Problemi 3-4/2006 www.drustvo-dtp.si Kazalo Religija Jacques Lacan Triumf religije........................................ 5 Samo Tomšič Od triumfa znanosti k blodenju neprevaranih............ 21 Slavoj Žižek Bežen pogled v arhive islama........................... 57 Rowan D. Williams, nadškof Canterburjjski Milost telesa......................................... 77 Nič Zdravko Kobe Heglova dovršitev nihilizma........................... 93 Jurij Simoniti Badioujeva anti-dialektika............................ 113 Deleuze Jean-Jacques Lecerde Deleuze in jezik .................................... 149 Mladen Dolar Polpremi govor..................................... 189 Literatura Gregor Moder Umri poskočno..................................... 211 Tadej Troha Oskar Panizza............................................................................243 Oskar Panizza Operirani Žid............................................................................249 Povzetki......................................................................................271 Abstracts....................................................................................275 RELIGIJA Triumf religije' Jacques Lacan Vladanje, vzgajanje, analiziranje - Zakaj trdite, da je psihoanalitik v nevzdržnem položaju? Pripomnil sem, da tega nisem rekel prvi. To je rekel nekdo, ki mu vendarle lahko zaupamo, ko gre za položaj psihoanalitika, namreč Freud. To potezo nevzdržnosti je Freud pripisal določenemu številu drugih položajev, med drugim vladanju. Kar že pove, da je nevzdržni položaj nekaj, za čemer se grebejo vsi, saj kandidatov za vladanje nikoli ne manjka. Podobno kot za psihoanalizo, kjer kandidatov prav tako ne primanjkuje. »Analiziranje«, »vladanje«, Freud je dodal še »vzgajanje«. Tu je kandidatov še več. Ta položaj slovi celo kot prednosten. Hočem reči, ne samo, da ne manjka kandidatov, ampak tudi ne manjka ljudi, ki dobijo potrdilo, se pravi, ki jim je dovoljeno vzgajati. Kar ne pomeni, da imajo kakršnokoli predstavo o tem, kaj je vzgajanje. Ljudje se ne zavedajo dovolj dobro, kaj hočejo storiti, ko vzgajajo. Kljub temu si o vzgajanju poskušajo ustvariti majhno predstavo, vendar pa o tem le redko razmišljajo. Znak tega, da jih vendarle lahko nekaj vznemiri, vsaj občasno, je, da jih včasih zagrabi nekaj zelo posebnega, kar zares dobro poznajo samo analitiki, namreč tesnoba. Tesnoba jih zagrabi ta- ' Prevedeno po Jacques Lacan, Le triomphe de la religion precede de Discours aux catholiques, Editions du Seuil, Pariz 2005, str. 69-102. ]ac:ques Lacan krat, kadar razmišljajo o tem, kaj je vzgajanje. Obstaja kopica zdravil proti tesnobi, zlasti določeno število »pojmovanj člove- ka«, se pravi tega, kaj je človek. Takšnih pojmovanj je veliko in so zelo različna, čeprav tega nihče ne opazi. Pred kratkim mi je zanimanje zbudila neka zelo dobra knjiga, ki je povezana z vzgojo, zbornik, ki ga je uredil Jean Chateau, ki je bil Alainov učenec. Nisem je še niti končal. Knjiga je absolutno senzacionalna, začne se pri Platonu in se nadaljuje z določenim številom pedagogov. Med branjem se zavemo, kaj je temelj vzgoje, namreč določena ideja o tem, kaj je potrebno, da se naredi člove- ka - kot da bi bila vzgoja tista, ki jih dela. V resnici ni nujno, da je treba človeka vzgajati. Vzgaja se čisto sam, tako ali drugače. Seveda je potrebno, da se nečesa nauči, da malo trpi. Vzgojitelji so ljudje, ki mislijo, da mu lahko poma- gajo. Menijo celo, da obstaja neki minimum, ki ga je treba podati zato, da bi ljudje bili ljudje, in da je za to potrebna vzgoja. Saj se sploh ne motijo. Dejansko je potrebna določena vzgoja, zato da se lahko ljudje medsebojno prenašajo. Analitik obstaja v razmerju do tega. Pomembna razlika med analizo ter vladanjem in vzgajanjem je v tem, da se to dvoje počne že od nekdaj. In tega je ogromno. Ne prenehamo vladati, ne prenehamo vzgajati. Analitik pa nima nobene tradicije. Prišel je čisto na novo. Tako si je med nemogoči- mi položaji našel novega. Za večino analitikov ni posebej lagodno vzdržati ta položaj, ko pa imamo za seboj komaj slabo stoletje, da bi se lahko znašli. Novost še okrepi nemogoči značaj stvari. Analitiki so morali vse od prvega odkriti ta položaj, in njego- vega nemogočega značaja so se zelo dobro zavedh. Z njim so osvetliH pozicijo vladanja in vzgajanja. Ker so v stanju budnosti, so lahko spoznali, da ljudje, ki vladajo in vzgajajo, konec koncev nimajo nobenega pojma o tem, kaj počnejo. Kar pa jim ne pre- prečuje, da to počnejo, in celo, da tega niti ne počnejo preveč slabo. Vladajoči so navsezadnje potrebni, in vladajoči vladajo, to je dejstvo. Ne samo, da vladajo, ampak je to vsem všeč. 6 Triumf religije - Zopet naletimo na Platona. Da, zopet naletimo na Platona. Na Platona ni težko naleteti. Izrekel je ogromno banalnosti, in nanje seveda pogosto naletimo. Prihod analitika na njegovo lastno funkcijo je omogočil izčrp- no osvetliti, kaj so druge funkcije. Celo leto seminarja sem posve- til temu, da sem pojasnil razmerje, ki je nastopilo zaradi obstoja te popolnoma nove funkcije, ki je analitična funkcija, in kako ta funkcija osvetljuje druge. Kar me je pripeljalo do tega, da sem v njej pokazal artikulacije, ki niso skupne. Če bi bile skupne, se te funkcije ne bi razhkovale. Pokazal sem, kako je s tem mogoče rokovati, in to na zelo enostaven način, zahvaljujoč štirim majh- nim elementom, ki menjajo mesta in se vrtijo v krogu. Na koncu je iz tega mogoče napraviti zelo zanimive stvari. Tesnoba znanstvenikov Obstaja nekaj, o čemer Freud ni govoril, ker je bilo to zanj tabu, namreč položaj znanstvenika. Tudi to je nemogoči položaj, le da znanost o tem še nima niti najmanjše predstave, kar je njena pred- nost. Znanstveniki šele sedaj začenjajo dobivati napade tesnobe. Njihovi napadi tesnobe nimajo večjega pomena kot katerikoli drug napad tesnobe. Tesnoba je nekaj popolnoma odvečnega, brezplodnega. Je pa zabavno, da smo v zadnjih časih videli, kako so se nekateri znanstveniki, ki delajo v laboratorijih, kar naenkrat začeli povsem resno vznemirjati, se bati in si govoriti: »ZamisHte si, da bi kak tip iz laboratorija odnesel vse te majcene bakterije, s katerimi počnemo tako čudovite stvari, in sicer potem, ko bi iz njih dejansko že naredili sublimni instrument uničenja življenja.« To še ni doseženo. Niso še tako daleč. Se jim pa začenja pora- jati majhna ideja, da bi lahko napravili bakterije odporne na vse in da jih potem ne bi bilo mogoče več zaustaviti. Morda bi to očistilo površino planeta vseh teh usranih stvari, zlasti človeških, ki na njem prebivajo. In potem kar naenkrat dobijo napad odgovornosti. Prepovedali so določeno število raziskav. 