti priroda sama vzela svoje dari."
Lahen, porogljiv nasmehljaj se je zibal na Arabelinih ustnah, ko Samuel to izreče.
„Prepričana sem, da bi me vzel, ko bi bila tudi grbava in šan-tava, vendar le za ženo. Moja zvunanjost je tebi deveta briga; to je nama obema znano, Samuel."
„Fej, kako si odurna, zbadljiva in nezaupna, Arabela," odvrne Samuel globoko žaljen. „Bojim se," nadaljuje z bridkostjo, „da te moja mati prav dobro pozna. Tako mlada si še, a vendar si že tako nezaupna. S tem pa delaš sebe in one nesrečne, ki s teboj žive."
„Jaz mlada?" začudi se Arabela. „Kaj je mladost, ako ne čvrstost duha in vera v človeštvo? A pri meni se ževseporuša! Veselja strune se v meni več ne glasijo in celo up, zadnja zvezda, kakor jo imenujejo pesniki, utonola je že za-me! Da sem pa polna slabostij, kakor si mi ravno zdaj očital, vedi, da je to le neizogibljivi nasledek moje nezadovoljnosti. Večina človeških slabostij izvira vendar le samo iz nesreče."
„Ali kaj ti manjka k sreči, Arabela?" poprašuje jo Samuel pol sočutno, pol nevoljno. „ Vsega imaš, česar si želiš. Vem, da ti moja mati in oče ne vesta nadomestovati roditeljev; ali če te more moja udanost in skrb osrečiti, tedaj vedi, da te hočem ljubiti namesto njih."
20*
Arabela ga ostro pogleda. »Samuel!" reče počasi, „da si ti boljši, nego vsi tvoji rorlbeniki, vem, odkar te poznavam. Ne dopuščaj pa, da bi začela sedaj dvomiti o tem. Cemu hliniš, kar ni resnično? Morda me res ljubiš in sicer toliko, kolikor brata Davida. Zakaj pa bi tudi ne? Saj sva skupaj vzrastla in meni si tudi ti le iz tega uzroka ljub. Toda taji, če moreš, da bi me ne bil nikdar izvolil za nevesto, ko lii bila revna!"
»Arabela," vzklikne Samuel neprijetno zadet; »ne draži me, ne trpinči me tako brezsrčno! Priznavam," nadaljuje obžalujoč, »da mi je nekdaj laskala misel o bogatem, brezskrbnem življenji, ktero 1 »i jaz kot tvoj soprog delil s teboj ; sedaj pa, Arabela, pozabil sem popolnoma na tvoje bogastvo in v tebi no vidim drugega, nego miljeno mi devojko, ktero tem gorkeje ljubim, čim mrzleje se proti meni obnašaš. — Arabela! ti mene ne ljubiš; to čutim v tem trenotji," vzklikne z divjo bolestjo, ko mu ona s silo odteguje roko. ktero hoče prijeti; »ali jaz sem pri tem vsekako prepričan, da bodeš ti meni vendar dobra in zvesta družica."
»Ako ti to zadostuje," pristavi hitro Arabela, »je meni tudi prav. Več pa od mene tudi nikdar ne zahtevaj !"
Samuel spreminja barve na lici. Jeza in bol se mu bereta iz očij. »Zakaj te manj ne ljubim, Arabela?" reče potem bridko in vzdvojen udari z nogo ob tla. »Ali zvesta mi moraš ostati, Arabela; zvestobo pa zahtevam od tebe. Ali me razumeš?" nadaljuje strastno in jo divje pogleda. »Ako mene ne moreš ljubiti, ne zamerim ti tega; a vedi, potem tudi nikogar drugega ljubiti ne smeš! Gorje," pristavi še s povzdigne-nim prstom in strašnim pogledom, »ako bi kdaj zvedel, da se ti je kdo ukradel v srce! Njega in tebe bilo bi konec!"
Arabela se je silno prestrašila njegove strasti. Srce jej je bilo. kakor da bi jej hotelo počiti, in čuteč, da jej kri izginja iz lica, obrne se popolnoma od njega.
»Ne bodeva se prepirala, Samuel, za prazno stvar," nadaljuje ona po kratkem, neugodnem molku in se nekoliko pripogne črez okno, da jej ne more pogledati v obraz. »Nisem še tvoja žena in torej še nimaš popolne pravice do mojih čuvstev ! Sicer pa vedi. da me s svojim žaganjem še bolj od sebe odganjaš, nego pa približuješ. Ljubezen se privablja z ljubeznijo, ne s strastjo."
Izgovorivši odide od okna, poravna si pred zrcalom obleko, potem pa nadaljuje s spremenjenim glasom, kakor da bi se ne bilo med njima nič posebnega prigodilo: »Mislim, da je že čas k obedu; ali pojdeva v obednico, Samuel?"
,, N e grem," odgovori 011 mračno. „Danes ne obedujem!"
„Potem pa te bodem pri strici izgovorila," odvrne Arabela prijazno in gre iz sobe.
„Kaj, ko bi ona že koga drugega ljubila?" mrmra Samuel gledaje za njo ter škriplje z zobmi. Ljubosumnost, ta gnusni črv človeškega srca, začel se je oglašati v njem.
E d n a j s t o p o g 1 a v j e.
Bil je krasen jesenski dan. Potem ko je skoro štirinajst dni j brez preneha deževalo, prikazalo se je zopet solnce v vsej svojej lepoti in toploti, kakor da hoče zemljo odškoditi za obilo mokroto prejšnjih dnij. V Karpelesovej vili ni nihče toliko hrepenel po lepem vremenu, kakor stanovniki v drugem nadstropji. Ker ni mogla Waldekovka hoditi, zato je navadno o lepem vremenu celi popoldan posedala na vrtu. Stari doktor, njen soprog, shajal se je pa tudi najrajši v bližini svoje žene in navadno ga je bilo najti na vrtu.
Noga gospe Waldekove se je danes vsled toplega vremena čutila posebno čvrsta, Gospa je torej poskusila upiraje se ob svojo palico prav počasi hoditi po vrtu. Ali doktor Waldek se je čutil baš danes nekaj bolehen. V želodci ga je tiščalo. Sedel je tiho na klopi ter delil psičku, kterega je imel na svojej desni, in belemu mačku, ki mu je sedel na levej strani, košček kruha. Na enkrat pa prinese Julija, Wal-dekova kuharica, doktorju pismo z besedami: „Od gospoda profesorja, če se ne motim!"
„Ah. od našega Walterja," veli starec razveseljen, vstane hitro in gre z brzimi koraki svojej ženi nasproti. Čutil se je mahoma zdravega. „Lidija! Walter pride nocoj na obisk," zakliče vesel svojej ženi in povzdigne kvišku odprto sinovo pismo.
„Walter pride?" vzklikne ona prijetno raznenadjena. „Ah, Fabijan; kako sva srečna, da imava tako dobrega sina! Mesec bode šele, odkar je odpotoval, a vendar že naju obišče! On čuti, kako ga ljubiva, in sluti, kako se nama toži po njem. Le zato naju tako kmalu obišče! — A kako dolgo bode se tu mudil?!"
„Tega ne omenja v pismu," odgovori doktor; „samo toliko pravi, da pride nocoj ob šestih in da je pri dobrem zdravji."
„Hvala Bogu. hvala Bogu!" ponavlja mati radostna. »Sprejmi me hitro v stanovanje, Fabijan; moram prezračiti Walterjeve sobe. Julija pa mora v trenotji k peku, da naroči grahamskega kruha. Tak kruh je njegova najljubša jed. — Ubogi moj Walter! tvoja mati ti ga bode tudi nocoj priskrbela."
Oba starčeka se napotita potem v živahnem pogovoru proti domu. Psiček je pred njima veselo skakljal, za njima pa se leno vlačil beli maček. —
Arabela se ni mogla utolažiti, ker je tako nagloma izgubila blazno ženo. Noč in dan je premišljevala, kam bi jo bili skrili. Preiskala je vsak kotiček po hiši, kjer bi tudi nobeden živ človek ne mogel prebivati. Posebno po večerih, kedar je prihajal mrak, lazila je kakor senca okoli hiše, nadejajoč se, da bode čula kje njeno vpitje, ali pa da najde kakšno drugo znamenje o njej. Vrtuarice pa ni celo nikdar pustila iz očij. Menila je, da jo mora enkrat zasačiti, ko bode nosila blaznici hrane. Toda pri vsem svojem prizadevanji ni jej vendar že celi mesec mogla priti na sled.
Kakor je bil dan, o kterem smo govorili, svetel in topel, ravno takšna bila je tudi noč: Jasna, topla, čarobno razsvetljena po polnej luni, ki je ponosno plavala po neizmernem obnebji. Isto noč se je čutila Arabela nemirnejšo, nego sicer. Ona ni mogla zaspati. Podobo uboge blaznice, ktera steguje zastonj roki po njej, predstavljala jej je vedno razdražena domišljija. Deklica vstane tedaj iz postelje, obleče se hitro, zavije v pled in odklene varno vrata, da ne bi nikogar v hiši vzbudila. Se le ko je stopila na prosto v svetlo noč in je užila nekaj požirkov čiste nočne sape, stoprav oiulaj jej je nekoliko odlegla srčna tesnoba.
Ura na majhnem vilinem stolpiči bije poldvanajstih. „Tako pozno je že?" zašepeče Arabela in se tesneje zavije v pled. „Kaj hočem tli?" misli si potem. „Blaznico hočem videti!" odgovori jej notranji glas. in pri tem jej srce močno polje.
Vrata vrtnarjevega stanovanja zaškripljejo, kakor da jih kdo od-klepa. Arabela stopi bolj v senco, da bi je kdo hitro ne zapazil, pričakujoč z valujočimi prsimi, je-li bode Roza prišla iz hiše.
In res ni se motila. Vrtnarica na pol oblečena in bosa, z lučjo in majhnim jerbasom v roki, stopi iz hiše ter se napoti proti kleti, ki je bila eden streljaj od vile oddaljena. Klet je imela dva oddelka. V enem so imeli vino, v drugem pa so navadno po zimi premog shranjevali. Pri železnih vratih slednjega oddelka ustavi se Roza.
„Tedaj tu notri biva ona?" vzdihne Arabela in groza jo obleti. „Potem seveda bi je jaz ne mogla nikdar najti."
Med tem je Roza odklenola vrata, ki so precej zaškripala pod zarujavelim ključem, in se podala po stopnicah navzdol. Arabela se ustavi pri vratih in gleda za Rozo, ki se je vedno bolj izgubljala v temi.
„Blaznico moraš videti," zakliče v njej zopet prejšnji notranji glas, in brez daljšega pomisleka odide Arabela po stopnicah v klet.
Vpitje in jok blazne ženske zadoni jej sedaj na uho. Ko začuje Arabela znani glas, zatrepeče od veselja in žalosti po vsem životu. Potem se skrije za kletnimi stopnicami, z nestrpljenjem pričakujoč, da pride vrt-narica nazaj. Hotela je ostati pri blaznici in govoriti sama z njo brez prič, kakor je delala to prejšnje čase.
Ravno tako tiho, kakor je prišla, odišla je zopet Roza črez nekaj časa. Ko so se kletna vrata z velikim ropotom zaklenola, vzdihne prosto Arabela in stopi iz svojega skrivališča. Potem gre varno naprej do male lučice, ktero je videla brleti ob konci kleti, kajti po njej je sodila, da prebiva tam blaznica.
Na starej slanmioi pogrnenej s čistini perilom sedela je blazna ženska in jedla nekaj iz lesene sklede. Poleg nje na stolu stala je majhna leščerba in bučica vode. Zrak pa je bil hladen in vlažen. Z oboka in zidovja, po kterem je kapala voda, rastel je mah, zemlja po tleh pa je bila mehka in mokrotua, in duh plesnivosti je udarjal prišlecu nasproti.
Ko začuje blaznica lahne Arabeline stopinje, ozre se plašno; a ko zapazi temno podobo, ki gre proti njej, divje zakriči: „Ne umorite me! S;ij bodem tiha, voljna; popraševala ne bodem več po svojem otroku! Proč, proč črna pošast; ne pustim se umoriti!" In zavzeta zgrudi se na slamnico, skrije se pod odejo in zastoka.
Arabela je takoj izprevidela, da jej je napravila sama, zavita v temen pled, oni strah. Vrže ga od sebe, dasi jej je tamošnja mokrota pretresala vse ude, približa se ležišču in nesrečnico nežno ogovori, da bi jo ukrotila, rekoč: „Ali me več ne poznate? Jaz sem, vaša nekdanja prijateljica. Utolažite se vendar; nihče vam nič hudega ne stori!"
Blaznica pa se je vedno bolj zavijala v odejo in ni nehala stokati.
„Čujete, dobra ženska? Jaz sem Arabela, ona devojka, ki vam je nekdaj dan za dnevom delala družbo. Prišla sem, da vam zopet strežem," hitela je praviti Arabela s povzdignenim glasom, da bi jo nesreč-nica vsaj po glasu zopet spoznala.
Ko izreče Arabela nehote svoje ime, strese se starka, kakor od nečesa zadeta iu neha togovati. Ko pa deklica umolkne, potegne glavo izpod odeje, obrne proti Arabeli svoj bledi, koščeni obraz, nategne usta, kakor da hoče nekaj govoriti, upre va-njo svoje preplašene medle oči in jo nekaj časa raznenadjena pogleduje; potem pa se radostna glasno zasmeji, da njen glas neprijazno po temnem prostoru odmeva. Arabelo obhaja groza. Starka popraša zdaj z nategnenim glasom : „lvaj si rekla? Ara— Arabe— Arabe— kako si rekla? To ime mi je znano," vpije ona iu se vzdigne po konci. „Kje si čula to ime?" Potem pa bridko zaplače in toži: „Ah, kje je moje dete? — Dajte mi mojega otroka! Svojega
otroka hočem imeti! — Joj. kako me boli glava! Joj — joj — joj vzdihuje nato, potiplje si sence in onemogla zvrne se na ležišče nazaj.
Arabela se strese po tem prizoru na vsem životu. Naslanjati se mora na steno, da ne pade. Tema se jej stori pred očmi, ona hoče govoriti, a usta jej odrekajo besedo. Na njenem lici pa se zaporedoma menjavajo ntisi; zdaj se razprostira na njem skrivna groza, zdaj neizrekljiva bolest, zdaj je videti preplašena, in dvom in brezmejna vznenadjenost sije iz njenih zavzetih očij.
Polagoma se pomiri, njene oči pa počivajo napete na licih nesrečne ženske, kakor da hoče iz teli črt sklepati nekaj, — blaznica je bila, kakor se je po njenem enakomernem sopenji poznalo, zaspala; — potem pa vzdigne oči proti nebu, sklene pobožno roki in vzdihne z glasom, ki je ovajal neskončno muko njene duše: „0 Bog, o Bog! vse naj bi mi ona bila, a samo, samo — mati ne!"
Ozrla se je še enkrat na spečo ženo s pogledom polnim sočuvstva, ljubezni in grozi;, nato pa izbeži od nje.
A sedaj se še le domisli, da so vrata zaklenena, da ne more iz kleti. Preplašena gleda okoli sebe in zapazi na onem konci kleti majhno oknice, skozi ktero je luna sijala. Utolažena se napoti tja. Mislila je, da zleze skozi okno na prosto.
Okno je bilo prepreženo z žično mrežo. Z nožekom, kterega je Arabela slučajno imela pri sebi, utrga z velikim trudom konec žice, potem pa oilplete s prsti mrežo. Ravno je zlezla skozi okno do sredi života, ko se preplaši in nehote glasno zavpije.
Ne daleč od nje zapazila je visoko moško postavo. Takoj hoče zlezti nazaj, a krilo se jej prime žreblja, in ona ne more ne naprej, ne nazaj.
Ko je Arabela zavpila, obrne se ona moška podoba, kakor vzdram-ljena proti njej. Luna je sijala Arabeli v obraz.
»Gospodična Arabela!" vzklikne moški glas in se jej približa.
»Gospod profesor!" zakliče Arabela in spusti onemogla roki, s kterima si je pomagala na piosto.
Profesor VValdek je bil prišel isti večer z Dunaja, kakor je bil pismeno naznanil, domu. Po večeiji se je z roditeljema, ki sta bila presrečna imajoč sina pri sebi, dolgo mudil pri mizi, da je že polnoč minola, ko se je hotel vleči k počitku. A vendar zaspan še ni bil. Gledal je skozi okno v svetlo noč, in neka skrivna moč ga je vlekla na prosto.
Ko je bil zvunaj, gre nekolikokrati gor in dol po dvorišči, potem pa se ustavi zroč v okno, pod kojim je bil pred enim mesecem za rana vzel od Arabele slovo. Preproge so bile spuščene. Profesorjev obraz je bil pri tem pogledu miren, toda bled, kakor da bi bil iz mramorja;
samo usta so mu nekaj šepetala: Aralieli je v srci želel sladke sanje! Zopet hodi gor in dol, saj je čutil zdaj še manj spanja, nego popreje.
Nepopisljivo, mamljivo slast ima jasna mesečna noč, opazovana v slovesnej tihoti, kedar čist in krepek zrak veje skrivnostno po vejevji drevesnem, kedar zre oko sanjarski v neskončno daljavo sveta. Za glavo in srce, ki sanja o ljubezni, je taka noč neizrekljiva.
