Mtnina pl»kn« V goto»ini.
MARIJIN LIST
8. MARCA 1939
XXXV. LETNIK
MAR I J I N LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8, na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala l. 1904., dee. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom diihovnih vaj, posvečen sv. DrUžini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikln Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena : na skUpni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca /ezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1940 tiidi naročnik. Naročnina se do koncä junija vsa mora plačati.
D&hovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se sliižijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v „Seraphinskom dobrodelnom driištvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš sliižiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo,
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov.krajina.
Tiskarna Balkànyi Ernesta v Lendavi'.
DARI.
Na Dom Sv. Frančiška v Črensovcih so darfivali v Din. sledeči : Kolenko Verona, Črensovci, 5, GrUškovnjak Marija, Lipa, 20, Benkič Jözefa, Tanacek Pavla i Žilavec Karolina iz Francije, 12, Knez Janez, Žebnik, 10, Markoja Katarina, Gomilica, 290, Jerebic Anton, Sr. Bistrica, 115-75, Halas Martin, Canada, 51, Halas Ana, V. Polana, 50, obresti pri poštnoj hranilnici za 1939. 1. 1289, Plej Verona, arenda za 1938. 1. 200, N. Črensovci, 10, Men-cigar Franc, D. Slaveči, 20, Tratnjek Jožef, Francija v zahvalo za dobleno zdravje 26 25, Savruk Marija, Francija, 10. — Izdali smo v din: Dopolnilna taksa št, 23. 36-85, davek 40-50, stroški ček. urada 52 69. — Oča sirot, povrni vsem obilno. - Odbor.
Na podporo Marijinoga lista darüvali v dinaraj sledeči: Škafar Franc, Francija, 5, Paučič Jožef, Francija, 21-75, Balažek Ivan, Lipa, 2, Rit-lop Treza, Črensovci s Francije, 5, Horvat Marika z Lipovec, 4, Čurič Ana, Trnje, 5, Horvat Marko, Trnje 2. — Leta 1938. prišlo podpore 574 80 din, za šteri penez smo mogli nešternim našim misijonarom i misijonarkam brezplačno pošilati naše liste. — Leta 1939 so darüvali na podporo M. lista v dinaraj .sledeči: Kološa Gizela, Francija, 20 50, Bertalanič Augustin, Francija, 16 25, Kreslin Aga, D. Bistrica, 5, Hodnik Viktor, Črrensovci i Plej Franc» Dokležovje oba v Nemčiji, 10, Kustec Martin, Tešanovci, v zahvalo, ka ga je pri spadaji z biciklina Devica Marija občuvala smrtne nesreče 20. — Marija, povrni vsem obilno. — Uredništvo i uprava.
Na 3. redniško skupščino, posvečeno Srci Jezušovomi v Črensovcih so leta 1938. darüvali v dinaraj sledeči tretjeredniki : Ostalo od 1937.1.49 27, tretjeredniki iz Črensovec za 1937.1. 50, tretjeredniki iz Trnja, 11, tretjerednice iz D. Bistrice, 72 50, tretjeredniki iz Žižkov, 44, tretjerednice iz Žižkov, 139 50, tretjerednice iz Sr. Bistrice, 40, tretji red, G. Bistrica 50 25, tretji red, Gomilica, 50, tretjerednice, Trnje, 27, tretji red, Črensovci, 91, tretji red, Hotiza, 19-50, tretjerednice Lendava, 30, s k ü p n o 694-02. - Izdali smo v din: Knige drüibe sv. Mohora, 20, pozdravna brzojavka na tretjeredniški tabor pri sv. Trojici, 42-75, 2 Bogoljuba, 88-50, 3 .Glasniki' za 1937-38. i. 100, pred-


LETO 35.	8. MARCA 1939. _ŠTEV. 3
ZDRAVA MILOSTI PUNA, GOSPOD JE S TEBOV, BLAGOSLOVLENA SI TI MED ŽENAMI. (Luk. I. 28.)
Marijo je pozdravilo s tem krasnim pozdravom po angeli Gabrieli Presveto Trojstvo. Marijo! Marijo naj pozdravijo tiidi moje slabe reči.
Marija 1 Bog ti je zvolo to ime, pomeni kralico. Kralica si vsega, o kak sladko mi je pri srci, tüdi moja kralica si.
Marija! Bridkost pomeni to ime. Mati sedmere žalosti si. Za mene, za moje grehe te je prebodno sedmeri meč žalosti, o smlluj se me grešnika i reši me greha!
Marija! Zvezdo morsko pomeni to ime. Vodi me bródara na zburka-nom morji živlenja, da pridem v pristanišče večnoga živlenja!
Marija 1 Po maternoj reči so te zvali za M i riam. Naš „mir" je v tvojem imeni. Kralica mirtt si, o sprosi nam trojni mir; mir z Bogom, ka Ga ne žalimo, nego nad vse liibimo; mir z bližnjim, da ga liibimo kak same sebe; mir z samimi sebi, da premagamo svojo lastno volo i spunjayamo samo Božo volo!
Marija! Latinsko „mare", morje se skriva v tvojem imeni, morje dobrote, morje liibezni, morje smilenja, morje skuz nad našimi duševnimi i telovnimi nevolami, o potopi nas v to morje, da se rešimo morja večnoga ognja!
Marija! Iz prevelkoga poštiivanja do Tebe, neso si viipali milijoni nadejati tvojega imena. Samo spodobno k tvojemi so si zvoljavali. Tak se je porodilo tvoje slavno ime Marija v Slovenskoj Krajini v obliki : M a n k a. Manka I Odkod izvira to ime ? Naši, goreče te časteči predniki neso te vii-pali zvati za Marijo, nazvali so te za : M a m i k o. Od Mamike se je skrajšalo ime na Manko. Kak krasni pozdrav za tebe od tistoga, ka te za mater ma, ki se ti za dete da. To častno ime Manko, le drži v svetoj navadi, dober rod Slovenske Krajine, davaj je svojoj deci, širi je od poko-lenja do pokolenja, naj bo Marija zaistino naša M a m i k a vsem, ki živemo i ki ešče za nami prido.