7 ]ac:ques Lacan Morda ta ideja niti ni tako napačna, morda bi lahko bilo nji- hovo početje zelo nevarno. Toda tega ne verjamem. Živalskost je neutrudna. In bakterije nas ne bodo rešile vsega tega. So pa v zvezi s tem imeli tipičen napad tesnobe, pri čemer so si naložiU nekakšno prepoved, vsaj provizorično. Rekli so si, da bi bilo treba stvari dvakrat premisliti, preden bi nadaljevah določena dela z bakterijami. Toda kakšno sublimno olajšanje bi bilo, če bi kar naenkrat imeU opravka z resnično nadlogo, z nadlogo, ki bi ušla iz rok biologom. To bi bil resničen triumf. Pomenilo bi, da je človeštvo zares nekaj doseglo - svoje lastno uničenje. To bi bilo resnično znamenje superiornosti enega bitja nad vsemi drugimi. Ne samo svoje lastno uničenje, ampak uničenje vsega živega sveta. To bi bil zares znak, da je človek nečesa sposoben. Toda to kljub vsemu zbuja malce tesnobe. Nismo še tako daleč. Ker znanost nima nobene predstave o svojem početju, razen majhnega sunka tesnobe, bo še nekaj časa nadaljevala. Verjetno zaradi Freuda ni nihče niti pomislil na to, da je znanost, ki bi imela določene rezultate, enako nemogoča kot vladanje in vzgaja- nje. Toda če s čim, je to mogoče vsaj malo zaslutiti z analizo. Anaiza je še bolj nemogoča funkcija kot ostale. Ne vem, če ste na tekočem, ukvarja se izključno s tistim, kar ne deluje. Zaradi tega se ukvarja s to rečjo, ki jo je treba označiti z njenim imenom - moram reči, da sem še vedno edini, ki jo je imenoval tako: real- no. Prav v tem je razlika med tistim, kar deluje, in tistim, kar ne deluje. Kar deluje, je svet. Realno je tisto, kar ne deluje. Svet gre, vrti se v krogu, to je njegova funkcija. Če hočemo spoznati, da ni sveta, namreč da obstajajo stvari, za katere samo bedaki verjamejo, da so v svetu, zadošča pripomniti, da obstajajo stvari, zaradi kate- rih je svet [monde\ odvraten [immonde], če se lahko tako izrazim. S tem se ukvarjajo analitiki, tako da so, v nasprotju s splošnim prepričanjem, veliko bolj soočeni z realnim kot sami znanstveniki. Ukvarjajo se samo s tem. Prisiljeni so garati in se ves čas naprezati. Zaradi tega morajo biti zelo zavarovani pred tesnobo. Nekaj je že to, da lahko o tesnobi vsaj govorijo. 8 Triumf religije Ko sem nekoč o tem govoril, v letih 1962-1963, v trenutku, ko je v francoski psihoanalizi prišlo do drugega razkola - kot so temu rekli -, je moje govorjenje o tesnobi vendarle imelo nekaj učinka, povzročilo je majhno motnjo. Eden od mojih učencev, ki je celo leto sledil mojemu seminarju o tesnobi, je prišel do mene ves navdušen in mi rekel, da bi me bilo treba strpati v žakelj in me utopiti. Tako me je imel rad, da se mu je zdel to edini možni sklep. Ozmerjal sem ga z žaljivkami in jo pobrisal. Toda to mu ni onemogočilo preživeti in se na koncu celo priključiti moji Šoli. Vidite, kako stvari stojijo. Zadeva je zelo zabavna. Morda si lahko po tej poti obetamo prihodnost psihoanalize - v zadostni meri bi se morala predati tej zabavnosti. Triumf religije - Maloprej ste rekli: »Če bo religija triumfirala, bo s psihoanalizo konec.« Mislite, da ljudje sedaj hodijo k psihoanalitiku, tako kot so prej hodili k svojemu spovedniku? Nikoli mi ne pozabijo postaviti tega vprašanja. Ta zgodba o spo- vedi je na smrt dolgočasna. Zakaj mislite, da se ljudje spovedujejo? - Ko gre nekdo k svojemu psihoanalitiku, se tudi spove. Nikakor ne! To nima s tem nobene zveze. V analizi začnemo lju- dem pojasnjevati, da niso tu zato, da bi se spovedali. To je nekaj najlažjega. Tu so zato, da govorijo - govorijo karkoli. - Kako pojasnjujete triumf religije nad psihoanalizo? Nikakor ne skozi spoved. Če psihoanaliza ne bo triumfirala nad religijo, je to zato, ker je rehgija neutrudna. Psihoanaliza ne bo triumfirala, bo preživela ali pa ne. - Ste prepričani, da bo religija triumfirala? Da. Ne bo triumfirala samo nad psihoanalizo, ampak še nad mar- sičem drugim. Niti zamisliti si ne moremo, kako je religija nekaj močnega. 9 ]ac:ques Lacan Malo prej sem govoril o realnem. Realno, naj mu znanost doda še tako malo svojega, se bo razširilo in religija bo imela pri tem še veliko več razlogov, da pomiri srca. Znanost je znanost o novem in v življenje vsakogar bo vnesla kopico pretresljivih stvari. Toda religija, zlasti resnična, razpolaga z viri, ki jih ne moremo niti slutiti. V tem hipu lahko samo gledamo, kako mrgoli. To je res fantastično. Resda je trajalo, toda nenadoma so le dojeli, kakšno prilož- nost jim ponuja znanost. Vsem preobratom, ki jih bo prinesla znanost, bo treba dati smisel. Na smisel pa se kar spoznajo. Zmožni so ga dati zares čemurkoh. Človeškemu življenju, na primer Za to so šolani. Vse, kar je religija, že od vsega začetka daje smisel stvarem, ki bi bile sicer nekaj naravnega. Toda če bodo postale stvari zaradi realnega manj naravne, to še ne pomeni, da bodo prenehali iz tega iztiskati smisel. Religija bo dala smisel najbolj nenavadnim poskusom, tistim, ob katerih se samim znanstvenikom ravno začenja zbujati tesnoba. Rehgija bo za to našla pisani smisel. Zadošča, da vidimo, kako se stvari sedaj odvijajo, kako prihajajo na tekoče. - Bo psihoanaliza postala religija? Psihoanaliza? Ne. Vsaj upam, da ne. Toda morda bo dejansko postala religija - kdo ve, zakaj pa ne? -, vendar pa misUm, da to ni moja pot. Psihoanahza se ni pojavila kar v nekem zgodovin- skem trenutku. Prišla je skupaj z nekim velikim korakom, z dolo- čenim napredkom v znanstvenem diskurzu. Povedal vam bom, kaj pravim o tem v mojem kratkem pri- spevku, kaj sem izmozgal za ta kongres: psihoanaliza je simptom. Toda treba je razumeti, simptom česa je. Seveda spada v to nela- godje v kulturi, o katerem je govoril Freud. Najverjetneje ne bo ostalo pri spoznanju, da je simptom tisto, kar je najbolj realno. Iztisnili nam bodo celo goro smisla in to bo hranilo, ne samo resnično religijo, ampak tudi celo vrsto lažnih. 10 Triumf religije - Kaj to pomeni, »resnična religija*? Resnična religija je romanska. Vsi ti poskusi, da se vse religije zmeče v isti koš in se napravi nekaj, čemur se reče zgodovina religij, so res grozni. Obstaja resnična religija, in to je krščan- ska religija. Treba je samo vedeti, ali bo ta resnica vztrajala, namreč ali bo sposobna iztisniti smisel do te mere, da se bomo v njem zares dobro utopili. To ji bo gotovo uspelo, ker ima dovolj virov. Za to je pripravljena že cela vrsta stvari. Interpretirala bo Apoka- lipso svetega Janeza. V tem se je poskusilo že nemajhno število ljudi. Našla bo ujemanje vsega z vsem. To je tudi njena funkcija. Analitik je nekaj popolnoma drugega. Nahaja se v trenutku levitve. Nek kratek čas je bilo mogoče videti, kaj je vdor realnega. Analitik ostaja tukaj. Tu je kot simptom. Traja lahko samo kot simptom. Vendar pa boste videli, da bodo človeštvo ozdravili psihoanalize. Z nenehnim zavijanjem človeštva v smisel, seveda v religiozni smisel, jim bo uspelo potlačiti ta simptom. Mi sledite? Se je v vaši pameti prižgala kakšna lučka? Se vam moja pozicija ne zdi pravilna? - Poslušam. Da, poslušate. Toda ali v tem tudi ujamete nekaj malega, kar spominja na realno? - Poslušam, beležim, in potem je na meni, da napravim neko sintezo. Napravili boste sintezo? Imate srečo. Sicer pa potegnite iz tega, kar morete. S psihoanalizo se je za hip zabliskala resnica. Nikakor ni nujno, da bo to trajalo. Zgostiti simptom - Vaši Spisi so zelo nejasni in težki. Kdor hoče z njihovim branjem razumeti svoje lastne probleme, je v globoki zmedi, v nelagodnem položaju. Imam vtis, daje vrnitev k Freudu problematična, kajti vaša obnova freudovskih tekstov branje Freuda še bolj zakomplicira. 