LJUBLJANSKI ČASNIK.
fl. 70.	V lovih, Mtitnorcn.	1&&1.
»ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in pctik. Prcdplačujc se začelo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta
3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 golJ. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti.
Tradiii del«
Njegovo veličanstvo cesar je blagovolil sledeča pisma razglasiti:
Najvišje pismo ministerskemu predsedniku: Ljubi knez Sc/uoarzenberg J
Ker dozdaj izrečena odgovornost ministerstva nikace postavne razločnosti in nobene na-tanjke zaznamve nima, sim namenil po vladarski dolžnosti, ministerstvo iz dvomljivih poliliških razmer v razmero, njemu, kakor mojemu svetovavstvu in višji izpolnovavni oblasti pristoječo postaviti, njega samo in iz-ključljivo vladarju in prestolu za odgovornega naznaniti in ga odgovornosti odvežem proti vsaki drugi politiški oblasti.
Iz tega pravila slede naslednje odločbe:
1.	Ministerstvo ima dolžnost«cesarske sklepe in ukaze spolnovati, kakor tudi nepogojno zvestobo meni priseči.
2.	Ministerstvo bo tudi v tem novem stanu vse postave, ukaze, naredbe itd., naj jih mi-nistersko svetovavstvo samo za potrebne ali korislne spozna, ali, da jaz ministerstvu naročim, se posvetovali in predloge delati,moje v tej reči storjene sklepe moralo natanjko spolnovati.
3.	Ministerstvo in vsak minister v svojih opravilih mi je za natanjko spolnitev obstoječih postav in cesarskih povelj v opravništvu odgovoren. Vsakemu ministru se izroči vodstvo posebnega oskerbniškega razdelka. Prideržim si pa v tej reči bolj natanjke odločbe dati.
4.	Ministerski podpis se ima zanaprej na naznanila postav in cesarske ukaze omejiti, in se bo pod cesarskim podpisom od ministerske-ga predsednika, od kterega, ali ministrov, v kterih opravilstvo predmet spada, in spodej na koncu pod na strani stoječem: „Po najvišjem povelju" od pisarniškega vodja mini-sterskega svetovavslva postavil.
Ti podpis je v poterjenje, da se je po odločeni poti ravnalo in da so cesarski sklepi nalanjko in resnično storjeni.
5.	V naznanilih postav in cesarskih naredb se imajo zanaprej besede „po zaslišanju mojega ministerskega svetovavslva"—namesti,,na predlog mojega ministerskega svelovavstva" rabiti.
V Schonbrunnu, 20. augusta 1851.
Franc Jožef s/r.
Najvišje pismo predsedniku deržavnega svetovavslva :
Ljubi baron Kiibeck!
Iz priloženega prepisa na mojega ministerskega predsednika zamorete sklepe zvediti, ktere sim za dobro spoznal storiti glede na-znanenja odgovornosti in prihodnjega stanja mojega ministerstva.
Zavolj teh sklepov tudi v osnovi deržavnega svelovavstva nektere promembe storim. So sledeče :
1.	Deržavno svetovavstvo se ima zanaprej le za moje in za svetovavstvo krone imeti.
2.	Zavolj tega se ne zamorejo osnove postav in ukazov ali druge zadeve ministerstvu
predložiti, ampak le meni. 1'rideržim si, deržavno svetovavstvo za mnenje poprašali in posvetovanje ali neposredno pod mojim ali pa pod predsedništvom ministerskega predsednika vpeljati.
3. Prideržim si ministre ali njih namestnike k posvetovanju po okoljšinah poklicati.
Prenaredbe, ki iz teh odločb izvirajo, naj se mi kolikor je mogoče naglo predlože.
Ministerstvo ob enem od teh sklepov podučim , da se ve zaderžati:
Ako bi se o osnovih postav, ktero je ministerstvo deržavnemu svetovavstvu predložilo, še pogovarjalo, naj se mi od tega naznani, in na vsako vižo naj se sklep posvetovanja deržavnega svetovavstva meni neposredno predloži.
V	Schonbrunn 20. augusta 1851.
Franc Jožef s/r.
Najvišje pismo ministerskemu predsedniku: Ljubi knez Sclmarzenberg !
Iz priloženega prepisa vidite Vi in moje ministerstvo prenaredbe, ktere sim o stanju deržavnega svetovavstva storiti za prav spoznal, po kterih se ima tudi ministerstvo, kolikor ga tičejo, ravnati.
Franc Jožef s/r.
Najvišje pismo ministerskemu predsedniku:
Ljubi knez Schwarzenberg!
Neposredni nasledek sklepov, ktere sini o politiškem stanju mojega ministerstva storil, je ravno tako potrebno kakor neodlašljivo vprašanje o obstoju in mogočosli izpeljave vstave 4. marca 1849 dobro pretresti.
Da boste toliko bolj prevdarili, kako in v kterem obsežku se ima to vprašanje zapopa-sti, po pteri poti se ima pri pretehlovanju hoditi in v kaki podobi se ima posvetovati, se imate z mojim predsednikom deržavnega svetovavstva pogovoriti in mi pred ko mogoče skupne predloge storiti.
Pri prelehtanju tega vprašanja kakor pri vsakem drugem posvetovanju se nima namen obstoja vsih pogojev vladarske vravnave in deržavne edinosti mojega carstva vnemar puščati, kar ima biti podlaga vsih opravil.
V	Schonbrunnu, 20. augusta 1851.
Franc Jožef s/r.
Najvišje pismo enacega zapopadka je njegovo veličanstvo ob enim predsedniku deržav-neda svetovavstva, baronu Kiibecku poslati blagovolilo.
Oznanilo.