Mamika, o bodi od vseh nas, svoje dece, z popolnim detinskim vü-panjom pozdravlena.	Srčen.
t PAPA PIJ XI.
Februara 10. zajtra ob pol 6. je liibleni Jezuš k sebi pozvao na plačilo svojega namestnika na zemli, Pija XI. Zgodovina katoličanske Cerkve ne pozna hiiših časov, kak so se vrstili v groznoj naglosti i v nepopisnoj grozovitosti, v šteri je živo f papa. Pokojni so sami
napisali, da od časa potopa svet ne bio tak pokvarjen, hüdoben, kak ravno v časi njihovoga papeštva. Odkritega boja proti osebnomi Bogi nikdar prie ne bilo, kak samo zdaj. Divjanje komunistov proti katoličanskoj Cerkvi i njenomi nastaviteli Jezuši Kristuši, prekaša vse napade vseh časov proti njej. I v teh vihernih časih vodijo ladjico Petrovo, Kristušovo Cerkev, Pij XI. Da je 17 letno vladanje Cerkve v teh divjih časih sv. Oči za-
rezalo globoke rane v srce, čUti vsaki pravi kristjan. Krvavelo je njihovo srce i s temi krvavečimi ranami so zvali k pokori grešni svet, so tolažili razžaljeno Bože Srce s svetim letom i delali z vsemi močmi za mir sveta. Vmirajoč so tüdi za mir prosili Jezuša, gda so šepetali ete reči:
Mir, mir, o Jezus!
Glavna skrb sv. Oče je bila, ki je tüdi vtisnola neizbrisliv pečat na njihovo delovanje: skrb za svetost duhovništva i vernikov. Samo s svetostjov napunjena diiša je v stanji, da stremi po svetosti i pri drugih. Kak paster agnjecov i ovčič so izdali za duhovnike okrožnico, v šteroj tak jasno kak zvezdnata neba v mrzloj noči, naložijo svojim duhovnikom — agnjecom, naj skrbijo s cele moči za svetost svoje dUše. Za ovce-vernike so nastavili Kat. Akcijo, da bi katoličani povsod, v javnom i privatnom življenji, si oblekli Kristuša, zvršavali Njegova djanja. Za drUžine so v okrožnici od zakona glasno povedali navuk Kristušov, da je namen zakona dati poleg Bože vole teliko duš, kak Bog žele od zakoncov i te kak i sebe napuniti s svetostjov. Da mladina sveta ostane, čista, zdrava na dUši i teli, so predpisali navodila za pravo vzgojo mladine. Da poganski narodi zaglednejo Kristušovo svetlost, so se poskrbeli, da tej dobijo domačo duhovščino i to ne samo nižjo, nego tüdi višjo. Da delavce delodajalci ne mantrajo i izkoriščajo, so izdali okrožnico, v šteroj branijo pravice delavstva i zahtevajo, da delavec ma ne samo primerno plačo, nego tüdi del iz tisti haskov, štere prinašajo žUlave roke delavcove delodajalci. Za nesrečno Rusijo so se potegüvali zevsem ognjom svojega srca i jo zročili pod obrambo sv. Male Trezike. Po širnom sveti den za dnevom se ponavla mili vzdihlaj: „Odrelenik sveta, reši Rusijošteri se je sklio v njihovom lUbečem srci. Od glada trpečim Rusom so poslali na pomoč posebno odposlanstvo, štero je neštete jezere rešilo z darovi pape smrti glada. V posebno čast si štemo, da je tUdI sin Slovenske Krajine, g. CigUth Peter, bio član toga odposlanstva. Ne bilo nesreče, da se njihovo srce ne bi genolo i ponesrečenim ne bi pomagalo. I pri tom ne so gledali na versko pripadnost, nego samo na človeče nevole. Zato so pa verniki i neverniki, prijatelje i neprijatelje Kristušovi, v sv. Oči gledali i namestnika Kristušovoga lUbečega Srca. Molimo za to veliko dUšo, da najde obilno plačilo na Božem Srci Jezušovom. — Svetoga Očo so pokapali dva dni i sprevoda se je vdeleležilo pol milijona lUdi.
Prosimo Jezuša, Dobroga Pastira, naj plača v obilnosti vso lübezen, štero nam je skazao njegov namestnik f Papa Pij XI. i prosimo ga, naj nam da na njegovo mesto vrednoga naslednika. Ne pozabimo, da so pokojni si>. Oča z najlepšimi rečmi blagoslovili naš Marijin list, urednika, širitele, naročnike i vse njihove driižine; iz globoke zahvalnosti molimo za njih.
ZBLOJENA OVCA SE VRAČA K JEZUSI
JOHANN DANIEL TOURN.
Bio je sin mestnoga načelnika v mesti Rora na Taljanskom. Po verskom osvedočenji je bio valdenc, pripadnik nekše verske ločine. Na njegovo spreobrnenje so najbole vplivali vzgledi vno-gih vučenih pa glasovitih konvertitov, (spreobrnjencov).
Po tom, gda je prestopo v katoličansko Cerkev, je pisao svojemi oči lepo pismo. V glavnom se etak glasi:
— Či sam jaz prispodablao ta vnoga, glasovita spreobr-nenja z odpadom nešternih katoličancov od prave Cerkve, so naraščala v meni dvojbe i se nabirale v velki vršaj. Ne sam mogeo pri teh spreobrnjencaj zasledili kakšo sebičnost, samo-liibje ali častihlepje, štere so vnogokrat glavne pogonske sile pri človečem deli. Spoznao sam, da jih je samo osvedočenje moglo napotili do toga stopaja, šteroga so napravili... Gdakoli sam vido velki razloček mišlenja teh, ki so se povrnoli v Cerkev, i teh, ki so stopili iz nje, v tak važnoj reči kak je ravno vera, me je vsikdar mantrala diišna vest že pred spreobrnenjom. Večkrat sam v svojoj kratkoj pameti šteo obdužiti Kristuša nekše neprevidnosti, kak denok je mogeo prepüstiti Cerkev, štero sam jaz meo za njegovo, vsakšemi vetri navukov. Ali kak je bila moja diiša olejšana, gda sam konči mogeo najti pri katoličancaj tisto edinost pa občestvenost vere, štera je ravno meni bila tak potrebna, da sam mogeo razgnati svoje dvojbe i potišiti svoj pekoči nemir ...