11 ]ac:ques Lacan Morda je za to krivo dejstvo, da opozarjam na tisto, kar je sam Freud dolgo časa poskušal vbiti v glavo svojim sodobnikom. Interpretacija sanj se ob izidu ni veliko prodajala in v petnajstih letih so morda pokupili tristo izvodov. Freud je moral zelo garati, da bi v mišljenje svojih sodobnikov vpeljal nekaj hkrati tako speci- fičnega in tako malo filozofskega, kot je nezavedno. Čeprav je besedo das Unheivusste prevzel od ne vem več koga, od Herbarta, to nikakor ni bilo tisto, čemur so filozofi pravili »nezavedno«. S tem ni imelo nobene zveze. Hotel sem pokazati, v čem je posebnost Freudovega nezaved- nega. Univerzitetniki so postopoma uspeli prebaviti, kar jim je hotel Freud sicer zelo spretno predstaviti kot užitno, prebavljivo. Sam Freud je glede stvari popustil, ker je hotel ljudi prepričati. Smisel vrnitve k Freudu je pokazati ostrino Freudovega odkritja in tistega, kar je povsem nepričakovano spravil v igro, kajti dejan- sko smo prvič videh nastopiti nekaj, kar ni imelo nobene zveze s čimerkoU, kar je bilo povedano prej. Freudovo nezavedno je incidenca nečesa popolnoma novega. Sedaj vam bom povedal še nekaj, kar je značilnost mo]\h.Spisov. Svojih Spisov nisem napisal zato, da bi jih ljudje razumeli, temveč zato, da bi jih brali. Med tem dvojim obstaja razlika. Dejs- tvo je, da obstaja kar nekaj ljudi, ki jih bere, za razliko od tistega, kar se je zgodilo pri Freudu. Gotovo imajo več bralcev kot jih je imel Freud prvih petnajst let. Seveda, na koncu je imel Freud izje- men knjižni uspeh, vendar je nanj zelo dolgo čakal. Sam nisem nikoli pričakoval česa podobnega. Bil sem popolnoma presenečen, da se moji Spisi prodajajo. Nikoli nisem razumel, kako je prišlo do tega. Zato pa ugotavljam, da tudi če jih ljudje ne razumejo, vseeno učinkujejo nanje. Temu sem bil pogosto priča. Povsem res je, da nekaj časa čisto nič ne razumejo, pa vendar ima to nanje določen učinek. In zaradi tega verjamem, da jih berejo, za razliko od tega, kar si predstavljajo zunaj. Predstavljajo si, da ljudje kupijo moje Spise in jih potem sploh ne odprejo. Motijo se. Odprejo jih in jih tudi predelajo. In celo ubijajo se za to. Kadar kdo začne prebirati 12 Triumf religije moje Spise, je seveda najbolje, če jih poskuša razumeti. In ker jih ne razume, poskuša še naprej. Nisem nalašč naredil tako, da jih ne bi razumeli, to je bila posledica različnih stvari. Govoril in predaval sem zelo povezano in zelo razumljivo, a ker sem svoja predavanja preoblikoval v pisno obliko le enkrat na leto, je bil rezultat tega spis, ki je bil glede na množino vsega, kar sem pove- dal, prav neverjeten koncentrat, ki ga je treba dati v vodo, tako kot japonsko cvetje, da bi se razprl. Ta primerjava je pač takšna, kakršna je. Nekoč sem že zapisal, da je precej običajno, da v desetih letih kakšen od mojih Spisov postane transparenten. Dragi moj, tudi vi boste razumeli. Čez deset let se vam bodo moji Spisi tudi v Italiji, celo v takšnih prevodih, kakršni so, zdeli mala malica, banalnosti. Kajti nekaj je precej nenavadno, namreč da tudi zelo resni spisi na koncu postanejo banalnosti. Boste videli, zelo kmalu boste srečali Lacana za vsakim vogalom. Tako kot Freuda, kajne! Vsi ljudje si domišljajo, da so brali Freuda, ker se ga najde vsepov- sod, v časopisih itd. Boste videli, tudi meni se bo to zgodilo, tako kot bi se lahko zgodilo vsakomur, če bi se lotil dela - če bi počel nekoliko bolj zgoščene stvari, zgoščene okrog neke zelo dolo- čene točke, ki jo imenujem simptom, namreč tisto, kar ne gre. V zgodovini je obstajal nek trenutek, ko je bilo dovolj brez- delnežev, ki so se lahko ukvarjali izključno s tistim, kar ne gre, in podah neko formulo »tistega, kar ne gre« v nastajanju, če lahko tako rečem. Kot sem vam pravkar pojasnil, se bo vse to spet za- vrtelo v krogu, vse se bo utopilo v istih stvareh, od katerih naj- ostudnejše poznamo že stoletja in ki se bodo seveda obnovile. Rehgija je ustvarjena za to, za zdravljenje ljudi, se pravi za to, da se ljudje ne zavedo tistega, kar ne gre. Prišlo je do kratkega prebliska - med dvema svetovoma, če lahko tako rečem, med preteklim svetom in nekim svetom, ki se bo reorganiziral kot pre- krasni svet, ki prihaja. Ne verjamem, da psihoanaliza drži v rokah kakršenkoli ključ za prihodnost. Toda izkazalo se bo, da je bil trenutek, ko smo dovolj dobro vedeh, kaj je tisto, čemur v svojem diskurzu pravim »govorilo« [parlhrel, privilegiran trenutek. 13 ]ac:ques Lacan Govorilo je način, kako izraziti nezavedno. V tem, kar bom povedal na tem Kongresu, sem poskušal nekoliko osvetliti popol- noma nepredvidljivo in nerazložljivo dejstvo, da je človek govo- reča žival, ter spoznati, kaj je in kako se proizvaja ta dejavnost govora. To je zelo povezano z določenimi rečmi, ki jih je Freud dojel kot seksualnost. Dejansko ima to neko razmerje s seksualno- stjo, vendar pa se nanjo navezuje na zelo poseben način. Tako. Boste videli. Imejte to knjižico pri sebi in jo preberite čez štiri ali pet let, boste videli, da si boste lahko ob njej obliznili prste. Beseda zbuja užitek -Po tem, kar sem razumel, v lacanovski teoriji temelj človeka ni biologija ali psihologija, temveč govorica. To je rekel že sveti Janez: »Na začetku je bila Beseda.« K temu niste ničesar dodali. Nekaj malega sem dodal. »Na začetku je bila Beseda«, strinjam se. Toda kje je bila pred začetkom? To je tisto, kar je zares nedostopno. Obstaja evangelij po svetem Janezu, toda obstaja še nekaj, čemur se reče Geneza, ki ni brez vsakršne zveze z Besedo. To dvoje so staknili skupaj, rekoč, da je bila Beseda stvar Boga Očeta in da so spoznali, da je Geneza enako resnična kot Evangelij po svetem Janezu, kolikor oba trdita, da je Bog ustvaril svet z Besedo. Hecna zadeva. V židovskih Spisih, v svetih Spisih zelo dobro vidimo, čemu služi to, da je bila Beseda, ne na začetku, temveč pred začetkom. Ker je bila pred začetkom, si Bog jemlje pravico, da na najrazlič- nejše načine graja osebe, ki jim je dal majhno {petitl darilce tipa »pi-pi-pi« [petit-petit-petit], kakor če hranimo piščance. Adama je naučil imenovati stvari. Ni mu dal Besede, ker bi bilo to preveč, naučil ga je imenovati. Imenovanje ni nič posebnega, je čisto po meri človeka. Človeška bitja zahtevajo prav to, da je svetloba zmerna. Svetloba na sebi je popolnoma neznosna. Sicer pa v stoletju razsvetljenstva niso nikoli govorili o svetlobi, temveč o 14 Triumf religije Aufkldrung. »Prinesite majhno svetilko, lepo vas prosim.