Zavolj delanja železnice med Ljubljano in Logatcem se je po visokem razpisu ministerstva notrajnih zadev od 3. maja t. I. št 7361 in po visokem ukazu deželnega poglavarstva od 8. maja t. 1. št. 4055 napravila politiška vradna eksposilura v Borovnici, da se bode nad delavci čuvalo, ki delajo na železnici.
To se po visokem ukazu deželnega poglavarstva od 20. t. m. št. 7753 s tem pristavkom sploh naznani, da je politiška vradna
ekspositura v Borovnici 30. augusta 1851 v moč stopila.
C. k. okrajno poglavarstvo.
V Ljubljani 30. augusta 1851.
29. augusta 1851 je bil NLI. del, III. tečaj deželniga zakonika in vladniga lista izdan in razposlan, ki zapopade:
llazpis kupčijskega ministerstva 15. Junija 1851. Nazajpoloženje privilegij Frid. Adama Sclnvarza in podaljšanje privilegie M. J Lo\vy. — Razpis kupčijskega ministerstva 15. Junija 1851. Podaljšanje AntonaHallmajerja, Franca Bevvolta, Severina Zavisiča, Franca Balfels-bergorja, Leona \Volfa, Janez Bemenka, Jožefa Flossvveina, Janeza Andrassy inEduarda Kaudelka, Venceljna Schvvarza, Antona Schmi-da in Leopolda VViinmerja, Jožefa Steinerja (poprej Jožefa Slcfskj), Franca žl. \Veik-manna , Adolfa \Valcha (poprej "VVilhelm Skla-litzky), Eduarda Ivautscha, in Rudolfa Pak-feifferja, potem Franca Postbiihala. — Razpis ministerstva za kupčijo, obertnost in javne stavbe 26. Junija 1851, s kterim se proglasi razmera med započetba parobrodarstva avstrijanskega Lloyda in c. k. derž. pošto. — Razpis denarstvinega ministerstva 27. Jun. 1851, zastran prodaje soli za izdelovanje kemijskih izdelkov po nižji ccni (boljši kup). — Razpis denarstvinega ministerstva 15. Julija 1851, s kterim se po občnim ravnanju cene soli, storjenim vsled najv. sklepe 26. Junija 1851 razglasi tarifa cen soli, ki so bile za nektere pridelovavnice soli in prodajne zaloge ustanovljene. — Okoljni ukaz c. k. štaj. ilirsk. denarstvinega deželnega vodstva 10. Julija 1851. Razlaga taksne postave glede prestavljenih advokatov in notarjev.
Danes bo XLII. del, III. tečaja 1851 deželniga zakonika in vladniga lista za krajnsko kronovino izdan in razposlan.
Ljubljana 2. septembra 1851.
Od c. k. vredništva deželniga zakonika in vladniga lista za Krajnsko.
Danes 30. augusta 1851 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju L1V. del občnega deržavnega zakonika in vladnega lista, in sicer v edino-nemškem, kakor tudi v vsih devetih dvojnih izdanjih izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 194. Najvišje kabinetno pismo njegovega veličanstva cesarja ministerskemu predsedniku od 20. augusta 1851 , po kterem se pomen in obsežek odgovornosti ministerstva, kakor tudi odločbe dolžnosti poznejega stanja, ki iz tega izvirajo, vstanove.
Št. 195. Najvišje kabinetno pismo njegovega veličanstva cesarja ministerskemu predsedniku od 20. augusta 1851, po kterem se ministerstvu o stanju in načertu deržavnega svetovavstva odločene promembe, da se vedo po njih ravnati, naznanijo.
Št. 196. Najvišje kabinetno pismo njegovega veličanslva cesarja predsedniku deržavne-ge svetovavstva od 20. augusta 1851, po
kterem se mu (pod št. 194 občnega deržavnega zakonika in vladnega lista) sklenjene odločbe o značaju odgovornosti in prihodnje stanje ministerstva naznani in več prenaredb v stanju in načertu deržavnega svetovavstva vstanovi.
št. 197. Najvišje kabinetno pismo njegovega veličanstva cesarja ministerskemu predsedniku od 20. augusta 1851 , po kterem se mu naroči, z predsednikom deržavnega svetovavstva, vred vdobnenje posvetovanja naznaniti o premišljevanju obstoja in mogočosti dopolnitve vstave 4. marca 1849.
Dunaj 30. augusta 1851.
Od c. k. vredništva občnega deržavnika zakonika in vladniga lista.
Nevratliii tlel.
Nove odločbe.
„Wiencr Ztg.", potem ko vradne odločbe cesarja naznani, prinese sledeči sostavek:
Danes naznanjene cesarske pisma so važna prememba v razvitju naših notrajnili zadev.
Po njih je njegovo veličanstvo stanje ministerstva in deržavnega svetovavstva brez-dvomno naznačilo in ob enem ukazalo, da se vprašanje o obstoju in mogočosti izpeljave vstave 4. marca 1849 dobro posvetje.
Potreba te naredbe je sploh tako spoznana in škodljivost podaljšanih začasnih naredb se je povsod tako pokazala v deržavni oblasti, da je k temu le malo premišlevanja potreba
Poslednje leta, polne dogodb in skušenj, so prevernule javno mnenje o pogojih, ki obstoj in srečo narodov zagotovijo. Na mesto slasti in prenapetili tirjatev so stopile primerne in pametne želje in tista nepogojna vera na za peljive in nezapodadljive stavke se je umak nula jasnemu pogledu in resničnim dobičkom in potrebom. Na Avstrijanskem namreč je pametno mnenje in mirna, trezna razsodba tako sodila, da je doba prišla, še neodločene no trajne zadeve doveršiti.