Odtistimao nosi moja vera na sebi znak trde gotovosti in ta vera je vtisnola mojoj duši tak trdo osvedočenje, da bi rad
z božov pomočjo* dao svojo krv, či bi trbelo posvedočiti njeno Istino. Či poleg toga mislim tiidi na to, da bi jaz najšeo vsikdi, v šterikoli kot zemle bi me zanesla pot, med katoličanci vero, štera je mojoj veri popunoma vednaka, brezi najmenše sence, ne da bi se v glavnih členih oddaljila od nje. Či mislim na vse to, resan nemrem najti niedne reči, s šterov bi mogeo zadosta povedati, kak velko veselje mi dà tà vera i kakše iskreno občiitje sreče dà kušati mojoj diiši. Istlna, zdaj, gda sam stopo pòli nazaj v meje pravoga reda, obiiitim vso sladkost prave, istlnske slobode i nikdar sam ne bio prepuščeni sam svojemi razumi, ki ml ne driigo kazao kak krnico pa zmešnjave v miilenji.
Prijateo moj!
Si se že gda zgledno kaj bole po sveti, celo zdaj, gdä čteš, den za dnevom same nevole po sveti. Se ti ne znabili porodila te miseo, da je prava sreča i prava sloboda samo tista, štera se gible v mejaj naravnoga pa božega zakona. Mislim, da ti ne trbe posebi dopovedavati, da je vsa človekova sreča vezana na te zakone, šteri so nespremenlivi i trdni kak fundament. Boži zakoni so večni zakoni — zapisani v človeče srce. Što se ne ravna po njih, ga dosegne kaštiga že na tom sveti. Fundament tem zakonom je pravičnost za vse, da pripoznaš, da majo vsi liidje pravico do sadov zemle, poštiivanje človeka kak osebe, ne samo kak živine, štero lehko zavržeš, gda ti ne več za nfic, da se pravično zravna delo pa plačilo. Či se tej zakoni ne po-šttijejo — pride kaštiga na svet, pride zmešnjava. Odprejo se dveri nezadovolnosti, pa sovraštvi. V velkih potokaj se razlev-lejo skrbi, sirmaštvo, trplenje na zemli. Miljonom liidi postane živlenje neznosno, brezi pravoga smisla pa cila, brezi viipanja, samo v nevolo. Zdigne se krik po zboušanji sveta, krik po no-voj družbi, gde bo mela človeča oseba pali svoje pravo mesto. I tak konči spoznajo liidje sami, tiidi najbole zagriženi brezverci, da vsikdi tam, gde se zametavlejo boži zakoni, raste zmešnjava pa nevole, a gde vladajo boži zakoni, rosi blagoslov boži i sreča kraliije med njimi. Či pa pogledneš dale, vidiš, da ves te nered, ta zmešnjava na sveti nikaj ne driigoga, kak krik pd Bogi, krik po pravičnosti i liibezni, štero je Bog postavo liidem za fundament . . .
Liidje iščejo Boga. Kak je človek na sveti, išče njegovo srce Boga. Sam si je delao bogove, če ne najšeo pravoga Boga. Tiidi te, gda človek riiši cerkve, razdira oltare, je zapelani i za-slepleni, kak nam svedoči Rusija pa Španija, itak vse njegovo živlenje kriči po Bogi, po sreči, po svetlosti pa boušem sveti, gde naj vladajo pravični boži zakoni. Svoj pravi mir najde človek komaj te, gda najde Boga. V Bogi najde svoj pravi dom, svojo pravo istinsko srečo.
Viipam, prijateo, da si že to sam občiito v strahotaj svetovne bojne ali pä v ne varno-vabi ivo j tüjini. «
EVANGELIUMI MESECA MARCA.
NEDELA V POSTI DRÜGA-
Jezuš je vzeo s sebov Petra, Jakoba i njegovoga brata Ja-noša, je pelao zosed na visoko goro i se je pred njimi preob-razo: njegov obraz se je zasveto liki sunce i njegova oblačila so postala bela liki sneg. I glej, prikazala sta se njim Mozeš ino Elija ž njim gučeča, Oglaso pa se je Peter i pravo Jezuši: „Gospod, dobro je, da smo tU; či ščeš, naredimo tU tri šatore: tebi ednoga, Mojzesi ednoga pa Eliji ednoga". Da je pa on ešče gučao, glej, svetli oblak je nje obsenčo i glej, glas z oblaka je gučao: „Te je moj lUbleni sin, nad šterim mam veselje, njega poslušajte". Kda so vučeniki to čUli, so spadnoli na svoj obraz i zbojali so se jako. Jezuš pa je pristopo, se ji dotekno i pravo: „Stanite i ne bojte se!" Pozdignovši pa oči svoje, ne so fidili nikoga, nego samoga Jezuša. I doli idoč z gore njim je Jezuš zapovedao: „Nikomi ne pravite to ka ste vidili, dokeč Sin človeči od mrtvih ne stane". (Mat. 17—1—9).
NEDELA V POSTI TRETJA.
