7
2010
7
/2
01
0
Ovitek_Zelezne niti_7.indd   1 16.11.2010   7:36:38
Zbornik Selške doline

Zbornik Selške doline
2010
Muzejsko društvo Železniki
7
Zbornik Selške doline
Železne niti 7
7-2010
Izdalo in založilo:
Muzejsko društvo Železniki
Na plavžu 58, 4228 Železniki
E-mail: muzej.zelezniki@siol.net
Glavni in odgovorni urednik:
Primož Pegam
Uredniški odbor:
Aleš Primožič, Tadeja Šuštar, Bojan Rihtaršič,
Jože Bogataj, Jernej Hudolin, Rudi Rejc,
Joža Dolenc, Anton Sedej
Lektoriranje:
Valerija Trojar
Fotografija na naslovnici:
Racovnik. Foto: Aleksander Čufar
Oblikovanje in priprava za tisk:
DECOP, d. o. o., Železniki
Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji.
Zbornik sofinancira Občina Železniki.
Tisk:
SCHWARZ, d. o. o., Ljubljana
Naklada:
600 izvodov
ISSN 1581-9329
Beseda urednika
Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
Matevž Šmid
Ob 70-letnici rojstva Jožeta Šifrarja
Dr. France Rešek
Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
Franc Potočnik, Šinkarjev ata
Josip Peternelj
Prenova Plavčeve hiše v Železnikih v letih 1994–2009
Odprtje prenovljene Plavčeve hiše
Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
Rojevale so se nove Dražgoše
Dražgoški kruhki
Nekdanja Mlinarjeva, sedaj Tabernikova hiša na Zalem Logu
Ilčevi iz Selc
Nestrokovni pogled na protipoplavno varnost v Železnikih
Kazalo
7
9
61
85
103
113
147
173
249
259
263
295
305
315
325
 
329
Uvod
Primož Pegam
Železne niti
Tadeja Šuštar
Aleš Primožič
Gregor Šifrar
Tone Košir
Gregor Boncelj
Irena Megušar
Marjeta Šketa
Zgodovina
Jure Rejec
Katja Mohorič Bonča
Anton Sedej
Janko Pintar
Andreja Bogataj Rant
Vincencij Demšar
Cirila Demšar
Naravoslovje
Joža Šmid
Pesmi
Angelček
Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
Vhodna vrata, 1. del
Železniki
Mavrica neba 2010, večjezični literarni maraton
Uspeh učenk in učencev Osnovne šole Železniki
v šolskem letu 2009/2010
Dom tvoje, moje pesmi
Pedagoški programi v Muzeju Železniki
Kronika Muzejskega društva Železniki
Kazalo
331
332
335
361
371
381
391
397
405
409
Kultura
Franc Tušek
Franc Tušek
Jože Tavčar
Anton Sedej
Aleksander Čufar
Mladi in družba
Tomaž Šturm
Osnovna šola
Primož Šmid
Majda Tolar
Katja Mohorič Bonča
Kronika
Katja Mohorič Bonča
Železne niti 7 Uvodna beseda
7
Beseda urednika
Železne niti smo spletli že sedmič. Tokrat z veliko več napora kot prejšnja leta. Nekateri 
sodelavci so mnenja, da je družbeno-ekonomska kriza in boj za preživetje večine pustilo po-
sledice tudi na področju ohranjanja kulturne dediščine. Vendar pa v besedilih avtorjev tega 
ni zaznati, so sijajno pripravljeni. Prispevki so iz vseh krajev Selške doline, kar je še posebej 
razveseljivo. Mislim, da nam je tudi ta številka uspela.
Kaj lahko ugotovimo po tem, ko je bilo izdanih sedem številk Železnih niti?
Z izdajanjem Železnih niti nismo spreminjali zgodovine. Spoštovani, zgodovine se ne da 
spremeniti. Se pa z zgodovino da manipulirati in jo na različne načine interpretirati.
 Vselej sem urednikoval v smeri poštenega in objektivnega prikazovanja zgodovine, na 
osnovi spominov, predvsem pa na osnovi dokumentov. Le-ti se včasih drastično razlikujejo 
od ''spominov''.
 Vztrajam in bom vztrajal na strategiji avtonomije avtorja. Čutim pa dolžnost, da opozo-
rim, če je kakšen prispevek žaljiv. Tako sem v avtorska besedila do sedaj posegel samo dva-
krat, in sicer v drugi številki Železnih niti v prispevku Alplesovih petdeset let, kjer sem avtorju 
predlagal, naj korigira navedbo o določeni osebi, ki je že pokojna, in drugič v tretji številki 
v prispevku 60 let povojnega kovinarstva v Železnikih (1. del). Iz teksta sem odstranil dva 
stavka in dopolnil naslov z besedo ''povojnega''. Da so bili moji popravki v tem prispevku 
upravičeni, je razvidno tudi iz prispevka v tej, sedmi številki Železnih niti.
Vsako leto do sedaj sem predlagal prispevek o Matevžu Šmidu. Ta prispevek smo pripravljali 
kar sedem let. Letos nam je končno uspelo. Prispevek avtorja je odlično pripravljen in govori 
o celotnem delovanju Matevža Šmida v predvojnem obdobju. V povojnem času pa avtor opiše 
samo njegovo delovanje na kulturnem področju, na žalost pa nič o njegovem najpomembnej-
šem delovanju, delovanju na gospodarskem področju. Bil je ustanovni član zadruge Niko, z. 
o. o., dolgoletni tehnični direktor in med ustanovnimi člani edini izobražen. Matevž Šmid je 
bil prvi, ki je zaznal napačne odločitve uprave, v začetku petdesetih let pa tudi nepravilnosti v 
zadrugi Niko, z. o. o. Okoli njega se je zato oblikovala skupina sodelavcev, ki je dala pomem-
ben prispevek k nadaljnjemu razvoju zadruge in kovinske industrije. O njem kot gospodar-
stveniku bo treba še pisati.
Pisati pa bo treba tudi o delovanju drugih Matevževih somišljenikov. Če je bilo do sedaj 
kaj napisanega o teh ljudeh, ki so soustvarjali razvoj kovinske industrije v Železnikih, se je 
poskrbelo, da zapisi niso prišli v javnost. Zadeve gredo celo tako daleč, da niso niti omenjeni, 
čeprav so bili pomemben ali celo najpomembnejši člen pri določenem projektu. 
Pripravljati se je začela osma številka Železnih niti. Vabim vas, da sodelujete pri ustvarja-
nju nove številke Železnih niti. Prepričan sem, da je gradiva za pisanje še veliko. Selška do-
lina, posebno pa še Železniki, je neizmeren vir za pisanje domoznanskih prispevkov. Imamo 
veliko število pomembnih mož, o katerih še nismo nič napisali. Ponovno vabim dijake in 
študente, naj v Železnih nitih predstavijo svoja seminarska in diplomska dela.
Železne niti 7 Uvodna beseda
8
Celoten projekt poteka povsem brez nadomestil stroškov in honorarjev, kar je za današnje 
čase izjemno in povsem specifično. Za letošnjo številko so nam prvič namenjena sredstva iz 
občinskega proračuna, tako da ne bomo potrebovali sponzorskih sredstev. Za finančna sred-
stva se Občini Železniki iskreno zahvaljujem. 
Zahvaljujem se tudi vsem sodelavcem za pomoč pri izidu sedme številke Železnih niti. Po-
sebno sem hvaležen prof. dr. Janezu Tušku za njegovo življenjsko izpoved.
Neizmerna hvaležnost pa gre vsem avtorjem prispevkov, ki s svojim trudom gradite domoz-
nanski zbornik, s katerim ohranjamo kulturno dediščino in kulturno izročilo Selške doline.
Primož Pegam
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
9
"Moj življenjski napotek bi bil, 
da v delu išči veselje! Kar je rekel 
tudi moj oče, pa sem mu v mla-
dosti večkrat odvrnil, da ga iš-
čem, pa ga ne najdem. Največ je 
vredno, da ti je redno delo hobi, 
veselje in da greš zjutraj z vese-
ljem v službo, da ti ni naporno." 
Intervju
s prof. dr. Janezom Tuškom
Tadeja Šuštar
22. junija 2010 na Megušarjevi domačiji v Megušnici v Martinj Vrhu
Prof. dr. Janez Tušek
Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
10
Profesor doktor Janez Tušek, ste redni pro-
fesor na Fakulteti za strojništvo, kjer ste tudi 
prodekan za podiplomski študij, vaše osnov-
no področje dela so varilstvo in sorodne tehni-
ke spajanja ter toplotnega rezanja materialov, 
poleg tega ste raziskovalno izredno dejavni in 
veliko sodelujete z industrijo. Kaj vse se skriva 
za naštetimi področji vašega dela?
Sem redni profesor na Fakulteti za strojništvo v 
Ljubljani, kjer je moje delo predvsem pedagoško 
in raziskovalno. V okviru Katedre za tehnologijo 
materialov sem vodja Laboratorija za varjenje. To 
pomeni, da sem nosilec vseh učnih predmetov s po-
dročja varjenja in spajanja materialov. Na Fakulte-
ti za strojništvo v Ljubljani za študente po starem, 
predbolonjskem programu izvajamo dve študijski 
smeri. Prva je univerzitetni študij, ki traja pet let 
in naj bi bil zahtevnejši ter nekoliko bolj teoretično 
usmerjen. Študenti po uspešnem zaključku z diplo-
mo dobijo naziv univerzitetni diplomirani inženir 
strojništva. Druga smer traja tri leta in pol. Študij na 
tej smeri je bolj praktično naravnan in študentje po 
zaključku dobijo naziv diplomirani inženir strojni-
štva. Na obeh smereh imamo varilsko usmeritev, ki 
jo lahko študenti izberejo v višjih letnikih. Opisani 
program se še vedno izvaja, a le v višjih letnikih. 
Pred dvema letoma smo namreč v prvem letniku 
na raziskovalno-razvojnem programu začeli uvajati 
bolonjski način študija in lansko leto tudi na drugi, 
bolj praktični smeri, to je na projektno aplikativnem 
programu. Pedagoško delo glede na predpisano šte-
vilo ur za to delo na univerzi obsega 210 ur v enem 
letu, kar v 30 tednih pedagoškega dela pomeni 7 ur 
na teden. Ostalo je raziskovalno delo. 
Izsledki vaših raziskav pa niso namenjeni 
samo ozkemu krogu znancev, niti ne samo 
slovenski strokovni javnosti, pač pa morajo v 
svet, dostopni morajo biti kar najširši sveto-
vni strokovni javnosti.
Vsak, kdor želi postati univerzitetni profesor, mora 
svoje raziskovalno delo dokazovati tudi z znanstve-
nimi, raziskovalnimi in strokovnimi referencami. 
Torej mora raziskovati, delati za industrijo, razvijati 
patente in objavljati članke v domačih in predvsem 
v svetovno priznanih revijah, kar največ šteje pri 
graditvi akademske kariere. Mednarodne znanstve-
ne revije so rangirane v posebni mednarodni bazi 
podatkov. V žargonu rečemo, da imajo različen SCI, 
kar pomeni ''Science Citation Index''. Seveda, čim 
višje na lestvici je revija, v kateri se objavi članek, 
tem več to doprinese k točkovanju. Vsak, kdor želi 
postati redni profesor na Fakulteti za strojništvo 
Univerze v Ljubljani, mora imeti najmanj 18 takih 
člankov. To ni zelo veliko pod pogojem, da stalno 
raziskovalno delaš in pridobiš originalne rezultate, 
v tem primeru tega ni težko doseči. Vendar kljub 
vsemu 18 originalnih člankov z originalnimi, teore-
tično ali eksperimentalno dobljenimi rezultati mo-
raš napisati in jih objaviti v mednarodno priznanih 
revijah, kar pomeni objaviti v revijah, ki izhajajo 
predvsem na zahodu in večinoma v angleškem jezi-
ku. Vsak članek pred objavo pregledata najmanj dva 
mednarodno priznana strokovnjaka – recenzenta. 
Šele z njihovim soglasjem je članek lahko objavljen. 
Celotna procedura od oddaje članka uredništvu re-
vije pa do objave včasih traja tudi več let. 
Kaj točno SCI (Science Citation Index)
pomeni?
Gre praktično za največjo bazo podatkov o objav-
ljenih člankih v več kot 3 tisoč revijah s področja 
naravoslovja in tehnike s celega sveta. Leta 1960 
je Eugen Garfield v Philadelfiji v ameriški zvezni 
državi Pensilvaniji ustanovil Inštitut za znanstveno 
informiranje (Institute for Scientific Information, 
kratko ISI) in s tem postavil osnove za ''bibliome-
trics'' in ''scientometrics'', to je za merjenje bibliogra-
fije (to je objavljenih prispevkov in s tem znanosti 
v splošnem) za posamezne raziskovalce. Preprosto 
povedano: gospod Garfield je leta 1960 začel zbirati 
podatke o člankih, njihove povzetke in vire, ki so 
bili objavljeni kot reference v teh člankih. To je bil 
začetek zbiranja podatkov o dejavnosti znanstveni-
kov in njihovem delu. Sistem se je močno razširil in 
ga danes uporablja ves svet. Na osnovi teh podatkov 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
11
je mogoče zelo preprosto ugotoviti, katere revije so 
pogosteje citirane v referencah drugih člankov in 
kateri avtorji so v posameznih člankih navedeni kot 
vir pri nastajanju tega članka. Pri impakt faktorju 
(faktor vpliva) gre preprosto za to, da je pomembno, 
da svoje raziskovalne rezultate oziroma svoj članek 
objaviš v čim bolj brani reviji in da je tvoj članek, 
ko je objavljen, čim večkrat omenjen kot referenca 
pri drugih člankih, pri drugih avtorjih, v drugih 
revijah. Poleg SCI, ki obravnava objave s področja 
tehnike, naravoslovja, biomedicine in biotehnike, 
ista ustanova spremlja tudi objave za družboslovno 
področje (SSCI – Social Science Citation Index), ob-
jave v humanistiki (AHCI – Arts & Humanities Cita-
tion Index) in še nekaj novih znanstvenih področij. 
Tako smo v zadnjem obdobju dobili tudi podatke 
citiranosti za biotehnologijo, čisto kemijo in nevro-
logijo. Vsako leto SCI z vseh glavnih prej omenjenih 
področij zajame okoli 630 tisoč objavljenih člankov 
iz skoraj 6 tisoč revij iz 60 držav. Vse tri glavne zgo-
raj omenjene baze podatkov so združene v Web of 
Science (znanstveno medmrežje). 
Ali imamo v Sloveniji mednarodno priznano 
revijo, ki objavlja članke znanstvenikov?
V Sloveniji imamo kar nekaj mednarodno priznanih 
revij, ki so zajete v sistemu z impakt faktorjem in ki 
so vodene v sistemu SCI. Na tem področju so naj-
močnejši kemiki, zdravniki in biokemiki. Za strogo 
strojniško področje imamo samo eno takšno revijo. 
To je Strojniški vestnik, ki ga izdaja naša fakulteta 
skupaj s Fakulteto za strojništvo v Mariboru. Žal 
smo se morali že pred leti odločiti, da jo izdajamo 
le v angleškem jeziku. Zavedamo se, da to ni bila 
najboljša rešitev. Toda če smo želeli, da se uveljavi 
v svetu, smo morali ta ''slabi'' korak narediti. Danes 
je revija uveljavljena in zelo pogosto citirana, kajti 
znanstveniki po svetu jo množično berejo in seve-
da v njej raziskovalci s celega sveta želijo objavljati 
svoje najnovejše izsledke. Na področju materialov, 
ki tudi spadajo na področje strojništva, imamo v 
Sloveniji še dve reviji, ki sta vodeni v sistemu SCI. 
Ena je revija Midem, ki jo izdaja Strokovno društvo 
za mikroelektroniko, elektronske sestavne dele in 
materiale iz Ljubljane. Druga revija pa je Materiali 
in tehnologije, ki jo izdaja Inštitut za kovinske mate-
riale in tehnologije iz Ljubljane.
Katere pogoje poleg raziskovalnega pa moraš 
še izpolniti, da lahko postaneš univerzitetni 
profesor?
Torej, poleg znanstvenega še strokovnega in peda-
goškega. Strokovni kriterij obsega dela v povezavi z 
industrijo, razvojno-raziskovalne projekte, patente, 
ekspertize in pomembne rešitve, ki so izvedene za 
poznanega uporabnika v realnem svetu. Skratka, to 
pomeni, da moraš sodelovati z industrijo in da mora 
tvoje delo v industriji pustiti neke merljive pozitivne 
sledi. Tretji pogoj pa je pedagoški in pomeni, da mo-
raš imeti pozitivno oceno študentov in v zadnjem 
času tudi izdan učbenik, skripto ali pa elektronski 
učbenik. Skratka, izdelati moraš učno gradivo v eni 
izmed oblik, ki je dostopna študentom. Poleg tega 
moraš imeti nekaj izkušenj s pedagoškim delom in 
opravljen osnovni pedagoški ali andragoški tečaj. 
Večina naših profesorjev si pedagoške izkušnje 
nabere z opravljanjem vaj kot asistenti in kasneje 
kot docenti ter izredni profesorji z izvajanjem pre-
davanj. Mislim, da nimamo primera v zgodovini 
naše fakultete, da bi nekdo prišel iz industrije ali od 
drugje, si že pred prihodom na Fakulteto za strojni-
štvo pridobil zadosti referenc in postal redni profe-
sor na naši fakulteti v Ljubljani. Velika večina naših 
rednih profesorjev je začela kariero na naši fakul-
teti z asistentskim mestom in potem napredovala 
do najvišjih nazivov. Vse tri pogoje: znanstvenega, 
strokovnega in pedagoškega sem moral izpolniti 
in izpolniti jih mora vsak, ki želi postati redni uni-
verzitetni profesor na naši fakulteti. Vsi predhodni 
učiteljski nazivi, kot so docent, višji predavatelj in 
izredni profesor, veljalo le za dobo petih let. In vsa-
ko peto leto, ko poteče izvolitveno obdobje, mora-
jo znova dokazati, kaj so v petih letih na vseh prej 
omenjenih področjih naredili. Nekateri pri ponovni 
izvolitvi napredujejo v višji naziv, nekateri ostane-
jo na istem, nekateri pa lahko celo nazadujejo, če v 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
12
petih letih niso zbrali ustreznih referenc. Z izvolitvi-
jo v naziv rednega profesorja pa ti ta naziv ostane 
do smrti. 
Znanja in izsledkov raziskav na svojem podro-
čju pa ne širite le med študenti na univerzi, 
ampak tudi širše, saj ste urednik revije Ventil.
Da, sem glavni in odgovorni urednik revije Ventil, 
ki ni toliko znanstveno, ampak predvsem indu-
strijsko usmerjena revija, namenjena stroki, torej 
podjetjem in industriji. Revija se posveča predvsem 
mehatroniki, oziroma novejšim mehatronskim 
sistemom. Mehatronika je sodoben termin, ki naj 
bi zajel sodobne naprave, sestavljene iz strojnih 
in električnih komponent, ki so pogosto krmiljene 
preko namenskih ali splošnih računalniških enot. 
Če nekoliko ohlapno razlagamo to definicijo, lah-
ko zelo hitro ugotovimo, da so okoli nas praktično 
same mehatronske naprave in sistemi. Vsako pre-
vozno sredstvo, od osebnega avtomobila preko to-
vornih in tirničnih vozil, vodnih in zračnih plovil pa 
vse do vesoljskih raket, je neke vrste mehatronski 
sistem. Podobno velja za gospodinjske stroje in apa-
rate, obdelovalne stroje, naprave za obdelavo lesa, 
tekstila in drugih materialov, kmetijske stroje in 
drugo. Vsi robotski sistemi so prav tako mehatron-
ski. Tudi sodobna orodja za tlačno litje ali brizganje 
plastike, ki so opremljena s hladilnim sistemom, s 
pnevmatskim ali hidravličnim pogonom in pogosto 
tudi z električnimi komponentami, bi bila lahko 
uvrščena med neke vrste mehatronskih sistemov. 
Po splošni definiciji pa velja, da so mehatronski 
sistemi sestavljeni iz nosilnih delov, gibajočih me-
hanskih elementov in elektronskih stabilnih in 
gibajočih komponent. Ventil izhaja že 15 let in v 
slovenskem jeziku. V reviji trenutno kar dobro de-
lamo, saj se nam naklada povečuje, število bralcev 
se veča, imamo zadosti strokovnih člankov, objav-
ljamo tudi novice s prej omenjenih področij ter in-
tervjuje s posamezniki ali podjetji. Tudi tehničnega 
urednika imamo odličnega, tako da je urejati revi-
jo pravi užitek. Povedati moram, da se poslovanje 
Ventila na Fakulteti za strojništvo vodi na svojem 
stroškovnem mestu in da delujemo na trgu, kot radi 
rečemo. Vsako leto imamo ostanek dohodka, ki ga 
vlagamo v razvoj same revije.
Poleg vsega omenjenega strokovno sodelujete 
še z več podjetji, v katerih že izredno uspešno 
uporabljajo rezultate vašega raziskovalnega 
dela. V zadnjem času ste raziskovalno dejav-
ni predvsem na področju laserskega repara-
turnega varjenja in navarjanja poškodovanih 
orodij za različne namene ter laserskega 
varjenja tankih elementov iz različnih mate-
rialov, kot so razne membrane, folije, tanke 
žičke in podobno. S katerimi podjetji in kako 
torej sodelujete?
Najtesneje s podjetjem TKC, d. o. o., v katerem smo 
razvili lasersko tehnologijo, ki jo zelo dobro tržimo 
oziroma uvajamo v slovensko industrijo ter prena-
šamo v tujino. Na Fakulteti za strojništvo skupaj s 
podjetjem TKC, d. o. o, skrbimo za razvoj stroke, to 
je laserskega reparaturnega varjenja poškodovanih 
orodij, laserskega varjenja zelo tankih materialov, 
laserskega in vakuumskega spajkanja različnih ma-
terialov v trajno zvezo. Poleg naštetega zelo veliko 
delamo na razvoju novih dodajnih materialov za 
lasersko varjenje orodnih jekel. Proces laserskega 
varjenja se močno razlikuje od klasičnega obločne-
ga varjenja. Temperature v talini vara so pri laser-
skem varjenju mnogo višje. To pa pomeni, da se več 
elementov, ki so prisotni v žici, upari in izparijo iz 
žice v atmosfero. To so lahko zelo pomembni ele-
menti, kot je molibden ali krom in drugi. V Evropi 
še ni podjetja, ki bi razvil primerne žice za lasersko 
varjenje orodnih jekel. Danes vsi izvajalci laserske-
ga varjenja uporabljajo žice, ki so bile razvite za var-
jenje TIG ali za druga obločna varjenja. Prav za te in 
podobne raziskave imamo manjši laboratorij, kjer 
imamo zaposlene tri ljudi. V njem preizkušamo ma-
teriale, ugotavljamo njihovo kemično sestavo, pre-
gledujemo zvare ter dajemo oceno kakovosti zvarov 
in tudi oseb, kot so varilci. Na primer, če se nekdo 
želi preizkusiti, kako dober varilec je v resnici, ali 
če želi podjetje ugotoviti, kako kakovostne varilce 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
13
zaposluje, lahko pridejo v naše podjetje, izdelajo ne-
kaj varov, ki jih pregledamo, preizkusimo in damo 
oceno o kakovosti varilca. Poleg tega sodelujem še 
s številnimi podjetji po celi državi in tudi s tujino. 
Na področju reparaturnega varjenja praktično sode-
lujemo z vsemi slovenskimi livarnami aluminijastih 
izdelkov. Prav v tej veji industrije se je naša tehnolo-
gija reparaturnega obločnega in laserskega varjenja 
najbolj uveljavila. S sodobno tehnologijo varjenja je 
možno orodjem za tlačno litje podaljšati uporabno 
dobo za najmanj sto odstotkov uporabne dobe nove-
ga orodja. Zelo dobro sodelovanje imamo z Nuklear-
no elektrarno v Krškem, pa s farmacevtsko tovarno 
Krka v Novem mestu, pa s podjetjem Hella Saturnus 
iz Ljubljane, pa s Kovinoplastiko Lož, z Gorenjem iz 
Velenja in še s številnimi drugimi. Našteta podjetja 
niso tipično strojniška, a vseeno potrebujejo varilno 
stroko. Vedno več sodelujemo s podjetji, ki se ukvar-
jajo z umetnimi snovmi. Tudi te materiale je možno 
variti ali pa spajati na en ali drugi način.
Prof. dr. Janez Tušek
ob laserski napravi,
ki je trenutno njegovo
najpomembnejše
raziskovalno orodje.
Foto: arhiv
družine Tušek
Najnovejša
laserska naprava
na svetu.
Foto: arhiv
družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
14
Kako pa je s sodelovanjem s podjetji v tujini?
Sodelovanja s tujimi podjetji, tujimi univerzami, fa-
kultetami in z raznimi združenji je veliko. Mogoče 
celo preveč. Zelo težko je vsa povezovanja vzdrže-
vati in zelo težko je razločiti učinkovito sodelovanje 
od sodelovanja na akademski, društveni ali le na 
družbeni ravni. Od vseh sodelovanj še najbolj ce-
nim tista na podjetniškem nivoju. Pri vseh takih so-
delovanjih na podjetniški ravni gre v največji meri 
za obojestranski in ekonomski interes. S predstav-
niki tujih ustanov, kot so fakultete, inštituti in druge 
raziskovalne ustanove, se srečujemo na raznih po-
svetovanjih, konferencah in simpozijih. Veliko sode-
lujemo s tujimi podjetji na laserskem področju. Tudi 
na razvoju laserjev za točno določene namene. V 
zadnjem obdobju se s tujimi predstavniki pogovar-
jamo o prenosu naše laserske tehnologije v njihova 
podjetja in tudi raziskovalne ustanove. Nekaj takih 
izkušenj že imamo. Ko smo pred leti razvili lasersko 
reparaturno varjenje orodij do uporabne stopnje, 
so k nam začeli prihajati predstavniki različnih 
podjetij in ustanov. Tudi iz tujih držav. Od teh je bil 
najpomembnejši obisk predstavnika podjetja Bocar 
S. A. de C. V. iz Nemčije, ki je eno večjih korporacij 
livarn za tlačno litje aluminija na svetu. Zaposlenih 
imajo več sto tisoč delavcev. Lastnik celotne skupine 
Bocar je Nemec, ki pa ima večino tovarn v drugih 
državah po Evropi in tudi izven. Njegove največje li-
varne za tlačno litje aluminija se nahajajo v Mehiki. 
Ko nas je predstavnik te tovarne obiskal in si ogle-
dal naše delo in naše podjetje z laboratorijem, je bil 
navdušen in nas je zaprosil za pomoč. Predstavnik 
podjetja TKC, d. o. o, ki je od začetka sodeloval pri 
razvoju laserske tehnologije, je na njihovo željo od-
šel v Mehiko in tam kot učitelj laserskega varjenja 
preživel štiri mesece. Podobnih sodelovanj pa je 
bilo še kar nekaj.
Mogoče naj tu omenim še sodelovanje s podjet-
jem ASKEA iz Amtzella iz Nemčije, s katerim sode-
lujemo na področju razvoja laserskih naprav in na 
področju razvoja dodajnih materialov za lasersko 
varjenje  že skoraj deset let. Pomembno je tudi sode-
lovanje s skandinavsko organizacijo JOM iz Danske, 
kjer že dvajset let skupaj organiziramo in prirejamo 
razna znanstvena in strokovna srečanja s področja 
spajanja materialov.  
Prišla sva do točke vašega trenutnega izredno 
kompleksnega strokovnega poslanstva. Vaše 
življenje pa se je začelo tu, na Megušarjevi 
kmetiji v Megušnici v Martinj Vrhu. Kako je 
vam ostalo v spominu vaše otroštvo? 