Potreba je premisliti, da ni bila Avstrija rešena z zadostenjem tirjatev puntov, ampak da se je za rešitev domovine zahvaliti cesar ski veljavi, zvesti ljubezni in udanosti narodov za vladarsko hišo. Le veljava krone je bila, ki je stala v vesolncm viharju nedotakljiva, Ie glas cesarja je bil, ki se je čul iz vesolne nevihte, ki je zamogel reda zbirališče, zvestim pot dolžnosti v vesolnem vrenju kazati.
Ta v sercih narodov zasajeni vladarski namen je podlaga deržave, on je razponi narodnost v kervavih bojih mejo postavil in no-trajni mir vterdil, on je zunajne napade od naših mej odvernul in zmago našim zastavom pridobil, on je serca vtolažil, kupčijo, obertnijo in blagostanje z nova oživel.
Vse te dobičke je prosto gibanje cesarske moči pridobilo, ki je v prirojeni pravičnosti in v zvestobi narodov sredstva in pripomočke našla, svojej nalogi zadostiti. Iz teh velicih bojev in dogodb so se razmere vstvarile in vterdile, ki so daleč od tistih zmedenih in napetih zadev, ki so ob času stvaritve vstave v splošno mnenje segle in so prizadevale, veljavo zadobiti.
Kolikor bolj so se le zmede in napetost razdelile , toliko bolj je vsak zapopadel, če je tudile malo prevdaril da mnogo mnogo odločb, ki so bile takrat v vstavo vpeljane, pravim razmeram prav in potrebam in željam avstrijanskili narodov ni zadostila, in da bi bilo no-trajni mir v nevarnost pripravilo,jih V djanje vpeljati.
Če je le kaj občnemu pomirenju, popolni povernitvi zaupanja na poti stalo, je bilopre-
jričanje, zrduženo z negotovo potjo, po kteri se bodo vredile vstavne zadeve. Vedno bolj jasno sc je kazala potreba, te negotovosti se znebiti.
Dalje začasne naredbe združene domišlijo neizpeljavnih in občnemu blagostanju skodlivih odločb, bi bile poslednjič občni pravednosti zoperne in bi dale sovražnikom reda orožje v roko.
O poti, ki se ima nastopiti, ni dvoma. Pot je jasna in odperta, kakor je dostojnosti cesarske hiše v vsih zadevah k zvestim narodom pristojno.
Ne more se dvomiti vstavno podobo med comaj zadovoljene ljudstva vreči, da bi se o njej pulili in iz nje politiške slasti in raz-jore sodili. Hudobno bi bilo po tolikih žertvih, ci so bile doprinešene za otetje domovine, obstoj deržave, njega notrajnimir, kakor tudi mir in srečo rodovin spet v tako nevarno skušnjo postaviti.
Avstrija ima veliko nalogo doveršiti, namenjena je biti steber reda in obrambe zoper negotove javne zadeve Europe. Da tej nalogi zadosti, morajo oči častivrednih deržavlja-nov, braniteljev reda, pravde in nrave vsih dežel s sočutjem na Avstrijo obernjene biti. Tako mora biti v njej red in edinost in proti zunajnim deržavam mora biti močna in mogočna.
Vstavna podoba se mora le iz tistega vira dognati, iz kterega se je vstvarila, in mora se od prestola rešiti, ako hoče biti v blagor in dobro velike deržave.
Pervo je bilo tedaj potreba služabnike krone v pravo razmero vpeljati in jim o tej zadevi odgovornost natanjko, po vladarski podlagi naznaniti.
To je pomen cesarskih odločb. Vladna podoba je le v roko vladarja položena. Toraj se bo tudi na mirni poti brez zgube dobičkov razrešila. Podlage deržavnega poslopja ste: vladarski namen in edinost deržave, in nevarnosti in pretresu se ne boste nezavarovani pustile.
Avstrijanski narodi, ki so se v vsih viharjih in nevarnostih okrog prestola svojega cesarja zbrali, bodo tudi pri tej vravnavi vladarju z udanostjo nasproti prišli in v doskušeni zvestobi končne sklepe svojega cesarja z zaupanjem pričakovali.
En vseslovanski kniževni jezik. h.
Desiravno je želja skorej vsih učenih Slovanov en kniževni jezik imeti, niso vonder vsi ene misli o tem, po kteri poti bi bilo do eniga vseslovanskiga jezika priti. Ena stran, od ktere je bilo v pervim sostavku govorjeno, meni nar bolj storiti, ako med raznimi slavan-skimi narečji eniga v poglavitniga izvoli, da-siravno bi se tisti še kaj bolj izobraziti znal Po tej poti imamo res nar hitreje en kniževni jezik, naj se izbere staroslovenski, ali ruski, ali kteri drugi. Druga stran pa misli, da naj se vseslovanski kniževni jezik časama rodi, samo naj se v vsakim narečji pridno piše, in zraven pazi, sc v pisanji čedalje bolj drugim bližati.
Ta pot je počasna, in ni lahko prerokovati, kako naglo se bodemo med seboj soedinili; zakaj vsak bo nar raji svojo terdil, tudi si druge narečja ne dajo toliko zapovedovati, kakor slovensko, ktero se vedno prenareja. Naj bi Rusi in Serbi ne bili opustili v staro-slovenskim pisati, kakor se eni do pretekliga, drugi skorej do sedanjiga stoletja pisali: mi bi bili že zdaj vseslovanski kniževni jezik imeli, zdaj ga moramo pa še te iskati.
