.........v ' 5 KRISTUSA SVETU - SVET KRISTUSU! Kako lep prizor nam nudi gornja slika: krščanska ljubezen in molitev na Koreji-Redovnica-domačinka je z močjo Kristusove ljubezni premagala trdoto poganstva v duši bolnika, ki sedaj, sladko zmagan, v molitvi zahvaljuje Boga za naravne in nadnaravne, od Njega po misijonarjih prejete dobrote. čudeže bi lahko delala po svetu krščanska ljube arn, če bi je bilo vsaj malo več med ka/toličani. čudež osvajanja sveta za Kristusa moremo delati tudi mi, kato' liski Slovenci. Vsak čar, vsaka žrtev, vsaka molitev je kakor skrivnostni vzvod, ki sproži milost spreobrnjenja v to ali ono pogansko dušo. Zlasti molitev! Lahko se zgodi, da denarja nimaš, da ti je s trpljenjem prihranjeno in tudi žrtvovati nimaš mnogo — toda molitev ti je vedno možna. Samo ljubiti je treba bolj, ljubiti svet, ljubiti Kristusa, in htiepenii-ti po uresničitvi ideala: Kristusa svetu, svet Kristusu! J UUIERE CONVERTIR SUS PESOS EN DOLARES? iTodavia es mucho mas lo que yo le Pfopongo! Vamos a convertir su dinero ®n algo mejor que dolares, en algo mas duradero... ., Dicen, y tienen mucha razon, tra-“šfidose de los avaros y egolstas, que 0 nos llevamos al otro mundo ni un centavo. Pero yo le digo que esto es solamente para los tontos; pues Ud. se Puede llevar al cielo todo lo que quiera, y Sne desde ya puede comenzar a enviar al*a( dinero, billetes, alhajas, etc. Presta a Dios” quien se compadece el pobre, y El se lo pagara con creces. Pcrdera ni un centavo, antes al con-rar»o, lo encontrara alla multiplicado y no al 8 por ciento de interes, sino a mas, del 100 por 100 —. Si tuviera Ud. sentido comercial, no dudo de que lo Provecharia. La limosna es una Letra Oue gira para la otra vida. Ahora bien: el Padre Santo nos en-ena: "Vuestra caridad en ninguna obra Puede ejercitarse mas fructuosamente “O6 Cn °*3ra misional,” y nos exhorta: yue todos los fieles cristianos perse-eren en la empresa comenzada de ayu-. ar.a 'as Misiones, que multipliquen sus njciativas en bien de las mi°mas... se ^ isten en las mencionadas Obras Pon-iticias y las nromuevan lo mas posi-ple•••’’ (Pio XII, Enciclica “Evangelii rraecones”). „ . ^ulen poco siembra poco recoge —y ah*6*1 s'embra mucho cosechara frutos ^undantes—. El Sembrador parece que roFrainara y desperdiciara el trigo, pe-asi n ki od duše do duše vrše misijonski apostolat. Gotovo je, da bo povezanost teh odsekov in posameznikov v žil° ZVezo rodovitnost njih misijonske akcije še pospešila in pomno-t' a: Taka skupnost, ki bo imela svoje središče, centralo, bo imela ^ I V TJI1X70 in wi nr/nnof i rtnirnl l nof^Tomofi o a nmrn r/nmeon akcij vpliva in možnosti dovolj, ustvarjati še nova žarišča misijonske Je med rojaki, kjer te akcije še ni. i To je naloga novoustanovljene Slovenske misijonske zveze, na-°to, ki upravičuje njen obstoj. Bog ji daj čim večji razmah! OČETOVA BESEDA MISIJONSKA OKROŽNICA PIJA XII. „EVANGELU PRAECONES1 Prevedel in razlago napisal Karel Wolbang C. M. — Nadaljevanje. II. NAČELA MISIJONSKE AKCIJE 1. POTREBA TEMELJITE MISIJONARJEVE PRIPRAVE Da bi delovanje misijonarjev bilo vodno uspešnejše in da bi niti ena kapljica njihovega znoja in njlihove krvi .ne šla v izgubo, želimo Itu [na kratko povzeti načela in vodilne smernice, ki morajo voditi misijonsko dejavnosjt. i Najprej je treba omeniti, da je oni, ki jei po nekem božjem navdihu klican ničiti med oddaljenimi poganskimi narodi evangeljsko resnico in gojiti krščansko krepost, določen za zelo veliko in vzvišeno nalogo. Kajti on daruje svoje življe-|nje Bogu, da bi se njegovo Kraljestvo razširilo do skaajnih meja svteta. Ne išče jsvoje, marveč, kar je Jezusa Kristusa.19 On sme končno naohrniti na poseben način nase one prekrasne misli apostola narodov: „Za Krist uda smo torej poslani" ;2<> „V mesu sicer živimo, pa se po mesu ne vojskujemo*';21 „Slaboltnim sem postal slaboten, da bi slabotne pridobil".22 Smatrati mora torej ono pokrajino, v katero je prišel, da ji prinese dar evangelija, kot svojo drugo domovino 'in jo ljubiti z dolžno ljubeznijo; in zato naj ne išče zemeljskega dobička, ne tega, kar je v zvezi z njegovim narodom ali redovno družbo, ampak (predvsem kar zadeva zveličanje duš. Gotovto mora močno ljubiti svojo deželo ij1 :svojo družbo, toda s še večjo ljubeznijo sveto Cerkev. In zavoda naj se, da nic, kar nasprotuje dobrelmu Cerkve, ne more koristiti njegovi družbi. > Potrebno je nadalje, da sle oni, ki so poklicani k tel vrste apostolatu, dokler iso še v domovini, formirajo ne samo v vseh krepostih in vseh cerkvenih vedah, marveč da si osvojijo tudi ono posebno znanje v tehniki in kulturi, ki jim bo nekoč, vko bodo med tujimi .narodi oznanjali evangelij, v največjo korist. Tako morajo poznati in biti vešči jezikov, zlasti onih, ki jim bodo ndkoč pojttebni; izšolani pa morajo biti tudi teoretično in praktično v zadevah, ki se tičejo medicine, polje-deljsftva, etnografije, zgodovine, zemljepisa in sorodnih ved. 19 Pr. Flp 2, 21. — 20 2 Kor 5, 20. — 21 2 Kor 10. 2,-22 1 Kor 9, 22. Sveti oče nam priporoča uporabljati najuspešnejše metode misijonske akcija, to je najprimernejšo pot, ki vodi do visokega cilja: ponesti kraljestvo božje v sleherno dušo na svetu. Ko je cerkev po vsem svetu načrtno preganjana, ne moremo upati na njeno zmago, če bomo zanemarjali izbiro najboljših metod in sredstev za zmago nad zlim. žal se v tej točki tudi v misijonih veliko zagreši in pomanjkanje metodike pri apostolatu često bolj ovira zmago resnice kot pomanjkanje materialnih pripomočkov, ki so gotovo za uspešen razvoj misijonske akcije neobhodno potrebni. Reči hočemo, da bi ob poznavanju in aplikaciji najbolj preizkušenih in sodobnih metod pri delu, uspehi bili mnogo večji in trajnejši, tako pa gre, kar želi sv. oče omejiti, veliko kapelj misijonarjevega znoja in krvi * izgubo. Do tega stanja privede misijonarja v prvi vrsti pomanjkanje zadostne priprave v domovini, pa tudi izolacijo dela sredi poganskega okolja, ki mu n« dopušča, da bi se od koga naučil še drugačnega uspešnejšega delovanja. Sv. oče trdi, da je misijonski poklic zelo vzvišeno poslanstvo: Popolno darovanje samega sebe Kristusu za odhod * prva frontne vrste vojskujoče se Cerkve, kjer mora biti vedno pripravljen n» žrtve vseh vrst, tudi na smrt. Misijonar je KrisUmosec, za Kristusa poslan, da z osebnim zgledom in vsem svojim apostolskim prizadevanjem oznanja in da popularizira vse, kar Kristusu lahko olajša Z"}ago nad čim več poganskimi dušami. Misijonar, ki j-« res klican po božjem Navdihu, mora pozabiti nase in živeti le za zaupane mu duše. Biti mora duša — žrtev v najbolj svojskem pomenu besede. :® za to žrtvovanje ni pripravljen, naj Re ns odpravlja na misijonsko pot. Misijonar mora ljubiti deželo in ljudstvo, med katerim oznanja Kristusa, čeprav osjtane vedno veren sin lastnega Naroda, se mora paziti, da izkazuje dolžno spoštovanje ir. ljub?zen narodu, *l zanj v misijonih živi. Preziranje in norčevanje iz mis. naroda in njegovih navad, je onemogočilo ali vsaj zelo za-jVlo delo posameznih misijonarjev. Ustvarja pa s3 tudi s tem med prebivalci duh nasprotovanja, ki lahko spra-Vl v nevarnost vse misijonarje določe-nega naroda, zlasti v današnji dobi naraščajočega nacionalizma v misijonskih deželah. Tako komunisti umetno širijo nezadlovoljstvo zoper ,impcrialističn~ n*'sijonarje“ in so dolgo to ime vzdevali n°Ji ameriškim misijonarjem. Znano je ®zko vzdušje v nekaterih kitajskih ško-;'iah v odnosu do francoskih misijonar-l?v. in tn zlasti med katoličani doma-vini. Misijonar mora torej imeti vedno Pred očmi dobro duš in nikdar misliti, J? je v mi8jjonjh predvsem prodstav-• , svc>iega naroda, kot se je to dogajalo često v ditubi kolonij alne politik;™ Evropskih narodov. , vK®r je prišrd misijonar v misijonsko ezelo zasajat Cerkev, tudi ne sme ne-jUirno iskati povsod koristi svoje družil® ali njenega prestiža. Ljubiti svojo ruzbo je njegova sveta dolžnost, a nik-(7 Rme pozabiti, da je tudi ona v službi erkve, ki ima edina, zagotovilo ne-Preinagijivosti in nezmotljivosti in da lit8 .družba koristi v Cerkvi le, v ko-v*°r je Vfidmo nared sprejeti in izvršiti t zaupanem sektorju vse, kar Cerkev zah-va, želi. ali tudi sama priporoči. Sentire ^ ni Ecclesia velja tudi za družbe, ki š»'•ra-° naPraviti prostor drugim, če pesi,'? 'n ^'rajo. kot mora tudi najbolj za-az®n duhovnik v Cerkvi odstopiti svoj> j,„° .novi moči, kadar stavljenim nalo-v m.ni več kos. Rivaliteta in zavist sta nnsijonih, kjer je misijonarjev vpliv že itak šibak, za rast katolicizma nad vse usodna negativna faktorja. Formacija misijonarjeva se mora dovršiti v glavnem žs v domovini. Velja to za misijonarja duhovnika, laika brata, sestre misijonarke in vse laične misijonarje. Dograjena katoliška osebnost mis. pionirja mora že ob prihodu na teren povsod izžarevati Kristusa, ki ga je prišel oznanjat. Nevarnosti za krepostno življenje v misijonih v poganskem okolju je mnogo mnogo več kot jih je bilo doma, zato bo vzdržal le, kdor ja utrjen v krepostnem življenju prišel v bojno linijo osvajajoče Cerkve. Tudi teološko znanje mora biti solidno, ker pri misijonskem apostolatu, ko je v polnem razvoju, misijonar le s trudom najde čas, da ponavlja že osvojeno snov za sprotno uporabo pri širjenju verskih resnic in razlaganju zapovedi. Za študij jezika, ki se v delovni misijonski pokrajini govori, zahteva Cerkev celi dve V,ti in obstojajo n. pr. na Kitajskem po večjih mestih za to noseb-.ne šole. Izkušnja kaže, da je najboljše eno leto samo študirati, nato pa polagoma prič ti z apostolatom in sproti dnevno posvetiti nekaj ur poglabljanju jezikovnega študija. Idealno bi bilo, da bi vsak misijonar tudi znal pisati in brati časopise, da si lahko sam v težavah pomaga, kot smo čutili n. pr. v primeru delovanja pod rdečimi, ko si je moral misijonar povsod v glavnem pomagati sam, če ni hotel pahniti svojih sodelavcev domačinov v nesrečo in izpostaviti največji nevarnosti, če bi misijonarju dajali pomoč za dopisovanje z oblastmi in potrebne informacije iz časopisov. Tudi ima misijonar, ki dobro obvlada jezik domačinov, mnogo večji ugled in lažji vpliv na izobražence ter lahko mnogo bolje izrabi vsak stik, ker je v izražanju jasen ter gibčen. Tudi znanje kakega svetovnega jezika, zlasti angleškega, bi si moral vsak prisvojiti že doma. Ze vse misijonske stike v misijonskih deželah in izven je to nujno, če noče postati misijonar odrezan od soborcev in oropan zamenjavanja bogatih skušenj in navodil. Ni treba poudarjati, da mora imeti misijonar zadostno znanje zemljepisa, zgodovine, itd. študirati mora kulturo, običaje in mišljenje naroda, v katerem deluj < da se bo lažje približal vsem slojem. Medicina, arhitektura, itd. so silno koristni. Kot načelo lahko pribijemo: Vse, kar znaš, ti bo v misijonih zelo služilo. Približalo ti bo duše in ti zgradilo most do njih, kar ni vedno lahko. Vzporedno z naraščanjem notrebe po specializiranju med dnšnopastirskim kle-rom v starem katoliškem svetu, se čuti tudi v misijonih vedno bolj potreba po specializiranju. Potreb je ogromno in vsakdo ne more biti za vse. Delo bo treba V'dno bolj deliti in omogočiti posameznikom graditev v sektorju, ki ga obvladalo: zlasti KA, vzgoja katehi- stov, šolstvo, zdravstvo in karitas s socialno akeijo bodo terjali veliko naporov in nesebičnega žrtvovanja številnejših misijonarjev enotnega duha in hrepe- nenja: pripeljati čim številnejše v stajo Gospodovo. Ne bo odveč še ena misel. Duhovniki imajo z oznanjevanjem resnice prepolne roke. Koliko ur in .naporov terja ena sama skrbna priprava pogana na sV-krst. Apostoli so izbrali Štefana in diakone za pomoč pri karitativnem delu. Krvava je v misijonih potreba po dobrih bratih, sestrah in laičnih sodelavcih iz naših katoliških dežel. Zvestih sodelavcev tudi v misijonih ni mogoče pobirati kar na cesti. Treba jih je sčasoma vzgojiti. A misijonar ne more živeti ves za oznanjanje resnice, če mora sam skrbeti za oskrbovanje in red v cerkvi ter misijonu, se ubijati z nakupovanjem vsega potrebnega za življenje in delo, biti sam sebi krojač in kuhar, ko mu želodec ,ne prenese več slabo in nehigienično pripravljene hrane; čevljar in mehanik, zidar in kmet, pisar in slikar, učitelj in zdravnik. Le s pametno razdelitvijo dela med za to usposobljene sodelavce brate in laične moči, došle iz istega naroda, bo možno koordinirati delo zares uspešno in dosegati zaželjenn uspehe čim hitreje. Res je, da ima misijonar-duhovnik, ki je usposobljen za kak ..produktiven poklic", kot n. pr. danes na Kitajskem pod komunisti, mnogo lažji vpliv na vse okolje, a to ga ne opravičuje, da bi posnemal številne protestantske pastorje, ki so predvsem zdravniki ali šolniki in le površno oblikujejo svoje ovčice, čeprav tudi med njimi ne manika gorečih misijonskih delavcev. Resnici na liubo moramo priznati, da protestantje zlasti v šolstvu in zdravstvu v misijonih marsikje prednačijo in čas je, da sc zganemo ter pritegnemo dragoceno pomoč bratov, sester in laikov, in omogočimo duhovnikom predvsem — iskati in pridobivati duše. 2. NAMEN MISIJONOV: PONESTI KRALJESTVO KRISTUSOVO V SLEHERNO DUŠO NA SVETU Kot vsakdo ve, je prvenstveni namen vseh misijonskih ekspedicij, ponesti obilnejšo luč krščanske resnice v razsvetljenje/ novim rodovom in osvojiti nove kri-ifitjane.V stremljenju za dosego onega vrhovnega cilja pa je nujno — kar je treba ‘im^di vedno pred duhovnimi očmi —, da sie Cerkev pri drugih narodih trdno zasidra in da se jim podeli lastna, iz domačinov sestavljena hierarhija. V pismu, ki smo ga v preteklem lietu (1950) 9. avgusta, naslovili na svojega ljubega sina prezbitra kardinala Fumasoni Blondija, pirefekta Svete kongregacije za Sirjenje vere, smo mtod drugim zapisali to-le: „Čerkev gotovo nima nobenega .na- m Ua vladati narode, ali se polastiti oblasti v zgolj časnih zadevah, medtem ko Snri od edine skrbi, da bi ponesla vsem rodovom najvišjo luč vere, in pospeševala človeško civilizacijo in bratovsko slogo med narodi."23 _ V Apostolskem pismu , ,Maximum illud"24 Našega prednika nesmrtnega spomina Benedikta XV iz leta 1919., in enako v okrožnici „Rerum Ecclesiae"25 lija XI, neposredno našega prednika blaženega spomina, pa je bilo izjavljeno, kako oi morali misijoni zasledovati nekako končni cilj, da se namileč v novih pokrajinah Ustanovi Cerkev. In Mi sami smo v letu 1944, ob omenjenem sprejemu voditeljev misijonskega dela, dejali: „Akcija, ki jo pogumni in velikodušni misijonarji razumejo, teži za tem, da bi sc Cerkev v nove dežele tako razširila, da bi !tam pognala Vedno globlje korenine in mogla zaradi doseženega razvoja čimprej živeti in se Vazcvitati brez nadaljnje misijonske pomoči. Ta misijonska akcija ni sama sebi Uam Mi, marveč mora dejavno in prizadevno stremeti za dosego vzvišenega cilja, ki smo ga zgoraj omenili; ko g!a bodo misijonarji dosegli, sc bodo radovoljno lotili drugih podjetij."26 , Zato sejalci in propagandisti božje besede ne rezidirajo v že obdelanih apostolskih področjih kot v svojih domicilih, ker jim pripada bolj dolžnost Razsvetliti ves svet z Evangeljsko resnico in posvetiti ga s krščansko svetostjo. Namen misijonskega dela je namreč ta: Ponesti iz ene dežele v drugo z vslak dan hitrejšim tempom, vse do zadnj ga nepoznanega bivališča, do zadnjega nepoznanega človeka2? Kralj Istvo božjega Zveličarja, ki je zmagoslavno vstal od mrtvih 'ui kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji."28 23 Pismo Pcrlibcnti equ$dem; A. A. S. 1950, str. 727. — 24. A. A. S. 1919, str. 440 sl. — A. A. S. 1926. str. 65 sl. — 26 A. A. S. 1944. str. 210. —< 27 Pr. Mt 28. 18. — 28 A. A. S. 1944, str. /208. Namen misijonskega dela j j v veri emeljito poučiti in s sredstvi milosti Posvetiti slehernega človeka na obšir-Uem svetu. Jezus je svojim apostolom ta Ruj jasno postavil pred oči, ko jih je azposlal m d pogane rekoč: „Dana mi p vsa oblast v nebesih in na zemlji. "Ulite torej in učite vse narode; kr-tfUj^e j'h v imenu Očeta in Sina in Sve-k *?ul*a iu učite jih spolnjevati vse, urkoli srn vam zapovedal; in glejte, z sem z vami vse dni do konca sveta."29 ^erkev ta cilj že stoletja zasleduje in v v.stor'la vse, da Jezusovo naročilo iz-t 9<*s*ranjevati in premagovati bo n n , ORromne težave na strani poga-si'V’ .kaj ra(l' podtikajo Cerkvi in mi-,• J.°narjem napačne namene, jih ozmer-z ,,imperialisti" in ..reakcionarji" ter RV. iralci ljudstva". Danes odrekajo mi-Jonarjem že pravico bivanja v rd čih d"' Vffuljcnih misijonskih deželah, češ s,rjenje vere ni zadosten razlog za deS 17° bivanje in delovanje v njihovi kak1' cc*° on' misijonarji, ki imajo zdr "pcuduktivin poklic", kot n. pr. SVo-vniki, so praktično onemogočeni pri i?vJ^m misijonskem apostolatu in smejo ki rk8ev.ati 1® svoj ,,pridobitveni poklic", SD koristi bližnjemu, njega samega pa „1 av*ja v vedno nevarnost, da bo ob v°; ker je pri svojem delu — vsaj po Uju »strokovnjakov" — kaj zakrivil, n. pr. koga neuspešno zdravil, ko je bila dejansko pomoč prepozna. Težave pa bodo vedno tudi v katoliških deželah samih zaradi pomanjkanja nesebičnega katoliškega duha in čuta med katoličani, ki jim verska indiferentnost in mlačnost, številni problemi v lastni domovini, včasih pa tudi pomanjkanje smisla za bolj socialno porazdelitev duhovnih dobrin med ves človeški rod. Misijonar Majcen v Macao s svojimi kandidati za duhovstvo — vsi begunci. ovira sočustvovati z najbolj bednimi, ki so cesto ob najskrajnejši telesni bedi še brez največje tolažbe — svete vere. Morda bo vsaj trpljenje teh dni razširilo katoliška srca in jih nagnilo k večji velikodušnosti. Morda bodo tudi slovenski starši v domovini in po svetu v trpljenju bolj razumeli veliko poslanstvo, ki so ga od Boga prejeli in zaradi katerega je papež Pij KIL v nagovoru duhovščini naročal: „Vsi krščanski očetje in matere, katciriega koli družabnega položaja so že, morajo goreče prositi Boga, naj jih stori vredne, da bi bil vsaj eden njihovih otrok poklican v njegovo službo." (,,Menti nostrae") Odločilna zgodovinska ura nas sili k vedno večji osvajalnosti. Z osvajanjem najvarnejše zavarujemo žo osvojene postojanke. Hiteti moramo pomagat Kristusu formirati številne duše, ki čakajo na slovenske misijonarje in misijonarke. čakajo že dolgo, mar morda zaman? Ne bojmo se; da bomo narod oškodovali, če jih nekaj v misijonih gara. Holandci imajo po svetu cvetoče mi- sijone. Videl sem enega v Karachiju (Pakistan), polnega mladih misijonskih moči, in množice vernih so klečale med blagoslovom na trgu, ker je obširna katedrala bila premajhna za vse. In ves svet pozna holandske misijonarje. Pa mi trdijo holandski sobratje, da bi radi še več misijonov, ker imajo poklicev dovolj. Kristus blagoslavlja ta majhni narod, da je po svoji katoliški dejavnosti doma in v svetu lahko vsem vzor. In svet ga spoštuj ne le zaradi njegove trgovine, marveč često vse bolj zaradi njegove življenjske usposobljenosti in uspešne aktivnosti, ki jo zajema le iz Njega, ki je tudi edini zdravi vir narodnega življenja in edini, večni plačnik .narodnih žrtev!, doprinešenih za reševanje bratov v neizmernem morju človeških duš, povezanih med številnimi ljudstvi v ogromno družino narodov: »JEZUS KRISTUS včeraj in danes, isti tudi na veke."30 29 Mt 28, 18—20. — 30 Hebr 13, 8. Že pod vlado rdečih je ta kitajski škof-lazarist v Kashingu posvetil novomašnike OB PIRČEVI STOLETNICI „STO LET ŽIVLJENJA S KRISTUSOM" (1852—1952) „ Pod tem geslom obhaja šentklavdska škofija v Minnesoti (Združbe države Amerike) stoletnico prihoda slovenskega misijonarja Franca Pirca (Pierza), ki je na ozemlju sedanje škofije ustanavljal prve žup-hije, zgradil prve cerkve, v katerih je pričel bivati Jezus v presv. Reš-pjem Telesu. Za Baragom še ni bil noben Slovenec v Sev. Ameriki toliko počaščen. Morda so tedaj, ko je 49 letni Pirc odhajal v misijone, bili v Sloveniji ljudje, ki so trdili, da pomeni Pirčev odhod škodo za Slovence v domovini, češ, koliko bi mogel krepki in podjetni duhovnik se storiti za svoje ljudstvo, tako pa gre njegova delavnost narodu v zgubo. Nemara so trdili, da je denar, ki ga bo domovina njemu pošiljala v misijone, zgubljen, ker je gospodarsko neplodno naložen. Tako in Podobno so morda govorili, če pa zadevo čisto stvarno pregledamo, najdemo povsem nekaj drugega. 1 Izredna življenjska sila petdesetletnega Pirca, ki je v domovini na raznih poljih mnogo naredila, se se v več kot tridesetih letih ni izčrpala. Doma je zasajal sadovnjake m učil kmete umnega sadjarstva, v Ameriki je med Indijanci in priseljenci sejal božjo besedo, ki še danes rodi sadove, zasadil drevesce benediktinskega reda, ki se je danes razrastlo v mogočno drevo ver-sKega življenja in krščanske kulture. Ne brezplodno, temveč izredno Plodovito je bil naložen denar, ki še danes obresti nosi, ne v novcu, Pac Pa v krščanskem mišljenju in življenju. Danes je šentklaudska škofija cvetoč vinograd Gospodov: sto let s Kristusom! In slovensko -1*16 Je znano in slavno po misijonarju Francu Pircu, po katerem so menovana mesta in vasi in okraji. Povrh pa še nadnaravni sadovi, * jih statistično ne moremo zajeti, ki jih je bila deležna tudi sloven-K|ta domovina, katere sin je bil Franc Pirc. Kar za misijone damo ali . brimo, je dano in storjeno tudi lastnemu narodu, ker smo vsi udje lstega duhovnega telesa Kristusovega: katoliške Cerkve. ŠKOF GREGORIJ ROŽMAN FRANC PIRC ..Njegove zasluge za spreobrnjenje in civilizacijo rdečega plemena so izredno velike.'1 Bog ga je poklical v misijone, ko je imel že skoraj 60 let, pa je celih 38 let delal v njih, še nekaj mesecev več kakor Baraga. Prav je, da poznamo tega moža. Misijonar ftaih^r5 po'e& Barage in Knobleharja sto v znan slovenski misijonar. Meri-’ ,ki se je preje imenovalo Rich Prai-o.. 'Bič Prčjri) in ki leži zahodno od M,- 'HJegn Misisipija v zvezni državi Ze-n1)68?