Profesor se ne more od tega čara ločiti. Nemiren se sprehaja z dvorišča na vrt, z vrta na dvorišče. Pod Arabelinim oknom pa se mu zopet noga ustavi, in oko gleda tako bistro v okno, kakor da hoče prodreti njegove preproge. Naposled pa se zamakne v luno in začne vzdihovati. Arabelin prestrašeni vzklic ga stoprav predrami.
Nekaj trenotkov neugodnega molčanja sledilo je temu neuadeja-liemu svidenju. Ti trenotki so pa dovolj jasno izdali čuvstva obeh. Obledela in zarudela sta zaporedoma, izogibala se drug drugega pogledov ter molčala oba.
Profesor je bil prvi, ki se je zavedel. „Za Boga, gospodična, kaj delate tu? Kaj iščete v kleti?-' poprašuje 011 z razburjenim glasom.
„Tiho, ne kričite, da naju ne čuje kdo," šepeta skrbljivo Arabela vsa zmedena. „ Pomagajte mi rajši iz tega neugodnega stališča!"
Profesor prime preplašen njeni roki in jej nežno pomaga iz okna. Ko je Arabela zopet na nogah, drži še eden trenotek njeni roki med svojima, potem pa jih nenadoma odurno izpusti in s tako burnostjo, da se je zdelo, kakor da jih hoče odpahnoti. - „Kaj ste iskali v kleti ob tej uri in po takošnem potu?" popraša jo še enkrat zamolklo.
„Nič, nič! Ne prašajte me, ne zahtevajte razjasnila," odvrne Arabela vsa razdražena in teka na levo, na desno, kakor da ne ve, po kterej strani bi najhitreje prišla v hišo.
Nenadoma pa začuje v tihej noči razjarjen glas, spremljan od hude kletvice. Strel poči ravno mimo bežeče deklice. Arabela zakriči bolestno in zbeži nagloma v hišo.
(Dalje pride.)
R a s t i s 1 a v.
JSivo zidje samostan obdaja, V samostanu se menih sprehaja; Palica mu v roci je vodnica, Kajti groza zreti mu je lica; Glej, globoko mu oko je vdrto, A llo vidi, dasi je odprto! Ni meniha starost oslepili, Ni bolezen mu očij stemnila, Da ne gleda božjega več sveta, Kriva mu je vragov sila kleta. Tebe v halji gledam, Rastislave, Jadni kneže velike Morave! Lastna kri ti jamo je kopala,1 Lastna kri te vragom je izdala; Izumeli Nemci so hudobo, Vzeli tebi so očij svetlobo! — Jasno solnce sije na višavi, Rastislav pa tužeii solncu pravi: „liožje solnce, večna luč nam dneva! »Znana ti je grozna moja reva: »Oslepili so me Nemci kruti, »Ali lice tvoje žarke čuti; »Ti se voziš čez neba višave, „Zrlo kraje mile si Morave. »Kaj godi se v moji zemlji dragi? „ Je-li srečna, al' duše jo vragi ?" — Soluca žarki pak zatrepetajo In odgovor Rastislavu dajo: »Tisočletja luč gorje nam gleda, »Kaj nam, kneže, mala tvoja beda!" — Dalje plava solnce in zaide, A za solncem svetla luna pride, Svetla luna, nam noči kraljica. K njej menih obrne slepa lica: »Mila luna, svetla luna bleda! »Znana ti je grozna moja beda: »Oslepili so me Nemci kruti, »Ali lice tvoje žarke čuti;
»Ti se voziš čez neba višave,
»Zrla kraje mile si Morave.
»Kaj godi se v moji zemlji dragi ?
»Je-li prosta, al' duše jo vragi V —
Lune žarki pak zatrepetajo
In odgovor Rastislavu dajo:
»Tisočletja luč gorje nam gleda,
»Kaj nam, kneže, mala tvoja beda!" —
Dalje plava luna in zaide,
A za nočco jasno jutro pride.
Drobna ptica v jutru priletela,
Rastislavu milo je zapela.
Drobni ptici kneže progovarja:
»Mila ptica, blažena mi zarja,
»Ki dovede te na okno moje!
»Svet peroti merile so tvoje;
»Preletela gore si, nižave,
»Preletela polje si Morave;
»Kaj godi se v moji zemlji dragi?
»Je-li prosta, al' duše jo vragi ?" —•
Rastislavu drobna ptica poje:
»Zrla grozne sem krvave boje,
»Zrla v prah Moravo sem steptano,
»Zrla zemljo tujcem sem podano." —2
Žalost knezu je stemnila lice,
Ali dalje praša drobne ptice:
»Kje pak 011 je, ki izdal nečastno
»Krutim tujcem svojo kri je lastno ?
»Kje je 011, ki gorši je od volka,
»Kje je desna kneza Svetopolka?
»Kje Metodij, božji sluga verni,
»V groznem jadu, tugi neizmerni?" —
Ptica knezu Rastislavu poje:
»Odletela sem iz zemlje tvoje,
»Preletela Dunava nižine;
»Dunav pere žalostne zidine,
»Pod zidovjem ječa se razteza,
»V njej sem zrla Svetopolka kneza."—3
1	Kneza Rastislava, pokrovitelja slovanskih apostolov Cirila in Metodija, izdal je lastni sinovec knez Svetopolk Nemcem 1. 870.; a kralj Ljudevit, kakor se izražajo Annal. Bert., »aliquamdiu custodia detentum post iudicium excoecari et in monasterium mitti praecipit".
2	Karloman, upravitelj Koroškej, vdrl je v Moravo in prestrojil jo v nemško pokrajino (Annal. Fuld. ad a. 870).
3	Zuentibald, nepos Rastizi, apud Karlomannum infidelitatis crimine insimulatus, in custodiam inissus est (Annal. Fuld. ad a. 871).
Dalje poje ptica mu o poti: »Do planin so nesle me peroti, »Nesle daleč me do Solnograda, »Tam Metodij gine ti od jada." —1 llastislav, ko drobno ptico čuje, V grozni tugi se razplaka huje; Prsi vzdihe dihajo mu vroče, Jadno srce počiti mu hoče, Ali solza mu v oko ne sili, Saj oči so Nemci oslepili! Mučno dalje drobne ptice praša: »Ali kje je hrabra vojna naša V »Kje junaci moji siloviti? „Kje jim meči, kje zobati ščiti? »Dobro znali prej so tepsti vraga, »Al' jim več ni domovina draga? »Kje jo Devin, silna mi trdnjava, »Al' propala cela je Morava?" — Drobna ptica knezu odgovarja: »Še blesti se nad Moravo zarja! »Iz zemlja sem nemških odletela, »Pak na Tatro se visoko vzpela; »Po široki sem Moravi zrla, »Tja na Devin sem poglede vprla, »Pod Devinoin, groza ti je zreti! »Dve ste vojni v divjem srdu vneti: »Prva vojna Nemci so ti kruti, »Druga vojna Moravanje ljuti. »Groza čuti smrti je kričanje, »Groza zreti divje bojevanje! »Daleč zemlje so opustošene, »Daleč reke so okrvavljene.
»Da ti gledaš, kneže, Moravane »Seči vragom bridke smrtne rane! »Da ti gledaš popa Slavomira,3 »Kak' sovragov vrste ti podira! »Da ti čuješ, kak' zvene ti meči, »Da ti vidiš kri v potocih toči! »Tri dni tekla krvca je rudeča, »Tri dni bila je krvava seča. »Ko je prišla hladna nočea tretja, »Nemcem ni pomoči, ne zavetja; »Odmetali ščite so in meče »In bežali, koder Dunav teče. »Trupla njih sedaj gnoje Moravo, »Eden srečno le otel je glavo,-"' »Da sovragom, zemlji njih oznani, »Kak' svobodo branijo Slovani. »Zdravo, kneže! Večna Bogu slava, »Prosta vragov tvoja jo Morava!" — Nehala je ptica knezu peti, Odletela daleč je po sveti. —
Jedva petje drobne ptice vtihne, »Mili Bože!" Kastislav izdihne, »Hvala ti za sladko tolažilo, »Ti mi čuvaj domovino milo! »A kaj hoče še življenje meni? »Oj položi v grob me zaželeni!" —
Čul je prošnjo Večni nad zvezdami. Ko je mrlo solnce za gorami, V samostanu so menihi peli: »Itastislavu, Bože, mir podeli!" —
Mirko.
(
1 Sv. Metodija pozvali so nemški vladike na sodbo, zabranili mu delovanje in obsodili ga v zapor, kjer je ostal do 1. 873 (Žitje sv. Metodija gl. IX.: onago (Meto-
dija) zaslavše vri> Svaby (Švabsko) di"Lžaaša poli> tretiia leta).
3 Boj proti Nemcem pričel se je pač pod svečenikom Slavomirom; v bitvi pod Devinskim ozidjem pa je vodil Moravane že knez Svetopolk; izpustil ga je bil namreč malo prej Karloman iz zapora.
3 Batbod po imenu (Annal. Fuld. ad a. 87'2).
Stari Džuldaš in njega sin Mainet.
Povest iz življenja v srednje-azijatskih pustinjah. — Kuski spisal N. N. Karazin,
preložil f Fr. Jos. llemee.
(Dalje.)
^jKjfihče ni vedel dobro, kdaj ravno je prišel semkaj ribic Džuldaš in u od kodi. Sam starček ni o tem nikomur govoril in tudi bi ne 1 »i 1 v stanu povedati tega; kajti vsa leta so se mu zmedla, zlila se v gosto neprozorno meglo; izgubila se mu je nit in zveza doživelostij. Drugi star-čeki, ki hodijo vse svoje življenje leto za letom v Ilivanskih čolnih po reki Amu, pomnijo ga, ko še ni bil tako star, ko se mu je še do pol oprsja vila gosta, kodrasta, rumenkasta brada, ko je še z eno roko potegoval k bregu velike naložene čolne, ko je koštruue po dva vagana težke prenašal kakor piščeta v čolne. Pomnijo ga, če tudi ne več mladega, a vendar še krepkega junaka, ki seje tudi rad pomenil o kakej stvari. Sedaj je to vse drugače! Stari Džuldaš ni najmanj podoben bivšemu junaku. Tudi ni več sledu o gostej rumenej bradi na njem: pod brezzobimi, suhimi, skrčenimi usti, na koščenem podbradku, frfotajo po vetru čopiči sivih ščetin; ogenj v nekdaj zeleno-sivih očeh je ugasnol; trepalnice so se zinrvile; tanke obrvi s časoma izpadale ; široke obrastene prsi upale; skrivili ste se v kolenih mogočni nogi; v drobnih, koščenih rokah ni več stoterega dela nekdanje moči, in do kolen mu sezate s svojimi suhimi, obžuljenimi prsti.
Kakor bi ne bil živ človek, kakor bi ne bilo bitje s tega sveta, videti je od daleč ta starček, kedar čepi na kraji brega nad vodo, držeč v roki vrvico, ki pelje do mreže. Nepremično sedi stari Džuldaš z glavo po konci, —nepremično sedi drugi, ravno tako stari Džuldaš v vodi z glavo navzdol. Celi roji komarjev posedajo po njem ter obdajajo kakor s črno preprogo to temno-bronasto suho telo. Slaba jim je tu hrana! Stari Džuldaš sedi, on se ne gane. Cajke, povodnji kosi letajo okoli njega, vsedajo se malo da ne na njegova koščena pleča, ne boje se starega ribiča. Privadili so se ga tako, da mu že skoro izpod rok kradejo male ribe in pobirajo vodne izmečke. Sedi, ne gane se stari Džuldaš in oči njegove, vlažne, vnete, ne gledajo na vodo, ampak samo mižurijo ' po lesketajočih se briljantnih valovih. No glej, zamajala se je mreža,- stresel se je drog, udarila in plosknola je po vodi na njem pri-krepljena vrvica, in zamajalo se je tudi okamenelo starčevo telo.
1 Beseda „imžuriti" nahaja se okoli Kranjske gore na Gorenjskem in odgovarja popolnoma ruskima „žmuritb" in „ščuritbu = mit halb zugemačhten Augen sehauen, bliuzeln.
Urno so jele delati privajene roke, maček je že pripravljen, dviga se drog, gubico za gubico prikazuje se i/, vode mreža, in glej ! prav na dan mečeta se in krivita dva brkasta soma .... Tu zažene mačka; rudeči curek krvi vlije se izpod vpičenega železa. Se trenotek in plen je na bregu. Tam se premetavata soma še nekoliko trcnotkov po pesku v poslednjej agoniji, ko jima je že z nožem razparal trebuha,
Ali je bil oženjen stari Džuldaš ali ne, tega nikdo ni znal. Kdaj je ravno dobil sina, malega slabotnega dečka, ni vedel nihče.
Potniki, ki so vodili karavane, pomnili so sina še slabotnega dečka, še otroka, vsega zamazanega, vedno brodečega po nabrežnih lužah. Pomnili so bolj velikega, drznega plovca, ki je s povezkom trstja reko Amu-Darja črez inčrez, še ceh) ob povodnji. igraje preplaval. Pomnili so visokega, krasnega, zdravega mladenča, o kterem so pripovedovali, da sta se enkrat v vodi sprejela s seženj dolgim somom, da mu je on nož sunol pod škrge ter ga izvlekel na breg. liil je odljuden ta mla-deneč, sin Džuldaša starega, zel kakor tiger in — tako vsaj pravijo, a morebiti lažejo — da se je tudi z ljudmi z nasprotnega levega brega pajdašil, z ljudmi, ki niso bili na dobrem glasu.
Pripovedovali so v prejšnjih časih tudi enake reči o Džuldaši samem, a v resnici se ni moglo ničesar opaziti; no kdo ga naj tudi opazuje !
Le redkokdaj priplavajo tii mimo trgovski čolni iz Hive v Cardžuj in nasprotno. Samo tedaj so videli mimogrede tuji ljudje Džuldaša s sinom, samo tedaj videla sta tudi naša ribiča tuje ljudi.
Leto in zimo prebila sta Džuldaš in Mamet na enem in istem kraji. Spomladi, v času polnem komarjev in moskitov, napravljala sta si šotor, dobro obgrajen in pokrit s štorjami, po zimi pa sta se preseljevala v svojo zemljanko. Tja sta prenesla tudi železni kotel. Nalovljene ribe sta razobešala po drogih in vrveh ter jih sušila. Somovje salo, kedar ga je bilo malo. topila sta v kotlu, a kedar ga je bilo veliko in sta ulovila ne po enega ali dva, ampak po celo deseterice krepkih velikih „brkačev", tedaj sta izkopala v pesku jamo na solnčnem pripeko ter pometala vse skupaj Va-njo, češ solnce bode že razgrelo in ločilo mast od mesa. Tedaj pa je nastajal tak smrad, da se je čutil po tri vrste daleč po vetru. Vsak se je moral obrnoti proč, a onadva — nikakor ne. Imela sta privajene nosove! Prav brez najmanjšega gnusa zajemala sta s korci na vrhu ostalo .maščobo in vlivala jo v kozje mehove.
To blago pokupavajo Turkmeni in je rabijo za mazilo orožja, a tudi Hivanci in liuharci, na čolnih mimo vozeči se, izvabljajo je.
Oče in sin se nista nikoli ločila več nego v toliko, kolikor je bas njihovo delo zahtevalo. Mladič je mislil, da je otok njijun in da so sosednji peščeni bolmi na obalih reke ves svet. kar ga je, če je tudi že
večkrat slišal od potnikov, da so tam nekje daleč drugi, čudesni, obljudjeni, cvetoči kraji, da so tamkaj druga dela, druge skrbi in druge zabave.
Vedel je tudi samo po sluhu, da so na svetu ženske, matere, ki porajajo ljudi. Instinktivno je čutil, da so te ženske človeku tudi na olajšanje, na radost, na vse to, kar se mu je tako nejasno, motno razvijalo v mislih, kar mu večkrat ni dalo spavati, kar mu je gnalo kri vročim potokom enako k srcu. Toda niti enkrat ni še videl v resnici ženskega obraza, še celo ne v spanji, v živih, ognjenih mladostnih sanjah.
Brodita po otoku stari Džuldaš in njega sin Mamet ter iščeta svojo opravo, ki jo je bila voda raznesla. Voda v zemljanki se je posušila sama. Naneslo je tja vse polno ila in razne šare. Tri dni bilo je treba delati, da sta zopet vse popravila in se mogla poprijeti svojega starega dela. Za neprestano godrnjanje sinovo se starec ni zmenil in ne jezil ; poznal ga je, da je čmerne in zlobne nravi; samo posmejaval se je na tihem.
II.
Drugi dan na vse zgodaj jel je Mamet letati po otoku in nabirati suhljadi. Vse kar je dobil, znosil je na en kraj. Solnce se dviga že visoko, a 011 še vedno vlači in znaša na eno mesto suho vejevje. Nakopičil ga je celo goro, a vedno mu ga je še premalo.
„ Zakaj pa znašaš drva?" vprašal ga je stari Džuldaš, ko je sin slučajno šel mimo njega in ga od strani pomeril s svojim neprijaznim pogledom.
Mamet je molčal, kakor da ni slišal vprašanja.
„Čemu pa znašaš vse to?" ponovil je starec. ,.Ej, slišiš ali ne?"
„Kaj tebi to mari!" zagodel je v odgovor Mamet, vrgel na tla nabrano suliljad, počenol k ognju ter potipal s prstom somovino, ali je že pečena.