Vonder razsodbe tukej delati ni naš namen, in si tudi ne upamo, celiniu slovanskimu svetu
postave dajati. Pa, išimo naj eniga knižev-niga jezika po tej ali po drugi poti, zdi se nam, da bi ne bilo napačno, ako si vse slovanske narečja po gotovih pa enakih vodilih med seboj bližati prizadevajo, in sicer po obojim: v besedah po samim, in v skladanji besedi pri govorjenji. Dostikrat bi si bile razne slovanske nerečja v pisanji že lahko enake, ako bi pisatelji iz svojiga narečja vselej to izbrali, kar je tudi v drugih narečjih navadno, zlasti to velja od izbranja ali kovanja novih besedi.
Tedaj naj se v besedah posamim, kar je v vsakim narečji mogoče, izbirajo besede enake slovanske korenine, in enaciga lica (forme) Na primero: Slovenci smo si izbrali besedo zrak (Luft), ktera je sama na sebi premalo določna, med tem ko imajo Čehi in Poljaki poveter, in Rusi vozduh, oboje nam znane korenine; nam se zdi, da bi se bil pri— prosti slovenski kmet s češko in rusko besedo pred sprijaznil, kakor s sedanjim zrakam. Beseda ubog (arm) je v vsih narečjih znana; in Čehi vonder raj pišejo hudi, ko se drugi uboziga derže. Beseda tisuč (tausend) je v vsih narečjih sprejeta, in Slovenci se še z jezerom ubijamo, in Iliri s hiliado. Beseda drugi je v vsih narečjih navada, in Busi še utoriga vmes silijo. Citati znajo vse druge narečja, Slovenci pa beremo. Vtakih zadevah bi gotovo ne bilo napačno, ako narečje, ktero s svojo besedo na samim ostane, jo popusti, in vsim drugim'navadno sprejme, zlasti kadar tudi njemu ni neznana. Ako bi se pa namesti slovanske ptuja beseda rabiti imela, ko imajo druge narečja čisto slovanska, naj se ptuja pusti, in popred neznana slovanska sprejme; na primero, ko imajo Rusi ad namesti vsim znaniga pekla (Holle). Ravno tako naj se gleda, kar je mogoče, na enako lice besedi. Na primero Iliri pišejo beo (\veiss) ko imajo vse narečja v pisanji bel, kar se tudi v ilirskih okrajnah semtertje sliši, enako pisao, živio namesti pisal živil; škoda je vonder, da bi ta o namesti l Ilire od vsih drugih Slovanov ločil, in jim mnoge besede tamne delal. #) Enako imajo vse slovanske narečja den, Slovenci in Iliri pa dan, dasiravno se v več stranah tudi den sliši. Tudi v ptujih besedah, kterih se ni mogoče zderžati, naj bi se enako in sicer iz njih domu vzeto lice rabilo; na primero, Slovenci in Rusi pišemo allar, angel, druge narečja pa drugač, od latinskiga ali gerškiga razločno; gotovo je pervo raji sprejeti.
Enako naj se ravna v pregibanji besedi; nar pred tedaj v sklanjanji imen. Slovenci smo se tukej že veliko drugim vdali; povzeli smo rakom, svetega ali svetoga, niso nam več neznane dobra vina. Še bi znala biti ena pristojna: hišu, njivu, namesti hišo, njivo; zakaj razun poljskiga imajo vse narečja, tudi u, ne o; in tudi na Slovenskim se v časih tako sliši na primero med belimi Krajnei, v Istri, v Vipavi. Za hišoj Štajerci govore in pišejo, kar se ruskimu in staroslovcnskimu bliža; pa naj se po enakim vodilu tudi piše: s kostju, z molitviju, namesti s kostjo, z molitvijo. Tudi na sveti, na nebesi (ali celo na svete, na nebese, kakor se pri Gorencih v časih sliši) ima več narečij zase, kakor na svetu, na nebesu. Sploh naj se v Slovenskim, kodar se kaj prenareja, ne gleda samo na Ilire ali na Čehe, ampak tudi na Ruse, zlasti pa na Staroslovensko; za svetega smo se toliko poganjali, in vonder, ako smo kaj hotli prena-rediti, je svetoga bolj navkazano. Iliri sami pišejo jelenah, ženah, ko imajo vse narečja jelenov, »en, in se to tudi med Iliri sliši; bolj prav bi bilo, naj se z drugimi soedinijo.
#) Za resnico je to velika napaka v iiirščini, ki je tudi zoper slovnico.	Vred.
Pri pregibanji glagolov se tudi semtertje veči edinost pridobiti da. Rusko narečje je viditi nar bolj zvesto staroslovenšini ostalo; ohranilo je stare konce po osebah in tudi vse priložaje ; nasprot imajo Iliri še kratke načine pretekliga časa, in Slovenci smo kakor pri imenih (ugi pri glagolih še obderžali dvobroj; nar več svojih posebnost imajo Poljaki. Ali se bodemo tukej soedinili, de bi vsako narečje spet povzelo od drugih kar je zgubilo, je pra-šanje. Kar nas Slovence zadene povzeti bi imeli kratke pretekle čase in terpivni priložaj pričejočiga časa, od kteriga imamo še ostanke v nekterih besedah. V koncih posamskih oseb bi znali tudi raji pisati dvigaju, kličeju namest dvigajo, kličejo; uno je namreč ilirskimi) enako in ruskimu s staroslovenskim bližji; ravno tako tudi dvigajuč namesti dvigajoč \ narečaji. Nekako pomljivo je, da imamo Slovenci pri imenih in pri glagolih ondi široki o brez udara, kjer imajo Poljaki a z nosljanjem (rhinesmus). Ra bi pisali dvignul, praznul namesti dvignil, praznil, so že drugi opomnili, ker je uno v staroslovenskim kakor tudi v drugih narečjih navadno.