*®’ nosi njegovo ime („Pierz“). kovinar dr. Režek pravi (I. 344): I. V DOMOVINI Franc Pirc se je rodil 20. novembra leta 1785 od kmetiških staršev v hribovski vasici Godič nad Kamnikom, župnija Mekinje. Bil je torej 12 let starejši od Barage. V ljudsko šolo je hodil k frančiškanom v Kamniku, na gimnazijo pa v Ljubljani in jo je dovršil z odliko, čeprav je bila nemška in zelo stroga. Ko je študiral v bogoslovju, je bila pri nas francoska Ilirija, ki je pospeševala tudi znanje slovenščine. Naučil se je precej francoščine, zasebno tudi nekaj italijanščine in angleščine, škof Kavčič ga je posvetil v mašnika, ko je imel že 28 let. Bilo je to leta 1813, ko so združene evropske armade usodno porazile Napoleona pri Lipskem in je pri nas prenehalo ilirsko kraljestvo. — Tudi Pirčev brat Simon je bil duhovnik. Sedem let je bil kaplan v Kranjski gori, deset let pa župnik v Pečah pri Moravčah. Leta 1830, ko je Baraga odhajal proti Ameriki, se je Pirc kot župnik preselil v Podbrezje nad Kranjem. Od otroških let je imel veliko veselje do zemlje, do poljedcljstva, zlasti pa do sadjarstva. Zaradi Napoleonovih vojsk in slabih letin so bile tudi slovenske dežele hudo obubožane. Pirc je ljudstvu prigovarjal, naj goji dobro sadje in si tako odpre nov vir dohodkov. Zasadil je vzoren sadovnjak in drevesnico, pregledoval kmetom vrtove, dajal navodila in imel predavanja. Leta 1830 je izdal pri ljubljanski Kmetijski družbi knjigo ..Kranjski vrtnar". Z njo in s svojimi drugimi spisi je nomagal dvigati sadjarstvo na Slovenskem. Ljudi je pa rotil, naj žlahtnega sadja ne prekuhavajo v žganje, ki jim je samo v škodo. Bil je pobožen, goreč, urejen in preudaren duhovnik. Z veseljem je zasledoval novi razmah misijonov, ki so bili trpeli zaradi francoske revolucije in Napoleonovih vojsk veliko škodo. Pazljivo je prebiral Baragova poročila o njegovih misijonih med Indijanci. Rad bi bil šel za njim. Pomišljal se je zaradi svojih devetinštiridesetih let, vendar mu je pisal spomladi leta 1834 k Veliki reki. Baraga mu je ljubeznivo odpisal: „Vaše pismo, v katerem mi sporočate svojo želje, priti v našo misijone, me je neizrečeno razveselilo, ker priča o veliki vnemi, ki jo čutite v svojem srcu za N spreobračanje naših sobratov. Pisal sem glede tega našemu škofu, preč. g. Frideriku Reseju, in upam, da Vas bo brez pomišljanja sprejel." Daje mu navodila, kako naj potuje. Naj ne jemlje mnogo osebne prtljage s seboj, ker se lahko vae tam kupi. Prinese naj pa mašnih potrebščin, klešče za peko hostij, mnogo podobic, rožnih vencev, križ-čkov itd. — To pismo je Baraga odd,al v Detroitu, kamor je šel od Velike reke Pirca osebno priporočit na škofijstvo. škof Rese je pripisal po latinsko: častitega g. Pirca bom rad sprejel v svojo škofijo." To pismo se hrani na ljubljanskem škofijstvu. Odpovedal se je Podbrezjam, razprodal pohištvo in orodje, poslovil se od župljanicv, prijateljev in domovine in se 16. junija leta 1835 odpeljal z Antonom Merlakom, prihodnjim Baragovim misijonskim služabnikom, proti Dunaju. Tam mu je Leopoldinina misijonska ustanova dala podporo V denarju in blagu. Prav tako tudi Misijonsko društvo v Parizu. V Havru se je vkrcal na počasno ladjo na jadra. Ko se je pripeljal v Nrw York, je tam izbruhnil požar in v pristanišču mu je zgorela vsa obleka, knjige, in cerkvene potrebščine in druga prtljaga. Dne 18. septembra je prispel v Detroit. Svoje potovanje je opisal v daljši pesnitvi, kakor je tudi pozneje opeval nekaj dogodkov. Pesnik pa ni bil. TI. ZAČETNO DELO V MISIJONIH Detroitski škof Rese je napotil Pirca k Baragi, ki je bil takrat že na svoji tretji postojanki, v La Pointu ob Gorenjem jezeru, da bi si pri njem izpopolnil znanje angleščine in se začel učiti težke ind,ijanščine. Gorenje jezero je že začelo zamrzovati, zato je ladja šla samo do pristanišča Sault Sainte Marie (Su Sent Meri) v njegovem vzhodnem kotu. Pirc je ponujal sto dolarjev, da ga kdo s čolnom pelje v daljni La Pointe, ali ga na peš spremlja do tja skozi pra-gozde in preko planjav in močvirij. Pa si ni nikdo upal. Zato se je čez zimo peljal po Michiganskem (Mišigcnskem) jezeru do prve Baragove misijonske postaje Krivo drevo, potem pa potoval neš 40 km proti jugu. do podružnice Križna vas (Gross Village, izg. Kros Viledž). Baraga in njegov prednik De- Jean (Dcžan) sta bila tukaj spreobrnila kakšnih 200 Indijancev-Otavanov. Pet ?a' .je. Pirc v dežju in mrazu potoval s štirimi Indijanci in prenočeval ob ognju P?d mogočnimi, našim borovcem podobnimi cedrami. Iz daljave so se oglašali Volkovi, v viharju je bučalo jezero. Neko n°c se mu je vzbudilo silno domotožje £a vabilo domov. Pa se je skušnjavi odločno uprl. V Križni vasi so ga kristjani in pogani z veseljem sprejeli. Vaški poglavar mu je odstopil del svoje hi-s>®e. Sam mu je kuril in kuhal in mu 1 ^a tolmača pri spovedovanju in pri Pridigah. Pirc je pridigal po francosko, Poglavar je pa njegove stavke sproti Prevajal na indijansko. Pirc se je čutil srečnega, kakor so se vsi naši misijonarji. v Podbrezje je pisal: „Pri teh obrih rdečekožcih živim brezmejno za-1 °y°l jen. Pogostokrat užijem c n dan Vec duhovnega veselja in tolažbe kakor vseh 20 let dušnega pastirstva v domo-!"'■ Zato vsak dan hvalim božjo prednost in se zahvaljujem ljubemu Bo-?u’ da me je pripeljal v te daljno dc- Skraja je mislil ostati v Križni vasi ramo čez zimo. škof pa je bil z njego-im delovanjem tako zadovoljen, da ga '/l.za stalno nastavil in podružnico povrnil v samostojen misijon, r. .Pirc je predelal prvotno zasilno cer-jVico. število vernikov je hitro rastlo. n,jijanci so se pred krstom zaradi lova ^ecin°ma potikali po gozdovih, po krstu v? si pa postavili ob jezeru hišice in R1V(di cd ribištva in od malih njivic, ki žit J*m '*aJaie nekaj krompirja, koruze in ta- K sv. maši in zakramentom so e 0 radi hodili. Pirc je v pismih v Ev-bvalil tudi njihovo nošteno, ne-n. Zn.° življenje. Prej sc bili vdani žga-tu in razuzdanosti, po krsti jih je pa ‘C|na ostala v krstni nedolžnosti. Vj, Pa so v Ameriki njegovo ime prano izgovarjali, se je Pirc podpisoval dep *“ • Indijanci so mu rekli Ganino ;Pierz“. 'e' *-o je Dobro srce. lo ^asl®dnje leto 1836 je bila letina ze-n s*aba. Prebivalci Križne vasi so se tselj]; v 0]{0]ico gaulta Ste. Marie. |e,r Je bil deber lov in ribolov. Pirc je ski,Za njimi. Tam je dobil nekaj kanad-c, n .Francozov, Ircev, na pol Indijan- in ---------- ki go pa vsi skupaj bolj po imenu. Tudi bij; !n Indijancev, ki katoličani le bol iti ima— . «st§ Misijonar Franc Pirc v svoji starosti protestantovski pastor, ki je imel v Saultu cerkvico in hišico, ni imel uspehov. Pirc je začel z otroki. Pri njem so se učili verouka in molitvic, pa tudi branja, pisanja, računstva, poljedelstva in drugega potrebnega. Po otrocih je dobival tudi odrastle katoličane za versko življenje. Leta 1837 je postavil novo, lično, precej prostorno leseno cerkev in stanovanje za duhovnika. Ko je bil Baraga leta 1853 posvečen za misijonskega škofa, je ta Pirčeva cerkvica nostala njegova ..stolnica11, ta Pirčeva hišica pa njegov škofovski ,,dvorec". V Saultu se je Pirc pridno učil tudi angleščine, ker se je mnogo govorilo angleško. Vozil so je, kakor drugi misijonarji, v čolnu iz lubja, pozimi pa na nizkih saneh s pasjo vprego, v poganska indijanska selišča, ali je pa hodil peš, pozimi na krpljah. Ustanovil je štiri misijonske podružnice. V domovino je pisal: ,.Večkrat mi stopijo solze v oči, ko meram maševati v na pol izdelani lešeni cerkvi ali pa v kapelici iz brezovega lubja. Za oltar porabim navadno mizo, pogrnjeno s platnenim prtom. Težko mi dene, ko pristopim v slabi, raztrgani, pa še izposojeni mašni obleki in zaužijem sveto Rešnjo Kri iz cina-stega keliha* ali pa ko nesem sveto popotnico bolnim gozdnim prebivalcem y burzi iz brezovega lubja. Pa nepopis-ljiva gorečnost novospreobmjencev in pobožnost Indijancev, ki so nam vdani iz vse duše, nam osladi vsako grenkobo z dušno tolažbe, ki bi je ne zamenjal za vse prijetnosti Evrope." Drugače je moral pridigati Francozom, drugače Indijancem. „Zelo občutljive Francoze pridobiš samo z ljubeznijo, z ganljivim poukom in dobro utemeljenimi govori. Z ostro pridigo bi pokvaril vse. Jako krotkim in pohlevnim malikovalskim Indijancem pa vsadiš blagodejno seme svete vere s tihim, milim glasom, v kratkih stavkih, kakor v pogovoru. Glasan govor je zoprn njihovemu zelo tenkemu sluhu, dolga pridiga pa ni za njihove slabe zmožnosti." Baraga je bil ves nadnaraven in se je menil samo za to, kar naravnost pelje proti nebesom. Pirc pa je računal s človekom, kakršen je, iz duše in iz telesa. Zato je imel čut za lastno in tuje gospodarstvo in blagostanje. Kajnor je prišel, si je obdelal kos zemlje.. Hotel je pomagati sebi, ker je bil živež drag in se je povrtnina težko dobila. S pridelki je pa hotel postreči tudi Indijancem in jih učiti, kako naj obdelujejo zemljo. Začel je s krompirjem, ki so ga poznali tudi oni in ki obrodi tudi na slabši in na površno obdelani zemlji. Potem je nasejal zelenjave in posadil pečke za drevesnico. Prijateljem v Sloveniji je pisaril, da so mu pošiljali semen in orodja. Večkrat mu je obojega poslala tudi ljubljanska Kmetijska družba, ki je bil do smrti njen ud in dopis- nik. Pošiljal ji je nasvete, kako naj to in ono izboljšajo po ameriškem načinu. Za njegove zasluge mu je Kmetijska družba leta 1842 poslala srebrno medaljo. — Opazoval je živali, drevesa, rastline, kamne in jih primerjal z domačimi. S prijatelji si je stalno dopisoval, n. pr. z župnikom Matevžem Kristanom na Vačah. Rad je vedel, kako je v domovini, ki ji je bil še vedno iz srca vdan. O svojih. misijonih je večkrat pisal za Poročila Leopoldinine ustanove. Slave zase ni iskal; hotel je slaviti božje usmiljenje z Indijanci in se zahvaljevati božji previdnosti, da ga je pripeljala v poganske misijone. Kakor je bil očetovsko] resen, ljubezniv ih Uglajen v nas/topu, tako so tudi njegova pisma stvarna, a zelo vljudna in ljubezniva. Indijance in sebe je zdravil s posebnim načinom zdravljenja, ki se imenuje homeopatija. Od svojega prvega potovanja v Evropo leta 1836/37 je bil Baraga generalni vikar ali škofov namestnik za ves indijanski del detroitske škofije. Spomladi leta 1838 je pisal Pircu v Sault, naj prevzame očipvejsko-indijanski misijon Veliko prekladališče (Grand Portage, izg. Portedž) na severozahodni obali Gorenjega jezera, ki ga je bil pravkar ustanovil. Tja gredoč se je Pirc poleti oglasil v La Pointu pri Baragi in pri njegovi sestri Antoniji. Pri njima je dobil tudi misijonskega služabnika Antona Merlaka in Andreja Češirka. Dne 20. julija je opisal Baragovi starejši sestri Amaliji, ki je bivala na gradu v Trebnjem, svoje vtise: Spreobrnjencev je zelo mnogo in pridno hodijo v cerkev; Baraga pridiga vsako nedeljo angleško, francosko in indijansko. Zdaj jim predelava cerkev. Z denarjem ne zna posebno! dobro gospodariti, nekateri ga grdo izrabljajo. Antonija je splošno spoštovana in se zna dobro vživeti v ameriške navade, a se ne počuti posebno dobro. Gospodinji bratu in se s služabnikoma ubija z njivo, dvema voloma in dvema kravama, a nima dosti uspeha, ker Baraga nima za gospodarstvo nič smisla. Odklonil je vse Pirčevo prigovarjanje, naj zasadi sadni in zelenjadni vrt. Iz Saulta mu je bil Pirc dvakrat poslal mnogo jabolčnih sadik, d,a bi jih gojil za Indijance; zdaj jih je pa dobil samo še kakšnih 10, ki jih je imela Antonija zaradi prevelikega mraza vsajene v lončke. Pismo Pirc zaključuje: „Ko sem g. Baragi razložil več načrtov, kako bi se naj misijonar preživljal in dvignil blagostanje ubožne cerkvene občine; ko sva v več nagajivih prepirih skušala omiliti razlike med njegovimi preveč duhovnimi in mojimi še preveč posvetnimi nazori; ko sva se skupno posvetovala o nadaljnjem misijonskem delu in še drag drugega podkrepila, — me danes obvestili, da ladja proti velikemu prekladališču odide jutri." Baragova sestra Antonija, ki je ime-. za presojo duhovnikov zelo ostro oko, Je pisala sestri Amaliji o Pircu: „Tudi ^ksj je poznan in cenjen kot svet in delaven mož." ni- NA VELIKEM PREKLADALIŠČU in V KRIVEM DREVESU Na Velikem prekladališču je Pirc mi-fDonaril od leta 1838 do 1840. Tudi tu-1 Je začel s šolo, v katero je hodilo 6 do 60. leta. štirikrat na dan so se UčO^ ’ ■niegovi »šolarji". Brati jih je v 1 .Po Baragovem očipvejskem molit-niku Anamie-Masinaigan, ki je bil iji 0,8°krat ponatisnjen. V dveh mesecih Je ze tretjina znala brati. nr tUstan°vil je misijon Fort Williams, j otl vzhodu, tudi na obali. Dandanes di spada h Kanadi. Protestantovski pri-us^h 86 J'e *am časa trudil, a brez nnJ*ta 1838 je pisal Leopoldinini usta-mJ'T tri leta, ki sem jih preživel nui lnc"iaPci> sem imel na raznih krajih ye,0®? priložnosti, da sem opazoval t>n„enje; ,in nravno stopnjo krščenih in 8o b Indijancev. Reči moram, da 1p dddrodušni, ponižni in dovzetni za Vom nau* še jih belokožci ne pokvarijo. ...Pvlde misijonar k njim, ga zelo .Poslušajo in postanejo dobri ki o ..?*• Teže pa je spreobrniti take, jim v l'b_ pokvarili belokožci. Prodajajo j^Ranje in jih spravljajo v propast, bogt 0< n?benim narodom na zemlji ne ali G našli tako malo tatvin, nepoštenja Nfn»;?lGZVcstobe kakor med Indijanci. nlci so zelo redki." Plen^^dd®0 'dia že v krvi silno nag-če ^eT do_ alkohola, zlasti do žganja. Začel; Indijanci, dokler so bili še pogani, je v,;i b'tl> so pili tako dolgo, dokler dekle ° • ' v sodčku ali steklenicah, ali jano F. niso P0Polnoma omagali. V pi-so „ ri 60 sc pretepali in morili, ženske drup-1 Za^rjzle draga v drugo in druga rokaw dusijonarji, tako je tudi Pirc d" *— Zato se je moral vsak Indi- janec pri krstu odpovedati svojima dvema najhujšima sovražnikoma: • hu* diču in žganju. Kakor so jo Baraga in drugi odgrizle nos, del lica ali prste na med Indijanci vpeljeval bratovščino popolne odpovedi alkoholu. Silna nesreča za Indijance so bili potujoči beli žganjetržci, ki so jim za dragocene kože pobite divjačine dajali zlasti žganje, tudi kar cele sodčke. Zato so Baraga, Pirc in drugi misijonarji z vso strogostjo nastopali zoper te brezvestne pijavke. Kakor Baraga, tako je tudi Pirc naročal slike za svoje cerkve pri slovenskem slikarju Mateju Langusu. Leta 1838 mu je Langus poslal tri slike: Kristus izroča Petru ključe, sveti Frančišek Ksaverij pridiga Indijcem in Kristusov krst pri Jordanu. Ta, zadnja slika je bila posebno lepa. Od teh treh slik se pa nobena ni ohranila. Ker v Saultu po njegovem odhodu niso imeli duhovnika, se je on včasih peljal tja in na podružnice. Nekoč se mu je primerilo, kakor sam piše: „Po tridnevni vožnji je vstal na jezeru tak vihar, da smo morali s čolnom zaviti v zasilen pristan. Iz pasjega laježa smo sklepali, da morajo biti blizu ljudje. Ko smo preudarjali, kaj naj storimo, je prišla mlada ženska. Med nepričakovanimi gosti je zagledala tudi „črno suknjo", to je duhovnika, in je tistim, ki so bili v koči, vsa vesela zavpila: »črna suknja je tu!" Kakšnih deset divjakov je prišlo k obali in so nam prijazno migali, naj pridemo k njim. V mladi ženski sem prepoznal kristjano Katarino, ki sem jo bil jeseni krstil v Fort Williamsu in jo poročil s krščanskim fantom njenega rodu. Lansko zimo je zmrznil na ledu, nato se je vrnila k očetu. Svoje starše, brate in sestre je poučila v krščanski veri, kolikor je vedela in znala. Radi bi se bili dali krstiti, a so imeli do duhovnika več ko dvesto milj. Iz tega razloga' so me zdaj tako vabili k sebi. Njihova koča je bila majhna, zato sem dal razpeti svoj šotor in sem povabil vanj vse, ki so hoteli poslušati pouk o Bogu. Vsi so prišli, razen enega, ki je izjavil, da ne more sprejeti moje vere, ker prepoveduje imeti več ko eno ženo. Imel je tri žene, ki so si bile sestre. O njem je bilo znano, da je ubil štiri ljudi. — Ta njegova izjava me je potrla; pogled na skupino divjakov, ki so me prosili za krst, mi je pa spet dvignil duha. Katarinin oče je pripeljal v moj šotor svoje štiri otroke; pokleknili so pred križ in izmolili molitvice, kar so jih znali. Učil sem jih še dva dni in krstil vse, ki so se naučili molitev. Nekaterim sem pa obljubil, da jih bom krstil nazaj grede." (Režek I. 349/50) Tudi spomladi leta 1840 se je Pirc peljal v Sault, da bi verniki lahko opravili velikonočno dolžnost. Od tam ga je pa Baraga napotil v Krivo drevo, kjer so tudi bili po odhodu redemptoristov brv z duhovnika. Kakor so devet let poprej Barago, tako so tudi Pirca zdaj zelo prisrčno sprejeli. Cerkvice, ki jo je bil postavil Dejean in posvetil sv. Petru, se je držala stanovanjska soba za misijonarja; zraven sobe sta bili dve šclski učilnici. Vse je bilo leseno in zelo preprosto. Tukaj je stanoval dve leti in pol Baraga; tukaj se je zdaj nastanil Pirc in ostal dolgih 12 let. Tudi tu se je izkazal s svojo gorečnostjo, modrostjo in požrtvovalnostjo. Oskrboval je tudi deset misijonskih podru/-nic, ki so, kakor Krivo drevo, skoraj vse lr žale na zahodnem bregu Michiganskega jezera. Vmikov je bilo že skoraj dva tisoč. Bili so že precej civilizirani. Pirc je tudi nje učil umnega poljedelstva in sadjarstva. Iz Evrope jim je dobival orodja in semen, od države pa dobre pasme domačih živali in perutnine. Država jim je tudi postavila mlin in žage. — Obdelovanje zemlje pa Indijanca na splošno ne veseli; bolj pa ga veselijo obrti: tesarstvo, mizarstvo, kovaštvo in ključavničarstvo. Zato je pošiljal Pirc. kakor n' koč Baraga, indijanske fante na razne kraje, da so se učili teh obrti. V naselju je bilo že več spretnih tesarjev, ki so gradili trdne in lične hiše in čelne, nekaj mizarjev in nekaj kovačev. Poganski Otavani so se iz gozdov še vedno preseljevali v vas, zato je imel Pirc še vedno tudi krste odrastlih. V Harbor Springsu, ki leži kakšnih 30 km od Baragovega in Pirčevega Krivega drevesa, še zdaj hranijo šest z roko izdelanih srebrnih svečnikov, ki jih je bil leta 1842 Pircu poslal Pavel Zupančič, trgovec z železnino v Trstu, velik prijatelj slovenskih indijanskih misijonarje v. Na njih je vdelano ime ljubljanskega pasarja Matije Schreinerja (šrajnerja) in letnica 1842. Pred nekaj leti so jih prenovili in spet postavili na oltar. V Krivem drevesu je Pirc spisal te otavske knjige: Jezusovo življenje, katekizem z obširno razlago, 70 pridig za vse nedelje in praznike cerkvenega leta, molitvenik in križev pot. Včasih se je v čolnu peljal v Sault in še naprej na Veliko prekladališče, kjer so bili verniki brez duhovnika. Leta 1845 je škof Lefevre poslal k njemu Ignacija Mraka, ki se je rodil leta 1810 v Hotavljah v Poljanski dolini in bil leta 1837 posvečen za maš-nika. Nazadnje je bil kaplan v Slavini-V Ameriko se je pripeljal s Pirčevim prijateljem in dopisnikom Andrejem Skopcem, kuratom v Lomu pri Tržiču, ki je pa ostal med Nemci v zvezni državi Ohio. Pirc mu je po prihodu napisal kratko otavsko pridigo, ki si jo je naučil iz glave in jo čez deset dni v cerkvi gladko povedal. — Dve leti sta delovala v prijateljski slogi. Pirc je bil sploh do vseh svojih mladih sodelavcev po očetovsko dober in po tovariško ustrežljiv. Leta 1846 so se v Krivo drevo in v štiri bližnje vasi zanesle koze, ki so včasih strašno morile med Indijanci; Zdravnik iz Mackinaca (Makinaka) ni hotel priti cepit zeper nje. Je pa Pii"c šel k njemu po cepivo in ljudi cepi* po hišah. Na svojem misijonskem ozemlju je dal postaviti več novih cerkvic. Pod nje' govim vodstvom so si pa tudi v Krivem drevesu postavili novo cerkev. Dne 25. maja leta 1851 jo je blagoslovil, 11 ne več v čast sv. Petru, kakor mu je bila prejšnja, ampak v čast Jezusm sadečega v temnlju. Iz Ljubljane so p°' slali zanjo sliko Jezusa, sedečega v t mnlju med učeniki postave. Nekdaj i? visela v ljubljanski gimnazijski kapel1, Zdai jo hranijo v župnišču v Hubo* Springsu. — Pozneje je Baraga kot ško> zapisal v krstno knjigo: „Ta misijo11 se naj torej imenuje Misijon presvet^ Jezusove mladosti." IV. ODIDE V MINNESOTO Leta 1861 je sveta stolica ustanovila novo škofijo šcnt Pavel v zvezni državi Minnesota ob Misisipiju, ki so jo bile ^družene države malo prej kupile od Indijancev, škofija je bila velikanska po ?bsegu — zdaj je nadškofija —; imela Jke. Po končanih duhovnih vajah v Jporal na škofovo naročilo imeti šilu - c* slovesno zlato mašo. Pri ko-Je imel latinski govor. dr,..lri.el je zmerom več misijonskih po-'n'c in zmerom več dela. Zdaj je oval tukaj, zdaj tam. želel si je mladih misijonskih sodelavcev. Zelo je bil potreben tudi denarne podpore. Da dobi oboje, se je leta 1864 kljub svojim oseminsedemdesetim letim vzdignil na dolgo pot proti Evropi; V domovini so ga povsod zelo spoštljivo in veselo sprejeli in obilno obdarovali. Pridigal je na raznih krajih o misijonih med Indijanci, tudi po trikrat na dan. Za šentpavelsko škofijo je dobil 16 duhovnikov oziroma bogoslovcev in študentov. Iz ljubljanske škofije so se mu priglasili: 1. duhovnik Jože Buh iz Lučin v Poljanski dolini, ki je bil vzor misijonarja in nekaj časa tudi generalni vikar duluthske škofije; slovenskim priseljencem in slovenskim duhovnikom je bil iskren prijatelj, moder svetovalec in požrtvovalen dobrotnik; 2. bogoslovec Janez žužek iz Velikih Lašč; 3. bogoslovec Ignacij Tomazin iz Ljubljane; 4. bogoslovec Jakob Trobec z Loga pri Polhovem Gradcu, poznejši škof v Saint Cloudu. Iz goriške škofije je Pirc dobil štiri: Alojzija Pluta, Janeza Tomaževiča, Jakoba Erlaha in Janeza Velikanj< ta, ki je pa pozneje izotopi! iz semenišča in postal učitelj. Drugih osem je bilo Nemcev iz graške in linške škofije; eden izmed njih je bil Friderik Katzer (Kacrr), poznejši nadškof v Milwaukeeju (Miluokiju). — Po teh svojih sodelavcih je Pirc pomladil in podeseteril svoje delo kot pionir krščanstva in krščanske omike med Indijanci in belimi priseljenci. Z njim došlo bogoslovce je šentpavelski škof poslal v semenišče v Milwaukee. VI. ZADNJIH DVANAJST LET Koncem januarja leta 1868 je Pirc zvedel, da je 19. januarja umrl v Mar-quettu škof Baraga. Pirc j e Barago zmerom zelo spoštoval zaradi njegove svetosti in apostolske gorečnosti: hvalil in slavil ga je tudi v pismih, ki jih je pošiljal v domovino in na Dunaj. Nikoli ni pozabil, da hi brez Barage nikdar ne bil postal indijanski misijonar. Visoka leta, neprestano naporno delo in hude skrbi so polagoma začela slabiti tudi njegovo železno zdravje. Opešal mu jo vid in je le s težavo čital. Nekolikokrat ga je napadla pljučnica. Škof mu je poslal v pomoč Tomazina, potem pa še Buha in žužka. Z njimi je pridno nadaljeval delo v svojem obširnem misijonu in na vozu in. saneh cbi-skoval misijonske podružnice. Iz bolezni si je pcmagal s homeopatijo. Leta 186y se je kot 84-leten starček peljal na visokem vozu in na njem zadremal. Voz je zadel ob kamen in se tako stresel, da je Pirc zdrknil na tla. Dolgo je ležal v nezavesti. Vendar si je opomogel. — Naslednje leto ga vidimo v kraju Otter Tail (Vidrin rep), ki si ga je izbral za novo središče misijona. Nato ga je mrtvoud dvakrat lahno zadel. Začel mu je pešati spomin. Sprevidel je, da ne bo več za delo. Prihrankov ni imel. šentpavelski škof ga-ne bi mogel podpirati, saj je komaj imel za nujne tekoče potrebe škofije. Od vernikov, ki so bili po večini ubožni Indijanci, tudi ni mogel pričakovati, da bi ga vzdrževali. Njegovo edino upanje so bila dobra srca rojakov. Zato se je odločil, da se vrne v domovino. Rad bi se bil pridružil misijonarju Čebulju, ki se je koncem leta 1872 odpravljal proti Sloveniji, da si popravi zdravje. Pa ni šel z njim, ker še ni dokončal svoje očipvejske knjige o treznosti, ki jo je pripravljal za tisk. Poleti leta 1873 se je pa s solzami poslovil od svojih tako dragih mu misijonskih sodelavcev, od svojih indijanskih spreobrnjencev in od belih priseljencev. Dne 3. septembra se je po svoji tihi biserni maši odpravil proti Evropi, škof je naprosil Tomazina, da ga je snrrmlial. Mesec dni sta potovala. Na ladji je Pirc zložil pe~em o Baragi. Pravijo, da je Baraga krstil 25.000 odrastlih in otrok. Koliko jih, je Pirc, ne vemo. Gotovo zelo mnogo. Baraga zadnjih 15 let kot škof ni do^ti krščeval, Pirc je pa spreobračal in krščeval Indijance, dokler ni zapustil Amerike. V d movini se je nastanil najprej blizu svojega rojstnega kraja v frančiškanskem samostanu v Kamniku, kamor je nekoč hodil v liud ko šolo. Kot bivši župnik je dobival od države pokojnino. — 6' z eno leto se je pa iz Kamnika preselil v Ljubljano v stolu’ župnišče, kier je živel š° šest let. O njegovih misijonih ga je hodil izpraševat zlasti frančiškan p. Florentin Hrovat. ki je leta 1887 pri Mohorjevi družbi izdal knjigo o njem. Umrl je 22. januarja leta 1880, V svojem 95. letu. Pogreb je imel zelo slovesen. Prišlo je mnogo duhovnikov in ljudstva, da se poslovijo od tako' slovečega rojaka misijonarja. Sprevod je vodil škof Pogačar. Pirca so pokopali pri Sv. Krištofu, na levi strani od vhoda. Leta 1886 so katoličani v Stearns County (Kaunte) v Minnesoti praznovali stoletnico njegovega rojstva in tridesetletnico njegove prve maše v tistem kraju. Misijonar Buh je pisal: „V njegovem času se tukaj ni videlo drugega kakor roparske tolpe Indijancev, ki so 'se selile iz kraja v kraj brez stalnega bivališča. Zdaj pa vidimo na vseh krajih, kjer je Pirc prvi zasajal križ, krasne cerkve in veličastne stavbe." Minnesota in vso Združene države Amerike imajo torej dovolj povoda, da letos slavijo stoletnico, <-dkar je Pirc začel s svojim blagoslovljenim misijonskim in kulturnim delom v Minnesoti. Za spis sem imel na uporabo samo to slovstvo: Verwyst, Life and labors of Rt. Rev. Fr«' deric Baraga. Milwaukee 1900, str. 379—393: Re^ek, History of the Diocese of Sault Sto-Marie and Marquette. Houghton Michigan 1906, 1. knjiga str. 344—359; Dr. p. Hugo Bren OFM, Baraga in Pirc. A ve Maria koledar 1931, str. 63—75; Joseph Gregorich, Contributions of the Slo* veneš to the Chippewa and Ottawa lndiao Missions. Chicago 1941 ; Svojo knjigo o Baragi, 2. izdaja, Bueno# Aires 1951. in pa Slovenski misijonarji. Ban1' govi nasledniki v Ameriki, str. 12—20, Celje 193L DR. FRANC JAKLIČ SLOVESNOSTI V ŠENTKLAUDSKI ŠKOFIJI Po naklonjenosti prevzvišenega g-šk°fa dir. Gregorija Rožmana, ki je našemu uredništvu odstopil v objavo gradivo. poslano mu od rev. Jožeta Vogrin iz USA, moremo podati tu nekaj izpisov iz cerkvenega Usta Šcntklaudske škofije, ki letos slavi Pirčevo stoletnico v izredno velikem obsegu, kakor razberem0 iz naslednjega: ..St. Cloud Register" je v svoji številki z dne 2. XI. 1951 objavil na prvi strani sliko Franca Pirca (ki jo vobče najdete po župniščih te škofij0) in članek z naslovom: ..