„ Kmalu bodeva imela goste," dejal je Mamet črez nekoliko tre-notkov.
,.Ivake goste, od kodi?"
„Od tamkaj," pokazal je sin z roko po reki navzgor na iztok.
„To je edina pot . . . Od tod prihajajo vedno ljudje," omenil je starec. „Res kaj modro!"
Hotel ga je zopet vprašati, čemu jo toliko drv navlekel, a mislil si je, na zadnje ga še razsrdim, 110 čemu jeziti ga.
Celi dan nista več oče in sin govorila. Eden je sedel po navadi na bregu in stražil ribjo nastavo, drugi pa je šel obirat vrše po vodi. Mamet se je vrnol črez eno uro; molče iztrebil je ribe, molče sta použila iz kotla in molče dočakala večera. A proti večeru, ko je jelo solnce
zahajati, pokrivaje s purpurnim svitom visoke grebene peščenega nasprotnega brega, odevajoč z globokimi, temnosinjimi sencami kodrasto grmovje, zaznamujoče rezko vsak jarek, vsako malo razpoko skalovja, zagrinjaje s preprogo večerne megle motno-žolto vodno površje: tedaj gledata ribiča in vidita, kako se je izza otoka, kjer se jo jedva z rudečim madežem videla „I)žigit-kala", prikazal čoln. Za njim drugi, ne daleč od prvega, in ta dva čolna plavata semkaj.
Samo bistremu, privajenemu očesu bilo je mogoče videti ti daljni točki skozi motno-rudeči večerni mrak. Ti dve piki rastete, bližate se, postajate vedno večji in večji.
Glej, že je prvi čoln priplaval do otokovega jezika, jel ga obgi-bati in bližati se, in za njim sledi drugi ter peni vodo s ponosno po-vzdignenim nosom z železnim ročem. Na prvem čolnu razpeta je bela streha platnena; ljudje v njem sede v belili kapah, v obleki tuj oj, ne-znatnej; samo eden ima obrito brado, rudeče ščetinaste brke in krasen, pisan svilen halat, a vsi drugi so v kratkih suknjicah. Pri njih je tudi pravih Hivancev sedem. Oni so napravljeni, kakor je šega, v halate in jančje kape. Oni tudi pridno vesljajo in napenjajo vse moči, očevidno, da bi dospeli še za dneva na prenočišče. Na kraji ladije stoji človek, ves v črnem, širokem klobuku in gleda skozi daljnovid semkaj . . . Kakor živi očesi lesketate se okrogli stekli na tej prokletej trohici; ničesar nikamor od njih ne skriješ . . . Mameta je postalo prav strah, nehote je zamižuril in pogledal v tla. Zraven črnega človeka stoji drugi, beli, samo da ima ta veliko črno brado. Oni s trohico pokazuje z roko semkaj, a bradač zapisuje vse v knjižico. Nad čolnom vije se višnjevkast prapor, na ognjišči plapola ogenj in na ognji stoji krasna, kakor pozlačena,, medna posoda.
Priplul je čoln do njunega brega. Hivanci so poskakali na suho, potegnoli vrv na ravnost k njunej nastavi, prav semkaj kjer sedi — stari Džuldaš s svojim sinom Mametom.
Glej, tudi izmed tujcev prilezel je ven krasen halatnik. On šepa in se vedno poprijemlje za hrbet, bržkone je bolan. Tudi drugi, ostro-nosi, z majhno brado primahal jo je na suho ter pomežikujc lenobno z zaspanimi očmi in zeva široko . . . Tam pod tepihom pa se nekdo leže steguje in poprašuje o nečem črnobradca, a ta mu pravi:
„I)a, dospeli smo. Tukaj ostanemo! Tu je kraj prekrasen!"
Če tudi ni teh besed Mamet razumel, sodil je vendar po kretanji bradačeve roke, da je govoril tako.
Ustavil se je čudni čoln s čudnimi svojimi potniki, a tamkaj že vlečejo drugega z vrvijo k bregu. Tudi na tem čolnu so tuji ljudje. Pet jih je, in vsi v enakej obleki. Tudi pri teh so brodniki Hivanci in v čolnu je naloženo deset konj. Spočiti konji hripe, prhajo, bijejo;
posebno močno pa so zateptali, ko jo čoln ustavivši se zadel z izpo-gnenim bokom ob breg in odvalil plast zemlje skoro na dva aršina 1 široko.
Čolna so spravili vkup in ju krepko z nosom k nosu b kraju privezali. Najstarejši izmed brodnikov, krmar, šol jo k ribičema,
^Zdravi, dobri ljudje, ali imate kaj rib? Nanosite drva in hitro! — Prišli so Rusi. važni, jako učeni ljudje," dodal jo tiho na ravno tako tiho vprašanje starega Džuldaša.
„Nosi drva, — prav lepo!" zamrmral je Mamet ter si mislil: Saj imajo sami roke, in pogledal je v stran, kamor je bil nanosil gromado.
Od tukaj se ona ne vidi, a z levega, suhega brega mora se videti dobro; takov kraj izbral si je bil Mamet navlašč. Med tem ko je starček s krmarjem govoril, ko sta ribe cenila in trgovala, zagledal se je Mamet v čolna. Cesa vsega ni liilo tamkaj! Oči kar begajo od eno stvari do druge! Tli so ti puško lepo zavite v prevlake, gotovo tudi dobre. Tu samokresi, tii jatagani, sodčeki, zavoji tepihov, posode vsakojake!
„Tii bi bilo kaj vzeti!" šinolo je nehote po glavi mlademu ribiču. No to jo težavno. Rusi strogo pazijo. Eilon stoji na bregu in vsak grmiček opazuje. Tudi na drugem čolnu nabrali so drv in naredili ogenj; konje so spravili na breg in jeli po tleh razgrinjati plahte. Gotovo se spravljajo spat.
„Vsaj potem, ko poležejo, bode mi moči izmaknoti kaj," roji Manietu črna misel po glavi. Ne da mu mini in šiloma ga drži pri tujih čolnih.
Rus, v črne j obleki, izprašuje v eno mer ribiča po kirgiškem tolmači, kako se ta ali oni breg imenuje, kaj se za bregom nahaja in kdaj pričenja voda naraščati, kdaj zopet upada.
Starček mu odgovarja kratko, ponižno, največ z nevednim zanikanjem in z „voljo allaha"; Mamet molči čmerno in ne izpusti očesa s pušk in mednega čajnika. Misli si: kdor čaka, pričaka.
„Ali se ne bodete že vlegli, pare pasje!!"
Nastala je tema, črna tema. Okrepčali so se Rusi. napili se čaja in starega Džuldaša napojili. Mametu niso dali ničesar. Na zadnje so legli spavat.
Ali oni spe tudi pazno, previdno. Pri konjih privezanih na bregu hodi eden gor in dol s puško v roki, na prvem čolnu sedi drugi, tudi puško na kolenih držeč. „Da bi vaju vrag!"
V tem času je vzhajala luna pozno, jedva uro pred dnevom. Vso noč ni Mamet spal in tudi ne vlegel se.
Komaj se je pokazal na kraji neba krasni srp lunin, in že so se jeli gibati Rusi, prevedli konje na čoln, sami zavzeli svoja mesta, dali
1 Aršin je ruski vatel — 0 7112 metra, razdeljen v 16 va.škov.
Džuldašu nekoliko srebernega drobiža, odvezali čolne in nadaljevali svoje daljno plavanje po reki navzdol domu, po tujej, njim popolnoma še neznanej, veličastnej reki, iz konca v konec prorezujočej najobšir-nejše puščave v srednjej Aziji.
Niso se še čolni z „ruskimi, važnimi, učenimi ljudmi" skrili iz vida, ko se prične visoko nad otokom dvigati gosti stolp sivega dima. Vzhajajoče solnce je ozlatilo kodrasto krono toga stolpa, razprostirajočo se po zraku. Jutranji veter je nagnol dim proti kraju, kamor so odišli Rusi, prav kakor da bi se klanjal odplivajočim. Zažgal je bil namreč Mamet svojo gromado in metal na-njo vsakojako sveže zelenje, da bi se bolj kadilo in ne bi suhljad tako hitro zgorela. Jedva jo jel upadati dim, vali že zopet Mamet na ogenj celo naročje zelenega vejevja; bil je ves zamišljen v delo. Prišel je k njemu Džuldaš in ga pocukal za rokav.
„Ti," vprašal ga je on, „komu tlaješ vest: psu Hanulu ali Ilakim-Muratu?"
„Hakim -Muratu. Komu neki drugemu?!" odgovori mu Mamet. Govoril sem z njim prošli teden, ko sem šel ribe prodajat. Bil je v pogovoru s Tekinci in ko zagleda mene, reče mi: „Slišali smo, da kmalu pridejo po reki na čolnih Rusi, da je med njimi važna oseba, baje sorodnik carjev." No in za ta slučaj, rekel mi je, naj pazim jaz na otoku, in ko pojdejo mimo, naj jim naznanim z dimom . . . Menim, da je dovolj dima! Lahko ga vidi vsak slepec od daleč.
„ Ali oni ne potujejo lahkomiselno," opazi kakor za-se stari Džuldaš.
„S Hakim-Muratom je mnogo naroda, več ko sto mož," mrmral je ravno tako za-se Mamet.
a Oni niso prav ukrenoli."
„Naj jih pobijejo, pse!"
„0 kom ti to misliš?"
Starček pogleda prašaje na sina in ga potegne zopet za srajco.
„0 kom neki! O Hakim-Muratu gotovo ne!"
„Videl sem," pričel je Džuldaš, „kaj imajo oni, kozaki, našito na plečih. So sami Uralci z Jajika 1," dodal je on in rekel še eno besedo, ali tako hitro, da je še Mamet, kakor blizu je tudi bil, ni mogel razumeti.
Pozneje po premišljevanji zdelo se mu je, da je ta beseda bila „zemljaki".
Ni še prošla ura, kar so bili Rusi odišli; na enkrat pa pokne nekaj daleč daleč, komaj komaj prišlo je do sluha ribičema, če se tudi po vodi daleč sliši. Zopet je počilo, zopet se ponovil strel.
1 Eeki Ural pravijo tudi Jajik.
Veliki orel, črn, z belimi prsimi in rumenkastim ovratnikom, ki je ne daleč na bregu sedel, obrnol je tudi proti zapadu svojo glavo, stresnol se, jel prislušavati, vzmahnol z ogromnima porotnicama in težko vzdignovši se plavno poletel kvišku. Za trenotek ustavi se v zraku in odleti proti kraju, od koder je dohajalo to zamolklo, nejasno pokanje.
„Ptici je zadišala kri," opazi stari Džuldaš.
Mamet nekaj zamrmra in vrže na ogenj, na rudeče jezike plamena, ki je na enkrat buhnol izza gromade, poslednjo pest od jutranje rose vlažnega zelenja,
Mamet ne strpi več. Delo mu je padlo iz rok. Vleče ga tja, od koder prihajajo ti čudni zvoki.
Zgrabil je velik kosmat „guksar", — velik namreč po obliki, a lahek — zadel ga na ramo ter se spustil v beg po kraji otočjem. Tekel je vrsto daleč, potem šel v vodo, bredel jo dolgo do kolena in ko je reka na zadnje postala še globokojša, vrgel na-njo guksar, legel na-nj na trebuh in jel krepko mahati z rokama in nogama, da so brizge letele na vse strani. Jel je plavati črei; vodo proti levemu bregu na ravnost proti grmovju, ki se je že od daleč videlo.
(Dalje pride.)
Sonet.
(|3e zemljo beli zakrijo snegovi In burje jeza se po njej proganja, Pod mehkim snegom mirno zemlja sanja, Odeti belo sanjajo lesovi;
Posije 1' solnee, otreso vrhovi Raz seb,' ivje, gibanje oznamja, Da smrt ne skriva se pod sliko spanja, Da nov evet oživi v pomladi novi.
Tako na sree mrzla zima pade Iu zdi se nam, da mraz je nje odeje Zamoril večno in pokopal nade;
A kje srce čutilom stavi meje? Le žarek sreče iz megla se vkrade, Srce vzbudi se, bije nam gorkeje.
Mirko.
Kosova pesen.
^Spreletva po grmu se samec kos In mrak ga s perotjo lahkotno zakriva; Spreletva po grmu se samec kos, Iz grla se mladega pesen mu zliva. Milotno zveni, Sladko se glasi
In v zraku večernem na lahno se giblje, Da druge krilatce ve spanje zaziblje.
Na potok je selo dekletce mlado, Sladka jej je pesen ve duši ogrela Neznanih občutkov na sto in na sto Sladka jej je pesen ve duši unela. Kaj neki je to, Tako da mehko
In nežno in rahlo jej prsi preveva, Kaj milo iz pesni jej v srci odmeva ?
Na ramo nekdo jej roko položi — Dekletce se stresne, urno se obrne, Očesca povesi, kot roža vzrudi In srce na enkrat jej nekaj razgrne. Kar v duši želi, Na enkrat vzkipi —
Saj strastno mladeneč jo v prvič objame, In ona njegovim poljubom verjame.
To videl je kos in pel je naprej, In ona sta pesen njegovo umela. In zletel je dalje zmed zelenih vej —
Še
dolgo je pesen njegova zvenela. In v srcih obeh, In njunih očeh
Pač strastno je, silno in burno kipelo, Kipelo tako naj življenje bi celo! — —
Dve leti potem dekletce mlado Na potok šumeči kot nekdaj je selo; Oko jej je bilo temno in solzno In lice nagubano, bledo in velo. Spet kos se je vsel, In spet je zapel,
Uglobil v ljubezni se sladke je sanje — Zazibal dekletce v večno je spanje!
J. Kostanjevee.
Narodne pripovedke,
Priobčuje Mat. Valjavec.
49. Vile prosu popasle.1
(Maruševci.)
il jo jen put v jenom selu otec, koj je imel tri sine, a naj mlajšega su držali za bedaka. Jeno leto je posejal na svojem polu prose i gda je vre prosa velika bila, saku noč bi bole razjašena i stočena bila. Otec si misli, kaj je to? zato je rekel svoji ženi: žena, idem ja jenu noč pazit na našu prosu, da vidim, kakov hudič mi celu prosu jase i stoče. Otec ide, dojde na prosu, si legne i tečno zaspi. V jutro se prehudi, hej, prosa je još bole razjašena i potočena. Dojde on dimo a 'si su mu se počeli smejati, kaj je 1 »il tak bedasti, kaj si je dal prosu raz-jahati i stoči. Zatem je rekel naj stareši brat: idem ja, tatek, morti ga bum ja najpredi vlovil. Odišcl je naj stareši brat, dojde na prosu, napravi si postelu pa zaspi, nikomu niš. V jutro se prebudi, prosa je bila zjašena. Dojde dimo i reče: ho, videl sem ja tata, koj nam prosu jaše, imel je veliku torbu pa kak me je videl, bežal je još bole kak zaje. Vezda je rekel mlajši brat: idem ja, zemem si ja našu pištolu pak ga bum strelil. Ide, nabije si pištolu, dojde do prose, dela si postelu, dene si kraj glave pištolu pak tečno zaspi. V jutro se prebudi nu ne najde pištolu. Siromak se neje skoro vufal dimo, nu tatek mu itak oprostil, ar neje sam niš vloviti mogel. Vezda se zglasi naj mlajši brat iz pepela. Ha, gda se on zglasil, 'si su ga počeli špotati: kaj buš ti pepelujak vlovil, ako mi spametni nesmo niš vlovili. A pepelujak je rekel: kaj vas je briga za me, ja ga bum vre vlovil. Odide on k prosi a vu prosi nabere si pun žakel mravov pa si ide postelu delat a za vajnkuš si zeme vreču punu mravih. Mravi su ga vuvek grizli pak neje mogel zaspati. Okolo pol noči došle su tri vile, mati i dve čeri. One su najpredi k njemu odišle gledat, jeli spi. Jena čer materi reče: ov ne spi, pazite. Mati reče onoj drugoj čeri: hodi ti glet. Ona kak se približi pepel-njaku, dukne 011 pa nju zgrabi. Ona počela mu se jako moliti, da ju pusti. A ja, odgovori on, vi ste tri pa ajde, predi tebe ne pustim, dok mi celu prosu ne zravnate i s konji više nigdar ne dojdete na ovil prosu, a ti predi, nek te pustim, moraš povedati, koja ima mojega brata pištolu i moraš mi pištolu dati. Mati mu da pištolu, a još moraš mi dati, ako ja kaj očem težkoga napraviti, da ti dojdeš pa meni napraviš. Ona mu da nato od svojega konja mali vuzel i je rekla: ako ti z ovim
1 Prim. Valjavec Prip. 1858, str. 38 — 41.
vuzlom po tvoji levi ruki jeu put vudriš, došla ti bum ja na pomoč. Hej, pepeliijak mravlje iz žakla van spusti i dene vu on žakel pištol u i 011 vuzel. Prosa je bila lepo popravlena i 011 odbežal je diino. Brati su ga vre čekali i gda su videli, da je prosa lepa i da je donesel opet pištolu, pitali su ga, kakav je to bil tat. On njim neje niš štel povedati, neg reče ocu i brači: prosu imate lepu, več se ne bojte, da bu popašena i pištolu imate, vezda živete kak očete, ja tata ne bum povedal.