« Ze to je več kot lahko prenesemo. Sem za svetega Janeza in za njegov »Na začetku je bila Bese- da«, toda ta začetek je enigmatičen. Kar pomeni: za to meseno bitje, to odvratno osebo, ki je povprečni človek, se drama začne šele, ko je Beseda na udaru, ko se utelesi, kot pravi resnična reh- gija. Šele ko se Beseda utelesi, začenja iti res slabo. Človek ni več srečen, v ničemer ni več podoben majhnemu kužku, ki maha z repom, niti ljubki opici, ki se samozadovoljuje. Čisto ničemur ni več podoben. Beseda ga je razdejala. Tudi jaz mislim, da je to začetek. Pravite mi, da nisem ničesar odkril. Res je. Nikoh nisem trdil, da sem kaj odkril. Vse, kar sem vzel, so stvari, ki sem jih nabrkljal tu in tam. Predvsem pa si predstavljajte, da imam določeno izkustvo tega umazanega poklica, ki se imenuje biti analitik. Tu se nekaj naučim in »Na začetku je bila beseda« dobi zame večjo težo. Eno vam povem: če ne bi bilo besede, ki jim, to je treba povedati, zbuja užitek, zakaj bi se potem vsi ljudje, ki pridejo k meni, sploh vračali, če ne zato, da bi se vsakič zabavah - z Besedo? Stvar dojemam s tega zornega kota. To jim zbuja ugodje, veselijo se. Zakaj bi brez tega sploh imel stranke, zakaj bi se redno vračah leta in leta? Sprevidite! Vsaj za analizo to drži, na začetku je Beseda. Če tega ne bi bilo, ne vem, kaj bi sploh počeh skupaj. Privaditi se na realno - Če so človeška razmerja postala tako problematična, ker je realno tako vsiljivo, agresivno, obsedajoče, ali ne bi bilo treba ... Vse, kar smo doslej izvedeli o realnem, je malo napram tistemu, česar si ne moremo niti predstavljati, kajti za realno je značilno prav to, da si ga ne predstavljamo. - Ali ne bi bilo treba, nasprotno, človeka osvoboditi realnega? Tedaj psihoanaliza ne bi več imela razloga za obstoj? 15 ]ac:ques Lacan Če realno postane dovolj agresivno ... - Edina možna rešitev spričo tega realnega, ki je postalo tako destruktivno, je, da se mu odtegnemo. Popolna zavrnitev realnega? - Nekakšna kolektivna shizofrenija. Odtod konec vloge psihoanalize. To je pesimistična predstavitev tega, kar je po mojem mnenju pre- prosto triumf resnične religije. Resnično religijo označiti za kolek- tivno shizofrenijo je zelo posebno stališče. Vzdržljivo, priznam, toda zelo psihiatrično. - To ni moje stališče, jaz nisem govoril o religiji. Ne, vi o njej niste govorili, vendar pa se mi zdi, da se vaš sklep izjemno prepleta s tistim, iz česar sem izhajal, namreč da bi lahko religija v zadnji instanci zelo dobro poskrbela za vse to. Vendar pa ni treba preveč dramatizirati. Moramo se znati privaditi na realno. Simptom še ni zares realno. Je manifestacija realnega na naši ravni živih bitij. Kot živa bitja smo podvrženi simptomu, simptom nas razjeda. Bolni smo, to je vse. Govoreče bitje je bolna žival. »Na začetku je bila Beseda« pomeni isto. Toda realno realno, če lahko tako rečem, resnično realno je tisto, do katerega lahko dostopamo po točno določeni poti, ki je znanstvena. To je pot majhnih enačb. Natanko to realno pa nam v celoti manjka, od njega smo popolnoma ločeni. Zakaj? Zaradi nečesa, čemur ne bomo nikoli prišli do dna. To vsaj mislim, čeprav tega doslej še nisem mogel absolutno pokazati. Nikoli ne bomo prišli do dna razmerju med temi govorili, ki jih seksuiramo kot moške, in govorili, ki jih seksuiramo kot ženske. Tu smo radikalno zmedeni. Prav to tudi zaznamuje tisto, čemur pravimo človeško bitje. Na tej točki ni nobene možnosti, da bomo kadarkoli uspeli, se pravi, da bomo kdaj imeli formulo, nekaj, kar bi se znanstveno zapisalo. Odtod množenje simptomov, kajti vse se navezuje na to. Zato je Freud upravičeno govoril o tem, čemur pravi seksual- nost. Recimo, da je za govorilo seksualnost brezupna. 16 Triumf religije Realno, do katerega pridemo z majhnimi formulami, resnično realno, pa je nekaj povsem drugega. Do danes so edini rezultati tega zgolj gadgets. Na luno pošiljamo rakete, imamo televizijo itd. To nas požira, vendar pa nas požira prek posredništva reči, ki jih v nas premakne. Televizija ne požira kar tako. Požira zato, ker nas vendarle zanima. Zanima nas zaradi določenega števila čisto elementarnih stvari, ki jih je mogoče našteti in iz katerih bi lahko naredili majhen seznam. Sicer pa se pustimo požirati. Zato ne spadam niti med alarmiste niti med tesnobneže. Ko bomo dobili svoje, bomo s tem prenehali in se začeli ukvarjati z resnič- nimi zadevami, namreč s tistim, čemur pravim religija. -[...] Realno je transcendentno [...]. Dejansko nas naprave požirajo. Da. Sam nisem zelo pesimističen. Napravam se bo zataknilo. Vaša hipoteza, sovpadanje realnega in transcendentnega, se mi kaže kot dejanje vere [/oz]. - To vas sprašujem, kaj pa ni dejanje vere? Prav to je grozno, namreč da smo vedno sredi hrupa \foire~\. - Rekel sem »vera« in ne »hrup«. To je moj način, kako prevajam »vero«. Vera je hrup. Obstaja tohko ver, ki gnezdijo za vsakim vogalom, da se to dobro izraža samo na forumu [forum], se pravi v hrupu. - » Vera«, »forum«, »hrup« - to so besedne igre. Res je, to so besedne igre. Toda kot veste, pripisujem besednim igram ogromen pomen. To se mi zdi ključ psihoanalize. Ne filozofirati - V vaši filozofiji... Nikakor nisem filozof. 17 ]ac:ques Lacan - Ontološki, metafizični pojem realnega ... Ta pojem nikakor ni ontološki. - Prevzemate kantovskipojem realnega. Toda ta pojem nikakor ni kantovski. Na tem tudi vztrajam. Če obstaja pojem realnega, je skrajno kompleksen, in zaradi tega je realno nezapopadljivo, ni ga mogoče zapopasti na način, ki bi tvoril celoto. Če bi mislili, da obstaja neka celota realnega, bi bil ta pojem neverjetna anticipacija. Dokler zadeve ne bomo preverili, menim, da se je bolje vzdržati trditve, da naj bi bilo realno v čemerkoli neko vse. V roke mi je prišel kratek članek Henrija Poincareja o razvoju zakonov. Gotovo ga ne poznate, ker ga ni mogoče najti. Gre za bibliofilsko zadevo. Emile Boutroux, ki je bil filozof, si je postavil vprašanje, ali ne bi bilo mogoče misliti, da imajo tudi zakoni nek razvoj. Poincare, ki je bil matematik, se je absolutno uprl mišljenju tega razvoja, kajti znanstvenik išče prav zakon kot nekaj, kar se ne razvija. Zelo redko se zgodi, da je kakšen filozof bolj inteligen- ten od matematika, toda v tem primeru je filozof slučajno sprožil neko bistveno vprašanje. Zakaj se zakoni dejansko ne bi razvijali, ko pa mislimo svet kot nekaj, kar se je razvilo? Za Poincareja drži kot pribito, da je za neki zakon značilno, da lahko v nedeljo vemo, ne samo, kaj se bo zgodilo v ponedeljek in torek, ampak tudi, kaj se je zgodilo v soboto in