Škofija bo slavila sto- letnico očeta Pierza". — V članku povedo med drugim tudi sledeče: „V letu 1962 bomo v vseh delih škofije obhajali altoletnico prihoda očeta Franca Pirca na ozemlje, ki sedaj sestavlja našo škofijo. Oče Pirc, imenovan „Oče Cerkve" v tem delu Minnesote, je tu neumorno deloval od leta '852 do 1874. Tega leta se je vrnil v svojo rodno Slovenijo, v Evropo." , „Oče Pirc je leta 1862 ustanovil žup-oijo v Belle Prarie in potem zaporedoma v župnije v Saux Rapids, St. Claud, St. Joseph, Jakobs Prairie in druge. Nje-mu gre hvala za prihod benediktincev v Minnesoto." ,,Leto 1952 bo zato potekalo vse v luči te stoletnic^ prihoda Franca Pirca, »očeta Cerkve" v Šentklaudski škofiji Enajst duhovnikov s škofom Jožefom Buschem in pomožnim škofom Petrom W. Bartholomejem, se je zbralo, da se Pogovore o programu stoletnice." »Vsaka župnija, vsaka ustanova, vsak duhovnik in vsaka redovnica, vsak nioški, vsaka ženska in vsak otrok bo udeležen na tej proslavi. Višek v pro-slavi bo uradna otvoritev škofijskega semenišča, maja ali septembra 1952. Bev. Viljem Furlan pripravlja celoten življenjepis očeta Pirca, ki bo izšel verjetno spomladi 1952. Rev. Furlan je več ]®t posvetil zbiranju in preučevanju živ-1 Jenskih podatkov o očetu Pircu." Isti cerkveni tednik dne 7. XII. 1951 objavlja seznam naslovov nalog, ki naj b’ jih pisali dijaki škofijskih gimnazij ‘High School) in ki bodo najboljše nagrajene, n. pr.: Prva maša očeta Pirca v Šentklaudski škofiji; Misijonske po-?*j^je očeta Pirca; Misijon v Crovv 'ving; Misijon v Belle Prairie; Prihod benediktincev; Jaz sem poznal očeta irca; Sto let po letu 1852; Kdo bo Uadaljeval od Pirca začeto delo, itd. Spet druga številka prinaša fotografijo enega od številnih propagandnih g*'eplakatov, velikih po kakih 30 do J m2, hi so nastavljeni po najvažnejših rajih v škofiji. Plakati izražajo geslo k t° let življenja s Kristusom". Kažejo , _ h in sveto Hostijo na eni strani, na ■ ! uKi strani pa sliko očeta Pirca, ko n flgoslavlja Indijanca in tolaži belega aseljenea. Pri strani -je narisan zem-J°vid Minnesote s Šentklaudsko škofijo. Te velike plakate ste zamislili čč. ss. Arlynn in Marold iz šole sv. Avguština v Šentklaudu. Velika trgovska družba je dala na razpolago svoje propagandne naprave po deželi za kar najučinkovitejšo namestitev teh plakatov, prav tako tudi mnogo drugih trgovskih podjetij. V BUENOS AIRESU Slovenska misijonska zveza, opozorjena po Prevzvišenem na to stoletnico, pač ni hotela in smela izgubiti dragocene prilike, da organizira proslavo misijonarja Pirca v Buenos Airesu še v času bivanja škofa dr. Rožmana med Slovenci v Argentini. 2. marca, nedelja, se je zbralo na „Belgrano“, kjer imajo buenosaireški Slovenci središčno službo božjo in mnoge prireditve, ob 17 izredno mnogo ljudstva najprej pri molitveni uri za slovenske misijonarje, ki jo je vodil dr. Franc Jaklič. Po končani pobožnosti je točno ob 18 prišel Prevzvišeni in v dvorani se je začela proslava. Pred okusno okrašeni oder s podobama Barage in Pirca (risal Stane Snoj) je stopil predsednik Slovenske misijonske zveze Ladislav Lenček CM, pozdravil navzočega škofa in vse ostale ter obrazložil pomen proslave. Nato je umetniški naš pevski zbor ..Gallus" zapel M. Tomca skladbo; Dana mi je vsa oblast... Sledil je nagovor Prevzvišenpga, ki nam je pokazal kraje Pirčevega delovanja v USA in nas opozoril na globoko misel slavljenja: Sto let življenja s Kristusom. Nato je gdč. Vanda Majcen v narodni noši recitirala „Pismo v večnost", s katerim neimenovani autor v svojem in našem imenu roti misijonarja Pirca, naj tam pri Bogu pripomore k temu, da bi bil njemu in nam tako dragi Baraga postavljen na oltarje. Sledila je druga pesem ..Gallusa": ..Gospod, ki si nam v Baragi podaril...", M. Tomca skladba na besedilo Marije Brenčič-Jelen, ki ni nič drugega kot pesniško razširjena molitev za Baragovo beatifikacijo. Končno je nastopil prof. dr. Franc Jaklič, najboljši poznavalec velikih slovenskih misijonarjev preteklosti, ter nam v kratkih, živahnih in jedrnatih besedah podal pestro sliko dolgega življenja in dela velikega misijonarja Pirca. Z zahvalno pesmijo, ki jo je pela cela dvorana, je bila proslava zaključena. PISMO V VEČNOST ROJAKU, MISIJONARJU PIRCU, APOSTOLU MED INDIJANI POLNOČNE AMERIKE, KI JE SLEDIL BRAZDAM ŠKOFA IRENEJA FRIDERIKA IN SAM NOVE ORAL KOT PIONIR KRALJESTVA KRISTUSOVEGA OB KANADSKIH JEZERIH — TOLE PISANJE V VEČNOST! Častiti misijonar! Nikar zle misli nad to drznostjo pisanja, ki nenavadno res zveni. Ni ga rodila ničvredna želja, da bi ti z njim slavo peli, (saj to si svoj živ sovražil, kot gre neznanemu in skritemu apostolu!), ne misijonar naš, nočem te slaviti; hočem te prositi, česar te še nikdar nihče prosil ni. Takole nam gredo misli v tej uri tvojega spomina: Kaj nisi slovenske matere sin ? Res, to si, in mi tudi otroci iste matere! Te ni dvignila vroča želja, služiti Bogu, da si pustil svet in s-e Ljubezni božji ves predal kot svečenik, apostol neumrjočih duš? Res, tudi nas je, ni še daleč proč, taista misel vžgala, da smo Bogu hoteli žrtvovati in smo resnično žrtvovali vse. Ti ni prišlo od zgoraj, da za ves svet trpel je Kristus in s svojim križem klical odrešenje vsem ljudem? Glej, tudi nam bilo je v krvi in solzah poslano takšno znamenje! Si mar okleval le trenutek, ko si spoznal, da so še mnogi, ki ječe v temi in steza jo roke po vseodrešujoči Cerkvi Jezusovi, pa da ga ni, ki bi jo mednje zasejal? Dvignil si se čez noč, še jutra nisi čakal, in si šel, da bi preganjal zmoto in resnico pričeval. Tako, veš, — (ne čisto tako, a podobno precej) — smo se tudi mi dvignili čez noč in šli, ne da bi zore čakali, v neznani svet preganjat laž in z lastnim zgledom za resnico pričevat. Vidiš tedaj, da smo enaki si precej ? Zato zaupnost naša, apostol Pirc, zato ta prošnja, ki je ne presliši, marveč usliši, zato ta tihi klic naš — tebi v večnodt, kjer si živ, kjer več ne umrješ: Saj se spominjaš škofa Friderika, misijonar, kajne? Kako sta vkup sejala in sejala, in žela tudi, kaj bi ne! Zares, prav on je bil, ki te je vžgal, da si se — mož že v letih, — iztrgal rodni grudi in se kot mladec ognjevit na delo vrgel, zgrabil za trdo, hrapavo ročico pri apostolskem plugu, ki ga je bil do tistih dob ves sam ravnal naš Friderik med Otavani, med Očipvejci, med tisoči in tisoči, ki danes pred obličjem Božjega Sejalca pričajo, kot je nekoč sam sanjal, za svojega očeta in pastirja. Ti dobro veš, apostol Pirc — (zdaj si že v večnosti in prav gotovo dobro veš za naše skrite misli, res, tudi za vroče tihe želje veš!) — da si ničesar bolj v teh časih ne želimo, kot da bi Baraga, škof Friderik, bil med svetnike božje štet... Res, kakšna drzna želja: takle narodič kot smo, pa si svetnika hoče! Pa ti, častiti oče Pirc, to veš, da je iskrena misel v nas, ti čutiš z mami, saj bi si sam, če bi v teh časih z nami bil, kar isto želel, kot si želimo mi. In tudi veš, da niti drzna ni ta želja: R°$? ti je milost dal, da si od blizu gledal, kako je Baraga s trpljenjem, žrtvijo, grenkostjo, ki se razlivala je daleč čez robove življenjske kupe, svetništvo svoje v vsem potrjeval. Tako tedaj — se ne huduješ, kaj — v tej uri tvojega spomina, glej, tebe prosimo tja v večnost: daj, prosi nam pri Bogu, kot rojak, ki svojemu rojaku prošnje ne odreče, izprosi nam, da bo naklonil skoraj dan, ko bomo smeli klicati, ne več samo: služabnik božji, škof Friderik... Marveč vse več: apostol božji, SVETI FRIDERIK! Raj se ti zdi zares predrzno to pisanje? Ne, ne, vem, da smehljaš se nam dobrotno, kot je dobroten zmeraj bil vsak tvoj nasmeh, ko si še živ sprejemal trud in lakoto in siromaštvo — ob misli na Boga. Vem tudi, da umeš prav vse, kaj bi povedati hoteli in prositi še, Pa smo prebedni, preubogi, prav zares. Umeš to našo zdajno stisko — (kako je blizu stiski tvojih dni!) — in veš: Ce si želimo v Baragi svetnika, 'to ni oholost, ne! Ta naša prošnja je krik vernih, ki hočejo v teh dneh preskušnje od Boga r~ svetnika svojega rodu! Rdo naj tam zgoraj, kjer najvišji Gospodar neba in zemlje odloča, komu življenje, komu smrt, izprosi, da narodu, ki za njegovo znamenje rešen j a krvavi, življenje voli, ee ne svetnik, ki ga kot nas je dala ista mati? ^e čisto tiho prošnjo, res, prav na uho: JP.i prosimo in prosimo, a kot da smo prešibki... "i si močnejši, ker si Bogu bliže: Poprosi ga za nas — saj veš, kako prav tega čakamo! — da s ČUDEŽEM potrdi Barago! Raj naša misel v tem trenutku ponese na nevidnih krilih ljubezni, k1 seže še tja čez, kamor oko ne seže več, t° pisemce. Preberi ga skrbno in odgovori brž, tak6, saj veš po kom: po BARAGI! IZGNANI MIŠI JONAR J I Mala, pa dragocena slika spodaj v kotu veliko pove: začetek Baragovega misijona na Kitajskem. Pred kakimi štirimi leti se je zbralo 6 slovenskih lazaristov na središču obsežnega kančovskega misijona v provinci sredi Kitajske, Kiangsi. Nekateri, gg. Jereb France, Pokoren Drago, časi Jože in Kopač Janez so prišli iz Severne Kitajske, kjer so v precej drugačnih okoliščinah že IB, 10 ali manj let delovali, ostala dva, gg. Prebil in Wolbang, pa sta bila šele prav pred kratkim dospela iz Rima na Kitajsko. K tej skupini bi lahko šteli še dva, ki sta z istim namenom, delovati v Baragovem misijonu, skoraj prav takrat kot gg. Wolbang in Prebil prišla na Kitajsko, namreč č. g. Jerman Andrej in č. br. Verdnik Ciril; prvi je odšel kon-čavat svoje teološke študije v Kashing pri Shanghaju, drugi pa je bil začasno postavljen za oskrbnika velike lazaristov-ske prokure na Kitajskem. Z veliko energijo so se vsi vrgli na delo in lahko rečemo, da bi Baragov misijon v normalnih razmerah doživel izredno velik in lep razvoj, kot se spodobi za misijon, posvečen velikemu in svetniškemu misijonarju Baragi; tako pa je radi prodora rdečih še na Južno Kitajsko zaenkrat domala zamrl. Prvi, ki je moral zapustiti Kitajsko, je bil g. časi. Ta še ni bil izgnan, vendar je radi svojega slabega zdravstvenega stanja brž spoznal, da ne bo mogel vzdržati pod komunisti, in je odpotoval v USA ozir. Kanado, kjer sedaj pomaga pri slovenskem dušnopastirstvu med naseljenci. Drugi se je moral, skupaj z ostalimi bogoslovci semenišča v Kashingu, umakniti s Kitajske na varno bogoslovec Andrej Jerman, ki je lani na Filipinih že pel svojo novo mašo in sedaj tamkaj kot profesor malega semenišča čaka, da se mu odpre pot v misijone. Od onih petih, ki so ostali na ozemlju Baragovega misijona in oskrbovali cel di-strikt, sta bila najprej pregnana gg. Kopač Ln Wolbang, kajti njuno delo v misijonu je bilo za rdeče naravnost neznosno, saj sta že pod njih nadvlado dobila v šolo nad 100 otrok, brž ko sta jo ustanovila. Kako sta se tamkaj za pravice misijona borila, je popisoval na široko g. Kopač v lanskih ..Katoliških misijonih", kako sta pa morala oditi in kako sta potovala nazaj v Evropo, je pa tudi obširno opisal g. Wolbang v spisu, ki ga je kak mesec dni v decembru in januarju 1951/52 objavljala ..Ameriška domovina". Oba sta srečno pripotovala v Rim, odkoder sta naredila vsak svojo misijonsko propagandno ekskurzijo v Slovensko Primorje, nato pa obiskala še rojake v Franciji in od tam odpotovala v USA, najprej g. Wolbang, sedaj pa' še g. Kopač. Tamkaj se nameravata še temeljiteje pripraviti na nov „naskok“ na Kitajsko. Brez kakega večjega hrupa so izgnali komunisti še naslednja dva misijonarja gg. Pokorna Draga in Prebila Andreja, ki sta šla skoraj isto pot nazaj v Evropo kot oba zgoraj navedena. Kako se je njima godilo, nam sama pripovedujeta v -tej številki tu spodaj. Ta dva smo imeli srečo imeti dobrih 14 dni v svoji sredi v Buenos Airesu, kajti tu sta se pomudila na svojem potu iz Pariza v Santiago de Chik, kjer bosta čakala ponovnega odhoda v ljubljeno Kitajsko. Na sliki desno ju vidimo sredi članov in sotrudnikov Slovenskega misijonskega odseka v Buenos Airesu. Pred 4 leti je bilo zrno Baragovega misijona Vrželno 'v obetajočo kitajsko zemljo. Sedaj je to zrno kot umrlo —-toda ob svojem času požene in obrodi stoteren sad. KAKO SVA PRIŠLA IN KAKO SVA ODŠLA GOSPOD POKOREN DRAGO Gospod urednik, zelo ste radovedni ln vprašujete me o najintimnejših skriv-nostih srca ter ne dosti drugače kot So p.as kitajski komunisti zasliševali na Policiji. Pa vendar Vam bom vsaj de-‘oma razodt 1, kako sem prišel na Kitajko. ker morda bo le komu v korist, kakor je bilo tudi meni, kar so pred leti odlični in zaslužni misijonarji napisali o misijonskem poklicu in misijonskem delu. Moj misijonski poklic je vzcvetel, če smem tako reči, prve dni misijonske Pomladi v Sloveniji, nekako v tistem ksu, ko so zagledali beli dan slovenski 'katoliški misijoni". Dozoreval je po-?S1 skozi dolgo vrsto let ob »Misijonskem koledarju", »Katoliških misijonih" p raznih misijonskih prireditvah. Da ni pid »Misijonskega koledarja" in »Kato-sk'h misijonov", bi najbrže tudi ne bilo mojega misijonskega poklica, kot naj-r.ke tudi ne drugih številnih slovenskih 'sijonarjev in misijonark. Zato se se-cb tej priliki zahvaljujem vsem 'm, ki so sodelovali, da se je pri nas tako lepo razvila misijonska misel, posebno misijonarjem, ki so kljub napornemu delu marsikaj lepega napisali v vzpodbude bralcem »Katoliških misijonov". Seveda prva hvala gre pa Bogu, ki so mu bili »Katoliški misijoni" le orodje. Ko so predstojniki smatrali, da je poklic dozorel, so me poslali preko Pariza na Kitajsko. Bilo je to prav po 2 letih dela v katoliški diaspori v Beogradu in šumadiji. Nekaj dni pred mojim odhodom se je pričel kitajsko-japonski incident v Lu-ko-čiao pri Pekingu 7. julija 1937, ki je trajal dolgih 8 let. Prav radi tega se je moj odhod iz Pariza zakasnil za skoro 3 mesece; enemu mojih sobratov Francozu za 2 leti; tretji, ki naj bi bil šel tedaj skupno z nami, je sploh za vedno obtičal doma. Tako sem dospel v Shanghai, prav nekaj dni potem, ko so ga že zasedli Japonci in je Shanghai tedaj še na marsikaterem delu gorel. Za Miklavževo sem prišel na cilj v našo provincialno hišo v Tientsin. Že po treh dneh sem pričel s študi- jem težkega in zanimivega jezika. Po več mesecih, ko mi je bila kitajščina že bolj domača, me je dal provincialni predstojnik na razpolago pekingškemu škofu, to se pravi apostolskemu vikarju pekingškega vikariata, kajti tedaj na Kitajskem še ni bilo redne hierarhije in tudi Peking še ni bil škofija oziroma nadškofija. Ko so bile razmere ugodne za potovanje, me je škof poslal na teren, t. j. na zelo obsežen misijon (ca. 100 km severovzhodno od Pekinga), kjer so bili že trije duhovniki, en Evropejec in dva Kitajca, da bi se tam spoznal s podrobnim misijonskim delom. Po enem letu sem moral zopet nazaj v Peking poučevat v malo semenišče, naslednje počitnice sem hotel izrabiti za poglobitev v kitajščini v posebnem kurzu ali šoli za novodošle misijonarje. Pa je bilo škofu to tako všeč, da me je razrešil poučevanja v malem semenišču in mi dal na razpolago celo leto za študij kitajščine. Ob začetku novega delovnega leta so bile spremembe v misijonskem osebju. G. Lojze Rupar je bil imenovan za direktorja enega številnih distriktov pekingškega vikariata.* Jaz sem ga spremljal kot njegov kaplan. A naslednje leto sem moral sprejeti samostojno upravljanje sosednje misijonske postojanke. Tu sem ostal skoro 6 let; skoro do zadnjega kot sosed g. Ruparja. V teh letih sva marsikaj videla: brutalnost Japoncev, konfinacijo številnih misijonarjev (ameriških, belgijskih, holandskih in drugih), sušo in potem lakoto, pozneje večkratno povodenj, infiltriranje rdečih za časa okupacije, astronomsko dviganje cen oziroma padanje vrednosti denarja, usih evropske misijonske podpore radi vojne v Evropi; brez zadostnih misijon- * Ta distrikt se je imenoval po osrednji misijonski postojanki Su-kiao, ki je bila južno od Pekinga in zapadno od Tientsina ter vzhodno od Paotinga, več ali manj v enaki oddaljenosti od vseh teh treh velikih mest. Ta trikotnik Pe-ldng—Tkntsin—Paoting, mi je nekoč razlagal neki mlad rudeči oficir, je strateško zelo važen. Kdor obvlada ta trikotnik, je gospodar v provinci Ho-pe. Zato so se tu vršili hudi boji za posest tega ozemlja. skih sredstev, brez miru, brez varnosti, med roparji, misijonsko delo ni bilo možno načrtno, ampak le, kakor je dala vsakokratna prilika. Po končani japon-sko-kitajski vojni še zdaleka ni bilo miru. Rdeči so postali bolj močni,^ njihovo delo bolj očividno, kraji so večkrat menjavali svoje gospodarje, življenje je postajalo vedno manj vzdržno; marsikatera sosedna misijonska postojanka se je izpraznila in škof mi je naložil večje breme, upravljati po možnosti še sosednje postojanke. Enkrat sem tako zašel še v sosednji vikariat Paoting. Najhujše je bilo leta 1947. Kljub nesigurnemu položaju in dasi so nacionalisti večkrat napravili večje in globlje vpade v rdeče območje, so rdeči vztrajno organizirali in uresničevali svoje komunistične zamisli po vaseh in trgih. Komaj so se nacionalisti umaknili, takoj so bili rdeči nazaj in nadaljevali s svojim prekinjenim delom: teou-tcheng (ljudska sodba), razlaščevanje, iskanje izdajalcev, itd. Začelo se je govoriti oz. kristjani sami, ki so bili na zborovanjih, so mi prišli povedat, da hujskajo odločilne faktorje v vasi, naj konfiscirajo misijon in misijonsko zemljišče oziroma da naj se razdeli vse to med ljudi, češ: če bom pohleven, mi bodo pustili en® sobo in nekaj njive za preživljanje; če bi pa ne bil zadovoljen, bi mi pobrali vse in me nagnali. Kristjani so me svarili, naj se pripravim, naj poskrijem dragocenejše stvari, ker ne morejo nič garantirati. Res sem že dalj časa pričakoval kaj podobnega in sem hotel spraviti nekaj cerkvenih paramentov in župnijskih knjig na varno v Tientsin ali v Peking-Pa ni bilo mogoče iti brez dovoljenja in preveč bi bilo riskirano. Vdano sem pričakoval, naj pride karkoli že, ko se je pričel tri dni pred kitajskim novim letom 1947 večji vpad nacionalistov v ozemlje, zasedeno po rdečih, in so jih potisnili daleč nazaj. Vsi smo vedeli, da je to le začasno in se bo položaj zopet obr- nil. Sklenil sem porabiti to priliko, ko so bila pota očiščena rdečih, in odnesti nekaj važnejših stvari v Tientsin. Ko sem srečno dospel v Tientsin, me je veselo sprejel g. Jereb, češ, sem li prejel pismo provincialnega predstojnika, ki mi g» je v treh izvodih prepisanega poslal v različnih razdobjih in v katerem mi je naročal, naj se umaknem iz nevarnega Bn7^a\ dokler je mogoče, da mi ne bo kiro eje P°t v Tientsin ali Peking blo-g0gona- Seveda je bilo tiste dni nemo-e. da mi dospe pismo. Preje sem na-seri a-Va* vrn‘*-i se čimprej nazaj na faro; dni&J sem Pa ostal v Tientsinu nekaj Ka-^e.dtem so se že dalj časa vodila pošli ,a’. naj bi mi slovenski lazaristi kje na ^u?\ kjer je manj misijonarjev, je v J"6 m*sijonsko delo manj razvito in sl Vec možnosti za ustanovitev sloven-r;n£a misijona; kajti pekingški vika-če J® Postal nadškofija, ki je bila izro-ip a kitajskemu svetnemu kleru in ki jo Tien306' prvi kitajski kardinal ^j Odšli smo na jug v provinco Kiangsi, mpf--^as ^ sprejael v svojo škofijo a-p !sk‘ lazarist, škof msgr. O’ Shea. drul- am°. Prišli koncem aprila 1948, j,,,.?1 maja in potem še junija oziroma jv i?: ^kof nam je oddelil vzhodni del (ip>ob fukienski meji, kot posebno anii°> kateri del je bil preje radi 0 P?asko-kitajske vojne in pomanjkanja bJa manj dobro obdelan. Ip*.^11 smo delovali eno leto, a po enem t)e, rdeči zasedli tudi ta del Kitajske. priv.. se ni bilo dobro v teku, ko smo b0 j 1 v ncve razmere. Vse je čakalo, kaj hu;«n mnogi so bili pripravljeni na naj-ditpi"' ^ rd°či so prihajali kot osvobo-tud; ',1’ Pr°glašali in obljubljali svobodo, ipa y®rsko, in res je bil v marsičem in ShrnSlkje P°l°žaj kot preje. Brez vsake i0nJPembe (a ne povsod) se je misi-ko delo vršilo mirno naprej, čudili ipa se> .da imamo še toliko svobode, in ipn ‘'kaj bi bili lahko še napravili, a zav.K!. P°J?ani in tudi kristjani so že Več • previdno stališče: ne se pre- čpp ^Postavljati. Drugod zopet smo vau’ da je versko življenje postalo ži-ti.6^ne,,se- da so kristjani čutili večjo po-^ažb ! ^ toniti se duhovne in vcrrke to-b0 ?• Pričakovali smo, da to stanje ne Pan' ° So trajalo. Kristjani in tudi poza J 80 nas večkrat spraševali o zadr-k(i0JU- 'dečih do nas in religije in marsi-b0]: smatral za modrejše držati se sarn °° st’’ani. Katoliška centralna pi-roč;a v Shanghaju je svoje delovno pod-za J Vedno bolj širila, dajala smernice ja(.jvn°t'n° misijonsko delo, budila inici-šev.^t, dajala pogum in pomagala re-atl skupne misijonske probleme. Po deželi, zlasti na severu, marsikje ni bilo svobode, na jugu v pravkar zasedenih pokrajinah je je bilo več; v velikih mestih kot Peking, Shanghai, Kanton itd se je pa zdelo, da je lepa prilika za nemoteno živahno misijonsko propagando. Katoliška centralna pisarna je začela izdajati knjige in brošure in slike, vse bolj ali manj prilagojeno nevim potrebam. Mnogo dobrega semena se je zasejalo v tem času. A po nekaj mesecih oziroma pol leta po zmagi se je začutilo postopno omejevanje svobode. Pomladi 1950 nam je policija sporočila, da ne smemo nikamor bolj daleč ven, še posebno ne v sosednjo provinco, brez posebnega policijskega dovoljenja. Maja se je to še poostrilo in so marsikaterega misijonarja, celo bolnega, brez ozira poslali nazaj, od koder je prišel, če ni imel posebnega policijskega dovoljenja. To dovoljenje, posebno za v sosedno provinco, je bilo pa zelo težko ali celo nemogoče dobiti. Z vojno na Koreji se je položaj le še poslabšal. Ne samo iz province v provinco, tudi iz enega okraja v drugega nam praktično niso več dovolili. Tako ni bilo mogoče svobodno obiskovati kristjanov. Toda ko so proti koncu leta 1950 nastopili na Koreji še kitajski „prosto-voljci“. se je začela nova doba. Silna propaganda: Domovina je v nevarnosti. Manifestacije ljubezni do domovine. Tudi katoličane silijo k timu. Zahtevajo ne samo lepih besed o ljubezni do domovine, ampak tudi dejanj, ki naj bodo: zbiranje denarne pomoči za Korejo, zbiranje prostovoljcev za Korejo, obsodba tujega imperializma, tj. vsega, kar ni komunistično, narod naj se združi okoli komunistične stranke in naj zavrže vse, kar je tujega. V vsem naj se osamosvoje, tudi v veri; tudi katoličani naj pokažejo, da so patriotični; zato naj pretrgajo vse vezi z inozemstvom: „Ne potrebujemo ne tujih misijonarjev, ne tujega denarja; Kitajci sami naj pokristjanijo Kitajce; ne potrebujemo misijonske podpore iz Amerike in E vroče: celo od papeža samega naj se ločijo." Z novim letom 1951 je vlada dala nalog, da je treba preiskati in popisati vse premoženje ameriških državljanov in tudi odkod prihajajo denarne pomoči misijonskim ustanovam; nič amerikan- skega ne sme v deželo, nič amerikan-skega denarja. Konfiscirali so vse ustanove (šole, bolnišnice, univerze itd.), ki so se vzdrževale od ameriškega denarja. Mnogo je bilo tedaj zaseženega. Pregledovati so nam začeli tudi potne liste in mislili smo, (Ja nam bodo dali kakšno posebno izkaznico za bivanje v deželi. Popisali so nam večkrat vse premoženje, zapečatili shrambo za riž, lastni denar je bil pod kontrolo, zapečatili ali popisali so knjige itd. Sledile so večkratne preiskave, na katerih so odnašali sumljive jim knjige, zaplenili knjige s katoliškim naukom v nasprotju s komunizmom. Knjige, brošure, slike, ki smo jih razdelili med ljudstvo, je policija konfiscirala. Ljudem, ki bi še prišli v misijon ali cerkev, so grozili s črno piko, češ da drže s tujimi imperialisti, s protikomunisti, itd. Klicali so nas 40 km daleč v mesto na policijo; drugič je prišla policija sama poizvedovat in preiskovat na misijon. Delitev zemlje in premoženja bogatih v vasi se je bližalo. Kapitalisti so bili nadzorovani ali pozaprti, da ne bi ovirali razdelitve. Ljudje so govorili, da se bo isto zgodilo tudi z misijonom. Pripravljalna zborovanja so se že pojavljala. Vse je v napetosti pričakovalo, kdaj, kateri dan se bo delitev pričela. V tem pričakovanju pride nekega dne okrajna policija in pravi, da ima nalog preiskati ves naš misijon, popisati vse premičnine in nepremičnine, čeprav je bilo to že enkrat storjeno; po tem opravljenem delu da morava z njimi na policijo v okrajno mesto. S seboj da smeva vzeti vse, kar potrebujeva za prenočevanje in drugo, ker se ne bova takoj vrnila, ampak je možno, da bova več dni, morda celo mesec dni, ostala tam. Takoj je bilo jasno, da se ne bova vrnila. Sumila sva, da greva v konfinacijo ali v izgnanstvo, ali da se je pričela vojna, ali kaj drugega nevarnega; že dalj časa namreč nismo imeli nobenih novic in nismo vedeli, kaj se po svetu godi ter smo zato računali z najrazličnejšimi možnostmi. Policija je preiskala vsako sobo po vrsti in vsako takoj zapečatila. Ko je bilo vse končano, je bila ura poldne in šli so kosit, nama pa kuhar ni mogel nič pripraviti, ker so bili vse zapečatili. Krščanska žena nama je dala par svežih jajec, ki sva jih izpila, in šli smo 40 km daleč v okrajno mesto. Dovolili so nama stanovati v misijonski hiši, kar nama je bilo v veliko uteho, ker sva mogla vsak dan nemoteno maševati. A bila sva prava ujetnika, nadzorovana od policistov; bila nama je dana stroga prepoved, oddaljiti se brez dovoljenja iz hiše; niti kdo drugi ni sn.el priti k nama v sobo. Tu so naju držali 4 dni, ne da bi naju kdo zaslišal ali povedal, zakaj so naju prignali sem. Še-le po 4 dneh nas je poklical policijski načelnik in nama razglasil obsodbo, da morava zapustiti Kitajsko, češ da sva prekršila kitajske zakone. „Kaj sva zakrivila," vprašam. ,.