Na jem put dojde glas, da je v kralevskom gradu jena jabuka na jen kolec dugi pedeset klavtrov nabodena, a što svojim konjom, ako dukne, ju dotekne, dobi kraljevu čer. Pepelnjak kak je to čul, rekel je k sebi: vila mi vre da takvoga konja, kaj bu duknul gor i jabuke se doteknul. Dojde 011 den, 'da se jabuka ima doteknuti, a brača, otec i mati su išli tu komedij u glet i rekli su pepelnjaku: nejdeš ti? A 011 je rekel: kaj bi ja tam tu komediju gledal? Ovi su odišli a pepelnjak se je skopal iz pepela van, vudril z vuzlom po levi ruki i taki došla je vila i dala mu je konja i rekla: naj se prvi put doteknuti jabuke, ar još neje vreme došlo, nek se napravi tak, da buš duknul, da ti bu od jabuke falelo dva pednja. O11 kakti naj lepši postavi se tam prvi, dukne, nu faleli su mu dva pednja. Nigdo neje se mogel dale doduknuti, zato je bilo za vezda ove komedije dosta. Pepelnjak ide naj prvi dimov, vudri z vuzlom, dojde vila pak mu 'se zeme a 011 se legne vu pepel. Gda su oni došli dimov, hteli su mu pripovedati, kak je kaj bilo. Hej, reče pepelnjak, videl sem ja 'se, bil sem ja na našem krovu. Nato se brača rasrdiju i razrušiju krov. Dojde drugi den, brača, otee i mati ideju opet komediji a kak su oni odišli, je 011 pak z vuzlom po levi ruki vudril. Dojde vila, obleče ga vu samo srebro i da mu konja, ali reče: naj se ni denes još doteknuti, nek dukni samo, kaj ti bu jen peden falel. O11 odjaše, dojde tam, dukne opet gor, nu 11111 je još jeden peden falel i komedija je bila za drugi den opet van. Dojde dimo, vudri 011 z vuzlom po levi ruki, dojde vila, zeme mu 'se opet nazad a on brže bole vu pepel. Dojdeju ostali dimo i su mu pak hoteli pripovedati, ali on je 'se to još bole znal nek oni, a oni ga pitaju: gde si pak denes bil? On pak im reče: na oni jalši na dvorišču pa sem 'se videl. Na to se ovi rasrdiju i posečeju jalšu. Dojde trejti den, oni ideju opet komediji i on vudri z vuzlom, dojde vila, preobleče ga vu samo zlato, da mu na to jenu ladieu punu zlata i srebra i jen veliki kofer, gde je bilo nutri dvajsti četiri rubač i tulilco gač i rubcov i rubcov za vrat, šest črnih hlač, šest črnih kaputov, šest črnih lajbecov, šest parov čiženi, dvajsti četiri parov štumfov, dva sopona, jeden češel, jenu kefu za snažiti kaputa, kefe za čižme i jenu škatulu pomade i drugih stvari i kučiju i konje i po sebe konja jahača, pak mu je rekla: to ti dam
ja 'se, to ti dost za podkrala igrati i ja ti burn napravila, da buš kraljevu čer ženil, a ti mi vezda daj nazad vuzla. On na to odide s kočijom i sim svojim blagom od hiže, dojde tam, preda 'se kraljevskim slugam, zeme konja, dukne i dotekne se jabuke. Za tem je bila gostba
i svatba i tak se je se zvršilo.
i
50. Madaj.
(Noršinci na Ogerskeni.)
Ednouk je bio eden oča i mati i njeva sta mela dosta dece. Te je, oča odišao na senje z gtinci. On je prišao vu edno vodou, gde je nikaui nej mogao niti vo nazaj niti notri. On je zatim pravo, da bi ga Boug ali vrag s te vode vo odpelao. Vrag je včasi prišao i pravo: jas te odpelam vo, či mi daš ono, za kaj tij doma ne vejš. On je pravo, da da, i odpelao ga je vo. Oča prijde domou pa je vido dejte v zijbeli, štero je njegova žena porodijla. On je zdaj gratao žalosten pa se je vsigdar, gda je tonu deteti kraj rezao, joukao, a gda je drujgim rezao, te se je smijao. Gda je te sin malo vekši zrasao, dao ga je oča v šoulo, da de pop. Gda se je že zadosta navčo, prišao je k oči. Ednouk se je oča napouto v loug sekejrov rastovo penjovje kalat, a sin njemi je pravo, da on tudi šče iti a oča je pravo: e, tij nejdi, ar je tou delo nej za te. Edno za drujgim, da de šou, pa si je ziio tiidi sekero na pleče pa ide z očoni v loug. Gda so kalali, vsejkao je sin v eden penj pa pravo oči: oča, esi ote pa eti prste notri dente i rastrgnite. Oča tou včinij a sin je sekero vo vtrgno i tak so oči prsti notri ostali. Zdaj je pravo sin oči: oča, dokeč mi ne povejte, zakaj se vi j joučete, gda meni kriij rej-žete, ne raskolim penja. Ar je očo tak bolelo, mogao je povedati, da ga je vragi dao. Sin zato nikaj ne velij, nego ide k starim popom, šteri so kaj več znali. On je pijta, ka bi si mogao seov zeti, ar ide v pekeo po krstni lijst. Oni so njemi pravli: Gda boš na pouti pa gda de sunce ke dnadi, te ne smiš dale iti, či boš ravno vu vodi, zemi si seov kadilo pa blagoslovleno vodou, pa gda prijdeš k pekli, poškroupi vrata peklenska i okadi je i te ti prinese eden plantavi krstni lijst.
On tak napravi pa odijde. Edno večer, gda je sunce bilou ke dnadi, prišao je k ednoj hiži i tli so touvaji bilij. On ide notri pa prosi edno babo za stan. Ona njemi je pravla: moj dragi, jas vam nemrem dati stana, ar sledi pridejo touvaji domou. Madaj, naš gospodar, bujo je že devedesetdevet glav i zdaj ešče edno išče, da de stou, pa lejko vas buje. A pop njoj velij: ne starajte se nikaj, nego mi dajte edno korito i podveznite na mene eti pod posteljov. Ona je tak napravla. Gda je sledi Madaj domou prišao, pridijavao je vse po hiži i pravo: ti maš eti krščenijka, a ona je pravla: eti je pod koritom eden, proso me
je za stan. Madaj zeme nož pa odpre korito i pravi: odi odi vo. No prvle, nego ga je bujo, pitao ga je, kania ide. On odgovori, da ide v pekeo. Madaj njemi pravi: zdaj ti neščem nikaj, ar ideš v pekeo, nego pogledni tam mojo postelo pa gda boš šou nazaj, te mi povej, a zdaj dobiš eti jesti i stan. On je prenoučo tii pa v gojdno odišao dale. Gda je že dugo odo, prijde k pekli, 011 ide okoli pekla od edni do driijgi vrat i vsaka škropij i kadij. Gda je prišao do deveti vrat, tam je te proso svoj krstni lijst, a nanč eden vrag je nej viipao njemi lijst odnesti, ar gda je nje škropio z blagoslovlenov vodouv, bolelo je ton nje tak, da bi kamenje po nji liijčao. Te so donok prisijlili ednoga planta-voga, da njemi je lijst vo lttčo. Zdaj je pogledno tudi Madaj o vo postelo i ona je bijla napravlena od igeo, kos, brijtv, srpouv i tak dale, gde bi ga visiko nesli pa na posteo piijstili.
Zatim se je obrno nazaj domou i prijde k Madaji. O11 ga včasi prijme i pij ta, kakša je njegova postela. O11 povej, kakšo je vido. Zdaj se je Madaj prestrašo i proso ga je, da bi ga spovidao. O11 ga je spo-vidao a za pokouro njemi je dao, da more k svojemi boti, šterini je ljudij klao, v lampaj po koulini vodou nositi, dokeč de žijv i dokeč se ne prijme te bot. Madaj je zafalo popi na spouvidi i pokouri pa je zatim pop odišao domou. Za sedeli lejt je mogao te pop kak kaplan iti daleč na spouvid. Kak se je pelao na spouvid, vido je edno jablan, na šteroj so lejpa jaboka bila. On povej kočiši, naj ide doli pa naj edno dvoje vtrgne od tej jabok, gde tak dišijo. On je stoupo doli pa šteo vtrgnoti edno, ali je nej mogao, ar je gori skočilo, zatim drujgo, pa ton je tudi nej mogao. Zdaj se je spoumeno pop, da je tou lejko Madajov bot. O11 je tudi s koul doli stoupo i na ednouk vijdi ednoga staroga sejroga možaka, gde z edne jame v lampaj po gouli koulini vodou nese. Kak je Madaj opazo popa, včasi se je ujemi poklono i proso sveto tejlo. Pop ga je prečesto i dale odišao, a Madaj jo mrno.
0 našem literarnem gospodarstvu.
Spisal France Podgomik.
(Dalje.)
®j||ajbolj se nam je razgovarjati o političnih listih, kajti dobro je pre-M.'* udariti, da iz skupnega gibanja narodovega pripada v sedanjej dobi večji del na politične težnje, in najboljše narodove moči se uporabljajo za neizogibni boj, ki ima namen narodu samostojnost in svobodnejše dih anje priboriti in zagotoviti. Zaraditega tudi drugo duševno delovanje razmerno zaostaja; a časopisje med drugo literaturo ne zahteva od naroda samo največ sodelovalcev, ampak razmerno tudi največ materi-jalnih žrtev. Od gmotne primerne ali neugodne organizacije našega časnikarstva zavisni so torej gmotni dohodki tudi za ves drugi del naših literarnih podjetij. Z drugimi besedami, stroški za našo skupno literaturo se dele na dve glavni strani, na stroške za knjige in stroške za časopisje. Med tema dvema deloma ni glede na stroške nikake uzajemnosti ali nikakega soglasja, ampak je primerna podpora za knjige za vi sna od stroškov za časopisje, a ne narobe. Vsled te pristranske zavisnosti moramo si stvar na tanko ogledati.
Slovenski politični listi se po svojej notranjosti še ne dajejo primerjati z listi večjih narodov, in tudi po zvunanjosti ne kažejo enake bogatosti. Omikanec, ki se ne zanima samo za domače, ampak tudi za svetovno gibanje, ne dobi slovenskega lista, ki bi ga bistveno zadovoljil. Še celo za skupne zadeve vseh slovenskih pokrajin so pomanjkljivi, tako da ni možno samo z enim brez škode izhajati. Pokrajinski listi še najbolje zadostujejo svojim dolžnostim; oni listi pa, ki so skupnosti namenjeni, prezro mnogokaj, kar je važno za ves narod, in to je, kakor smo videli, nasledek iz nerednih dopisniških poročil in nedostatnih razprav. V dopolnjenje morajo si pojedini rodoljubi vsaj po en pokrajinski list in po en dnevnik vzdržavati, a vendar so še vedno negotovi, ali zvedo o našem javnem življenji vse, kar je potreba in koristno vedeti. In ker jim za svetovne dogodke, še manj pa za njih pojasnila, ne daje povoljne hrane noben list slovenski, prisiljeni so naročiti se po najmanj še na eden večji list iz tujine, in to vsled naše dosedanje odgoje navadno na nemški časopis. Pri duhovnikih zasledimo navadno dunajski „ Vaterland". pri drugih rodoljubih pa kak nemški, Slovanom vsaj nekoliko pravičnejši list, nego so židovsko - liberalni listi.
Po mestih, trgih in vaseh, kjer so ustanovljene razne bralnice, je položenje ugodnejše, ker dobivajo udje za relativno manjše stroške več
listov in v obče povoljnega berila. Večina naših rodoljubnih omi-kancev pa si vendar sama vzdržuje in mora tudi sama kupovati po več listov. Samo po sebi pa se razumeva, da bi eden in isti rodoljub vseli naših listov stalno ne mogel vzdržavati.
Ako vzamemo, da je na Slovenskem sedaj političnih, gospodarskih in drugovrstnih listov samo petindvajset, pa jih je dejanski črez trideset, in denimo, da bi znašala naročnina poprek za vsak list samo po 4 gld., moral bi dati vsak rodoljub 100 gld. na leto samo za slovensko časopisje. Tudi ko bi druge literature ne potrebovali, ne zmagali bi rodoljubi poprek takih stroškov. Po razmeri poprečnih dohodkov bi se skoro nihče ne mogel v toliko žrtvovati, in poštevati je vendar, da isti naročniki potrebujejo tudi knjig in da tikajo i drugi literarni zavodi na njih vrata. Naj se pa rodoljubi še toliko umikajo časopisju, a vendar morajo, če nočejo zaostajati, razmerno veliko za-nje potrositi in naposled še zadovoljni niso vsled dosedanje časniške osnove v našej domovini.
Še celo psychološko. delujejo naši časniki na bralce neugodno; kajti k ljubil nesolidarnosti lista z listom prinašajo vendar tudi nekaj novic, ktere se v vseli listih izražajo bolj ali manj z istimi besedami in stavki. Lahka radovednost naganja bralca, da navadno tudi take vari-jacije prebira in tako trati čas, ne da bi kaj novega pridobil; a kar je najlepše, on mora prostor, ki ga zaležejo po časniških predelih take malenkostne različice, še drago in po številu naročenih listov po večkrat iste malenkosti plačevati!
Ta uredba ali bolje rečeno, nesrečno dosedanje brezredje preob-klada pojedince s prevelikimi stroški, ne da 1) i posamični časopisi vsled tega dobro izhajali ali da bi celo politično zavest razmer no napredovala. Tako brezredje, ktero se kaže kvarljivo na vse strani, moralo bi pa vendar narod v skupnosti vzdra-miti, da bi delal na to, da se časniki, kakor smo poprej nasvetovali, po številu skrčijo, na znotraj pa v toliko zboljšajo. Tedaj ni samo enotni princip narodovih potreb veljaven povsod, ampak gmotna sila je še bolj mogočen razlog, da zmanjšamo število časnikov.
Pa preidimo dalje do pojasnil o skupnej naročnini na naše časopisje. Vzamimo prejšnjo podlago 25 listov s-poprečnim številom 500 naročnikov za vsak list, pa dobimo 12.500 naročnikov ali bolje naročnin za vse liste skupaj. Naročnina, poprek 4 gld. za vsak list, znaša torej skupnih 50.000 gld. Ako poštevamo družbo sv. Mohorja s poprečnimi 30.000 udi priprostega naroda na leto 1 gld. udnine in skupne stroške vsega naroda za vse druge knjige na 20.000 gld., razvidimo, da izda slovenski narod ravno polovico stroškov literaturi odmerjenih samo za časopisje, /a knjige in časnike bi torej ves narod vsako leto izdal sto tisoč gld. Ko bi poštevali narod s 1 '/., milijonom
duš, prišlo bi po 1 gld. stroškov na 15 duš ali okoli (j nov. na eno slovensko glavo. To res ni veliko, ali vse drugače so dejanske razmere, vsled kterih so eni preobloženi, drugi pa brez vsakega ali neznatnega literarnega davka.
Iz števila naročnin za časopisje je takoj razvidno, da mora manjši del naroda izdajati več za časopisje, nego pa široki del naroda za knjige družbe sv. Mohorja. A pomisliti je, da se nahaja med udi družbe sv. Mohorja večina tudi onih, ki skladajo naročnino za časnike. Potem spada od onih 20.000 gld., ktere smo postavili za vsakoletno plačevanje drugih slovenskih knjig, tudi velik znesek na ramena tistih, ki so med naročniki časnikov in ob enem udje družbe sv. Mohorja. Torej mora en in isti manjši del naroda večji del ali znesek skupnih stroškov za literaturo pokrivati. Zaraditega pride, tudi ko bi skupno svoto smatrali kot razmerno majhno, na pojedinea manjšega dela narodovega že velika teža stroškov, in to breme je toliko očitnejše, potem ko smo dokazali, da je pojedini rodoljub še po na več kot na eden časnik naročen. Odtod pa, da mora eden iu isti pojedinec po več časnikov plačevati, je takoj brez drugega jasno, da med postavljenimi, skupnimi časopisnimi naročninami s številom 12.500 ni v resnici 12.500 dejanskih naročnikov, ampak veliko manj. Ker je računati, daje pojedini rodoljub, ki našo literaturo po časnikih podpira, vsaj na dva časnika naročen, je poštevati samo polovico dejanskih naročnikov med 12.500 naročninami, torej po največ okoli 7 000 dejanskih naročnikov. Po takem pošteva majhni, eden in isti del naroda največji znesek za skupne stroške naše literature, in s tem je dokazano, da mora eden in isti pojedinec preveč izdajati vsako leto za našo literaturo in — kar je tukaj najbolj naglašati — da izda eden in isti pojedinec, ki je itak preobložen od stroškov za podporo skupne literature, največji del teh stroškov za časopisje. Vsled tega ne more isti pojedinec izdati toliko za knjige, kolikor 1»i želel in bi pri drugačnej liter ar nej uredbi tudi mogel izdati. Iz vsega tega je po takem razvidno, kako stroški za časopisje neugodno uplivajo na podporo in kupovanje slovenskih knjig. Ker se pa ti stroški potrosijo po največ za politične iu enake liste, je umevno, da stroški za politično literaturo jemljejo podporo tudi onim književnim proizvodom, ki se pri nas tiskajo po leposlovnih in znanstvenih časopisih. Torej vsa literatura v ožjem pomenu besede trpi pod sedanjim časniškim brez-redjeni. Pa pojdimo dalje k pojasnilom.