petek. Vendar pa nikakor ne vidimo, zakaj realno ne bi dopuščalo nekega zakona, ki se giblje. Gotovo se ob tem popolnoma zmedemo. Nahajamo se na točno določeni točki v času, kako naj potem sploh kaj povemo o nekem zakonu, ki po Poincarejevih besedah ne bi bil več zakon? Toda, konec koncev, zakaj ne bi mislili tudi tega, da bomo morda nekega dne lahko vedeli malo več o realnem? - zahvaljujoč raču- nom, seveda. Auguste Comte je rekel, da ne bomo nikoli vedeli ničesar o kemiji zvezd, in, glej glej, pojavi se naprava, imenovana spektroskop, ki nas nauči zelo natančnih stvari o kemični sestavi zvezd. Treba je torej biti previden, zgodijo se stvari, mesta preho- da, ki so popolnoma nesmiselna in ki si jih gotovo ne bi mogli 18 Triumf religije zamisliti ali kakorkoli predvideti. Morda bomo zaradi tega nekoč imeli pojem razvoja zakonov. Sicer pa ne vidim, zakaj naj bi bilo realno zaradi tega bolj transcendentno. S tem pojmom je izredno težko rokovati in doslej smo z njim rokovali skrajno previdno. - To je filozofskiproblem. Res je, to je filozofski problem. Dejansko še obstajajo majhna področja, kjer bi imela filozofija še kaj povedati. Na žalost je precej nenavadno, da kaže filozofija toliko znakov staranja. Do- bro, Heidegger je povedal dve ali tri smiselne stvari. Kljub temu pa filozofija že zelo dolgo ni povedala čisto nič zanimivega za vse ljudi. Sicer pa nikoli ne pove ničesar, kar bi bilo zanimivo za vse ljudi. Ko spravi kaj iz sebe, govori o stvareh, ki zanimajo dve ali tri osebe. Potem to pristane na Univerzi in tedaj je vsega konec, ni več niti najmanjše filozofije niti si je ni mogoče zamisliti. Nekdo mi je malo prej povsem po nepotrebnem pripisal neki kantizem. Nikoli nisem napisal več kot ene same stvari o Kantu, in to je moj kratek spis »Kant s Sadom«. Skratka, iz Kanta naredim sadovsko cvetko. Temu članku ni nihče namenil niti najmanjše pozornosti. Neka mala dobričina ga je nekje sicer komentirala, vendar pa niti ne vem, ali je bil ta komentar objavljen. Nihče mi ni nikoli odgovoril na ta članek. Res pa je, da sem nerazumljiv. -Ker je bil govor o realnem kot transcendentnem, sem mimogrede ome- nil »reč na sebi«, toda to ni podtikanje kantizma. Poskušam izreči stvari, ki se držijo mojega analitičnega izkustva. To izkustvo je nekaj kratkega. Nobeno analitikovo izkustvo ne more trditi, da se opira na dovolj veliko število ljudi, da bi ga bilo mogoče posplošiti. Poskušam določiti, kako lahko analitik ohrani samega sebe, začrtati, kaj od strogo duševnega aparata zajema funkcija analitika, nakazati, česa se je treba držati, da ne bi presegli svoje funkcije anahtika. Ko je nekdo analitik, je vse- skozi v skušnjavi, da bi ga zaneslo, da bi zdrsnil, da bi po zadnjici zdrsel po stopnicah, in to se za funkcijo analitika vendarle ne 19 ]ac:ques Lacan spodobi. Ostati moramo strogi, tako da interveniramo zgolj zmerno in predvsem učinkovito. Poskušam podati pogoje, da bo analiza resna in učinkovita. Videti je, kot da pri tem igram na filozofske strune, toda to nikakor ni to. Ne grem se nobene filozofije, nasprotno, otepam se je kot kuge. Če govorim o realnem, to počnem zato, ker se mi zdi to radikalen pojem, s katerim je mogoče v analizi nekaj zavozlati, vendar pa ni edini. Obstaja še tisto, čemur pravim simbolno in imaginarno. Tega se oklepam, tako kot se oklepam treh malih zank, ki mi edine omogočajo, da se držim nad vodo. Seveda ga pred- lagam tudi drugim, tistim, ki mi hočejo slediti, vendar pa lahko sledijo tudi kopici drugih oseb, ki jim ne pozabijo ponuditi svoje pomoči. Najbolj me čudi, da jih imam še vedno toliko ob sebi. Ne morem reči, da nisem storil ničesar za to, da bi jih obdržal. Toda nanje se nisem obesil. Sploh se ne bojim, ker ljudje odhajajo. Nasprotno, ko gredo, se počutim olajšanega. Toda tistim, ki ostajajo, sem kljub temu hvaležen, ker mi od časa do časa pošljejo nekaj, kar mi daje občutek, da nisem popolnoma odveč v tem, kar poučujem, in da jih učim nekaj, kar jim koristi. Kako ste prijazni, da ste me tako dolgo izpraševali. Prevedel Samo Tomšič. 20 Od triumfa znanosti k blodenju neprevaranih Samo Tomšič Za izhodišče vzemimo zelo zgovoren nesporazum, ki ga je spro- žila nedavna objava Lacanovega intervjuja iz sedemdesetih let, v katerem je osrednji poudarek na napovedi triumfa religije.' Ob branju tega nenavadnega besedila religioznemu pogledu v Lacanu ni bilo težko »spoznati« katolika. Hočem reči, da je ideja triumfa religije nedvomno zelo všečna formulacija, ki se jo lahko hitro napačno razume kot hvalospev rehgiji. Toda pri takšnem hitrem umeščanju Lacanove teorije v okvire katohške tradicije se pozab- lja, da je pri formulaciji triumfa religije na delu neki teoretski okvir, ki to sintagmo vpenja v kompleksno dinamiko Lacanovega poučevanja, in da ta formulacija kot element teorije izključuje banalno razumevanje, kakršno se naznanja v pravkar navedenem nesporazumu. Gre skratka za formulacijo, ki jo na neki točki nalaga notranja logika samega poučevanja psihoanalize. Podoben nesporazum je povzročilo tudi Freudovo zatekanje k Mojzesu, iz katerega denimo ni bilo težko napraviti metafore za Freudovo vrnitev k njegovemu judovskemu poreklu. Takšno branje sicer lahko privede do določenih rezultatov, toda pri tem se še vedno zastavlja vprašanje, koliko umeščanje teoretskih očetov psihoana- lize v okvire partikularnih identifikacij ostaja zvesto ostrini same psihoanalitične revolucije, ki naj bi prav s temi identifikacijami ' Jacques Lacan, Le Triomphe de la religion precede de Discours aux catholiques, Editions du Seuil, Pariz 2005, str. 69-102. Cf. slovenski prevod v pričujoči številki revije Problemi. 21 Samo Tomšič prekinjala. Očitno torej znotraj psihoanalize obstaja cel kos teo- rije, ki je dovzeten za reUgiozno branje, toda ali sama ta dovzet- nost dejansko tudi implicira, da stopata psihoanaliza in religija z roko v roki? Vsaj branje ustreznih Freudovih tekstov-intervencij, ki obravnavajo problematiko religije, nam daje dovolj jasno ve- deti, da evangelizacija psihoanalize ni bila njegova pot, in isto je mogoče trditi tudi za Lacana, ki je svoje poučevanje osnoval na zvestobi freudovskemu rezu in se hkrati deklarativno umeščal pod zastavo ateizma. Zato se ni mogoče izogniti pomisleku, da predpostavka religioznega branja psihoanalize ni toliko domnev- na kompatibilnost kliničnega in rehgioznega izkustva, psihoana- lize in religije, temveč prej neka hotena nevednost, ki se naznanja v samem jedru tistega, kar psihoanaliza odkriva kot potlačitev. Če je religiozno branje Freuda in Lacana možno, potem mora nujno temeljiti na neki nasilni gesti, ki zareže v radikalno hetero- genost psihoanalize in to heterogenost tudi odpravi s tem, ko jo prevede v že obstoječi horizont religioznega smisla. Možno je skratka zgolj na podlagi potlačitve radikalno zunanjega značaja