Jezuš je zganjao hUdoga dUha i te je bio nemi. Kda je pa hUdoga dUha zegnao, je nemi spregovoro i vnožine so se začfl-dile. Nešteri zmed njih so pa pravili: „Z Balzebubom, poglav-nikom hüdih dühov vrage zganja". I drügi, skušavajoči ga, znamenja z nebes so zahtevali od njega. Toda on je poznao njihove misli i njim je pravo: „Vsakše kralestvo v sebi razdeljeno, se opUsti i hiža se na hižo zrUši. Či je zato tüdi šatan proti sebi razdeljen, kak bo ostalo njegovo kralestvo? — Zato ka pravite, da z Beelzebubom zganjam hUde dühe. Či pa jaz z Beelzebu-bom zganjam hüde dühe, s kem je zganjajo vaši sinovje? Zato bodo oni vaši sodci. Či pa s prstom božim zganjam hüde dühe, je zaistino prišlo k vam bože kralestvo. Kda močen, oborožen varje svoj dom, je na varnom njegovo imanje; či pa pride močnejši od njega i ga premaga, njemi vzeme vse orožje, na štero se je zanašao i razdrli njegov plen. Ki je ne z menov, je proti meni, i ki ne spravla z menov, razsipava. Kda nečisti duh odide iz človeka, hodi po sühih krajaj iskajoči počinka i ne naj-dejoči ga pravi: „Povrnem se v svojo hižo, odked sam prišeo". I kda pride, jo najde pometeno i osnaženo. Teda ide i si pri-vzeme sedem drügih dühov, hUših od sebe, i ido v njo i tam prebivajo; i končno stanje toga človeka je hUše od prvejšega".
Kda bi pa eta pravo, je neka žena iz vnožine povzdignola glas i njemi pravila: „Blaženo telo, ki te je nosilo, i prsi, ki so te dojile". On je pa pravo: „Od koga bole so blaženi tisti, ki božo reč positiiajo i jo obdržijo". (Luk. 11-14—28).
NEDELA V POSTI ŠTRfA.
Odišeo je Jezuš na ono stran Galilejskoga, to je Tiberij-skoga morja. Šla je pa za njim velika vnožina, ar so vidili znamenja, štera je delao nad betežnikl. Jezuš je šo na goro i tam sedo s svojimi vučeniki. Bila je pa blizi pasha, to je vtìzem, svetešnji den židovski. Kda teda Jezuš povzdigne oči i vidi, da prihaja k njemi kroto velika vnožina, veli Filipi: „Kde naj kü-pimo krüha, da bi eti jeli?" To je pa pravo, skiišavajoči ga, ar ja sam znao, ka ma za činiti. Filip njemi odgovori: .Za dvesto denarov krüha njim ne dojde, či gli ga vsaki kaj malo dobi". Eden zmed njegovih vučenikov, Andrej, brat Šimona Petra, njemi veli: „Tü je dečkec, ki ma pet ječmeni krühov i dve ribi, ali ka je to za teliko lüdi". Jezuš pravi: .Velite lüdem sesti". Bilo je pa vnogo trave na tistom kraji. Vselo je možkih glav okoli pet jezer po števili. Na to je vzeo Jezuš krühe, se Oči zahvalo i je razdelo med sedeče; prav tak tUdi ribe, koliko so šteli. Kda so se pa nasitili, je pravo svojim vučenikom: .Poberite drobtinje, štero je ostalo, da ne prej de." Pobrali so tak i napunili 12 ko-šarov z drobtinjom od petih ječmenih krühov, štero je ostalo od onih, ki so jeli. Kda so zato lüdje vidili čfido, štero je včino, so govorili: „Te je zaistino prorok, ki more na svet priti". Ar je Jezuš teda spoznao, da ščejo priti i ga zgrabiti, da bi ga postavili za krala, je pali sam pobegno na goro. (Jan. 6—1—15).
NEDELA V POSTI PETA ALI ČARNA.
.Što z med vas mi more dokazati greh? Či istino gučim, zakaj mi vi ne verjete? Ki je z Boga, bože reči posluša, zato je vi ne poslušate, ar neste z Boga". Židovje so njemi odgovorili: .Ali ne velimo prav, da si Samarijan i da maš hüdoga düha?" Jezuš je odgovorio: .Jaz nemam hüdoga düha, nego častim svojega očo i vi mi čast jemlete. Jaz ne iščem svoje časti; jeste, ki jo išče i sodi. Zaistino zaistino velim vam: .Či što moje reči zdrži, ne bo vido smrti na veke". Židovje so njemi pravili: .Zdaj smo spoznali, da maš hüdoga düha. Abraham je mro i proroki i ti praviš: .Či što reč mojo obdrži, ne okusi smrti na veke". Si lehko ti vekši od našega oče Abrahama, ki je mro? Tüdi prorocje so spomrli; koga samoga sebe delaš?" Jezuš je odgovorio: .Či bi jaz dičo samoga sebe, bi bila moja dika nikaj. Moj oča je, ki me diči, od šteroga vi pravite: naš Bog je; — pa ga ne poznate, a jaz ga poznam. I či bi pravo, da ga ne poznam, bi bio spodoben vam, bio bi lažiivec. Ali poznam ga i njegovo reč zdržavam. Vaš oča Abraham se je jako veselio, da bo vido moj den; vido ga je i radüvao se je." Pravili so njemi židovje: „Petdeset let ešče nemaš i si Abrahama vido?" Velo njim je Jezuš: .Zaistino zaistino povem vam, prvle liki je Abraham bio, jaz sam". Nato so popadnoli kamenje, da bi je v njega ltičali, Jezuš pa se skrio i odišeo s cerkvi. (Jan. 8-46-59).
NIA GOD SV. JOŽEFA.
Kda je bila Mati Jezušova Marija zaročena z Jožefom, je bila, prie kak sta prišla vkiip, noseča od sv. Düha. Ar je bio Jožef, njeni mož, pravičen i je ne šteo osramotiti, jo je šteo skrivoma odpiistiti. Kda bi to premišlavao, glej, se njemi prikaže v sneh angeo Gospodov i pravi: „Jožef, sin Davidov, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene, ka je najmre poprijela, je od sv. Düha. Rodila bo sina, šteromi daj ime Jezuš, ar on bo odrešo svoje lüstvo njegovih grehov." (Mat. 1-18-22.)
NA GOD MARIJINOGA OZNANENJA ALI PO DOMAČE CEPLENE MARIJE.