Pozabiti ni, da med postavljenimi 7000 dejanskimi časniškimi naročniki ni razmerje enako; kajti eni so naročeni tudi na 5 — 6 in še več domačih časnikov, dočim jih imajo drugi po največ po dva. Vidi se,
fla se pravi rodoljubi v največjej meri žrtvujejo in da se jim prevelika krivica godi, kedar slišijo pritožbe literarnih podjetnikov o premajhnej podpori. Naši računi so tukaj samo poprečni, pa neoporečno za potrebne sklepe veljavni, ker naše razmere v resnici razkrivajo z večjo veljavo, nego vsaktero še toliko natančno številjeuje. Vprašanje pa je zdaj to, ali bi se ne dali naročniki pomnožiti, z druge strani pa preobloženi rodoljubi nekoliko razbremeniti v namen, da bi knjige in v obče literaturo ožjega obsega lažje kupovali.
Preobložencem je možno bremena za časopisje zlajšati samo z reorganizacijo tega časopisja, in sicer tako, da bi eden in isti časnik bolje ustrezal potrebam zavednih rodoljubov, nego zdaj; tedaj samo s tem, da se broj dosedanjih listov skrči na manjše število in da se tako skrčeni listi zboljšajo po notranjej vrednosti. Naročniki se olj enem na podlagi te preustrojbe pomnože; kajti mnogo Slovencev noče listov vzdržavati, ker se jim zde preslabo uredovani in predragi v razmeri z listi drugih sosednjih narodov. Mimogrede bodi zaradi pravičnost omenjeno, da take graje naši leposlovni in znanstveni časopisi ne zaslužijo, in vendar morajo tudi oni zaradi drugih listov škode trpeti. Tedaj tudi dobro blago trpi zaradi slabšega. Zboljšani, recimo na ravnost preustrojeni politični listi bi privabili v večjem številu naročnikov celo iz udov raznih bralnih društev; zakaj poleg tega, da bi še vedno udje bralnicam ostajali, prebirali bi vendar radi kak dober list še tudi sami na svojem domovanji, tedaj se na-nj tudi naročili. Zboljšani listi hi se tudi rajši in bolje shranjevali, ko bi bili na znotraj večje veljave. Malo dobrega gradiva v sedanjih listih je ravno tudi zelo krivo, da se naši časniki uničujejo in razmetavajo po kotih.
Ce pogledamo 7000 časniških in časopisnih naročnikov v razmerji z vsem narodom, recimo kakor poprej, poldrugim milijonom duš, vidimo, da pride na poprečnih 200 duš po eden dejanski naročnik. Tudi se ujema ta številka z dejanskimi razmerami, če se ozremo samo na kraje, kjer je narod že bolj probujen. Na občino, ki šteje 1000 duš, prišlo bi po 5 naročnikov. To bi bilo že jako ugodno. V resnici pa je mnogo, mnogo občin, ki štejejo po največ po enega ali dva novinska naročnika. Zato je pa treba misliti, cla so za ta del toliko ugodnejše razmere po mestih in trgih.
V obče je videti, da bi se dali novinski naročniki v resnici pomnožiti, in naše časopisje ima torej veliko upanja glede na povečanje domačega trga na znotraj. Ali reorganizacija v smislu naših pojasnil in zahtev je prvi uvet ali pogoj za racijonalno zboljšanje na to stran. Enako pa bi se potem tudi specifično knjižni trg na znotraj razširil, kajti kakor dokazano, utegnol bi isti del, ki je preobložen s stroški za časnike, ne samo poslednjim ostati zvest podpornik
za manjše stroške, ampak ravno one zneske, za ktere bi se mu novinski stroški zmanjšali, žrtvoval bi lažje za domače knjige, kterih sedaj kupovati ne more. In ker bi ne bilo vsled izvršene domače organizacije toliko tujih časnikov pojedincem naročati, prišli bi novinski zneski sedaj na tuje poslani več ali manj zopet v podporo domačej knjigi.
Iz vseh teh razlogov je zdaj še očitnejše, kolikega pomena je preustroj našega časnikarstva za razvoj in uspešno delovanje vse naše literature. Knjigam je po tem takem možno naš trg razširiti. Le pošte-vamo ude družbe sv. Mohorja po 30.000 za vsako leto na 1 '/* milijon duš, pride eden ud na 50 duš, tedaj 20 udov na občino po 1000 duš, torej dva novca stroškov na glavo, če se pošteva udiiina po 1 gld. Ker narod na široko ne kupuje drugih knjig, daje v resnici malo za knjige; kar daje za molitvene knjižice in kako enako malenkost, odpade pa v tem, da je med udi družbe sv. Mohorja tudi mnogo omikancev.
Poslednji pa tudi ne izdajejo mnogo za knjige, ker teh se sploh pri nas malo proizvaja vsled premajhne podpore. Gradivo za knjige se sedaj objavlja v naših leposlovnih in znanstvenih časopisih, in samo zaradi slabe dosedanje organizacije je opravičevati, da izhajajo po celi romani v razkosanih odlomkih ali nadaljevanjih za razmerno drago ceno po naših časopisih. Kako se knjige samostojno izdavane slabo kupujejo, vidi se tudi iz tega, da se celo Jurčičeva dela slabo razprodajejo v ponatisih, in najbolj razvidno je to iz razmerno majhnega števila udov, ktere šteje „ Slovenska Matica".
Poslednjemu zavodu ni možno po naših pojasnilih z lahka udnine zvišati, ker so eni in isti rodoljubi z literarnim vsakoletnim davkom preobloženi zavoljo neurejenega časopisja; a drugih udov tudi „Slo-venskej Matici" ni možno pridobiti, ker vidi pri njej vrsta nepo-žrtvovalnih rojakov previsoko udnino za razmerno malo knjig. Tako se sučemo vedno v istem kolobarji in vselej se prikaže posledica, da je vse zlo ležeče v neugodnem gospodarstvu naše skupne literature po največ zakrivila in ga je kriva neurejenost slovenskega novinarstva. Ta krivda pa je velika dovolj, ker škoduje vsemu narodu, in treba je tedaj, da se loti isti narod sam in v skupnosti reorganizacije v našem smislu.
Ali naše kritično presojevanje ni še zadovoljno z dobički, ki bi na podlagi doslej podanih pojasnil narastli; ono hoče še druge nedostatke razkriti. Posebno pokrajinski listi, kterim iz tehtnih razlogov dalje najkrepkejše življenje želimo, so v lmdem položenji nasproti svojim naročnikom, ki se zbirajo iz omikanih in bolj priprosto izobraženih rodoljubov. Glede na to ozirajo se pokrajinski listi v svojih snoveh na obe vrsti naročnikov in tedaj prinašajo eden del gradiva, ktero ugaja samo
omikancem in ktero priprostejši del naročnikov prezira edino le zato, ker ga ne razume, dočim omikanci tudi priprostim bralcem odmerjene snovi, kakor jim drago, ali prebirajo ali pa opuščajo. Vsekakor pa so omikanci na boljšem vsled take osnove.
Poslednja bi bila takoj tudi namenom primernejša, ko bi bili izključno omikancem namenjeni dnevniki bolje urejeni. Mi dopuščamo pokrajinske liste edino v namen, da se p robu j a narod na široko. Torej morajo biti pokrajinski listi tudi napolnjeni samo z gradivom, ki podučuje priprosti narod. Vsled te zahteve mora biti tudi slog pisave narodu popolnoma razumljiv.
Omikanci dotičnih pokrajin se morajo naročiti na liste svojo dežele ne zaradi političnih in drugovrstnih naukov v obliki njim primernih, ampak da pozvedo, kake so vsakočasne razmere v deželi in da ostanejo v ožjej dotiki z narodom dotične dežele. Vse drugo znanje o svojej pokrajini in o vsej ožjej in širjej slovenskej domovini, kakor o zvunanjem svetu, iskati jim je v specifično njim posvečenih listih, tedaj v dnevnikih ali vsled naših zahtev še bolje, v preustrojenem slovenskem dnevniku mi l'%oyj\v. Dnevnik od svoje strani pa so mora zavedati, da samo za naobražence piše, da se torej ravna po odločilnih listih drugih narodov. S tem je na tem mestu za poklicane vse potrebno rečeno, in kar se je v tem oziru doslej grešilo, mora se našim političnim listom odpustiti, ker so bili uredniki in njim odmerjena sopomoč omejeni in so torej storili, kar je le bilo po dosedanjih razmerah možno storiti.
(Dalje pride.)
0 narodnih pesnih koroških Slovencev.
Spisal J. Scheinigg.
(Konec.)
•^/"'onečno moramo izpregovoriti še nekaj besed o uplivanji nemškega ^.•f življa do slovenskega pesništva v narodu. Dokazati pa se bo dalo, da jo tudi nemška pesen koroška marsikaj prevzela od sosedov Slovencev. Kjer se potujči narod, kakor se je zgodilo po Koroškem, tekom več stoletij, zasledovati moreš v običajih, navadah, pesnih itd. ostanke prejšnje narodnosti. To je tako naravno, da ni treba obširnega razlaganja in dokazovanja s primeri. Nemški upliv se kaže najvidnejše v tem, da so poskočnice izpodrinole stare slovenske pesni epiškega značaja. Dandanes vlada po vsem Koroškem štirivrstičnica. Ta pa je pristna last južnonemškega naroda, vzlasti bavarsko-avstrijskega plemena.
Kedar sodimo o tujem uplivu, treba nam je biti opreznim. Slovenska pesen se glasi:
Je pa snoči slanca padla Na zelene travnike, Je vso traveo pomorila Noj vse žlahtne rožice itd.
V nemškej zbirki „I)es Knaben Wunderhorn" beremo to-le narodno pesmico:
Es fiel ein Reif in der Friihlingsnacht, Er fiel auf die zarten Blaubliimelein: Sie sind vervvelket, verdorret!
Kdo bi tajil, da ste si pesmici enaki ko jajce jajcu in vendar ni postala nobena iz druge. Drugače pa bodemo sodili, ako se nahaja taka sličnost v okrožji koroške deželice. Primerimo nekaj Pogatschniggovih s slovenskimi:
Was hilft mar mei Mahnen	Kaku bom jaz siekov
Wann die Sengas nit schneit	K' je kosa topa,
Was hilft mar a Madl	Kaku te bom liibov
Was nit ba mir bleibt.	K' nisi moja.
Mei Vater hat g'sagt.	Moj atoj so djali
I soli bleib'n da z' Haus	Moj sin pojdi spat,
Hab's anderseht vorstand'11	Sem rivaž zastopov
Laf al le Nacht aus.	Pojdi k liibici vas.
Das Ringel is gebrochen,	Je pa rinč'ca zvomlana
Da hast die Triimmer,	Tu maš ti konce,
Die Lieb is schon aus	Boš pa vedov ti triebat
Und i mag die niemer.	Z m'na norce.
Wenn Sonn und Mond steht	Ivedr Žila noj Drava
Und die Welt untergeht,	Nazaj potače,
Und die Drau aufvviirts rinnt,	Boš ti moj šociij
Dann liab i di g'schwind.	Jaz tvoja dakle.
Takih bi našteli lahko celo kopo. Kaj se učimo iz njih? Po Koroškem živita dva naroda v jako tesnej zvezi. Ona občujeta toliko med seboj, da izposojujeta drug od drugega ne samo izrazov, temveč tudi misli celih poskočnic.
Lipa je sveto drevo slovansko. Pod lipo so molili stari Slovani bogovom, pod lipo shajali so se fantje in dekleta in pod lipo je v mo-dernej poskočnici tudi — pretep. Kaj bi bila slovenska narodna pesen brez lipe? Kar je šopek cvetlic brez vonjave. Lipa se je ohranila v narodnej pesni še potem, ko je narod že govoril tuji jezik pozabivši glasove mile materinščine. Ni torej slučajno, da nahajamo v nemških pesmicah pogostoma lipo; preživela je rod slovenski, in sedaj poje nemški fant in deklica:
Bei der Lind'n bin is g'standn Bei der Lind'n šteli is gern, Da kan man wenn's schon windstill is Mei Herzklopfen hern.
ali
Was thust den do draus'n Ban Lind'nbam stehn itd. itd.
Nemški upliv pritiska najmočneje v celovškej okolici, kjer vsaj moški poprek govore oba jezika. Tii se nahaja tudi največ takih po-skočnic, ki imajo nemškim podobno vsebino. Težko jo razločiti, ktera je preje postala, je-li izvirnik slovenski ali nemški. A še tesnejšo vez opazujemo med obema. Pojo se štirivrstičnice na pol nemški, na pol slovenski. V zgled naj stoji ena, Id še pripada starejšim; doma je na Žili:
Das Diendl is aufstanden Je zgodaj v eiikov Sva Hat seliiin Bingel g'funden Na zelienam travnče.
Wen die Leit di wern fragen Kaj boš rož'ce nueava. Must nur lei so sagen Bom pnSele vezava,
Wen die Leit di vvern fragen Cej si dečva bva Must nur lei so sagen Sem rož*ce trgava.
Wen die Leit di wern fragen Kaj bos pušelc nueava Must nur lei so sagen Bom puebči dava ga.
Wen die Leit di wern fragen Cej pa dečva pubča maš Must nur lei so sagen V spodnjih Štajrah je doma.
V novejšem času širijo se pa že gole prestave nemških poskočnic:
Du verbanter Kuku Wia schon sing'n thuest du So schon singst du in Wald Du verfuhrest mi bald.
Ti prpanfš kuku, Kaku pojaS l'pu Tak' pojaš l'pu Da me zmotiš v'hku.
Und i liab di so fest Wia der Bam seine Ast, Wia der Himmel seine Stern Grad so hab i di gern.
Jaz te lubim tako Kakor zvezde nebo, Kakor listje veje Tak jaz lubim tebe.
Nemški upliv se tudi vidi iz tega, da mrgoli po slovenskih poskoč-
nicah nemških besed in izrazov, teh črticah, in dosta jih imamo.
Treba samo brati pesni priobčene
Govoriti bi nam še bilo o napevih. Glede teh smo po slovenskem Koroškem jako na slabem. Razven napevov, koje je nabral Kuhač zopet po Maj arjevem trudu in je objavil v zbirki jugoslovanskih popevek,
nimamo nobenih. A poglejmo na nemške sodeželane. Že dolgo let nabirajo in objavljajo napove nemških poskočnic E. baron Ilerbert. Fr. Decker, J. Herbeck, J. Reiner in dr. Izdali so precejšnje število takih popevek; pred vsemi pa je proslavil nemško narodno pesen Tomaž K ose bat, mož slovenskega rodu iz Vetrinja, ki tudi lastna svoja dela uglasbuje v duhu narodne pesni koroške. Ti vrli možje naj so onim v zgled, ki mislijo, da je smrtni greh baviti se z narodnimi poskočnicami in njihovimi napevi. Eden in isti napev rabi pogostoma nemškim in slovenskim besedam. Naj pokažem samo eden primer. Poskočnici: „Diandle wo hast den dei Kamerle" in slovenska „ Koliedr sem pub'č jas lod'k biv", pojete se z istim napevom; tako je z drugimi. Gotovo se prodaja mnogo napevov za nemško blago, kar je prav za prav last Slovencev. S temi besedami hočemo le glasbene naše strokovnjake opozoriti na napove koroških nar. pesnij, proseč jili, naj nam otmo vsaj to, kar je še vidno našega.
II koncu naj omenim nekaj besed, ki sem je zapisal iz narodnih pesnij. V starih pesnih ohranila se jo marsiktera beseda, ki je v navadnem govoru izginola. Take so: junak, bogrne; dol = dolina: črez tri gore, črez tri dole; ravna = ravnina: še lepši ravna, kjer je pobič doma; pismo: mladi fantje ustajajte, eno pismo si spisajte ; narod navadno govori nemško besedo; polju bi cj = poljubek ima nar. pesen, ljudska govorica si pomaga z glagolom poljubiti. Iz narečnih oblik in izrazov naj se zabeležijo sledeči: al = ali pomeuja čestokrat ako: Al mi tisto kne daste, Iv' mi pri srci leži; bel (izg. b"l) = ali: Rada bi dava En tolar bel dba; postala pa je besedica iz bolj, bolje; za nikalnico u e govori se po Koroškem: kne (kna) = nak ne; mov in movka = domov = domu; poneti = ponehati = pustiti; trečo-bart = tretjobart; anir = ener == nobeden; ta beseda živi še dandanes. Narekoval mi je neki delavec v Borovljah pesen o pijancih, v tej tudi vrstico: Al pijanec anir noče biti. Vprašam ga, kaj pomeni anir, in odgovori mi, da nobeden; in še po drugod se je našla; že brati (izg. ž'brati) — moliti; že Jarnik Etym. str. 218 pečal se je s to čudno besedo in jo razvozlal v: se -f- brati = eolligere. Mislim, da je češkega pokolenja: žebrati, betteln. Stimati = čislati imamo z drugimi vred iz laškega, kakor: kandela, bandera, masa, facanetl itd., ktere so se pri-teplo z vračajočimi se zilskimi vozniki v naš jezik. Gibčnost narodovega govora vidi se iz besed: dekle, deklica, deklič, deklina, dečva; dekva je Magd; vse nahajamo v nar. pesnih. Omeniti jo še, da se rabi dekle vedno v naravnem spolu: moja dakle, pri mojej dakleti jasno je, dakle goljufasta.