Širila sta govorice proti režimu" (a ni povedal nobene priče, nobenega dokaza). »Rabila sta prepovedan kovinski denar." (Našli so dva bakrena novca in jih odnesli kot corpus delicti)-„Več kot po enem letu, kar je proglašena nova republika, nimata še nikakega dovoljenja za bivanje v deželi od nove vlade." Odvrnem, da sva se javila policiji, pa da naju je zavrnila, češ da bodo to že pozneje uredili. — Dalje je dejali da sva širila katoliške brošure, ki nasprotujejo komunističnemu nauku; da s o našli neko revijo v angleškem jeziku, v kateri se popisuje, kako je neki komunist zapustil komunizem, in da je ta članek žaljiv zanje. Vsi moji ugovori so bili odveč, kajti sodba je bila izrečena že na višjem mestu, in sicer brez obtožnice, brez kakršnega koli zaslišanja, brez preiskave o resničnosti dolžitev. Treba je le izpolniti formalnosti in čez tri dni morava v spremstvu dveh oboroženih policistov radi najinega »varstva" zapustiti okrajno mesto. Spremljali so naju do hongkongške meje, kjer sva zopet zadihala svobodni zrak. Potovanje je trajalo 14 dni bodisi peš bodisi na tovornih avtomobilih, bodisi na vlaku. Po posebni naklonjenosti sva se. smela posloviti od edinega slov. misijonarja g. Jereba, ki je še tam ostali in tudi od škofa, a govoriti je bilo dovoljeno le kitajsko. Dovolili so nama vzeti s seboj le en kovček, ki ni smel presegati 20 kg teže; t. j. nič knjig razen brevirja in le najnujneša obleka. Na drugi strani meje so naju sobrati6 prisrčno sprejeli in poskrbeli za naju, da nama nič potrebnega ni manjkalo. GOSPOD PREBIL ANDREJ Kako sem prišel do misijonskega Poklica in kako na Kitajsko? Prvi del cga vprašanja je skrivnost božje Previd-osti in še bolj skrivnost božje dobrote. , Petem razredu gimnazije smo se ne-ateri dijaki Dijaškega doma na Taboru ogovorili, da bomo vsak po svojih mo-cn kupovali razne knjige, ki jih v godovi knjižnici ni bilo dobiti, in si Jo bomo med seboj posojevali. Kupoli smo Nittscheja in druge nemške °zofe, indijsko hinduistično in budi- “iarsiK.aK.sen spis o uapuriSKi, gajski itd. Tako mi je prišla v roke ži ]• ”^eklamka“, ki je lepo prikazala j£V J®nje, delo in pomen Menceja, za onfucejem najvažnejšega zastopnika in ^orctika konfuceizma. Ta mala knjižica e Je tako zanimala, da sem jo skušal ai° globlje doumeti in sem napravil 1 prof. žitniku celo nemško predavaje o Menceju. Od tedaj sem se vse bolj za Kitajsko. ..Katoliški misi-r ..> »Tuji svet“ in razne misijonske 2 VlJ? v tujih jezikih so moje zanimanje šc misij°ne i® netile in pospe- npVa e' .Vendar se je sklep, da postala*11 niisijonar, porodil drugje: na ne-^eni nedeljskem sestanku v Dijaškem t tnu» ki je na njem ena sama prefek-^ v.a beseda obtičala tako globoko v 1 °Jem srcu, da sem od tedaj svoje živ-J®aske korake usmerjal več ali manj bil njenim vplivom. Kaj in kako je to ^ *}• Ve le Bog in nekoliko tudi moja malenkost. G tem, kako sem prišel na Kitajsko, bi v6 ^a*° veliko govoriti. Kajti moral ^Vam razložiti, kako sem hodil na Ki-Jsko skoro deset let in sem vendar čJPel tjakaj v pičlem tednu. Ko je g. kar °dhajal v misijone, bi šel najrajši p0 2 njim. Bilo je tedaj že dobro leto sj vonjem mašniškem posvečenju, ed-s sem že tudi vojake; torej ni bilo Pa v s^rani nikakega zadržka. Pa je bil ra Zalost tedaj g. vizitator mnenja, da ine ™ niene nima nikogar, ki bi nado-del *>•. ^asla v Kosovski Mitroviči za Pri« iV diaspori. Kmalu zatem, ko sem Začel -V Kosovsko Mitrovico, je Hitler šariti p0 Evropi, svet se je začel je Povijati na vojno, svoboda gibanja lla vse bolj omejena. Nemci so za- sedli Jugoslavijo. Rednim potom ni bilo več mogoče na Kitajsko. Še težje se je kam prišlo, ko je zasijala nova „svo-boda“. Deloval sem po raznih krajih Srbije in črne gore kot kaplan, ekspo-zit in končno župni upravitelj, dokler me ni premagala želja mojih mladih let, dp postanem misijonar. Pred odhodom nisem poljubil svoje matere, nisem stisnil roke svojemu očetu, bratje, sestre in njihovi malčki mi niso mahali v poslednji pozdrav. Hotel sem namreč svojim dragim prizanesti s trpljenjem, sebi pa ohraniti svobodo. Hodil sem po izrednih potih, ki pa so postala v zadnjem desetletju najbolj redna. Po teh potih je hodilo in še hodi veliko slovenskih sinov in hčera. Ko sem stopil na široko cesto svobode, sem se hitro razgledal in usmeril svoje korake proti zaželjenemu cilju. Po tolikih letih čakanja se mi je tako mudilo, da mi je bilo vsako vozilo prepočasno. Zato sem izbral najhitrejše in preko nebesnih višin poletel med ljubljene Kitajčke. Seveda bi sam tega ne zmogel, ker nisem imel dovolj denarja za pot. Zato bom vedno hvaležen tedanjemu vicevizitatorju L. Lenčku, ki je s tako spretnostjo preskrbel tako meni kakor vsem odhajajočim misijonarjem potno stroške. Na kitajska tla sem prvič stopil 25. novembra 1947 na letališču pri Kunmingu. Prišel sem na Kitajsko z namenom, da ostanem tamkaj vse življenje, pa mi je bil čas na misijonskem polju zelo kratko odmerjen. Prvi mesec svojega bivanja na Kitajskem sem skupno z g. Wolbankom, ki je prispel nekaj dni pred menoj tjakaj, stanoval v salezijanskem zavodu v Kunmingu, kjer je bil direktor poznani slovenski misijonar Andrej Majcen. Ko se mi je posrečilo dobiti prvo vozilo, sem se odpeljal približno 550 km severno od Kunminga v čao-tung, kjer je škofoval naš preizkušeni misijonar msgr. Joško Kerec. Tu sem prebil dobre štiri mesece. V glavnem sem se učil kitajščine, obenem pa sem bil duhovni vodnik slovenjebistriških sester, ki so tamkaj že tedaj uspešno delovale. Tudi sicer sem tuintam kakšno malenkostno stvar pomagal. Glavni namen mojega bivanja tamkaj pa je bil, da si na licu mesta ogledam teren in možnosti za delovanje slovenskih lazaristov v tem misijonu. Ko je vrhovno predstojništvo družbe odločilo, da gremo slovenski lazaristi v pomoč amerikanskim sobratom v kan-čovski škofiji, sem se takoj vrnil v Kun-ming, odkoder sva z g. Wolbankom skupaj potovala na prvo službeno mesto na misijonskem polju. Približno dva meseca sem bil pri nekem amerikanskem sobratu skupaj z g. časlom. Ko smo koncem septembra 1948 slovenski lazaristi začeli tzv. ..Baragov misijon", sem eno leto kaplanoval našemu dekanu g. Jerebu. V začetku svva imela precej o-praviti s popravljanjem hiše in kapele. Ko so bila glavna popravila končana, sem imel več prostega časa za učenje kitajščine. Učenje kitajščine sem vedno združeval s prakso. Že koncem prvega leta sem začel pridigati, v začetku poredko, nato pa vse pogosteje. Ko je pred prihodom komunistov junija meseca 1949 g. časi zapustil Kitajsko, sem bil nastavljen na novo službeno mesto v Lo-tangu kot kaplan pri g. Pokornu. Tu sem se nekoliko bavil s padarstvom; poučeval sem v župnijski šoli vero nauk in petje, dokler nam novi oblastniki niso onemogočili pouk itd. »Osvoboditelji" so DESET VPRAŠANJ IN ' nama vse bolj omejevali svobodo, dokler naju niso končno izgnali, o čemer obširneje poroča g. Pokorn. V najino sramoto naj le pripomnim, da so naju naši policajci smatrali za bolj nevarna kot pa ningtuški gg. Kopača in Wolbanka. Kajti onadva sta se s škofom v Kančovu mogla pogovarjati v poljubnem jeziku, midva pa le nekaj trenutkov in to le v kitajščini pod nadzorstvom policajev. Prav tako sva z g. Jerebom mogla govoriti le v kitajščini. Zahtevala sta policaja od naju celo, da se med seboj pogovarjava le po kitajsko, pa sva se uprla. Ko sva prvo noč preždela na policiji, sta po dva stražarja vsaj vsake pol ure prišla pogledat v najin brlog, če še nisva pobegnila skozi kakšno stensko odprtino ali skozi zamreženo okno. Po vsakdanjih debatah o Bogu in večnih načelih sta se policaja precej omehčala. Eden je na štiri oči celo priznal, da veruje, v Boga, četudi je še pogan, in da je njegova žena prilično dobra katoličanka. Vendar sta nama slej ko prej branila govoriti po potu z ljudstvom, da ne bi kaj več zvedela, kako ljudstvo težko prenaša rdeče breme. O KITAJSKI 1. Katere so značilnosti kitajskega naroda? G. Prebil: Zunanje' telesne značilnosti (rumena polt, oči —) so splošno znane. Morda je manj splošno znana barva las, ki je pri Kitajcih izključno črna. Prav zaradi črnih las se prideva Kitajcem posebno ime: le miu, kar pomeni črno ljudstvo. Upam, da se naša dekleta in žene ne bodo prevzele, če jim povem, da je mnogo Kitajk plešastih, v nekaterih krajih več kakor moških. Menda se naše kmetice ne bodo pohujševale, če zvedo, da kitajske kmetice in sploh žene in dekleta revnejših slojev nosijo hlače in razmeroma kratko ka-mižolo, dočim boš vsaj za praznike videl tudi na kmetih mnogo fantov in mož z dolgo obleko do peta; pod dolgo obleko seveda tudi strgane hlače! — Kadar Kitajec žaluje za umrlimi (pogreb), se obleče v belo itd. — Kitajec ne pije mleka. Krave so le za delo. V okolici Pekinga in nekaterih severnih krajih so se nekateri že sprijaznili z mlekom in mlečnimi izdelki, drugače pa Kitajcu mleko nekaj velja le za otroke, ki so še odvisni od maminih prsi. Kruh v našem smislu na Kitajskem malokje jedo. Kitajte ni neumen, da bi se useknil v robec in nosil to grdobijo v žepu, marveč vrže odvišne sokove iz nosu proč od sebe, prste pa si obriše ob copate ali pa ob ogel hiše. Takih in podobnih značilnosti bi še lahko nšštevali. Tudi značaj kitajskega človeka se zdi, da se nekoliko razlikuje od evropskega. Pri moških prevladujejo poteze ženskega značaja. Dojema bolj s čustvom kot razumom, bolj intimno kot z logičnim razmišljanjem. Abstraktnost ga utruja, zelo ga pa zanimajo konkretna vprašanja. Kitajec je praktičen človek, rojen trgovec, človek današnjega dne, ki ne misli mnogo na jutri. Težko je najti nervoznega Kitajca. Učitelju ne gre nič na živce, če otroci v sobi skačejo sem in tja in se med poukom o vsem mogočem razgovarjajo itd. — Kitajec je po naravi bolj nestalen kot dosleden. Volja je prej šibka kot močna. Zato je pogosto najuspešnejša preventivna in dolgotrajna vzgoja. Je pa Kitajec izredno radoveden. Prav njegova radovednost' ga pogosto Približa misijonarju. Revnejšim slojem Pa poleg radovednosti zlasti želja, da se bodo pri tujem misijonarju finančno opomogli, pogosto pomaga preko praga misijonske hiše. Razen nekaterih so omenjene značilnosti kitajskega značaja bolj v oviro kot pa v pomoč za sprejem katoliške vere. — če se da krstiti, je nevarno, da bo postal kristjan le na zunaj, po svojem notranjem mišljenju in Po svojem praktičnem življenju pa še naprej kot pogan. Na te nevarnosti je pri formaciji katehumenov treba zelo paziti. Boljše pol leta prepozno krstiti kot on mesec prehitro. 2. Ali je bilo pred nadvlado rdečih veliko upanja za lep napredek Cerkve na Kitajskem? Gospod Pokorn: Tik pred japonsko-kitajsko vojno je bilo na Kitajskem do 100.000 spreobrnjenj letno, kar je bilo višek, A vojna je zavrla ta tempo, dasi so bile radi vojne ponekod izredne prilike za spreobrnjenja v masah. To je razumljivo, ker so bili na obeh straneh številni misijonarji internirani in radi bojev delo ni bilo mogoče ali je bilo vsaj otež-kočeno. A po vojni smo upali, da bo mogoče v miru delati in boljše organizirati mis. delo, ki bi prineslo vse lepše sadove. A sedaj so skoro vse katoliške ustanove (univerze, šole, bolnišnice, siro-tišča) uničene. Cilj misijenstva gotovo niso take ustanove, ampak katoliški duh, katoliška Cerkev. Ta pa obstoji, kljub uniče n ju vseh ustanov, kar priča odpor katoličanov, ki ga komunisti še niso uspeli popolnoma zlomiti. Za dejstvo, da je Cerkev na Kitajskem živa, pričajo tudi najnovejši kitajski mučenci. Mnogi Pogani, ki preje niso poznali Cerkve, slišajo in čitajo sedaj vsak dan o njej v časopisih, kjer jo komunisti napadajo; Cerkev tako vzbuja zanimanje mnogih, ker se zavedajo, da mora Cerkev biti nekaj posebnega, ko nudi tolik odpor, •Ped tem ko je drugo že skoro vse klonilo. G. Prebil: Kljub temu, da vlada delo Cerkve ni direktno podpirala, marveč tu ln tam s svojimi zakoni celo ovirala (ni Priznala juridične osebnosti Cerkve in njenih ustanov, zato tuji misijonarji niso m°gli kupiti zemljišča za zidanje cerkve,: šole, itd.; tuji misijonar ni mogel biti direktor šole, šef bolnišnice itd.), se je vendar misijonsko delo lepo razvijalo. V zadnjih tridesetih letih se je število katoličanov podvojilo. Cerkev si je zlasti v zadnjem desetletju začela vse bolj pridobivati tla tudi v večjih mestih med inteligenco, zlasti pa med dijaštvom. Z novimi metodami, ki so polagale največjo važnost na solidno notranjo formacijo, načelno pa zavračale zgolj „riž-ne“ kristjane, je Cerkev vse bolj pridobivala na ugledu tudi med! višjimi krogi. Poleg cerkvenih revij smo imeli tudi katoliške dnevnike itd. Cerkev je vse bolj vplivala na javno mnenje kitajskega ljudstva. 3. Kaj je po Vašem mnenju povzročilo, da je vsa Kitajska zapadla komunizmu? G. Prebil: O tem vprašanju se danes veliko razmišlja in piše. Dnevno časopisje v raznih jezikih je prinašalo najrazličnejša mnenja. Izšle so o tem vprašanju že cele knjige. Kajti ves svet se čudi, da je Kitajska, ki je bila tako trdno prikovana na svoje tisočletne tradicije, hipoma prekinila s preteklostjo. Zdi se pa, d,a do zdaj še nobeden ni popolnoma objektivno odgovoril na to vprašanje. Težko je popolnoma objektivno odgovoriti prvič zato, ker vodilne osebnosti še večinoma žive, drugič pa tudi zato, ker nimamo še popolnoma jasnih pogledov v dogajanja zadnjih let. Vsekakor je zelo vplivalo na razvoj dogodkov dejstvo, da se je čangkajšek preveč naslanjal na višje in bogatejše sloje, premalo pa si je znal pridobiti kmečki in delavski sloj. čeprav protestant, je v praktičnem ravnanju še zelc vezan na konfuceistična izročila, ki dajejo podrejenemu človeku premalo svobode za razmah osebnosti. Res je, da komunisti svobodo še bolj utesnjujejo toda oni so mojstri v obetih in varanjih ljudstva, dokler ne pridejo do oblasti Komunisti so znali spretno izrabljati sovraštvo kitajskega ljudstva proti Japoncem in se vsaj navidezno boril proti njim. kadar je to javno mnenje zahtevalo, čangkajšek pa se je prva leta sijajno boril proti Japoncem, proti koncu pa so se nekateri njegovi general skupno z Japonci borili proti komuni->m in je senca padla na vso kuomin- tanško partijo. Ta senca je bila še bolj poudarjena zaradi tega, ker tedaj kitajsko ljudstvo mnogokje še ni poznalo komunizma v pravi luči in prav tako ameriški in drugi časnikarji zaradi nc-poznanja ali namernega potvarjanja niso položaja pravilno prikazali. Precejšen vpliv na potek dogodkov je bila korupcija nekaterih vladnih članov in še bolj korupcija pri mnogih generalih in višjih oficirjih. Višji oficirji so po mestih sijajno živeli na račun vojaštva, pošiljali odvišni denar celo v inozemstvo, z vojaštvom pa so surovo postopali, ga slabo hranili itd. Dopuščali so, da so se premožnejše družine odkupile od vojaške službe s tem, da so plačale določeno vsoto kakšnemu revežu, ki je mesto sina bogate družine šel v vojsko. Med temi reveži jih je bilo premnogo, ki so kaj radi nasedali na komunistične limanice in se dali izvabiti v njihov tabor. Komunisti pa so s preprostim vojaštvom demokratsko postopali, zlasti dokler so bili še slabotni, di bi jih tako čim več pridobili. Zdi se mi, da moramo upoštevati tudi ta moment, da je bila komunistična vojska v glavnem formirana na severu, rekrutirana iz prebivalcev severnih provinc, ki so po postavi krepkejši in na splošno boljši vojaki. Čangkajšekova vojska je bila večinoma rekrutirana v južnih provincah. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da so komunistično vojsko pomagali formirati in voditi ruski oficirji! Nad tragedijo čangkajšekove vojske imajo vsekakor Amerikanci precej krivde. Zaradi zamere, da so Kitajci bolj sebi pripisovali zmago nad Japonci, in zaradi drugih nerazumevanj, Amerikanci niso pravočasno podprli čankajšeka. Tudi delitev zemlje med reveže, ki so jo komunisti še za časa borbe začeli na severu praktično izvajati, je nekatere mase ljudstva potegnila v rdeči raj. To so le nekateri momenti, za globlje razumevanje vprašanja bi bila potrebna točnejša analiza. 4. Kako so kitajski katoličani reagirali in kako reagirajo na komunizem? G. Pokorn: Kitajski katoličani reagirajo na komunizem tako kot drugod. Slabi podležejo, dobri postanejo še boljši. Marsikje je s prihodom komunizn postalo versko življenje še bolj živo, ponekod so se mlačni prebudili iz spanja. — Iz moje prve fare na severu so mi enkrat odpisali; Gospod, nič se ne bojte za nas. Tisti, ki so preje držali, ko ste bili še pri nas, drže tudi sedaj. Zasegli so nam vašo kapelo, pa se zbiramo k molitvi v zasebno hišo. Oni, ki so na vzhodnem koncu vasi, v eno in oni, ki so iz zapadnega dela vasi, pa v drugo. Seveda oni, ki so oklevali že preje, so pa taki tudi sedaj. Kako katoličani reagirajo na komunizem, pričajo mučenci. G. Prebil: Na to vprašanje popolnoma (točno odgovoriti je absolutno nemogoče. Kajti v komunističnem raju levica ne ve, kaj dela desnica, celo ne ve, kaj v mestu počenjajo, in celo v mestu samem so si sosedje tujci. Misijonarji pa se itak skoro leto dni nismo mogli več premakniti z mesta. Zad,nje mesece pred izgonom je bil že vsak katoliški tisk zatrt. Kolikor pa sem kljub temu mogel videti v naši župniji in po pismih zvedeti od drugod, se mi zdi, da se ne bom veliko zmotil, če takole sodim: kristjani, ki so že poprej slabo zahajali v cerkev, so mnogi komaj čakali prilike, da jim ne bo več treba prakticirati verskega življenja; dobri kristjani so prvi dve leti večinoma vztrajali, namernih odpadov med njimi ni bilo veliko, pač pa so se tu in tam dali prevarati. Že prvo leto je začelo sodelovati s komunisti nekaj svetnih duhovnikov. Na splošno pa se duhovščina, zlasti redovna, dobro drži. Saj je blizu dvesto kitajskih duhovnikov zaprtih, ker ne marajo nič popusti od katoliških načel. Zaradi zvestobe Cerkvi so zaprti mnogi katoličani-Več duhovnikov in še več katoličanov je bilo že obsojenih in ubitih pravzaprav zgolj za ra d, i svoje gorečnosti za širjenje in utrjevanje vere mod ljudstvom. Seveda so komunisti vedno našli kakšne politične „zločine“. Dobri katoličani pa le mnogokje čutijo, da imajo v nebesih vse več priprošnjikov-mučencev. Od katoličanov so najbolj trdni tisti, ki so vzgojeni v Katoliški akciji, odnosno v Marijini legiji. Značilna je izjava nekega komunističnega uradnika v Nančanu, glavnem mestu province Kiangsi. Rekel je namreč: „Na Kitajskem imamo le tri in pol milijona katoličanov, pa ima- P10 *®liko opraviti z njimi, če bi bilo Katoliške že polovico Kitajske, bi se komunizem ne mogel uveljaviti.11 , Kaj je največja nevarnost za Cer-Kev na Kitajskem pod komunizmom? j,. Pokorn: Nevarnosti za Cerkev na ^'tajskem pod komunizmom je več. Ka-P®ra je največja, je težko reči. Ena je, ®av ni več katoliških Sol; da se otroci šolah ne navzamejo katoliškega duha, ampak komunističnega. Kaj bo, če starši P1 misijonarji ne bodo mogli poučiti otrok krščanskem nauku? Drugo, tujih misijonarjev in misijo-ark je vedno manj, ker jih izganjajo in apirajo; tudi kitajskih duhovnikov je edno manj, ker so jih nekaj že pobili, “ekaj pozaprli, in novomašnikov je vsako eto manj, ker so številna semenišča ali azpuščena ali zaprta. Velika nevarnost za Cerkev brez dvoma je tudi, če se posreči komunistom lo-ltl kitajsko Cerkev od Rima. G. Prebil: Zdi se, da ni največ ja ne-arnost v dejstvu, da zasedajo cerkve, °le, bolnišnice, vsakovrstne cerkvene stanove in cerkveno premoženje. Večja s varnost je v tem, da izganjajo tuje misijonarje in nasilno jemljejo ljudstvu °mače škofe, duhovnike, redovnike in edcvnice. Kakor da bi jim bila znana vetopisemska beseda „udaril bom pa-v,ja in razkropile se bodo ovce". Naj-].®y,a nevarnost pa morda preti kato-ski Cerkvi na Kitajskem, če se bo ko-munistom posrečilo ustanoviti v večjem bsegu kitajsko nacionalno cerkev, popolnoma nezavisno od Rima. Ta nevar-ost je ziasti zato velika, ker komunisti ,naJo spretno izrabljati Kitajcu priročni nacionalizem. 6. Katere so bile najvažnejše orga-zacijc kitajskih katoličanov in kakšna e sedaj njih usoda ter njih odporna ■noc? ta-9- Prebil: Praktično so imeli na Ki-ZaV.. m že vse razne cerkvene organi-lisV^v’ obstojajo po evropskih kato-n' ,*1 deželah. Seveda so bile te orga-bii'aci'i? po župnijah in škofijah, kjer je jih° .misijonsko delo šele v prvih pogo-8e ’ .Sc zelo maloštevilno. Zadnje dve leti ki i10 najbolj izkazala Marijina legija, Je zlasti med dijaštvom, pa tudi med 1 znimi sloji, delala prave čudeže. Prav zato, ker je Marijina legija formirala najboljše katoličane, je danes najbolj preganjana. Pogosto je dovolj velik ,.zločin11, če je bil kdo član Marijine legije, da ga oblast zapre in obsodi. 7. Kaj je največje upanje za vstajenje katolicizma na Kitajskem? G. Pokorn: Največje upanje za vstajenje katolicizma na Kitajskem so pač mučenci ter laični apostoli, ki jih je vzgojila Marijina legija in še češčenje Marijino, ki ga je ta Marijina legija še bolj poglobila. Čudovito hitro se je širila ta Marijina 'legija malo pred zasedbo po kitajskih komunistih in tudi še eno leto potem po vsej Kitajski. V večini škofij je ustanovljena in je prinašala že lepe sadove. Najhujši odpor proti komunizmu so pač nudili njeni člani, ne Katoliška akcija. Zato so tudi komunisti nastopili proti njej in jo lani na neštetih krajih prepovedali. G. Prebil: če bo komunizem trajal deset let in več, bodo škofje in duhovniki ali pobiti ali pa popolnoma onemogočeni. Vplivati bodo mogli na vernike le dobro formirani katehisti in katehi-stinje, še bolj pa dobro formirani katoličani in katoličanke, ki komunističnim oblastem niso tako vidne. Leti bodo tajno mogli združevati posamezne katoličane in vzdrževati med njimi katoliške tradicije. Cerkev stavi zlasti veliko upanje na one, ki so vzgojeni v Katoliški akciji odnosno Marijini legiji. Veliko upanja nam vlivajo tudi številni kitajski bogoslovci in duhovniki, ki študirajo v Italiji, Franciji, Španiji in drugod. 