Spomini na otroška leta, preživeta v Megušnici, so 
še vedno zelo živi. Seveda se spominjam doživetij 
s svojimi starši, sestrama in bratoma. Prav gotovo 
pa je najbolj živ spomin na dogodke, ki sva jih do-
živela z bratom Andrejem, ki je rojen istega leta kot 
jaz, a mlajši za nekaj manj kot 11 mesecev. Seveda 
nisva dvojčka. Iz otroških dni v Megušnici se zelo 
živo spominjam starejših ljudi, ki so takrat hodili od 
hiše do hiše kot berači ali pa kot hlapci, torej neke 
vrste pomočniki za kmečka dela, taka začasna in 
manj zahtevna. Med temi so bili Gabrčanova Urša, 
Pretnarjev Jaka, Švajcar, Politika, Žvan, Šubic, Joha-
na in še drugi. Ne vem, ali so vsa imena prava, in 
verjetno sem katerega izpustil, ampak spomin pri 
meni je tak. Od teh mi je zelo v spominu dogodek 
s Pretnarjevim Jakom. Neko nedeljo smo se cela 
družina s konjem in vozom odpravili na Rudno na 
obisk k Ambruščevim, kjer je bila doma naša mama. 
Ta začasni ''hlapec'' v Megušnici nam je ob odhodu 
sveto obljubil, da bo v hlevu vse uredil on, da bo na-
krmil živino in odpeljal gnoj, in naj se nam zvečer 
nič ne mudi domov. Ko smo se vrnili – nekoliko bolj 
pozno kot običajno, ni bilo nič narejenega. On pa je 
trdo pijan ležal in spal za pečjo. Pri največji stekle-
nici (okoli 70 litrov), v kateri je bil shranjen šnops, 
pa smo našli zajemalko, s katero je po vsej verjet-
nosti pil žganje. Mislim, da se starša takrat nista nič 
razburjala, odšla sta v hlev in postorila, kar je bilo 
pač treba. Takšnih zgod z ''obiskovalci'' v Megušnici 
v mojih otroških letih je bilo še veliko. Pogosto se je 
zgodilo, da so ti popotniki pri nas pustili razne male 
živali, kot so uši ali bolhe. Prav za to smo pri hiši 
vedno imeli pantakan, ki je bilo takrat učinkovito 
sredstvo za te male živali. Mama je bila tu izjemno 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
15
skrbna, tako, da otroci teh zajedavcev nismo nikoli 
imeli in jih nismo nikoli okoli raznašali. 
Z bratom Andrejem, s katerim sta skupaj ras-
la, sta gotovo tudi katero zagodla. Vaša mati 
pravi, da ste bili že kot otrok ''kunštni''.
Z Andrejem sva bila vedno skupaj. Pogosto sva bila 
sama doma. To še posebno velja za nedelje, ko so 
ostali odšli k maši. Takrat sva imela svoj svet. Ali 
sva igrala nogomet v hiši (dnevni sobi) ali pa sva 
se šla vojno s ''štrenarcami''. To so letve ob peči za 
sušenje perila. Eden je bil na peči in drugi na tleh 
ali na klopi. ''Štrenarce'', sablje in cunje, ki jih je bilo 
na peči vedno veliko, so bile ''strelno orožje''. Pose-
bej živ spomin je na nogomet v hiši. Dnevna soba 
je bila igrišče, nekoliko krivo okoli peči. Gola pa sta 
bila dva stola, ki sta imela med nogama ravno pravo 
odprtino za majhen gol. Postavila sva jih ob vrata 
na obeh nasprotnih straneh dnevne sobe. Zelo po-
gosto je žoga zletela z ''igrišča'' in zadela rožo ali pa 
šipo v oknu. Pri nas smo imeli vedno veliko rož, za 
katere je skrbela predvsem mama in kasneje obe 
sestri. Razbito okno ali razbito rožo (lončnico) sva 
zelo hitro zamenjala z novo iz zgornjih prostorov. 
Še imam pred očmi Miznkarjevega Pavleta, ki je bil 
naš hišni mizar, ko je enkrat dejal, da toliko šip, kot 
smo jih v enem letu razbili pri nas, jih pa niso nikjer 
drugje. Vsako leto je moral zamenjati okoli 25 šip, 
kar se meni takrat niti ni zdelo veliko. Poleg hišnega 
mizarja smo imeli tudi hišno šiviljo. To je bila Ileto-
va Meta iz Ojstrega Vrha, ki je vsako leto prišla k hiši 
in zašila strgana oblačila in naredila nekaj novih, če 
je bila potreba. Vem, da je nam otrokom šivala tudi 
spodnje perilo (gate) s posebno originalno izvedbo. 
Poleg nje je vsako leto za nekaj dni prišel k hiši tudi 
čevljar Lončarjev Miha s Češnjice, ki nam je za celo 
leto popravil raztrgane čevlje.
Od kod pa žoga na kmetiji?
Žoga je bila pri nas, odkar se spominjam, najpo-
membnejša igrača. Skoraj vsako leto smo družinsko 
obiskali Gorenjski sejem v Kranju. To je bilo obi-
čajno za Marijin praznik, veliki šmaren, ki je sedaj 
državni praznik. Kolikor se spominjam, smo s tega 
sejma vedno prinesli tudi žogo. Toda vedno smo 
gledali na ceno, da smo kupili najcenejšo. To so bile 
plastične žoge in ne tiste prave, usnjene z ''dušo''. 
Te plastične žoge, ki so bile napolnjene z zrakom, 
so preko zime, ko so bile na mrazu, vedno spustile 
zrak in žoga skoraj ni bila več uporabna. Toda ker 
do nove do naslednje sejma v Kranju nismo prišli, 
je bila tudi prazna uporabna. Z Andrejem sva zelo 
zgodaj za kozolcem naredila nogometno igrišče s 
pravimi goli (nekoliko pomanjšanimi), kjer smo se z 
vrstniki iz Smoleve in Ojstrega Vrha družili in igrali 
pravi nogomet. To je bilo poleti ob nedeljah popol-
dne za vse nas fante obvezno srečanje. 
Z bratom Andrejem sta imela tudi zelo zani-
miv dogovor, kako si nekaj pravično razdeliti.
Pravzaprav je šlo za zelo strogo pravilo, ki sva se ga 
vedno držala. Če sva namreč nekaj dobila in sva mo-
rala deliti, sva izžrebala tistega, ki je stvar prepolo-
vil, drugi pa je imel pravico prvi izbirati. Na primer, 
če sva dobila jabolko, sva najprej izžrebala tistega, 
Tuškovi otroci leta 1958: najstarejši France, Minka, 
Janez in Andrej. Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
16
ki ga je prerezal, drugi pa je lahko izbiral, katera po-
lovica bo njegova. Imela sva res dodelan model de-
ljenja. Spomnim se tudi dogovora med vsemi nami 
otroci glede zgodnjih hrušk, jabolk ali češpelj, ki jih 
nikoli nismo smeli trgati z drevesa. Šele ko so bila 
zrela in so sama padla na tla, smo jih lahko pobirali 
in jedli. Zato smo zjutraj, običajno zelo zgodaj, naj-
prej šli pogledat, ali je kaj hrušk, jabolk ali češpelj 
ponoči padlo z drevesa, kajti kar je ležalo na tleh, 
je bilo tvoja last. Še na misel nam pa ni prišlo, da bi 
sadeže z dreves klatili. 
Bila pa sta tudi zelo redoljubna.
Ne vem, če sva bila prav redoljubna. Je pa res, da sva 
tu in tam kaj samoiniciativno pospravila. Tako sva na 
primer v gozdu zložila veje od podrtih ali posekanih 
dreves, da je kasneje mama iz njih naredila butare 
za v peč, ali pa smo vsi otroci po njivi po žetvi pobi-
rali posamezna klasja in jih vezali v majhne snopke 
in podobno. Razstavila pa sva tudi kakšen stroj, pa 
tudi pogonski in zavorni del dvokoles ali kaj podo-
bnega, ki ga je kasneje tudi pravi strokovnjak težko 
sestavil. Vedeti moramo, da takrat ni bilo televizije, 
da ni bilo računalnikov, in smo imeli veliko časa. Po 
navadi sva se z Andrejem kaj dogovorila in potem 
to tudi naredila. Spomnim se, da so bili domači zelo 
presenečeni, ko sva enkrat v kamr’ci na ''štali'', kjer 
smo imeli orodje za obdelavo lesa z lesenim ''pon-
kom'' in v kateri je bilo polno oblancev, žaganja 
ter drugega prahu, pospravila orodje in vse deske 
in razne dele lesa in odstranila oblance, žaganje in 
ostale smeti. To delo nama je vzelo več dni časa. 
Pa se vama ob vajinih samoiniciativnih po-
segih, ko sta imela opravka z raznoraznimi 
orodji, nikoli ni zgodila nesreča?
Na žalost tudi. Ob eni taki najini zamisli sem si po-
škodoval dva prsta na levi roki. Domov smo do-
bili stroj za mletje koruze. Z Andrej sva si ta stroj 
ogledala in ugotovila, da ga lahko sama vrtiva in da 
je hitrost vrtenja odvisna od naju. Andrej je vrtel 
večje kolo, na katerega se je med obratovanjem 
namestil jermen, jaz pa manjšega z zobmi. Prav ti 
zobje so me zagrabili in mi poškodovali kazalec in 
sredinec na levi roki. Odpeljali so me k zdravniku 
v Železnike. Takrat je bil zdravnik dr. Banjan, če se 
imena prav spominjam. Prste mi je samo obvezal 
in jih ni nič šival. Konec sredinca z nohtom je bil 
popolnoma zdrobljen, kazalec pa je bil skoraj dva 
centimetra od konice odtrgan in se je držal samo še 
za kožo. Menda je zdravnik takrat, ko si je ogledoval 
in obvezoval prste, izjavil, da bo začel hoditi v cer-
kev, če se bo kazalec prijel in zarasel, ker bo to pravi 
čudež. Prst se je zarasel, on pa mislim, da ni začel 
hoditi v cerkev, in po nekaterih informacijah se je 
preselil v arabski svet in celo prestopil v musliman-
sko vero. Posledice opisane nesreče so še danes vid-
ne na moji roki. To se je zgodilo na dan sv. Roka 16. 
avgusta leta 1958. Tudi Andrej je nekaj let kasneje 
doživel hudo nesrečo. Zadolžena sva bila za konja, 
s katerim smo z njive vozili vozove s snopi žita. Na 
njivo blizu kozolca smo vozove peljali ročno in jih 
naložili s snopi. Ko so bili vsi vozovi polni, sva z An-
drejem šla v hlev po konja, ga vodila na njivo, vpre-
gla v voz in nato z njim peljala poln voz snopov žita 
pod kozolec. Nazaj sva se vračala samo s konjem. 
Tudi tu sva imela dogovor, da za eno vožnjo vodi 
konja eden in za drugo drugi. Pri eni izmed voženj 
sem pri vračanju na njivo vodil konja jaz in Andrej 
je bil za njim. Verjetno se mu je nekoliko preveč pri-
bližal, in ker je bil konj spočit, je nekoliko poskočil 
in s kopitom, na katerem je imel pritrjeno železno 
podkev, Andreja brcnil v glavo. Udarec je bil tako 
močan, da je Andreju zlomil več zob v ustih in mu 
počil lobanjo, kar so kasneje ugotovili zdravniki v 
Ljubljani. Še istega dne ga je mama peš pospremila 
k zdravniku v Železnike, a ker je bilo pozno zvečer, 
sta morala domov in drugi dan s počeno lobanjo 
in zlomljenimi zobmi ponovno peš v Železnike, na 
avtobus in v Ljubljano v bolnico. Andrej je ostal v 
bolnici več dni. 
Vam je dela, ki ste jih morali opraviti,
določil oče?
Dela je bilo na veliki kmetiji tudi za otroke vedno do-
volj. V tistem času smo sejali več vrst žita, sejali smo 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
17
lan in proso, pridelali veliko krompirja in ''kuhe'' 
za prašiče, oče je preko zime naredil brezove metle 
za uporabo v hlevu, na skednju in na dvorišču, po-
pravil grablje in drugo kmečko orodje, obnovil po-
škodovane lesene vozove, zamenjal poškodovane 
lesene pode v hlevu za prašiče, za konja in za gove-
do, zamenjal zlomljene letve v kozolcu in drugo. Pri 
vsem tem smo mu morali otroci pomagati. Treba je 
bilo iti v gozd po pravi les. Za metle smo vedno odšli 
v Vancovec in nabrali brezove veje. Za točno dolo-
čeno orodje je bilo treba izbrati pravi les, da je imel 
prave trdnostne lastnosti. V gozdu smo morali na-
brati srobot (srobret, kot smo takrat rekli), ki smo ga 
uporabili za vezavo butar iz vej za kurjenje v krušni 
peči. Z Andrejem sva bila, odkar pomnim, zadolžena 
za dostavo drv izpod ''Gepla'', kjer so bila zložena, 
v kuhinjo na točno določeno mesto. Največkrat sva 
drva nosila s koši. Ne vem, kje sva že zelo zgodaj v 
otroštvu dobila majhne koše za nošenje drv. 
Vaša mama pa je v zvezi z drvmi omenila
voziček.
Res je. Dobila sva ga kasneje, vendar se ne spom-
nim, niti od kje niti na kakšen način, ampak takrat 
je bil prava pridobitev, danes bi rekli posodobitev 
proizvodnje. Seveda smo večino navodil za dela do-
bili od mame in od ata. Naš ata je bil pravi pedagog, 
saj nas je že zelo zgodaj navajal in spodbujal k delu. 
Konec tedna, če smo bili pridni, nas je nagrajeval z 
denarjem. Tega smo seveda preko počitnic hranili 
in ga jeseni porabili za šolske potrebe. S tem je oče 
dosegel dvoje: da smo raje delali in da smo se na-
učili ravnati z denarjem. Mislim, da mu je to pri vseh 
nas otrocih zelo dobro uspelo. Poleg tega nas je oče 
zelo strpno in spodbudno učil delati. Spominjam se, 
da sva komaj shodila, ko je oče pri Miznkarjevem 
Pavletu naročil za naju kosišče za koso in dve manjši 
torišči za cepin. Toda mizar pri tem opravilu ni imel 
prav srečne roke. Vse njegovo orodje je bilo težko in 
okorno. Pa kljub temu smo ga takoj, ko smo dobili 
novo orodje, šli preizkusit. Vsi trije, ata, Andrej in 
jaz, smo odšli na Prdane laze, kjer je bilo posekane-
ga nekaj lesa za celulozo. Ker sva bila majhna, je vse 
tri cepine nesel oče. Tudi v deblo je najina cepina za-
pičil on in nato smo vlekli. Verjetno sva se midva za 
cepine le držala, da sva lažje hodila, ata pa je vlekel 
naju in hlod. Pri podobnem opravilu se je, nekoliko 
let kasneje, zgodila manjša nesreča. Zopet smo bili 
vsi trije skupaj v gozdu. Tokrat smo bili v Gojzdu za 
Faroncem. Ko sem pri nakladanju hlodov na posmoj-
ke dvignil cepin, da ga zapičim ''od konca'' v hlod, se 
je Andrej ravno takrat sklonil, da sem mu konico 
cepina zabil v sredino ene polovice riti. Nekoliko je 
krvavel, a ni bilo nič hujšega. Če vem prav, ima An-
drej posledice te nesreče na zadnjici še vedno vidne. 
Ta nesreča zveni zelo nenavadno, toda povedati je 
treba, da se je to dogajalo tudi v preteklosti. Po pri-
povedovanju našega očeta je naš stric Benjamin pri 
podobnem opravilu v gozdu cepin zapičil Logarje-
vemu Nandetu v glavo, na sredino lasišča. 
Kaj pa košnja? Menda je šla bratu Andreju 
prav dobro od rok, vam pa ni bila ravno naj-
ljubše opravilo.
Res ne. Podobno, kot nas je ata uvajal v delo v gozdu, 
se je dogajalo tudi s košnjo. Tudi pri tem opravilu je 
bilo orodje težko in okorno. Tudi tu se spominjam 
prve košnje z novim orodjem. Z očetom in Andre-
jem smo odšli na Lešnarico. Trava je bila zelo viso-
ka, mokra in težka. Komaj smo začeli s košnjo, se je 
ata moral vrniti domov. Z Andrejem sva mahala in 
mahala, pa sva le malo naredila. Ko se je oče vrnil, 
naju je kljub temu pohvalil, da sva pridno delala. To 
nama je dalo tako spodbudo, da sva celo dopoldne 
z veseljem kosila. Sicer pa je bila košnja delo, ki sem 
ga opravljal izjemno težko. Zame je bila situacija še 
bolj neugodna, ker je Andrej, vsaj takrat se je tako 
zdelo, kosil z lahkoto. Že po uri košnje sem v območ-
ju pasu dobil bolečine, ki so me spremljale ves čas 
in me močno ovirale pri košnji. Pogosto smo kosili 
''na vred'', kot smo takrat rekli. To pomeni, da smo 
kosili eden za drugim, tako da če nisi sledil pred-
hodnemu in te je tisti za tabo podil, si bil deležen 
zasmehovanja in norčevanja. Posebno še od raznih 
mladih, močnih in izkušenih pomočnikov, ki so pri-
šli pomagat na kmetijo le za košnjo. 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
18
Oče je imel na kmetiji glavno besedo, znal pa 
vas je tudi pohvaliti in se z vami igrati, kot pra-
vijo mati. Čudovit človek je bil.
Ja. Z njim nismo le delali, ampak smo se tudi igrali. 
Ob večerih po opravilu v hlevu smo se pogosto šli 
zelo znano igrico, skrivanje. Eden je moral nek dolo-
čen čas mižati in ostali so se morali v tem času skriti. 
Nato je tisti, ki je mižal, moral ostale poiskati in jih 
''popeškati'' na tistem mestu, kjer je mižal. Tisti, ki ga 
je našel zadnjega in ga je ''popeškal'', je moral mižati 
naslednjo rundo. Če so tistega, ki je mižal, ''popeška-
li'' vsi, je moral mižati še eno rundo. Našega ata ni 
bilo težko ''popeškati''. Še sedaj imam v ušesih zvok, 
ki je nastal, ko je ata tekel z gumijastimi (batovimi, 
kot smo takrat rekli) škornji. Zaradi tega zvoka si ga 
prej slišal kot videl in si ga lahko pričakal, in ko si ga 
zagledal, si ga ''popeškal''. 
Otrok vas je bilo pet?
Da, pet. Najstarejši je bil France, potem Minka, 
jaz, Andrej in Anica. Zanimivo je, da je med prvim 
Francetom in zadnjo Anico 18 let razlike in da sva 
z Andrejem rojena istega leta. Mama pa je rodila 
šest otrok. Leta 1949 je na porodu umrla sestra 
Francka.
Francelj je dejal, da vas je včasih kot najstarej-
ši hotel malo ''porihtati'', a se mu niste preveč 
pustili.
Res ne. No, nekoliko že. 
Vaša kmetija je bila velika in temu primerno je 
bilo tudi veliko dela.
Dela je bilo ogromno v vsakem letnem času. Že 
prej sem omenil, da smo takrat še sejali žita, sadili 
krompir, peso, korenje, kolerabo itd. za nas in za 
živino, njive smo orali s plugom, ki sta ga vlekla 
dva konja, zorano njivo pobranali z brano, ki jo 
je vlekel konj, kosili s koso, seno premetavali z vi-
lami in podobno. Poleg tega smo nabirali gozdne 
sadeže, kot so maline za malinovec, pobirali sad-
je, ga sušili ali namakali za vrenje in za kasnejšo 
kuho šnopsa (sadjevca). Obirali smo bezeg in 
kuhali terjak, vsako leto nabrali kar nekaj lipovih 
cvetov in jih posušili, ob košnji trave smo pobirali 
kumino in jo prav tako sušili za kuhanje čaja. V 
prostem času, ki je bil praktično le ob nedeljah, 
pa smo nabirali gobe, ki pa jih takrat nismo imeli 
za prehrano, ampak smo jih le sušili in jih jeseni 
prodali. To je bil denar nas otrok in na to smo bili 
ponosni. 
Družina Tušek avgusta 1961 doma v Megušnici. Foto: Vencelj Zupanc
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
19
Kaj pa čas počitnic, ko je na kmetiji zagotovo 
največ dela? Kako je bilo?
Med počitnicami smo morali kot otroci vstajati zelo 
zgodaj. V času košnje že ob pol petih zjutraj. Najprej 
smo zjutraj približno do desetih kosili travo, nato 
smo zamenjali kose za grablje in z njimi obračali na 
pol posušeno seno, travo, ki je bila pokošena en dan 
prej, in za tem še svežo travo, ki smo jo pokosili isti 
dan. Po zaključenem obračanju smo običajno imeli 
kosilo. Po kosilu pa smo šli spravljat seno. Najprej 
smo ga zgrabili, spravili k vozu in nato naložili na 
voz. Nakladanje sena na voz je bila prava mojstro-
vina. Tega ni znal vsak. V mojem ranem otroštvu je 
to delo opravljal oče, a za njim ga je kmalu od njega 
prevzel moj brat France. Ko so bili vsi vozovi nalo-
ženi in pripeljani domov, je bila običajno že tema. 
Kljub temu je bilo treba vse vozove s senom razloži-
ti. Pogosto je bilo treba seno z voza zmetati na prvi 
oder, od tam na drugega in nato še na kup, kar po-
meni, da smo morali biti najmanj trije. To je bilo tež-
ko opravilo. Resnično smo bili utrujeni. Spominjam 
se, da sem po opravljenem delu in večerji takoj od-
šel po stopnicah proti svoji sobi in si želel čim prej 
priti v svojo posteljo in zaspati. Nikoli prej in nikoli 
kasneje do sedaj si nisem toliko želel postelje kot v 
tistih časih, ko smo spravljali seno. Še posebno na-
porno je bilo tisto leto, ko je bil France pri vojakih. 
Pri košnji je veliko pomagal sosed Logar. Vem, da so 
ata, Andrej, star komaj deset let, in Logar kosili po 
cele dneve. Andreju je košnja vedno dobro šla, meni 
nikoli. Bil je močnejši in tudi kosa mu je bolje rezala 
kot meni ali pa jo je znal bolje sukati.
Kako vam je ob obilici dela na kmetiji šlo v 
osnovni šoli? Mama pravi, da dobro. 
Šola je bila bolj tako. Prav posebno priden nisem bil. 
Nekako takrat nisem videl posebnega smisla v uče-
nju. Pri tem pa je bilo tudi več naključij. Minka, starej-
ša sestra, je bila izjemno pridna, redoljubna in vest-
na. Vsi, od učiteljev do domačih, so pričakovali, da 
bo tudi z nama z Andrejem enako. Pa ni bilo tako. Ves 
čas sva bila skupaj in ves čas sva imela ogromno idej, 
ki so bile bolj ali manj povezane z neumnostmi in ne 
s šolo. Mislim pa, kar sem spoznal mnogo kasneje, da 
je bilo takrat, ko sva z Andrejem hodila v prve raz-
rede osnovne šole, tudi nekaj neugodnih naključij. 
V prvem razredu naju je učila gospa Jeseničnikova, 
ki je bila veliko bolna in odsotna. V drugem razredu 
smo imeli za učiteljico gospo Ulčarjevo, ki je bila zelo 
materinska do nas, zelo popustljiva in nas ni veliko 
France je bil v vojski,
zato so pri košnji
pomagali trije Prekmurci,
ki so sicer pomladi in
jeseni gradili cesto od
centrale do Megušarjeve
domačije, kjer so tudi
stanovali. Skrajno levo sta
Faroncova Cilka in Janez,
pred Prekmurci v zadnji
vrsti stojijo trije
Megušarjevi otroci, 
od leve: Janez, Andrej in
Minka, spredaj sedita
oče in mati.
Foto: Vencelj Zupanc
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
20
naučila. Glede na povedano potem ni bilo čudno, da 
mi je učiteljica v tretjem ali četrtem razredu v zve-
zek napisala: ''Janez, ali si ti sploh pismen?'' Z leti se 
je uspeh v šoli izboljševal. V sedmem ali osmem raz-
redu mi je učiteljica Ladislava Trojar, ki me je učila 
slovenski jezik, ob priliki dejala: ''Ti bi pa še dober 
učenec ratal, če bi še nekaj časa hodil v šolo.'' 
In danes se vsi, ki vedo, kako vam je pisanje 
šlo od rok v osnovni šli, čudijo, da tako veliko 
in dobro pišete. 
Še iz osnovne šole se spomnim, da so mi učiteljice 
govorile, da moraš veliko brati, če želiš dobro pisa-
ti. To prav gotovo drži. Toda kako prepričati mlade, 
da bodo brali? To je bilo včasih zelo težko, danes pa 
je prav gotovo še težje. Jaz pa mislim, da moraš kar 
veliko tudi pisati, oblikovati stavke, jih spreminjati, 
ponovno korigirati, dokler ne pride do prave oblike. 
Prav tu pa bi poudaril, da so za razvoj pisne spretno-
sti vsakega učenca najpomembnejši pedagogi v prvih 
razredih osnovne šole, ko jim s pravim načinom po-
učevanja lahko postavijo trdne osnove. V teh letih se 
mlada oseba izoblikuje, hitro uči, prilagaja in si lahko 
zelo veliko zapomni. Pa tu ne gre samo za teorijo in 
spomin v glavi, gre tudi za telesne spretnosti in spo-
sobnosti. Pa tudi tu ne gre samo za športne aktivno-
sti, ampak tudi za ročne spretnosti in od teh tudi za 
spretnosti za pisavo. Zelo veliko pedagoginj poznam, 
ki na obliko pisave ne dajo veliko. Pa to ni prav. Pra-
vijo, da ima pač vsak svoj slog. Ampak slog pisave je 
lahko oblikovno lep ali pa grd. Še danes v Megušnici 
hranimo očetove zvezke. Užitek jih je pogledati. Tako 
lične in lepo oblikovane pisave ne vidiš prav pogosto. 
Zakaj nimamo danes lepopisa v osnovni šoli? To je 
ročna spretnost, ki bi mnogim prišla prav tudi kasne-
V drugem razredu ob sprejemu v pionirčke; Janez je 
spredaj na desni. Foto: arhiv družine Tušek
Leta 1966 v 7. b razredu. Janez sedi v četrti vrsti skrajno levo. Spominja se, da ko je v šoli dobil podpis, ker je nekaj ušpi-
čil, ga je oče podpisal in pripisal: "Doma je kazen dobil, poskrbite, da jo bo tudi v šoli." Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
21
je v življenju in tudi pri opravljanju najrazličnejših 
drugih ročnih aktivnosti. Če se vrnem k pisanju pol-
jubnih ali strokovnih tekstov: zelo je pomembno, da 
se pustiš vplivati, da poslušaš recenzente in da se z 
njimi pogovarjaš in počasi izoblikuješ slog. Imel sem 
srečo, da sem lahko tako na strokovnem področju kot 
v privatnem življenju sodeloval z mnogimi dobrimi 
pisci. Kljub temu pa mislim, da nisem prav poseben 
pisec, saj se z vsakim tekstom kar veliko zamudim.
Glede na vaše rezultate v osnovni šoli in zagre-
tost zanjo se takrat ni dalo sklepati, da boste 
nekoč doktor. Kdaj pa so se stvari začele spre-
minjati?
Zelo počasi. Sicer sta bila pri nas v Megušnici šola in 
izobrazba vedno zelo cenjeni in spoštovani. Za očeta 
sploh. Za mamo pa tudi, čeprav ima le osnovno štiri-
letno izobrazbo. Mama nam je vedno dajala za zgled 
Hkavščove iz Dražgoš, kjer je bila poročena njena 
sestra Francka, moja teta, in kjer so bili vsi njihovi 
otroci, moji bratranci in sestrične, v šoli zelo pridni 
in jih je veliko študiralo v Ljubljani. Tudi sorodniki 
po očetovi strani so se zelo veliko šolali. Pa tudi naši 
predniki iz Megušnice so študirali že pred stoletjem 
in več v Ljubljani, na Dunaju in tudi drugje. Med nji-
mi sta dobro poznani Miha Tušek, ki je bil zdravnik, 
in seveda profesor Ivan Tušek, ki je bil Mihov nečak. 