O rastlinskem oprašenji.
Spisal M. Cilenšek.
I.
(Tj) azili so poti, po kterili dosezajo rastline glavni svoj namen, namreč V dozorevanje v plod. Iz česa pa nastane plod? No vsak deček nam zna povedati, da jablana poprej cvete, nego se on ozira s svojimi tovariši po rudečem jabolku. Tudi nam na vprašanje, zakaj ni obrodilo drevo, žalostnega obraza odgovarja, cvetje je mraz posmodil, in drugikrat reče morda, „črvi" so je zglodali in uničili. Iz cveta nastane torej plod! Toda cvet je različen, da jako različen, a nekaj ima vendar vsak, in ravno to je bistveno. Nikdo še ni videl plodu iz cvetnega oboda, isto take ne iz čaše ali venca; velika množina jih niti nima. Zavoljo tega so taki cvetovi neznatni, lahko se prezro in često skoro ne vemo, kje bi je iskali. I)asi po bistvenih delih »cvetlicam" enaki, skrivajo se ponižno po drevji in grmovji ter dozore na tihem v plod. Žuželke mnogovrstne cvetlice pohajajoče, ne brigajo se za-nje, navadno je tudi ne vidijo, ampak usedajo se na velikocvetke, ki so jim že iz daljave mamilo.
Ozrimo se na drugo stran! Kar so žuželke cvetlicam, to je veter neznatnim cvetovom. Oba faktorja sta največje važnosti za oprašenje rastlinsko, ktero so vrši po prehodu cvetnega prahu na brazdo. Kje nastane cvetni prah in kaj je brazda? Ako za prve pomladi stresemo na pr. lesko, napolni se v obližji zrak s suhim rumenim prahom, kterega raz naša veter na vse strani, čestokrat prav daleč od rastline. To je cvetni prah. Ako pa opazujemo lesko natančneje, vidimo, da se izpreza iz nitastih, na konceh nekoliko kijastih organov, kterili po osem sedi za vsako lusko pričvrščeno na pecelj. Vsaka taka luska z osmimi prašniki — tako se zovejo nitasti organi — je neznaten cvet, kterili skupnino, na enem peclji nahajajočo se, imenujemo razcvetje, in sicer mačico. Vsak prašnik sestoji iz spodnjega tanšega dela — prašne niti — in iz gornjega debelejšega — prašnice. V tej se narejajo ona lahka in mičkena zrnca, ktera nazivljemo cvetni prah. Dozorelega razpraši veter po zraku, na zadnje pa popada na zemljo, kjer se včasi na nekterih mestih tako obilno nakopiči, da se vidijo tla rumenkasta, in od tod je prazna vera na „žvepleni dež". Po tem soditi, ne imel bi cvetni prah nobenega upliva na plod. A temu ni tako! Brez njega ne nastane nikdar plod, temveč ker se more prašnik samcem v živalstvu primerjati, sluzi tudi njega proizvod — cvetni prah — v fizijološkem oziru sličnini svrham.
1 O žuželkah govorimo pozneje.
Veliko cvetnega prahu pogine brez namena. Ako pa uvažujemo, da eno samo zrnce zadošča, da se prikaže na konci poletja lešnik, ne moremo se odreči prepričanju, da od silne množice vendar nekoliko zrnec dospe na pravo mesto. To mesto je brazda. Vrnimo se torej zopet k leski in opazujmo vejice na tanko in pazljivo. Vzdolž v odstavkih skoro nepravilno razvrščeni stoje dvoji popki. Razlika med njimi je mala, a iz nekterih nekoliko odprtih štrle rudeče niti izmed gornjih lusk. Popki te vrste so cvetni in rudeče niti — brazde, kterih po dve in dve sedite za vsako lusko na debelejšem notranjem konci — plod-nici. Vsaka taka luska z brazdama in plodnico je cvet. Cveti so sicer na istej rastlini, a na raznih mestih, zovejo se enodomni. Iz plodnico razvije se plod, brazde pa končavši svojo ulogo zveno in odpadejo. Na brazdo mora vsaj eno zrno cvetnega prahu pasti, da se more razvijati plodnica.
Brazde imajo pri raznih rastlinah različno obliko; povsod so pa tako ustrojene, da zadržavajo zrnca bodisi po kosmatinah, bodisi po lepljivih tekočinah, ktere same skrgavajo (absondern). Prej ali slej pride vsebina zrnec v dotiko s semenskimi, v plodnici nahajajočimi se popki ter pouzročuje, oplodivši je, nadaljni razvoj. Oprašenje in oplodba sta torej razna pojmova, drug zavisen od drugega.
Kako skrbi priroda za pojedince, zvedeli smo po predstoječem zgledu. Nekaj sličnega dogaja se v naravi tudi v obče. Naša naloga bodi sedaj, č. čitatelje seznaniti z najvažnejšimi naredbami, kterih se priroda poslužuje, da doseza svoj namen. Že gore je bilo omenjeno, da vsak cvet ni cvetlica, da torej ne pohajajo žuželke vseh, temveč da igra pri neznatnih cvetovih veter glavno ulogo. Te naredbe so dvovrstne. Prvič take, ki pospešujejo oprašenje cveta po cvetnem prahu sorodnih rastlin iste vrste, drugič pa take, ki zabranjujejo samolastno oprašenje po cvetnem prahu istega cveta in iste rastline.
Najpoprej se hočemo ukvarjati z naredbami tistih rastlin, kterim veter oprašenje oskrhljuje, in zavoljo tega je imenujemo kratko vetro-cvetke. Te naredbe so:
1. Cvetna doba. Naše vetrocvetke so večinoma mačičarice, na pr. leska, breza, topol, trepetlika, dob, oreh, jelša, bukev itd. Navadno se razvijajo cvetovi pred listjem, tako da so one često že s cvetjem posute, ko še listje v popkih spava. Izjemo delajo samo nektere, ki istočasno zelene in cveto. Navadno cveto že za prve pomladi in veter raznaša na razne strani cvetni prah, kar bi ne bilo možno, ako bi zaradi pre-obilega listja ne mogel stresati prašnic. Cvetni prah bi ostajal po največ na listji in ondi bi poginol; z druge strani pa bi ne mogel do skritih brazd.
2.	Množina cvetnega prahu. Že to, kar je bilo povedano o žvep-lenem deži, more nas prepričati, da vetrocvetke ne štedijo s cvetnim prahom. Tisočkrat več nareja se ga v prašnicah, nego bi ga bilo treba za oprašenje. Seveda veter gospodari hudo, a ravno to ugaja rastlinam z ozirom na bodoči plod.
3.	Kakovost cvetnega prahu. Zrnca cvetnega prahu vetrocvetek so na površji gladka in suha. Kedar ja veter iztrese iz prašnic, osebij o se ter napravljajo prašnate oblačke. Ako bi bila zrnca pa lepljiva, zlepila bi se v večja telesca, in sedaj seveda padla bi lažje na tla. Ker imajo vetrocvetke večinoma enosemenske plodnice, zadošča dostikrat en sam prašek prijezdivši na brazdo na vetra lahkih perotih. Cvetni prah storžnjakov so odlikuje še po posebnej naredbi obstoječej v tem, da dve kožnati, z vzduhom napolnjeni vročici pomnožujete površje in tako po-samna zrna lažja delate.
4.	Nameščaj cvetov in prašnikov. Prašniki, oziroma cveti nahajajo se na rastlini na takih mestih, kjer je veter lahko doseza. Večinoma so vetrocvetke visoka drevesa, kar oprašenje gotovo bolj pospešuje, nego pri pritlikavcih. Ko bi pa priroda tudi za to ne bila skrbela, razpostavila je cvetove vendar tako, da je veter lahko pretresa. V mnogih slučajih je vse razcvetje jako gibljivo, drugje zopet posamezni cveti ali celo pojedini prašniki.
a)	Mačice mačičaric giblje že najslabša sapica na vse strani, in razcvetja vise na tankih nitastih pecljih. Pri nekterih travah so posamezni deli razcvetja — klaski — jako premični. Ako se pri lahkem vetru tudi vse razcvetje ne stresa, treso se klaski, in oblački cvetnega prahu polnijo zrak.
b)	Ivislica, špinača, konoplja in dr. imajo sicer negibljiva razcvetja, a posamni cveti sede na šibkih, tankih in precej dolgih pecljih, ki se zaradi svoje teže obračajo proti tlom in lahko tresejo.
c)	Mnogobrojne vetrocvetke nimajo gibljivih raze vetij in cvetov, a prašniki so jako dolgi in tanki ter vsled težkih prašnic viseči, dasiravno cvet kvišku moli. Takih cvetov prašniki so zmirom daljši od cvetnega ogrinjala. Izvrstni zgledi so nektere trave, na pr. pšenica, rž in dr. Klaski so z rastlino v trdnej zvezi in štrle navzgor, prašniki pa izsto-pivši izmed loput obrnejo se navzdol ter se živahno vihraje kmalu izpraznijo.
5.	Oblika brazd. Navadno so brazde vetrocvetek velike in z dolgimi, često togimi ščetinicami porastene, med kterimi se v zraku plavajoča zrna ujamejo. Najgošče so peresaste, boje pa belkaste ali sive, včasi celo rudeče. Ako so cveti posamični, so njih brazde velike, inače pa majhne in tedaj v ogromnej množini nakopičene. Vedno pa je učinek
22*
ta, da so oskrbi možno obširno površje, kjer potem cvetni prah ostaja. Tudi je že bilo omenjeno, da skrgavajo lepljive tekočine, ki isto tako delujejo.
6.	Nameščaj brazd. V tem oziru velja skoro vse tisto, kar je bilo o prašnikih povedano. Tudi brazda je na rastlini in v cvetu ondi postavljena, kamor cvetni prah lahko dohaja. Daljša je od cvetnega ogrinjala in se prikaže vrhu ali pa ob straneh iz cveta.
7.	Velikost cvetnega ogrinjala. Iz vsega, kar smo do sedaj navedli, mora se posneti, da so cvetna ogrinjala vetrocvetek jako neznatna; kajti ne dostaje jim lepobojnih cvetlic, ampak one imajo navadno samo majhne zelenkaste obode, često nimajo niti teh. Bili bi li prašniki in brazde skriti za čašo in vencem, ne bilo bi vetru možno cvetni prah iztresati in ga donašati na pravo mesto.
Razven navedenih, oprašenje sorodnic iste vrste pospešujočih naprav omeniti nam je še tistih, ktere samolastno oprašenje med cveti tiste rastline zabranjujejo. Najpopolnejša teh naredeb je dvodomnost, vsled ktere so cveti ločeni na prašne in pestične ter se nahajajo na pojedin-kah tiste vrste, na pr. vrba, konoplja itd.
Mnogo je tudi takih, ki imajo sicer popolne ali pa enodomne cvete in ki so zavoljo raznodobnega razcvitanja zavisne od cvetnega prahu sorodnic. Ta naredba obstoji v tem, da se prašniki in brazde iste rastline raznodobno razvijajo. Ako govorimo o razcvitanji, je to pač tako umeti, da se prašnikov prašnice razprezajo in cvetni prah oddajejo, brazde pa istega lahko sprejemajo. Zdaj so prašniki in brazde zreli, a njih doba ne traje dolgo; oni kmalu zveno in posušivši se odpadejo.
Zastran raznodobnosti v razcvitanji moramo razločevati dva načina, a) Prašniki so že zreli, dočim se brazde še niso razvile. Kedar so prašnice izpraznjene in cvetni prah razpršen, razcveto se zadnje. Tako raz-cvitanje zove se moško - žensko, b) Brazde se razcveto pred prašniki. Kedar ti dozore, so one že vele. To je žensko-moško razcvitanje.
Ako bi vse pojedinkc raznodobno razcvitajočih se rastlin istodobno cvetele, izostati bi moralo njih oprašenje. Vsakdo pa ve, da se to ne dogaja; kajti na razvoj rastlinski uplivajo vlaga, solnčna gorkota, kakovost zemlje itd. Med množino sorodnic je gotovo nekoliko takih, ki stoje prve v cvetji, potem pride na vrsto ogromna večina in slednjič je še nekoliko takih, ki so za vsemi zaostale. Kakor za prve, skrbi priroda tudi za repeče, da ne ostajajo brez ploda.
To so poglavitne točke o rastlinskem oprašenji po vetru. Prihodnjič se hočemo seznaniti z onimi naredbami, ki pospešujejo oprašenje po žuželkah, in uverili se bodemo, da je mnenje o samolastnem oprašenji sploh napačno.
Št o, kaj, ča.
Spisal J. Suman.
(Dalje.)
2. Vzamimo zdaj v misel omehčane oblike čbto, česo itd. in glejmo, ali se morda da tu uvrstiti hrvatska besedica ča.
Čb- v besedi čbto primerjajo učenjaki lat. besedi qui-s, qui-d, gr. ti-g, ti, skr. *ki-s v besedi na-ki-s nihče in skr. ki-m kaj; tudi grški lig, ti ima v glasniku t omehčan k.
Od druge strani primerjajo tudi slovensko besedo st, si, se : dne-s, do seh mal, lit. szis, szi z istim korenom ki-, lat. ci-s, gr. (~xei, nem. hi-nnen, hie-r. Omehčanje izvirnega k v s, lit. se in omehčanje v č bilo bi po tem mnenji vzporedno, blizu kakor je grški s-nei-vog in r/g; pra-šalni in oziralni pomen od ene in kazalni pomen od druge strani je na zaimenskih deblih večkrat najti; kazalni pomen je izvirnejši. Če je ta primerjatev istinita, potem sta si zaimena *čb in .Sb izvirno v rodu, kar tukaj na dalje ne moremo zasledovati.
Čb- v besedi čbto stoji tedaj mesto *ki, oziroma b mesto i; zato stavi Miklošič s Schleicherjem vred tudi oblike čb so, čbmu iz *ki-so, *lci-mu na prvo, česo, čemu itd. pa na drugo mesto. Glasnik e v imenovanih oblikah česo, čemu stoji tedaj mesto i in je postal iz i, ki ga ima na pr. Latinec v besedi qui-bus in Grk v besedi ri-v-og. Postal pa je e v omenjenih oblikah po zgledu sličnih zaimenskih sklonov, posebno po sliki zaimena *jb, ja, je, ki je gosto v rabi za-se, v sestavi v besedah moj, tvoj, svoj, naš, vaš, kij j, kaja, ko je in v sestavljene) sklanjatvi določnih prilogov. Pri tej- obilnosti sličnih mehkih sklonov ni čuda, da so tudi skloni besede čbto stopili v njihov sled in se tekom časa zvrgli v isto obliko. To izvršitev hočemo si v primerjalnej sklanjatvi dotičnih zaimen predočiti; primerjamo pa ob enem tudi trdo in mehko sklanjatev dotičnih zaimen:
		Imen.	Tožil.	Rod.	Daj.	Orodn.	Mostu.
trda	sklanj.	moš. ti.	ti.	togo	tomu	tenib	tomb
		sr. to	to	n	H .	»	??
		kt-to	(kogo)	kogo	komu	cenib	komb
melika	M	moš. i iz*jb	i iz*jb	jogo	j emu	imb iz jimb	jemb
		sr. je	je	n	»	» M	»
izvirna		čb-to	čb-to	Čb-SO	čb-mu	čimb	*Čblllb
posneta				če-so	če-mu		čenib
Pred vsem je treba omeniti, da si trda in mehka debla gledč sklanjatve popolnoma odgovarjajo, kakor na pr. mesto : polje ali kakor rabi: konj; celo enako je tudi to : ja, to-go : je-go, to-mu : je-mu itd. Enako tudi to: i vi*ju, iz podstavne oblike *je-s, gr. og iz *joc;, skr. ja-s. 1/. slovanskega stališča zato tudi pišem *jb ne *jz, kajti kakor je v srednjem spolu je : to, t. j. o po glasniku j omehčan v e, enako je tudi v moškem z v i.; Miklošič pišoč *jz ima i v nadomeščenje skr. a, oziroma gr. o i u znači tako namestek pred omehčanjem.
Ce tedaj naša besedica čbto namesto Cb-so, čb-mu, *čb-mu prijema oblike ee-so, ee-mu, če-mb, imamo soditi, da so te oblike mlajše in da so postale po priliki sklonov pri ostalih mehkih deblih v obče navadnih. Tako je jasno, da so te oblike, ki imajo namesto i> v sebi e, mlajše; nasprotna trditev, da so oblike z glasnikom i. mlajše, bila bi nerazumljiva in je protizgodovinska, kajti v najstarejših spisih se nahaja t iu v mlajših je i> vedno redkejši in e navadnejši. Zato imamo v glasniku i. naše besedice prav starinski ostanek. Morda še je oni i besedice vi edini ostanek izvirnega samoglasnika i; kajti veznica či je brž ko ne v zvezi z našim deblom vi- in je postala členec menda vsled nekakega zastarelega sklona, morda tožilnika, v kterem bi bil i, odgovarjajoč kratkemu i drugih indoevropskih jezikov, ohranjen blizu enako, kakor se je ohranil v besedici si, stsl. jesi, gr. ia-ai, skr. asi iz *as-si; glede pomena primeri besede lat, cum, gr. ('ne iu enake. Slednjič je razmera med člencem či in če : če pone, quidnam, morda enako presoditi, kakor smo sodili o razmeri med Cb so in česo. S tem pa ni rečeno, da je naš današnji če, ki ga na zahodu če izgovarjajo, istega izvira.
