Jaka Kralj 664 Jaka Kralj OBROČ VSAKDANJOSTI OBROČ VSAKDANJOSTI V spokojnost predjeseni leto se preveša in sončni žar vse bolj je že droban; nebesni svod z meglico je pretkan in živa rast v zagonu naglo peša. Kot na stoječi vodi motna kresa tako je zdaj naš duh mehak; voljan kloniti pred nočjo v usodo vdan, ko stiska stiske ga nevidna preša. Ko dan ugasne, ni nam do pokoja, ki ga prinaša dokaj topla noč. (Skesana duša, ki se vda brez boja, nad breznom niha malodušno zroč.) Utrudila nas ni navkreber hoja, tesni nas le vsakdanjosti obroč. SVETLOBA ZARJE Svetloba zarje in z njo blag pokoj zdaj všeč mi je. Srce mi ne trepeče. Brez upa sem živel in tudi sreče, zato ne plaši me ugasli soj. Če mračnih misli me obseda roj, potrebno vendar ni, da vest me peče. Občutil mnoge rane sem skeleče, čas predme trnja je nasul cel sloj. 665 OBROČ VSAKDANJOSTI Za nami končno kaj ostane - nič! Smrt mrtvemu izniči še tegobe, saj v krsti si le bled in tih mrlič. A to početje sad ni njene zlobe. Da to dokaže, ni ji treba prič, in zanjo, žal, ni prave prispodobe ZIMSKA BASEN Samo mežikalo je ves ta dan premrlo sonce, preden potonilo je v siv večer, za sabo pa pustilo stkan iz meglic je zimski pajčolan. Zato me na obhodu je mrazilo, ko kdove kaj iskal sem tod zaman; le tu in tam na veji kakšen vran mi bil je spotoma za razvedrilo. - Ob peči raje bi ostal doma, se mi je zdelo, da mi pojasnjuje, tu ni ničesar, le ta sloj snega. Če v tebi več veselje ne domuje, ne išči ga pozimi sred polja, ker ti na samem bo še stokrat huje! - KAJ BI UTVARJAL SI Predolgo že drži ta zimski mraz: v ledene sveče spremenjene sanje. In zdaj zaman vse naše je iskanje ven iz ledu, saj ni še pravi čas. Od tu ne pelje niti drobna gaz nas kam drugam - v toplejše južne kraje, čeprav odšel bi vsakdo tja najraje, odkoder vabi ga skrivnostni glas. A ker ni moč spreminjati sveta in zimo prenarejati v pomlad, se pametni temu, kar je, prida. Jaka Kralj________________________________________________________________666 Kaj bi utvarjal si cvetoč nasad narcis in tulipanov sred snega, ko od povsod pritiska še sam hlad! NA PRAGU POMLADI Na pragu smo pomladi, njenih sil, ki nam obetajo pregnati zimo; od nje se zdaj prav radi poslovimo in si izberemo kak lepši cilj. Z veseljem lotimo se opravil in s tem od žalosti se oddaljimo. Lej, tudi jaz zdaj iščem pravo rimo, da z njo pozdravil bi svetal april. Že boža na sprehodu me mil zrak in sonce mi spet greje sivo glavo, a kaj, ko v meni je še vedno mrak. Kdor vidi mojo sključeno postavo, moj drsajoči starčevski korak, mu zdi se, da ni to več tisto pravo. ODUUDNOST V usodo vdan sprejemam nase križ; odijudnost se me zdaj vse bolj loteva, da kar domala z vsemi sem navzkriž, ker na njih stiske v meni ni odmeva. Tako sem zmražen, da mi ta drobiž vseh njih nadlog prav puhla je zadeva, sočutje z njimi pa zlagan obliž, ki bolj kot celi, rane zaodeva. Le kaj naj rečem sebi še v korist? Mar da sem pesnik od boga izbran, kar le pri redkih še zbudi zavist. A za večino sem zgolj tatrman. Da sem še mlad in vsaj ekonomist, od vseh bi bil čez mero spoštovan. 667 OBROČ VSAKDANJOSTI RES BOLJE JE Ko starost prav počasi gre v kosti in siva trudnost se ne rame vseda, ti malo mar je, kaj teži ljudi in kakšna je zares njih prava beda. Dovolj imaš sam s sabo že skrbi in tvoja lastna ti nemoč preseda. Da si že star, zamalo se ti zdi, odveč ti je že sama ta beseda. Res bolje je oditi v gozd sedet na kak parobek, kjer poslušaš zbrano cvrčanje ptičev, a ob tem zavzet opaziš mravlje, ki v skrbeh za hrano hite med bilkami, saj tak je svet, sem rad zatekaš se kar boguvdano. PO BOLEZNI Bolj mrzel je april, kot bil je marec -tako se up v brez up mi spremeni. Če vrvežal sem prej bil, poln moči, zadel me je tegob zdaj trd udarec. In vse, kar kdaj sem v sebi zasnoval, se je zrušilo kakor prazne sanje. In tudi pesmi, ki verjel sem vanje, zli duh je v spone molka zakoval. Bolj mrzel ta april. Piš skozme sika kot zunaj mrzla burja prek polja, da mrazi me in prav do sklepov pika. Zdaj komaj še pohajam sem in tja. In v nedogled se bližnji hrib odmika in znana pot nikamor ne pelja. Pred mano je težak poletni dan, z nevihtami in plohami obremenjen. Jaka Kralj 668 Prav takšen, zdi se mi, je moj elan, tegobam starosti sem podrejen. Ne zmorem več, da bil bi še zagnan, v soparnost dni sem, skratka, zagozden. Zdaj brez moči se trudim ves zaspan, da ne bi zdrknil v nič, v otrpli sen. Ob tem o vsem, kar sem do zdaj prešel, premišljam s trudom in nič kaj lepo. Nekakšen kes me je pri tem obšel, čas skrajšal bi življenje si lahko: vsem mukam starosti bi s tem ušel. Vendar prepozno je, žal, zdaj za to.