Po takim načinu bi se dalo marsikaj, kar je zdaj v posameznih narečjih razločeno, bolj soediniti, lahko se razume, da se to nanagli ma skorej ne da. Saj boji se človek pripro-stimu , ne učenimu ljudstvu na enkrat vso besedo zmešati; vonder se marsikaj hitreji poskusiti da. Menimo pa, da po tem, kakor pišemo, naj bi tudi govorili; naj slovnica nima za naprej vodil: l se na koncu bere kot v ali u; i, u kadar nima udara, se ne glasi. Ampak ako se take reči pristavijo, naj se pove, da tako se med ljudstvam semtertje sliši; sej naš pravopis in pravorek mende nima biti tak, kakor je francoski ali angleški, kjer so vse druge čerke pisane, in se dostikrat vse druge čerke izrečejo.
V takim prizadevanji slovenske narečja bolj si enake, storiti pa še zaterdimo vodilo: naj sc gleda na vse narečja,ne le na eno; potem se namreč spozna, kaj je bolj primerjeno; zlasti staroslovenšina bi imela biti poglavitno vodilo. Tudi pri iskanji novih besed se je nar pred ozreti na druge narečja; potem bo pred kaj edinosti. Nam Slovencam, na primero, so kar stvarili pardosama, oroslana, ko sta pardel, lev, v drugih narečjih navadna. Čimu taki izmisliki, razun v to bravcam um mešati, in narečja še bolj ločiti? Z besedo limbar smo menili Slovenci, kdo ve, kakošno znajdbo storiti; in vonder limbar ni druziga kakor spo-čena nemška beseda lilienberg. Lilienberg je bilo namreč ime gradu, od kteriga ima Lim-barska ali Limberska gora ime, po kteri so tisto besedo posneli; v vsih slovanskih narečjih pa je lilia poznana.
Vonder pri vsim takim prizadevanji se razne slovanske narečja ne bodo popolnama sjedini-le,drugač ne, ako bi popolnama nehale. Celo navadne, vsadkanje reči so večkrat v tako razno besedo naznanjene, da ni moč edinosti napraviti. Na primero: Slovenski gospodje Čehu in Poljaku pan, Rusu gosudar; ljubiti je po češko milovati; po poljsko kohati; tako je tudi v drugim. Ravno to da spoznati, da bodemo veliko pred en kniževni jezik imeli, ako eniga dozdajnih v poglavitniga vzamemo, kakor pa če iz vsih narečji novi kniževni jezik kujemo. Tudi bodo posamezne narečja manj v nevarnosti vse prenarejene biti, ako se en živ jezik za to izvoli, kar smo že uni pot omenili.
Znalo bi se še kaj reči od sostavljarrja besedi v celo govorjenje (syntax); pa v to se nočemo posebej spušati, ker so pretanki razločki delati med slovenskim duham v sostavi govorjenja in pa med nemškim, na kteriga se nam rada beseda obrača, ker se je naše iz-
obraženje na nemški podlogi godilo. Naj bi naše izobraženje kdaj bolj na slovansko podlogo stopilo, se bo edinost v sostavi celiga govorjenja časama sama brez posebniga truda pokazala.	Podlipski.
Austrijansko cesarstvo. Avstrijanska.
„Wiestnik" naznani, da je minister uka 300 gold. za sostavo rusinske slovnice v darilo obljubil za ljudske šole v Galicii.
*	Komisijam za odvezo zemljiš se je po najvišjem povelju ukazalo, da naj z oprostenjem zemljiš kolikor morejo hite, ker je volja njegovega veličanstva, da se kmeti osvobode po postavi.
*	Minister baron Kulmer ima za uda deržavnega svetovavstva zvoljen biti.
*	Sliši se, da se bo vradno preiskalo, kdo daje po povodnji škodo terpel, da se bodo taki davka oprostili.
*	Ministerski predsednik, knez Schwar-zenberg je vsim avstrijanskim poslancem naznanil poslednije odločbe njegovega veličanstva.
*	„Berliner Ztg." naznani, da je prišlo pismo angleške in francoske vlade na Dunaj, ki se protivi vstopu cele deržave v nemško zvezo. Ruska vlada se pa ne protivi, kakor so nekteri časopisi naznanili, ampak le odsvetuje, da z Angličani in Francozi navskriž ne pride.
*	Gimnazialni nadzorniki, ktere je minister uka skupej poklical, so večidel spet stolno mesto zapustili, ker so pogovori sklenjeni.
*	Novo delo slovaškega učenega dr. Lany-a „zgodovina starih časov" se tiska na deržavne stroške v češkem jeziku, ker se bo v gim-naziih rabilo.
Tirolska.
Tudi na Tirolskem se je prikazala bolezen na grozdju, posebno krog Botzna, pa tudi krompir ondi gnije.
Moravska.
Na južnem Moravskein je začela kolera hudo razsajati. V7 enem samem kraju je v malo dneh 170 oseb zbolelo in 71 jih umerlo.
Ogerska.
V Pestu je še kakih 150 politiških mož vjetih, ki se preiskujejo.
*	lz Szamos -Ujvara se naznani, de se je ondi oblak pretergal in da se je voda proti soseski Szilvas uderla in učitelja z 30. učenci brez sledu odnesla. Tudi mnogo družili ljudi je v valovih smeri storilo.
*	18. augusta so položili temeljni kamen železnice, ki se bo napravila skoz Czegled-Keczkemet v Szegedin.
*	Popisovanje na Ogerskem je končano in v Hudi na svitlo prišlo. Prebivavcev je bilo na Ogerskem v letu 1850 — 7,864,«62, ki stanujo v 95 mestih, 107 predmestjih, 595 tergih, 8385 vaseh in v 2,214,229 hišah. Ako od teh prebivavcev 362,686 tujcev od štejemo , kterih je vendar le 2734 iz drugih deržav, in tistih, ki so na Ogerskem doma, pa v ptujem žive, prištejo, zneze skupno število prebivavcev 7,659,151. Med temi je moških 3,782,627 in ženskih 3,876,524.