Poslan je angeo Gabriel od Boga v galilejsko mesto, štero se imenüje Nazaret, k devici, zaročenoj moži, šteromi je bilo ime Jožef, s hiže Davidove, i devici je bilo ime Marija. I notri idoči k njej angeo pravo je: „Zdrava, milošče puna, Gospod je s tebov, blagoslovlena si ti med ženami." Pri tej rečaj se je prestrašila i je razmišlala, ka naj pomeni te pozdrav. I angeo njoj veli: „Ne boj se Marija, ar si miloščo najšla pri Bogi. Glej, poprijela boš i rodila sina, šteromi daj ime Jezuš. Te bo veliki i sin Višešnjega; Gospod Bog njemi bo dao stolec njegovoga oče Davida i bo kra-lüvao v hiži Jakobovoj na veke i njegovomi kralestvi ne bo konca". Marija pa je pravila angeli: „Kak se bo to zgodilo, kda moža ne spoznam?" I odgovoreči angeo pravo je njej: „Sveti Düh bo prišeo nad tebe i jakost Višešnjega te bo obsenčila; i zato bo tüdi Sveto, ka se od tebe porodi, Sin Boži. I glej, tvoja rodbina Elizabeta je tüdi poprijela sina, v svojoj starosti, i to je šesti mesec njej, ki se imenüje nerodovitna; ar pri Bogi ne nikaj: nemogoče". Marija je pravila: „Ovo sltižbenica Gospodova, zgodi se mi po tvojoj reči." (Luk. 1—26—38).
Pri sv. meši ob veličastnoj proslavi v Črensovcih 1.1938. sept. II.	'
f Dr. GNIDOVEC IVAN
SKOPLANSKI ŠKOF.
3. februara v jiitrašnjih vöraj je zapüsto to skuzno dolino skoplanski škof, dr. Gnidovec Ivan. Svojo dušo je izdehno v Ljubljani v sanatoriji Leonišče, šteroga vodijo usmilenke. Svet-niškoga škofa je zgiibila skoplanska škofija, štero je vodo 14 let. Bio je svetni diihovnik i kak takši vodo od + knezoškofa dr. Jegličd ustanovleni dijaški zavod v Št. Vidi nad Ljubljanov. Od tee je 1919. 1. prestopo k lazaristom i je v tom redi živo v naj-vekšoj svetosti 20 let do svoje smrti. V globokoj ponižnosti je naslediivao svojega Jezuša, ki ga je vsigdar noso na viistaj i v srci. Strogi do sebe, smileni do driigih. Peški je prehodo težavne poti Jiižne Srbije. Zimskoga kaputa i rokajic ne poznao. Med siromake je razdelo svojo obleko, za sebe je obdržao samo te-liko, da si je telo pokrivao. Vsem je postao vse, naj vse za Kristuša pridobi. Zidao je cerkve, skrbo za dijaštvo, za vzgojo mladine, pred vsem pa, da so sveti njegovi diihovniki. Misijonar je bio v Jiižnoj Srbiji, zadnji kaplan pri nas vživa več udobnosti, kak je vživao škof Gnidovec v svojoj skoplanskoj škofiji. Vršo je kak škof vse diišno pastirske sliižbe, predgao, spove-davao, prečiščavao, obiskavao betežnike den za dnevom nepretrgoma. Vsako nedelo je dve predgi meo v domačoj farnoj cerkvi. Skoz 2 leti je vsako nedelo peški šo 2 vöri daleč v Ve-les, da tam mešiije i predga, ar po smrti župnikovoj ne bilo mogoče dobiti diikovnika. Neštete triijave, zatajiivanja, posti, nepretrgano delo i kak visoka gomila zbrane skrbi, so njemi vničile živce i moči. Popunoma oslableni se je vrno meseca januara v Ljubljano na počitek, da si tü znova zbere moči za nadalno delo, a dober Jezuš ga je pozvao k sebi na večni počitek.
Izredno močna diiša je bio pokojni, ki bi raj stokrat smrt sprejeo, kak najmenši greh prostovolno včino. S tem dühom je napunjavao tiidi svoje diihovnike i vernike, v šterih srcaj naj bi živo Jezuš vsikdar, je bila njegova nevmorna skrb.
Pokojni vitežki krao Aleksander I. ga je visoko cenio i njemi obliibo veliko podporo iz lastnih dohodkov za nameravano katoličansko cerkev i je dao sledečo izjavo od njega : „Te človek je svetnik." V svojoj ponižnosti kak škof je obiskao tiidi Slovensko Krajino i v njej urednika Novin i Marijinoga lista, pa da ne prijavo svojega prihoda, je z doblenim prostim obedom bio z zahvalnim srcom zadovolen.
Pokojni dr. Gnidovec Ivan je drügi slovenski Baraga. Oba sta bila misijonara, apoštola, oba živela svetniško i spravila nešteto dUš v ovčarnico Dobroga Pastira.
Mrtvo telo poko]noga je ležalo do pondelka v škofovskom dvorci v Ljubljani, te den je spravleno v cerkev Srca jezušovo-ga k lazaristom.
V cerkvi Srca Jezušovoga so za pokojnoga svetniškoga škofa sveto mešo z dvorbov opravili sarajevski nadškof, dr. Šarič, predgali so pa ljubljanski škof dr. Rožman. Predga se je glasila etak:
Poslavljamo se Od zemeljskih ostankov škofa dr. Janeza Frančiška Gnidovca tukaj v cerkvi Srca Jezusovega, kjer je bil 30. nov. 1924 posvečen za škofa. Svojemu konsekratorju tedanjemu apostolskemu nunciju se je zahvalil z besedo iz evangelija:
„In prisilili so nekega mimogredočega moža, Simona iz Cirene, da je nesel njegov križ". (Mr. 15, 21).
+ škof dr. Gnidovec Ivan na mrtvečem odri.
Res, ni iskal škofovskega križa, ko pa mu je bil vsiljen, ga je kakor Simon iz Cirene tesno pritisnil nase in gà krepko nosil. —
Nikdar ni delal načrtov, kako bi dosegel mitro. Ubiral je pota, ki po človeško vodijo daleč proč od škofovskega prestola.