8. Kaj moremo po Vašem mnenju katoličani v svobodi storiti danes za Kitajsko in misijone tamkaj? G. Pokorn: Kaj moremo katoličani v svobodi storiti za Kitajsko in misijone tam? Najodličnejše sredstvo je gotovo molitev, da priporočamo Bogu zadeve kitajske Cerkve, posebno da z molitvijo podpiramo kitajski kler, ki mora v teh težkih razmi rah vsak dan bolj prevzemati vodilno mesto v vodstvu kitajske Cerkve; prosimo, da bi res vodili Cerkev po pravi poti. Dalje: da pokažemo svojo solidarnost z njimi, da jim dajemo poguma, da bodo vztrajali v teh časih. Mnogo je kitajskih duhovnikov tudi zdaj v Evropi in Ameriki, kjer študirajo na univerzah in v semeniščih, da se pripravijo na duhovniški poklic in se bodo po končani nevihti vrnili v domovino. Ce imamo priliko, pomagajmo jim, da se bodo ob svojem času vrnili čimbolj usposobljeni za obnovitveno delo v domovini. G. Prebil: Predvsem so danes kitajski katoličani potrebni naših gorečih molitev, žrtev in trpljenja, ki ga voljno prenašamo. Z molitvijo, žrtvijo in trpljenjem jim bomo najbolj pomagali, da bodo vztrajali, če bo dovolj te pomoči, katoliška Cerkev na Kitajskem ne bo popolnoma uničena, marveč bo iz podrtij zemskega raja vstala svetejša, jačja in slavnejša. Ne bilo bi pa nespametno, po malem nabirati za kakšne misijonske fonde, da bo prva pomoč takoj pripravljena, ko se bo svetovni komunizem zrušil. Podobno bi bilo pametno pridobivati in gojiti nove poklice za kitajske misijone, kajti ko se bo Kitajska zopet odprla, bo kot ena sama poljana, zrela za žetev. 9. Kaj sodite o bodočnosti „Barago-vega misijona"? G. Pokorn: Težko je govoriti o bodočnosti onemu, ki ni prerok. Toda mi upamo, da bo prišel čas, ko bo misijon zaživel lepše življenje. Na kaj opiramo svoje upanje? Baragov misijon ima mogočne zavetnike in priprošnjikc pri Bogu. Prvi je naš Baraga sam. Ni mogoče misliti, da bi nas pustil na cedilu. Dalje misijonska patrona sv. Frančišek Ksav. in sv. Terezija Deteta Jezusa, in proku- rator misijona je sv. Jožef. A najmočnejši zavetnik je Brc zmadežno Srce Ma-rijino, kateremu smo posvetili in v varstvo izrečili ves naš misijon ob koncu duhovnih vaj prav pred odhodom v ta naš misijon. G. Prebil: Težko je jasno gledati v bodočnost. Bolj čustvo kot razum m1 govori, da ne bo dolgo, ko bo v tein misijonu spet vse oživelo. Pridne slo-venske roke bodo krepko poprijele za plug in zorale to ledino. Zdi se, da slovenski mučenci, žrtve brezbožnega komunizma, ne bodo poprej odnehali s svojimi prošnjami pri Bogu, dokler n® bodo slovenski fantje in dekleta, božji žcnjci, ustanovili in utrdili Cerkev Krli stusovo prav tam, kjer se je kitajski, komunizem pred dvajsetimi leti prvi®1 utrdil in organizirano nastopil. 10. Kam z g. Pokornom odhajata i* Argentine in kdaj sc vrneta na Kitajsko- G. Pokorn: Naši predstojniki so naj11 poslali v Chile, češ da sva trenutno tadj najbolj potrebna, in kadar bo zopet vhod na Kitajsko odprt, se bova mogla takoj vrniti med ljubljene nama Kitajce. • ' G. Prebil: Odhajava v čile, kamo/ naju pošilja vrhovno družbeno predstoj' ništvo tamkajšnji provinci v pomoč. N® Kitaj ko se povrneva, kakor hitro mogoče.Upava, da se ne bova vračal® sama, marveč z nama vsi bivši misijo' narji, zla=ti pa polno novih, mladij-moči, moških in ženskih, ki se bodo ’ teh letih navide znega misijonskega Z®1 stoja pripravili za delo na misijonsk1 fronti. Sedanji začasni naslovi izgnanih misijonarjev: Č. g. Pokoren Drago in č. g. Prebil Andrej: N. Alameda 1632, Santiago, Chile, Sud America! Č. g. Kopač Karel in č. g. Wolbang Karel: 500 East Chelten avenue, Germantown, Philadelphia (Pennsylvania), U. S. A. Lassa, versko, politično in kulturno središče Tibetancev ODGRNJENI ZASTOR Kai- skozi dolga stoletja ni uspel Vt'sti radovednih raziskovalcev in pre-ttekaterih resnih znanstvenikov, je z *:Jj° samo potezo na svetovni šahovnici skoraj bi dejal — mojstrsko dosegel s svojim pekinškim tekačem kremeljski •oogotec: dvigniti nikdar v zgodovini docela dvignjeni tibetanski zastor in odgonetiti zagonetko, ki je iz časa v vas kot mračna sfinga privlačila pozornost sveta. Mao Tse je pred letom dni . Pogodbo, ki so se ji uklonili cdpo-‘j, nci Dalai Lame v Peipingu, dosegel, /' so njegove rdeče horde vkorakale v 8SS0’ tibetansko prestolico — in tam 'stale. Kako dolgo? To je nova zagoni r J* menda ni Peiping ni Kre-€|J ne vesta odgovora. v *'bet se je tako, kar čez noč, na nost' 'n približal svetovni pozor- n , Ne več kot svojska zanimivost, vi|i'v'\ redkost v zbirki kronistov, zgodo-arjev in brskačev za posebnostmi na- šega sveta in človeške kulture in sploh, marveč vse bolj kot nov opomin treznim, ki govori iz dneva v dan vse jasnejše, da je komunizem v naletu, da ga tudi stoletne nepristopne trdnjave ne ustavijo več... Mao Tse je dvignil tibetanski zastor: na njegovo mesto je spustil — železnega! Odtod preplah čez noč in pozornost sveta za Tibet kar čez noč. Tudi v tibetanskem primeru vedno isti, že oguljeni napev: usodnost prepoznega spoznanja. Om mani padme hunt — skrivnostni rek, ki ga noč in dan žebrajo tibetanske ustne in ki nam je bil resnično skrivnost. Om mam' padme hum — O dragulj v cvetu lotosovem . .. Kaj pomenja ? Ni ga, ki bi dal odgovor. Njega dni so Tibetanci, ki so tako vzklikali, prav gotovo mislili na nekšno nevidno božanstvo, ki je višje in silnejše od vidnega, vtelesenega Budhe, kot ga predstavlja sleherni lama, svojski menih, kralj in svečenik hkrati... Danes vzklikajo lotosu in njegovemu cvetu, a kdo ve, če jim prej skrivnostni, nevidni dragulj, ne predstavlja zdaj mesnatega obraza do včeraj nepoznanega Mao Tse-ja ali celo morda brkatega »učitelja in voditelja narodov"?... Skrivnost »vtelešenega Budne", posvečenega in od zgoraj navdihnjenega svečenika lame se je razpršila za vse čase. Rdeči komisarji rumenih lic, ki jih Peiping pošilja v Lasso, so silnejši od teh »božjih vladarjev", pred katerimi se je tisoč in več let upogibalo tibetansko koleno. Prav nič čudnega, če se bo jutri ali pojutrišnjem namerilo, da bomo čuli po radiu te svečeniške glasove, kako bodo peli hvalnice Mao Tse-ju in do ohripelosti oznanjali zveličavnost Leninovih zmot... Katoličanu se v tej babilonski zmešnjavi, ki jo je v svet tako mojstrsko zasejal hudič, sama po sebi rodi misel na edino možno in edino resnično rešitev iz zla: Pojdite in učite vse narode... Gospodova blagovest, ki oznanja: Jaz sem Pot, Resnica in življenje, je prav gotovo edini izhod iz zmede naših dni, je sila silnejša od atomskega ognja, je edino orožje, pred katerim se bo uklonil tudi komunizem. Kdor hoče rešitve Tibetu, kdor Kitajski, kdor Koreji — da, tudi Koreji! — ve dobro: Kristusova Cerkev samo ima moč, da vse uredi, vse pomiri, da vse odreši! * * * Svet morda zdaj jadikuje češ, škoda da se nismo zganili prej in prehiteli Mao Tsea, naj v Kitajski planjavi, naj v »bivališču bogov", kot Tibetanci radi kličejo svojo deželo. In vendar je Cerkev že pred dolgimi stoletji sanjala o duhovni osvojitvi Tibeta za kraljestvvo Kristusovo! Radovedni svet je ne enkrat usmerjal dolgte karavane znanstvenikov in raziskovalcev proti Tho Bad — Visoki deželi (morda odtod ime Tibet), proti »strehi sveta", kot tudi imenujejo to svojevrstno pokrajino, kakih štiri tisoč metrov visoko, na vse štiri vetrove obdano od nedostopnih gora, kjer živi svojsko ljudstvo z edinstveno vlado sveče-ništva, neodgonetni misterij, ki privlači spet in spet in ki ga do dna skoraj ni moči odgonetiti. Trde, da je že Marko Polo, ki naj bi bil po enih Dalmatinec, po drugih Benečan, v poznem srednjem veku šmaril tam okrog; da sta pozneje tudi zemljepisca Nordenskiold in Prse-wasky poskušala prodreti v skrivnost. Norvežan S ven Hedin — mož je svetovne knjižne police obogatil za nekaj zares lepih potopisov — je do zdaj menda najdlje prišel. A za kakšno ceno muk in nevarnosti in žrtev! Bil je prvi, ki je tamle okrog 1906 zarisal gore, reke in planjave in imena mest te dežele v svetovni zemljevid'; popisal nam je na stotine samostanov, ki so pol svetišča, pol gradovi, med njimi najvišji in najlepši od vseh: samostan v Lassi, ki je bivališče Taki Lame, nekšnega budističnega papeža za ves Tibet, ki je hkrati tudi najvišji vladar, ker je najvišje vtelešenje Budhe na zemlji... Zgodovina misijonskega apostolata katoliške Cerkve pa priča, da si že leta 1328 skuša odpreti vrata tibetske trdnjave frančiškan, Odorjk de Pordenone. Niti tri stoletja ne minejo, ko se v vodstvu Cerkve zaznava že resno hotenje po misijonski osvojitvi Tibeta za Kristusov Evangelij. Jezuitje, ki so bili v tistih časih že v časteh na dvoru Velikega Mogola v Gangesovi Dolini, so po pripovedovanju nekšnega muslimanskega trgovčiča zaznali o neznanih kristjanih, ki da žive onstran Himalaje, v pokrajini Catai, odkoder je možakar prihajal-Te kristjane je tedaj šel iskat brat Be.nto de Go-es S. J., v oblačila perzijskega mešetarja odet. 1602. leta jo j® mahnil proti Afganistanu. Pet let poz; neje pa so ujeli vest, da se je goreči misijonar zadržal v puščavi Gobi, ne da bi našel neznane kristjane, in da m« bolezen brani naprej. Neki Kitajec, ki so mu ga na vso naglico poslali v pomoč, ga je našel že napol mrtvega: zadržal si je njegov dnevnik, ki danes predstavlja veliko dragocenost za po; znanje misijonskih poskusov v tej deželi. Leta 1524 pa se oče Antonio de An-drade drzno loti Tibeta samega; prav do Staparang pride. Zadobi si vladarjevo naklonjenost, ki ga imenuje za »lama-glavarja", in < osnuje (tam prv» krščansko občino. Drugo, tej enakOi osnujeta dva druga misijonarja v Ciga-tse, prav blizu Lassc. Ni čuda, če je bilo tamle okrog 1630. v Tibetu že okrg® 400 kristjanov s petimi misijonarji, Var Je za tiste skromne in težavne začetke presenetljivo mnogo, še manj čud-no pa je, če so se domači lame uprli in misijonarje lepega dne 1641. izgnali. In misijona v Staparangu je bilo konec. Pa apostolski duh teh prvih Kristusovih pionirjev v Srednji Aziji zato ni ugasnil. Nasprotno! Petdeset let poz-Ueje sta se tibetskega misijona lotila kapucina Giovanni de Ascoli in Fran$ois de Tours, ki sta se na dvoru predstavila kot zdravnika, poskrbela za bol-nega vladarja in z njegovo naklonjenostjo spet obnovila misijon. Nesreče, k> je sledila — misijon je namreč kmalu zamrl — tokrat ni zakrivil Tibet, marveč Evropa, ki se v svoji nebrižnosti (o kako ^ jo je njega dni grajal že sveti Frančišek Ksaverij!) ni zganila, da bi mu pravočasno poslala pomoč! Tisti Poslednji krščanski dediči tega misijona 80 leta 1711. kaj klavrno in z žalostjo v srcu zapuščali Lasso, a še zmeraj v trdni veri, da je odhod samo začasen. Skoraj nato je pogumni italijanski misijonar oče Oesidieri naskočil 6700 metrov visoki Kai-•as v Himalaji; prav do izvira Inda in »ramaputre je uspel. Zadobil si je vladarja in po njem dovoljenje, da „sme razlagati svojo vero javno in zasebno, vladarju, dvoru in vsem vladarju podlož-n'm“- Pet dolgih let je brskal po lami-sticnih knjižnicah, študiral jezik, vero in Sege teh ljudi. In ko bi utegnil z uspešnim misijonarjenjem po vseh izkustvih in ?danju, ki si ga je bil nabral s takšnim študijem, uspešno kronati svoje neutrudno dejo, so ga poklicali v Evropo. V Ti-Uetu je zapustil le nekaj kapucinov, ki jih V vodil oče Horacio de Pennabilli. Trideset let so ti učenci asiškega ubožca oznanjali evangelij čudaškim Tibetancem. a tako uspešno, da so prenekateri doma-1 lame prosili za vstop h kapucinom. Tamle okrog leta 1727. se je Dalai La-a podal kitajskemu cesarju, ki mu je gospodstvo nad Tibetom, a ga ,Krati storil za nekšnega vazala, ko ga (p pr'moral, da mu je plačeval davek. M ' a ™na *°le staro zgodbo se je lani oprl t a° Tee, ko je poslal svojo soldatesko v CGsso!). Zraven pa je moral obljubiti s ®arlu» da bo branil in dal vse pravice ‘Preobrnjenim, se pravi — kristjanom, u v tistih časih uživali že kar lep K1Gd prav na peipinskem dvoru. V tak- šnem ugodnem vetru se je tibetski misijon kajpada hitro in lepo razraščal. Postavim, da je na en sam dan, za binkošti 1. 1741. prejelo očiščujoči krst kar 60 katehumenov. A namerilo se je prav isto kot tisto leto po Kristusovi smrti v Jeruzalemu, ko je Peter prvič krščeval: takrat so planili judovski duhovniki in pis-marji, zdaj pa tibetanski lame in pismouki. In so uspeli, da so bili misijonarji pognani, misijon razpuščen! Nesreča je oznanjevalce božje besede zatekla 1. 1745. Za celih sto let je zdaj evangelij v Tibetu utihnil. Leta 1846. pa sta prišla spet v Lasso dva francoska lazarista, očdta Huc in Gabet, ki sta se v Peipingu pridružila Dalai Lamovi karavani, ko so njegovi odposlanci prinesli kitajskemu cesarju letni davek. A do pravega misi-jonarjenja nista prišla, saj sta že leto dni pozneje zapustila tibetsko prestolico. Propaganda Fide v Rimu pa je v tistih dneh že ustanavljala — prvič v zgodovini — Apostolski Vikariat v Lassi! Skrb zanj je prešla na Očete Zunanjih Misijonov v Parizu. Znova poskušajo misijonarji v Tibet. Dolga desetletja skoraj brez uspeha: ali ne morejo tja, če pa pridejo, jih brz nazeno. šele v našem stoletju je menihom Velikega Svetega Bernarda iz Alp uspelo, , da so se tam ustalili. Na gorskih prehodih blizu Lasse so postavili nekšno oskr-bovališče za karavance in druge potnike, ki jih pot tam mimo zanese. Kaz-no je, da hočejo z zgledi krščanske ka-ritas in požrtvovalnosti, ki sebe zapo- | stavlja, da drugemu dobro stori, v tibetanskih trdih glavah vzbuditi zanimanje za krščanstvo in z lastnimi zgledi potrditi njega zveličavnost. Skoraj kot je ; sto let prej nekaj podobnega začel med Arabci v Afriki veliki kardinal Lavi-gerie. | Bodo uspeli zdaj, navkljub »poljubu i miru" med Mao Tsejem in mladim šestnajstletnim Dalai Lamo, ki predstavlja »utelešenje dveh izmed petih po lamah priznanih Budhov"... ? Cerkev, ki noče zemskih osvajanj, marveč si osvaja duše za Kristusa in 1 Njegovo božje kraljestvo, moli v teh časih vroče, da bi neuki Tibetanci svoj molilni mlinček zamenjali skoraj z rožnim vencem svetega Bernarda in da bi namesto Om mani padme hum vzkli- 1 Marija in sveti Jožef iščeta prenočišče kali: O Itoža skrivnostna. Devica brez madeža spočeta, ki si dala Boga, Odrešenika, vsem, tudi Tibetu! Moli pa tudi, da bi izobraženi tib tanski svet in njih lame skoraj rpoznali pravo utelešenje božje, ne v Budhi z Dalai Lamo, še manj v kakih rdečih mogotcih, marveč v najvišjem vladarju vseh vladarjev — Jezusu Kristusu iz Nazareta. ALADIN UMETNOST DALJNEGA VZHODA Umetnost Daljnega vzhoda od Indije do Japonske ima gotove skupne lastnosti, kakor tudi se narodi na tem o-gromnem prostoru po svojih značajih medseboj razlikujejo. Saj se razlikujejo tudi v krščanski Evropi; Macedonci od Angležev morda ne manj kot Indijci od Japoncev. Skupne lastnosti vzhodnoazijske umetnosti nas upravičujejo, da govorimo tam o posebnem umetnostnem krogu, kot govorimo tudi o posebnem zapadnoevropskem, ali še boljše evropskem umetnostnlem (in sploh kulturnem) krogu. Kakor koli se azijska umetnost že . ^ razlikuje od evropske, je pa med njima * tudi dosti podobnosti. Kot je evropsko umetnost z nastopom krščanstva zajel nov duh, tako je azijski umetnosti vtisnil svoj pečat budizem. Kot je bila starokrščanska umetnost spiritualistična, t. j. poduhovljena, ali kakor jo še označujemo, idealistična, tako tudi budistični umetnosti ni šlo za verno, naravno podajo človeškega telesa in narave sploh, ampak za oblikovanje nečesa enostranskega, kar je nevidno, a trajno, medtem ko je ta svet le minljiva prevara. Mogli bi potegniti še eno vzporednico: kot se je v srednjem veku v Evropi vkljub vsem sorodnostim razlikovalo likevno ustvarjanje severnjaka od južnjakovega in posebej od Bizantinčevega, tako imajo svoje posebnosti i Indijci i Kitajci i Japonci, pa tudi sosednji manjši narodi-Ni bilo pa pri Azijcih nikoli spontane volje prodreti v naravo, kot je po tem Užila evropska umetnost od poznega srednjega veka dalje do nainovejših časov, razven deloma pri Kitajcih. V kolikor se azijska umetnost, vendar ..naturalizira", se to godi največ pod vedno živahnejšim naslonom na evropske kulturne pridobitve. Indijsko umetnost bi najlažje pri' merjali s srednjeveškim evrop kim severom. Marsikomu se jo zazdi lo, da ima mdijska pagoda neko podobnost z gotsko katedralo, kar ni gol slučaj. Naš učenjak dr. Stele označuje v neki svoji knjigi evropskega severnjaka, da je njegovo razpoloženje mistično, da ga muči uganka sveta, da strmi nad njo in čaka razodetja za njeno rešitev; posledica tega razpoloženja se kaže v umetnosti v bizarni igri domišljije — spomnimo se le na^ vse mogoče simbole, alegorije in pošasti v srednjeveškem kiparstvu, ki imajo vse svoj poseben pomen, v izdelavi Pa izgledajo ko nekakšno igračkanje. Ne le v kiparstvu in kamnoseškem okrasu, tudi v slikarstvu kar vse mrgoli Predmetov, ki pa so od vidnega, tvar-Uega sveta daleč odmaknjeni, a je zato v njih toliko več vsebine, ideje. Tudi indijski umetnik se loti likov-npga obravnavanja najvišjih metafizičnih snovi, upodobitev dogme je Indijcu hvaležen predmet. Indijski slikar rad ko-Piči množico ljudi, predmetov in po možnosti vse uokviri z bogato ornamentiko. Ker smo v postu in okrog praznika sv. Jožefa, smo izbrali tri času Posebno primerne podobe. Peter zataji Kristusa je delo A Thomasa, ki ni rojen Indijec, a slika v indijskem duhu. Sestava slike je zelo enostavna, a zelo mnogo pove. žena nosi vrč in je tako označena kot delavna ženska: dekla. Na steno pada senca Zveličarjeva in na to senco kaže dekla, ko sprašuje Petra, če pi mar tudi on eden Njegovih. Peter si •*e Položil roko na srce, da bi podkrepil SVoJ lažnjivi odgovor, zadaj pa že čaka Petelin, da še enkrat zapoje. — Slika ranka Wesleya, ki pač tudi ni Indijec, Prikazuje dogodek cvetne sobote, ko Ma- Hja Ton.,n. — ~;i: ___ -iii_ j_____ nom tam zelo ugaja, kajti poleg čust-ene vsebine jih posebno zadovoljuje de-urativno prepletanje Kristusovega obla-lla. in Marijinih las. — Smisel za deko-ativno uokvirjenje se lepo kaže na slo-ukostenem kipcu sv. Jožefa z Detetom ezuščkom. Take in še bolj bogate de-oracije rabi katoliški indijski umetnik 0a<1’ kadar upodablja posamezne svete sebe; včasih so te dekoracije nenavadno Podobne onim iz srednjeveškega knjižna slikarstva. Jezusa mazili. Gotovo slika doma- KITAJSKA v Staro kitajsko navodilo slikarjem je sebovalo te nauke: duh, ki preveva umet- nino, naj bo preprost in plemenit, ne- i prisiljen in prečiščen; potez k čopiča naj ,! bodo sigurne; tuš naj bo čist in izdaten; kompozicija slike naj bo osebna; t. j. izvirna; menjava barv naj bo harmo- I nična. Umetnik naj mnogo premišljuje, ! naj išče navdihov pri opazovanju obla- kov in hribov, cvetja in ptičev, jezer in rek; čopič naj ne začne slikati, dokler ne zna iz sebe iztisniti misli; tako bo potem slika živa in močna. Ta pravila izdajajo za Kitajce nekoliko drugačno hotenje, kot pa smo ga srečali pri Indijcih. Prvič je tu večji poudarek na tehnični in oblikovni strani umetnine, drugič je označena narava, če že ne za učiteljico, pa vsaj za pomočnico umetnosti, in tretjič je rečeno, naj umetnik ustvarja iz sebe. Dejansko se je kitajsko slikarstvo dosti pečalo s krajinskimi motivi; te krajine imajo bolj značaj spretnih skic in so zato vzbudile pri evropskih impresionistih toliko pozornosti. Obstajale so številne šole, ki so imele svoje nove programe, tradicija ni bila trdovratna kot v Indiji in nai Japonskem. Vendar je prevladoval tudi na Kitajskem idealistični element in če je bila kraiina kolikor toliko sproščena, so bile figure dostojanstvene, oči žive’ izraz obraza poglobljen, čustven. V primerjavi z Evropo bi tako Kitajce vzpo-redili z Južnjaki, najbolj Italijani, ki so hoteli, kot pravi Stele, uganko sveta sami razvozi jati. Ko so v 17. in 18. stoletju italijanski misijonarji pripeljali s seboj svoje slikarje, so ’.e-ti dali svetim osebant pač kitajski obrazni tip, drugače pa slikali kot laški baročni slikarji in te slike so ugajale zelo celo drugovernikom. Ovitek prve letošnje številke „Kato-liških misijonov" je prinesel sliko Matere božje z Detetom, delo Luke Cenga, ki je — ali je vsaj do pred kratkim bil — vodja šole za umetnost na katoliški univerzi v Pekingu. Sveti osebi sta podani bolj v naravni, domači drži; Marija je z Jezuščkom pač napravila kratek sprehod in se na pripravnem mestu v mični kitajski krajini vsedla, da otroka podoji. — Danes objavljamo istega slikarja delo Križanje. Podobno kot na prejšnji sliki je kompozicija zgrajena v neprisiljenem trikotu, iz katerega izstopa nesimetrična pokrajina. — Zelo značilna za kitajsko umetnost je Iskanje prenočišča v Betlehemu, ki ga je naslikal Lu-Hung Ni-".n. V snežni pokrajini stoji na levi ograjena in z drevjem obdana hiša, obcestno prenočišče, pri kateri vodi od prednje strani gaz. Marija, vsa prezebla, se je že nekaj desetin korakov pred hišno ograjo usta- Prisrčni obiski ob Božjem Jetniku šolski pouk se je po zadnjem zvonjenju konča val vedno v cerkvi. Vsi učenci in učitelji so z misijonarjema vred zmolili kleče pred tabernakljem očenaš in zdravomarijo, zapeli kratko nabožno kitajsko pesem in prejeli misijonarjev blagoslov. Tako je bil z Bogcm yedno sklenjen vsak šolski pouk, čeprav je bilo zadnje mesece pred poukom v razredu od rdečih izrecno prepovedano 'noliti. Na splošno so se učenci že na-yadili na misijonarjevo vzpodbudo, da J® najbolj prav, če ob prihodu v katoliški misijon pohitijo najprej pred tabernakelj počastit Jezusa, ki je daleko Prvi v vsakem misijonu, in da šele no-tem prihajajo k misijonarjem ali odhajajo k svojim igram na misijonskem dvorišču in okrog šolskih prostorov. Mala Yi Ying je kmalu vzljubila Jezusa z vsem srcem, kot znajo to samo nepokvarjena otroška srca. Ko je dema Pokosila, se je takoj, oborožena s svojo Platneno torbo preko ramen, ki je bila Za njeno postavo odločno prevelika, vrni- * * 'ula in se obrnila stran od hiše: prekrške so že njene današnje izkušnje in ne bi rada spet gledala in poslušala, kako se negostoljubni Betlehemci ote-PaJo tujcev. Sv. Jožef vendar še < nkrat Poskusi srečo, a že pri vratih ga ob-aJa pes. iz hiše daje gospodar znamenje onemu domačih, ki že teč" v^n povedat, npi s" nadležni tujec zgubi odtod. Iz *kopega stavka sv. pisma je Lu-Hung-'on unltvaril čustveno zgodbo in to čustvo znatno poglobil še z mrzlo kra-’ln<\ nad katero visijo pusti sivi oblaki. n če nmberemo še enkrat uvodno staro Pravilo in sliko natačno ogledujemo, ji" bomo prepričali, da veljajo stara ki-a.iskn estetska načela tudi za današnjo c?toliško kitajsko umetnost v prav znat-m meri še. la v misijon in odšla naravnost pred tabernakelj. Najraje je že spotoma nalovila nekaj sošolk in jih povabila s seboj: ..Pojdimo počastit malega Jezusa, ki nas pričakuje!" Ker je bila majhna, je navadno zlezla ob vzboklini velikega stebra do kropilnika in se pobožno pokrižala z blagoslovljeno vodo. Nato je odšla do svojega mesta v prvi klopi na ženski strani, pokleknila, se zbrano pokrižala in napol glasno izmolila očenaš, nato pa začela Jezusu dopovedovati v obliki globokih vzdihov: „Jezus, vrrujem v Te! Jezus, upam v Te! Jezus, ljubim Te nad vse!" Konča vala je redno s prvo kitico prelepe kitajske nabožne pesmice: , ,,0, dobri mali Jezus, prosim Te, pomagaj mi! Ne znam moliti, ne znam se žrtvovati, Ti si moj bratec, prosim Te, podpri me!“ Končno se je spet pokrižala, se še enkrat živo zazrla v tabernakeljska vratca in večno lučko, ki je plapolala na levi strani oltarja, in sama ali s tovarišicami počasi odšla, skrbno ogibajoč se tekanja in prehitre hoje, ki so si jo privoščili mnogi učenci, ki niso nikoli prav doumeli pomrna Jezusove bližine v cerkvi. Naša mala Yi Yirg je imela čudovit smisel za apostolat. Mimogrede je popravila sošolki, ki je nemarno skle-n;1a pri molitvi roke. držo ročic, jo poučila lepo in nravilno napraviti znamenj'' svetega križa, ji povedala kaj o Jezusu, Mariji in angelu varuhu. Po obisku se je pričelo igranje, raznovrstne dekliške igrice so bile na dnevnem redu. čim je prišla kaka nova tovarišica, se je cesto že v zboru pod njenim vodstvom zaslišalo vprašanje: ..Si že počastila malega Jezusa?" če je bil odgovor nikalen, je brž potegnila tovarišico s seboj in odšli sta skupno, včasih pa kar več tovarišic znova obiskat V Fatimi ob zaključku posebnega Svetega leta (13. X. 1951) — Na sliki se vidi, ruski škof Meletjev, kateri je načeloval skupini romarjev, študentov ruskega Rusije s katoliško Cerkvijo. Na sliki je videti č. •na slovesno sveto mašo (ob 7 zjutraj), ki jo je daroval po vzhodnem obreda kateJem se več Slovencev pripravlja na delo za zedinjenje pravoslavne spodaj) in č. g. G,rilca (najbolj desno spodaj) 1 1 N !