Neoženjenih je 2,090,469 moških, in 1,943,946 ženskih Oženjenihjel,580,165moških,in 1,588,772
ženskih
Vdovcev je 111,693 vdov 343,806. Iz tega se vidi, da je za 8,307 več ženskih omoženih kakor možkih oženjenih, ker se za moške ne ve, kje da so in da je 134,113 vdov več kakor vdovcev, brez dvombe žalosten nasledek punta.
Možkega spola je:
17 let starih			64,447
18	r>	»	51,906
19	»	n	47,726
20	n	r>	39,810
21	•n	n	37,576
22	»	n	44,782
23	V)	y>	45,361
24	n	n	52,876
25	r>	»	60,420
26	»	»	54,682
To pokaže, da je vojska naj večmladenčev 21 let starih pobrala.
Po narodnosti je: Madjarov 3,749,662 duš ali 49,0 percentov
Slovakov 1,656,311
834,359 538,373 347,734 82,003 49,116 47,609 20,994
v n
y> »
21,6 10,9
7.0 4,5
1.1 0,7 0,6 0,3
Nemcev Romanov Rusinov Horvatov Slovencev Ciganov Serbov
Drugih narodnost 9,435 duš ali 0,1 percentov.
namreč 6928 Uircev, 1529 Moravcev in Čehov , 355 Lahov, 250 Armencev, 242 Poljcev in Rusinov, 81 Francozov, 55 Angličanov, 13 Sclnveizarjev in 2 Belgijana.
Po veri je:
Rimsko-katolčanov 4,113,738 ali 53,8perct. Gerško- „	676,396 „ 8,9 „
Evangelčanov-katolčanov 2,139,520 ali 19,9
percent
Gerkov pravoslavnih 396,931 ali 5,2 percent. Judov 323,564 ali 4,2 percent.
Slovaška.
Iz Slovaškega se piše, da se skoraj v vsih večih farah knjižnice napravljajo, posebno duhovni se trudijo, jih na noge spraviti.
Galicia.
V	Galicii pri Stanislavu je bila taka povodenj, da je 130 ljudi ob življenje prišlo.
#	Spet se za gotovo pripoveduje, da se bo cesar mesca oktobra v Galicio podal.
Dalmacia.
Cernogorski vladika je prišel po parobrodu v Zadar in se je drugi dan v Kolar podal.
Lombardo-beneško kraljestvo.
Wiirtenberški kralj je prišel v Verono.
Tuje dežele. Nemška.
Pruski deželni zbori se bodo kmalo zagotovo skupej poklicali.
#	Nemški časopisi prekličejo novico, da bo na francoski meji nemška zveza armado postavila, pravijo pa, da se bo 40,000 francoskih vojakov spet skupej poklicalo.
Francoska.
Francoska vlada je z nova lord Palinerstona prašala, če se ne bo uperl ondašnim politiškim begunom, kterim je vse dovoljeno, kar si zmislijo. — Lord Palmerston še ni nič odgovoril.
#	Na Francoskem je razpertje vstalo med demokratiško stranko. — Napoleon se po pismih z ruskim čarom prav zlo pogovarja.
Laška.
Pripoveduje se, da bo cesar mnogim politiškim begunom, ki so v Piemontu, milost skazal, da se bodo smeli spet domu vernuti.
Rusovska.
Tudi na Ruskem krog Petrograda je začel krompir gnjiti.
Amerika.
V	Ameriki so letos ravno take nevihte kakor v Europi. Toča in plohe so mnogo škode napravile, tako, da naj starši ljudje ne pomnijo kaj tacega.
- 280 — M§ei m
(Izvirna povest.)
V ednajstem veku po Kristu je caroval nad Bulgari Samuil. Hrovaški kralj Petrislav je tada j tudi na Serbskem gospodaril. Reka Timok je ločila nju oblast. Alistudena voda bojnega serda ni mogla ugasiti. Čeravno sta obadva bratovske narode pod zastavami vodila, je vendar mnoge krati čez bregove Timoka švigal sovražni plamen, i sorodna svada je divjala po blagodarnih serbskih i bulgarskih krajinah. Tako se vname tadaj zavoljo gospodslva boj. Samuil hoče dalje u Serbsko svoje meje raztegnili, i Petrislav, čeravno siva glava pokoj tirja, se je moral na bran ravnati. Obadva zbirata junake, sedlata konje, i meče, indaj Grekom namenjene, proti sebi ostrita. Samuil vojvoduje sam; Petrislav, ki ga breme let teži, postavi na čelo vojske lov — Radivoja i pridade mu mladega sina Vladimira. Že večkrat je mladenč skusil boje; se z Greki in Ogri ruval, je vragom groza, svojim bran i stena bil. Toraj ga čislajo vojščaki, i večji plen, gotovejšo zmago si obetajo, kadar so njega saboj imeli; i Petrislav, ko ga pošlje na vojsko, s svojo tudi občno željo bojnih junakov spolni. Ali kraljič je tudi toliko lepega, toliko žlahtnega na sebi imel, da se slednjemu na pervi videz prikupi. Narava mu je krasno podobo dala. Bil je visoke rasti, pa zravno krepkih udov; na ljubeznivem, življenja polnem obrazu je bila dobrota brali in iz bistrega očesa je tudi modrost sijala. Skazoval se je v boji hrabrega junaka; pa tudi svetovati je znal, i dvomiti je bilo, gre li desnici, ali umu večja slava. Verh tega je hrepenel djanja; svetlo ime, čast naroda mu je pri serci; naj huje pokoj čerti. Ko ni bilo priložnosti, se z vragi skušati, je boj z medvedi i volkovi začel; trud, lakoto žejo terpeti mu je sladkota; jahati, kopje metati najpervo veselje. Bojezni ne pozna. Kako se je tedaj sedaj ne vojske veselil! Na konji sede pokaže srebrolasi starec Petroslav zbornim junakom vojevoda Radivoja; jih opomni neoskrunjene vernosti, stare slave, domovja. Posebno pa sinu mnogo na serce govori; ga spominja upov, ktere cel narod vanj stavi, svoje očine ljubezni i slovečih del prednikov, kterih spomin naj ga vodi, da nekdaj nej slavi novo pridobi. Potem vse božjemu varstvu izroči, vzame solznih oči od junakov i sina slovo, ter se verne v svoj kraljevi grad. Od veselja zavpijejo trume, tromba zapoje, vojska se vzdigne. —
Tudi Samuil se ni mudil. Vrediv verste i previdiv, česar je treba bilo, se poslovi od doma i lepe hčerke Košare, svoje jedinice. Od Ternova, kjer je bil carski sedež, sc vzdignejo trume, Hrovatom i Serbom naproti;
#) Iz Bčelo vzamemo to prekrasno povest, ki je sestrica Koseskovc „V jamo pade, kdor jo druzemu koplje" lepših ne poznamo, kakor ste te dve, in zavolj tega tudi pervo ponatisnemo.