Mlad kaplan, nadarjen, goreč in pobožen, se je takoj po-hudil svojemu nadpastirju, ki je iskal primernih kandidatov za profesorje na gimnaziji, katero je nameraval osnovati.
Ko so se odprla 1. 1905. vrata prvega razreda škofijske gimnazije v Zavodu sv. Stanislava, je bistro oko škofa Jegliča postavilo mladega, agilnega, za vse dobro vnetega dr. Janeza Gnidovca za ravnatelja. Tako je gimnazija v Št. Vidu rastla od razreda do razreda pod veščo in vestno roko dr. Gnidovca in se razvila — ne brez težav in ovir — v prvo popolnoma slovensko gimnazijo.
Ravnateljski posli — težki zaradi začetnih težkoč, in pou-čavanje latinščine, grščine in slovenščine, njegovega ognja niso izčrpali; — leta 1909. je prevzel še vodstvo Zavoda, da so bile niti vse vzgoje v njegovih rokah.
In kako je vzgajal! Latinščina in grščina sicer nikdar nista bili dve postranski reči — življenska dolžnost sta mu bili — a nad vsem v prvi vrsti so bile duše in njihova zveza z živim Bogom. Sam je ves v Bogu živel, zato so nagibi za vse njegovo naučno, vzgojno in vodstveno delo izhajali iz te najgloblje zakoreninjenosti njegove lastne duše v Bogu. V presv. Evharistiji imamo živega Boga — po presv. Evharistiji duša najlažje pride v življensko zvezo z Bogom in se ohrani v njej. Kakor naročeni so prišli rektorju Gnidovcu obhajilni dekreti Pija X.; s svetniško vnemo se je trudil, da provede mrtvo črko dekretov v življenje — v mlado življenje dijakov, žejnih lepote in sreče. Ono notranjo spokojnost, katero je sam čutil pred tabernakljem, je hotel vliti v viharna srca svojih gojencev. In če se je kdaj kateremu rektorjeva beseda zdela za mladostnika pretirana, ga je zgled rektorjev poučil — kako mora besedo razumeti in izvesti v dejanju.
Po 14 letni naporni službi se je — kakor v strahu pred veliko odgovornostjo — odpovedal ter vstopil v misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega. 14 let je nosil odgovornost vodstva in ukazovanja — duša njegova, vedno zelo tankovestna, si je želela še popolnejše samoposvetitve v pokorščini redovniš-kega stanu.
Utrujen je hotel odložiti križ predstojnika in je vzel ves srečen nase sladki jarem pokorščine — misli, da bo pod zavetjem sv. Vincencija varen pred novimi odgovornostmi — pa vprav ta ta korak ga je postavil na pot, ki jo je Bog hotel — in ki ga je peljala še v večjo odgovornost.
Po dveh letih življenja v redovnih obljubah je bil imenovan za škofa širne in težke skopljanske škofije.
Ozemlje te škofije je bilo šele leta 1912 osvobojeno izpod turškega jarma — komaj so si kristjani nekoliko oddahnili, je po dveh letih zavihrala groza svetovne vojne do končne zmage, ki se je začela vprav na ozemlju skopljanskem. V materialnem in moralnem oziru je našel ruševine — trebalo je moža s svetniško samopozabo in vztrajnostjo, da se je začelo razcvitati novo versko življenje. In dr. Gnidovec je bil tak mož — redki so, ki bi bili zmogli, kar je napravil on. V duhu pokorščine, katero si je vzel za tovarišico v redovnem življenju, je sprejel križ in ga kot Simom iz Cirene nesel za svojim Gospodom — prav do konca.
Eno je gotovo — kot v bron vklesano — od sebe in svoje udobnosti ni iskal, da so mu bile — kot nekoč v Zavodu — duše vse. Zanje se izčrpava, zanje žrtvuje vse, da njemu ne ostane nič, dobesedno nič. Ne vem, če je mogoče, da kdo siro-mašnejši umrje kot on.
Cele dneve biti brez hrane, ure daleč hoditi peš s težkim kovčekom ? roki — bilo mu je vsakdanje na njegovih mnogih
apostolskih potih. Spati na golih ilovnatih tleh sredi med revnimi verniki zanj ni bila izjema. Zgodilo se je, da je na samotni pešhoji opešal, se vsedel na tla in naslonjen na svoj kovček ob robu pota zaspal. Žandar, ki ga je našel, ga je zbudil v strahu, da ga ne bi kak kačak oropal. A vedeli so vsi v skopljanski škofiji, tudi kačaki, da pri škofu ropar ne bo ničesar našel.
V skromnosti svoji pa je zgradil 11 cerkva v skrbi, da bi njegovi verniki povsod imeli skromen hram božji.
Zaradi njegove svetniške nesebičnosti so ga spoštovali vsi, katere koli vere so. Tudi oblasti so videle v njem ie človeka, ki za dobro svojih vernikov vse žrtvuje. S politično in vojaško oblastjo je imel živahne stike. Niso mu zamerili, če je kdaj prišel tudi z manj ljubim predlogom ali zahtevo — to spričevalo so mu dali vsi: zase ne zahteva nič; edino ljubezen do naroda mu narekuje zahteve in prošnje.
Samo Bog ve za njegove žrtve — nekaj jih poznajo njegovi sodelavci — vseh ne, zapisoval jih ni, zapisane so v knjigi življenja.
Ko je privlekel za Jezusom križ na Kalvarijo, se mu je Gospod na svoj način zahvalil: vzel ga je s seboj na križ, da je z njim izpil do dna najgrenkejši kelih notranje zapuščenosti in da je njegova duša s Križanim vpila: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil." Grozne so bile ure te zapuščenosti v temi in ognju — a mi verujemo, da so bile te ure zanj odlika, s katero se je Jezus zahvalil svojemu Simonu, ki mu je petnajst let nosil voljno in zvesto težki križ.
Prvi petek je dotrpel in odšel, da se odpočije na presv. Srcu, ki ga je v presv. Evharistiji tako zelo častil.