Srečanje vseh Megušarjevih, ki izhajajo iz Megušarjeve domačije, septembra leta 1993. Foto: arhiv družine Tušek
Janez z mamo na srečanju Megušarjevih.
Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
22
Profesor Ivan Tušek ima na naši hiši v Megušnici tudi 
spominsko ploščo. Tudi naš ata je bil izobražen kmet. 
Tako da je bilo zgledov veliko. Nekako v podzavesti 
so bili izobraženi ljudje zame vedno nek zgled in ne-
kaj ''več''. Še sedaj imam zelo živo pred očmi sestrično 
Nušo, hči tete Francke po očetovi strani, ki nas je obis-
kala, ko je diplomirala na matematiki. Na vprašanje, 
kaj je po poklicu, je črkovala odgovor: da je D-I-P-L 
I-N-G M-A-T. To se mi je takrat zdelo nekaj izredno ve-
likega in nedosegljivega.
Koliko ste kot otrok vedeli o profesorju
Tušku?
O našem predniku profesorju Ivanu Tušku je naš 
ata veliko vedel, ker mu je o njem pripovedovala 
njegova stara mama, ki je bila Ivanova svakinja. 
Ata nam je pripovedoval razne pripetljaje in zgod-
be. Ena od njih je bila tudi, da je s svojimi prijatelji, 
Franom Erjavcem, Simonom Jenkom, Valentinom 
Mandeljcem in še z nekaterimi, večkrat prišel v Me-
gušnico. Enkrat so se ustavili v Megušnici na poti iz 
Ljubljane na Triglav. Pa tudi to, da je eden od njih za 
njega napisal: ''Sicer ga Bog ni zanemaril, le srce mu 
babje je ustvaril''. Kaj pa je pomenilo ''babje'' srce, 
pa nikoli nisem natančno izvedel. Iz otroštva vem 
tudi pripoved o dogodku, ko je bil Ivan kot otrok 
sam doma s svojo sestro. Ostali pa so pod Hribom 
grabili seno. Prav v tistem času je prišel na obisk 
njegov stric Miha, ki je bil zdravnik in je bil ravno 
tako rojen v Martinj Vrhu v Megušnici. Trkal je po 
vratih, oknih, pa se otroka nista upala oglasiti in 
mu odpreti vrata. Ko sta zaslišala trkanje, sta se 
skrila pod posteljo in tam ostala, vse dokler niso 
ostali domači prišli domov. Prof. Ivan Tušek je bil 
rojen leta 1835 v Megušnici v Martinj Vrhu. Osnov-
no šolo je obiskoval v Železnikih, Škofji Loki in od 
leta 1847 do leta 1855 gimnazijo v Ljubljani. Leta 
1855 je odšel na šolanje na Dunaj, kjer je študiral 
naravoslovje. Po končanem študiju je na srednjih 
šolah na Dunaju, v Zagrebu in od 1871. do 1877. v 
Ljubljani poučeval fiziko, matematiko in prirodo-
pis. Že v srednji šoli se je spoprijateljil z Erjavcem, 
Jenkom, Zarnikom, Mandelcem in Mencingerjem, 
ki so leta 1854 ustanovili društvo Vajevci in so kot 
srednješolski dijaki izdajali knjižno zbirko Vaje. V 
tej zbirki je objavil prva svoja pisna dela. Tedaj se 
je začel slovenski jezik šele uveljavljati v srednjih 
šolah in prav Ivan je poskrbel za prve, lepo ilustri-
rane učbenike iz botanike v slovenskem jeziku. Res 
jih je prirejal iz čeških in nemških virov, a ker mu 
je bila botanika od nekdaj še posebej pri srcu, je že 
prej zbral vsa znana slovenska imena rastlin in tako 
velja za utemeljitelja našega botaničnega besedišča. 
O njem smo vedeli tudi to, da je bil poročen, da je 
imel le dve hčeri, da je napisal več pravljic, pesmi in 
strokovnih knjig, da je nekaj strokovnih knjig pre-
vedel iz nemščine v slovenščino, da je bil zadnja leta 
svojega življenja član Odbora pri Slovenski matici, 
da je bil v tej matici član več strokovnih skupin, ki 
so skrbele za slovenski jezik, in da je bil zadnje dve 
leti celo njen tajnik, da je umrl leta 1877 v Ljubljani 
in da je pokopan na Navju v Ljubljani poleg števil-
nih slovenski kulturnikov. Njegov grob pa žal ni več 
ohranjen. Menda so ga porušili skupaj s cerkvijo v 
šestdesetih letih, ko so gradili gospodarsko razsta-
višče v Ljubljani za Bežigradom. 
So bili tudi ostali vaši predniki tako
izobraženi?
Dokaj. Kot sem že omenil, sta bila izobrazba in 
šolanje pri nas precej spoštovana. To še posebno 
velja za očeta. V Megušnici je bila to tradicija. Naš 
prastari oče Groga, Ivanov brat, je v drugi polovici 
19. stoletja imel naročene vse knjige in časopise, 
ki so v tistem času v Sloveniji izhajali periodično 
ali pa le kot enkratna izdaja. Seveda to velja le za 
publikacije, ki so bile tiskane v slovenskem jeziku. 
Groga je bil prav gotovo umetniška duša. Lesa iz 
gozda sploh ni koristil. Na vprašanje, zakaj ne seka 
dreves in ne koristi gozda, je odgovoril, da se v nje-
govem gozdu vsako leto za toliko in toliko poveča 
vrednost. Verjetno je poznal letni prirastek lesne 
mase v svojem gozdu in ceno lesa. Ob nedeljah 
in praznikih so hodili k njemu na obisk vaščani iz 
okolice, da jim je prebiral knjige in časopise. Večina 
takratnih prebivalcev v teh krajih ni znala brati. 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
23
Oženil se je šele, ko je bil star 36 let, in za ženo vzel 
18 let mlajšo Vidmarjevo Nežo iz Rovt, iz vasi izpod 
Mladega vrha. Po pripovedovanju to dekle njega 
ni maralo in bi se raje poročilo na drugo, a precej 
manjšo kmetijo. A njena mama jo je prisila, da se je 
morala poročiti z Grogom. Menda je svoji hčeri Neži 
celo zabrusila: ''Megušnica je samo ena.'' Neža je do-
živela visoko starost. Umrla je istega leta, kot sva 
bila rojena jaz in Andrej, to je leta 1952. V svojem 
življenju, gledano z današnjimi očmi, prav veliko 
lepega ni doživela. Baje je v zelo starih letih celo iz-
javila, da niti en dan v Megušnici zanjo ni bil lep. V 
svojem zakonu je rodila devet otrok in vsi so pomrli 
prej kot ona. Polnoletnost sta dočakala le dva, moj 
stari oče Janez in njegova sestra, ki se je poročila na 
manjšo kmetijo k Partiž v Staro Loko pri Škofji Loki 
in dočakala starost. 
In kateri od devetih otrok je za Grogom pre-
vzel kmetijo v Megušnici?
Njegov sin Janez, ki pa je umrl zelo mlad, že leta 
1910, star komaj 27 let. Razlog za njegovo smrt je bil 
pretep z njegovim svakom, s Kosovim Francetom iz 
Ojstrega Vrha. Menda so celo nedeljo popivali v Že-
leznikih in se popoldne vračali domov. Na poti do-
mov sta se sprla zaradi politike. Kdo je bil na kateri 
strani in kdo je nosil večjo krivdo za spor in pretep, 
ni znano. Verjetno pa je šlo za znane spore v takrat-
ni politiki med krščanskimi socialisti in krščanskimi 
konservativci. Sprla in stepla sta se ''Pri znamnu'', to 
je na križišču, ko se pot, ki pelje iz Železnikov, cepi 
proti Megušnici in proti Ojstremu Vrhu. Ko sem bil 
še otrok, mi je o tem dogodku nekaj več povedal 
Sivarjev France. Po njegovih besedah je prav on ti-
sto nedeljo videl, kako je Janezova žena po imenu 
Anca, moja stara mama, z vozom in konjem peljala 
Janeza po Grapi in preko Hriba domov. Mislil si je, 
da je nekoliko več popil in je ženo nahecal, da ga 
je prišla iskat. Izgleda pa, da so bile poškodbe med 
pretepom prehude, zato so ga naslednji dan od-
peljali k zdravniku v Železnike. Tudi zdravnik mu 
ni mogel pomagati in v nekaj dneh je umrl. Njegov 
svak, sokrivec njegove smrti, se je zaradi storjene-
ga dejanja tako močno sekiral, da ga sodišče sploh 
ni obsodilo in da tudi on zaradi občutka krivde ni 
dolgo živel. Moj stari oče Janez je imel takrat že dva 
otroka, Janka in Franca, mojega očeta. Oba sta bila 
zelo nadarjena učenca. To je bil verjetno razlog, da 
so oba poslali v šolo v Ljubljani v Škofove zavode. 
Takrat po prvi svetovni vojni je tudi v teh krajih 
razsajala španska gripa. Oče Franc in stric Janko sta 
takrat v Ljubljani oba zbolela za to boleznijo. Janez 
španske gripe ni preživel in je istega leta umrl. Ko je 
njuna stara mama Neža izvedela, kaj je se je zgodilo 
z Janezom, se je nemudoma odpravila iz Megušnice 
v Ljubljano po svojega vnuka. Njegova stara mama 
je takrat odšla v Ljubljano skupaj s Kemperlovimi iz 
Železnikov, ki so ravno tako imeli v šoli v Šentvidu 
dva svoja otroka. Neža je vzela s sabo česen, ki ga je 
moral moj oče pri vračanju proti domu ves čas žve-
čiti. Oče je špansko gripo prebolel, verjetno tudi za-
radi žvečenja česna. Po smrti mojega starega očeta 
Janeza se je moja stara mama še enkrat poročila. Za 
moža je vzela Franca Nastrana, Šoštarjevega Fran-
ca, s Studenega. Bil je zelo strog in podjeten človek. 
Menda je bil sedem let v vojski. Tri leta na rednem 
služenju vojske in štiri leta kot vojak med prvo sve-
tovno vojno. Kot sem že povedal, je bil dober gospo-
dar, a prav veliko občutka za kulturo, književnost 
in literaturo ni imel. Takrat so večino knjig, ki so 
bile v Megušnici in ki jih je večinoma preskrbel moj 
praded Groga, uničili. To je bilo takrat, ko je bil naš 
ata še otrok in na to ni imel vpliva. Po pripovedova-
nju so več voz, polnih knjig, iz Megušnice odpeljali, 
da so jih porabili pri izdelavi opeke v sosednji vasi. 
Verjetno se takrat ni nihče zavedal, kakšno škodo 
so s tem naredili. 
Kljub temu da Šoštarjev Franc, očetov očim, 
knjig ni ravno cenil, je bil vaš oče izobražen?
Naš ata je kot otrok končal osnovno šolo v Želez-
nikih. Nekaj let po osnovni šoli pa je obiskoval in 
uspešno zaključil kmetijsko šolo na Grmu pri No-
vem mestu. V arhivih te šole so še vedno shranje-
ni podatki, da je naš ata obiskoval to šolo od 1925. 
do 1927. leta. Poleg tega je veliko bral strokovne in 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
24
poljudne knjige, vedno smo imeli naročenih kar ne-
kaj časopisov in revij. Vsako leto smo dobili zbirko 
knjig, ki jo je izdajala Mohorjeva družba. Tudi brat 
France je v mladosti kupoval veliko poljudnih knjig. 
Gradiva za branje in izobraževanje smo imeli v Me-
gušnici že od ranih otroških let dovolj. Od vseh pri-
spevkov in rubrik v časopisih in revijah smo najrajši 
imeli križanke. Zanje je bila vedno prava vojna, kdo 
bo katero dobil in jo rešil. Res je, oče je bil nam otro-
kom velik moralni, avtoritativni zgled in tudi zgled 
glede šolanja. 
In kako je okolje vplivalo na vaše nadaljnje 
izobraževanje, saj je pravzaprav šlo za čas 
hude industrijske krize v Železnikih?
Osnovno šolo sem končal leta 1967. V tistem času 
je bila velika gospodarska kriza v celotni državi in 
tudi v naši dolini. Štipendij za srednjo šolo v Že-
leznikih praktično ni bilo. Podjetje Niko je tistega 
leta sprejelo v uk štiri učence, Tehtnica dva, Iskra, 
današnji Domel, mislim, da nobenega, in Alples 
prav tako nobenega. Za štiriletno srednjo šolo se 
je takrat iz naše generacije odločilo zelo malo so-
šolcev. Če se prav spomnim, le trije iz celega razre-
da. Večina sošolcev je po zaključku osnovne šole 
šla v službo kot navadni delavci v različna podjetja 
v Železnikih. Sam sem imel srečo, da sem bil spre-
jet v Niko, kjer sem pričel z vajeniško šolo za po-
klic rezkalca. Ko se danes oziram nazaj v tiste čase, 
imam občutek, da smo bili takrat premalo samo-
zavestni za nadaljevanje študija. Ne vem, ali je bila 
družbena klima takrat res usmerjena predvsem v 
zaposlitev in ne v šolanje. Kakovost osnovne šole v 
Železnikih je bila takrat namreč zelo dobra in mis-
lim, da bi bili številni sošolci sposobni nadaljevati 
šolanje na različnih smereh in na različnih stop-
njah. Da je bila naša osnovna šola res kakovostna, 
smo številni takratni učenci ugotovili mnogo kas-
neje, ko smo praktično vsi z lahkoto nadaljevali 
srednješolsko šolanje in kasneje tudi šolanje na 
višjem nivoju.
In potem ste šli v Niko v vajeniško šolo, ki ste 
jo v zadnjem letniku kar združili s srednjo?
Da. In vajeniška šola ni bila posebno težka, tako da 
sem v zadnjem, tretjem letniku poklicne šole obis-
Na Petrovem Brdu,
na veliki šmaren leta
1970 s sestro Minko in
bratom Francetom.
Janez je na levi pred
družinskim avtom
Fiatom 850, s katerim se 
je kasneje nekaj časa vozil 
na študij v Ljubljano.
Foto: arhiv družine Tušek
Vaška zabava. Od leve: Krekov France, Nandetov Sta-
ne, Logarjev Lojze, Megušarjeva Andrej in Janez ter 
Švijov Jošk. Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
25
koval tudi prvi letnik večerne srednje tehnične šole 
v Škofji Loki. Dopoldne sem bil v vajeniški šoli, po-
poldne pa v srednji tehnični. Tudi to je dokaz, kar 
sem omenil že prej, da je bila osnovna šola v Želez-
nikih v tistih časih zelo dobra. Vajeniška doba je 
bila zame, to ugotavljam tudi danes, zelo koristna. 
Številna znanja, ki sem jih dobil takrat v šoli in v 
podjetju Niko, so mi služila tudi kasneje pri dodi-
plomskem študiju, pri izdelavi magistrske naloge in 
celo pri izdelavi doktorske disertacije. Vse vzorce, 
preizkušance in razne epruvete za praktične teste 
sem na rezkalnem stroju, na stružnici in na drugih 
napravah izdelal sam. Za vsa takrat pridobljena zna-
nja se moram zahvaliti tudi takratnemu vodju orod-
jarne v Niku v Železnikih, gospodu Jožetu Rejcu. Bil 
je izreden ''majster'', kot smo mu rekli. Če se prav 
spomnim, sam ni imel svojih otrok, pa je kljub temu 
imel izreden občutek za vzgojo nas mladih. Znal 
nas je učiti, pohvaliti, usmerjati, svetovati in tudi 
okarati. Imeli smo ga za drugega očeta. Res imam 
zelo lepe spomine na tista leta zaposlitve v Niku v 
Železnikih. Leta 1973 sem končal srednjo tehnično 
šolo z odličnim uspehom, kar mi je omogočilo, da 
sem šolanje zaključil že s koncem maja. Takrat sem 
dobil tudi spričevalo. Ostali sošolci, ki so imeli slabši 
uspeh v četrtem letniku, so morali opravljati neke 
vrste maturo, in to šele v jeseni, septembra. 
Ste znali svojo prednost izkoristiti tudi ob vpi-
su na Fakulteto za strojništvo v Ljubljani?
Seveda sem. Ko sem imel spričevalo že v roki, sem 
preko poletja resno razmišljal o nadaljevanju študija 
na univerzi. Če bi moral v jeseni opravljati še maturo, 
verjetno o nadaljevanju šolanja ne bi razmišljal. Pri 
odločitvi za študij me je podpiral ata in pa predvsem 
sestra Minka, ki je takrat že končevala študij na Pravni 
fakulteti Univerze v Ljubljani. Ona je verjetno tista, ki 
je odločitev prevesila v pravo smer. Ampak to vem da-
nes, takrat sem bil nekaj mesecev po tej odločitvi, to 
je ko sem prišel v Ljubljano, v velikih težavah. Študij 
na Fakulteti za strojništvo je bil zelo zahteven. 
Torej ste na lastni koži izkusili resničnost 
reka, da je vsak začetek težak.
Ta je še posebno veljal zame, ki sem prišel iz večer-
ne srednje šole. Manjkalo mi je osnov iz fizike, ma-
tematike in elektrotehnike. Druge, bolj strokovne 
predmete sem kar obvladal. Verjetno je res, da če 
ne bi bilo moje sestre Minke, nikoli ne bi študiral v 
Ljubljani. Problem ni samo vpis na fakulteto, teža-
Francetova
ohcet leta 1975;
pred domačo
hišo v Megušnici,
Janez zadaj
(med vrati)
igra trobento.
Foto: arhiv
družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
26
va nastopi s stanovanjem, z literaturo, s knjigami, s 
knjižnico, s prehrano in drugim. V študentskem na-
selju takrat nisem mogel dobiti sobe. 
Ali ste bili v teh začetnih težavah na milost in 
nemilost prepuščeni sami sebi?
Ne. Pri vseh teh stvareh mi je pomagala sestra Min-
ka. Spomnim se, kako sva kupovala časopise in gle-
dala po oglasih, kje bi dobila kakšno sobo za najem. 
Vozila sva se po Ljubljani z mestnimi avtobusi in po 
informacijah v oglasih iskala in spraševala po so-
bah. K sreči sem po enem mesecu z drugo prošnjo 
za študentsko sobo dobil posteljo za pol leta v sku-
pinski sobi, v kateri nas je bilo okoli 30. Vso osebno 
opremo, pribor za osebno higieno, knjige in celoten 
pribor za tehnično risanje sem imel v eni preprosti 
potovalki. Vendar se je po pol leta uredilo, ker sem 
dobil posteljo v ''dvojčku'', kar pomeni, da sva bila v 
sobi le dva. Pri vsem tem ne smem zanemariti podjet-
ja Niko Železniki. To podjetje me je izšolalo za poklic 
rezkalca in mi poleg tega plačalo šolnino za večerno 
srednjo tehnično šolo. Po vsem tem pa bi rad še, da 
mi to isto podjetje štipendira študij na fakulteti. To 
so bile res prevelike želje. Toda to vem danes, takrat 
o tem nisem razmišljal. In šele danes vem, koliko so 
mi v podjetju Niko iz Železnikov takrat pomagali. Tu 
se moram iskreno zahvaliti takratnemu direktorju 
gospodu Petru Polajnarju in vodji kadrovske službe 
gospodu Niku Sedeju. Oba sta mi takrat v tistih tež-
kih odločitvah resnično veliko pomagala. 
Bi vas takrat podjetje lahko oviralo pri vpisu 
na fakulteto?
Seveda bi lahko. Že prej sem povedal, da so me fi-
nancirali v poklicni šoli in plačevali šolnino za ve-
černo srednjo šolo. Popolnoma normalno bi bilo, 
da bi nekdo rekel: ''Najprej odsluži, kar smo v tebe 
vložili, nato nam pa delaj nove stroške.'' Hvala Bogu 
se to ni zgodilo. Celo več, za študij na Fakulteti za 
strojništvo so mi dali štipendijo. Takrat sicer ni bila 
visoka, a brez nje se za študij ne bi mogel odločiti. 
Zato gre še enkrat zahvala takratnemu vodstvu pod-
jetja Niko Železniki. 
Kako pa je bil potem tisti prvi mesec študija?
Začetek je bil res težak. Sobe v študentskem naselju 
nisem dobil. Vse sobe, ki so jih razni ljudje oddajali 
in oglaševali preko različnih časopisov in ki sva si 
jih s sestro Minko ogledala, so bile ali zelo drage ali 
zelo oddaljene od fakultet ali pa drugače popolno-
ma neprimerne. V mesecu oktobru ni bilo druge 
variante, kot da sem se en mesec vozil iz Megušnice 
Zjutraj po Francetovi
ohceti leta 1975,
od leve brat Andrej,
sestri Anica in Minka
ter spodaj Janez.
Foto: arhiv
družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
27
na fakulteto v Ljubljano z družinskim avtom. Mis-
lim, da nobeden od bratov, ki sta takrat že oba imela 
vozniško dovoljenje, ni imel nič proti, da sem okupi-
ral skupni avto. Po enem mesecu pa sem dobil po-
steljo v skupinski sobi, kar sem že omenil. Spal sem 
na pogradu in imeli smo skupne sanitarije. V resnici 
je bilo to bivanje podobno bivanju med služenjem 
vojaškega roka. Pa če se prav spomnim, me to sploh 
ni motilo. Po pol leta pa sem se preselil v normalno 
sobo za dva študenta.
S čim ste si torej v prvem letniku Fakultete za 
strojništvo belili glavo?
Z matematiko. Zame, ki nisem končal ''prave'' srednje 
šole, je bila matematika resnično težka. K sreči smo 
takrat za vaje iz matematike imeli odlično asistentko 
in odlično pedagoginjo dr. Pavlino Mizori. Da bi lažje 
razumel in dojel matematične probleme, sem k vajam 
iz matematike hodil k dvema skupinama, pri katerih 
so se reševale praktično enake vaje. Ko je ona to opa-
zila, se mi je še posebej posvetila. Razumela je moje 
pomanjkanje osnov in mi marsikaj posebej razložila. 
Izpit iz matematike sem opravil v prvem roku in že ju-
nija imel pogoje za vpis v drugi letnik. Poleg matema-
tike je bil problem tudi tehnično risanje. Pa ne toliko 
zaradi znanja kot zaradi dragega pribora za tuširanje 
in dragega paus papirja, na katerega smo morali tu-
širati razne tehnične načrte. Če se prav spominjam, 
je en komplet rapidografov za tuširanje stal tretjino 
mesečne štipendije. Še imam pred očmi dogodek, ki 
se mi je zgodil pri tuširanju načrta na paus papir. Celo 
noč sem tuširal. Ko sem zjutraj okrog sedmih brez 
spanja ponoči končal z delom, sem odšel v trgovino 
po jogurt in kruh za zajtrk. Ko sem v sobi popil jogurt, 
ki je bil pakiran v tetrapaku, sem ga zmečkal in ga 
preko mize vrgel v koš, ki se je nahajal na drugi strani 
sobe. Iz zvitega tetrapaka je med letom po zraku pri-
teklo nekaj jogurta v obliki velikih kapelj, ki so padle 
na mojo risbo, ki sem jo tuširal celo noč. Svoj izdelek 
sem zvil v rolo in odšel na fakulteto. Ko sem profesor-
ju pokazal svoj izdelek in razložil celotno dogajanje, 
se je samo nasmehnil in mi dovolil, da mu k naslednji 
uri prinesem novo risbo. Pa je šla še ena noč. 
Prvi letnik fakultete za vas ni bila samo študij-
ska preizkušnja, ampak tudi družinska.
Pri vseh teh težavah, ki sem jih imel v prvem letniku, 
se je zgodila še nesreča doma. Ata je jeseni leta 1973 
nenadoma zbolel in moral je v bolnico. Nekaj časa 
je bil v bolnici na Golniku, a njegova bolezen je bila 
neozdravljiva in je istega leta 22. decembra umrl. S 
tem sem v trenutku izgubil moralno in seveda tudi 
finančno podporo za študij. Ležal je v bolnici in sem 
ga obiskal. Spominjam se, kako ga je vse zanimalo, 
kaj študiram pri posameznih predmetih, kje imam 
predavanja, kje se prehranjujem, koliko časa rabim 
z avtom od doma do fakultete in podobno. Moje od-
govore je primerjal in komentiral z odgovori svoje-
ga polbrata Janeza, ki je pred drugo svetovno vojno 
obiskoval srednjo gradbeno šolo v Ljubljani in mu je 
v tistem času pripovedoval o svojem šolanju. Imel je 
res dober spomin. Ta njegov polbrat Janez je padel 
v partizanih nekje okoli Novakov na Primorskem. 
Smrtno ranjenega ga je z bojišča v bolnico Franjo 
pripeljal prav naš ata. 
Kako pa ste med študijem po izgubi očeta fi-
nančno shajali? Mnogi sicer ugotavljajo, da 
nikoli kasneje niso imeli toliko denarja kot v 
študentskih letih, drugi pa, da nikoli niso bili 
tako lačni. 
Omenil sem že, da sem od podjetja Niko za študij na 
Fakulteti za strojništvo dobil štipendijo, ki sicer ni 
bila visoka, a je za skromno golo preživetje zadosto-
vala. Ko sem končal prvi letnik, sem se vrnil domov 
v Megušnico in bratu Francetu, ki je po očetovi smrti 
prevzel kmetijo, preko počitnic pomagal kmetovati. 
Septembra sva posekala kamion smrek in jelk, ga 
prodala in izkupiček mi je France dal kot plačilo za 
delo. S tem mi je pomagal, da sem se v drugi letnik 
v Ljubljano vrnil bolj korajžno. Mislim, da sem že v 
drugem letniku začel inštruirati dijake in osnovno-
šolce iz mehanike, fizike in matematike, kar mi je 
dodatno prineslo nekaj denarja. Na koncu drugega 
letnika sem naredil izpit za inštruktorja vožnje za 
osebna vozila. To so bili časi, ko je bilo zelo veliko 
kandidatov za pripravo za vozniški izpit in malo in-
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
28
štruktorjev. Dela je bilo resnično zelo veliko. Delali 
smo ob delavnikih dopoldne, popoldne, ob sobotah 
in celo ob nedeljah, če je bila potreba. 
S tem ste rešili svojo finančno situacijo?
Ja, res je. Potem študij v višjih letnikih ni bil več fi-
nančni problem. 
Ste po drugem letniku še hodili domov čez 
počitnice?
Zelo malo. Kajti poleti sem inštruiral kandidate za 
vozniški izpit. Že prej sem omenil, da smo imeli 
priložnost resnično veliko delati. Takrat časovnih 
omejitev inštruiranja v enem dnevu ni bilo, tako 
kot so danes. Zgodilo se je, da smo poučevali vožnjo 
tudi po 16 ali celo 17 polnih ur v enem dnevu. Kljub 
temu da sem ta poklic rad opravljal, lahko povem, 
da je to eden težjih poklicev, kar jih poznam. Poleg 
tega, da moraš zelo dobro obvladati vožnjo, moraš 
zelo dobro poznati prometne predpise, moraš biti 
dober pedagog in andragog, moraš biti ves čas po-
učevanja zelo zbran in osredotočen na promet in 
vedenje kandidata. O težavnosti tega poklica go-
vori tudi dejstvo, da smo inštruktorji začetniki po 
celodnevnem poučevanju vožnje ponoči zelo živo 
sanjali svoje delo, sanjali smo, kako vozimo, kako 
pritiskamo na zavoro, pa se ne ustavimo, in podo-
bno. Večkrat se je zgodilo, da si se iz sanj zbudil 
šele, ko si z nogo med ''zaviranjem'' brcnil v steno 
ali v omaro. Ko sem na fakulteti vpisal tretji letnik 
in sem imel kar veliko obveznosti s predavanji in 
vajami skozi cel teden, so mi na Šoltu (Študentska 
organizacije ljudske tehnike), kjer smo študentje 
poučevali kandidate za vožnjo, šli na roko in mi pri-
redili urnik inštruiranja: poučeval sem vsak petek 
popoldne od 14.00 do 21.00 in vsako soboto dopol-
dne od 7.00 do 14.00. 