■ B ^^B^B b^b ■ ep fii 1 * P. « Br -- 1 ■ B E i j m , W Ij 3 M. M * ► božjega Jetnika. To jih je bil vesel! Ves dan je bil tako Jezus od svojih dragih oblegan in mnogi še nekrščeni so ga častili morda bolj goreče kot mnogi kristjani šibke vere. Potem je povabila tovarišice k pisanju črk v razred, da so pripravile zvezke učitelju za popravo, ki je bila izvršena navadno med popoldanskim poukom. Kajti pouk traja v kitajski šoli tri ure dopoldne in dve ali tri popoldne, tako da je ves dan zavzet in se večinoma učne snovi že v šoli naučijo, ker so Kitajčki za samostojno učenje manj dovzetni. Najraje kričijo učeč se snov vsevprek. Ko je bila skrb v kraju, je Yi Ying odhitela ob zvonjenju k angelskemu češčenju v cerkev, nakar se je do pouka nadaljevalo igranje, če je pri igri opazila, da pričenja kaka tovarišica zdraho iz nevoščljivosti ali ne-pctrpežljivosti, se je Yi Ying hitro odmaknila. Nikoli se ni spuščala v medsebojno zmerjanje. Jezus, v čigar šolo je tako vneto hodila, ji tega ni dovolil. žrtve za Jezusa Ob sobotah, ko je bila naša cerkev znova pometena, so naše učenke pridno pomivale cerkvene klopi, da pripravijo cerkev čim lepše za nedeljsko službo božjo. Klopi je bilo v štirih vrstah kar lepo število. Pobrisati je bilo treba tudi oltarje, spovednice, klečalnike, zakristijo, obhajilno mizo itd. Yi Ying je bila, čeprav majhna, da je le stežka stiskala mokro krpo v drobnih ročicah, vedno med prvimi pri delu. Najraje je brisala oltar in obhajilno mizo ter spovednice in kar žalostno je pogledovala, kadar je misijonar pridne delavke opomnil: »Prosim vas, da pred oltar nekršče-ne ne hodijo. Ni dovoljeno." Ker pa je bilo krščenih še zelo malo in še tiste niso redno prihajale pomagat, je bilo Yi Ying izjemno večkrat dovoljeno iti brisat podnožje oltarja, kar si je štela v posebno veselj». Potrudila s" je, da je napravila čim boljše. Nekoč ri ie no neprevidnosti zelo zmočila vso oblekico. Z zaskrbljenim vnrašujočim pogledom se je zazrla v misijonarja in globoko vzdihnila: ..Mama me b0 hudo natepla." ..Ne," jo je potolažil misijonar, ,.bom šel sam s teboj k tvoji mami in jo bom -potolažil." Odšla sta skupno k Lojevim in smehljaji je misijonar drjal gospe j: »Mala Yi Ying ima tako rada Jezusa, da je pri delu pozabila paziti na svojo obleko in jo je zmočila. Jezus jo ima tako rad in bo tudi vas blagoslovil na njeno priprošnjo. Prosim, da je ne kaznujete." Mama jo je brez besede takoj preoblekla in Yi Ying je vsa nasmejana priskakljala nazaj v misijon, češ: »Mama me ni natepla, pa tudi kregana nisem bila." Včasih so sredi snaženja cerkve učenke iz višjih razredov prinesle šope natrganega cvetja za oltarje. Yi Ying je gledala z bolečino v srcu, ker je bila premajhna, da bi mogla z njimi tudi ona po sveže cvetje za Jezusa in Marijo. Smem v sobo gledat knjige? Medtem ko so se mnogi drugi otroci pretikali po mestu, je mala Yi Ying najraje prihajala v misijon in k misijonarju s prošnjo: »Duhovni oče, ali smem v vašo sobo gledat knjige in nabožne slike?" Mislila je na katekizme raznih izdaj s številnimi lepimi svetimi podobami. Privabila je kmalu še kako tovarišico in začelo se je pravo tekmovanje, kdo bo boljše razložil pomen kake slike. Največ je imela vedno pojasniti Yi Ying. Saj je s svojimi zvedavimi. otroškd preprostimi, a bistrimi vprašanji še misijonarja silila k čim temeljitejšemu študiju posameznih slik, da ji je mogel dati vsa zaželena pojasnila. Za vsako osebo in stvar na sliki ,ie hotela biti na jasnem. V šoli je vsak dan bogatila svoje znanje, izven ga je znala dobro uporabiti mrd sovrstnica-mi. Seved,a ji vprašanj in želj po raznih natančnejših pojasnilih zlepa ni zmanjkalo. Težko je prenašala vsako nejasnost. Zadnje mesece pred krstom je naravnost izvrstno obvladala večino ka-tekizemskih snovi. Tudi jutranjo, večerno, mašne in druge molitve ter zahvalo po sv. obhajilu, kar vse se je morala učiti na pamet vsaka katehumena, je znala v dno boljše. Mnogo že na pamet, ne da bi gledala pri molitvah knjigo. Če s® ie pri branju v kakem znaku zmotila, j® hitro spraševala, kako se pravilno izgovori. Kadar jo je kaka tovarišica Pr®. vati klicala k igri. jo je navadno Y' Ying premagala in ,io zvabila k slikah1 t°r ji začela neprisiljeno širiti vorsk0 obzorje. Misijonarja je tako že s svjJ® prisotnostjo tudi v najtežjih urah bojeV z rdečimi spravljala v dobro voljo. Največje veselje pa je bilo za Yi Jing, kadar je zaslužila kako lepo podobico v živih barvah ali novo svetinjico. In ko je kot najboljša učenka v *Wredu ob polletju dobila v dar tudi debelejšo,^ popolnejšo mašno knjigo, ki so običajno mogli rabiti šele učenci yišjih. razredov, ki so poznali že veliko je kar tekmovala, da bi se čim hitreje čim več naučila na pamet. Ker je bil poleg verouka vsak dan še po eno turo učenja kitajskih molitev na pamet, je ob kitajski učiteljici izredno hitro napredovala in kmalu znala na pamet vse za sv. krst potrebne molitve. Ob misli na mnoge slovenske otroke, ki so še v gimnaziji pogosto celo pri molitvi apostolske vere bili negotovi, se je misijonar Bogu često zahvaljeval za to učenko. (Se bo nadaljevalo) IZ DEŽELE CVETOČIH ČEŠENJ ^e tisočletja na Japonskem češnje Posebno lepo cveto... Bili so časi, ko Je tudi katoliška Cerkev tam bujno cve-tela, pa jo je slana preganjanja za ce-'h 200 let in več skoro docela zamorila, “red dobrimi 80 leti je spet zasijalo sonce verske svobode za Japonsko, a dolgo, dolgo se zamrzla zemlja kar ni ^ogla odtajati, katoliška Cerkev se kar hi mogla razrasti. Po strašni preizkuš-hji zadnje svetovne vojne, v kateri je ena od dveh prvih atomskih bomb razrušila najbolj cvetočo gredo Cerkve na •japonskem, Nagasaki, pa je napočila za laponsko doba misijonske pomladi. Po Vse.i deželi se pod žarki toplega sonca syobode odpirajo misijoni — cvetovi v vinogradu Gospodovem, ki obetajo roditi stoteren sad... SLOVENSKI MISIJONARJI NA JAPONSKEM , Na Japonskem smo imeli pred voj-ko tele slovenske misijonarje in misijonarke: 6. g. Avguštin Antolin, sale-ijanski duhovnik, ki je že tedaj uspeš-0 deloval med japonsko mladino in kot Potujoči misijonar, in ki sedaj gotovo 'e bolj rodovitno deluje, pa žal še nismo spoli navezati stikov z njim iz izse-Jtnstva. (Kdo nam more dati njegov j Prosimo lepo!) — Nekaj časa tv bil tamkaj kot brat laik Stanko Pav-,].n’ kiv ,ie potem odšel na Kitajsko, v J' študiral za duhovnika, in sedaj nong Kongu zaključuje svojo priprejo va Posvečenje. — Lepe stike smo v 0 1 z dvema slovenskima usmiljen-QsJj.’ s- Cirenijo Jug, ki je delovala v v,- , > Pa je bila kasneje poklana iz Ja- she na Kitajsko, a se je sedaj ob komunističnem preganjanju na Kitajskem spet vrnila na Japonsko, ne sama, ampak z dvema drugima slovenskima kitajskima misijonarkama-usmi-ljenkama, s. Benjamin« Kardinar in s. Katarino Jančar. Ves čas pa je na Japonskem, to se pravi, gotovo že kakih 20 let, s. Jož n ustanovili v mestu Vaxjo svojo redova0 postojanko. Tam je pokopan sv. Sigfri"’ ki je v 11. stoletju prišel misijonarit m' švedsko. Lepa katedrala je zdaj pr°' te tantska. Tako delujejo na Švedskei1 zdaj 4 redovi: jezuiti, dominikanci, sale' zijanci in pasionisti. Apostclski vikar je slovesno posvet’^ novo cerkev Kristusa Kralja v Gote' borgu. Je eno najlepših svetišč v deže sploh. Veliki mozaik v apsidi je poda1’1 Pij XII. švedskim katoličanom. KONGO IN KITAJSKA Primerjali so rast Cerkve v teh dv° deželah: v Kongo je bilo leta 1888 katoličanov, danes jih je 3,500.000 m1 12 milijoni prebivalcev. V Kitajski pa je danes manj km-fj ličanev kot v Kongu, čeprav ima milijonov prebivalcev in stoletja mlS jonskega dela za seboj. V BEGU JE REŠITEV Oče Janez je oddal odraščajočega Petra, ki ga je imel v zavetišču za najdenčke, trgovcu za vajenca. čez 20 dni pa pribeži Peter na misijonsko postajo. „Že spet tu." »častiti oče, nisem jaz kriv, 11 morem več biti tam. Zaradi hrane-- | ,,Beži no, saj si vendar tako in zdrav!" ,et nje in so mi ga dali jesti, čez ^e. *> »Poglej oče! Prvi teden so ubili J K dni je prav tako končala krava in spet sem jo moral jesti. Danes pa je umrla trgovčeva tašča in nisem hotel počasti, da bi mi jo dali pojesti." UBOGE REDOVNICE Deško zavetišče v Kitajski. Dijaki zadnjega razreda ljudske šole se igrajo v odmoru. Med njimi je tudi Pavel, krepak -au ui itAZ ‘onoap '"zrečeno len. Vedno najde izgovor, kadar je treba kaj delati. Pride misijonar in začne pogovor o ,em, kaj mislijo postati, ko bodo končali s°lo in zapustili šolske klopi. Pavel je takole utemeljil svoj bodoči poklic: »Gotovo ne bom redovni brat; pre-Več morajo delati, ves dan. Tudi za patra ne bom šel, veliko se morajo učiti, m učiti se, mi ne prija... Postal bom • redovnica!" KARD. SPELLMAN NA KOREJI Ta najuglednejši amerikanski kardinal se je odzval povabilu gan. van Fleeta ln.je preživel božične počitnice na Ko-r®jii kjer je imel za vojake polnočnico. sodelovanje pokazalo. Muslimani so to sodelovanje pozdravljali in odobravali. To priliko so porabili kristjani in zahtevali, da se jim priznajo nekatere osnovne pravice. Gommcs Sergios, generalni vikar koptskega patriarha in tudi sicer v E-giptu znana nacionalna osebnost, je izjavil, da je edinole od vlade odvisno, pa bodo vsi kristjani goreči državljani in bo postavljen trden temelj narodne edinosti. Vlada naj samo podpiše odlok, v katerem bo: 1. dala kristjanom pravico graditi cerkve; 2. uvedla verski pouk v šolah krščanskim otrokom, kakor se muslimanski uče korana; 3. prepovedala ugrabljati krščanske otroke in jih nato prisilno pomuslima-niti; 4. uradno izjavila, da morejo vsa podjetja in uradi sprejemati v službo kristjane enako kot muslimane in preklicala vse odredbe, po katerih so le muslimani pravi Egipčani. Na to pogumno in upravičeno zahtevo kristjani niso prejeli še nobenega odgovora. Nevarnost vsega tega „osvobodilnega gibanja" je v tem, da imajo glavno besedo levičarji. Malo upanja. MEKA . V letu 1951 je romalo v Meko nad 7^0.000 muslimanov. Največ jih je bilo 'z Pakistana (32.000 ali nad 8 %), najetij pa iz Nemčije: en sam. V EGIPTU Veliko smo zadnje čase brali o raz-">erah v Egiptu, o prizadevanju za po-P°mo osvoboditev od Anglije. 1^. Kakšno je v tem pogledu stališče Muslimani so vse vabili k sodelo-aijju in k nacionalni edinosti. Ta poklanja so dovedla do sporazuma. Prva Je odločila za sodelovanje koptska 5P'ravoslavna) Cerkev, ki je najmočnejši1krščanska skupina V Egiptu (nad 3 Cj!. j°ne vernikov). Obljubila je, da bo P 14. novembra lani. Njej so sledile v kovala pri veliki narodni manifesta-. e druge krščanske skupine, tudi ka-lska. že ob drugih prilikah se je to PISEMSKA TAJNOST Nek črnec iz Ugande pride k misijonarjem s pismom v roki. „Oče bi mi hotel prebrati tole pismo?" Zakaj pa ne," — pravi misijonar in vzame pismo v roke. Takrat pa privleče zamorec na dan dva kosmiča vate in jih hitro pomaši v misijonarjeva ušesa. Misijonar ga presenečen vpraša: „Kaj pa delaš?" „Nič,“ pravi; „hočem le, da ne bi slišal, kar boš bral. Pismo je tajno!" ZA MISIJONE Vsi škofje in duhovniki v Nemčiji prispevajo 3 % svojih dohodkov za misijone. Katoličani skupno pa letno 1,500.000 dolarjev za Propagando. To je nad 35,000.000 pesov. 0 SLOVENSKA MISIJONSKA ZVEZA 1 * Centrala: Buenos Aires, Cochabamba 1467, Argentina < > . Na uvodnem mestu sporočamo o ustanovitvi tega novega sloven- ■&* skega misijonskega organa, ki od njega slovenska misijonska akcija toliko g pričakuje, zlasti slovenski misijonarji, kateri zaman čakajo že nad 10 let, da jim domovina Slovenija spet odpre svoje ljubeče srce in darežljive roke... V naslednjem naj kratko navedemo misijonske edinice, ki so v to Zvezo že j'vključene ali pa so v pripravi: Argentina: Misijonski odsek v Mendozi, ki mu načeljuje g. Ovčjak. Misijonski odsek v San Martinu; predsednik g. Rudolf Smersu, tajnik g. Lojze Rezelj. Misijonski odsek v Ram os Mejia; predsednik g. Tine Malavašič, tajnik g. Ciril Markež. Misijtimski odsek v San Justo; predsednik g. Osojnik Maks, tajnik g. Marjan Loboda. Misijonski odsek v Lanusu; predsednik g. Jože Mehle, tajnik g. Stane Snoj. Misijonski odsek v Floridi; vodstvu še nedoločeno. Misijonski krožek v Slovenskem bogoslovju v Adrogue; vodja č. g. Bogdan Makovec. Odseki v Argentini so še posebej povezani v Podzvezo s predsedstvom g. Marjana Loboda in tajnikom g. Cirilom Markežem. Severna Amerika: Misijonski odsek v Clevelandu; v pripravi pod pokroviteljstvom g. A. Grdine (st.) in dr.. V. Meršola. Misijonski odsek v Gilbertu; predsednica ga. Anica Tushar, tajnica gdč. Mara Ko.1em. Misijonski odsek v Torontu; v pripravi pod vodstvom g. Franceta Turka. Slovensko Primorje: Misijonski odsek dekliške Marijine družbe na Via Ri-sorta v Trstu pod vodstvom č. g. Omerza. Misijonski odsek Marijine družbe v Mačkovljah pod vodstvom č. g Stanka Janežiča. TENRVKIO je ime za eno najvplivnejših in najagil-najših verskih sekt na Japonskem. Ima 13.626 t emplov, 63.281 »duhovnikov", 205.884 katehistov in več milijonov privržencev. Predvsem se bavi s kulturnim delom in vzdržuje ogromno število šol ter eno univerzo v Nara. Glavni voditelj te sekte je bil, v družbi vplivnih mož, sprejet v avdijenco pri Piju XII., kateremu se je zahvalil za vse, kar je Sveta stolica storila za Japonsko med vojno in po vojni. JAPONSKE KATOLIŠKE ŠOLE Brez besed. Primerjava v številkah: 1,941: 9 osnovnih šol z ,2.505 šolarji, 40 srednjih šol z 18.073 dijaki, _____18 posebnih šol z 1.424 gojenci 67 šol 22.002 učenci 1951: 36 osnovnih šol z 9.540 šolarji. 66 srednjih šol z 26.108 dijaki 147 šol z 47.164 učenci 35 višjih šol z 10.500 dijaki 10 obrtnih šol z 1.016 gojenci 147 šol z 47.164 učenci « Misijonski odsek Dekliške Marijine družbe v Gorici pod vodstvom č. g. dr. Kazimirja Humarja. L V Trstu in okolici je še več Marijinih družb, katerih misijonski odseki 'bodo gotovo sledili zgledu gori imenovanih, kakor hitro bodo k temu povabljeni. Za akcijo Baragove beatifikacije je pri Zvezi ustanovljen poseben Baragov krožek pod vodstvom č. g. Ladislava Lenčka CM, kateremu so zagotovili svoj 'Pristop in sodelovanje sledeči poznavalci Baragovega življenja in zadev okrog njegove beatifikacije: p. dr. Hugo Bren OFM, prof. dr. Franc Jaklič, prelat dr. Alojzij Odar, dr. Tine Debeljak, g. Marjan Marolt, Nikolaj Jeločnik, č. g. Janez Osrin, č. g. Tone Ogrin in č. g. Branko Rozman. Pri Zvezi je ustanovljena tudi Časopisna misijonska agencija, ki bo vsem slovenskim listom oskrbovala misijonsko gradiivo, zlasti v zvezi s slovensko misijonsko akcijo tako na misijonskem polju kot v zaledju. Vabimo vse misijonsko delavne skupine in edinice kakor tudi posameznike, da se, ne da bi čakali na posebno povabilo, pridružijo Slovenski misijonski zvezi, kafr naj blagovolijo javiti na centralo. ODSEKOM SLOVENSKE MISIJONSKE ZVEZE Za leto 1952 se od strani zvezne centrale priporočajo sledeče misijonske akcije; 1. Vsaj dvomesečno: misijonska molitvena ura za slovenske misijonarje in misijonski sestanek — za širšo javnost delovnega okolja. 2. Širjenje »Katoliških misijonov" in ostalega misijonskega tiska. 3. .Sodelovanje pri akciji „2.000 dolarjev za vse slovenske misijonarje". 4. Organiziranje »Misijonskega živega rožnega venca" med posamezniki. 5. Proslava misijonarja Pirca. 6. Baragova devetdnevriica z Baragovo nedeljo. 7. Prireditev Misijonskega dneva bolnikov (Binkošti) in Misijonske nedelje (DŠV!) 8. Pospeševanje Misijonske mašne družbe. 9. Zbiranje rabljenih znamk. Podrobna navodila in gradivo bo Zvezna centrala pravočasno posamez-mm odsekom še poslala. Prosimo odseke, da od časa do časa poročajo o svojem misijonskem dedovanju Centrali. Poročila bodo objavljena v »Katoliških misijonih". SVET KRISTUSU! SODBA VODILNEGA ROJAKA V USA >,V tistih naših ljudeh, ki so ostali zyesti veri, globoko v srcu živi smisel Za razširjenje kraljestva božjega na jemlji. Toda v sredi sveta življenja in tvenja ta smisel ne pride na površino n pe rodi sadov. Ko pa se človek ,najde pri mizi, na kateri leži misijonski list, mu vnema za to veliko stvar Prikipi iz srca." i. »Ko to premišljujem, se mi zdi, da * bilo zelo dobro, ako bi vse naše tu-|.!lJsnje časopisje vsaj pomalem objavil810 poročila o delu naših misijonarjev ,raznih krajih sveta. Na ta način bi Sl dobrohoteči rojaki, tudi tisti, ki ni-jj al° pri roki posebnega misijonskega sta> od časa do časa vzbudili v sebi I in spravili v dejstvovanje mis. idejo." To odlično misel je podal Anton Grdina starejši v enem izmed pisem uredniku »Katoliških misijonov". Ideja objavljanja misijonskih vesti v splošnem časopisju je doživela svoje uresničenje že v domovini pred vojno, ko, lahko rečemo, ni bilo slovenskega katoliškega lista, ki ne bi od časa do časa objavil ta ali oni sestavek iz misijonske problematike. Izvesti podobno pobudo uglednega gospoda Antona Grdine z ozirom na slovensko časopisje v Slovenskem Primorju in v izseljenstvu (v zasužnjeni domovini je to nemogoče!) je pač naloga Slovenske misijonske zveze in njenih odsekov v posameznih področjih. PISMO MISIJONSKEGA SODELAVCA IZ TORONTA „Trdno upam, da ločitev ..Katoliških nisijonov" od ..Duhovnega življenja" ne )o kako slabo 'odjeknila med rojaki ši-■om sveta. Sam se bom resno trudil, da )osta oba lista v Kanadi čim bolj razsrjena, ker sta oba rojakom zelo po-irebna. ..Duhovno življenje", da nas du-iovno utrjuje ter nam kaže pravo pot življenja v tej zmedeni tujini, »Kato-iški misijoni" pa, da nas seznanjajo z misijonsko akcijo svete Cerkve, ki mora postati vsakemu katoličanu življenjsko važna zadeva, prav tako kot mu je važna zadeva lastnega gmotnega napredka. Zajeti nas mora pravi katoliški duh, ki se ne omejuje le na lepo in navdušeno govorjenje, marveč tudi v dejanju pokaže, kako čuti in sodeluje s Cerkvijo." ..Katoliške misijone" sem včeraj dobil. Reči moram, da so me presenetili tako po vsebini kot po obliki. Daj Bog božji blagoslov ter da bi se misijonska miselnost, ki iz njih tako prepričevalno žari, razlila širom sveta povsod, kjer so posejani slovenske zemlje sinovi. Jaz sem bil širite]j ..Katoliških misijonov" že v moji zgodnji mladosti, sedaj hočem to svoje nekdanje poslanstvo samo poživiti, upam, da z lepim uspehom." ,,Idejo »Slovenske misijonske zveze" sem z velikim veseljem pozdravil. Saj je res, da tudi posamezniki lahko veliko dobrega narede v misijonskem pogledu, tako z molitvijo kot z individualno organizacijo misijonske pomoči. A vse drugače uspešno je, če se ti posamezniki med seboj povežejo v neko skupno delovno silo, ki vso akcija načrtno in : motreno vodi. Jaz sam sem zadnje me- sece zelo razmišljal o ustanovitvi kakega misijonski ga odseka za Kanado, saj je tudi tu nemalo posameznikov, ki imajo veliko smisla za misijensko akcijo in so pri njej že bolj ali manj sodelovali v preteklosti. Sredi tega razmišljanja pa pride pobuda od samega vodstva slovenske misijonske akcije, podprta od naše najvišje duhovne autoritete, škofa dr. Gregorija Rožmana. Prepričan sem, da so Vašo pobudo vsi misijonsko čuteči rojaki pozdravili. Naši misijonarji upravičeno pričakujejo od nas duhovne in gmotne pomoči, mi se pa tako malo zmenimo zanje, kot da bi bil njih misijonski poklic le zadeva njih samih in ne nas vseh, ki se prištevamo k skrivnostnemu Telesu Jezusa Kristusa — sveti katoliški Cerkvi. Čas je že, da se zavemo tudi te svoje katoliške in narodne dolžnosti ter storimo kak korak naprej v misijonski akciji." »Zares, dela se današnjim katoličanom ne ma.njka. Na vseh poljih nas čaka in priganja. Čast in slavo Kristusa Kralja moramo izvojevati po vseh krajih zemlje. Postati moramo apostoli, vsaj skromna senca velikih apostolov: sv. Pavla, sv. Frančiška Ksaverija, sv. Ignacija Lojolskcga, slovenskih misijonarjev Barage in Knobleharja... Le tako bomo kos času, v katerega nas je postavila božja previdnost, ne zato, da bi jadikovali nad. težavami, marveč da bi garali ter se izgarali za Njega, ki je prvi za nas prelil svojo sveto Kri.“ Gornje nam je pisal naš misijonski poverjenik za Kanado g. France Turk. Pismo preveva stoodstotni katoliški duh, ki ga Bog daj vsem rojakom 1 MISIJONSKI APOSTOLAT MISIJONARJA WOLBANKA PO SLOVENSKEM PRIMORJU Predno je odpotoval v USA, je iz Kitajske izgnani slovenski misijonar č. g. Karel Wolbang CM obiskal rojake v Trstu in Gorici, med katerimi je razvil živahno misijonsko propagandno akcijo, podobno kot malo pred njim po Goriškem že g. misijonar Janez Kopač, kot so poročali »Katoliški misijoni" v svoji prvi številki. Misijonski »polet" g. Wolban-k» nakažemo le v najkrajših potezah: Okrog bežiča 1951 je najprej obiskal mlade slovenske usmiljenke, primorske rojakinje, ki so pred leti vstopile v to družbo z željo, da kasneje odidejo slovenskim misijonarjem na Kitajskem na pomoč. Našel jih je v Anconi, Termu, Česani in Lucci in je že ob tej priliki imel po zavodih in bolnišnicah 9 pridig in predavanj o kitajskih misijonih. Na vigilijo misijonskega praznika sV. F'! misijonar Wolbang v družbi misijonskih apostolov iz senegalskega taborišča Pred odhodom v misijone. Od leve na desno: France Turk, sedla j misijonski organizator v Kanadi, Franček Prijatelj, sedlaj bogoslovec v Adrogue, Kado Krevs, sedaj poročen v Comodoro Rivadavia, pred g. Wolbankom Franc Grom, sedaj bogoslovsski kandidat v Adrogue; od „deklet“ na desni je dekle samo še srednja, Vida Itedenčič, dočim sta Maroltova imMakovčeva že poročeni in upamo, da nam bosta vzgojili vsaj po enega misijonarja... Slika je bila posneta nad rimskimi katakombami ob priliki misijonskega romanja v Rim leta 1947. Treh kraljev je prispel v Gorico, kjer je Jrnel na praznik sam pri slovenski^ maši Misijonsko pridigo. Po kosilu je odšel na Misijonsko prireditev treh šol (Gaberje, **uPe, Sovodenj), ki jo je organiziral ^kilni kaplan č. g. Brecelj in na kateri imel kratek misijonski nagovor. Zve-*cr je bil povabljen na družabni večer dekliške Marijine družbe, kjer je tudi ’Mel priložnostni nagovor. V ponedeljek zjutraj je govoril slo-Venskim šolskim sestram v italijanskem Malem semenišču, popoldne pa je obi-števerjan. V torek je imel g. misi-i nar predavanje kakim 50 dijakom v slovenskem Alojzijevišču, zatem pa ur-‘ ulinkam v ogromnem zavodu, kjer se y zbralo nad 50 redovnic in 100 gojenk. v Sredo je predaval v sirotišču sloven- skih šolskih sester, zatem skupini kakih 20 slovenskih visokošolk. Zvečer pa je predaval na prosvetnem večeru na Riva Piazzuta. V četrtek dopoldne je govoril v šoli v Štandrežu, popoldne pa italijanskim sestram Božje Previdnosti v veliki bolnišnici za jetične, zvečer pa se je spet vrnil v Štandrež predavat pevskemu zboru in povabljenim. V petek je govoril je v italijanskem sirotišču No-terdamk pri sv. Jožefu kakim 70 dekletom in vsem sestram. Zatem gospodičnam in sestram v penzionatu sester sv. Vincencija v Vila San Vincenzo, zvečer pa sestram sv. Pavla (za tisk), tudi v italijanskem jeziku. Istotako v soboto zvečer kakim 175 gojencem in vzgojiteljem v salezijanskem zavodu.. V nedeljo na vsezgodaj je g. orga- nist Herman gospoda misijonarja z motorjem odpeljal v Števerjan, kjer je imel med župnikekvo mašo misijonsko pridigo. Po maši je govoril otroškemu pevskemu zboru in mladini. Ob 10 je imel ob nabiti cerkvi samih odraslih mašo in misijonsko pridigo, po maši pa predavanje za vse kar pred cerkvijo. Popoldne je imel z domačimi dušnimi pastirji pete litanije v Podgori, nato pa v društveni dvorani predavanje o misijonih. V ponedeljek pa se je odpeljal preko Firenc in Siene, kjer je tudi imel nekaj predavanj tamkajšnjim lazaristom in usmiljenkam, v Rim, kamor je dospel v sredo zjutraj. V Rimu je z veseljem odpiral pisma, ki so mu zagotavljala vizum za Trst in vabila prijateljev, naj pride še tjakaj. Preden pa je odšel tjakaj, je imel v Rimu na Via Golli sklepni govor Baragove de-vetdnevnice, ki so jo tedaj na pobudo dr. p. Huga Brena opravljali rimski Slovenci. Po pobožnosti ga je večerni brzovlak sprejel in odpeljal v Trst. V Trstu je imel g. misijonar vrsto predavanj za najrazličnejše skupine di-jaštva in visokošolcev, ki jih vodita dr. Prešeren in dr. Vrečar. Govoril je uči-teljišnicam in sirotam pri