Se neki drug ostanek naše besedice je jako star; ta ostanek je končnica -so v obliki čb-so. S končnico -go ne vedo učenjaki početi kaj, ker je posamezna prikazen slovanščine; končnico -so pa primerjajo skr. končnici -sja; v besedah skr. ta-sja : stsl. to-go, skr. ka-sja : stsl. ko-go stoji naš -go nasproti skr. končnici -sja; toda beseda čl-so ima še tudi končnico -so : skr. -sja.
Zato je besedica čb-so tudi iz tega stališča prav zanimiva. Ali nekaj nam vendar moti veselje v dragocenosti starinskega ostanka. Ednačba -so — -sja ni prav razumljiva. Recimo, da stoji grški zoio namesto m-aio, skr. ta-sja, got. thi-s; got. žen. tlii-zos, skr. žen. ta-sjas; slov. podstavna oblika je *ki-sja, iz nje čb-so.
Nerazumljivo je pri tem, kako se jej izgubil; glasniška postava bi namreč bila, da daje *sja v slovenskem *sjo : *so : *se, a ne so. Recimo, da se je j izgubil v glasniku s in da imamo v glasniku s iskati nekak omehčan s, ki se ima primerjati glasniku s nadomestujočemu skr.
na pr. deseti. : skr. dacjan, iu tak s nahajamo v besedicah .sl. si, se in «bSb, vlsa, vbse (ne fbsoj; vendar nam še ostane nerazumljivo, kako je bilo mogoče, da je ostal o in se ne omehčal tudi v e, kakor v besedici vbse. Morda se imamo pri tej besedici tolažiti s tem, da rečemo : o je ostanek iz one dobe, v kterej se še ni mehčanje vršilo. Da mehčanje ni bilo sploh v navadi, je jasno; treba nam le pomisliti, kako se na pr. a drži po mehkih soglasnikih, na pr. pištj, (nsl. pišem); zato imenovalnik moj, moje, moja in tožilnik moj, moje in ženski mojq. Po tej prikazni sodečemu je jasno, da se je mehčanje glasnika o v e po nebnikih uvedlo v slovanskih jezikih še le po ustanovljenji nosnikov; kajti če bi mehčanje bilo že pred ustanovljenjem nosnikov, imele bi oblike hvaljsj (hvalim) in hval^tb (hvale) eno iu isto lice ter se glasile *hvalj(j in *hvalj(jtb, moje in *moje namesto mojq,.
Tako sega tedaj oblika čbso morda v ono dobo nazaj, v kterej še tudi slovanski jezik mehčanja ni poznal, in bi bila ostanek iz one dobe. Vsekako je prikazen zanimiva, kajti vsa ostala zaimena in po njih današnji prilogi imajo končnico -<jo. Po vsem tem je tedaj beseda čb so prav stara in tako tudi naš nsl. rodilnik česa, dasi ima ta besedica že uniformovano končnico na a : česa, kakor koga iz kogo, morda po slilci raba. Pri tej starosti besede se tudi ni čuditi, da se je pomen končnice -so deloma izgubil in se jej z nova priklenola navadna končnica -(jo : čbso-go in pozneje tudi ostale sklonske končnice.
Idočemu k poskušenej razlagi besedice ča treba je pred vsem opomniti, da se menja ča z oblikama čo in če. Slične oblike imajo tudi drugi slovanski jeziki. Hočem te oblike po Miklošičevej slovnici sestaviti, in sicer v dopolnitev tudi zaimena nedoločna in nikalna moškega in srednjega spola z rodilnikom vred:
o?
C o. d?
er	o
O	tr
- OS	p-
B & O	O
5 s?-	N'
g .0 g	cd
Cz Ci cs C2
O 1 13*
O i
	tr*		tr		a<	0
C+-	r-K <2.	C5	S"	o< (t)	0"	CSJ
•V		•-0	C/3	S3* 0	o< 0	0 1 0
o
SV o
o
tT o o g"
o o
8= W
o:< n o« o
O. sr CD O
fcr
o cr.< Ot
o
CD
O«

O.O
O
P
& O p
			T?
S	B.	0	0 05
pr 0	T.	Cf3 5=	0
			cz:«
0	P? a.		
			?r
		cd	
	O	r. P	
	cc<		
	o«		
	0		
	'/.<		
	0		
g"
<j5 S.
r* T*
CC C*-
O O
P
P	S
CD •	CD*
s»r	S.
o	tr
OCJ
o
» 2

y p g* &
p	p
CDs	CDs
cd
tr	o
2. H.
cd cd*
sr >»r
o
<*S
o
s p a e:
>7* p*	ST
O*	0
p	p
cr<	cc<
S'	0
CD	o
P P
£3 P
fR (t> S* f
cs< 0<
CD g" CD CD CD K. ~ o- o< r< o O CD o« (3* tr O o o
P p
p	eu
g	«2-CD
t3	»	3 g
0	<§	i
P	o	o
o
S 3
P P C P
S* S-
O pr crcj e*-
rs-
g"sr
p p
0Q O
2.	2.
C5<"	Oi"
CD	O
P"*
0Q O P
p p
p p p Er Sr
B 2. P ?r
tr tr O Cf?
p p
tr a;
2. 2.
p
2. 2.
O." O«
m?
o
p	p pr s*r
& S-
o
p p
M ^
tr o
p p
<-< M
o< o<
p p
Sr
p. p
B» £<' P o
2. 2.
0<	iX<
O
g	®
2. p
p p
g. «2. S?
p p p
p P
s: g $ S.
p p p P
p p
p P
cr? p



Iz vseli teh obilnih oblik se dajo izločiti oblike postale iz pod-stave a) ki, b) čb, c) čbto.
a) Na podstavno obliko kz gredo razven besede kzto, Teto, kdo, ki je sestavljena iz ln- in to, vsi njeni skloni; na dalje nešto in što — kdo-, srb.-hrv. tko je prestavljen /do, ko je iz t ko. Tudi Malorusi govorijo cJdo namesto leto, enako gornji iti spodnji Sorbi; prvi še chto dalje pre-menjajo v što, kakor štirski Dolanjci govoreči što namesto kdo : što to pravi? primeri štela sem = hotela sem, icli vvollte, in maloruski sceš, Miklošič III.2 451. V tej novejšej glasniškej postavi, po kterej je što postal iz kto, ponavlja se, če se ne motim, ona ista prikazen, po kterej imamo v stsl. noštb : lit. naktis, lat. noeti-, nem. nacht, got. nahti-, skr. nakti.
h) Na podstavno obliko čb gredo besede : nsl. nič iz ni-čb, srb. nič, malorus. nyč, slovaški nič, spodnje-sorbski nic. Po mojem mnenji gre semkaj tudi češki iii poljski nic, ki ima v rodilniku ničeho, oziroma niezego; oblika nic pa je potvorjena po uplivu besede co in neco ter stoji namesto nič, oziroma nicz; zato češki glagol sničiti. Na dalje spadajo sem vsi ostali skloni razven imenovalnika, oziroma tožilnika izmed onih slovanskih besed, ki pomenijo kaj, nekaj, nič; besede čbto, što pa so sestavljene, ker imajo zaime -to pristavljeno. Slednjič gredo sem besede češke : zač iz za-čb, proč; srb. zač iz za-čb, nač; poljske : nacz iz na-čb, ocz, pocz; spodnje-sorbske : voc iz vo-čb po tamošnjih glas-niških pravilih, prim. loeyš in liaš vlačiti, Miklošič 1.2 578. Po sliki sklanjatve i, ja, je stoji staročeski če in začes, pročež za stsl. *čb, *za-čb-že, *pro-čb-že itd.
c) Ne glede na izvir in sestavo se je oblika čbto, oziroma što porabila kot novo deblo v tvoritev novih besed; take nove besede so besede : ništb, ništavi, ništevati, ništent, ništeta itd.; tedaj je srb. ništiti: nsl. ničiti = ništo : nič.
(Koncc pride.)
f Nikolaj Ivanovič Kostomarov.
(Travno ko so je slavila tisočletnica Metodijeva (1U. aprila), umrl je v
1'etrogradu Nikolaj Ivanovič Kostomarov, glasovit ruski historik in pisatelj. On je bil član mnogih učenih društev, pa tudi od 24. okt. 1870 jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu. Ker je na ta način v bližujej dotiki z Jugoslovani, je vredno, da objavimo nekoliko črtic iz njegovega življenja in delovanja na književnem polji.
Nikolaj Ivanovič Kostomarov se je narodil 1. 1817. v vasi Jura-sovskej v ostrogoškem okrožji voroneške gubernije v južnej Rusiji. Oče mu je bil dvorjanin (plemenitaš). Ko je mali Nikolaj odrastel, poslal ga je oče v Moskvo, da se tamkaj naobrazi v zasebnej šoli (pension), kakor je bila takrat sploh navada pri odličnejših stanovih v Rusiji. Ko je pa njegovega očeta zadela tragična smrt, bil je namreč ubit od podložnikov svojih, vzela je mati mladega sina iz Moskve ter ga poslala v bližnji Voronež (50.000 prebivalcev) na nauke. Tukaj je izvršil štirirazredno gymuasijo z dobrim uspehom ter po tadanjem systemu prestopil 1. 1833. stoprav 16 let star na harkovsko vseučilišče (Harkov v sosednjej jugo-zapadnej guberniji s 85.000 prebivalci) v filološko - historični fakultet (današnji filosofiški), ki je takrat imel tri razrede. L. 1836. je dokončal tečaj vseučiliščni s pravom pravega dijaka z navadnimi izpiti, a 1. 1837. dobi po strogem izpitu diplomo kandidata ter bi se imel tako še pripravljati za učitelja, kakor se je bil s početka namenil. Ali namesto te« a odločil se je za vojaško službo v kinburnskej polkovniji, ki je takrat bila nameščena v njegovem rojstnem kraji ostrogoškem, ter postane junker. Ali že črez mesec dnij pokazal se je nesposobnim za vojaško službo, ker se je preveč zadolbel v spise ostrogoškega arhiva. Od tega časa se je posvetil povestnici ter se začel pripravljati za izpit magistra historičnih znanostij. Zato je napisal dissertacijo: „0 značenji erkvene unije v zapadnej Rusiji".1 Dan razprave je bil že napovedan (2. aprila 1842), ali zopet odložen, ker se je imel njegov spis po zahtevanji škofa Inocenta Borisova poprej pregledati. Razprava se pošlje na razsodbo ministru narodne prosvete grofu Uvarovu,2 ki jo izroči na oceno histo-riku J. Ustrjalovu. Ali le-tii je dal o njej tako mnenje, da so bili vsi eksemplari spaljeni, a Kostomarovu se je javilo, naj si izbere in napiše kakšno drugo razpravo. Vsled tega ga je začela sumničiti i crkvena in politična oblast, in Kostomarov ni imel od tega časa miru, dokler je
1 Glej o tej uniji mojo razpravo »Litovska unija". Slovenski Narod, št. '21—22. leta 1878.
- Kres V., str. 265—266.
živel car Nikolaj. Vendar pa je dobil mesto podnadzornika radi pomanjkanja sposobnih ljudi j na liarkovskem vseučilišči, kjer je začel pisati novo dissertaeijo: „ O historičnem zuačenji narodne ruske poezijo". Leta 1844. objavil je sijajno svojo dissertaeijo, in neki harkovski vseučiliščni profesorji so mu že opredelili stolico za histerijo, kajti izbor je zavisel od profesorskega zbora; ali drugi so se temu hudo protivili trdeči, da je on preveč Malorus. To sumničenje je Kostomarovu močno škodovalo, in on je radi tega veliko trpel in še bil celo nekaj časa zaprt. Da morijo č. čitatelji te odnošaje bolje razumeti, potrebno je, da jih tukaj v kratkem navedemo.
Misli se, da niso velike ideje francoske revolucije imele v Rusiji sploh nobenega upliva, ali temu ni tako. V tistem času, ko se je francoska narodna ideja začela širiti med Nemci, Magyari in Italijani, ob enem s hrvatskim in slovenskim ilirizmoni in narodnim probujenjem med Cehi in Slovaki, v tistej dobi ravno okoli 1 1840. začeli so neki mladi ljudje širiti v južnozapadnej Rusiji idejo maloruske narodnosti in slovanske konfederacije po primeru Severne Amerike s francoskimi svobo-štinaini. Maloruska književnost za narod od 18 — 20 milijonov imela bi se razvi jati v posebnem narodno - kijevsko - poltavsko - liarkovskem narečji, a ne v gališkem, kakor so to mnogi v Lvovu zahtevali. S knjigo je pa kaj rada zjedinjena i politika. To je povsod, in tako je bilo tudi pri ukrajuotilili (jugozapadna Rusija se zove Ukrajna). Njihov ideal je velika slovanska konfederacija, v kterej bi imela Ukrajna posebno auto-nomijo na čelu z atamanom ali lietmanoin (poglavar politični in vojaški kakor poprej hrvatski bani). Da je car Nikolaj kot strog absolutist z vso strogostjo preganjal ukrajnotile, kakor tudi vsako drugo svobodno gibanje, je znano; pa tudi celo oni, ki so skladali pesni v maloruskem narečji, niso imeli miru pred redarstvom. Radi tega so morali mnogi inaloruski talenti propasti ali ostati pozabljeni, ali pa pisati v velikoruskeni narečji, kar so tudi mnogi storili. A med njimi sta najglasovi te jša pesnik Gogol in historik Kostomarov. Pokojni Kostomarov pa je v zadnjih 10—15 letih uvidel ter tudi trdil, da se ne more maloruska književnost poleg veliko-ruske razvijati, a še lnanje je mogoče v politiki nekako neodvisnost od ostale Rusije doseči. In prav je imel v vsakem pogledu, posebno pa v književnem; kajti zdaj se piše v velikoruskeni narečji za 60 milijonov Rusov, kar je za razvitek literature od velike važnosti.
Ker ni dobil Kostomarov stolice na liarkovskem vseučilišči, poda se v Kijev (130.000 preb.), od koder je bil poslan za starega učitelja rovenske gyninasije (Rovno je okrožno mesto v volinskej guberniji, ki meji z Galicijo). Tamkaj je ostal leto dnij. Ta čas je upotrebil za nekoliko izletov v historično važna mesta volinske gubernije, kjer je nabral mnogo narodnih pesnij, ktere je kasneje tiskal I). A. Mordovcev v maloruskem
literarnem zborniku še le za Aleksandra 11. 1. 1859. Sledečega leta je bil prestavljen na prvo kijevsko gymnasijo, a 1. 1840. enoglasno izbran za profesorja ruske povestnice na vseučilišči v Kijevu. Isto leto je izdal „Slavjansko niythologijo". Ali kar se je dolgo snovalo proti njemu, to se je 1. 1847. tudi izvedlo. Bil je namreč s Sevčenkom, Kulis eni in A. V. Markevičem ujet ter poslan v Petrograd kot nevaren človek, ki niladež z maloruskimi idejami kvari. Leto dnij se je mučil v temnici, dokler niso vse preiskali ter ga spoznali nedolžnim. Ali nazaj v Kijev ga niso poslali, nego na dolnjo Volgo v Saratov, kjer je živel pod redar-stvenim nadzorom in ob enem mu je bilo tudi zabranjeno predavati in svoja dela tiskati. V Saratovu je opravljal mehanično službo prevodnika pri gubernskej upravi kot navadni činovnik. Potem so mu poverili statistični oddelek. On se je pa vendar še zraven tega bavil z ethnograf-skimi študijami ter je nabral mnogo narodnih pesnij, ki so pa prišle na svetlo še le 1. 1861. v „Letopisih ruske literature" N. S. Tihonravova,
Ko je umrl car Nikolaj (1. 1856) in stopil na prestolje blagi Aleksander II., začela se je druga in nova doba v življenji Kostoma-rova. Od leta 1836—1856., tedaj celih 20 let, preživel je v strahu, sumničenji in preganjanji pod nadzorom redarstvenim, a bil je vendar tako miren in pohleven, kakor malokdo. Mnogi prijatelji so se ga ogibali, ker se je vsak bal sunrnje in —- Sibirije. L. 1856. pa je vse to prenehalo in dozvoljeno mu je bilo tiskati svoja dela in sestavke. Leta 1857. izdal je v „Otečestvenih zapiskih" atamana Bogdana Hmelnickega ki je v polovici 17. stoletja odpadel z ukrajinskimi pravoslavnimi Kozaki od Poljske ter prestopil k čaru Alekseju, očetu Petra Velikega, ter s tem pouzročil najprvo delitev Poljske. Bogdan Hmelnicki je še dandanes pri Malorusilr v spominu in mnogim tudi ideal autonomije pod ruskim žezlonr. Ni tedaj čudiro, da je tudi Kostomarov prvo svojo razpravo s tem junakom začel; saj je bil tudi s početka sam, kakor smo videli, za to idejo zavzet. Kasneje so sledile druge prekrasne monografije iz važnejše dobe ruske historije v debelih 15 zvezkih. Med temi tudi buna Stenka Kazina2 (1669—1671), tega ruskega Matije Gubca, proti očetu Petra Velikega, caru Alekseju. Važna je tudi razprava o patrijarliu Nikonu3 (1652—1666, f 1681), ki je popravil crkvene ruske knjige, ali s tem pouzročil tudi razkol v crkvi. Pravoslavni so sprejeli popravljene knjige, a staroobrednici, zdaj imenovani razkolnici, ostali so do dandanes pri pokvarjenih knjigah in obredih. Opisal je Kostomarov
1	Glej mojo razpravo: „13ogdan Hmelnicki". Slovenski Narod, leta 1875, štev. 263—67.
2	„Stenka Eazin". Slovenski Narod, 1. 1876, štev. 1—2.