Kako je bilo menjati Megušnico za Ljubljano? 
Podati se v svet, v drugo okolje, način življe-
nja, drugačen urnik …?
Ne vem prav dobro, danes se mi zdi, da ni bilo tako 
hudo. Obremenjen sem bil s študijem in imel sem 
soštudente, ki so imeli enake težave kot jaz sam. 
Pravzaprav se niti ne spominjam, da mi je bilo v 
Ljubljani kdaj dolgčas. Posebno še, če se spomnim, 
kako sem bil osamljen kasneje, ko sem bil na raznih 
specializacijah v tujih državah. Že v prvem letniku 
študija sem spoznal nekaj kolegov, s katerimi smo 
se družili. Predvsem smo skupaj študirali v prvem 
ŠOLT-inštruktorji
leta 1978 na
Streliški ulici v
Ljubljani.
Janez čepi
spredaj v sredini.
Foto: arhiv
družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
29
letniku. Praktično smo bili cel dan na fakulteti. 
Dopoldne na predavanjih in vajah, popoldne pa v 
knjižnici. Ob sedmih zvečer, ko se je knjižnica za-
prla, smo odšli še na eno pivo in domov. V višjih 
letnih, ko postaneš ''stara bajta'', pa je bilo študent-
sko življenje res čudovito. V četrtem letniku sem 
naredil še izpit za vaditelja smučanja, tako da sem 
potem nekaj zim praktično preživel na smučiščih 
pri nas in v tujini. Če sem prej omenil, da je poklic 
inštruktorja vožnje avtomobila eden najtežjih po-
klicev, kar jih poznam, lahko tu povem, da je vadi-
telj ali učitelj smučanja eden najlepših poklicev, kar 
jih obstaja. 
Kaj je bil povod, da ste nadaljevali na fakul-
teti? Zakaj vas je fakulteta izbrala za svojega 
oziroma ste jo izbrali vi?
Največ zaslug za to ima moj mentor pri izdelavi 
diplomske naloge prof. dr. Viktor Prosenc. Ko sem 
oddal diplomo in jo zagovarjal, me je povabil, naj 
ostanem pri njem kot pedagoški asistent ali pa kot 
raziskovalec. Njegovo povabilo me je presenetilo. 
Nisem dolgo okleval. Pa ne, da bi že takrat imel am-
bicije, da delam akademsko kariero. Takrat sem si 
mislil: ostal bom za nekaj let in s tem podaljšal štu-
Klub študentov Selške
doline leta 1976 na
izletu v Logarsko dolino.
Od leve proti desni
zgoraj: Tončka Habjan,
Francka Habjan,
Uroš Mladenovič,
Gvido Blaznik, in spodaj:
Janez, Jana Polajnar
in Miha Habjan.
Foto: arhiv družine Tušek
Na Črno prst zaradi stave za devet zabojev piva leta 
1977. Zgoraj Janez in Rajko Pajntar in spodaj na levi 
Stane Koblar in Zvone Torkar na desni.
Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
30
Brucovanje kluba
študentov Selške
doline leta 1977.
Od leve: Jože Reya,
Janez (bruc mojster),
Janez Dolenc in Rok Čufar.
Foto: arhiv družine Tušek
S Kanina prvega maja 1977.
Od leve zgoraj: Janez Dolenc,
Rok Čufar, Dare Gortnar,
Jože Kamenšek, Miha
Habjan, Anamarija Mohorič,
Francka Habjan.
Od leve spodaj: Tončka
Habjan, Zvonka Veber,
Janez, Uroš Mladenovič,
Zora Markelj.
Foto: arhiv družine Tušek
Študentska leta.
Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
31
dentsko življenje, ki je bilo predvsem v času mojega 
absolventskega staža izredno zanimivo. Po diplomi, 
ki sem jo opravil 27. 12. 1978, sem nekaj tednov pre-
živel na smučkah. S prvim aprilom leta 1979 sem se 
zaposlil na Fakulteti za strojništvo kot raziskovalec. 
Fakulteta me takrat, ker še nisem imel izvolitve za 
pedagoškega asistenta, drugače kot za raziskovalca 
ni mogla zaposliti. Celotna procedura za izvolitev v 
asistenta je takrat trajala skoraj pol leta. 
Kako ste preživeli čas po diplomi
in do doktorata?
Jeseni naslednjega leta, ko sem diplomiral, sem 
odšel na služenje vojaškega roka. To je bilo tudi 
posebno doživetje. Vojaški rok sem služil v Srbiji, 
v Knjaževcu, na meji med Bolgarijo in takratno Ju-
goslavijo. Bil sem eden izmed redkih z visokošolsko 
izobrazbo. Mnogi vojaki, ki so takrat služili vojaški 
rok z mano, so bili brez vsake šolske izobrazbe, 
nekateri niso znali niti pisati niti brati. Če sem po-
polnoma odkrit in pošten, moram priznati, da sem 
se že takrat čudil, kako je mogoče, da tako različni 
narodi živijo skupaj v eni državi. Toliko sovraštva 
med ljudmi zaradi narodnosti nisem doživel ne prej 
in ne kasneje. Pri tem pa je treba dodati, da smo bili 
tu Slovenci izjema. Ko sem prišel iz vojske, sem se 
ponovno zaposlil na Fakulteti za strojništvo. Še iste-
ga leta sem bil prvič izvoljen za asistenta za podro-
čje spajanje materialov. Pričel sem opravljati vaje s 
študenti in vpisal podiplomski študij. Na tiste čase 
imam prav lepe spomine. Z delom se nismo pretrga-
li. Med asistenti in drugimi sodelavci sem imel zelo 
dobro družbo. V študentskem naselju pa je takrat 
prebivala tudi moja mlajša sestra Anica, ki je ime-
la veliko družbe, in smo se pogosto družili. Veliko 
smo se ukvarjali s športom in z zabavami. Tako da 
sem nekoliko pozabil na študij. Posledica je bila, da 
sem magisterij zagovarjal šele leta 1987. V tem času 
sem si ustvaril družino in z ženo Polono sta se nama 
rodila sin Jaka leta 1983 in hči Marjeta leta 1987. 
Leta 1987 sem odšel v Nemčijo v mesto Mannheim 
na njihov varilski inštitut na podiplomsko specia-
lizacijo za varilne inženirje po enotnem nemškem 
programu. Tam sem preživel skoraj štiri mesece. V 
tem času sem moral opraviti devet pisnih izpitov, 
zaključno nalogo in zaključni ustni zagovor. V času 
te specializacije sem ugotovil, da sem v Ljubljani 
na Fakulteti za strojništvo dobil zelo dobro osnovo 
in široko paleto temeljnih strojniških znanj, da mi 
podiplomska specializacija kljub tujemu jeziku ni 
delala nobenih težav. Po vrnitvi v Ljubljano sem se 
resno lotil dela na doktorski disertaciji. Šele v tem 
Janez, drugi z
leve, je decembra 
1978 diplomiral
na Fakulteti za
strojništvo v
Ljubljani.
Uh, kako je
bilo veselo.
Foto: arhiv
družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
32
času sem začutil željo po raziskovalno-razvojnem 
delu, po pisanju člankov in po znanstvenem udej-
stvovanju na varilskem področju. Leta 1991 sem na 
dan pred osamosvojitvijo Slovenije zagovarjal dok-
torsko disertacijo.
In po doktoratu ste se zaposlili na fakulteti 
kot redni profesor?
Ne, takrat še ne. Kljub prejšnji izjavi sem še vedno 
imel željo iti v realno okolje, delati na praktičnih pri-
merih in služiti kruh v industriji. Leta 1992 sem bil 
na Fakulteti za strojništvo izvoljen v naziv docenta 
za varilske predmete. Kmalu po zagovoru doktora-
ta me je dolgoletni direktor Instituta za varilstvo v 
Ljubljani prof. dr. Pavel Štular povabil k sodelovanju. 
Najprej sem leta 1992 kljub zaposlitvi na fakulteti za-
čel z delom na inštitutu na šolskem oddelku. Institut 
za varilstvo je namreč imel močan šolski oddelek za 
izobraževanje vseh varilskih poklicev. Prva moja 
naloga je bila, uvesti v naš izobraževalni sistem ev-
ropsko specializacijo za varilne inženirje. Ravno v ti-
stem času je Evropska federacija za varjenje sprejela 
enoten izobraževalni program za podiplomsko varil-
sko specializacijo. Ta program naj bi se sčasoma uve-
ljavil in izvajal v vseh evropskih državah. V Sloveniji 
smo to specializacijo vpeljali že leta 1994. Verjetno 
Služenje vojaškega roka v Srbiji, v Knjaževcu, na meji z 
Bolgarijo. Foto: arhiv družine Tušek
S sestro Anico v študentski sobi v osemdesetih letih.
Foto: arhiv družine Tušek
V Dresdnu na tečaju nemščine leta 1983.
Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
33
smo bili varilci med prvimi, ki smo v Sloveniji uve-
dli enoten evropski program izobraževanja. S prvim 
oktobrom leta 1993 pa sem postal direktor Instituta 
za varilstvo. Na Fakulteti za strojništvo je v tistem 
času odšel v pokoj prof. dr. Prosenc. Njegovo delo je 
prevzel prof. dr. Kralj. Nekaj let kasneje pa smo na 
Fakulteti za strojništvo zaposlili tudi prof. dr. Rajka 
Kejžarja. Leta 1997 pa je tudi prof. dr. Viljem Kralj 
odšel v pokoj. Takratni dekan prof. dr. Matija Tuma 
me je povabil nazaj na fakulteto. V letih od 1997 do 
leta 2001 sem praktično opravljal obe službi. Leta 
1999 sem bil izvoljen v izrednega in leta 2006 v red-
nega profesorja za področje spajanje materialov.
Kako ste se znašli v vlogi direktorja glede na 
to, da ste ves svoj študij usmerili v tehnično 
področje?
V začetku me je bilo strah. Toda z dobrim delom in 
dobrimi sodelavci smo res veliko naredili. Vedeti 
moramo, da je bil Institut za varilstvo v bivši Jugos-
laviji z delom močno angažiran v drugih republi-
kah. Z razpadom Jugoslavije so se te vezi v trenutku 
prekinile in zaposleni na Institutu za varilstvo so 
ostali brez dela. Če se prav spominjam, je imel prav 
zaradi izgube trga Institut za varilstvo več let po osa-
mosvojitvi poslovno izgubo. Nadzorni svet inštituta 
me je že leta 1992 predlagal za direktorja. Dolgo 
časa sem okleval. Šele jeseni leta 1993 sem sprejel 
to vlogo. V začetku ni bilo lahko. Toda že prvo leto 
smo poslovali pozitivno in tako je bilo vseh osem 
let, ko sem bil direktor. Na delo direktorja inštituta 
imam zelo lepe spomine. Predvsem nam je uspelo, 
da smo veliko delali raziskovalno, razvojno in tudi 
znanstveno. Uspelo nam je pridobiti sofinanciranje 
Na ljubljanskem
magistratu,
2. oktobra 1982.
Foto: arhiv
družine Tušek
Janez s sinom Jakom in hčerko Marjeto leta 1990.
Foto: Roman Drole
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
34
Ocean City, Amerika, 1997.
Foto: arhiv družine Tušek
Smučanje s prijatelji in
družino v Corvari, Italija.
Foto: arhiv družine Tušek
Pomoč pri kmetovanju in
krmljenju živine na domačiji
pri tašči v Begunjah pri
Cerknici, leta 1987.
Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
35
s strani države oziroma s strani raznih ministrstev 
za kar nekaj razvojno-raziskovalnih projektov. Imeli 
smo mlade raziskovalce, ki so usposabljanje konča-
li z doktoratom, veliko smo objavljali v priznanih 
mednarodnih revijah, sodelovali smo mednarodno 
z drugimi podjetji in institucijami v drugih državah. 
Predvsem pa smo bili močno vezani na industrijo 
in na reševanje industrijskih problemov s podro-
čja varjenja in spajanja materialov v splošnem. Pri 
Slovenski akreditaciji smo akreditirali laboratorij in 
številne postopke preizkušanja. Tudi pri Evropski 
varilski federaciji (European Welding Federation) 
smo se akreditirali za izvajanje vseh enotnih evrop-
skih varilski programov; od varilca pa vse do varil-
nega inženirja. Ta akreditacija nam je omogočila, da 
smo izdajali spričevala v slovenskem in angleškem 
jeziku in da so ta spričevala brez omejitve veljala v 
vseh članicah Evropske varilske federacije. 
Sodelovanje je bilo gotovo uspešno, živahno, 
saj ste po eni strani lahko raziskovali kot uni-
verzitetni profesor in hkrati imeli neposreden 
stik z industrijo. 
Zelo uspešno smo delali na več nivojih: aplikativno, 
razvojno in znanstveno. Po nekaterih podatkih iz 
tistih časov smo bili po številu objav v priznanih 
mednarodnih revijah na raziskovalca tretji razisko-
valni inštitut v državi. Pri tem je treba vedeti, da je 
bil takrat Institut za varilstvo v celoti prepuščen trgu 
in finančno ni bil vezan na državo, kot je to veljalo 
in še vedno velja za večje inštitute pri nas, ki jih stal-
no financira država. Že podatek, da v času krize v 
osmih letih praktično ni zapustil inštituta noben za-
posleni, pove zadosti, da so bili pogoji za zaposlene 
takrat zelo dobri. Res je, kot pravite, to je idealna 
kombinacija. Povezava med znanostjo in stroko v 
industriji je bila na ta način zelo dobra. Po svetu, na 
tujih univerzah so zelo pogosti primeri, ko profesor 
dela pedagoško na univerzi in raziskovalno v drugi 
instituciji ali v lastnem podjetju. Pri nas je takšna 
kombinacija praktično nemogoča. Na Fakulteti za 
strojništvo in na celotni ljubljanski univerzi prak-
tično nimamo rednih profesorjev, ki bi bili za peda-
goško delo zaposleni le delno, ostali čas do polne 
zaposlitve pa bi delali v podjetju ali na inštitutu. Če 
bi to možnost vpeljali na Univerzi v Ljubljani, bi bila 
večkratna korist. Študentje bi lahko del praktičnih 
vaj opravili na inštitutu ali pa v podjetju, v katerem 
bi bil aktiven profesor. Pridobili bi profesorji, ki bi 
bili stalno v stiku z industrijo, pridobili bi študentje, 
Zaključek specializacije za varilnega inženirja po evropskem programu. Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
36
ki bi vedeli, kaj jih čaka kasneje, ko pridejo v službo, 
in pridobila bi podjetja, ki bi na ta način spoznala 
študente in bi imela pri izbiri novih sodelavcev lažje 
delo. Seveda to velja predvsem za študij tehnike in 
naravoslovja. 
So vas kdaj vabili v tujino?
Prav osebnega vabila za konkretno službo nisem do-
bil nikoli. Bilo pa je več možnosti. Že med specializa-
cijo za nemškega varilnega inženirja v Mannheimu 
leta 1987 so nas nemška podjetja vabila, naj pride-
mo po zaključku šolanja k njim v službo. Ta vabila so 
veljala tudi za mene in še za dva druga, ki nismo bili 
nemški državljani. Teh prostih mest je bilo takrat 
v Nemčiji res veliko. Postdoktorsko specializacijo 
sem v šolskem letu 1991/92 opravljal na Tehnični 
univerzi na Dunaju. Profesor Varga, ki je bil moj 
mentor, me je takrat povabil, naj na njihovi univerzi 
zaprosim za habilitacijo. Tega vabila takrat nisem 
sprejel, pa mi je še danes nekoliko žal. Tudi drugih 
možnosti je bilo še kar nekaj. Vedeti moramo, da je 
varilnih inženirjev po zahodni Evropi v preteklosti 
vedno manjkalo. To so bila predvsem podjetja, ki so 
veliko delala na raznih večjih projektih po drugih 
državah, po Evropi, Bližnjem vzhodu in drugje.
Vaša bibliografija obsega 729 bibliografskih 
enot v Cobissu, seveda vse od diplomske nalo-
ge, magistrskega dela, doktorske disertacije do 
raznih uvodnikov, referatov in tudi patentov. 
Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?
Še najbolj sem ponosen na tisto, kar je najtež-
je vrednotiti, in to je podjetje TKC. Ko sem leta 
2002 zapustil Institut za varilstvo in sem bil deja-
ven le na Fakulteti za strojništvo, mi je kar nekaj 
manjkalo. Manjkala mi je industrija in praktično, 
konkretno delo. Skupaj z nekaterimi, ki smo se 
poznali z inštituta in fakultete, smo ustanovili 
podjetje TKC, d. o. o., kot podporno enoto za re-
paraturno varjenje poškodovanih orodij za različ-
ne namene. Tu smo med prvimi v Evropi vpeljali 
lasersko popravljanje orodij. Razvili smo svojo 
lastno tehnologijo. To so reference, ki se jih v Co-
biss ne da vpisati. Pa tudi če bi jih vnesel kot raz-
vojno-raziskovalni projekt, prav veliko točk pri 
izvolitvah v pedagoške nazive ne bi doprinesle. 
V Cobissu so res navedene tudi manj pomembne 
reference. Po moji oceni največ štejejo izvirni 
znanstveni članki, ki so objavljeni v priznanih 
mednarodnih revijah. Zelo veliko po moji oceni, 
ne pa po oceni večine, štejejo patenti. Sam jih ni-
Ob postdoktorski specializaciji čas tudi za sproščen pogovor. Tehnična univerza na Dunaju leta 1992.
Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
37
mam veliko. V pripravi pa jih imamo več. Ampak 
kot rečeno, ker ne štejejo veliko pri izvolitvah, 
tudi nimamo posebne volje, da bi jih prijavili. Na 
primer, pred nedavnim sem odnesel tri patente k 
zastopniku za prijavo patentov. Ker nas je bilo pri 
vsakem patentu več avtorjev, bi moral od vsakega 
posameznika in od delovne organizacije, kjer je 
zaposlen, dobiti pisno soglasje, da se oni strinja-
jo s prijavo. Pri nas je na tem področju resnično 
preveč administracije. In res sem najbolj ponosen 
na to, kar je tudi najtežje opisati. Vsako novo 
tehnologijo, ki jo razvijemo za znanega kupca, 
je zelo težko opredeliti, ovrednotiti in vnesti v 
sistem Cobiss. Ponosen sem tudi na vodenje Insti-
tuta za varilstvo, ki je imel pred mojim prihodom 
zelo slabe rezultate in smo ga skupaj s sodelavci 
uspešno sanirali. Tudi tega se v sistemu Cobiss ne 
da ustrezno prikazati. Izredno pa sem ponosen 
na svoje doktorande, ki so večinoma zaposleni 
v industriji, v realnem sektorju, kar pomeni, da 
Komisija za zagovor doktorata leta 2003. Od leve: prof. dr. Gliha, prof. dr. Grum, prof. dr. Fajdiga, prof. dr. Tušek 
in prof. dr. Kejžar. Foto: arhiv družine Tušek
Slovenski delegati na skupščini Mednarodnega inštituta za varjenje (IIV — International Institute of Welding)
v Lizboni 1999. Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
38
delajo za trg. Trije od njih so direktorji. Doktori-
rati na naši fakulteti in biti zaposlen v industriji s 
številnimi rednimi obveznostmi je neprimerljivo 
z današnjimi mladimi raziskovalci, ki jih financira 
država, oni pa praktično samo študirajo in pišejo 
doktorsko disertacijo. 
Ponosni niste na neke teoretične ideje iz-
boljšav, ampak na izboljšave, ki se s prakso 
v industriji potrdijo kot resnične, inovativne 
in uporabne. Seveda tu gre za izredno kom-
pleksno situacijo, ki jo je nemogoče razvrstiti 
v neko kategorijo.
Ja, res je izredno kompleksno. Po drugi strani so pa 
rezultati vidni in znani. Poglejte, če direktor ene več-
jih slovenskih livarn, ki je izjemno uspešna doma in 
v tujini, izjavi, da z našo tehnologijo lahko poprav-
ljajo orodja tako, da jim za sto odstotkov podaljšajo 
življenjsko dobo, je to izreden finančni prihranek 
zanje in zelo pomembna referenca za nas. In prav 
tega efekta ni mogoče v celoti po dejanski vrednosti 
šteti med reference v Cobissu. 
Vi dajete izreden poudarek povezavi oziroma 
sodelovanju med industrijo, torej prakso, in 
teorijo, znanostjo, fakulteto? Koliko sta v Slo-
veniji ti dve dimenziji, torej industrija in zna-
nost, teorija, povezani? Koliko sodelujeta?
Absolutno premalo. Ampak glavna krivca sta pred-
vsem Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehno-
logijo in delno tudi Ministrstvo za gospodarstvo, ki bi 
se lahko preko razpisov odločili, da bosta fakultetam 
dali denar za razvojno, raziskovalno in znanstveno 
delo, samo če se bodo povezale z industrijo. Torej, 
industrija bi morala jasno povedati, kaj rabi, kateri 
problemi jo žulijo, kaj želi razvijati in v splošnem, kaj 
bi podjetja želela, da fakultete raziskujejo. Ministrstva 
bi probleme iz industrije zbrala, razpisala javni na-
tečaj med znanstveniki, med fakultetami in inštituti, 
izbrala najugodnejšega oziroma najprimernejšega 
izvajalca in zagotovila denar. Po končanem projektu 
pa bi morala industrija oceniti delo znanstvenikov. In 
prav ta ocena bi bila lahko merilo za nadaljnje delo 
znanstvenika in tudi institucije, v kateri je bil projekt 
izpeljan, ter referenca za izvolitve v znanstvene, pe-
dagoške in strokovne nazive. Na ta način bi fakultete 
morale delati za industrijo, industrija bi prišla do re-
zultatov in uspeh bi bil zagotovljen. Večkrat ugotavlja-
mo in ugotavljajo tudi drugi, da je prav v Sloveniji po-
vezava med industrijo in akademsko sfero zelo šibka. 
Zakaj menite, da je tako? Zakaj pri nas indu-
strijska in akademska sfera ne najdeta skup-
nega jezika?
Razlogov za to je več. Iz izkušenj lahko povem, da 
so napake na obeh straneh. Vsi tisti raziskovalci v 
državnih ustanovah (fakultete, inštituti), ki so po-
stali ali ki šele želijo postati znanstveniki, so vedeli 
in vedo tudi danes, da bodo preko sodelovanja z in-
dustrijo zelo težko prišli do zadosti referenc za naj-
višje pedagoške ali znanstvene naslove. To pomeni: 
če želiš postati redni profesor na univerzi ali pa 
znanstveni svetnik na inštitutu, je najlažje, da razis-
kuješ, objavljaš in zbiraš reference sam zase. Pri tem 
je seveda koristno, da sodeluješ s tujimi univerzami, 
toda to najpogosteje ne koristi naši industriji. To je 
žal znano in pri nas tudi zelo razširjeno.  Verjetno bo 
Varilna naprava s trožično elektrodo, ki je bila
razvita na Fakulteti za strojništvo in je konec
osemdesetih let prejela mednarodno priznanje.
Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
39
moral priti nek "višji" ukrep, da se bo to spremenilo. 
V industriji pa je situacija nekoliko drugačna. Ko se 
v nekem podjetju soočijo s problemom, ga skušajo 
rešiti sami. To se lahko dogaja tudi več let. Ko pro-
blema ne rešijo, pridejo po pomoč na fakulteto ali 
inštitut. In prav tisti, ki so se s problemom ukvar-
jali zelo dolgo, ki so s problemom seznanjeni do 
potankosti, sedaj od znanstvenika v neki instituciji 
pričakujejo, da bo problem rešil z levo roko. Ko pa 
ti predstavniki industrije ne dobijo takoj ustreznih 
rešitev od raziskovalnih institucij, so razočarani nad 
celotno znanstveno sfero in nejevoljni. Celo več, po-
gosto slišim predstavnike iz industrije, da zaposleni 
na naših znanstvenih ustanovah ne vedo dovolj, da 
ne živijo v realnem svetu in podobno. Če bi indu-
strija in podjetja oziroma njihovi predstavniki prišli 
do znanstvenih institucij takoj, ko problem nastane 
in bi ga reševali skupaj, bi bil prav gotovo ugoden 
rezultat zagotovljen. Skratka, za večje sodelovanje 
teoretičnih znanstvenikov s praktično industrijo bi 
potrebovali več spodbude s strani države.
Toda tovrstne spodbude ni?
Ne, ni prave spodbude, kar sem omenil prej. Denar-
ja, namenjenega za raziskave, je v Sloveniji kar ne-
kaj. Toda v primerjavi z drugimi državami mnogo 
manj, tudi v relativnem smislu. Težava pri nas je 
predvsem v tem, da je denar razkropljen, da danes 
je in jutri ga ni in da je vsako sofinanciranje razis-
kovalno-razvojnih projektov močno obremenjeno 
z administracijo. Druga velika težava pa je, da zelo 
veliko raziskovalnega denarja v Sloveniji poberejo 
državni raziskovalni inštituti za svoje osnovno delo-
vanje. Ocenjujem tudi, da ni neke kontinuitete, da so 
imeli in še imajo ministri, odgovorni za razvoj, razis-
kave in znanost, na to problematiko različne pogle-
de. S postavitvijo nove vlade in novih ministrov se 
tudi za raziskovalno politiko prične nova doba, kar 
pa ni dobro. V zadnjih letih se je količina denarja za 
različne raziskovalne razvojne projekte precej pove-
čala. Največ zaslug za to imata bivši minister za viso-
ko šolstvo, znanost in tehnologijo prof. dr. Zupan in 
evropska raziskovalna politika, ki nas opozarja, da 
za to področje namenimo premalo sredstev in tudi, 
da jih ne namenjamo v prave namene. Tudi sedanji 
minister za to področje g. Golobič je ob nastopu svo-
je funkcije napovedal za leto 2009 veliko povečanje 
denarja za tehnološke raziskave in za industrijo, kar 
se je v letu 2009 tudi uresničilo. Bilo je veliko razpi-
sov za sofinanciranje tehnoloških projektov za teh-
nološko usmerjena podjetja. To je bilo dobro. Toda v 
letu 2010 je ravno obratno. Razpisov za tehnološke 
projekte, ki bi bili namenjeni podjetjem, praktično 
ni. In prav v tem vidim velik problem. 
Koga nihanja pritoka denarja najbolj
prizadenejo?
Najslabše za podjetje in tudi vsako raziskovalno 
institucijo in tudi za samo raziskovalno ekipo je, da 
v enem letu dobi denar od države za raziskave, da 
vzpostavi raziskovalno ekipo, da pridobi ustrezno 
opremo, da se poveže z raziskovalnimi institucijami, 
ko pa želi to pot nadaljevati, ji presahne denar. Naj-
težje vprašanje v takšnih primerih je, kaj narediti z 
raziskovalci. Zato pogosto podjetja sama nimajo za-
dosti lastnega denarja, da bi lahko stalno vzdrževa-
la raziskovalno ekipo v dobri kondiciji. Raziskovalci 
pa morajo imeti kondicijo, znanje, izkušnje in čas, če 
želimo, da nam dajejo rezultate. Ne moreš imeti en 
dan raziskovalca, naslednji dan pa ga prerazporediš 
v neko rutinsko delo, v klasično konstruiranje ali 
nekaj drugega! To je zelo slaba politika, ki pa je pri 
nas prej pravilo kot izjema. Prav zaradi tega bi mo-
rali politiki izdelati zelo jasno večletno raziskovalno 
politiko, da bi podjetja to vedela in znala načrtovati 
s kadri, opremo in drugo.