slovenskih šolskih sestrah. V Mačkovljah je govoril posebej šolski mladini in posebej odraslim v nabito polni dvorani, drugo jutro pa nekaj šolskim otrokom v podružnični šoli.. Govoril je .na Bazovici fantom in dekletom ter učiteljicam, vsakim posebej. Govoril je tudi skupini tržaških gospodinjskih pomočnic pod vodstvom dr. Jamnika, kakor tudi nameščenkam. V nedeljo je imel pri Novem sv. Antonu slovensko pridigo ob glavni slovenski službi božji. Ob 8 dopoldne je imel v Rojanu sv. mašo in pridigo ob lepi udeležbi. Ob 11 je šel pridigat na Bazovico-Okrog 12 pa je predaval še tistim dijakom in dijakinjam, ki med tednom niso mogli prisostvovati njegovim predavanjem. Popoldne ob pol štirih je predaval po blagoslovu v dvorani na Občinah, ob pol šestih v Rojanu misijonskemu krožku Marijine družbe in ob pol osmih J Marijinem domu pri igri „Mlini pod zemljo" ob polni dvorani. V ponedeljek 28. januarja je šel ponovno v Gorico, kjer je zaključil razgovore z misijonsko stremečimi dušam1« nakar je zapustil Slovensko Primorje« kmalu nato pa še Italijo ter sc preko Francije, kjer je obiskal domala vse številne slovenske usmiljenke po raznih mestih ter tudi Lisieux in Lurd, poda* v USA na ladji Queen Elizabeth, kamor je dospel sredi meseca februarja. Bog daj, da bi tudi v Severni Ameriki našel toliko možnosti za tako potrebno misijonsko propagando in akcij0« v misijonsko izpopolnitev slovenske*?9 katolicizma in v pomoč slovenskim delavcem pri gigantskem podjetju širjenja svete Cerkve v svet! MISIJONSKA NEDELJA V PAMPI Velja jo doživeti, pa čeprav sredi peska, ki ne da dihati zelenju in ne ljudem, Okolje samo je kot nalašč za razumevanje velikih misijonskih misli. Samota, trdo pastirovanje, navezanost na pomoč od drugod, in duše, ki se izgubljajo v nevednosti. Po volji svete Cerkve se vse misijonske misli z odločnim pozivom k sodelovanju, povežejo v celoto na misijonsko nedeljo. Ljudje pri nas v pampi hitro dojamejo težo samote in zapuščenosti, ki jo prestajajo misijonarji, saj jo tudi sami grenko preizkušajo. Pomanjkanje tolčejo tu dan na dan in kako ne bi razumeli v tem misijonarjev? Med enakimi pride kmalu do razumevanja in več kot to: pride do spoštovanja, kajti ljudje dobro vedo, da misijonarji prostovoljno in le iz ljubezni do duš prenašajo vse to. Duhovnik, ki to pripravljenost spozn9« primakne k vsem tem spečim religiozni9* silam svoj ,,fiat“ in srca se predramil9 ter iz vsakdanje otopelosti zagore v ognju verskega in misijonskega navdušenja. Seveda na samo besedo še ne ste9 vse gladko, posebno če je ta skopa ,n bolj službeno, kot pa iz ljubezni izrečen9^ Pač gre za temeljno vprašanje in za P0.' sebno Gospodovo poslanstvo. Gre za J9’ sijone. Malo se je že treba razmajati-Vasica, ki jo je letošnje misijonsk0 slavje zadelo, se je kar dobro odrezaj9' Vso je bilo na nogah. Duhovnik red<^ pride in sprememba vsakdanjosti je P*? jetna. Devetdnevnica je lepo potekla. N9 Wolbang in dr. Prešeren skupaj z dvema od številnih skupin Slovenskih dijakov, katerim je g. misijonar v Trstu predaval ,ete oči in pribitost otrok na klopi je tudi črni ljudje, ki imajo duše, in da tudi yUhovniku kmalu pokazalo, da so to pot rumeni in rdeči otroci ljubijo igračke in v Preprosti sinovi obširne pampe stvar se radi učijo katekizem. Misijonski svet Ze*i za res. Ne sliši se vsak dan, da so že sam po sebi je nekaj novega. Ko pa se sliši, da tudi argentinski misijonarji v znoju in krvi ozndnjajo Kristusov evangelij po daljnih deželah, se pa nekaterim ustnice odpro od začudenja in spet zapvo od zadovoljstva in ponosa. Proti koncu tedna so se srca začela odpirati. Ni bilo treba propagandnega trušča. Trije skromni barvasti letaki so opominjali in bolj jasno označevali našo misijonsko dolžnost. Otroci so se povabilu na devet-dnevnico odzvali kar brez obljubljenih bonbonov ali fig, ki so tud obvezni davek za podkup njihove dobre volje. Le od časa do časa jim je bilo potrebno pokazati kakšno misijonsko sliko, da se navdušenje ni ohladilo. Molitev, darovanje in žrtve. Vsi so prispevali, vsak po svojih močeh. Otroci so razpršeni v grupice po dva in dva nabirali za misijone. Kjer to ni bilo mogoče, so delo opravila dekleta KA. Po vsej župniji se je nabiralo, čeprav duhovnika ni bilo zraven. Ne da se soditi o uspehih naših molitev, o žrtvah, ki so jih darovali zlasti bolniki, in o drugih duhovnih darovih. Materialno plat pa je lahko oceniti in ta je presenetljivo pokazala, da misijonska misel more zagrabiti tudi najbolj zapuščene duše. Nabirka je vrgla 712 pesov in to v župniji, ki je najrevnejša in najbolj zapuščena zaradi preobširnosti, v škofiji. Več se je zbralo kot v vsej preostali škofiji skupaj in to po ubogih centavih in ne od bogatih kot je to po mestih. Presenečeni generalni vikar je telegrafi^110 vprašal, kako je to možno, saj še od ustanovitve župnije niso nikoli toliko zbral'-Pa so bili boljši časi takrat in žitna polja namesto .sedanjega peska. Leta 1945 se je nabralo le 65 centavov, torej niti 1 ubogi pesos ne. In leta 1950 le 16.35 pesa. Pa nabirka ni bila vse. Tudi misijonsko razstavo smo imeli in po slovesnih večernicah misijonsko otroško tekmovanje. Res, le kako je to mogoče ? Ni zabrstela puščava? Pesek žge k0*' prej. Se niso uklonili vetrovi, ki tolik.0 škode narede tu pri nas? Kot prej zavijajo okrog vogalov in ubijajo voljo do dela. Nič novega in nič čudežnega. Lu nek ubog in od neprestanega potovanja utrujeni župnik je spoznal, da tudi za te uboge in zapuščene duše ni dovolj, da se zapro v omejeni krog las osebe, ampak de se tudi oni, čeprav nevedni, ozro po svetu in ob zgledu velikih postanejo še sami velikodušni in veliki v borbi za rešitev lastnih in tujih duš, za rast Kristusove Cerkve. Res nič posebnega. Samo vzvišeno teorija, prenešena v realnost. Vsak zmore isto. Samo ozkost je potrebno pozabit'- Bog je blagoslovil delo in dobro voljo-Misijonarji nam že vračajo. TRI MODROSTI STAREGA WANGA DVE, TRI MISLI OB UPRIZORITVI HENRI GHEONOVE MISIJONSKE DRAME V BUENOS AIRESU Povabili so me, naj bi šel gledat dramo štiridejanko ,,Tri modrosti starega Wanga“, ki jo je bil skoraj po prvi vojni napisal med drugo vojno umrli znameniti francoski katoliški dramatik Henri Gheon in ki jo bodo, kot so mi ob povabilu tudi povedali, uprizorili 27. a-prila ob 17 v Buenos Airesu v veliki dvorani na Rio Bamba. Rad bom šel, ker vem, da se bom ob dejanju na odru še bolj zaglobil v veličino vesoljne krščanske misli, v neumrljivo poslanico miru in sprave Kristusove, v bo-astvo božje Resnice in v skrivnos’ pu-je Ljubezni, ki se dan na dan čudovito po vseh kon- tinentih našega bednega planeta izkazuje. Poznam Ghšona, po njegovih dramah, misterijih in farsah ga poznanj Po velikem prerodu, ki ga je bil v f?*?0 dališče s svojo novo in zdravo m is''L prinesel; poznam tudi „Tri modro® ^ starega Wanga“. In verjemite, da -mi ne zdi odveč, če se drznem prav za nekaj bornih besed o tem odrskem 0 seru napisati. m Oni dan sem govoril z režiserjem, uprizoritev pripravlja. Bil je ves za zet za' stvar, nič manj igralci, kate je bil več kot dobro pogodil, čudno ®em si mislil, kako more takšna stvar, Kot je uprizoritev „Treh modrosti", skupinico mladih ljudi zajeti. Vsi do zadnjega delajo v onem hotenju: da bi delo Uspelo, da bi v njih našlo vredne oblikovalce in da bi ljudem res prikazali tisto, kar zgodba in dramaturg, ki jo je ukle-n‘l v štiri dejanja, hočeta. Po vsem, kar sem čul in sem 'zaznal, ko sem jih gledal, kako študirajo in se pripravljajo, no dvomim kar nič, da bodo zadovoljili gledalce in sebe same, zraven pa še Pokazali tistim seveda, ki bodo hoteli to ^uznati in spoznati, da more tudi gledališče kaj neprisiljeno, ne da bi se kjerkoli izneverilo svojemu poslan-,Vu» lepo dvigati človeka, ga plemenititi, voditi ga čisto načrtno in zavestjo celo do takšnih verskih resnic, kot Jih prav naša drama oznanja; todle, se n*1 zdi, se bistremu opazovalcu res v Precejšnji meri očituje misel, da je umetnost slednjič le hčerka božja... Dejanje drame se odvija na Kitajskem, če določno hočemo — na Kitaj- ' kem pred petdesetimi leti, prav v časih ‘namenite »boksarske vstaje", kot zgo-vpvmaj tisto čudno prekucijo kaj kripto in kaj malo zgodovinsko imenuje, i.a ni zato našim dnem prav nič oddaja0! Isto, kar se je tistikrat dogajalo a Daljnem vzhodu, se prav tam danes Se hujši meri ponavlja. ,,Tri modrosti ",arega Wanga“ je drama — odpušča-7Ja,‘v drama krščanske ljubezni, ki je možna najvišjih, nam nesmrtnikom naivnost neumljivih čudežev; morda je av zato takšen neprisiljen poudarek ; 'Verzaln°sti v nji; univerzalnosti, ki fjr astna samo katolištvu. Ker je srčika arnskoga. dogajanja tako univerzalna, drama zato nič manj kitajska, kot je ,„i sa — slovenska. Kdor jo bo pozorno ®dal, bo kaj hitro uvidel, da njena eem6 v9*J"a tako rumencem kakor belkah’ ^zDcem kakor Evropcem, Kitajcem St« °r ®l°vencem, o, nam še posebe, saj W° v® 1?°. božjem pripuščenju še prej Upri ^'tajci — če smem imeti v mislih lt0n-vn° državljansko vojno, ki se je cala z žalostnim begom na Formozo ijj z.nkšli v istem položaju vladajočih Pohi!^ra?ih' oblastnikov in preganjanih, jim *n rešenih, ločenih in zapušče-kot’}n znašli hkrati tudi pred istim stra-horne? vprašanjem, ki ga človek brez °<-i od zgoraj ne ve rešiti: mašče- vanje — odpuščanje, sovraštvo — ljubezen, brezbožni — božji! Drama o treh modrostih starega Wanga je posneta po resnični zgodbi. Gheon jo je napisal leta 1926 in jo dolguje očetu Vincenciju Lebbeju, kitajskemu lazaristu, kateremu jo je tudi posvetil. Sam je napisal delu tale uvod: „To ni povest. Tudi ni resnična zgodba, ki je postala povest, potem ko jo je čas razširil in so jo bajalci olepšali. Je marveč izključno resnična zgodba, ki ji je komaj četrt stoletja in katere podrobnosti so nam nudili očividci. Kakor se je dogajala, takšna je na odru. Prav ničesar ne dolguje pesnikovi domišljiji, razen neke zlodejske osebe, ki je pri drami bržčas imela prste vmes, a je izginila brez sledu. Samo v zadnjem dejanju smo si dovolili rahlo izpremembo kraja, neznatno pospešitev zapletka, da smo ga zajeli v enem prizoru. Ostalo, vse ostalo, božje in človeško, celo stranske zgodbe, smo oblikovali po resničnosti. Glavne osebe so ohranile celo svoje ime: vredno spomina. Ob uri, ko kitajska Cerkev stopa v novo dobo, naj bi naša skromna predelava pripomogla, da bomo spoznali, občudovali in ljubili junaško in sveto osebnost Leo Wanga. kristjana apostolskih časov, ki je iz ljubezni do Boga odpustil svojemu sovražniku." Skoraj ni kaj dodajati pisateljevemu uvodu. Morda tisto, kar smo že poudarili in bi bil Gheon prav gotovo sam poudaril, da je delo pisal danes in ne pred četrt stoletjem, da se namreč to, kar drama kaže, danes na Kitajskem ponavlja. To se pravi, da sta oba duhova še vedno živa: duh čang Fu Tanga in duh Leo Wanga, duh sovražnika in duh učenca Ljubezni; Bog sam najbolje ve, koliko je danes i na Kitajskem, i na Koreji i po svetu drugod in ne nazadnje tudi med nami Slovenci: čang Fu-jev in Leo Wangov, Trdno verjamem, da se bo ob predstavi sami in po nji resnično tisto zgodilo, kar mi je bil režiser ob zadnjem srečanju s takšno vero zatrjeval: da se nam bo misijonstvo katoliške Cerkve prav zaradi zgodbe, ki je tako na las podobna naši slovenski zgodbi, približalo še vse drugače, kot nam je bilo do zdaj blizu. 1000 DOL. ZA PODERŽAJEVO CERKEV V KHARRIjV Ko je Slovenski misijonski odsek v Buenos Airesu leta 1950 navezal prve pismene stike z našimi misijonarji, jim je v svojem prvem pismu obljubil poleg duhovne pomoči tudi materijelno pomoč. To je bila seveda z. lo nevarna obljuba, kajti kazalo je, da bodo naši rojaki zaradi težkega gmotnega položaja, v katerem so se vsi nahajali, izpolnili res samo minimalno misijonsko dolžnost DšV, da bi pa za misijone kaj več darovali, je bilo malo upanja. Poleg tega se nam je vsled grozot vojske in revolucije milijonsko polje zelo oddaljilo in treba je bilo in bo še treba velike misijonske propagande, da nam bodo naši misijonarji rs stopili pred oči kot slovenski borci Kristusa Kralja na svetovni misijonski fronti, katerim že kot Slovenci ne bomo mogli odrekati pomoči, kaj šele kot katoličani. LETA 1950: DR. JANEŽEV RENTGENSKI SKLAD že iz psihološkega stališča je bilo torej razumljivo, da se je voditelj Slovenskega misijonskega odseka č. g. Ladislav Lenček CM odločil, da poprosi ro-jake.za pomoč najprej tistemu našemu misijonarju, ki je delil z nami isto usodo vsa leta revolucije, taborišč in še nekaj mesecev emigrantskega življenja v Ar- Zn sinke so darovali za milijone od 1. XII. 51 do 29. II. 52 ter jih poslali misiionskemu znamkarju pri Centrali: Smrdel: Konc Anton; Zupanc Anica; č. g. Vinko Lovšin; misijonar p. Janez Ehrlich (Indija): Mici Loretto (Francija); Marijina družba v Marijinem do- mu v Trstu; Lenček Ladislav CM: misijonar Kustec Ignacij SDB (Indija); misijonar Jože Cukale DJ (Indija); Žirovnik Marija; N. N.; Jan Maks; Dobovšek Neiko; Novak Marija; č. g An- ton M»rkun (USA): družina Lužo ven; Snoj Roza: č. g. Vinko Zaletel; Jože Škulj; družina Zakrajšek; Gorišek Ivan; slovenski lazaristov?ki bogoslovci (Esco- bar): dr. Janez Janež (Kitaiska); škam- lec Rudolf (Mendoza). — Vsem iskreni misijonski Bog povrni! gentini. To je naš znani misijon.sk* 1 zdravnik dr. Janež. Zaradi njegove fr]‘ ljubljenosti mc d vsemi, s katerimi f prišel v stik, je bilo razmeroma lahk6 * * * * začeti denarno nabirko 1000 dolarjev, * pomočjo katerih si je dr. Janež nabavj rentgenski aparat za slovensko mis*' jonsko bolnišnico v Chaotungu. VsC1 rojakom je znano, da je akcija za „Dr' Janežev rentgenski sklad" tako finančn0 kot tudi moralno zelo lepo uspela. LETA 1951: „ZA PODERŽAJEVO CERKEV" Drugi naš misijonar, na katerega s/ j? bilo morda še najlažje spomniti, 1' Ljubljančan p. Stanko Poderžaj IV' vsem slovenskim bralcem misijonske?11 tiska iz domovine dobro poznan po sv°' jih zanimivih poročilih iz Bengalske?11 misijona. Iz poročil, ki jih je priči 1 P' Poderžaj kmalu pošiljati k nam v Bue' nos Aires, smo razvideli, da Poderžaj6' misijon lepo napreduje, da pa je nuj11" potreben večje cerkve, katero p. PC; d' ržaj že dolgo časa z velikimi žrtvah, zida. Tako je č. g. Ladislav Lenček C* J že na ..Velikem srečelovu dr. Janeževe?C rentgenskega ‘■klada" avgusta 1950 P°t vabil vse rojake, da prav tako kot V*\ ..Dr. Janeževem rentgenskem skladu" • vso velikodušnostjo sodelujejo tudi Pr novi akciji „Za Poderžajevo cerkev". Zastavili smo si cilj: g. p. Stan^ Poderža hi DJ — 1000 dolarjev kot d? prinos Slovencev h gradnji cerkve v a11 sijonu Kharri v Bengaliji. ZBIRANJE SREDSTEV Zbirko te vsote smo si zamislili H dva. načina: .j 1. Pridobiti okrog 100 rojakov, ki ® skozi vse leto mesečno prispevali v „PI’ deržajev sklad" 10 pesov. 2. Organizirati prireditve, kateri čisti dobiček bi šel v „Poderžajev sklad.J Glavna. priredite v na misijonski praZ111 * * *, sv. Treh kraljev 1952 z veletombolo ■ Poderžajevo cerkev. Priznati moramo, da se prvi na6 še daleč ni tako obnesel kot pri dr. ^ J noževem rentgenskem skladu. Vzroki • bili predvsem tile: premajhna mreža 11 L biralcev, s katero je SMO razpolagal, finančna stiska naših rojakov, ki so si prav v tem letu največ postavljali domove in podobno, širše organizirano pobiranje mesečnih prispevkov za slovensko semenišče, in drugi. Kmalu smo opazili, da bo vsa teža Nabirke padla na prireditve. Prva v Argentini je bilo Misijonsko silvestrovanje 1950, pri katerem je bil tudi manjši srečolov. Prireditev je prav lepo uspela, čeprav je bila pripravljena v zelo kratkem času in brez kake večje propagande. Kj r je bila prav tedaj v teku akcija Vincencijeve konference, je Slovenski misijonski odsek izročil petino čistega dobička, t. j. 500 pesov, nje voditelju, glavnemu slovenskemu dušnemu pastirju v Argentini č. g. Oreharju, ostalo, okrog 2000 pesov, pa je šlo v sklad ,.Za Poder-čajevo cerkev". Slovenski misijonski odsek je priredil tudi več skromnih kinopredstav, kadrih čisti dobiček je šel za „Poderžajev sklad". A s tem se ni veliko nabralo. VELETOM POLA »PODERžAJEVA CERKEV ZA SLOV. SEMENIŠČE" Vedno hitreje se je približeval konec leta, do tisoč dolarjev pa je še precej manjkalo. V juniju se je pojavil med Oami problem slovenskega semenišča, ki Je Po važnosti presegal vse druge ak-c*je in tudi primerno zainteresiral naše jmjake. Videč, da je semenišče v potrebi in zavedajoč se, da je vzgoja sloven-skega duhovništva v bistveni zvezi tudi s slovensko misijonsko akcijo, se je Slovenski misijonski odsek odločil, da ?v°jo „Veletombolo za Poderžajevo cer-.°y“ spremeni v „Veletombolo: Poder-?yjeva cerkev — za slovensko semeni-sce“. Tako bodo rojaki lahko pomagali ?b;nia akcijama, članek v oktoberski j.^vilki ..Katoliških miijonov" je vsem °Jakom naznanil to spremembo in jih Poprosil za še večje sodelovanje. Povab-l|6,b .so bili tudi rojaki v USA, Canadi, miji, Trstu in drugod v svobodi, da omagajo po svojih močeh. Odbor za s,0Xynsko semenišče v Argentini je našo v 0,jo z veseljem pozdravil in obljubil v e^transko pomoč. Postavili smo si cilj, z?aj 10.000 pesov slovenskemu semeni-. p in 5.000 p. Poderžaju moramo dati to tombolo. TOMBOLA V ARGENTINI Takoj smo šli na delo. Zbrati smo hoteli čim več dobitkov pri naših rojakih, da jih ne bi bilo treba kupovati. Vsem trgovcem in obrtnikom smo poslali posebna pisma s prošnjo za dobitke. Mnogi so se res velikodušno odzvali. Naj omenimo tukaj zlasti knjigoveznico »Herman Zupan", kjer smo dobili okrog 50 albumov in spominskih knjig, in keramično podjetje g. dr. šimeta Pelicariča in akad. kiparja Ivana Ahčina „Dys-kos", ki je darovalo tudi okrog 60 krasnih keramičnih izdelkov, pa skromne sestre usmiljenke č. s. Olga Ponikvar, č. s. Libija Krek in s. Odila, ki so skupaj zbrale okrog 80 prav lepih dobitkov, člani in sotrudniki so po domeh obiskovali rojake in jih prosili za dobitke. Samo njih izredni požrtvovalnosti se imamo zahvaliti, da smo za tombolo dobili zastonj čez 450 lepih dobitkov, tako da smo kupili le m kaj glavnih dobitkov in nekaj manjših. Med drugim smo kupili radio kombinado, spalnico, velik štedilnik, hladilnico in kuhinjsko posodje, skupaj za okrog 4500 pesov. TABLICE Poglavje zase je bilo delo in prodaja tablic. Ker morajo biti vse tablice različne in ktr v Buenos Airesu več kot po 40 različnih tablic niso imeli v prodaji, smo morali vse tablice, 7.000 po številu, narediti sami. Pritisniti je bilo treba na tablice 105.000 številk, kar so člani in sotrudniki vse naredili sami s posebnimi štavilkami. Vse tablice so imeE na zadnji strani oglase naših podjetnikov, trgovcev in obrtnikov, za kar so jih osebno naprosili člani in sotrudniki Slovenskega misijonskega odpeka. PROPAGANDA Veliko važnost smo polagali na propagando. Lahko rečemo, da še za nobeno slovensko prireditev v Argentini ni bilo toliko propagande kot za to veletombolo. V posebnih tiskanih poročili, sestavljenih dokaj originalno, so bili rojaki skoro vsak teden sproti obveščeni o pripravah na veletombolo. Odbor za slovensko semenišče je prevzel propagando v tedniku ..Svobodna Slovenija" in v ..Oznanilu", kar je storil na ta način, da je skozi en mesec v vsaki številki obeh listov s kratkim geslom opozoril rojake na veletom-bolo. člani in sotrudniki SMO so propagandna poročila delili pred slovenskimi sv. mašami in jih raznašali po domeh. G. Stane Snoj, član SMO, je napravil več slikovitih plakatov, ki so viseli pred slovensko službo božjo po raznih cerkvah. Tako je sredi velikih priprav kar naenkrat prišel 6. januar, dan tombole. Gostoljubni gospodje salezijanci so nam ze v soboto ves dan prepustili na raz-polago velik zavod na Belgrano, kjer imamo vsako nedeljo slovensko službo božjo, tako da smo mogli že vse lepo pripraviti. V nedeljo 6. januarja po slo-venski maši ob 10 smo rojake povabili na razstavo glavnih dobitkov, ki je mnoge tako navdušila, da so še kupili tablic. 6. JANUAR Popoldne ob 4 so bile v zavodski kapeli pete litanije, ki jih je opravil č. g,-dr. Žakelj Filip ob asistenci bogoslovcev. Takoj nato so se na dvorišču pričeli shajati rojaki iz vseh delov Buenos Airesa in ugibali, kateremu bo sreča mila. Mnogi pa so se zatekali k „bufeju“ ter si pridno tešili lakoto in žejo. Marsikdo potem skozi ves teden ni pozabil pristnih kranjskih klobas, ki jih je jedel na Ve-letomboli. Ves čas so prodajalci pridno prodajali tablice. Nekaj so jih kupili tudi Argentinci, zlasti salezijanski sotrudniki. Ob pol petih je na velikem dvorišču č. g. Lenček Ladislav CM z nekaj pozdravnimi besedami otvoril prireditev in takoj dal besedo rektorju slovenskega semenišča prelatu dr. Odarju, ki je v lepih mislih nakazal važnost slovenskega semenišča in važnost pomoči tej naši najvišji kulturni ustanovi. Po govoru sta naša znana ..pomladna pev-čka Janez in Jože" (gg. Petkovšek in Mavrič) zapela nekaj šaljivih priložnostnih kupletov, ki jih je oskrbel g. Jože Vombergar. Za tem je sledil prizorček ..Tombola*1, ki ga je tudi za to priložnost napisal isti pisatelj. Igrico je zrežiral g. Stanko Jerebič, ki jo tudi igral. Poleg njega so še igrali: Štefka Žonta, Fanika Grum, Janez Petkovšek, Mavrič Jože in Poznič Jože. S svojim originalnim nastopom so povzročili mnogo smeha in zabave med gledalci. TOMBOLA Točno ob 6 je č. g. Lado Lenček CM po zvočnikih naznanil začetek tombole. Vsa pozornost se je tedaj obrnila proti -) dvignjenemu prostoru sredi dvorišča, kjer je bila komisija in žara s številkami in dobitki. Komisijo so sestavljali gg. čeč Vilko, Fink Božo, Markež Valentin, Mavrič Jože st„ Smersu Rudolf in Loboda Marjan, številke je vlekla iz žare hčerkica g. Finka, klical pa jih je č. g. Ladislav Lenček CM, ki je poleg tega z raznimi šaljivimi pripombami posrečeno zabaval občinstvo. Po nekaj klicanih številkah so se že javili prvi osrečenci in prihajali iskat dobitke. Mnogi pa so tablice hranili za kasneje, ko pridejo na vrsto boljši dobitki. Vse, razdeljevanje dobitkov in kontrola tablic, je poteklo v najlepšem redu. Ob pol osmih je bilo naznanjeno klicanje številk za tombole, j t. j. največje dobitke, katerih je bilo 30. Marsikomu je manjkalo na tablici prav malo številk in je sedaj upal, da mu bo sreča mila in morda zadene opravo ali kombinado ali kaj drugega. Zato je po dvorišču nastala prava tišina. Po drugi številki, klicani za tombolo, se je že prvi oglasil za glavni dobitek: opravo; bil je to bivši gojenec salezijanskega zavoda, Argentinec. Njegovi prijatelji in tudi gg. salezijanci so bili sreče svojega rojaka zelo veseli, mi pa smo jim to veselje iz srca privoščili. Ob osmih je bilo razdeljevanje do- ■; bitkov končano in rojaki so se pričeli razhajati. Mnogi pa so šli še v dvorano, kjer so videli še nekaj šaljivih filmov. Na snlošro so ljudje odhajali prav zadovoljni. Precej je bilo takih, ki jim j^ bila sreča mila, vsi na so prisostvovali lepi in napeti igri, kar je tudi užitek-Pred vsem pa jih je spremljala domov prijetna zavest, da so pripomogli k dobri stvari. POPOLEN USPEH Tudi prireditelji smo bili s prireditvijo prav zadovoljni, saj je ta tombola rodila nad 10.000 pesov čistega. Hvala najprej Bogu! Potem pa vsem, ki s<> nam kakorkoli pomagali pri izpeljavi to prireditve, zlasti vsem požrtvovalnim prodajalcem srečk, nabiralcem dobitkov, pomočnikom pri prireditvi sami, dalj6 vsem darovalcem dobitkov, zlasti knji' n sj' S |a£ < .Jbj ■El,, M1 1 * \ Bi W tSK 'aBMf B j I prizori z veletombole .