psihoanalitične vednosti in nekega zelo posebnega učinka te vednosti v širšem družbenem kontekstu - kajti dejstvo je, da psihoanaliza že od vsega začetka zbuja nelagodje, kar se ni spre- menilo niti v času tako imenovane permisivne družbe. Prav zato je treba nesporazume glede psihoanalize brati kot odpore in kot tvorbe nezavednega, pri čemer se zastavlja vprašanje, kaj lahko takšni lapsusi v razumevanju povedo o razmerju oziroma neraz- merju med religijo in psihoanalizo. Smisel svetovnega nazora proti realnemu nemogočega poklica, ali kako je religija postala etični komisar To razmerje je od vsega začetka skrajno antagonistično. Freudovo stališče do religije je bilo denimo radikalno razsvetljensko: religijo je razglasil zgolj za eno izmed iluzij, zzneko iluzijo, ki človeku v osnovi nalaga neko Denkverbot, prepoved mišljenja, hkrati pa je v njej prepoznal generahzirano obliko prisilne nevroze, torej 22 od triumfa znanosti k blodenju neprevaranih kolektivno bolezensko tvorbo. To drugo oznako pripne Freud na religijo z določeno previdnostjo, in sicer po analogiji s klinič- nim izkustvom prisile ponavljanja. Freud v kratkem tekstu iz leta 1907, v katerem obravnava logiko prisilnih dejanj, v svoji izpeljavi trči ob religiozne obrede, v katerih prepozna strukturne ekvivalente prisile ponavljanja, kakršno psihoanalitiku razkriva klinika prisilnih nevroz. Sledeč tej izpeljavi je tako za religiozne obrede kot za nevrotična prisilna dejanja značilen avtomatizem ponavljanja, katerega prekinitev je kaznovana z izbruhom tesno- be. Prav izbruh tesnobe pa zgovorno priča o tem, da prekinitev ponavljanja v obeh primerih zamaje same temelje subjektovega sveta. Ta Freudova miselna hnija se konča z radikalnim in neza- slišanim sklepom, da predstavlja prisilna nevroza »napol komič- no, napol tragično karikaturo zasebne religije«,^ torej prisilna nevroza kot zasebna religija, ki ji na drugi strani ustreza institucio- nalizirana religija kot javno prakticirana prisilna nevroza ali, kot pravi sam Freud, »univerzalna prisilna nevroza«.^ Freud to miselno hnijo nadaljuje v svojem eseju Prihodnost neke iluzije, kjer premesti obravnavano problematiko na raven tradicionalnega konflikta med znanostjo in religijo (»religiozna iluzija«, ki jo obravnava Freudov tekst, je seveda krščanstvo). Spet zelo okleščen povzetek Freudovih izpeljav bi se lahko glasil nekako takole: religija kot ena izmed družbeno-kolektivnih iluzij je na tem, da dokončno podleže teži znanstvenega napredka in se kot iluzija razblini spričo znanstvene resnice. Povzetek je resda grob, vendar povzema temeljno poanto Freudove pozicije. Nje- gova stava se je namreč glasila: znanost bo triumfirala nad indivi- dualnimi in kolektivnimi iluzijami in njena privilegirana primera sta religija kot javna in nevroza kot zasebna iluzija. Ker gre v pri- meru rehgije za iluzijo, katere patološki pendant na ravni psiho- analitičnega izkustva je prisilna nevroza, bo imel triumf znanosti ^ Sigmund Freud, »Prisilna dejanja in opravljanje verskih obredov«, Problemi 5-6, Ljubljana 2002, str. 160. ^ Freud, op. cit., str. 167. 23 Samo Tomšič V tem primeru podoben terapevtski učinek kot ga ima na ravni individualnega kliničnega izkustva psihoanalitična metoda. S čimer je mimogrede opredeljeno tudi razmerje med znanostjo in psihoanalizo, ki v okviru Freudove zastavitve vselej teži k razmer- ju subsumpcije. Toda med Freudovimi intervencijami v polje religiozne pro- blematike obstaja tudi neka zanimiva anomalija, ki se nahaja v sklepnem predavanju iz Nove serije predavanj za uvod v psiho- analizof' V tem tekstu je mogoče zaznati tudi drugačne, bolj realistične tone, ki dovolj zgovorno pričajo o tem, da se je Freud dobro zavedal problematičnosti svojega brezpogojnega zaupanja v moč znanstvenega napredka. Ta anomalija je na tem mestu toliko bolj pomembna, ker odpira tisto miselno linijo, ki nazadnje privede do omenjene Lacanove napovedi. Freud se v tem zadnjem predavanju obregne ob vprašanje svetovnega nazora. Vpraša se, ali je psihoanaliza sposobna pro- izvesti svoj prispevek v tem polju, skratka, ali je sposobna proiz- vesti unikat svetovnega nazora, ki ga bo mogoče razločiti od filo- zofskega, rehgioznega ali kakšnega drugega svetovnega nazora. K temu vprašanju pristopi prav skozi prizmo razmerja psihoana- lize do znanosti, se pravi skozi prizmo scientizma. Izhodišče Freudove miselne linije je definicija pojma We/r- anschauung, ki zveni povsem klasično: Menim torej, da je svetovni nazor intelektualna konstrukcija, ki s pomočjo neke nadrejene podmene reši vse probleme našega obstoja naenkrat, ki torej ne pušča nobenega odprtega vprašanja in v kateri ima vse, kar pritegne naš interes, določeno mesto. (G. W., XV, 170.) Najprej pritegne pozornost beseda konstrukcija, ki v psiho- analizi ni brez vsakega pomena in ki je tukaj navezana na moment totalitete. Svetovni nazor kot konstrukcija ni le preprosta inter- Sigmund Freud, Neue Folge der Vorlesungen zur Einfiihrung in die Psychoanalyse, Gesammelte Werke, XV. zvezek, Fischer Verlag, Frankfurt na Majni 1999 (citirano kot G. W.). 24 od triumfa znanosti k blodenju neprevaranih pretacija realnosti, temveč nekaj več. Kot konstrukcija predstavlja nekaj, kar postavi realnost v določen okvir, po katerem realnost šele postane dovzetna za delo interpretacije. Še več, svetovni nazor kot konstrukcija je natanko ime za okvir realnosti kot tak. Inter- pretacija je tisto, kar je sekundarno: operira znotraj tega okvira, znotraj konstrukcije. Konstrukcija kot okvir predstavlja tisto temeljno zarezo, ki skozi proces uokvirjenja realnost šele vzpo- stavi kot realnost, tako rekoč ustvari realnost. Zunaj okvirov real- nosti, torej zunaj konstrukcije, ni mogoče govoriti o realnosti. Konstrukcija šele priskrbi minimum konsistence, ki podredi kaos »realnega brez zakona«^ nekemu poenotujočemu simbolnemu momentu, in šele na podlagi tega poenotenja vznikne tisto, kar imenujemo realnost - natanko realnost kot simbolna realnost, tj. kot simbolno posredovana realnost. Ko je enkrat dan ta mini- malni konstrukcijski okvir, nastopi tisto, čemur običajno pravimo interpretacija realnosti, namreč obdelovanje materiala, ki ga konstrukcija kot okvir zbere skupaj, tako da se vsaka interpre- tacija odvija na ozadju konstrukcije, ki kot nekakšna transcen- denca lebdi nad interpretacijo in regulira njeno proceduro. Ni skratka interpretacije v smislu vsebinske montaže, ki ne bi teme- ljila na nekem minimumu konstrukcije kot formalne montaže same te vsebinske montaže. Kot izreka že sama Freudova definicija, je funkcija svetov- nega nazora, da odpravi vsa odprta vprašanja, formulira neki ulti- mativni odgovor, ali raje, oblikuje neko formalno-logično matri- co, ki je zmožna integrirati vsako novo vprašanje, ki vznikne na njenem robu. Se enkrat, gre za konstrukcijo, ki kot takšna vse prej predstavlja nevtralno formo in ne prinaša nobene konkretne vsebine. V psihoanalizi ima takšna konstrukcija specifično ime - fantazma. Funkcija in logika fantazme sta natanko v tem, da pred- stavljata okvirno limito znotraj razpršenega simbolnega, ki je simbolno označevalca, nekakšen popek simbolnega, ki pa sam ni ^ Cf. Jacques Lacan, Le Seminaire, livre XXIII (1975-1976), Le sinthome, Editions du Seuil, Pariz 2005, str. 137-138. 