Poleg tega nihanja finančne podpore pa vi 
opažate še en problem v zvezi s sodelovanjem 
znanosti in industrije.
Drugi zelo pereč problem je razkropljenost, kar sem 
že prej omenil. V Sloveniji, v zelo majhni državi ima-
mo kar nekaj institucij pri različnih ministrstvih, ki 
razpolagajo z denarjem za raziskave in razvoj. To 
so praktično vsa ministrstva. Pa naj tu omenim le 
tiste, ki se v največji meri ukvarjajo z industrijo in s 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
40
tehnološkimi raziskavami na strojniškem področju. 
Imamo praktično tri skoraj identične agencije. Pri 
Ministrstvu za gospodarstvo je agencija Japti – Jav-
na agencija RS za podjetništvo in tuje investicije, pri 
Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologi-
jo je agencija TIA – Tehnološka agencija Slovenije, in 
imamo še eno ustanovo prav tako pri Ministrstvu za 
gospodarstvo, to je Slovenski podjetniški sklad. Vse 
naštete ustanove imajo skoraj enako poslanstvo: 
pomagati podjetjem pri razvoju, raziskavah, nabavi 
opreme in podobno. Ali ne bi bilo bolj normalno, da 
bi se te institucije združile, delovale enotno in eno-
tno pomagale podjetjem. Včasih imam občutek, da 
ena za drugo ne vedo, kaj delajo. In kaj se dogaja? 
Dogaja se, da nekatera podjetja izkoriščajo zaplete-
no situacijo in od vseh ustanov črpajo denar. Prav 
gotovo bi z združitvijo znižali administracijo, pove-
čali učinkovitost in preglednost. Verjetno pa se vsak 
minister bori za svoj kruhek in je na ta način lažje 
potešiti posamične egoistične apetite.
Tretji pereč problem v Sloveniji pa je sodelovanje 
med znanostjo in industrijo, kar sem že prej zelo po-
drobno opisal. 
Kako pa je z znanjem študentov? Imate tudi 
na fakulteti občutek, tako kot beremo v medi-
jih, da se nivo znanja znižuje; ali gre le za bolj-
še in slabše generacije, kar bi bila tudi lahko 
razlaga?
Nivo znanja se pri srednješolcih definitivno znižuje. 
Kje je razlog za to, ne vemo. Pri dijakih, ki se vpisuje-
jo na našo fakulteto, ugotavljamo pomanjkanje zna-
nja na treh področjih: eden je, da študentje ne znajo 
zadosti matematike, drugi, da ne znajo zadosti fizi-
ke, in tretji, da ne obvladajo tehničnega risanja. Mi 
še vedno trdimo in tudi v drugih državah, predvsem 
na fakultetah v Nemčiji, ugotavljajo isto, da mladi 
ljudje ne znajo prosto skicirati. Kljub vsem foto-
aparatom, skenerjem in računalnikom v industriji 
še vedno moraš znati uporabljati svinčnik. Kajti če 
se z nekom pogovarjaš, razpravljaš o problemu, po-
gosto moraš na licu mesta nekaj prostoročno nari-
sati za boljšo predstavo. In opažamo tudi, da mladi 
ne vedo, kaj je tretja dimenzija, nimajo predstave, 
kaj se skriva zadaj, v globini, če imaš pred sabo nek 
načrt. Ta prostorska predstavljivost pa je osnova za 
modeliranje prostora, oblik in s tem strojnih ele-
mentov.
In kaj lahko storijo študentje, ki imajo tako 
pomanjkljivo znanje? Se tudi oni, tako kot ste 
se vi nekoč, udeležujejo vseh ur vaj, ki jih ima-
jo na voljo?
Na fakulteti poskrbimo zanje s pripravljalnimi teča-
ji, ki jih organiziramo že pred pričetkom predavanj 
v prvem letniku. Tudi letos bo tako. V prejšnjih letih 
smo organizirali pripravljalne tečaje samo iz fizike 
in matematike, letos pa bomo te priprave razširili 
tudi na tehnično risanje. Kljub vsemu pa le ugotav-
ljamo, da kvaliteta znanja srednješolcev, ki se vpiše-
jo na Fakulteto za strojništvo, ki je od sedemdesetih 
letih prejšnjega stoletja pa vse do leta 1998 ali celo 
do leta 2000 stalno padala, začela od leta 2000 rasti. 
To pomeni, da dobimo boljše dijake. Ocenjujem, da 
jih je vedno več, ki se odločijo za študij strojništva iz 
veselja in ne le zato, ker se drugam niso mogli vpi-
sati ali pa zato, ker imajo štipendijo in zagotovljeno 
službo. Med njimi so tudi odličnjaki in dijaki s prav 
dobrim uspehom. Tako bomo v šolskem letu, ki pri-
haja, prvič omejili vpis. S prvim vpisom imamo iz-
polnjena skoraj vsa razpisana mesta.
Bravo! To je pa resnično čudovito.
Računamo, da se bo z leti zanimanje za študij stroj-
ništva še povečalo.
V osnovni šoli večina učencev na vprašanje, 
kam naprej, odgovori, da na gimnazijo. In se 
sprašujemo, kaj narediti, da bi se več mladih 
odločilo za srednje tehnične šole. Kajti zdi se 
nam, da je bolje pripravljen na študij strojni-
štva tisti, ki je zaključil srednjo tehnično šolo, 
ali pač ne?
Danes strojništvo ni več samo to, kar je bilo pred 
tridesetimi ali štiridesetimi leti. Danes je strojništvo 
mnogo več. Je tudi to, kar je bilo nekoč, to moram 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
41
poudariti, a se je razširilo na virtualno strojništvo, 
ki dopolnjuje klasično strojništvo. Poleg tega je 
danes strojništvo tudi na primer varovanje okolja, 
prometna sredstva in sam promet na kopnem, v 
vodi in na njej ter v zraku, varstvo pri delu in varo-
valna sredstva, ocenjevanje škod na poškodovanih 
avtomobilih in drugih strojih, nadalje je strojništvo 
tudi kmetijska in gozdarska mehanizacija, oprema 
v bolnicah, farmacevtski, prehrambni in živilski 
industriji. Z razvojem novih materialov vedno več 
delamo z umetnimi snovmi, s kompoziti in s kerami-
ko. Sodobna orodja so nam dala možnost, da veliko 
stvari mnogo lažje načrtujemo in programiramo 
kot nekoč. Prav zato danes rabimo na fakulteti za 
strojništvo tudi gimnazijske maturante, ki imajo ne-
koliko več teoretičnih osnov za študij virtualnega 
strojništva. Poznano je, kot ste že sami omenili, da 
večina nadarjenih in bolj sposobnih osnovnošolcev 
nadaljuje šolanje v gimnaziji. In tudi to je razlog, da 
mi želimo privabiti na fakulteto več gimnazijcev. V 
vsakem primeru raje vidimo, da dobimo dobrega 
gimnazijca kot slabega tehnika.
So delovne navade za uspešnega študenta
odločujoče?
Delovne navade, sposobnosti in zainteresiranost 
so pomembne za kakovostno opravljanje vsakega 
poklica. Za strojništvo je pomembno tudi okolje, v 
katerem se mladi družijo, starši in mogoče tradicija 
kraja in okolice, v katerem živijo. Ko smo na Fakulte-
ti za strojništvo pred dvema letoma naredili analizo, 
od kod prihajajo naši študentje in kakšno srednjo 
šolo so zaključili, smo prišli do zanimivih rezulta-
tov. Ugotovili smo, da iz tradicionalnih industrijskih 
okolij dobimo izjemno malo gimnazijskih maturan-
tov. Še do danes pravega razloga, zakaj se na našo fa-
kulteto vpiše tako malo gimnazijcev iz Idrije, Škofje 
Loke, Jesenic, Tolmina, Izlak in celo iz večjih krajev, 
kot so Krško, Celje in Novo mesto, nismo natančno 
ugotovili. V vseh naštetih krajih je relativno močna 
industrija, ki ima dolgo tradicijo in v kateri rabijo 
inženirje strojništva. V podjetjih v teh krajih rabijo 
inženirje za zelo različna dela in ni nujno, da je to 
strogo strojništvo. V številnih omenjenih podjetjih 
imajo razvojne oddelke, imajo posamezna podjetja 
ali oddelke v tujini, potrebujejo prodajne inženirje. 
Ocenjujemo, da gimnazijci pri odločanju za študij 
tega ne poznajo in ne vedo. Ocenjujemo tudi, da ima-
jo ti gimnazijci iz teh krajev prave delovne navade, 
da so gimnazije kakovostne in da so tisti, ki se odlo-
čijo za študij strojništva, praviloma odlični študentje 
in da se po študiju vračajo v svoj rodni kraj. In to je 
pravi način, ki bi ga morali tudi družba in politika 
podpirati. To vodi do enakomernega gospodarskega 
in posledično tudi kulturnega razvoja v Sloveniji. 
Pa ste poleg analize storili še kaj, da bi se
stanje spremenilo?
Smo. In sicer smo začeli sodelovati prav z gimnazi-
jami iz omenjenih krajev. Dijakom skušamo ob za-
ključku srednješolskega izobraževanja prikazati naš 
program, način študija in vse tisto, kar naj bi bilo 
potrebno, da dijaki pri vpisu na univerzo vedo. V bo-
doče pa želimo to akcijo še okrepiti. K sodelovanju 
bomo povabili predstavnike podjetij iz teh krajev, 
da jim oni predstavijo podjetje in pojasnijo, kakšne 
so možnosti, da se po zaključku študija zaposlijo v 
njihovem podjetju. Predstavniki podjetij jim lahko 
na takem srečanju predstavijo možnosti štipendi-
ranja, potrebe po točno določenih znanjih in dijake 
takoj ob vpisu v prvi letnik povabijo k sodelovanju, 
k delu na morebitnih manj zahtevnih projektih in 
jim pojasnijo možnosti opravljanju prakse med štu-
dijem v njihovem podjetju. Skratka, povečati želimo 
sodelovanje med podjetji, študenti in fakulteto tudi 
na ta način. Nekaj razgovorov v tej smeri že teče. 
Bolj konkretne pa bomo imeli v jeseni. Res je, da 
je tudi danes tehnika še vedno tehnika, vendar je 
kljub vsemu povezanih že tako veliko stvari, da se 
tudi gimnazijec lahko priuči in na različne načine 
pridobi potrebna znanja za študij. V industriji danes 
uporabljamo vedno več računalniških programov 
in ni vse samo za prijeti, kot je bilo mogoče pred de-
setletji, ampak si moraš tudi virtualno predstavljati 
in na tem področju so pogosto gimnazijci celo boljši 
kot tehniki. 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
42
Ali pri študentu hitro ugotovite, da ima poten-
cial bodočega raziskovalca?
To je najtežje, to je izjemno težko in celo ugotavljam, 
da je veliko fantov zelo sposobnih za tehniko, pa 
kljub temu Fakultete za strojništvo ne morejo uspeš-
no zaključiti. Kje je razlog, ne vem. V razgovorih s 
takimi študenti jih največ preprosto odgovori, da 
se jim je študij zagnusil in da ne morejo več sesti za 
mizo in se spraviti k študiju. Poznam kar nekaj pod-
jetij, s katerim sodelujem, ki imajo zaposlene fante z 
nedokončano fakulteto. So celo taki, ki jim manjka 
samo en izpit in diploma in ne zberejo toliko pogu-
ma in moči, da bi to zaključili. V enem podjetju me 
je direktor večkrat osebno klical in prosil za pomoč, 
ker ima v službi takšnega sodelavca, a v pogovoru z 
njim nisva bila uspešna. V drugem podjetju poznam 
našega študenta, ki je izredno tehnično nadarjen, fa-
kultete za strojništvo pa ne more končati. Manjkajo 
mu štirje bolj zahtevni izpiti. V tem podjetju rešuje 
tehnološke probleme, uvaja nove tehnologije, se-
stavlja računalnike, v Švici v podjetju Lasag je opra-
vil poseben tečaj za servisiranje laserskih naprav, 
obvlada varjenje po vseh postopkih, razvija novosti 
in patente in celo vodi raziskovalne projekte. K mizi, 
da bi študiral in naredil še preostale izpite, pa se ne 
more usesti. V podjetju so mu ponudili brezplačen 
dopust za dokončanje študija. Pa ni veliko pomaga-
lo. Tudi v vodstvu fakultete se trudimo in skušamo 
te fante pridobiti in znova privabiti k študiju. 
In kaj jim ponujate, kako jih skušate motivira-
ti, da bi uspešno zaključili študij?
Prav v letošnjem juniju smo pisno obvestili vse štu-
dente, ki so v zadnjem desetletju pri nas študirali in 
jim manjkajo štirje ali manj izpitov, naj pojasnijo, 
kako in kdaj bodo končali študij in s kakšnimi pro-
blemi se pri tem srečujejo. Takšnih pisem smo po 
Sloveniji poslali več kot 600, kar pomeni, da imamo 
toliko študentov, ki jim je potekel absolventski staž 
in fakultete še niso zaključili. Za takšne študente 
smo pred enim letom pričeli organizirati krajše 
ponavljalne tečaje za posamezne predmete nekaj 
tednov pred izpitnim rokom. Vsi študenti imajo 
možnost preko elektronske pošte asistentom in tudi 
učiteljem postavljati vprašanja za tisti del snovi, ki 
je ne razumejo. Prav veliko več, kot delamo sedaj in 
kar sem povedal, pa za starejše študente ne moremo 
storiti. Pri mladem človeku je najtežje ugotoviti, ali 
bo inženir ali ne bo. Mogoče kakšni testi obstajajo, 
ampak s tem se resnično nismo nikoli ukvarjali. Mo-
goče bi pedagogi več vedeli o tem.
Razvoj človeka je zelo zapletena zadeva. Dvo-
mim, da bi s testi dobili zanesljive rezultate.
Ne vem. Prav gotovo je z raznimi testi mogoče ugo-
toviti, kdo je bolj nagnjen in talentiran za tehniko in 
kdo manj. Vprašanje je samo, koliko so testi zaneslji-
vi. Sam sem se več in se še vedno ukvarjam z varilci. 
S šolanjem in z vedenjem varilcev med delom imam 
kar nekaj izkušenj. Za dobrega varilca za obločna in 
plamenska varjenja moraš resnično biti talentiran. 
Delo varilca je veščina, ki jo do neke mere lahko pri-
dobiš z vajo, za vrhunska dela in za najzahtevnejša 
varjenja pa moraš biti nadarjen. Podobno kot pri 
Varilstvo je kljub vsej avtomatizaciji in robotizaciji še 
vedno ročno delo, ki zahteva veliko spretnosti, izku-
šenj in kondicije. Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
43
športnih aktivnostih. Delo varilca je povezano s 
fizičnimi in psihičnimi lastnosti človeka. Varilec je 
eden zahtevnejših poklicev v strojniški stroki, ker 
pri svojem delu uporablja praktično vsa čutila: upo-
rablja vid, sluh in občutek z dotikom roke, v kateri 
drži varilni gorilnik. Z vajo je mogoče vsa ta čutila iz-
uriti, izostriti in optimalno uporabljati pri varjenjih. 
Varilci, atestirani za obločna in plamenska varjenja, 
so glede znanja testirani tako pogosto kot piloti 
največjih potniških letal; to je vsakih šest mesecev. 
Ugotovil sem, da je pravi varilec umetniška duša, da 
je pogosto težko vodljiv, da je pogosto zasanjan in v 
splošnem karakterno dokaj težak človek. To je naj-
pogosteje celo pravilo. Vsi, ki morajo ravnati z varil-
ci, morajo to upoštevati, če želijo, da jim varilci dajo 
od sebe toliko, kot zmorejo. Zmorejo pa pogosto 
zelo veliko. Zelo pomembno je, da so varilci zadosti 
plačani. Pogosto ugotavljam, da v naši industriji ni 
tako. Kakovostnega varilca glede plačila preprosto 
ne moreš uvrstiti med kovinarske plačilne razrede. 
Varilec mora imeti za svoje delo take pogoje, da ga 
bo z veseljem opravljal; samo v takem primeru bo 
delodajalec z njim tudi zadovoljen. Med pogoje dela 
pa spada okolje, v katerem dela, delovni čas in oseb-
ni dohodek. 
Kakšen pa je dober inženir? Katere lastnosti, 
znanja mora imeti?
Resnično je težko ugotoviti. V šolskem letu 2007/
2008 smo na naši fakulteti vsak mesec organizirali 
podjetniški forum, na katerega smo povabili po štiri 
podjetja iz Slovenije in tujine, da predstavijo našim 
študentom svoj program, svojo proizvodnjo in pod-
jetje v splošnem. To je bil čas, ko je zelo primanjko-
valo inženirjev in so naši diplomanti lahko izbirali, 
kje se bodo zaposlili in kakšna dela bodo opravljali. 
Zaradi pomanjkanja inženirjev strojništva so pod-
jetja sama želela imeti svojo predstavitev na naši 
fakulteti, tako da z organizacijo omenjenih priredi-
tev takrat nismo imeli težav. Iz naše doline sta bila 
Domel, d. o. o., in Indramat, d. o. o. Predstavnikom 
teh podjetij smo po predstavitvi, po zaključku pri-
reditve zastavili tudi nekaj vprašanj. Med drugim 
tudi vprašanje, kakšnega inženirja želijo imeti v 
podjetju in katera znanja naj bi mladi diplomant 
fakultete za strojništvo imel. Odgovori so bili zelo 
različni. Nanizali so tako široko paleto znanj, da bi 
moral vsak študirati najmanj deset let, da bi osvo-
jil vsa navedena znanja. Na primer, eni pravijo, da 
morajo znati timsko delati, drugi, da morajo znati 
slovenščino, tretji želijo dva tuja jezika, četrti trdijo, 
da morajo poznati finance in obvladovati stroške, 
peti, da fiziko, šesti, da morajo poznati toplotno ob-
delavo materialov, sedmi, da bi morali več vedeti 
o kakovosti, osmi o standardih, deveti o varjenju 
itd. To pomeni, da bi poleg fakultete moral imeti 
še govorniški tečaj, znanje jezikov, se pisno dobro 
izražati, timsko delati, biti komunikativen, strpen, 
toleranten itd. Skratka, zelo veliko, kar pa je prak-
tično nemogoče.
Podjetja torej želijo diplomante s celim spek-
trom znanj. Katere lastnosti pa po vašem mne-
nju poleg strokovne podkovanosti še mora 
imeti dober inženir?
Nekaj o tem sem povedal že prej. Dober inženir 
mora imeti široko strojniško znanje, mora se znati 
prilagajati, timsko delati in mora se biti pripravljen 
stalno seznanjati z novostmi. Samo tisti inženir, ki 
se bo pripravljen soočiti s konkurenco znanja v last-
nem podjetju in kot tim tekmovati s konkurenco, z 
drugimi podjetji in celo z raziskovalnimi timi v tujih 
državah, bo uspešen in s tem izjemno zadovoljen. To 
je največji uspeh in s tem tudi največje zadovoljstvo 
inženirja. Inženir strojništva mora imeti predvsem 
občutek za novosti, izboljšave, inovacije in tudi za 
timsko delo, da se zna pogovarjati, da zna poslušati, 
da zna potrpeti, da zna biti objektiven, da zna pre-
nesti kritiko in da zna biti objektivno kritičen. S ta-
kim načinom dela morajo začeti mladi, naučiti se ga 
morajo čim prej; starejši se ga težko priučijo. Seveda 
so pa tudi taki, ki se opisanega načina dela ne more-
jo navaditi ali pa ga ne želijo sprejeti. Takšne ljudi 
je treba iz tima izločiti, ker naredijo več škode kot 
koristi in jih je treba preusmeriti na druga področja 
oziroma na druga, zanje primerna delovna mesta.
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
44
Potek izdelave ohišja elektromagnetnega ventila s spajkanjem po postopku CMT (Cold Metal Transfer), ki se 
uporablja v vseh zavornih sistemih železniških vozil po vsem svetu. Levo: surovec, na sredini: spajkano ohišje, 
desno: končna oblika spajkanega ohišja (razvoj tehnologije spajkanja prof. Tušek s sodelavci).
Okrušeno orodje za štancanje jeklene pločevine, izdelano iz jekla za delo v hladnem in toplotno obdelano (levo), in 
z laserskim varjenjem sanirana poškodba (desno); (razvoj tehnologije laserskega varjenja prof. Tušek s sodelavci).
Kolektiv TKC-ja za novo leto 2008/09 v ljubljanskem Guliverju. Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
45
Pa ima Fakulteta za strojništvo v Ljubljani do-
bre pogoje za vzgojo bodočih inženirjev, raz-
iskovalcev?
Pogoji za pedagoško in raziskovalno delo na naši fa-
kulteti niso najboljši. Največji problemi so lokacija 
same fakultete, razporeditev prostorov in premalo 
uporabnih površin. Naša fakulteta stoji v centru 
mesta na Aškerčevi ulici v Ljubljani. Dostop do 
fakultete je z osebnimi vozili dokaj težaven, z več-
jimi in s tovornimi vozili pa zelo otežen. Tudi raz-
poreditev predavalnic, kabinetov in laboratorijev 
ni optimalna. Največja slabost je, da imamo največje 
predavalnice nameščene prav na vrhu zgradbe, v 
petem nadstropju. Laboratorije za praktične vaje 
in raziskovalno delo imamo v kleteh, v dvoriščni 
stavbi ter v nadstropjih, kar zelo oteži sam dostop 
in pa tudi samo delo. Nimamo pogojev, da bi bile po-
samezne katedre z vsemi zaposlenimi, z laboratoriji 
in z učilnicami za vaje skupaj v enem delu fakultete. 
Vse te slabosti in pomanjkljivosti so nas prisilile, da 
že nekaj let razmišljamo o novi zgradbi na novi lo-
kaciji. Ogledali smo si že kar nekaj primernih loka-
cij v sami Ljubljani in tudi na njenem obrobju; to je 
na območju, ki je še pokrito z mestnim prometom. 
Pri iskanju primernega prostora nam veliko po-
magata Mestna občina Ljubljana in sama Univerza 
v Ljubljani. Upamo, da trenutna gospodarska kriza 
ne bo ustavila naših želja in prizadevanj za pridobi-
tev nove zgradbe Fakultete za strojništvo. Z novimi 
prostori bi dobili zadosti velike laboratorije z vse-
mi potrebnimi prostori za vsako katedro posebej. 
V teh laboratoriji bi študentje delali tudi seminarje, 
projekte in diplomske naloge. Tudi zahteva novega 
bolonjskega študija je, da študenti več delajo v labo-
ratoriju skupaj s pedagoškim osebjem. 
Kaj pa ugled vaše fakultete doma in v svetu 
oziroma uvrstitev fakultete na različne sveto-
vne ocenjevalne lestvice?
Lahko povem, da ima Fakulteta za strojništvo dober 
ugled doma in svetu. Univerza v Ljubljani je po šang-
hajski lestvici na 500. mestu, kar sicer ni posebno 
pohvalno, vendar je treba vedeti, da pri tem načinu 
točkovanja največ točk doprinese Nobelov nagraje-
nec, ki ga Univerza v Ljubljani nima, kar je znano. 
Znano pa je, da je na svetu več deset tisoč univerz. 
Po drugih ocenjevalnih lestvicah smo mnogo višje. 
Na primer po bolonjski lestvici, kjer so drugačni 
kriteriji, je ljubljanska univerza na 41. mestu v Ev-
ropi, to je relativno visoko. Vedeti pa moramo, da 
je Univerza v Ljubljani ena izmed večjih v Evropi. 
Na Univerzi v Ljubljani so združene tehnične, nara-
voslovne, humanistične, pedagoške in družboslov-
ne fakultete, kar drugje po svetu ni običaj. Če bi v 
Ljubljani ocenjevali samo tehnične in naravoslovne 
fakultete, bi bili na vseh ocenjevalnih lestvicah še 
mnogo višje. Največ točk za uvrstitev na lestvici 
doprinesejo osebne reference posameznih profe-
sorjev. Te osebne reference pa so objave v čim bolj 
citiranih revijah, citiranje drugih avtorjev, patenti 
in drugo. Mednarodni položaj in ugled Fakultete za 
strojništvo je glede na povedano v svetovnem meri-
lu dober. Prepričani pa smo, da ima naša fakulteta 
tudi v Sloveniji velik ugled. Za to trditev imamo več 
argumentov. Eden izmed bolj prepričljivih je, da 
naša in tudi tuja podjetja želijo zaposliti predvsem 
naše diplomante in ne študentov iz drugih podob-
nih izobraževalnih ustanov. Mi se tega zavedamo in 
bomo poskušali nivo kakovosti še dvigovati. Glede 
zahtevnosti in znanja prav gotovo ne bomo popuš-
čali študentom, pa četudi jih bo kako leto manj, dol-
goročno se nam bo zagotovo obrestovalo. Želimo, 
da imajo naši diplomanti zadosti znanja in da so v 
industriji, ko pridejo v službo, z njimi zadovoljni. 
Naša fakulteta je v različnih krajih po Sloveniji do-
bila konkurenco pri izobraževanju inženirjev. To 
velja predvsem za prvostopenjski študij. Ocenjuje-
mo, da to naši fakulteti ni škodilo, ampak da smo z 
nastalo konkurenco še bolj prepoznavni in zanimivi 
za dijake pri vpisu na univerzo, za študente in tudi 
za industrijo.
Ali sodelujete v izmenjavah študentov s tehnič-
nimi fakultetami v tujini? 
Izmenjave imamo, naši študentje hodijo študirat 
na druge univerze v druge države. Vendar imamo 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
46
dva problema: naši študentje si predvsem želijo na 
študij v Španijo, Nemčijo ali Skandinavijo, na jug in 
vzhod pa ne. Študenti iz zahodnih držav pa v Slo-
venijo ne želijo prav pogosto, tako da je izmenjava 
omejena in ni zaživela, kot bi lahko, oziroma kot 
se je z uvedbo bolonjskega sistema napovedovalo 
in pričakovalo. Sploh menim, da bolonjski sistem 
ni ravno posrečen. Ima kar nekaj pomanjkljivosti. 
Treba je vedeti, da smo v Sloveniji imeli pred uved-
bo bolonjske reforme pretežno sistem študija, ki je 
bil podoben srednjeevropskemu sistemu; podobno 
kot v Nemčiji, na Slovaškem, na Češkem in v Avstriji. 
Naši študenti so za diplomiranega inženirja študirali 
tri leta in pol in za univerzitetnega diplomiranega 
inženirja pet let. Ta čas študija pa je bil daljši, kot ga 
je predpisala bolonjska deklaracija. Sicer pa je ve-
liko vprašanje, zakaj se je bolonjska prenova sploh 
začela in zakaj je sploh nastala. Šlo je predvsem za 
politično odločitev. Zmagale so želje francoskih, an-
gleških in skandinavskih ministrov za šolstvo. V teh 
državah so imeli čas študija za inženirje krajši že v 
preteklosti, pred uvedbo skupnih bolonjskih načel.
Kaj ste na fakulteti z uvedbo bolonjskega štu-
dija morali spremeniti?
