Vlak sreče ni odpeljal
Kot nalašč je tisto noč za-padel sneg. In še v jutranjih urah je kar naprej snežilo, da smo celo Ljubljančani gazili po nespluženih cestah.
Clanice Društva prijateljev mladine Stare Ljubljane, kl smo imele že vse pripravljeno, da bomo prav tistega dne z da-rili in v spremstvu ljubeznive-ga Dedka Mraza iz Mestnega gledališča ljubljanskega obiska-le in razveselile najmlajše po-bratene krajane — cicibane in pionirje iz vasi Adlešiči, smo kljub vsemu silile na pot. Dru-gi so nas od namere odvračali in odvrnili. Vožnja preko Gor-jancev bi bila v takem vreme-nu tvegana, s kombijem, s ka-terlm smo rasspolagali, pa bi bila sploh. nemogoča. Problem smo do neke mere kljub vse-mu rešili. Vsaj darila za ciciba-ne in pionirje ter paket knjig za njihovo knjižnico (knjige za knjižnioo je na prošnjo društva z veliktm razumeva-njem podarila Državna založ-ba Slovenije) smo dostavili v Adlešiče. Najprej z avtobusom do ernomlja, od tam pa jih je do končnega cilja pripeljal kamion. Dostava je bila omo-gočena v zadnjem hipu, v zad-njem  dnevu   starega  leta,  na
Silvestrovo in vendar je pošilj-ka, kljub zamudi prinesla ve-selje, kar najbolj zgovomo po-trjuje njihov dokument.
In na kraju vsega je bil ta dokument, ki so ga poslali Adlešičani, le informati-ma prl-loga prave male maikete, ročno lzdelane, h kateri je bilo pri-loženo še prisrčno pismo tam-kajšnje učiteljice Marije švaj-gerjeve, vodja podružnične šo-le v Adlešičih, ki je v svojih vrsticah med drugim napisala takole:
»... Zelo ste nas presenetili z darili. Ne veste, kako so se od sreče iskrile oči naših otrok, saj je bilo to zanje izredno do-živetje. Težko je povedati vse, kar so čutili obdarovanci, njlh starši  in  tudi   jaz   osebno...«
Vlak sreče torej ni odpeljal. Ustavil se je pravočasno in na pravem tiru. In morda je bila sreča toliko večja prav zavoljo tega, ker je ta vlak sreče pri-peljal y tisti konec naše domo-vine, kjer živijo dobrl, pošteni in skromni ljudje, ki so vedno pripravljeni, da sleherni drobec ljubezni tisočkrat povmejo — če več ne, s svojo Ijubeznijo in s svojo hvaležnostjo.
Marta Grom