3	„Patrijarli Nikon". Slovenec, 1. 1878, štev. 124—126, 12<J
tudi Jurja Križaniča (1G17 — 1676?)glasovitega Hrvata, ki se je prvi med Slovani mnogo trudil o duševnem zjedinjenji vseh Slovanov.
Leta 1858. je Kostomarov potoval po inozemstvu: po Švedskej, Nemškem, Avstriji, Italiji in Francoskem. A ko se je povrnol, prevzel je mesto izvoditelja saratovskega odbora za poboljšanje stanja kmetov podložnih grajščakom ter je bil na ta način sodelavec velikega dela o osvobojenji kmetov. V tem času so ga poklicali v Petrograd, da prevzame stolico ruske historije na vseučilišči, kar je tudi storil 1. 1858., ko je bil od cara pomiloščen ter mu je bilo zopet dovoljeno mladež podu-čcvati. Kar mu je preostajalo prostega časa, upotrebljeval ga je na obiskavanje historičnih mest ter je v raznih časopisih napisal mnogo-brojnih člankov in razprav. liil je tudi član arheološkega društva ter je zastopal južno in jugozapadno Rusijo v arheoloških zadevah. Večkrat so ga zvali na kijevsko in harkovsko vseučilišče, češ da zapusti Petrograd, pa da tukaj med svojimi prevzame stolico ruske povestnice ; ali on ni hotel zapustiti Potrograda zaradi knjižnice, ktere je potreboval pri svojih preiskavanjih.
Kostomarov se je pojavil na književnem polji še pred 1. 1840., ko je izdal pod pseudonymom Jeremije Halke „Ukrajinske balade" in dramatično delo „Sava Calyj"; k temu „Perejaslavskaja nič" (noč), potem iz P>yrona prevod „Zidovske melodije". Vse to je izdal 1. 1875. pod naslovom: „Zbirnik tvoriv Jeremije Halke". Vseh njegovih del, romanov, novel in pesnij nekaj izvirnih, nekaj prevedenih in narodnih, je dobrih 40 zvezkov, od kterih je 15 zvezkov monografij in 6 zvezkov „ Ruske historije v žizneopisanijah eja glavnejših dejatelej". Ko sem leta 1873. prvi zvezek te historije v roko dobil ter ga pročital, čakal sem težko drugih zvezkov, tako se mi je omilil način njegovega pripovedovanja. Moram reči, da v ogromnej historičnej literaturi nisem našel v nobenem jeziku tako lepili in jezgrovitih razprav, kakor so Kostomarove, od kterih sem jih nekoliko tudi na slovenski jezik preložil2.
Kostomarova historična dela se v Rusiji prav rada čitajo ter so mnoga že po več izdanj doživela. Posebno važna je njegova razprava o hetmanu Mazepi in Mazepincih za Petra Velikega. Tudi med belle-tristi je on močno priljubljen ter ga občinstvo rado čita. Vrh tega pa je napisal črez sto razprav in kritičnih recensij v raznih časopisih. S
1	»Juri Križani«". Letopis Matice Slovenske. 1880, str. i)8—121.
2	V različnih tečajih »Zore", »Slovenskega Naroda" in »Slovenca" nahajajo se sledeči prevodi: Prepodobni Feodozij Pečerskij, Knez Vladimir Monomah, Knez Andrej Bogoljubskij, Prepodobni Sergij, Solovecki Oudotvorci, Sibirski raziskovalci, Hostovski mitropolit Dimitrij Tuptalo in že poprej navedeni Juri Križanič.
početka je pisal pod pseudonymom Halke, a na zadnje pod imenom Bogučarova v „Novoe Vreme". Skoro neverjetno je, da je mogel toliko napisati pri tako raznih in tolikih zaprekah in neugodnostih, ali on je dneve in noči preživel pri knjigah in v knjižnicah. Bil je mož blagega značaja in posebno dobrega srca ter so ga spoštovali celo ukrajinski kmetje, ki sicer panu (gospodu) ne verujejo radi. On je imel v svojem rojstnem kraji posestvo, kamor je rad zahajal zadnja leta na ort poči nek med svoje ljudi; ali huda bolezen, ki ga je več let mučila, vzela ga je v 68. letu njegove starosti. Večen mu spomin!	J. Stel-lana.
Drobnosti.
Ljudska knjižnica. Snopič 7. 8. i). V teli zvezkih beremo na str. 3i>5—412 zgodovinsko povest iz šestnajstega stoletja, Salvijan, kte.o je prosto predelal ali posnel II. Maj ar. Dejanje se vrši na francoskih tleh. Na str. 412—11S nahaja se povest: Za očin dom, ktero je češki spisal Alojzij Jirasek, poslovenil pa J. Sat ti er. Tej sledi na str. 448—493 „Mati in sin", češki spisal Vaclav Štulc, preložil Leop. Gorenjoc-Podgoričan. V 9. snop. je povest iz časov grške ustaje, S o tir, ktero jo prevel H. Maj ar (str. 497—542), in prosto i/, nemškega preložena povestica: „Grof Rnginski". Ljud. knjižnica stane za četrt leta le 48 nov., za celo leto 1 gld. 70 nov. Posamezni snopiči se dobivajo s poštnino vred po S n., brez poštnine po (i n. v Leonovej tiskarni v Mariboru.
Narodna biblioteka Krajceva. V snop. 13—1(!. je ponatisncna „Dabica", obrazi i/, živenja na kmetih". Spisala po češki Bo žen a Nenicova, poslovenil France Cegnar. Str. 313 v 12". I,. 18G2. prišla je „Babica" v Cegnarjevem prevodu prvikrat na svetlo v „Cvetji", ktero je izdajal nepozabljivi naš Anton Janežič. Hitro se je bilo to berilo priljubilo slovenskemu svetu, in odobravati moramo ukrep, da so se ti obrazi na kmetih z nova ponatisnoli. — Snopič 17. str. 78 podaje nam „Senilia", poezije v prozi Ivana S. Turgenjeva, ktere je prevel Aleksander Hudovernik Nekteri zgledi teh kratkih slik, prilik in pesmic v prozaiškej obliki so že znani našemu razumništvu tudi v slovenskem prevodu (v Kresu in Zvonu). Prepričani smo, da bode vsak, kdor je te majhne umotvore le količkaj pogledal, rad segel po slovenskem pre vodu in jih večkrat čital. Ivrajčeva biblioteka zaslužuje vso pozornost našega lazum-ništva, osobito pa naše mladine. Cena vsakemu snopiču je 15 nov., papir in tisk sta prav lična, in sploh je celo podjetje vsega priporočila vredno. Na narod. hibi. se naročaje pri izdajatelji, tiskarji J. Krajci v Novem mostu.
Spisi Krištofa Šmida. VI. zvezek. „Ferdinand. Oudapolno življenje mladega šp.tujskega grofica." Poslovenil I'. Florentin Hrovat. V Novomestu 1884. Tiskal in založil ,1. Krajec. Str. l ili v mul. 8". — Večkrat smo že imeli prilike naznanjati naše j učečoj se mladini, da izhajajo spisi Krištofa Šmida v slovenskem prevodu. Do zdaj so prišli že na svetlo: Ljudevit Hrastar in Golobček v L, Jozafat, kraljevič Indije v II., Pridni Janezek in hudobni Mihec v 111., Kanarček, Kresnica in Kapelica v gozdu v IV., Slavček in Nema deklica v V. zvezku. Vsaka knjižica stane po 20—10 nov. in je vredna, da si jo naša mladež omisli. Prevode oskrbljujeta čč. gg. P. H. Sattner in prof. P. Fl. Hrovat, in sicer \ lepem, lahko umljivem jeziku.
Pridiga o evangeljskih nasvetih. Pri novi sveti raeši častitega P. Leopolda Napotnika R. S. B. dne 28 decembra 1884 v Konjicah govoril Mihael Napotnik. V Mariboru 1885. Založil pisatelj. Tiskal Janez Leon. Str. 22 v 8°. — Ta svoj slavnostni govor poklanja častiti gosp. pisatelj, sedaj vodja višjega duhovskega izobraževališča na Dunaji, širjemu krogu slovenskega občinstva v posebnem ponatisu. Ta govor zaslužuje po svojej vsebini in razvrstitvi, kakor po gladkosti jezikovej, da se reši pozabljivosti.
Prinos k naglasu u novoj slovenštini. Napisao M. Valjavec. (Preštampano iz I,XXI., LXX1II. i LXXIV. knjige Rada jugoslavenske akademije znanosti i umjet-nosti.) U Zagrebu. Tiskom Dioničke tiskare. 1885. Str. 204 v 8°. — V tej razpravi nadaljuje učeni naš rojak in sotrudnik g. prof. M. Valjavec svoje preiskavanje o slovenskem naglasu. Cela ta knjiga govori o glagolih, „kojim se infinitivna osnova završuje na a". Preiskuje se tedaj peta vrsta našega glagola po naglasu, kako so ga rabili starejši pisatelji v kranjskej, ogerskej in kajkavskej slovenščini. Večkrat smo že v poročilu o hrvatskej književnosti omenjali trndapolnih preiskav Valjavčevih o slovenskem naglasu. Zdaj je to delo že narastlo na sedem knjig. Od leta 1878. objavlja jugoslovanska akademija Valjavčeve študije o naglasu našega jezika, in Slovenci jej moramo biti jako hvaležni, da spravlja tako gradivo na dan; kajti s svojimi gmotnimi močmi ne mogli bi mi sami kaj takega po tisku spraviti med svet. Prva knjiga (1878) govori o naglasu a-deklinaeijc na straneh 174, druga (1878) o naglasu 1,-deklinacije na str. 2;)0, tretja (1881) na str. 142 o besedah srednjega spola, četrta (1882) obsega na str. lili naglas o samostalnikih ženskega roda na soglas-nikc (t-deklinacije), peta (1883) podaje naglas glagolskih osnov s presentnim nastavkom e in o na str. 140, šesta (1883) razpravlja osnove s presentnim nastavkom je (jo) na str. 124 in sedma (1835) obsega na str. 204 glagolske osnove na a. Vsak kdor ve, kako težavna so pri nas strogo filološka razpravljanja, občuduje vztrajno delovanje našega rojaka. Presrčno želimo, da bi dognal konec slovenskemu naglasu in nam naposled na podlagi svojih razprav spisal praktični na vod, kako naj naglašujemo pismeni jezik naš. G. ravnatelj J. Šuman je že to deloma poskusil v svojej slovnici za srednje šole, in upati je, da bode Valjavčev trud konečno venčalo dosledno nagla-ševanje v pismenej našej slovenščini.
Priručni rječnik sveobčcga znanja ili mala hrvatska enciklopedija. Obradjuju dr. Ivan Zocli i Josip Mencin uz sudjelovanje i pripomoč mnogih književnika. U Osieku 1885. Tiskom i nakladom Dragutina Laubnera, Zvez. 1. str. 48 v vel. 8". po 40 nov. — Tukaj naznanjamo važno delo /. i nas Jugoslovane. Izhajati je jel »Priročni rečnik" ali takozvana hrvatska (zakaj ne jugoslovanska) enciklopedija. Celo delo ne bode baje prekoračilo obsega šestih knjig, vsaka knjiga obstoječa iz 12—15 zv., vsak po 3—3'/o pole obsegajoč. Ves rečnik bode sodržaval okoli 60.000 člankov, na kratko in točno izdelanih. To podjetje ima tudi za nas veliko važnost. Ker je nam Slovencem neinožno izdati brez gmotne škodo tako delo, popriiniino se imenovanega priročnega rečnika, sodelujmo in opišimo v njem one reči točno in vestno, ki se tičejo nas Slovencev. Seveda moramo tudi potem gmotno to podjetje sami podpirati in mu naročnikov kolikor mogoče pridobiti; saj se menda vendar ni bati, da bi jezik, v kte-rem j0 rečnik pisan, oviral ta namen. Želeti pa je, da se rečnik ozira na, zemlje slovanske in nas o njih vsestranski bolje poduči, nego nemške slične enciklopedije. Skoda pa je, da pogrešamo v tem delu slike, ki so v takih rečnikih potrebne in ki dičijo v velikej meri inostranska enaka podjetja. Slov. razumništvo opozorimo na to novo delo in mu ga priporočamo. Kakor prvi zvezek kaže, bode rečnik zelo rabljiv in nam deloma nadomestoval nemške enciklopedije. Vsi dopisi, novci itd. naj ::e pošiljajo opravništru »priročnega rječnika" v Osieku, gor. grad, kapucinska ulica br. 6.
Xaprej zastava Slave! Dne 10. maja t. 1. preteklo je petindvajset let, odkar je uglasbil slavni naš rojak, Davorin Jenko, himno slovensko: Naprej zastava Slave! Po vsem slovanskem svetu se poje sedaj naš »Naprej" in njega glasovi se bodo v kratkem udomačili tudi na albionskih otokih. Anglež Alfred L. Hardy, ki nam je znan po svojih spisih v »Slovanskem Sborniku", in naš rojak in sotrudnik Andrej Jurtela, sedaj v Petrogradu, presadila sta našo glasbeno cvetlico na angleška tla in tako častno proslavila petindvajsetletnih slovenske himne. Naslov angleške izdaje se glasi: Naprei zastava Slavo! (With Slava's banner, forvvards!) the Slovenian National March, or Patriotic Chant of the Slovenes, the South-Slavonic people of the province* of Carniola, Carinthia, Styria, and Istria, &c, in the Austrian Empire. The Music by the Slovenian composor Davorin Jenko: The Words by the Slovenian poet Simon Jenko. Re-arranged as a solo for the Pianoforte; with interlinear English version by Andrej Jurtela and Alfred L. Hardy. London 1885. Str. 5. — V proslavljenje imenovane petindvajsetletnice prinesel je illustrovani list »Slovan" v svojej zadnjej številki dobro izdelano sliko Davorina Jenka, kratek životopis in oceno njegovih umotvorov. Veseli nas, da kaže občinstvo vsaj nekaj onega navdušenja za svojega umetnika, ktero slavljenec v tolikej meri že dolgo zaslužuje.
Vseslovanska biblioteka. Število tako imenovanih »bibliotek", kterih imajo Čehi mnogo (na pr. »Salonni biblioteka", »Kabinetni knihovna", »Ottova lacina kni-hovna narodni", »Narodni biblioteka itd.) pomnožilo se je lani z novo, z »vseslovan-sko" po neumorno slovstveno delujočem P. Vymazalu v Brnu, kteri nas je pred kratkim razveselil s slovensko slovnico v češkem jeziku. Do zdaj sta prišla dva zvezka na svetlo. Prvi ima naslov: „Počatky slovanštini (de vi t i reči spisovnvrh) a 1 i t e vš t iny" (v Brno. Nakladem českeho knihkupectvi J. Barvice, 1884, 110 str., 8°) in je posvečen: »Našim studentum". V tem razlaga g. pisatelj kratko in jedernato oblike in glavne posebnosti vseh slovanskih jezikov razven češčine in pridava kratko berilo. Jeziki so tako razvrščeni: Staroslovenski, ruski, poljski, srbski, srbsko-hrvatski, bolgarski, slovenski, maloruski, slovaški, srbsko-lužički in kot dodatek litvanski. Na str. 58—6<> govori g. pisatelj o našem jeziku. Za berilo je natisnena: »Pohadka o bide", to je češka pripovedka, ktero je poslovenil in objavil dr. Greg. Krek v Kresu leta 1888.
Dočim se prvi zvezek bolj na jezikoslovno stran ozira, ima drugi »K ve t ob o r z p red n ich basniku slovanskych. Originaly s vykladem" (v Brne. Naklad, č. k J. Barvice, 1885, 175 str., 8") slovstven značaj. Prinaša namreč najkrasnejše pesniške proizvode ter tolmači prav vestno in temeljito ona njih mesta v jezikovnem ožim, ktera je težje razumeti. V priročno knjižico vzprejeti so sledeči pesniki velikani: Poljaka Adam Mickiewicz in Julius Slovvaeki, Rusi A. S. Puškin, Michail Jur. Lermontov in Aleksej Vas. Kolcov in naš Prešeren. Za kratko životopisno črtico natisnene so sledeče pesni Prešernove: »Slovo od mladosti", »Prva ljubezen", »Mornar", »Vrba" in »Memento mori", — vse razven zadnje, po prvem natisu (1847). Da jo izmed vseh jugoslovanskih pesnikov edini naš Prešeren vzprejet v kolo najgenijalnejših pesnikov slovanskih, mora nas posebno veseliti, in mi smo češkemu učenjaku za to laskavo priznanje srčno hvaležni. Obe knjigi prav toplo priporočamo slovenskemu razumništvu, vzlasti pa onim, kojim je do slovansko uzajemnosti, ktera se dejanski zrcali tudi v teh delih Vymazalovih, kakor v mnogo drugih njegovih.	B. Krek.
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.