Naključje, ki ni naključje: 19 mesecev za nadškofom Jeg-ličem, čigar zvesti sodelavec je bil pri utemeljevanju in izgradnji Zavoda in njegove gimnazije, je bil odpoklican prav tako na na prvi petek ob isti zgodnji jutranji uri — v zvezi z Marijinim praznikom. In oba sta morala še to zadnjo žrtev prinesti, da nista mogla prejeti sv. popotnice, ampak samo sv. maziijenje. —
Mi pa ob svetlem liku svetniško apostolskega škofa dr. Janeza Frančiška Gnidovca molimo, da naj za vse žrtve svojega trdega življenja v prsv. Srcu božjem najde plačilo in neminljivo blaženost. Molimo za to — a tudi upamo, da je to že dosegel. Nam pa ljubi Jezus daj, da srečno za njim k Tebi pridemo. Amen.
Po predgi se je vršo sprevod, šteroga so se vdeležili škofje: hrvatski metropolit, nadškof dr. Stepinac iz Zagreba, nadškof dr. Šarič iz Sarajeva, nadškof dr. Ujčič iz Beograda, ljubljanski škof dr. R ižman, krški škof dr. Srebrenčič, mariborski škof dr. Tomažič. senjski škof dr. Burič i šibeniški škof dr. Mileta. Zastopnik Nj. Vel. krala je bio general Dodič, ban dr. Natlačen je zastopao predsednika vlade Cvetkoviča i vlado. Sodno oblast je zastopao dr. Vladimir Golia, predsednik višjega deželnoga
sodišča. Ljubljanski i mariborski kanoniki, nešteto svetne i redovne diihovščine, sestre raznih kongregacij, mladina, uradništvo i nepregledna vnožina naroda obojega spola je sprevodila telo svetniškoga škofa do groba, gde je od pokojnoga z genlivimi rečmi vzeo slovo kanonik g. Kordin iz Skoplja, z šterimi se je toplo zahvalo vsem za vse, ka dobroga so včinoli njegovomi škofi. Naj počiva svetniški škof v miri i moli za nas grešnike.
IZ ŽIVLENJA NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA.
(PO MESCHERI.)
KRISTUŠOVO VČLOVEČENJE. (25. mare)
Letni tedni Danielove napovedi so se približavali svoiemi konci, predpriprava je bila dokončana, zemelski dom večne Reči je čakao pripravleni i je s svojov lepotov i liibkostjov pozvao božega Sina k sebi. Končno je prišeo tisti trenutek, najvažnejši i najpomembnejši za čas i večnost, skrajni konec i začetno izhodišče zgodovine, punost časa, tisti trenutek, v šterom je večna Reč postanola človek. Ta skrivnost je tak velka, da si moremo izvoliti najpreprostejši način, da si njeno vsebino predočimo.
I. OZNANENJE.
Bog je pri toj velkoj skrivnosti ne šteo delati brez privolitve svojega stvorjenja. Zato se je ne posliižo svoje neomejene vsemogočnosti, nego svoje modrosti, dobrotlivosti i ponižne prijaznosti i je dao, da ie bila tüdi Marija deležna sodelovanja pri izvršitvi včlovečenja Sina božega. Pa zakaj je bilo tak? Bilo je primerno, da je Marija sprejela Odrešenika prie v svojem diihi i potom v svojem teli. Marija je tüdi ne bila samo orodje brez slobodne vole, nego z razumom obdarjeno bitje i je mela slo-bodno volo i kak takša je mogla sodelovati. Njena sloboda je bila odsev slobode i samoodločbe pri tom deli. Končno je bilo včlovečenje nekakša zakonska zveza Sina božega s človeštvom, s človečov naravov i Marija je v imeni človeštva dala privolittev.
Zato je poslao Bog angela Gabriela, da pridobi to privo-lenje od Marije.
Bog je poslao angela kak posredovalca, ar je bila to an-gelova služba, da kaj nadnaravnoga liidem oznanja i da je posredovalec med Bogom i njimi. Nadele je bio tüdi negda angel (zavrženi) vzrok, da je človeštvo spadnolo, zato je bilo potrebno, da angel posredüje tüdi pri našem vstajenji.
Kak se je Gabriel Mariji prikazao? Gotovo v vidnoj postavi. Podlaga toga vidnoga prikazanja leži ravno v tom, ar je angel oznano Kristuša, ki je meo priti v vidnoj postavi na svet, i ar je mela Marija človečo naravo i je s tem, da ja vidila angela pa č&la njegove reči, z dvojnov gotovostjov, v dfihl i z
telovnimi čffiti, spoznala i sprejela istino ožnanenja, kak to tfidi vidimo iz vsega, ka je popisano v svetom pismi od ožnanenja.
Kak je zvr&o angel svoje poslanstvo ožnanenja? Gotovo z velikim veseljom i to zavolo Kristuša, zavolo Marije i zavolo človeštva. Bila je to za njega velka čest, da je v takšoj priložnosti bio posredovalec med takšimi osebami.
Nadale je zvršo angel svojo nalogo z velkim poštiivanjom i poniznostjov do Matere bože, štero je sam Bog tak visoko počastio i štera je bila povzdignjena nad njega.
I končno s primernimi rečmi, kak znajo to napraviti poslanci i posredniki. Začetek vsebiije prelepi pozdrav, s šterim je zbudo angel Marijino pozornost i naklonjenost. V tom pozdravi, v „ave", njoj želi srečo, zdravje i veselje i v kratki skrivnostni rečaj razodene ves veličastni delež, šteroga ma ona v deli včlo-večenja, naimre njeno vredno pripravo na to : „milosti si puna."
Proslava v Črensovcih 1. 1938. septembra 11. Po sv. mesi ide notrašnji minister Jugoslavije, g dr. Anton Korošec, z banom dravske banovine g. dr. M. Natlačenom na uredništvo MarijinOga Lista.