*? raste. Vse pa, kar se na novo fld-rijc, ga razodeva kot apostola s pilre-»°!T' komurkoli piše in o kakršni koli ^aclevi, iz vsega zveni: Duše mi daj, rugo vzemi! Korespondenca za zabavo 1 iz drugih zgolj časovnih ozirov, s u je tuja. Ko mu je umrla ljubljena s®.stra Amalija, njegova tako vneta mi-Jonska sotrudnica v zal tiju, je neča-nji, ki mu je to žalno vest sporočila, i‘Sa*’ da poslej naravno preneha njegova .urespondenca z domačimi. Ni imel več j »a zanjo, ker bi se ne rentiralo za Le če imamo njegov motor apostol-stva pred očmi, moramo razumeti, kako je mogel pri svojem ogromnem misijonskem delu še toliko .napisati, Tudi v tem si je vzel za zgled svojega vzornika sv. Alfonza Lig., o katerem beremo v naših duhovskih molitvah, kako je naredil posebno obljubo, da noče nobenega trenutka časa nepridoma pojijabiti. Radi tega se je odločno otepal misijonskih pomočnikov, ki bi z njim skupaj živeli. Ker je bil na drugi strani zelo obziren do bližnjega, pravi krščanski kavalir, kot so ga sami protestantski pastorji, njegovi hudi načelni nasprotniki, imenovali, ni hotel, da bi se kdo dolgočasil ob njem. Ko mu je v La Pointu škof hotel dodeliti pomočnika, najprej P. škola, Slovenca, potem pa Van Palmela, ga jd prosil, naj ju komu drugemu pošlje. Za vzrok navaja: „Sem samotarske narave. Nika-kega razvedrila si ne privoščim. Najrajši sem sam. če me misijon ne zaposluje, sedim pri pisalni mizi. Tak človek je kajpada slab družabnik." V drugem pismu poroča svojemu škofu, da je ob pol 3 zjutraj že pokonci; kajti če noče pri svojem pisanju samega sebe in svojega misijona zanemariti, mu ne kaže drugega. Da, Baragu je bilo pero tedanji ojačevalec za Gospodovo blagovest, katerega glas je donel preko indijanskih prerij in pragozdov, t> še tam za morjem po slovenskih planjavah in dobravah. Vsem je donašal zdravo in tečno dušno pašo. P. Dr. HUGO BREN O. F. M. ' VSEMU ČLANSTVU DSV V ARGENTINI ,j£ Glavna akcija DŠV je letos določena na čas od Velike noči do srede maja. 0 Premišljujemo Kristusovo odrešilno delo na križu in njegovo vstajenje, se pač Pomnimo, da je prišel Kristus odrešit vse ljudi, zlasti ko pri križevem potu reš'?V^amo: te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem sivet od- ig V" v 2000 let bo že od Kristusove smrti na križu, pa sadovi njegovega odre-.še daleč ne doslegajo vseh ljudi; nasprotno večina človeštva je še, kot da Britus ne umrl na križu, kot dia 'ne bi vstal! gg. Dober katoličan se zato ne krči, če ga pridejo požrtvovalni sodelavci mi-Jnske akcije povabit, naj izpolni sv|ojo minimalno dolžnost sodelovanja pri ^^c^tjaujenju človeštva, naj zvesto dan za dnem moli članstvo molitvico (Oče g ’ Zdrava Marija in Sveti Frančišek Ksaverij, prosi za nas!) in naj prispeva tistih * Pesov kot letno članaMino te papeške misijonske družbe. Vahii ^ imenu DŠV prosimo vse v Argentini živeče slovenske člane, da se po-*u stoodstotno in radi odzovejo. SLOVENSKA MISIJONSKA ZVEZA 1BB SIMFONIJA IZ NOVEGA SVETA MISTERIJ — NAPISAL NIKOLAJ JELOČNIK — DRUGA PODOBA LARGO Kot odmev lepših, mirnejših in srečnejših dni, ki so že proč, spremlja Dvorakova melodija ženino besedo, dokler prebira pisanje namenjeno možu v tujino... ŽENA (se je zagledala v daljo; prsti ji nezavedno objemajo popisan list, ko govori): Dan na dan, ko ostajam sama v žgočem hrepenenju, romajo moje misli k tebi: morda se srečava nekje, si mislim, morda si že z menoj,' morda pa si daleč- kamor jaz ne znam in ne mor .m. Cernu tako mrzlo molčiš, ljubljeni moj, čemu1 ne porečeš več, kot si mi ob slovesu govoril, ko sem te ljubila v sladki bolečini ločitve, v šepetu, res. . . čakala te bom, sleherni trenut k bom čakala, da se povrneš spet. ... In jaz bom sleherni trenutek bliže tebi, si dejal y • Glej, moj zvesti, premnogokrat te čutim blizu, čutim tvoj topli dih, tvoj globoki pogled, tvoj močni objem, tvoj vroči poljub, ki me žge do srca. .. Včasih pa je vse tako prazno, da si želim umreti. Pa se zazrem v modre, globoke oči otrokove, tvojega fanta oči, veš, — fprav takšne so kot tvoje! In kakšen fant, ti pravim!) — takrat, dragi, se spet vračam k t -bi: tiho prebiram vse tiste ure, ki sem jih prebirala s teboj, in zde se mi kot niz belih biserov na ovratnici. .. Bog naju veže, moj mož... Melodija =e je v trenutku pretrgali- Vsa toplina mehkega spomina je sk pnela. — žgoče jutro trpljenja vstaja na obzorju... ŽENA (Se je stresla; molči; oči ji strme v prazno; nato zajoče v bridkem spoznanju samote): O moj Bog, zakaj vse to?... (Molk.) J ozadja se odlušči senca mladega ŽENA (ki čuti prisotnost nekoga drugega v svoji samoti, se sunkovito obrne, nato vstane in hoče zakriti pismo v rokah. S tresočim glasom vprašuje) : Kdo v tej uri? BRAT (še kak trenutek pošto ji v ozadju, nato stopi prednjo s počasnim, slovesno trpkim korakom in mehko reče): Sestra! ŽENA (se zavede in ga spozna; kot v olajšavo se ji izvije): Brat moj! (Hiti k njemu, ga prime za roko in ga vede v ospredje; nato ga posadi v stol, gleda ga dolgo, slednjič pa, kot da se je bila pravkar nečesa domislila, boječe vpraša) : Te je kdo videl? IflltAT (^e ji nasmehne): Ne boj se, sestra, noč je na cesti... ljudje spe... ŽENA (trpko): Noč na cesti... noc v samoti.. . BRAT (začudeno): Tako trpka in žalostna ti je beseda; glej, od daleč sem prišel... da me boš vesela, sem si mislil. ŽENA (v zadregi, kot da hoče zabrisati svojo žalost): Saj sem te vesela, vesela zares. . . Ce je skrb v mojem glasu, je to bojazen ob misli, da bi mi še tebe vzeli. BRAT: Proč črne misli, sestra; tudi v tem našem zdajnrm življenju je sonce: kaj ti ne govore prav oči tvojega sinka, ki ne poznajo zlobe tega sveta, da je še drugi, lepši svet, kjer sonce ne mine? ŽENA (človeško): Tako 'težko je. ■ • BRAT: Težave so biseri, ki jih kot molitev tkemo na trnjevi venec naš ga trpljenja. Več je teh biserov, večje J® naše veselje. (Zazre pisanje v njenih rokah in vpraša): Pisala si mu? ŽENA (s težkim vzdihom): N® oglasi se več! BRAT: Morda ne more. Ne žaluj• Spet bo pisal, spet bo sonce v tebi! ŽENA (v dvomu): Ti v cjameš to? BRAT: Kaj bi ne verjel! Mar meni«-da je pozabil nate? Ne more — otrok je tu... t ŽENA (odsotno): Otrok, da... BRAT: Bog vaju veže, sestra, '0 otrok je med vama. Ni pozabil Boga’ tedaj ni pozabil otroka, ki vama ga )e bil Flog dal. Ti pa si z otrokom. Kak" naj tedaj teb:' pozabi? Prej ko misl*9' bo pisal, tebi in otroku! *ENA (veselejša): Kako topla je v°ja beseda, brat! BRAT: Moje poslanstvo je v tem, a Prinašam toploto tja, kjer je mraz. ŽENA: Bog te blagoslovi! t ,FAT: Blagoslovil me je: dal mi je sk k v Matej Ricci iz Macerate. Oguljen P ase, štiri srajce, trije robci in brisača, in jttlu ®e latinska zgodovina s slovnico J* drobna knjiga „MirabiIia urbis Robb6 ~~ čuda rimskega mesta" — to je *° vse, kar je prinesel s seboj. Nje-?.Vo ime so zapisali v enega registrov, so na dolgo in čez počrtani s tenkimi Vrf-an?! bar z roko; tam, kjer so njega .Pisali, je bila črta nekoliko zabrisana, dar'1116 Se i® zdelo bolj od drugih pou- Mladenič je čakal prav na tale praznik Marije Vnebovzete. Posebno nebeško pomoč si je hotel s tem zadobiti, kajti vecjel je, da ga čaka še trd boj z očetom. Oče, v Macerati posebe imovit mož, je bil neznansko ponosen na sina; nanj je stavil vso srečo svojega imetja in ves ugled svoje družine. Ko je 1. 1568. Matej, ki je takrat štel sedemnajst pomladi, tako odlično končal svoj humanistični študij v kolegiju očetov Jezusov-cev v Macerati, ga je bil oče poslal v Rim, da bi se tam povzpel do časti pravnika, sodnika ali notarja, kot so bili družinski predniki, a z večjo slavo. Kajti fantič je že takrat izkazoval posebno mero umskih darov. Matej, ki je za tele očetove želje prav dobro vedel, pa si v svojem skritem sklepu še ni bil na jasnem povsem, niti sc v njem ni čutil zadosti trdnega, si tjale do osemnajstih let ni upal spregovoriti. Potem pa je čakal na tisti največji Marijin praznik. Na takšen dan so se sedemintrideset let nazaj zbrali Ignacij Loyola in njegovi na Mont Martre v Parizu, da so se slovesno zaobljubili Bogu in začeli tako s svojim redom: naravnost v Jeruzalem so hoteli spreobračat nevernike, pripravljeni na vse, tudi na mučeništvo. S tem pa so oznanili najčudovitejši boj tudi severnjaški zmoti, ki je tajila cerkveno edinost: tem krivovercem je bilo treba dopovedati, da se mora vse človeštvo združiti v 'Cerkvi, da ga ne sme biti med kristjani, ki bi si lagodno prekrižal roke, dokler je na svetu še kdo, ki ne živi z Odrešenikom ob taistem oltarju. Tistim, ki so trdili, naj vsak sam zase uravna svoje račune z Bogom, kakor najbolje ve in zna, pa da je zato Cerkev povsem odveč, je veljalo dokazati, da resnični kristjan samega sebe nima za rešenega, dokler ni storil vsega, kar je največ mogel, d,a bi se v Cerkvi ob O-drešeniku zbrali prav vsi narodi sveta. Kdor se leti spreobračanja nevernikov, potrjuje Občestvo svetnikov: da naj smo v Bogu vsi eno in da je nasmeh tega r dinstva Mati Odrešenikova, ki za svoje človeške brate prosi in posreduje pri svojem božjem Sinu. Matej je prodal svoje pravniške knjige in izkupiček poslal očetu: te knjige mu je bil kupil oče z denarjem, ki ga je •odmeril prav zato, da bi nekoč gledal pravnika v svojem sinu; nikoli se ni tej želji odpovedal. Zavil je tedaj denar, napisal poslovilno pismo in oboje poslal očetu. Potem pa je stopil v noviciat. Ko je v Macerati gospod Janez Kr-stitelj odprl zavojček, ga je obšlo, kot da mu je bil nekdo javno pripeljal zaušnico. Spet in spet je prebiral pisanje: to mu je bil tedaj storil njegov sin, njegov dobri Matej, najboljši njegovih otrok.,. Imenitni gospod je slednjič odmaknil pisanju svoj pogled, na kratko odslovil služabnika, ki mu ga je bil prinesel, se zaklenil v sobo in se hotel ves Pre* dati svojemu notranjemu besu. Pa je vendar negiben obstal, ni be- I sedici, ni eni sami kretnji se ni vdal; četudi je v njem ljasla bolj in bolj mrzla in pelinasta jeza do te nove bratovščine fanatičnih samostancev, ki s° mu ugrabili sina. Deset let prej so se imenitniki ^ Macerati udarili v krepkem nesoglasju, premnogi so se kar javno uprli, da b1 novemu redu dovolili v mesto: on pa Jc bil prav med zagovorniki kolegija ib je brž poslal vanj svojega sina. In zdaj so mu ga prav ti ljudje odpeljali, da b ga storili za svojega, res, kot da bi bila edina možna pot, služiti Bogu, če s , zaviješ v eno teh črnih sutan, ki jih J že tako in tako preveč, in bi ne bili bolj ko kdaj prav v teh časih potrebni dobri sodniki, dobri družinski očetje. Mar je morda on živel sebi na veselje in ne Bogu na ljubo? Vse breme družine, vse bridkosti, ki jih je mora pogoltniti hočeš nočeš, samo da je ohranil svoji krščanski družini čast, Bog moj, kaj ni bilo morda tudi to vse^ 8 maiorem Dei gloriam — za večjo eas božjo? Zdaj pa je bilo kazno, da znajo samo ti samcstanci ljubiti slavo božjo, j premotili so mu sina, ki bi bil nek°^ utrpel vse samo, da bi veljal v živl.V-*' nju za poštenjaka, kakršen je bil oce-Taisti ljudje, ki jim je bil. skoz vrst let zaupal otroka, so znali mladenič pretentati tako, da si je drznil oect usekati v obraz. Več: naučili so ga pisanja osladni pisem, kot je tole tu, polnih hinavskeg^ zatrjevanja otroške vdanosti. Le kdo J^ že videl kdaj takšno vdanost in spoštovanje do staršev? Od vsega evangelij so ti ljudje oznanjali eno samo mise • da morajo otroci prenekaterikrat mrzi očeta in mater. Ni solze v očetovih očeh. To ni trenutek, da bi človek vzdihoval. Imcnitn gospod je odprl vrata, poklical služab nika in velel osedlati konja. „ , Oddirjal je naravnost v Rim odloce ves, da bo sina iztrgal iz rok zvodnik0 IV. POKLICAN Pri Svetem Andreju na Quirinalu s® je Matej prve dni znašel v povsem d ra gačnem svetu, kot pa si ga je bil PreJ SgSlllgii uro' bi SE® V1 Ji Jjj ggtpl f#j ^ejasno umišljal. Ko je potrkal na vrata ^ noviciatu, se je sam sebi zazdel vitez, in P°s*e(injič sune s svojim kopjem konec je vsega. In vendar se je prav aJ vse šele začelo. uj. ^ Poslednjih mesecih je po rimskih v 'pah ven in ven srečaval vozove, polne st''' i°v z blesketavim orožjem, in po-ajal ob zvenu trobent: vse to so bile 11prave za vojno proti Turku, ki je krščanstvu, da bo napel jadra galej in jih poslal prav do izliva iDere. Vitezi Svetega Janeza so se v °Ju z nevernikom na Malti odeli s Viavo- To je bilo, ko je bil Matej še v acerati, takole tri leta nazaj, in prav bV ne niso vse čiste, kot ni čisto kar vsak0 čelo, ki je posvečeno z znamenjem božjim. L. 1566. je Pij V. v svojem prvem javnem nagovoru potožil, da so se zmote razpasle prav zaradi nezglednega življenja duhovščine. Dve leti po tistem^ j® moral v pregnanstvo papežev nečak Paolo Ghislieri, ki ga je bil sveti oče k°t človeka vrednega zaupanja postavil upravitelja v Borgo; pa se je slednji® izkazalo, da je bil še bolj razbrzdan kot drugi. V poslednjih treh mesecih pa st* bila zaradi strahotnih in ogabnih zlomi nov obglavljena upravitelja v Anago1 in Anconi. Le čemu nočejo umeti ljudje, kak strahoten in brezkoristen je greh-Kakšna lepota bi bilo življenje, če D bili vsi dobri! _ f Pa besede tod so odveč: edino, K® človek resnično zmore, ni spodbuda beseda namenjena drugim, ampak kr®, post, ki jo za ceno žrtve v samem se° gradi. Nihče ne more odločati notranj^ poti drugemu, a če sam sebe stori * boljšega, moč dobrega raste, grešno8 Pa gine. Ni ga, ki bi bil umirjen zato, ker ničesar slabega storil ni; r®.' prizadevati si velja, da si vedno bolj8' kajti tako upada sila greha in Odres nje se za svoje zmagoslavje poslužuj tudi človeških rok. > Takrat se je Matej domislil LoTl Nikolaja. . Od šestega leta tjale do sedm®e , mu je bil Don Nikolaj za vzgojitelj^, lepega dne pa je hotel od hiše. Oče razumel: -j — Saj mu je bilo vendar dobro P nas. In spet je zmajeval z glavo. Molčeči duhovnik je imel rosne °p upiral se je misli, da zares odhaja. ,. Matej, otroče kot je bil, je vprašev — 6emu odhaja Don Nikolaj? ga je zagrabil za sutano. . Takrat ga je ta vedno zaprti .j( hovnik dvignil v naročje in ga P°U. jji kot ga je poljubila mati, z ustnam1'^ so bile vlažne in tople od solz, najP -j levo, potem na desno, pa spet na lice. »fr?* j! y Nenadoma pa ga je trdo postavil na a m cdšel na vso sapo z biretom v r°kah. Pa M,ateja j® dušilo ihtenje, oče in mati PiaJevf m°lče obsedela v temnih nasla-n- Cl"> ki sta bila prevlečena z ogulje-knw, UsnJem- In ko je z ugašajočim jo-kni •znoVa vprašal, če morda Don Ni-da aj-U 'c ni morda bilo dobro pri lijih, Je tako odšel, je -oče razdraženo Zni,enil z rameni: bniis- "*e ze eden tistih, ki se jim hoče JSega kruha, kot je pšenični. r, ~~ Kaj mu takšnega pri nas ne mo-sPeči? — s« je čudil Matej ves ***** ob misli, da more biti kje še Sg ^lati se je komaj nasmehnila; potem Pohi* PaBl° dvignila in ga mimogrede a,: Z(Ielo se je, kot da se je že Pa ga skloniti k njemu in ga pc-ljubiti, Rodil6 nJe v istem trenutku premislila, s . Ja sta odšla in Matej je ostal sam hlipajočo sapo in v tišini raz-si _2 . 0 tem skrivnostnem kruhu, ki m Je bil zaželel Don Nikolaj. šele mnogo pozneje, ko je bil že v kolegiju, je zaznal, da je Don Nikolaj stopil med jezuite, ker je hotel tako bolje služiti Gospodu. Tale spomin, že dolga leta v pozabo potopljen, je nenadoma zaživel pred njim; zdelo se mu je, da je to pričakovani klic božji. V Rimu je ob prostaškem govorjenju svojih sošolcev na modroslovju kar brž spoznal premnoge stvari, ki so mu slabo dele; a prav zato je v njem bolj in bolj raslo prepričanje, da meč in mušketa še nista vse, da mora vsak človek bolj sekati po sebi kot po drugih. Res, nevarnejša od Turka je bila pinota, ki se je razlila po nemških zemljah. Nevarnejše od zmote pa so bile pregrehe, ki so se pomalem vgnez-dile vsepovsod. Kaj malo je proti zmoti moglo opraviti cesarsko orožje, vedno pripravljeno, da svojo ost okrene proti papeškemu plašču, če bi državna korist tako velela. V boju s pregrehami pa sta bila mnogo več kot šibanje in sekira vredni prostovoljna pokora in žrtvovanje lastnega življenja. To je bilo, kar je v Mateju storilo tako odločen sklep, da je vstopil k jezuitom in vzburjen ves razmišljal, kako bodo morda prav njemu odmerili, da se loti pokatoličaniti znova odpadlo Nemčije: na samo njegovo besedo bi klonili knezi in množice. Tako je tedaj pričakoval ta dan svojega vstopa v noviciat kot nekaj novega in za vedno odločenega. A ta dan je bil re*k in siv, nič posebnega ni bilo v njem. Ko je napisal poslednje pismo domov in uravnal vse, kar je bilo še uravnati, mu je ostalo samo še najstrožja poslušnost, iz ure v uro izpolnjevanje vseh predpisov v noviciatu in nenehno razmišljanje o trdnosti lastnega poklica. Ven in ven iskanje v samem sebi, da ne ostane v srcu nič skritega več; popolna in nepreklicna odpoved vsem svojskim željam, ki bi še kdaj utegnile zagoreti, zraven pa privajanje k mirnemu izpolnjevanju še tako neznatnih malenkosti. V teh zadnjih mesecih so bili dnevi, ko je Matej čutil, kako mu junaštvo kar bruha iz srca: gledal je tovariše, gledal ljudi, ki so hodili mimo, in mislil, kako vsi ti nesrečniki ničesar tega ne občutijo, kar on čuti, in nc razumejo sreče, ki pride, če vsej tejle družini velikega sveta in samemu sebi obrneš hrbet zaradi vse višje časti božje. Zdaj pa, ko so mu prvi mesec veleli, naj pometa hodnike, ni ob tem ponižanju občutil ne navdušenja, ne gnu=a. Sam sebi se je zdel cestni pometač, ki je to, že kar pomni, in nikoli ne na-merja menjati svoiega posla. Res, saj tako je moralo biti. V. ZDAJ PA STORI, KAKOR HOCEft 'Go=pod Janez Krstitelj je odjezdil v takšnem divjem diru, kot bi moral biti v isti sapi že v Rimu. A ko je čez uro ali kaj prišel v Tolentino, ga je prejšnja ihta minila in pred krčmo „Pri angelu" je razsedlal. V ramah ga je narahlo zbadalo, divja žeja ga je dušila. Zdaj mu je bilo, da bi si najrajši poiskal kakšno vozilo, kajti tako mlad, da bi v sedlu prebil vso dolgo pot, res ni bil več. Sedel je v kot velike kuhinje in gledal krčmarja, ki se je motal okrog ognjišča. Tako negibno ga je gledal, kot da bi ga njegov posel beg-sigavedi kako zanimal. Nočilo se je. Res, prepozno je bilo, da bi še nocoj nadaljeval pot, kot je bilo sploh že preji ko je odhajal zdoma, prepozno, in bi s® bil tega prav gotovo zavedel, da ga 11 zgrabila tista ihta. Kuhinjski sopot s mu je upiral, vstal je in vprašal P° ležišču. Bolj in bolj ga je stresalo, d® jedi mu ni bilo kar nič. Noč je šla mimo, ne da bi zatisni oči; naslednje jutro je poslal po P9' darja; dolgo je trajalo, preden je moz* z drsajočim korake m prišel; potipal n> je žilo, gledal jezik in mu slednjič p9' vedal, da ga je vrgla mrzlica; pa saj J° je že sam prej čutil. — Na pot moram, takoj! — je bi gospod Janez Krstitelj neučakan. Padar pa ga je nagovarjal, naj strpn naj počaka, da ga bo mrzlica pustil9’ naj rajši pridno sega po nekšnih pr9' ških, ki mu jih je dal. Minili so trije dnevi, mrzlica pa ni minila. Bolnik se je ves božji dan pre' metaval v postelji in zatrjeval, da mora preč; dolgo v noč spet ga je stiska nemir, spati ni mogel, šele peto noč g® je zgrabil spanec; prebudil se je, ko J bil že visok dan: sončni prameni so g9 ščemeli v lice. Zunaj je vreščala jata gosi, z neznanskim truščem je med klet' vicami voznika in žvižganjem biča drve voz mimo. Janez Krstitelj je bil ubit do kraj9’ zdelo se mu je, da je sanjal nekaj, P9 se ni mogel domisliti, kaj. V srcu ga J® tiščala lena grenkost, bilo mu je, ko. da se je razgovarjal z nekom. V glay1 se mu je ven in ven pletla misel, ki J® je slednjič zakričal glasno in se pri ten1 na moč čudil lastnemu glasu: — Zdaj pa stori, kakor hočeš. Vznevoljen in utrujam ves je bi*> ker sam ni dobro vedel, komu ta besed9 velja. Sinu, res, to si je hotel zatrdit'; A obšlo' ga je, da jo je bil še vse bo'J zaklical Bogu. Stisnilo ga je, kot da l preklinjal, s takšno ihto mu je pria1. iz ust. Slednjič pa, naj že bo dobro slabo, zgodi se. kot hočejo Bog in lju' dje. In ni mislil ničesar več. Pod večer ga je mrzlica pustil9 povsem, a obšla ga je neznanska žeU po‘ jedi. Dva dni pozneje je sedel voz in se poln otožnih misli vrnil Macerato: uklonil se je spoznanju, 9 je sina izgubil. sani CSe*' dn’ Potem je prišlo novo pi-°^eta’ V katerem je Matej znova rotil Krst> f.a blagoslov; a gospod Janez nasj te j je s črnim pogledčm premeril Hi , ’ ki ga je napisala znana roka; za t pr* lista. Drugo jutro šele se je je 7ni,,0, °čil, a ko je pismo prebral, se .j—lol, da ne bo odgovoril. tani^T**1 ,deset dni je prešlo; tedaj je brez nekaj mirnih vrstic, blagoslovil Zavo«+^lrei)r'danja 'n se znova uklonil *’ da sina nima več. Vl- NIKDAR ni treba ŽELETI v KAJ VEO je ko' ’teU novincev pri Svetem Andreju hi JA 0Ce Fabio de’ Fabi. Tudi on, edi-(,žalr» zdaj, zdaj pa spet besneli v divjih K kih smrti proti Turkom. Udje nc bratovščine, ki so šli mimo, s široki kapucami pokriti, v rdeče in VU° .itj plašče ogrnjeni, so skušali zaduši vpitje s petjem Marijine hvalnice. A se je spet sprožilo streljanje, se J množica začela dreti kot za stavo; kršno petje se je v tem trušču koj 1 gubilo. Vaf i Novinci so skoz okna gledali to, ^ ni bilo več zmagoslavje ljudi, amP triumf vere. Blesk starega poganskeg Rima je zdaj služil veličastju nad 1 kom zmagovitega Kristusa. _ j. Knez Marc’ Antonio Colonna je P1^ hajal visoko vzravnan v starem ijP-Eie ratorskem vozu, ki so ga vlekli sti J belci; štirje paži v škrlatno sukno gdeV so jim držali uzde. Spredaj so sti glasniki na konjih s srebrnimi trobe« tami znanili njegov prihod. Zadaj stopali ujetniki: množica se je vZP njala na prste, da bi jih videla; zasin ^ hovala jih je in psovala. Oborožene spremstvu, ki je sklepalo sprevod, . se zdaj v truščeči zmešnjavi pridru tisoši gledalcev. vn0 Visoko zgoraj je gledal skoz ok Matej; sam sebi se je zdel daleč. ^ pa je za seboj zaznal patra de r je menil: m — Mnogo bolje, če bi v sprev nosili Marijo. Pater .ie stisnil ustne: j; — Vsaka stvar ob svojem času. 1 Colonna zasluži čast. Da je bila n ška gospoda kot on, bi Cerkev ne d vela poloma tam gori. _ v — Kaj na je gospoda? — je sa*1 sebi razmišljal Maltej. I— Največ vredni mučenci , . (Se bo nadaljevalo) 12 VSEBINE PRIČUJOČE 3.-4. ŠTEVILKE ..KATOLIŠKIH MISIJONOV*' , Quiere convertir sus pesos en dolares? — Ustanovitev Slovenske misijon-, e zveze — Očetova beseda (Misijonska okrožnica Pija XII. z Wolbankovim p.Centarjem) — Ob Pirčevi stoletnici (škof dr. Rožman) — Mi.ijonar Franc 'c (prof. dr. Franc Jaklič) — Pirčeve proslave — Pismo v večnost — Izgnani V 8'Jpnarji — Kako'sva prišla in kako sva odšla (gg. Pokoren in Prebil) — Deset (A^rrnJ *n odgovorov o Kitajski (gg. Pokoren in Prebil) — Odgrnjeni zastor ^ ladin) -— Domača umetnost v misijonih: Indija, Kitajska (Marjan Marolt) — Ob'i ij°narka — Vzhodna liturgija v Fatimi — Iz dežele cvetočih češenj — ske ° ^m" Maknisa Luževič FMM) — Štiri slovenske u miljenke na Japon- p0.m „(s; Jožefa Zupančič) — Pismo sestre Jug — Zaprek ne manjka (o. Stanko j0 ®'šaj DJ) — p0 misijonskem svetu — Misijonsko zaledje — Slovenska mi i-iz T U zveza — Sodba vodilnega rojaka v USA — Pismo misijonskega sodelavca ~~ — Misijonski apostolat misijonarja Wolbanka po Slovenskem Primorju Cerpls'jonska nedelja v pampi — Tri modrosti starega Wanga i— Za Poderžajevo 6j.*®v v Kharriju — Baragov apostolat s peresom (dr. p. Hugo Bren) — Simfo- J ‘z novega sveta (Nikolaj Jeločnik) — Samotno bije ura nekje... (Montanari) ”2*°00 DOLARJEV — ZA SLOVENSKE MISIJONARJE" ^ več mesecev se pripravljajo naši najboljši igralci pod vodstvom od-sij ega.re2iserja, da v prid letošnji denarni akciji za vse slovenske mi-taivarJe ^ar najlePŠe zaigrajo znamenito štiridejansko dramo iz Ki-Jske vstaje, ki jo je napisal eden največjih francoskih kat. pisateljev, HENRI GHEON TRI MODROSTI STAREGA WANGA rcdstavili nam bodo v nedeljo, dne 27. aprila ob 17 v veliki dvorani ,j, kolegija La Salle na Rio Bamba 650, Buenos Aires 0 bo največji dosedanji umetniški in misijonski užitek, ki smo mu y mogli kdaj prisostvovati v Buenos Airesu! Sek°Pnice.S0 v Predprodaji pri članih in sotrudnikih misijonskih od-0v Velikega Buenos Airesa od Velike sobote naprej. Poslužite se jih, da ne zamudite tega edinstvenega doživetja. sLovenska misijonska zveza ^Užb *-S^1 m‘s'joni so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijon, kih Ur^d j.in slovenskih misijonarjev. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Za izdajatelja, C0ch-ihVO ’n uPravo: Lenček Ladislav CM. Naslov uredništva in uprave: Galic oamba 1467, Buenos Aires, Argentina. — Tiska tiskarna Federico Grote, Sp ontes de Oca 320, Buenos Aires, Argentina. — S cerkvenim odobrenjem. na ovitku predstavljata ponazoritev skrivnosti svete maše kakor jo je izrazil črni umetnik, in pa kitajsko dekletce pri pripravljanju riža