25 Samo Tomšič nujno simbolen.^ Ker funkcija fantazme sovpada s funkcijo okvira realnosti, Freud v definiciji svetovnega nazora dejansko poda defi- nicijo fantazme. Daleč od tega torej, da bi predstavljala neki element, ki bi bil v nasprotju z realnostjo, tujek, ki bi ga subjek- tova podivjana imaginacija vnesla v realnost in jo tako potvorila, fantazma vse prej omogoča konstitucijo realnosti. Skratka, freu- dovski WehanschauHng je dejansko fantazma sveta - sveta kot totalitete vsega možnega izkustva. Kot takšna je fantazma iluzija v Freudovem pomenu besede, kolikor izreka, da obstaja med realnostjo in realnim razmerje adekvatnosti in da obstaja neka totaliteta realnega, ki jo lahko brez preostanka prevedemo v obstoječe okvire svetovnega nazora. Tej konsistentni in totahzirajoči funkciji svetovnega nazora Freud zoperstavlja znanost in psihoanalizo, pri čemer njuno razmerje kodificira takole: Kot posebna znanost, veja psihologije - globinska psihologija ali psihologija nezavednega - je [psihoanaliza] povsem nesposobna oblikovati svoj lasten svetovni nazor, temveč mora prevzeti svetov- ni nazor znanosti. (G. W., XV, 171.) Tukaj bije v oči predvsem dvoje. Prvič, psihoanaliza ni spo- sobna proizvesti kakšnega svetovnega nazora, je disciplina brez svetovnega nazora, in očitno k nemožnosti oblikovanja svetov- nega nazora pripomore prav objekt njenega raziskovanja, neza- vedno, za katerega se zdi, da »ni od tega sveta« oziroma da pred- stavlja nekaj, česar ni mogoče integrirati v nobeno obstoječo kon- strukcijo svetovnega nazora, skratka nekaj, kar se bistveno upira integraciji v okvire realnosti. Nezavedno je imuno na totalizirajoči učinek svetovnega nazora in nastopi kot meja njegovega integra- ^ Lacan je denimo v svojem poučevanju podal več odgovorov na vprašanje umestitve fantazme. Njegov zadnji odgovor umešča fantazmo v register imagi- narnega, kar za tukajšnje namene ni nepomembno. Prav imaginarno je tisti register, ki podpira konstitucijo neke sklenjene totalitete. Ker je zgoraj govora o konstrukciji, velja opozoriti, da raba tega izraza v psihoanalizi ni tako eno- značna, saj prinaša neki minimalni premik, ki konstrukcijo iztrga iz logike vsega. 26 od triumfa znanosti k blodenju neprevaranih cijskega mehanizma. Med njima torej obstaja konstantno neraz- merje, ki je posledica tega, da nezavedno v osnovi ne more tvoriti neke konsistentne celote. Nezavedno je negacija logike svetov- nega nazora, toda negacija, ki utemelji lastno logiko odprtega tipa. Če je temu tako, zakaj potem Freud že v naslednjem hipu naveže psihoanalizo na svetovni nazor znanosti? Oziroma: kaj pomeni, da mora psihoanaliza prevzeti svetovni nazor od znano- sti? Ali še bolj temeljno vprašanje: kaj sploh je svetovni nazor znanosti? Vsekakor nekaj, kar radikalno odstopa od definicije svetov- nega nazora, kakršno podaja Freud na začetku svojega teksta. Posebnost tistega, kar Freud imenuje svetovni nazor znanosti ali znanstveni svetovni nazor, je v tem, da sicer prav tako predpostavi enotnost ali enovitost - skratka: konsistentnost - razlage sveta, vendar samo to enotnost hkrati detotahzira. Znanstvena podoba sveta ni nekaj nespremenljivega, statičnega, temveč je v stalnem gibanju. Nestanovitnost znanstvene interpretacije sveta se opira na isto logično osnovo kot freudovsko nezavedno, in prav to logično ujemanje znanosti in nezavednega je gonilo Freudovega scientizma. Tako kot v psihoanahzi obstaja logična nemožnost, da bi iz nezavednega napravili neko substanco, tako tudi znanost nikoli ne more priti do tega, da bi podala ultimativno razlago realnosti, formulo sveta, ki bi tvorila njegov totalizirajoči okvir. Na neki način bi lahko rekli, da je znanstveni svetovni nazor interpretacija brez konstrukcije, kolikor pod konstrukcijo razu- memo izključno konstrukcijo neke totalitete. Kantovsko rečeno, znanost je vselej omejena na pogoje možnosti nekega spoznanja, toda ker se ti pogoji vseskozi spreminjajo, je v znanosti ultima- tivna konstrukcija nemogoča. Razlika med znanstvenim in reli- gioznim svetovnim nazorom je torej bistveno v tem, da religiozni model predstavlja paradigmo statične razlage sveta, medtem ko znanstvene razlage vsebujejo notranjo dinamiko, zaradi katere so vselej le začasne. Če je torej okvir, ki ga realnosti nadene religija, nepremestljiv in fiksiran, pa znanost svoj okvir - če je v zvezi z znanostjo sploh smiselno govoriti o okviru — vseskozi premešča. 27 Samo Tomšič Znanstvena razlaga sveta je notranje razprta in njen univerzum aktualno neskončen, medtem ko je univerzum religije zgolj potencialno neskončen, limitiran oziroma sklenjen univerzum, ki temelji na nespremenljivem in večnem zakonu. Zunaj znanstve- nega svetovnega nazora vedno insistira neko realno, ki ga mora znanost šele zapopasti, medtem ko religiozni svetovni nazor temelji na izključitvi ekstimnega karakterja realnega, sama ta iz- ključitev pa je nujni pogoj njegove imaginarne totalitete. V tem je tudi integracijska moč religije, ki je sposobna v okvire svojega svetovnega nazora vključiti dobesedno vse, kajti ko je ekstimni karakter realnega izključen, samo realno nastopi kot nekaj smisel- nega oziroma kot nekaj, kar proizvaja učinke smisla. Temeljna religiozna enačba se zatorej glasi: smisel = realno. K temu se tukaj še povrnemo. Kot že rečeno, je ena izmed temeljnih stav Freudovega scien- tizma povezana z idejo, da znanost v svojem rušenju obstoječih iluzij opravlja funkcijo kolektivne terapije. Kar pomeni tudi, da skozi prizmo psihoanalize nevroza in psihoza prav tako prinašata neki minimum svetovnega nazora, patološkega oziroma zaseb- nega svetovnega nazora, ki se je polastil subjekta. Toda ta zasebni svetovni nazor hkrati tudi opravlja funkcijo korektorja spodletele subjektove umestitve v obstoječe okvire realnosti, o čemer nemara najbolj radikalno priča prav izkustvo psihoze, kjer subjekt očitno konstruira neki svetovni sistem zato, da bi se izognil dezintegraciji realnosti oziroma simbolnega. Razmerje med psihoanalizo in znanostjo se še enkrat potrdi kot konstruktivno: psihoanaliza je terapija posameznika, znanost terapija družbe, in kolikor je psiho- analiza, ki se strogo gledano umešča natanko na dvoumno mesto stičišča med družbenim in zasebnim, prav tako terapija družbe, kolikor torej predstavlja enega izmed treh velikih udarcev člove- škemu narcizmu, toliko je psihoanaliza tudi znanost. Psihoanaliza kot stroga znanost - nemara je bila prav v tem velika stava Freudovega scientizma. Freud omenja tri iluzije, na katere imata znanost in psihoana- liza subvertirajoč učinek: religijo, umetnost in filozofijo. Toda 28 od triumfa znanosti k blodenju neprevaranih od teh treh kolektivnih iluzij je edino rehgija tista, ki jo je treba vzeti resno. Zakaj? Umetnost, tako Freud, nima nobene preten- zije, da bi bila kaj več kot iluzija. Filozofija to pretenzijo sicer ima, vendar v tem ne konkurira znanosti. Nasprotno, na znanost se celo navezuje - ah kot bi rekel Alain Badiou: jemlje znanost za svoj pogoj -, vendar še vedno ohranja iluzijo, da lahko poda neluknjičavo in konsistentno podobo sveta, skratka predstavlja svetovni nazor, ki še vedno temelji na logiki vsega.