Nato pa poveličiije njeno vdeležbo v včlovečenji samom po tes-noj združitvi z Kristušom, ki obstoji v razmerji matere do sina: .Gospod je s tebov". I nazadnje pove nasledke toga materinstva, da je blagoslovlena med ženami, da pred vsemi ženami celoga sveta, pa naj so bile šče tak slavne po svetosti i delavnosti, med njimi je samo Marija zadobila čast materinstva i de-vištva i zavolo toga jo častijo vsi rodovi : „Blagoslovlena si med ženami".
V driigom deli svojega nagovora razodene angel vsebino naznanila, naimre poprijetje i rojstvo sina, ki nede nišče driigi, kak sam Odrešenik, Marija pa more dati za materinstvo svojo privolitev.
V tretjem deli so nagibi, da Marija vzeme svojo od Boga določeno nalogo, bože materinstvo na sebe. Angel njoj razloži, da bo to bože delo i da svojega devištva ne zgiibi, da bo sveto njeno dete, Jezuš, Sin boži. Prvič čiijemo tu vkiiper izgovoriti imeni Jezuš i Marija.
II. PRIVOLITEV.
Te angelov pozdrav, to naročilo i sloboščina v to naročilo privoliti, je bila neizmerna čast za Marijo. Ona pa se pri toj velkoj časti skaže jakostna i posebno so tri jakosti, štere goji i s šterimi od svoje strani sodelüje pri včlovečenji.
Je to velka ponižnost pri toj izrednoj pohvali i gda se njoj skaže tak neimerna čast. Pomislimo samo. kak velka je bila pohvala, štero je Marija dobila. Vsakša reč je priznanje istinske najvišiše časti. Pa što izgovarja te reči pohvale? Pa v čidom imeni? Gda je bilo človeče dete deležno takše časti?
I ka napravi Marija ? Ne pravi nikaj, ne smeje se, ne zdig-ne se samolübno. Ostane tiho, premišlavle i se prestraši nad svojov lastnov veličinov i lepotov, štera se njoj zdaj prvič odkrije. Kak neizmerno velka modrost i ponižnost se tO pokaže 1 Tak sta ne napravila ne Eva i ne Lucifer. Teva sta se zvisila na svojoj veličini i svojih prednostih. Marija pa ne tak. Kem bole je pohvaljena, tem bole se skrije sama v sebe i v svojo ponižnost. Kak ponižno i skromno srce i resno mišlenje petnajstletne mladenke Marije.
Je v njoj iiidovita vera, razumnost i čistost. I vse to pove Marija z ednov samov rečjov. Gda njoj angel nazvesti, da bo postanola mati, ga pita: kak se to ma zgoditi. To pitanje njoj je ne prišlo iz toga, da ne bi vervala, ali da bi njoj težko bilo vervati. Ona je vervala i celo trdno vervala. A je mela, čeravno je bila zaročena, javno zaobliibo devištva i zato je pitala, ali bo to šče ostalo ali ne. I v tom pitanji se je ravno pokazala Marijina vera, razumnost i pametnost i deviška čistost, na kratko: slobodnost i veličina düha, ki sta pripadali samo njoj, ki jo je Bog tak visiko povzdigno.
Venča pa Marija vse to šče s tem, da se popunoma zroči Bogi. Gda njoj angel pojasni, da njena zaoblüba devištva ne samo, da ostane nedoteknjena, nego bo šče potrjena i ožarjena po deviškom materinstvi, ne odlaša več niti za hip. Zroči se popunoma otroško vdano zaviipajoč v volo božo, posebno v toj važnoj nalogi, štera nastopi za njo z njenim privolenjom.
S tov privolitvijov: „Glej, sliižbenica sem Gospodova, zgodi se mi poleg reči tvoje", je nastopila Marija težko i trplenja pu-no pot. Odrešenikovo, štero je v glavnom že poznala iz prorokiivanja.
*
KAPELA MARIJE POMOČNICE V FILOVCIH.
Že duga leta smo se pripravlali, da postavimo Mariji na čast kapelico. Zdaj smo jo zozidali i to z velkov Marijinov po-močjov. Ešče letos bo posvečena. Pred začetkom našega dela smo se posebno k Mariji obrnoli, jo prosili za pomoč i ona nam je zaistino pomagala.
Za patrono naše kapelice smo si zvolili MarijojPomočnico krščenikov. Ona bo na našem oltari i jo bomo častili^vsako leto v maji meseci. Na oltari bomo meli šče dva svetni ka,£[svetoga Alojzija za našo mladino, šteroj je v tej viherni časaj preveč potrebno, da se k njemi zateka, on je zgled junaštva v borbi za sveto čistost; zatem paffešče svetoga Frančiška Asi-škoga, Njega pa za od-raščene, naj se njemi priporačajo za pomoč, da se ne dajo zapelavati od slabi ludi.
Mi Filovčarje se iz srca zahvaliijemo v prvoj vrsti Mariji Pomočnici krščenikov za njeno veliko pomoč. Njena čast naj se širi po čelom sveti. Mi jo pozdravlajmo za vsigdar: Zdrava Marija l
Za tem se zahvalimo našemi g. plebano-ši, predsedniki občine i vsem smilenim darov-nikom, šteri so sledeči: Bojnec Terezija, Haris-burg, USA 2600 D., Bojnec Marija, Harisburg, USA 150 Din. — Iz Francije v frankaj: Gujtman Jožef, 20, Sobočan Marija, 20, Serec Treza, 15, Nemec Treza, 6, Camplin Marija, 6, Ropoša Marija, 5, Gerenčer Marija, 5, Gerenčer Ana, 5, Štefko i Berden 132 Din. — lz tii-zemstva v dinaraj: Klar Vinko, trgovec, Filovci, 206, Lovrenčič Martin, Filovci, 300, Ošlaj Ludvik i žena, Filovci, 100, Vašš Hinko, Filovci, 100, Varga Martin, Čakovec, 100, Erniša Vinko, Tešanovci, 100, Horvath Aleks, Dobrovnik, 100, Darvaš Peter, Dobrovnik, 10, gospa Osterc, Beltinci, 30. — Marija povrni vam vsem obilno.
Kapela Marije Pomočnice v Filovcih.