Čas študija inženirjev smo morali skrajšati in ga 
prilagoditi novim zahtevam. Fakulteta za strojni-
štvo v Ljubljani je v prenovo šolskega sistema po 
bolonjskih principih šla zelo počasi in previdno. Z 
novim bolonjskim programom bomo imeli dve sme-
ri. Ena je naravnana bolj aplikativno in usmerjena 
bolj praktično, imenujemo jo projektno-aplikativni 
program – PA-program. Trajala bo tri leta in se bo 
zaključila z diplomo. Študentje bodo dobili naziv di-
plomirani inženir strojništva. Druga smer je nekoli-
ko bolj teoretična in bo ravno tako trajala tri leta. To 
drugo smer imenujemo raziskovalno-razvojna smer 
– RR-program. Predvidevamo, da bo velika večina 
teh študentov po tretjem letniku, to je po prvi stop-
nji, nadaljevala študij na drugi stopnji. Za te študen-
te bo možen prehod brez diplome. Tisti študenti, ki 
bodo želeli študij zaključiti, bodo opravili diplomo 
in dobili prav tako naziv diplomirani inženir stroj-
ništva. Po uspešnem zaključku druge stopnje, ki 
bo trajala dve leti, pa bodo dobili naziv magister 
strojništva. Srednješolske dijake, ki se vpisujejo na 
našo fakulteto, že pred vpisom seznanjamo z obema 
usmeritvama. V splošnem jim svetujemo, da je pro-
jektno-aplikativna smer bolj primerna za tehnike in 
raziskovalno-razvojna za gimnazijce.
Se po vašem mnenju bolonjskemu sistemu 
študija obeta bolj kratka doba?
Ne, mislim, da ne, ker se bodo vsi, ki so jo vpeljali, 
tudi borili za to, da ostane. To so pa predvsem politi-
ki. Mislim pa, da bo velika večina študentov študirala 
dve stopnji, kar pomeni pet let. Ocenjujemo, da bodo 
v petih letih študija študenti na naši fakulteti dobili 
dovolj kompetenc za delo v naši industriji. Po petih 
letih študija bodo dobili naziv magister strojništva, 
ki pa ne bo enak nazivu, kot je bil prej po starem, ko 
je bil magister znanstveni naziv. Sedaj je to strokov-
ni naziv in pomeni, da si končal drugo stopnjo in ne 
tretjo, kot je bilo včasih. To velja za vse fakultete, ne 
samo za strojništvo. Izjema so le zdravniki, farma-
cevti in arhitekti. Ob vsem tem ugotavljamo, da je 
bila napaka, da se je ukinil znanstveni magisterij. Po 
zaključku druge stopnje bo namreč možno študirati 
na tretji stopnji in pridobiti naziv doktor znanosti. 
To bo še vedno dokaj zahteven program in zahteven 
študij. Sprašujemo se, kaj se bo dogodilo s tistimi, ki 
se bodo odločili za študij do doktorata in bodo po 
enem letu ugotovili, da tega ne bodo zmogli. Če bi 
obdržali znanstveni magisterij, bi se posamezniki, 
ki bi spoznali zahtevnost doktorskega študija, lahko 
že v prvem letniku ali pa takoj po njem preusmerili 
in študij zaključili z magistrsko nalogo. Z uvedbo in 
izvajanjem napovedanega sistema brez magisterija 
znanosti pa bomo pri nas in tudi drugje po Evropi 
dobili veliko število faliranih študentov in tudi ve-
liko doktorjev znanosti. Bojimo se, da jim bo zaradi 
predvidenega kratkega časa študija na tretji stopnji 
primanjkovalo znanja. Znano je, da je na ta problem 
opozorilo že več profesorjev pri nas in v tujini, a 
storjenega v tej smeri ni bilo še nič. Bomo videli, kaj 
bo prinesel čas in kaj praksa.
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
47
Profesor doktor Tušek, kaj je pri vašem peda-
goškem delu za vas najbolj nagrajujoče?
Ankete študentov. 
In kaj to pomeni? Ali lahko obrazložite?
Pri oceni študentov v anketah nisem bil nikoli sla-
bo ocenjen. Še posebno visoke ocene pa sem dobil, 
kadar sem poučeval starejše študente, na primer pri 
študiju ob delu. Kajti ti študenti, ki so imeli že več let 
ali celo desetletij prakse v industriji, so znali oceniti, 
katera predavanja so praktično usmerjena in zanje 
najbolj primerna.
In kaj so po vašem mnenju kvalitete, ki jih 
študentje pri vas najbolj cenijo, oziroma kaj je 
tisto, za kar vi osebno veste, da dobro delate? 
No, to je zelo težko povedati. Govoriti in ocenjevati 
svoje delo, kot so predavanja na univerzi, je zelo ne-
hvaležno delo. Pri predavanjih skušam teoretično 
snov povezati s praktičnimi primeri. In te praktič-
ne primere skušam povezati z našo industrijo in s 
proizvodnjo v naših podjetjih. Za lažjo predstavo 
pogosto študentom pokažem tudi precej fizičnih iz-
delkov iz proizvodnje. Sami študentje največkrat v 
anketah odgovarjajo, da imam praktično usmerjena 
predavanja. In vidim: ko omenim določeno naše ali 
tuje podjetje, da to in to tam delajo, da uporabljajo 
to in to tehnologijo, takrat vsi napnejo ušesa, je čista 
tišina. Večino pedagoškega dela opravim v višjih let-
nikih, ko je število študentov manjše in je tudi delo 
mnogo lažje. Res je tudi, da je pri 150 študentih na 
predavanju težko doseči tako koncentracijo in po-
zornost študentov skozi celotno predavanje kot pri 
manjšem številu študentov. Poleg tega se trudim, 
da povem zelo po domače, da je razumljivo vsem. 
Pomembne stvari tudi večkrat ponovim ter nekate-
re aksiome ali razne zakonitosti tudi narekujem in 
študente opozorim, da bom to zagotovo zahteval na 
izpitu. Prepričan sem, da vsak redni udeleženec mo-
jih predavanj lahko izdela take zapiske, da so mu pri 
študiju za izpit dovolj in ne rabi dodatne literature. 
Seveda so tudi taki, ki niso zadovoljni; najbolj neza-
dovoljni so tisti, ki morajo večkrat opravljati izpit, 
kar pa je tudi razumljivo. Vsekakor izpita ne moreš 
narediti samo s tem, da na izpit prideš, potrebuješ 
tudi znanje. Zato tudi kritike so, bodo tudi v bodoče 
in prav je tako.
Z dr. Jožetom Duhovnikom ste imeli nekoč 
intervju, v katerem sta se pogovarjala, da je 
izbira študija strojništva v kriznih časih tista 
prava izbira, ki lahko gospodarstvu pripomo-
re pri izhodu iz krize.
Razvitost vsake države se v zadnjem stoletju meri 
predvsem po razvitosti tehnične kulture. To je dej-
stvo in tu ni kaj dodati, čeprav te definicije ne sli-
šimo prav pogosto. Tiste države, ki so doživele teh-
nični razvoj že v začetku prejšnjega stoletja in so se 
vsakih nekaj desetletij prestrukturirale, so vodilne 
gospodarske države na svetu tudi danes. Poglejmo, 
kje je bila Slovenija leta 1939. Ena izmed vodilnih 
gospodarskih pokrajin v Evropi. Ker se v prejšnjem 
sistemu nismo znali strukturno urediti, smo nazado-
vali. V tistem sistemu za tehniko in za tehnike ni bilo 
prostora. Po osamosvojitvi nam ne kaže nič bolje, a 
rezerve so še ogromne. Moja ocena – pa ne samo 
moja – je, da po osamosvojitvi v slovenski vladi ni 
bilo tehnikov ali naravoslovcev, ampak so bili ljud-
je, ki s pravim razvojem na tehničnem področju in 
s pravim gospodarstvom in podjetništvom nimajo 
veliko skupnega. 
Kako so se s podobno krizno situacijo
spopadli drugod?
Iz zgodovine in iz primerov v drugih državah lah-
ko vidimo, da so bile mnoge gospodarske krize, ki 
so nastopile iz različnih razlogov, premagane in da 
so mnogi iz gospodarskih kriz izšli močnejši. Takš-
ni primeri so bili v Nemčiji, ko so imeli v Porurju 
premogovno krizo leta 1957 in jeklarsko krizo 
leta 1974, ko so ustanovili nove centre visoke teh-
nologije, ki danes predstavljajo pomemben delež 
nemškega gospodarstva. Podobno tudi v Angliji: 
enoletna stavka rudarjev v letih 1984, 1985 in za-
piranje rudnikov nista pustila trajnih posledic, 
ampak so se ljudje in industrija prestrukturirali v 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
48
nove tehnologije. Preprosto gre za to, kar je znano 
iz zgodovine in velja tudi danes: da je pameten kmet 
takrat, ko je bila kriza ali pa ko je bila zima, ko ni 
bilo pravega kmečkega dela, popravljal orodje, šel 
na sejem, v novejšem času pa se udeleži primernega 
izobraževalnega seminarja ali tečaja. Ravno tako 
bi se sedaj, ko je kriza, pametna politika in seveda 
pametni podjetniki morali več posvečati izobraže-
vanju, razvijanju novih produktov, iskanju trgov 
in novih strank, da potem ko se situacija obrne, ko 
kriza mine, stvari lažje stečejo. Torej, takrat, ko je 
kriza, kar pri nas še vedno je, ko ni dela, ko ne mo-
reš prodajati, se izobražuješ, si nabiraš nova znanja, 
razvijaš nove izdelke, nove storitve, raziskuješ trg 
in iščeš nove poslovne vezi, proučuješ konkurenco 
in se seznanjaš z novostmi.
Kako vi doživljate krizo, v kateri smo se znašli 
in ki se kaže na več nivojih, na primer kriza 
vrednot, družine, dela …?
Ne vem, če je na omenjenih področjih res kriza. 
Vedno je bilo tako, da so se starejši jezili čez mla-
dino, da nič ne dela, da ni nobenega spoštovanja, 
da so neresni, da ne delajo itd. In mislim, da je to 
tudi danes. Na primer pravijo, da je kriza družine 
in da se mladi ne poročajo. To je res, saj smo po 
številu porok na število prebivalcev na zadnjem 
mestu v Evropi. Ampak če bi imeli sistem kot na 
zahodu, da bi se posamezniku s poroko znižali 
davki pri osebnem dohodku, bi se mladi tudi pri 
nas prav gotovo zelo pogosto poročali. Če pa ima-
mo sistem, ki je za posameznika finančno in davč-
no ugodnejši, če si samski, imamo situacijo, kot jo 
imamo. Iz povedanega razloga se nekateri zakonci 
uradno celo ločijo, dejansko pa živijo skupaj. 
Bolj pereča je gotovo kriza v industriji,
gospodarstvu?
Krizo na tehničnem področju vidim tudi kot krizo 
prejšnjega sistema. O tem sem nekaj povedal že prej. 
Kljub temu da nekateri govorijo, da smo prej imeli 
veliko večjih podjetij, kot na primer Iskra, Metalna, 
TAM, Litostroj itd., mislim, da ta podjetja takrat niso 
predstavljala posebnega trajnostnega razvoja na 
tehničnem področju. Taka podjetja niso mogla ob-
stati. V teh podjetjih je bilo preveč režije in večina 
teh podjetij je svoje produkte prodajala na trgih ta-
kratne skupne države. Ko se je sesul jugoslovanski 
trg, so ta podjetja razpadla. V prejšnjem sistemu smo 
imeli le nekaj podjetij, ki so bila izvozno orientirana 
in soočena s svetovno konkurenco. In ta podjetja 
obstajajo še danes. Če bi imeli v prejšnjem sistemu 
v podjetjih trajnostni razvoj lastnih produktov in če 
ta podjetja ne bi imela potuhe s carinami uvoženih 
izdelkov, bi bila danes Slovenija zelo močna in go-
spodarsko razvita. 
Kaj se je torej dogajalo z industrijo, v podjetjih 
pred osamosvojitvijo Slovenije? 
Slovenska industrija v prejšnjem sistemu sploh 
ni imela lastnega razvoja. Zanimivo bi bilo vedeti, 
koliko licenc je v svoji zgodovini kupila samo celo-
tna takratna Iskra in koliko ima v celotni zgodovini 
ta korporacija lastnih patentov. Iz tega podatka bi 
lahko hitro zaključili, kakšno industrijo smo imeli. 
Uradna politika po drugi svetovni vojni je bila, da 
je treba Slovenijo industrializirati in da je treba lju-
di iz vasi spraviti v mesta. Kot otrok se spominjam, 
da smo v Megušnici imeli deklo, ki je pomagala pri 
vseh kmečkih in hišnih opravilih. In prav to deklo 
so politiki prišli prepričevati, naj zapusti kmetijo, 
naj se ne pusti izkoriščati kmetu in naj rajši gre de-
lat v tovarno. Ta način delovanja politike, kot je bil 
takrat, je sicer v tistem času doprinesel k razvoju in 
industrializaciji države, a le za kratek čas. Napaka je 
bila, da ta razvoj ni bil dolgoročen ali trajnosten, kot 
danes radi rečemo. 
Kakšen je po vašem mnenju pravi trajnostni 
razvoj?
Če se vrnemo na strojništvo, bi vsako podjetje mo-
ralo stalno razvijati svoje produkte, na trg stalno 
dajati izboljšane izdelke in za te svoje produkte 
tudi skrbeti kot servisna služba, da bi zaslužili tudi 
z rezervnimi deli. Šele to je pravi razvoj in pri takem 
delovanju se je gospodarski krizi možno izogniti. Pri 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
49
vsem tem podjetništvu se mi zdi pomembno, in to 
pogosto povem tudi študentom, da je za malo Slo-
venijo pomembno tudi, kdo je lastnik podjetja. To 
še posebno velja za tehnično področje, kjer je sveto-
vna konkurenca največja. Vzemimo za primer dve 
slovenski podjetji. Prvo je Gorenje, katerega lastniki 
so domači subjekti, in drugi Revoz, ki je slovensko 
podjetje v tuji lasti. Oba proizvajata končne produk-
te za trg, ampak je med njima pomembna razlika.
In kakšna je razlika?
Lastniki podjetja Revoz so Francozi, in ko se bodo 
oni odločil, na primer, ko bo kriza, da bodo tovarno 
v Novem mestu zaprli, nihče ne bo mogel ničesar 
storiti, ne župan, ne predsednik vlade, ne zaposleni, 
ne sindikat, in ljudje bodo ostali brez dela, ker je pač 
nastopila kriza, vsaj tak bo njihov izgovor. Pri Go-
renju z domačimi lastniki pa je lahko izhod iz krize 
drugačen, če so seveda vsi udeleženci pametni. Last-
niki in vsi zaposleni se lahko v času krize dogovorijo, 
da se vsem znižajo plače in s tem se lahko zniža tudi 
cena njihovega produkta, da so ti produkti še vedno 
na trgu in da se v času krize sploh prodajajo. Takšno 
znižanje plač je predvsem za delavce boleče, ampak 
je še vedno boljše, kot pa biti brez službe in za vedno 
izgubiti trg ter zapreti tovarno. V tem je razlika, če 
imaš končni produkt in če je lastnik domač. 
Pa imamo v Sloveniji kaj uspešnih podjetij, 
podjetij s pravo razvojno politiko?
Lep primer so v tem času slovenske livarne alumini-
ja. Slovenija je prva država na svetu po številu ulitih 
delov iz aluminija na prebivalca. Največje takšne 
livarne so tri: LTH Ulitki iz Škofje Loke, Mariborska 
livarna (MLM) iz Maribora in Rotomatika iz Idrije. V 
vseh naštetih livarnah so v tem času gospodarsko 
krizo že prebrodili. Tu naj posebej omenim LTH Ulit-
ke Škofja Loka in MLM iz Maribora, ki sta, vsaj po moji 
oceni, krizo premagali najhitreje in z lastnim delom, 
z lastnimi ljudmi, ki imajo znanje in sposobnosti, tj. 
z domačimi lastniki in z domačimi direktorji. To sta 
primera, ki kažeta, da ima Slovenija resnično spo-
sobne menedžerje, ki vodijo omenjena podjetja, in 
sposobne inženirje, ki v teh podjetjih organizirajo in 
vodijo tehnologije, skrbijo za razvoj in za kakovost-
no proizvodnjo. Domačim lastnikom, vsaj večini, pa 
ni vseeno, kakšen ugled imajo v svojem okolju, in 
prav tako jim ni vseeno, kaj bo z ljudmi iz njihove 
okolice. Ni jim vseeno, ali bodo imeli delo ali bodo 
brezposelni.
Pa okolje oziroma javnost ceni uspešne vod-
stvene strukture podjetij?
Ne. Žalostno je, da so ti sposobni lastniki in direk-
torji v teh podjetjih premalo cenjeni in v javnosti 
premalokrat omenjeni kot dober zgled. Preko sred-
stev javnega obveščanja smo dnevno bombardirani 
samo z negativnimi poročili, z zelo slabimi primeri 
vodenja v nekaterih naših podjetjih in posledica je, 
da danes niti lastniki podjetij niti direktorji nimajo 
nikakršnega spoštovanja in ugleda v javnosti. Pa to 
ni prav. Javnost bi se morala seznaniti z delovnimi 
pogoji v teh podjetjih, pa ne samo za tiste za strojem, 
tudi za vodje oddelkov, tehnologe in za direktorje. 
Javnost bi morala vedeti, da ti direktorji delajo cele 
dneve, da iščejo posle po celi zemeljski obli, da se 
borijo s konkurenco, tudi z nelojalno, in da praktič-
no nimajo prostega časa. Največji problem pa je, da 
prav tem najuspešnejšim podjetjem državna politi-
ka ni naklonjena. Ne smemo se čuditi, če bodo ome-
njena podjetja čez leta pri nas obrate zaprla in se 
preselila na jug, kjer je delovna sila cenejša in obre-
menitev osebnih dohodkov s strani države manjša. 
Vedeti moramo, da je Slovenija na svetovni lestvici 
konkurenčnosti v zadnjih dveh letih padla za skoraj 
30 mest. To pa preprosto povedano pomeni, da so 
pogoji za podjetnike pri nas izjemno neugodni. 
Kaj pa priznanje taras? V začetku julija letos 
ste se udeležili Industrijskega foruma IRT 
2010 v Portorožu, kjer ste podelili priznanje 
taras. Kakšno priznanje je to?
Da, podelili smo ga prvič. To je zelo dobra ideja, ki jo 
je predlagal naš kolega Darko Švetak, ustanovitelj in 
glavni ter odgovorni urednik revije IRT 3000. Taras 
je priznanje, namenjeno spodbujanju sodelovanja 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
50
med raziskovalnimi organizacijami in skupinami ter 
razvojnimi skupinami v industriji in gospodarstvu. 
Predmet razpisa za priznanje je izdelek, rešitev ali 
storitev, ki je bila v celoti ali v bistvenem delu raz-
vita v sodelovanju med partnerjem iz znanstvenora-
ziskovalne sfere in naročnikom iz gospodarstva. Pri-
javljeni izdelek, prijavljena rešitev ali storitev mora 
biti razvit/razvita do stopnje nastopa na trgu, upora-
be ali prodaje licence. Nagrada oziroma priznanje ta-
ras je kipec, ki je bil prvič podeljen na Industrijskem 
forumu IRT 2010 v Portorožu. Izhodišče za priznanje 
je vizija Industrijskega foruma IRT, ki predvsem želi 
spodbujati sodelovanje med raziskovalnimi ustano-
vami in uporabniki rezultatov, dobljenih pri raziska-
vah. Izvršni odbor za priznanje taras je na podlagi 
ocene petčlanske strokovne komisije izbral najbolj-
šo prijavo ter v imenu organizatorja Industrijskega 
foruma IRT in izdajatelja revije IRT 3000 na slav-
nostni podelitvi ob koncu prvega dne Industrijskega 
foruma IRT 2010 v Portorožu podelil priznanje taras 
podjetju Domel, d. d., in programski skupini Sistemi 
in vodenje Instituta Jožef Stefan za uspešno sodelo-
vanje pri razvoju Sistema za avtomatsko končno 
kontrolo elektromotorjev za sesalnike. Komisija je v 
oceno dobila večje število prijav z zelo zanimivimi 
projekti. Od vseh je bil zmagoviti Domelov projekt 
najbolj celovit, v njem so bila vključena strojniška 
znanja, znanja iz elektrotehnike, avtomatizacije, 
senzorike in še znanja z drugih področij. 
Bili ste uspešen študent, danes pa ste izkušen 
in kompetenten profesor na Fakulteti za stroj-
ništvo ter razvojni raziskovalec v sodelovanju 
s podjetji. Se vam zdi, da ste doma razvili ne-
katere življenjsko pomembne navade?
To pa zagotovo. Mislim, da smo bili doma kar trdo 
in zelo skrbno vzgojeni in da so veljala neka pra-
vila, ki smo se jih tudi držali. Na primer, če nimaš 
nič pametnega povedati, bodi tiho, ali pa, kadar 
starejši govorijo, naj otroci molčijo ali pa, kar ni 
tvojega, še poglej nikar. Prav gotovo otroci nismo 
bili in mislim, da tudi sedaj nismo, egocentrični. Že 
od malega smo se učili, da se drug drugemu mora-
mo prilagajati, da ne moreš kar tako uveljaviti ne-
kaj svojega. Pri vzgoji nas otrok je bil še poseben 
poudarek na odnosu do dela. Pomembna je bila 
učinkovitost dela. Treba se je bilo ''zasukat'' in ne 
''mečkat''. Tudi danes ali kadar koli v preteklosti, 
ko sem sprejemal ljudi v službo, sem jih opazoval, 
kako hodijo, koliko časa rabijo, da se usedejo ali 
vstanejo s stola ali da nekaj povedo, kako znajo po-
slušati drugega in seveda, kako se znajo ''zasukati''. 
Zelo velik poudarek v naši vzgoji je bilo varčeva-
nje. Kot otroci smo kljub veliki kmetiji živeli zelo 
skromno. Oče je prevzel kmetijo relativno pozno. 
Svojim polbratom in sestram je moral v 60 letih 
plačati visoko doto. To smo občutili tudi otroci. 
Kljub stalnemu opominjanju na varčevanje pa 
mislim, da nismo bili vzgojeni v škrtosti. Spomnim 
Z bratoma na
mamin rojstni
dan januarja 2003
v Megušnici.
Od leve: Janez,
Andrej in France.
Foto: arhiv
družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
51
se, koliko ljudem je oče v naši dolini ali tudi izven 
podaril debelejšo smreko za uporabo ali za pro-
dajo, ko so gradili hišo, vem tudi, da je bil pri nas 
postrežen vsak človek, povabljen ali nepovabljen, 
ki je prišel k hiši. Iz lastnih izkušenj vem, da to še 
danes velja. Kljub temu da smo bili strogo vzgoje-
ni, smo imeli v otroštvu zelo skrbne starše. Niti za 
enkrat ne vem, da bi jaz sam ali kašen drug otrok 
zjutraj vstal prej kot oče in mama. Ne glede na to, 
da smo po osnovni šoli hodili v šolo v Škofjo Loko 
ali pa v tovarno in smo morali vstajati okoli pete 
ure zjutraj, je mama vedno prej vstala, pripravila 
zajtrk, skuhala čaj ali ''kofe'' z mlekom, kot smo re-
kli tisti pijači, za katero niti ne vem, kaj je v resnici 
bila. Mama nas je vsako jutro, ko smo bili zaspani 
in tečni, prepričevala, da je treba zjutraj nekaj ma-
lega pojesti in vsaj nekaj toplega popiti. Vedno je 
imela pripravljeno toplo pijačo in kruh z namazom 
ali kaj drugega ne glede na jutranjo uro. Oče pa je 
bil v tem času že v hlevu. 
Torej ste že odraščali v družini, v okolju, v ka-
terem ste po naravni poti razvili kvalitete, ki 
jih človek potrebuje za uspešno delo tudi v so-
dobni družbi.
Seveda. Pa še nekaj je bilo. Lahko sem opazoval oče-
ta pri različnih opravilih in se marsičesa naučil. Če 
se spomnim samo, kako je bilo pozimi, kar sem že 
omenil. Moj oče je delal brezove metle in sem ga lah-
ko opazoval in se učil, kako se to naredi. Delal in po-
pravljal je grablje, popravljal je vozove. In pri vozu 
je moral uporabljati različne vrste lesa, ker so po-
samezni deli služili različnim namenom. Tega sem 
se pravzaprav zavedel in razumel šele kasneje, ko 
sem sam začel delati s kovino. Takrat mi je bilo šele 
jasno, da je oče uporabil določeno vrsto lesa, ker je 
žilav, za nekaj drugega pa tistega, ki je bolj trden; na 
primer pri kolesu, kjer se je vrtelo, je uporabil les, 
ki se je dobro mazal, mislim, da je bila jerebika. In 
šele ko sem začel delati s kovino, ko je bilo prav tako 
treba upoštevati različne lastnosti kovin, sem prišel 
nazaj na les. Čeprav me les prav zelo ni nikoli pre-
več zanimal, kar sem že nekajkrat omenil.
Zanimivo, kljub temu da ste odraščali na kme-
tiji, v stiku z zemljo, gozdom, lesom. Kako to, 
da ste se odločili za študij strojništva, na nek 
način kovin?
Ne vem, zakaj so bili takrat, ko smo mi zaključevali 
osnovno šolo poklici iz kovinarske stroke mnogo 
bolj cenjeni kot poklici iz lesne stroke. Mogoče zato, 
ker smo imeli opravka z lesom vsak dan, s kovino 
pa ne. Vem pa, da so me določene stvari v otroštvu 
zanimale tudi v povezavi s kovino. Še sedaj imam v 
glavi takratna vprašanja, kako je narejena ključav-
nica v vratih ali pa kako se naredi podkev za pod-
kovanje konja, kako dela zavora na dvokolesu in po-
dobno. Mogoče je bil to razlog, da sem se odločil za 
kovinarski poklic. Zakaj je bil les takrat manj vreden 
kot kovina, pa ne vem. Mogoče zaradi razvoja, ker 
je bila kovina bolj moderna, pogosteje zastopana v 
novih strojih, ki so takrat prihajali na trg.
So vam pri vašem delu katere stvari odveč? 
Včasih je to papirna vojna. Ali pa se vam zdi, 
da so vsa dela povsem na mestu?
Papirne vojne je v resnici vedno več, pa ne gle-
de na to, na katerem področju delaš. Že prej sem 
omenil, da je danes pri raziskovalnih projektih iz-
jemno veliko administracije. Tudi pri pedagoškem 
delu je je vedno več. Kot primer naj navedem, da 
se v tem času pripravljamo, da Fakulteto za stroj-
ništvo v Ljubljani akreditiramo pri mednarodni 
akreditacijski hiši. Že prve priprave so pokazale, da 
bo neverjetno veliko administracije in neverjetno 
veliko papirologije, kot radi rečemo. Če si medna-
rodno akreditiran, mora vsaj enkrat v šolskem letu 
na enem izpitnem roku za vse učne predmete pisne 
izpite popraviti od fakultete neodvisna in za učni 
predmet kompetentna oseba. Kako bomo pri nas v 
mali Sloveniji iskali te neodvisne in kompetentne 
osebe, trenutno še ne vemo. In takšnih in podob-
nih primerov je še veliko. Na vse to se bomo pač 
morali navaditi. Je pa spet res, če imaš red, če vse 
opraviš sproti, potem to ni tako hudo in tega niti ni 
tako veliko, kot izgleda na prvi pogled. Problem je 
tudi v tem, da smo v preteklosti delali popolnoma 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
52
drugače. Ko smo pred desetletjem ali več od države 
dobili odobrena sredstva za razne razvojno-razisko-
valne projekte, smo za poročanje o rezultatih dela 
na projektu porabili približno en dan časa in oddali 
le nekaj popisanih listov. Odgovora na ta poročanja 
pa praktično nismo dobili nikoli. Danes pa moramo 
za vsak sofinanciran raziskovalni projekt s strani 
naše države ali Evrope poročati vsake tri mesece 
in poročilo obsega preko sto strani raznih dokazov, 
potrdil, računov, poročil o delu zaposlenih za vsako 
uro in podobno. 
Kaj za vas pomeni permanentno izobraževa-
nje? Ste z vsem izobraževanjem zaključili in 
lahko samo črpate iz svoje zaloge znanja in 
učite druge ali morate kljub vsemu še vedno 
svoje znanje izpopolnjevati?
