2$ 6                                                                  Listek.
držka tudi resnične zasluge tega v Slovencih toli grajanega moža! Politika je bila nesreča naša in — njegova! Ko so dne" 2. decembra 1888. otvarjali deželni muzej ,,Ru-dolfinum" — bil je to gotovo najlepši dan Dežmanov — in je le-ta z lepodonečo slovensko besedo.kakoršno je slišati malo kedaj,in globoko ganen navdušeno slavil znamenitosti in krasote dežele Kranjske, da so starim možem solze igrale v očeh, ter navajaje Vodnikove verze pozival mladino našo, kako naj ljubi prelepo to zemljo, takrat smo še jeden pot živo čutili, kaj je izgubil narod slovenski s tem izrednim možem. Živo smo bili pa tudi preverjeni, koliko bridkih ur bi bil prihranil sebi in drugim in kako drugače bi dandanes slavili njegovo ime, da je, pustivsi politično delovanje na strani, prijel rajši za pero ter je zastavil tam, kjer je je odložil Valvasor, in nadaljuje" njegovo delo, spisal nam knjigo, katero spisati je bil zmožen jedino on:  ,,Slava Vojvodine Kranjske!"
Jožef in Frančišek. G. p. Stanislav Skrabec, ocenjuje" I. zvezek knjižice družbe* sv. Cirila in Metoda, piše v 5 zvezku letošnjega »Cvetja z vrtov sv. Frančiška« tako: »Kjer pravijo in pišejo pa novogerški izreki Iirjaou;: Isus' (po naše bi se naglašalo Isu's, Isit'sa), tam pravijo po ravno tisti izreki za Iworj<p prav Iosip ali O sip (po naše bi se izrekovalo O'sip, Osipa, Io'sip, losfpaj; kjer pa velja po latinski izreki Jezus, tam velja po pravici tudi le Jožef, (ali Jožef). Za latinsko Franciscus pa je v naši slovenščini najdostojniša oblika »Frančišek*., prim. češko František, poljsko Franciszek; vender je v imenu Njih Veličastva skrajšana oblika Franc karakteristična in popol noma opravičena. Naša domača familijarna oblika -»France«, dasi lepoglasna, /ender ne bi bila primerna Nič primerniše se meni ne zde razne familijarne oblike her-vaške, kakor so Franjo, Frano, Frane, Fran, in to tem menj, ker nosijo v naši slovenščini tudi pečat nekake nečimernosti. Hervatje rabijo sicer tudi o svetnikih te oblike, kaker pišejo n. pr. tudi: sv. Ante za sv. Anton, sv. Bona za sv. Bonaventura, Ivka d'Arko za Jovana d'Ark; ali meni vsaj se zdi to tako nedostojno, smešno in zo-perno, kakor bi bilo pri nas za mater božjo Mica ali za Marijo Terezijo Mina Reza V tej reči naj bi potemtakem raji Hervatje se kaj od nas učili, kakor da bi mi nje posnemali, Hvalimo torej g. pisatelja, ker se je deržal v svoji knjižici starega častitljivega domačega imena Franc Jožef H G. p. Stanislav je prav z jezika vzel te besede vsem, ki čutijo, kakšna zmešnjava je nastala pri nas v pisanji krstnih imen, odkar smo namesto domačih začeli pisati in rabiti hrvaška, časih tudi umetno zverižena krstna imena, tako da človek, ki je krščen za Frančiška ali Jožefa res ne ve", kako bi se dandanes pisal in imenoval. Za Stanislavov nasvet, da bi nemškega Franza imenovali odslej Frančiška, govori tudi ta razlog, da narod, kadar ima v mislih svetnika sploh, ne pozna nI Franja ni Franca, ampak samo Frančiška, ter govori v obče: Sv. Frančišek (nikdar sv. Franc), cerkev sv. Frančiška, pri sv. Frančišku itd. Samo tega ne moremo verjeti, da bi bila skrajšana oblika Franc »karakteristična in popolnoma opravičena", temveč zdi se nam, da je, kakor famililijarna Francelj, vzeta naravnost iz nemščine.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja   po  4 pole   obsežen v veliki osmerki  po jeden pot   na mesec v zvezkih   ter stoji
vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld.   15 kr.
Za vse neavstrijske dežele  po  5  gld.  60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki:  Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj  in odgovorni urednik:   Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti,  15.
Tiska  »Narodna Tiskarna«  v Ljubljani.