prebrodijo Timok, hladno vodo, ter se raz-spejo po Serbskej zemlji. Kmalo se srečajo z Radivojem. Bulgarov je bilo sicer več; ali ognjeno serce, viharna sila Radivojevih sokolov zravnava skudele, kijih število nagnuje. Vendar Samuil ni neveden boja. Zakaj že na Carigradske vrata je terkal, je njegove mogočne zidove stresal, in odkup od gerških cesarjev prejel. Tudi sovražnika pred seboj je iz "presnih časov poznal, v hudih bojih se ž njim merivši; i z modrim umom je dolgo vajo mnoge skušnje družil. Toraj, kolikor silneje mladenski ogenj rine, tim providneje dela Samuil; tim bolje moči lest, neujzdanej hrabrosti prekanjeno vodo naproti stavi; i zdaj modro ugibaje se, zdaj čakaje i zopet naproti stopaje sovražno silo trudi. Ko se tedaj priložnost bitve ne ponudi, i goreča želja Radivoja i bojnih tovaršev ne izpolni, začne moč rujaveti, ter v lastnem plamenu gine. Vojska se razdeli v posamezne čete, bodi si, da bi vraga lože prijela, bodi si, da čilim junakom ni bilo mogoče dalje praznovati. Ali bila ja tako volja božja, ki je po tem potu brate vmiriti, š prijatelstvom i ljubeznijo le zvezati hotla, ktere je proti naravi človeška strast razperla. S čini tedaj Samuil zapazi napako protivnikov, se verže bliskoma na razlrešene trope, razkropiva posamezne čete, posebno pa udarja na Vladimira i njegove tovarše, češ, ako bi njega vjel, bi drago zastavo dobil, boj srečno končati. Al tu se pokaže, s kakimi junaki se jc boriti bilo. Čeravno le s peščico spremljen, ločen od vsake pomoči, ali s tmo vragov obdan, Vladimir ne klone ne s pogumom ne s desnico. S kratkimi ali gorečimi besedami tovarše ohrabriv, ter opomniv i sramote udaje i slave junaške smerti, se zažene v sovražne trume. Trikrat uzbije Bulgare, ali trikrat namestijo zmagane novi, trudne čili. Stal je na levi strani bojišča visok holni, na verhu dost prostran i raven, kjer je tisti čas mala žitnica Bulgarov bila; ali dohod je od vsih strani sterm i težaven, i bulgarska straža je na verhu zalogo branila. Ko se Vladimir v taci stiski vidi, i ko zmisli, da ga ninožtvo naposled zatopiti mora, se ozre na oni holm, ter z mečem omagajočim tovarsem jedino otetbo pokaže. „Serce velja, zavpije junakom, tje udarimo, tovarši!" Oživljeni up i bojezen smerti dade moč. Bedove Bulgarov predero ali prese-čejo, mahnejo na vkreber, straže beže, ali so' ubite i liolm i žitnico na njem posede Vladimir; Samuil pa, sterine i čude se nad toliko hrabrostjo, i vidi trudne vojščake i težko dohoden hrib ustavi kervolitje, ter samo s trumami liolm obkoli.
Ali komaj vstaja zarja druzega dneva, se že Samuil pripravlja, ostalo, kakor meni, majhno delo dokončati. Z naskokom misli vzeti hrib. Toraj si izbere šako najhrabrejših, ki jih je iz doslejnih bojev poznal, opomni slednjega po imenu zvaje, slavnih činov i prejetih nagrad, ter obeta že dane dobrote z večinti dopolniti, ako bi današnje početje po sreči
steklo; na to bitvo da je vezan hitri konec vojske, i toraj v njih roci, ali še dolgo terpeti, ali z enim vitežkim mahom zdajci pokoj dobiti. To rekši ukaže na liolm udarili. Ali Vladimir i tovarši niso brani pozabili. Komaj so bili včeraj, liolm osvojivši, nemalo trudne ude okrepčali, nametavajo nasipe, delajo za-kope, stavijo straže.