Seveda se moram še vedno učiti. Univerzitetni 
učitelji se moramo izpopolnjevati na več podro-
čjih, ne samo v ozki stroki. Pred kratkim smo na 
fakulteti organizirali tečaj retorike, ki se ga nisem 
udeležil samo zato, ker sem bil v tujini, službeno 
odsoten. Za izobraževanje in izpopolnjevanje ima-
mo danes veliko najrazličnejših možnosti. Veliko 
možnosti imamo pridobiti najnovejšo literaturo, 
zelo preprosto je mogoče danes sodelovati z raz-
iskovalci po celem svetu, izmenjavati mnenja in 
poglede preko elektronske pošte in podobno. 
Udeleževati se raznih konferenc, posvetovanj ali 
različnih sejmov doma in v svetu je danes mnogo 
preprostejše, kot je bilo v preteklosti. Tudi sodo-
bna raziskovalna oprema je danes mnogo lažje 
dosegljiva, kot je bila pred desetletji. Od vsega 
prej naštetega pa menim, da je za naše, strojniško 
področje najbolj učinkovito učenje in spremljanje 
razvoja ter novosti z obiskovanjem specializiranih 
sejmov v najrazvitejšem svetu. Prav z namenom 
seznanjanja z novostmi vsako leto doma in v tujini 
obiščem od štiri do pet za moje delovno področje 
primernih sejmov. 
Kaj pa klasične strokovne konference?
Pri znanstvenih in strokovnih konferencah in raz-
nih posvetovanjih nastaja vedno večji problem. 
Prireditelji takšnih srečanj želijo pridobiti čim več 
udeležencev s plačilom kotizacije. Skoraj pravilo je, 
da mora biti za vsakega udeleženca skupaj s prijavo 
in objavo članka v zborniku plačana tudi kotizaci-
Janez (v sredini) z udeleženci mednarodne konference na Poljskem leta 2000. Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
53
ja. Problem konferenc na svetu je tudi to, da jih je 
preveč. Pogosto se dogodi, da je na eni konferenci 
predstavljenih in v zborniku objavljenih tudi več 
kot 600 referatov, kar pomeni, da jih niti prelistati 
in prebrati ne moreš, kaj šele naštudirati. Poleg tega 
na konferencah niti ni recenzij. In od vsakega, ki pla-
ča kotizacijo, sprejmejo članek in tako nastane po-
plava referatov. Ker pa ni recenzije, se na prikazane 
in objavljene rezultate izredno težko zaneseš. Torej, 
raje grem na sejem, da vidim, kam gre trend razvoja, 
poleg tega je v okviru sejma včasih tudi kakšno po-
svetovanje, ki je bolj strokovno. Sejmi mi omogoča-
jo stik s podjetji, ki razstavljajo na sejmih, in so vir 
pomembnih informacij.
Torej so sejmi nekako najboljša izbira?
Res je. Za vsa posvetovanja oziroma za zbornike iz 
posvetovanj in za vso literaturo velja tudi, da ''papir 
vse prenese''. Na sejmu so vidne novosti in rezultati 
prehodnih raziskovalnih del. Možnosti blefiranja je 
na sejmu manjša v primerjavi s pisnimi viri. Tudi 
moja teorija znanstvenikov je povezana s sejmi. 
Menim, da obstajajo tri skupine znanstvenikov. Naj-
slabša skupina smo mi, ki smo na naših univerzah, 
kjer raziskujemo, dosežemo originalne rezultate in 
jih objavimo v tujih revijah. In smo na to še ponos-
ni. Na ta način v svet brezplačno prenašamo včasih 
zelo trdo pridobljeno znanje. Druga skupina znan-
stvenikov je po mojem mnenju kvalitetnejša. Sem 
spadajo znanstveniki, ki raziskujejo, dobljene rezul-
tate patentno zaščitijo in šele za tem svoje dobljene 
rezultate javno, ampak običajno le delno, prikažejo 
na sejmih z novimi produkti ali objavijo v literaturi. 
Z objavo in s prikazom na sejmu so že začeli tržiti 
svoje znanje. Tretja, najkakovostnejša skupina pa 
so znanstveniki, ki raziskujejo in dobljene rezultate 
patentno zaščitijo. Svojih rezultatov ne objavljajo in 
niti z njimi ne gredo na sejme ali druge prireditve. 
Svoje dobljene originalne rezultate samostojno tr-
žijo med potencialnimi kupci po celem svetu. Na ta 
način v veliki meri odvrnejo konkurenco in konku-
renci ne dajo možnosti vpogleda v njihov produkt 
ali storitev. 
Ali jim jih res ni treba pokazati ali si ne upajo?
Ne, saj jim jih niti ni treba! Kot tipičen primer naj 
navedem razvoj novih lepil za lepljenje kovin. Raz-
voj na tem področju je zelo velik. Na sejmih lahko 
vidiš samo klasična že dolgo poznana lepila, katerih 
trdnost znaša okoli 50 N/mm2. Poznam slovensko 
podjetje, ki je od nemškega proizvajalca dobilo 
super lepilo za lepljenje nerjavnega jekla. Bili so 
navdušeni. Kakovost lepila je odlična in tudi cena 
nizka. Ko smo želeli imeti več podatkov o tem lepilu, 
se je zapletlo. Proizvajalec jih ni želel posredovati. 
Ugotovili smo tudi, da podatkov za ta lepila ni mo-
goče dobiti nikjer na spletu in nikjer drugje v drugih 
katalogih. Po dveh letih je to naše podjetje postalo 
odvisno od tega nemškega proizvajalca lepil. Pod-
jetje, ki uporablja to lepilo, se je zavedlo neugodne 
situacije šele, ko je prodajalec lepila začel dvigovati 
ceno preko normalnih vrednosti. Podjetje sedaj raz-
mišlja, da bi zamenjalo vrsto lepila, če bi ga dobilo, 
ali pa da bi zamenjali celotno tehnologijo spajanja. 
Nobena varianta pa ni niti lahka niti poceni. Takšnih 
primerov pa je še več. Toda k sreči mnogo manj na 
strojniškem področju, pa mnogo več na področju 
medicine, farmacije in kozmetike. 
Veliko pišete ali tudi berete?
Berem veliko strokovne literature. Naročen sem 
na ameriško in dve nemški reviji, ki jih dobim vsak 
mesec, poleg tega pa imamo na naši fakulteti bogato 
knjižnico, v kateri preberem revije, ki obravnavajo 
moje področje. Prav gotovo ne preberem vsega, od 
prve do zadnje strani, ampak tisto, kar me zanima, 
in novosti. Za branje splošne poljudne literature pa 
zmanjka časa, kar sem že omenil. 
Kaj pa leposlovje?
Za to mi prav tako zmanjka časa. Ne vem, kdaj sem 
nazadnje prebral kakšno knjigo v celoti. Včasih v 
Cerknici, kamor gremo za vikende, ob dolgih zim-
skih večerih potegnem kakšno knjigo s police (moja 
tašča je bila učiteljica in ima bogato knjižnico) in 
začnem prebirati razne romane, pesniške zbirke in 
druge knjige. Predvsem tiste, ki sem jih v mladosti 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
54
moral prebrati. Na primer, pred nedavnim sem vzel 
v roke Finžgarjev zgodovinski roman Pod svobod-
nim soncem, pa še nekoliko prej Tihi Don od Šolo-
hova, pa žal moram priznati, da me niti prva niti 
druga zgodba ni toliko pritegnila, da bi jo prebral do 
konca. No, poleg omenjenega pa seveda berem tudi 
dnevne časopise, predvsem Finance, ki se mi zdijo 
odličen popolnoma neodvisen dnevnik.
Kje pa napolnite baterije?
V gozdu. 
S sprehodi?
Ne, delam v gozdu kot pravi gozdar, amater seveda. 
''Skrbim'' za okoli 30 hektarov gozda. Nekaj gozda 
je last tašče, nekaj tasta, nekaj pa sem ga v zadnjih 
letih nakupil sam. Predvsem so to stare zapuščene 
senožeti, v katerih se ni kosilo več desetletij in so 
se s časom zarasle. Zarasle pa so se predvsem z 
lesko, brinjem, trnjem, krhliko in podobnimi ne-
koristnimi grmi. Skozi leto ob vikendih te površine 
čistim, podiram nekoristno grmičevje in ga zlagam 
na kup, da sčasoma zgnije. Za ta opravila vsako 
leto porabim tudi kar nekaj svojega letnega dopu-
sta. Pri tem delu mi pomaga tudi žena in od časa 
do časa tudi otroka. Spomladi, ko je čas saditve, pa 
te očiščene površine posadimo s sadikami smreke, 
jelke, javorja, bukve, breze in duglazije. Vsako leto 
mi k temu opravilu pridejo v pomoč prijatelji iz 
Ljubljane. To delamo že okoli 15 let in na ta način 
vsako leto posadimo okoli tisoč sadik. Večino sadik 
dobim od Gozdnega gospodarstva Cerknica brez-
plačno, nekaj bolj eksotične vrste, kot je na primer 
duglazija, pa kupim sam. V jeseni lanskega leta pa 
sem v dar od znanke, ki ima gozdove v Logarski do-
lini, dobil okoli 500 sadik macesnov, ki smo jih z 
družino v jeseni tudi posadili. Letos vidim, da so se 
dobro prijeli, in upam, da bodo tudi v bodoče do-
bro rasli. Macesen je namreč na Notranjskem zelo 
redko posajen. Mislim pa – kljub temu da sem na 
tem področju laik – da mu bo atmosfera in zemlja 
na Notranjskem ustrezala. 
Mladi gozdovi, novi sveži poganjki privabljajo 
srne, košute, jelene ... Ali tudi v vaših gozdovih 
divjad ogroža mlade sadike?
Vsekakor. Divjad je problem, s katerim se srečujem 
pri pogozdovanju in vzdrževanju mladega gozda na 
Notranjskem. Srnjad in jelenjad zelo veliko mladih 
sadik uničita. Gozdno gospodarstvo Cerknica mi 
sicer pri tem pomaga, mi dostavi zaščitne mreže in 
barvo za barvanje vršičkov sadik, da jih žival ne od-
grizne. Zanimivo, kako žival izbira drevesa za svoje 
hranjenje. Najraje ima duglazijo in za tem jelko in 
javor. In po tem vrstnem redu narašča tudi količina 
truda, ki ga je treba vložiti, da iz male sadike dobimo 
drevo. Z zaščito sadik je vsako leto veliko dela. Toda 
če to delaš z veseljem, je to užitek in sprostitev. Svo-
je kolege, prijatelje in znance, ki imajo ravno tako 
gozd, prepričujem, da naj me posnemajo, ker jo to 
najboljši hobi, saj po eni strani zanj zelo malo zapra-
viš v primerjavi z igranjem golfa, igranjem tenisa ali 
jadranjem po morju, po drugi strani pa je odlična 
rekreacija. Poleg tega se jih bodo zaradi del, ki jih 
bodo opravil v naravi, v gozdu spominjali otroci in 
tudi vnuki, ko bodo občudovali gozd in zrasla dreve-
sa. Moram priznati, da tu nisem preveč uspešen. 
Torej vas les vseeno zanima, se vračate v 
gozd?
Ja, pa res. Les kot material me danes mogoče zani-
ma bolj kot me je v mladosti. O tem sem že govoril. 
Še sedaj imam pred očmi stanje na vajeniški šoli v 
Škofji Loki, ko smo se kovinarji imeli za nekoliko 
več od tistih, ki so se na isti šoli učili za mizarske 
in druge poklice iz lesne stroke. Preprosto smo jih 
klicali ''lubadarji''. Bolj kot sam les pa me danes za-
nima gozd, njegovo vzdrževanje oziroma gojitev 
sadik, kar sem že omenil. V gozdu lahko ugotavljaš, 
kako se čas spreminja in kako minevajo leta. Ko v 
gozdu opazuješ rast sadik, ki si jih sam posadil in si 
rečeš, pa saj nikamor ne morejo. Takšno opazovanje 
ti daje občutek, kot da se v gozdu čas ustavi, da le ne 
teče tako hitro, kot se nam sicer zdi. Poleg tega zelo 
rad po gozdu, senožetih in gmajnah gobarim. Vsako 
leto za svojo družino za celo leto naberem zadosti 
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
55
gob, ki jih posušimo ali vložimo ali pa jih preprosto 
v zamrzovalniku zamrznemo. Nisem prav velik stro-
kovnjak za gobe, toda kljub temu lahko rečem, da 
nabiram okoli deset vrst različnih užitnih gob in da 
imam na več mestih svoja ''gobarska mesta'', ki so za 
vsakega pravega gobarja skrivnost.
So stvari, ki jih redno spremljate, poleg vaše 
stroke? Šport, nogomet?
Športe rad pogledam, če imam čas, nogomet, smu-
čanje, in druge. Vendar nisem tak navdušenec, da bi 
hodil gledat športne tekme v živo na stadione. Res 
že dolgo nisem bil na nobeni pravi športni tekmi. V 
preteklosti, dokler so mi služile noge in kolena, sem 
se rekreativno kar veliko ukvarjal s športom. Vse 
do približno leta 2000 smo na Fakulteti imeli redno 
tedensko rekreacijo. Vsako sredo zvečer smo imeli 
rezervirano dvorano za mali nogomet. To rekreacijo 
smo vzeli zelo resno, kar je imelo za posledico veliko 
poškodb kolen, gležnjev in drugih okončin. Tudi te-
nis smo skupaj s prijatelji igrali več kot dve desetletji 
dokaj redno in dokaj pogosto. Danes pa so kolena 
primerna le še za počasne športe. Razen smučanja. 
Še vedno vsako leto naberem od 12 do 15 dni smu-
čanja. Tudi na kakšen hrib ali goro se še povzpnem. 
Daleč najboljša moja rekreacija in tudi šport pa je 
moj hobi, kar sem prej zelo na drobno opisal. 
Koliko pa spremljate politiko?
Ne, oziroma jo spremljam le iz fotelja. Nikoli nisem 
bil član nobene stranke in verjetno tudi ne bom. V 
prejšnjem sistemu, v stari Jugoslaviji sem dobil tri 
resna povabila za sprejem v komunistično partijo. V 
vseh treh primerih sem zaradi odklonitve članstva 
imel kar nekaj težav. Toda nič posebnega, mogoče je 
bolje reči, da se je ob zavrnitvi članstva zgodilo ne-
kaj zanimivosti. Vsaj tako se danes vidi. Ko sem med 
služenjem vojaškega roka odklonil vstop v partijo, 
se je komandir čete najprej močno čudil, nato razje-
zil in mi zabrusil: ''Drug Tušek, pamtiti češ ti mene.'' 
No, pa sem se ga res zapomnil po raznoraznih ne-
umnostih. Poleg tega pa je še dodal, da naj se kar 
pod nosom obrišem za značko ''primeran vojnik'', 
za katero sem bil predlagan in ki bi mi dala 15 dni 
dopusta. K sreči sem bil v vojski le 11 mesecev. Mis-
lil pa sem si že takrat, da če bi bili v okolju, v kate-
rem stalno živim in kjer sem v službi, taki pritiski 
zaradi zavrnitve članstva v partiji, kot so bili med 
služenjem vojaškega roka, bi verjetno raje popustil. 
Niso bili pritiski samo od vrha in samo od aktivnih 
starešin, ampak tudi od navadnih vojakov. Naenkrat 
opaziš, da se te dovčerajšnji kolegi začenjajo izogi-
bati, da te resno sumijo, da za tabo vohunijo, da te 
opazujejo, s kom se družiš in kaj bereš, pregledujejo 
pošto in podobno. 
Vojska je bila znana po pridobivanju novih čla-
nov v komunistično partijo. Kaj pa kasneje, so 
vas še želeli včlaniti?
Seveda. Naj se včlanim v partijo, me je konec osem-
desetih let prepričeval znani ljubljanski politik. Na 
njegovo povabilo in željo sva se sestala na tajnem 
mestu. Ko je ugotovil, da bo neuspešen, je postal za-
dirčen in nejevoljen. Še vedno imam v ušesih njego-
ve besede: ''Ko boš v partiji, ti bodo vsa vrata na uni-
verzi in fakulteti odprta.'' Spomnim se tudi njegovih 
besed: ''Saj veš, da Jugoslavija ne bo razpadla.'' Kako 
se je končalo z Jugoslavijo in s partijo, pa je znano. 
Popolnoma pa sem prepričan, da če se sistem v naši 
državi ne bi menjal, brez članstva v komunistični 
partiji ne bi dosegel tega, kar sem. 
So vas tudi v zadnjem času kaj vabili v politič-
ne vode?
Zanimivo je, da od osamosvojitve pa do danes, ko je 
demokracija, ko imamo veliko strank in imam med 
politiki kar nekaj znancev in celo prijateljev, nisem 
dobil niti ene resne ponudbe, da bi stopil v eno ali 
drugo stranko. Osebno mislim, da je slabo, da se pri 
nas tako malo ljudi ukvarja s politiko. Če bi želeli, da 
res živimo v demokraciji, da se politika res ravna po 
željah vseh ljudi, bi se morali vsi državljani zanimati 
in ukvarjati s politiko. Pri nas na splošno velja, da je 
politika nekaj umazanega. Kar pa seveda ni res. Po-
znam kar nekaj politikov, ki so izjemno pošteni, de-
lavni in prav prijetni sogovorniki ali celo prijatelji.
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
56
Koliko časa ste imeli za družino, ženo Polono, 
sina Jaka in hčerko Marjeto, glede na to, da 
ste bili zelo zaposleni na veliko področjih, od 
fakultete, inštituta do revije …? Ali je morala 
malo potrpeti?
Ne prav veliko. No, tako hudo tudi ni bilo. Bilo pa 
je tako, da sem skušal družini v prid obrniti vse pri-
ložnosti, ki sem jim imel. Oba otroka sta se vrsto let 
ukvarjala s športom. Oba sem več let od dvakrat do 
petkrat na teden prevažal po Ljubljani. Na primer, 
Jaka je treniral košarko šest ali sedem let in sem ga 
vsa ta leta vsak večer ob pol osmih odpeljal od doma 
na Ježico, kjer je imel treninge. Moja žena nima izpi-
ta za vožnjo avtomobila in sem moral vse te vožnje 
opraviti sam. Ko sem ga nekaj minut pred osmo zve-
čer odložil pred telovadnico, sem za dve uri odšel 
v službo in se ob pol enajstih vrnil nazaj na Ježico. 
Na videz je bilo naporno, a v resnici ni bilo. Na ta 
način sva s sinom skupaj preživela dragocen čas, se 
pogovarjala, se pogosto sprla, najpomembnejše je 
bilo, da sva bila skupaj. Zgradila sva trdno vez, saj 
če si s pubertetnikom veliko skupaj, se ne moreš od-
tujiti. In vez ostane. Tudi sedaj, ko dela na fakulteti, 
če vidi, da sem v pisarni, se vedno oglasi, vsak dan. 
In ta najina povezanost me zelo veseli. Podobno je 
bilo s hčerko. Več let sem jo vozil na stadion v Ši-
ško v Ljubljani, kjer je trenirala atletiko. Tudi pre-
ko vikendov smo bili vedno skupaj. Da smo ostali 
zelo povezana družina, je bilo pomembno tudi to, 
da smo pogosto odšli na kosilo v gostilno ali restav-
racijo. Mogoče to zveni čudno, pa ni. V gostilni smo 
vsi sedeli za mizo. Ni bilo televizije, ne računalnika 
in ne časopisov in smo se morali pogovarjati, kar je 
osnova za razumevanje v družini. Pri vzgoji otrok 
in tudi pri transportu otrok po Ljubljani in pri ku-
hanju kosil sta nam veliko pomagala ženina starša. 
Veseli me tudi, da oba otroka študirata tehniko, Jaka 
že končuje doktorat na energetski smeri na strojni 
fakulteti v Ljubljani. Hčerka Marjeta študira fiziko. 
Mnogi prijatelji in znanci mi očitajo, da sem ju v to 
prisilil, pa ni res. 
Kaj pa ste storili, da ste ju pridobili za študij?
Zagotovo sem izkoristil vsako priložnost, da sem 
jima govoril in dokazoval, da jima ne bo žal, če 
bosta imela znanje tehnike ali naravoslovja. Če po 
zaključku študija tehnike ali naravoslovja ugoto-
viš, da ti ta poklic ne odgovarja, se še vedno lahko 
zelo hitro z malo napora preusmeriš na drugo po-
dročje. Lahko postaneš dober komercialist ali do-
ber novinar ali pa dober učitelj in podobno. Celo 
več, poznani so primeri, ko se je mladi maturant 
Z družino
po svetu:
v Torontu
leta 1997.
Foto: arhiv
družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
57
Z družino po svetu:
v Philadelphii leta 1997.
Foto: arhiv družine Tušek
Z družino po svetu:
na Niagarskih
slapovih leta 1997.
Foto: arhiv družine Tušek
Trgatev pri sestri Minki
v Metliki leta 1999.
Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
58
zavestno odločil, da bo najprej končal fiziko in 
nato še pravo, da bo lahko kasneje reševal pra-
vniške probleme v tehniki. Na strojni fakulteti 
poznamo študente, ki so v višjih letnih vpisali še 
druge fakultete, celo medicino. Praktično pa ni 
primerov, da bi nekdo najprej končal neko huma-
nistiko ali družboslovje in nato študiral tehniko 
ali naravoslovje. 
Torej ste izkoristili vsak trenutek, da ste ga 
preživeli z družino?
Ja, in to še delam. Mislim, da smo še veliko skupaj, 
kljub temu da Jaka že živi ločeno od nas, v svojem 
stanovanju. Skupaj smo pri delu v gozdu, pri pri-
pravi drv za Cerknico, kjer živimo preko vikenda. 
K sreči imamo še čila in zdrava oba ženina starša. 
Tašča nam praktično kuha še dva dni v tednu; to sta 
sobota in nedelja. Oba še obdelujeta vrt in njivo s 
krompirjem in drugimi vrtninami. Kmetujeta eko-
loško, kot se rada pohvalita. Tast skrbi za hišo, za 
ogrevanje, da nas pozimi ne zebe. Zelo vestno skrbi 
za moje gozdarske stroje in orodje. Pripravi primer-
Veselje v družini: ples s hčerko Marjeto.
Foto: arhiv družine Tušek
Med skečem ob praznovanju 60 let sestre Minke v Beli krajini. Skeč je pripravila sestra Anica.Foto: arhiv družine Tušek
Železne niti 7 Intervju s prof. dr. Janezom Tuškom
59
no gorivo, nabrusi in očisti motorne žage in mo-
torno koso. Tašča pa skrbi tudi za moja gozdarska 
oblačila. Zaradi nevarnosti klopov imam v Cerkni-
ci posebno manjšo kamro, kjer se preoblečem, ko 
pridem iz gozda in kjer pustim vsa svoja zamazana 
gozdna oblačila. Tašča mi skozi teden vse to opere 
in zloži v to mojo kamro. Tako lahko grem vsak te-
den popolnoma "svež" v gozd. Skupaj pripravimo 
vsa drva, ki jih potrebujemo za zimo za relativno 
veliko hišo. 
Kaj bi bil pa vaš življenjski napotek za naše 
bralce? Vaš oče je menda dejal, da kar si začel, 
naredi do konca.
Moj bi bil, da v delu išči veselje! Kar je rekel tudi moj 
oče, pa sem mu v mladosti večkrat odvrnil, da ga 
iščem, pa ga ne najdem. Vendar človek šele z leti ra-
zume pravo vrednost nasvetov svojih staršev. Zelo 
pomembno je, da ti je vsakdanje delo hobi, veselje 
in zadovoljstvo. Največ je vredno, da greš zjutraj z 
veseljem v službo, da ti ni naporno. Mnogi uspešni 
ljudje po svetu imajo tudi nasvet, da moraš vsak ve-
čer, ko se uležeš v posteljo, sebe vprašati, kaj si tisti 
dan koristnega naredil. Seveda pa to ne pomeni, 
da mora biti odgovor vedno pozitiven v finančnem 
smislu. Odgovor je seveda pozitiven tudi, če si nekaj 
naredil za svojo družino, za prijatelje, sorodnike ali 
pa preprosto za svoje zadovoljstvo. Pomembno je, 
da sebe izprašaš in da sebi naliješ čistega vina. Podo-
bno naj bi bilo zjutraj. Vsako jutro bi moral narediti 
načrt, kako boš preživel dan, in ga v čim večji meri 
tudi izpolniti. Ne smeš ravnati kot pijanček, ki se ga 
dopoldne naloka in si sveto obljubi: ''Jutri pa neham 
piti.'' Ko se drugi dan zjutraj zbudi, ves vesel reče: 
''Dobro, da sem rekel, da neham piti šele jutri.'' V no-
benem primeru ne smeš sebi lagati (in tudi drugim 
ne, bi rekla naša mama).
Zahvala
Profesor doktor Tušek, iskrena hvala za pogovor, 
hvala pa tudi vaši mami in bratu Francetu za po-
moč pri pripravi nanj.
Železne niti 7
60
Železne niti 7 Matevž Šmid
61
Minevajo dnevi, minevajo meseci, mi-
nevajo leta, z leti minevajo desetletja in z 
desetletji stoletja. Z njihovim minevanjem 
se ne izmenjujeta le dan in noč, ne spremi-
njajo se samo letni časi, nemara se med se-
boj prepletajo kar celotna obdobja, ki jih 
zaznamujejo takšni ali drugačni dogodki 
in njihovi akterji, ljudje: prvi z njihovo po-
sebnostjo, enkratnostjo in neponovljivost-
jo, drugi poleg vsega še s svojimi dejanji …
Skoraj neverjetno se zato zdi dejstvo, da 
letos mineva že spoštljivih sto let od daljne-
ga leta tisočdevetstodesetega, ko se je rodil 
Matevž Šmid, rojen Dražgošan, drugače 
pa naturaliziran Železnikar in svetovljan. 
Krajani Železnikov in okoličani se ga spo-
minjamo predvsem kot človeka, umetnika 
po duši in gledališkega režiserja, pa tudi 
igralca in gledališkega pedagoga, zapisa-
Matevž Šmid
(1910–1992)
Aleš Primožič
Ob stoletnici rojstva
Zapis o življenju tehnika, sokola, športnika, domoljuba, kulturnika 
in predvsem preprostega človeka, ne nujno v enakem zaporedju
Svoje velikosti človek ne izkazuje s številkami na merilni skali;
izraža jo z dejanji in le dejanja morejo biti merilo njegove veličine …
                                                                                                                (Aleš Primožič)
Foto: arhiv M. Šmida
Železne niti 7 Matevž Šmid
62
nega odrskim deskam in gledališki muzi 
Taliji, poštenega in doslednega v prvi vrsti 
do sebe, seveda pa tudi do drugih.
Vendar je bilo njegovo življenje in delo 
razpeto še na mnoga druga področja, kjer 
je ustvarjalno dokazoval svoj talent in 
znanje, ki si ga je z leti pridobival in ga 
tudi še razširjal. Uspešen je bil na svoji po-
klicni poti in bil tudi eden od ustanovnih 
članov kovinarske zadruge Niko, postal je 
prvi povojni strokovni učitelj na vajenski 
šoli v Železnikih, ustanovil je Telovadno 
društvo Partizan Železniki in bil njegov 
dolgoletni predsednik ter vaditelj. Nekaj 
let je bil predsednik Občine Železniki in 
član skupščine Občine Škofja Loka, pred-
sednik občinskega šolskega odbora in vod-
ja programa predvojaške vzgoje za Selško 
dolino, aktiven je bil v mnogih družbe-
no-političnih organizacijah in je nosilec 
številnih priznanj ter odlikovanj: medalje 
za hrabrost v NOB, ordna dela III. reda, 
reda republike z bronastim vencem, ord-
na zaslug za narod št. 85697, spominske 
plakete Partizana Slovenije za obdobje 
1945–1955, Linhartovega priznanja za 
dosežke na področju gledališkega ustvar-
janja, priznanja Zveze kulturnih organi-
zacij Slovenije in še bi lahko našteval. 