^ Kar zadeva Freuda, ki nikoli ne pozabi poudariti svojega pomanjkanja poslu- ha za to ali ono, sta umetnost in filozofija v svojem početju ne- dolžni, ker nimata množičnega vpliva. Umetnost in filozofija nista uglašeni na pomanjkanje posluha, za laika sta preveč sofisticirani in abstraktni. Drugače je z religijo, ki ji vselej uspe doseči, da ji ljudje prisluhnejo. Zato jo je tudi treba vzeti resno, saj se kot najbolj množičen svetovni nazor najbolj temeljito zoperstavlja znanosti in predstavlja njenega najresnejšega konkurenta. Obstaja nepomirljivi konflikt med znanostjo in religijo, med svetovnim nazorom, ki nima pretenzije po lastni totahzaciji, na eni strani, in najbolj sklenjenim in doslednim svetovnim nazorom v zgodo- vini človeštva, na drugi strani - skratka: med znanostjo in krščan- stvom. Izid boja med znanostjo in krščanstvom je odvisen od tega, ali bo znanosti uspelo zamajati družbeno funkcijo religije, ki je po Freudu trojna: 1) »Zadovolji človekovo vedoželjnost, s čimer počne isto, kot poskuša s svojimi sredstvi doseči znanost, in tako postane njen tekmec.« 2) »Ko pomiri človekov strah pred življenjskimi nevarnost- mi in nesrečami, ko mu zagotovi srečen konec in mu v nesreči nudi tolažbo, se znanost z njo ne more pomeriti.« ^ Freud slika precej »klasično« podobo filozofije, ki je problematična v več ozirih. Toda to bi odprlo nov niz problemov, ki bi daleč presegli tukaj zastavljene okvire. 29 Samo Tomšič 3) »Od znanosti se najbolj oddalji v svoji tretji funkciji, ko nalaga predpise, prepovedi in omejitve. Kajti znanost se zadovolji s tem, da raziskuje in ugotavlja. Iz njenih aplikacij pa ne sledijo nobena pravila in nasveti za obnašanje v življenju.« (G. W., XV, 174.) Religija skratka opravlja funkcijo vednosti, funkcijo produk- cije smisla in funkcijo etične instance. Vednost, smisel in etika so tri funkcije oziroma tri razsežnosti religioznega svetovnega nazora, napram katerim pa znanost predstavlja resno konkurenco zgolj na ravni prve.^ Funkcija znanosti je produkcija vednosti, toda ker je ta vednost navezana na realno, nima nobenega sponta- nega smisla. Znanstvena vednost je v svojem bistvu ne-smiselna, celo proti-smiselna vednost, medtem ko religiozna pozicija izreka, da je realno nekaj smiselnega. Zaradi tega znanost tudi na ravni vednosti ni resna konkurenca religiji, saj producira neko vednost, s katero subjekt ne ve, kaj početi - ravno kolikor je ta vednost ne-smiselna -, tako da je šele religija tista, ki s svojo drugo funkcijo osmisli znanstveno vednost, jo napravi operativno znotraj obstoječega svetovnega nazora in s tem za subjekta upo- rabno, tj. smiselno. Funkcija produkcije smisla, ta religiozna funk- cija par excellence - tako religiozna, da je bil denimo Lacan na neki točki svojega poučevanja primoran razglasiti vsak smisel za religiozen' -, je imuna na nasprotje med znanostjo in rehgijo. To ^ Tri funkcije, ki se do potankosti ujemajo s temi vprašanji, ki tvorijo kanon kantovske Kritike. Vprašanje, kaj lahko vem - vprašanje spoznanja - spada v register metafizike kot znanosti; vprašanje, kako naj ravnam - vprašanje moralnega delovanja - spada v register etike; vprašanje, kaj lahko upam - vprašanje smisla - spada v register religije. Cf. Immanuel Kant, Correspondance, »Pismo 322«, Gallimard, Pariz 1986, str. 574. Kantova razčlenitev se sicer raz- haja s Freudovo v tej točki, da Freud to trojico analizira znotraj okvirov religi- oznega svetovnega nazora, medtem ko si Kant prizadeva za razločitev vednosti in etike od dimenzije (religioznega) smisla. Kljub temu pa Kantova zastavitev eksplicitno povzema bistvo tistega, kar Freud opredeljuje kot svetovni nazor. ' Jacques Lacan, »Lettre de dissolution«, v: Autres ecrits, Editions du Seuil, Pariz 2001, str. 318: »Stabilnost religije izhaja iz tega, da je smisel vselej 30 od triumfa znanosti k blodenju neprevaranih nasprotje ima smisel samo znotraj znanstvene paradigme, ker napotuje na nasprotje med smislom in realnim, medtem ko v okvi- rih religije to drugo nasprotje ravno nima nobenega smisla. Zna- nost brez smisla je v univerzumu smisla sicer nekaj škandaloznega in vznemirjajočega, vendar pa ne ruši iluzij svetovnega nazora. Danes moramo nujno ugotoviti, da ni uspelo nobenemu udarcu človeškemu narcizmu - niti Koperniku niti Darwinu niti Freudu, se pravi niti fiziki niti genetiki niti psihoanalizi - porušiti krščan- skega svetovnega nazora in prevzgojiti njegovega osmišljajočega mišljenja. Znanstvena paradigma je dosegla samo modifikacijo nekaterih vsebinskih interpretacij, medtem ko je konstrukcija, se pravi okvir svetovnega nazora in horizont njegovega smisla, ostala nespremenjena.Če torej znanost na prvi pogled spodko- pava religijo, pa je dejansko stanje povsem nasprotno: religija osmisli znanost. Preostane še vprašanje etike, ki je z znanstvenim svetovnim nazorom enako nekompatibilno kot osmišljajoče mišljenje. Kot je srž te problematike jedrnato povzel Jean-Claude Milner,'' znanost z etiko nima kaj početi niti o njej ne more ničesar pove- dati. Ta nemožnost je povezana z že omenjenim dejstvom, da velja interes znanosti izključno produkciji vednosti o realnem, medtem ko se vprašanje etike tradicionalno prepleta s produkcijo smisla. Ker je vprašanje etike povsem zunaj dometa znanosti, ji je mogoče etično zahtevo zgolj vsiliti. Nekoč je bila to funkcija rehgije, danes to počnejo tako imenovane etične komisije. religiozen.« Kot rečeno, enačba smisel = realno je religiozna enačba par excel- lence, toda - če nekoliko anticipiram - tudi religiozna pomota. Tukaj velja še posebej omeniti teorijo inteligentnega načrta, ki si je v ZDA že izborila status resne znanstvene hipoteze (poučujejo jo celo v javnih šolah kot alternativo darvinistični »sramoti«), medtem ko se v Evropi ta boj šele začenja. Vsekakor lahko rečemo, da je namen te teorije zaceliti vse rane na obličju človeškega narcizma, ki so jih zadali Kopernik, Darwin in Freud, in obnoviti religiozno avtoriteto v polju znanosti. Jean-Claude Milner,/