Kjerkoli se pokaže pripraven kraj, mesta vterjajo. Toraj so pripravljeni, ko jih Samuil napade. Kopja nastavivši stoje, ko siva pečina, ter eden drugu serce delajo. Vse moči so napete, češ, za sladko življenje se je biti, za svobodo, za čast domovja i najdražjega tovarša Vladimira, ki med pervimi suče meč, borec i vojvoda ob enem. Samuilovi vojaki se zalete, šum orožja, krik junakov, parskanje lomivnih kopij se razlega, meči zvenčijo; al Bulgare togota kmalo mine. Ko valovje ob skali se razprašijo, ter beže nizgoro. Samuil sam, z zobmi škripajo, i kruto smert prete, komaj poteri uide. Al boj ni bil s tim končan. Stokrat ponoviv naskok Samuil ne da ne po dnevu miru, ne po noči. Svetlo i temo, meč i besedo, silo i lest si vzame pomagavce. Vse zastonj Ali junakom pohaja hrana; nastopi letenska vročina. I sedaj najhuja sovražnika, ki ju ne gane nobeno junaštvo mož: lakota i žeja z Samuilom zvezo storista. Ki so bdili, boj i rane terpeli, naposled gladovali, tim sedaj od sonca studenec vsaline. Žalostno se gledajo tovarši. Al pomagati je zadnji čas. Toraj skliče Vladimir vse drugove, ter jih v kratku takole nagovori: "Bratje i tovarši! „strasna nesreča nas goni. Vse junaštvo, vse „trud, vse terpljenje je bilo zastonj. Kakor „sneg kopnimo. Kar nas je pustil meč, morita „sedaj lakota i žeja. Ali koliko volim jaz „pervega sovražnika, kterega hrabra desnica „odgnali more, ali tukaj merjemo smerti, je „leno čakaje! Tako je moglo Bogu dopasti, „ki nas čerti! Al za menoj junaci! še ni ves ^zgubljeno; še znajo sekati naši meči; še je „Bulgar iz mesa i kervi, i hrabrosti vsaka „pot odperta. Solnce bo zašlo, tema pofcoila „zemljo i ljudi, i sladki sen oklenul ude sovražnikov. Tolikrat smo cule tirali, pri belem „dnevu celo vojsko uzbismo: proderimo sedaj „skozi tabor spijočih. Luna bo pot kazala. „Ako tudi svojih ne dojdemo, znamo vsaj vodo „dobiti, i srecneja gora nas zna pod svoje „kri!o vzeti. Če nas pa čaka smert, naj nas „objame! Bolj častna, bolj sladka je od meča, „kakor lakote ali žeje. Sej junakov slava „nikdar ne mine! Kdor pa raji sramotno, s „križem — rokami, brez tovaršev umerje , ka-„kor za svobodo i slavo meč pategne, naj „ostane tukaj! Naj gosli potem njegova častna „dela unukom bojo, i naj se rod ponaša, ka-„kega junaka da je imel! Drugi pa pripravimo orožje, ali da svobodno živimo, ali junaški nmerjemo"! Tako je rekel, ter gane serca vsim.
(Dalje sledi.)
uu^uiiiiti, anu	uaimoiijL fiuutijo JJU aicui
Odgovorni vrednik: Dragotin Me/cer. — Založnik in tiskar Jožef lihtznik.
Vradni list št. 50.
št. 795». Oznanilo.
C. k. deželno poglavarstvo meni dervaza kurjavo svojih, potem vradnih stanišč deželne glavne denarnice in dačnega vrada, kterih bo treba za prihodnjo zimo kakih 180 spodnjo-avstrijanskih sežnjev 24 palcev dolgih, iz terdega in 1 seženj mehkega lesa po ponudbeni pogodbi kupiti.
Kdor tedaj misli toliko derv prodati, naj na 15 kr. koliku pisano zapečateno ponudbo do 15. septembra 1851 pri vlag-nem zapisniku deželnega poglavarja vloži z napisom „ponudba derv za c. k. deželno poglavarstvo."
Derva se morajo suhe in vse iz dobrega lesa v hišo deželnih stanov in deloma v prebivališče deželnega poglavarstva pripeljati, na sežnje zložene oddati. Pripeljejo se po potrebi na tirjanje tajništva, in sklep vesolne pogodbe in vlaga vadiuma in kavcije se zamore opustiti, ako je ponudnik voljen, plačo za pervih dvajset sežnjev v zagotovilo, da bo
pogodbo deržal kar zadene dobroto in mero lesa, do dobe, ko se bo kuriti nehalo pri deželnem poglavarstvu pustiti, med tem ko se mu bodo pozneje pripeljane derva redoma proti štemplanim pohotnim listu v gotovini plačevale.
Ako bi ponudniki pripravljeni bili tudi drugim vradnijam derva prodajati, se bo to naznanilo zadevajočim vradnijam.
C. k. deželno poglavarstvo.
Ljubljana 26. augusta 1851.
št. 2579. Oznanilo. t156-) 1
Od c. k. deželne višje sodnije za Koroško in Krajnsko se oznani, de se bo tretja redna seja porotne sodnije v okolici Novo-mestne deželne sodnije pondelek, 27. Oktobra 1851 ob devetih zjutraj v Novim -mesfu začela, in de je od pristojnika te deželne nad-sodnije za presednika te porotne sodnije go-
spod pristojnik deželne sodnije Jože žl. Scheu-chenstuel, in za njegoviga namestnika gospod svetovavec dež. sodn. Jože Vesel izvoljen.
V Celovcu 21. Augusta 1851.
st. 6so5. Razpis konkurza. 0«0ci
Ker je stopnja okrajne babice v Besnici v občini Dobrunje c. k. okrajnega poglavarstva v Ljubljani z letno plačo 20 gold. spraznjena , imajo tiste babice, ki menijo za to stopnjo prositi, prošnje z diploinom, kerstnim listom in naravnim spričalom naj dalj do 15. oktobra t. 1. pri tem okrajnem poglavarstvu vložiti.
C. k. okrajno poglavarstvo.
Ljubljana 26. augusta 1851
---LLM ■