Navduševala sta ga filatelistika in zbi-
rateljstvo, aktivni igralec z nogometnih 
zelenic pa se je z zrelimi leti spremenil 
v ognjevitega privrženca v svetu najbolj 
priljubljene igre z okroglim usnjem, ki je 
čustveno spremljal rezultate najljubših 
klubov in bil nanje pripravljen staviti 
svoj poslednji dinar. 
Njegov priljubljeni hobi je bilo igranje 
taroka v družinskem krogu, s sorodstvom 
in za ''majhne fičnike'', kot je vedno rad 
poudarjal. ''Pa to samo zato, da si z glavo 
pri špilu,'' je običajno še dodal. Če je kdaj 
takšen majhen fičnik le morda izgubil, 
je takoj nastal ogenj v strehi in tega se še 
kako dobro spominjam, ko sem ga kot 
mlad fante opazoval pri partijah taroka 
s staro mamo Alojzijo, stricem Milanom 
in očetom Štefanom.
V pričujočem zapisu ga bom skušal 
prikazati takšnega, kot je zares bil, kot 
o njem govorijo dokumenti in zapisi, 
obenem pa bralcem tudi zgodovinsko 
osvežiti ali osvetliti posamezne časovne 
fragmente iz njegovega obdobja. Poskusil 
pa ga bom seveda prikazati tudi in pred-
vsem takšnega, kakršnega se spominjajo 
njegovi otroci in kakršnega smo ga po-
znali sorodniki, kot ga poznajo Dražgo-
šani in mnogi Železnikarji in kakršen bo 
tudi meni za zmeraj ostal v spominu – kot 
Prešnkov Matevž iz Dražgoš, kot Dermo-
tov Matevž iz Železnikov ali pa kot stric 
Matevž, kakor sem ga sam vedno klical in 
imenoval. Skratka, Matevž Šmid – človek, 
ki smo ga spoštovali in ga imeli radi!
Propagandna razglednica Dražgoš iz let med obema 
svetovnima vojnama. Foto: arhiv Zorke Mihelčič
Železne niti 7 Matevž Šmid
63
Otroštvo z odraščanjem … 
Matevž Šmid se je rodil 21. septembra leta 1910 
v Dražgošah na godovni dan apostola Mateja, po 
katerem sta mu starša tudi dala ime. Materi Ivani, 
rojeni Jelenc, in očetu Gregorju je prijokal na svet 
kot najmlajši v družini s še tremi brati Janezom (Iva-
nom), Francetom in Gregorjem ter sestro Cirilo. Na 
domačiji, kar premožni dražgoški kmetiji, kjer se 
je po domače reklo ''Pr’ Prešnk'', so živeli življenje, 
kot ga je v času pred in po prvi svetovni vojni žive-
la marsikatera družina na vasi. Na kmetiji jim je v 
hlevu delalo družbo zavidljivo število glav goveje 
živine, v obori so domovale svinje, okoli se je pasla 
drobnica, na njivah pa so pridelali toliko, da se je 
dalo preživeti, in še za prodajo je kaj ostalo za po-
vrhu. Dodaten zaslužek in mehkejšo skorjo kruha je 
za očeta Gregorja, glavo družine, pomenila golcarija 
in drvarjenje na Jelovici, pri tem pa so mu pomagali 
sinovi, ko so le dovolj zrasli, da so bili kos napornim 
gozdarskim opravilom in še težjemu spravilu lesa s 
planine, poraščene z gozdovi.
Celotna družina
Šmid, po domače
Prešnkovi iz Draž-
goš, fotografirani 
pred domačim 
pragom. Ob naj-
mlajšem, Matevžu, 
stoji pes Kojto, s 
katerim sta bila 
takrat nerazdružlji-
va prijatelja.
Foto: arhiv
Zorke Mihelčič.
Matevžev oče Gregor Šmid  pred domačo hišo v 
Dražgošah. Foto: arhiv Zorke Mihelčič
Železne niti 7 Matevž Šmid
64
Od vseh otrok je ravno najmlajšega Matevža po-
leg otroške igre in dogajanja na domači kmetiji in 
okrog nje zanimalo še vse kaj drugega. Zvedavosti 
z izmišljanjem in ustvarjanjem česa novega ali dru-
gačnega, velike želje po znanju, vedenju in tudi raz-
iskovanju mu ni nikoli zmanjkalo. Še posebno rad je 
zahajal na predstave v kulturni dom v Dražgošah, 
kjer je kot gledalec z velikim zanimanjem opazoval 
domače ljubiteljske igralce v najrazličnejših odrskih 
vlogah. Družina je tako rekoč vsa živela za sokolski 
dom, zato ni čudno, da se je mladi Matevž že prav 
kmalu kot igralec in hkrati telovadec tudi sam vklju-
čil v delo Sokolskega društva, ki je poleg drugega 
skrbelo še za pripravo in izvedbo predstav za doma-
če občinstvo ter za redne telovadne vaje in nastope 
svojih članov. V pogovoru pred mnogimi leti se je 
še prav dobro spominjal svoje prve vloge, ki jo je 
odigral na domačem odru, vloge pastirja v komediji 
Vdova Rošlinka avtorja Srečka Golarja. 
Po tej zanj krstni in obenem prelomni gledališki 
vlogi se je Matevž dokončno zapisal ljubiteljskemu 
gledališču. Vrstile so se odrske uprizoritve razno-
vrstnih iger, dramskih besedil in proslav, pri katerih 
je sodeloval kot odrski delavec (pri tem mu je izdat-
Slavnostna otvoritev
sokolskega narodnega
doma v Dražgošah
6. junija 1927.
Foto: arhiv
Zorke Mihelčič
Sokolski aktivisti
pred sokolskim
domom v Dražgošah.
Matevž na sliki leži
v prvi vrsti desno.
Foto: arhiv
Zorke Mihelčič
Železne niti 7 Matevž Šmid
65
no pomagal starejši brat Ivan, ki se je bil vedno pri-
pravljen izkazati kot sokolski prostovoljec), kot ig-
ralec ali pa v obeh vlogah naenkrat, prav tako pa je 
bilo brez števila tudi telovadnih vaj in nastopov, pri 
katerih sta z Ivanom vedno navdušeno sodelovala. 
Njegovo vsesplošno udejstvovanje, kulturniško de-
lovanje in aktivnosti je kmalu opazil takratni draž-
goški učitelj Resnik, ki je v mladem Matevžu uspel 
prepoznati vse njegove talente in skriti potencial. 
Prav on je vplival tudi na njegova starša, da sta spo-
znala, kako so njunemu najmlajšemu sinu šolanje, 
izobraževanje in kulturno udejstvovanje, predvsem 
pa želja po znanju in raznovrstnih novostih mnogo 
bolj pomembni in pisani na kožo kot domača kme-
tija in z njo povezana opravila. Učitelj Resnik se je 
zavzel zanj in hkrati poskrbel, da je Matevž z mlaj-
šimi učenci še eno leto obiskoval osnovno šolo, kjer 
ga je sam posebej učil in ga pripravljal za nadaljnje 
šolanje. Nihče namreč ni verjel, da bi Matevž s samo 
nekaj zaključenimi osnovnimi razredi mogel zdelo-
vati še kakšno od bolj zahtevnih šol, kot je bila do-
mača v Dražgošah ali pa tista v Železnikih. 
Tako je z dopolnjenim šestnajstim letom, po dne-
vih in letih otroštva z odraščanjem, preživetih v do-
Pogled na narodni
dom, veliko krajevno
pridobitev.
Foto: arhiv
Zorke Mihelčič
Sokolski podmladek,
fotografiran pred 
sokolskim domom
v Dražgošah.
Matevž sedi v prvi
vrsti, prvi z leve strani.
Foto: arhiv
Zorke Mihelčič
Železne niti 7 Matevž Šmid
66
mačih Dražgošah, odšel v Tržič. Kot nadebuden dijak 
se je Matevž po že omenjeni zaslugi učitelja Resnika 
in z njegovim priporočilom za tržiškega ravnatelja 
odpravil na šolanje v tamkajšnjo meščansko šolo. 
Tudi v Tržiču je nadaljeval z delovanjem na odrskih 
deskah, najbolj pa mu je ostala v spominu vloga 
župana v igri Pogumni Tonček ljudskega dramatika 
Jakoba Špicarja iz Roža na avstrijskem Koroškem, ki 
je bila na sokolskih odrih v tistih letih eno najbolj 
priljubljenih in največkrat uprizorjenih dramskih 
besedil. Vsa leta šolanja v Tržiču, od leta 1926 do leta 
1930, je seveda aktivno sodeloval tudi na vseh kul-
turnih prireditvah in proslavah, ki jih je šola organi-
zirala ob različnih praznikih in drugih priložnostih.
Po končani meščanski šoli v Tržiču je Matevža pot 
in velika želja po znanju zanesla v Ljubljano, kjer je 
leta 1931 postal slušatelj strojnega odseka na srednji 
tehnični šoli. Šolanje, ki je bilo vsekakor na prvem 
mestu, in s tem povezano pomanjkanje prostega 
časa sta botrovala dejstvu, da se je s prehodom iz 
podeželskega v mestno okolje njegovo igralsko delo 
in ustvarjanje vsaj začasno končalo. Še zdaleč pa 
zaradi končanega igralstva ni dal slovesa gledališču, 
saj je ob prostih večerih še toliko pogosteje zahajal 
v pravi teater, v Kraljevo narodno gledališče, kot 
se je ljubljanska Drama uradno imenovala v času 
med obema vojnama, kjer je lahko v mnogih upri-
zoritvah od blizu opazoval, kako so igralske like kre-
irali tedanji velikani slovenskega odra: Marija Vera, 
Mira Danilova, Emil Kralj, Bojan Peček, Ivan Cesar 
in Edvard Gregorin. Predstave so večinoma režirala 
zveneča imena med režiserji, ki so takrat delovali v 
Ljubljani in na Slovenskem, to pa so bili Bratko Kreft, 
Milan Skrbinšek, Osip Šest, Ciril Debevec in Branko 
Gavella, gost iz Zagreba. V režiserski krog sta iz ig-
ralskega občasno prestopila tudi Fran Lipah in Ma-
rija Vera, vsi pa so skupaj z igralci v letih od 1931. 
do 1934. pripravili nepozabne predstave, ki so šle v 
zgodovino: Cankarjevega Kralja na Betajnovi, Gru-
mov Dogodek v mestu Gogi, Kreftove Celjske grofe, 
Hoffmannstahlovega Slehernika, Krleževi Ledo in V 
agoniji, Shawovo Sveto Ivano in Molierovega Tartuf-
fa. Vse igralske dosežke nastopajočih in prijeme re-
žiserskih mojstrov v predstavah, ki si jih je ogledal v 
času svojega šolanja v Ljubljani, je Matevž kot gleda-
lec dobesedno požiral in jih v sebi shranil za čas, ko 
bo nekoč tudi sam nastopil v njihovi vlogi – bodisi 
kot režiser, kot igralec ali pa kar kot oboje.
"Za plotom" –
prostor, slabih
deset minut hoje
oddaljen od šole,
ki je prebivalcem 
Dražgoš svojčas 
pomenil v prvi vrsti 
lokacijo za njihovo 
druženje.
Foto: arhiv
Zorke Mihelčič
Železne niti 7 Matevž Šmid
67
Vojaščina …
Ko je v šolskem letu 1933/34 uspešno zaključil 
šolanje na srednji tehnični šoli v Ljubljani, je Ma-
tevž jeseni istega leta odšel k vojakom. V Sarajevo 
na služenje vojaškega roka so ga naborni organi po-
slali istega dne, ko je Vlado Georgiev Černozemski 
iz vrst makedonske VMRO ob sodelovanju hrvaške 
ustaške emigracije v atentatu sredi Marseilla stre-
ljal na tedanjega jugoslovanskega kralja Aleksan-
dra Karađorđevića in na francoskega zunanjega 
ministra Louisa Barthouja ter ju oba ubil. Do aten-
tata je prišlo 9. oktobra med kraljevim državniškim 
obiskom v francoski tretji republiki, s katerim naj bi 
okrepil skupno obrambno zvezo Francije in držav 
male antante proti nacistični Nemčiji (mala antanta 
je leta 1921 nastala prav po njegovi zaslugi, njeni 
članici pa sta bili poleg takratne Kraljevine SHS še 
Romunija in Čehoslovaška). V svojih spominih na 
ta dogodek je Matevž vedno poudarjal, da so na dan 
njegovega odhoda k vojakom ljudje prestrašeni na-
povedovali, kako bo zaradi atentata zagotovo prišlo 
do vojne; če že ne v Jugoslaviji, pa vsaj kje drugje 
v Evropi. 
S sošolci na srednji Tehnični šoli v Ljubljani v šolskem letu 1932/33. Matko, kot so ga klicali sošolci, je na sliki v 
prvi vrsti, tretji z leve. Foto: arhiv Zorke Mihelčič
Vojak na služenju vojaškega roka v Sarajevu.
Foto: arhiv M. Šmida
Železne niti 7 Matevž Šmid
68
Pot v Sarajevo je bila pod pezo vojaške obvezno-
sti zaradi takšnih in podobnih špekulacij v vsesploš-
nem mračnem vzdušju še toliko bolj neprijetna in 
negotova. Kakor koli že, Matevž se je 15. oktobra iste-
ga leta za opravljanje vojaških dolžnosti pravočasno 
javil v sarajevski kasarni, tam pa so ga razporedili 
v šolo za rezervne artilerijske oficirje, natančneje v 
njeno tretjo baterijo. Ker je vse izpite opravljal spro-
ti in pravočasno, je vojsko služil le devet mesecev, 
v nasprotnem primeru pa bi se njegovo bivanje v 
Sarajevu podaljšalo na neprostovoljnih dvanajst 
mesecev. S činom artilerijskega podporočnika je 
bil 15. julija 1935 izpisan iz kadra šole za rezervne 
artilerijske oficirje in se je zato lahko vrnil domov 
v Dražgoše. 
Spet doma v Dražgošah …
Po odsluženi vojaščini je Matevž večino časa pre-
življal predvsem doma v Dražgošah, kjer mu dela 
ni nikoli zmanjkalo. Sicer pa mu kaj drugega kot 
delo na kmetiji v tem času niti ni preostalo, saj so 
mu zaradi njegovega sokolskega prepričanja in 
aktivnega članstva v sokolskem gibanju vsa vrata, 
na katera je potrkal za službo, ostala zaprta. Med 
iskanjem službe in delom na domači kmetiji pa se 
mu je ponudila priložnost za ponovno igralsko in 
siceršnje udejstvovanje v dražgoškem Sokolu. Vsa-
ka zavrnjena prošnja za zaposlitev je zanj pomenila 
novo razočaranje in po nizu grenkih izkušenj se je 
Matevž še bolj zavzeto posvetil kulturnim in sokol-
skim aktivnostim. Nastopal je v različnih vlogah kot 
igralec, poleg tega pa se je preizkusil tudi v režira-
nju. Njegov režiserski prvenec na dražgoškem odru 
je bila uprizoritev Finžgarjevega ''igrokaza v štirih 
dejanjih'', ljudske igre Naša kri. Režiral je tudi odr-
sko delo Mrak neznanega avtorja, pod režijo pa se 
je podpisal pri uprizoritvah še nekaterih drugih za 
oder primernih del iz domače in svetovne literatu-
re. Vmes je za boljši kos kruha nenehno oprezal, kje 
bi le lahko našel službo, četudi ne prav takšno, ki bi 
mu najbolj ustrezala. 
Sam je povedal, da je imel kot mlad in perspek-
tiven tehnični izobraženec službo v jeseniški žele-
zarni tako rekoč zagotovljeno, saj so mu z Jesenic že 
poslali telegram s povabilom za zaposlitev. Vendar 
je po posredovanju domačega, dražgoškega župnika 
(ta je odgovorne v železarni seznanil z Matevževim 
delovanjem v sokolski organizaciji ter jih obenem 
opozoril na škodljive posledice, ki bi zaradi tega 
dejstva utegnile nastopiti) ostal brez tako želene-
ga delovnega mesta. V času klerikalnega režima in 
poveličevanja orlovstva je bilo namreč sokolstvo s 
svojimi liberalnimi idejami in aktivnostmi mnogim 
takratnim krogom trn v peti, kot takšno pa se je šte-
lo najmanj za bogokletno, če ne še kaj hujšega. ''Žal 
nam je, ampak niste našega mišljenja, zato službe ne 
morete dobiti …,'' so bile besede, s katerimi so mu 
na Jesenicah zaloputnili vrata v takrat močnem in 
gospodarsko pomembnem kovinarskem kolektivu 
(jeseniška železarna pod okriljem Kranjske indu-
strijske družbe in v večinski lasti nemških industri-
jalcev bratov Westen je v tem času s približno 3 tisoč 
delavci proizvajala okoli 100 tisoč ton jekla letno, 
do začetka vojne pa so število zaposlenih in proiz-
vodnjo s tehnološkim moderniziranjem še povečali 
na več kot 5 tisoč delavcev oz. 150 tisoč ton jekla). 
Običajno so ob vsaki zavrnitvi za razlog navedli, da 
ima Matevž kot prosilec doma kmetijo in lahko svoj 
zaslužek najde pred domačim pragom, vsaka raz-
laga s prepričevanjem ali pregovarjanjem pa je bila 
kot po pravilu zaman. Tudi v jeseniškem primeru ni 
bilo nič drugače …
S še večjo vnemo se je zato razdajal na kulturnem 
področju, njegovo življenje pa je bilo v tem času raz-
peto med delom doma na kmetiji in delom v obeh 
dražgoških domovih: v prosvetnem in sokolskem. 
Vrstile so se razne prireditve, proslave in uprizorit-
ve, pri organizaciji kulturnih dogodkov pa je sode-
loval tudi z režiserjem Janezom Markljem s Svetega 
Križa in z domačim učiteljem, ki mu je bil še vedno 
hvaležen za vso skrb, pomoč in zasluge, da je lahko 
uspešno dokončal tržiško meščansko šolo. Iz tega 
obdobja se mu je poleg predstav, ki so jih večinoma 
uprizarjali na odrih obeh domov, najbolj vtisnila 
Železne niti 7 Matevž Šmid
69
v spomin uprizoritev igre na prostem z naslovom 
Turist, za katero so scenografijo z bajto in vsemi 
ostalimi rekviziti pripravili kar Na pečeh. Predstava 
je v zadovoljstvo tako gledalcev kot tudi igralcev iz-
redno lepo uspela.
Tista tri leta brezposelnosti, ko zaradi aktivnega 
sokolskega udejstvovanja ni mogel dobiti službe, 
so bila morda prav zaradi tega še bolj zapolnjena 
z mnogimi kulturnimi, telovadnimi in različnimi 
drugimi sokolskimi dejavnostmi, zato so Matevžu še 
prehitro minila. 
Nekaj besed o sokolih na eni …
Prav je, da skozi prizmo sokolstva na eni in orlov-
stva na drugi strani nekoliko osvetlimo gospodar-
sko-politično situacijo, ki je v začetku 20. stoletja, 
predvsem pa v obdobju med obema vojnama, za-
znamovala dogajanje v Kraljevini Jugoslaviji, na-
tančneje v Dravski banovini s sedežem v Ljubljani. 
Dravska banovina je bila namreč poleg Savske, 
Vrbaške, Primorske, Zetske, Drinske, Donavske, Mo-
ravske in Vardarske banovine ena od njenih devetih 
upravnih enot, nastalih 3. oktobra 1929 s kraljevim 
dekretom. Kralj Aleksander I. Karađorđević je s še-
stojanuarsko diktaturo istega leta razveljavil ustavo, 
razpustil parlament in politične stranke ter prevzel 
v državi absolutno oblast, zato je bilo njegovo vla-
danje z dekreti nekaj povsem običajnega. Dotedanja 
Kraljevina SHS, mednarodno nepriznana državna 
tvorba, se je tako tistega oktobrskega dne preime-
novala v Kraljevino Jugoslavijo z že omenjenimi 
devetimi administrativnimi enotami. Njeno glavno 
mesto je bil Beograd, ki je skupaj s primestjema Ze-
mun in Pančevo imelo status samostojne upravno-
administrativne enote ali prefekture.
V tem času je bila v Jugoslaviji zelo aktivna So-
kolska zveza Srbov, Hrvatov in Slovencev, v katero 
so se takoj po končani prvi svetovni vojni leta 1919 
združile sokolske organizacije v Sloveniji, na Hrva-
škem in v Srbiji. Ustanovitev enotne sokolske orga-
nizacije brez nacionalnih zvez je temeljila na unita-
rističnem sokolskem načelu ''en narod, ena država, 
eno sokolstvo'', zveza pa se je že leta 1921 preimeno-
vala v Jugoslovansko sokolsko zvezo, razdeljeno na 
33 žup, od katerih jih je bilo sedem na Slovenskem. 
S šestojanuarsko diktaturo in posledično uvedbo 
zakona o ustanovitvi Sokola Kraljevine Jugoslavije 
(SKJ) v decembru leta 1929, s katerim je ta postal 
ena in edina jugoslovanska telovadna organizacija, 
je kralj Aleksander močno posegel v liberalno-de-
mokratično usmeritev sokolstva. SKJ je bila namreč 
unitaristična jugoslovanska telovadna organizacija 
pod okriljem države, ki je nadaljevala sokolsko 
tradicijo, s tem pa je bilo tudi konec samostojnosti 
in politične neodvisnosti jugoslovanskih sokolskih 
društev. Z zakonom o ustanovitvi SKJ je bilo uradno 
ukinjeno tudi orlovstvo, čeprav rivalstvo med obe-
ma gibanjema do začetka druge svetovne vojne v 
resnici ni nikoli zamrlo. 
Sokolstvo kot gibanje je bilo na Slovenskem 
sicer organizirano že od leta 1863 z ljubljanskim 
društvom Južni sokol, katerega namen je bil ''dajati 
pobudo, priložnost in navade pravilnim telesnim 
vajam'' in vzgajati. Prvo sokolsko društvo sploh je 
že leto prej v Pragi ustanovil češki rodoljub in mis-
lec dr. Miroslav Tyrš kot odgovor dežel slovanskega 
dela habsburške monarhije na delovanje nemške 
nacionalistične telovadne organizacije Turnverein. 
Sprva se je društvo imenovalo Praška telovadna 
enota, ki ji je bilo kmalu dodano ime Sokol, v na-
Uradni znak Zveze sokolov Slovenije.
Železne niti 7 Matevž Šmid
70
slednjih letih pa so sokolska društva vzniknila še 
drugje po Evropi. 
Delovanje sokolskih organizacij se je v času od 
ustanovitve prvih društev močno razmahnilo. Tako 
je imel jugoslovanski Sokol v začetku tridesetih let 
20. stoletja že več kot 128 tisoč aktivnih članic in 
članov (pred ustanovitvijo leta 1929 le 38 tisoč), od 
tega v Sloveniji 27.500 (pred ustanovitvijo 17.300 
ali skoraj polovica vsega članstva), simpatizerjev 
pa seveda še bistveno več. Vrh svojega delovanja 
je Sokol dosegel leta 1935, ko je v celotni kraljevini 
združeval kar 2.300 društev in vaških čet (od tega 
316 v Sloveniji) s 145 tisoč člani in 24 tisoč članica-
mi (v slovenskih organizacijah 20 tisoč članov ali 
14 odstotkov vseh in 7.600 članic ali 32 odstotkov 
vseh), ki so se udeleževali različnih gimnastičnih 
srečanj, tekmovanj in prvenstev, od lokalnih, preko 
državnih in mednarodnih, celo do olimpijskih iger. 
Spomnimo, da so slovenski sokoli velik tekmoval-
ni uspeh dosegli leta 1924 na olimpijskih igrah v 
Parizu z ekipnim četrtim mestom v gimnastičnem 
 Sokolski spominski robec – svileni robček kot spomi-
nek vsesokolskega zleta v Beogradu junija leta 1930. 
Poleg moškega s sokolsko čepico in jugoslovansko 
trobojnico je grb Kraljevine SHS, pod grbom pa po-
svetilo v spomin na dogodek. Robec je eksponat 
Mestnega muzeja Ljubljana.
"Korist naroda mora biti vedno nad koristjo stranke," je bila ena od temeljnih idej slovenskega sokolstva, "disci-
plina, požrtvovalnost, vztrajnost in delavnost" pa sokolske vrednote, ki so jih vedno in povsod poudarjali. Propa-
gandna razglednica je z zadnjega velikega sokolskega zleta, ki so ga ob 70-letnici ljubljanskega Sokola organizirali 
v Ljubljani leta 1933.
Železne niti 7 Matevž Šmid
71
mnogoboju, Leon Štukelj pa je zmagal posamezno 
v mnogoboju in na drogu. Največji uspeh pa je so-
kolska vrsta dosegla na olimpijskih igrah leta 1928 
v Amsterdamu, kjer je ekipno zasedla tretje mesto, 
Leon Štukelj je bil prvi na krogih in tretji v mnogo-
boju, Josip Primožič - Tošo drugi na bradlji in Stane 
Derganc tretji v preskoku. 
 Slovenska sokolska društva so si že pred prvo 
svetovno vojno pričela graditi sokolske domove 
kot središča za svoje dejavnosti, velik razmah pa je 
gradnja dosegla prav v tridesetih letih, ko so si vsa 
pomembnejša društva zgradila dom s telovadnico, 
letnim telovadiščem, gledališkim odrom in s sprem-
ljajočimi društvenimi prostori. Po letu 1924 so za-
čeli poleg telovadbe uvajati tekmovalne igre tudi v 
drugih športnih panogah, kot so atletika, smučanje, 
odbojka in plavanje, zraven pa so organizirali še ta-
borjenja v naravi. Vsa leta do pričetka druge sveto-
vne vojne so bila obogatena z mnogimi kulturnimi 
dogodki, predstavami in priložnostnimi prireditva-
mi, ki so večinoma potekale v že omenjenih sokol-
skih domovih.
Po koncu vojne je bila sokolska organizacija 
''prostovoljno'' razpuščena, njihovo telesno-vzgoj-
no delo pa je s podobnim programom nadaljevala 
organizacija društev z imenom Partizan.
 … in o orlih na drugi strani 
Za protiutež in konkurenco liberalnemu sokol-
skemu gibanju je februarja leta 1906 Slovenska 
krščansko socialna zveza (SKSZ), v kateri je njen 
duhovni vodja Janez Evangelist Krek leta 1897 zdru-
žil katoliške intelektualce in katoliška društva na 
Slovenskem, ustanovila Zvezo telovadnih odsekov 
SKSZ, nekaj kasneje poimenovano Orel. Po mnenju 
klerikalne struje v državi je sokolstvo kot gibanje 
zaradi širjenja naprednih liberalnih idej in svobo-
domiselnosti postajalo vse bolj nevarno, zato je bila 
ustanovitev njemu nasprotnega Orla tako rekoč nuj-
na. Medtem ko je Sokol poudarjal narodni, nepoli-
tični in predvsem nadstrankarski značaj vzgoje, je 
Orel predstavljal vzgojo in izobraževanje po strogih 
krščanskih načelih. Veliko pa o obeh gibanjih pove 
že samo dejstvo, da je bilo sokolstvo prvenstveno te-
lovadno, kulturno in vzgojno gibanje, njemu naspro-
tno orlovstvo pa je bolj kot kaj drugega poveličevalo 
predvsem krščanske vrednote in klerikalizem. 
Že leta 1902 so na Jesenicah nemški uradniki in 
mojstri v železarni ustanovili svoje turnersko dru-
štvo (v nemščini telovadno društvo, op. avtorja), 
dve leti kasneje pa je kot odgovor sledila ustano-
vitev Nemcem nasprotnega jeseniškega Sokola. V 
obe društvi so zahajali tudi fantje, člani že leta 1897 
ustanovljenega Slovenskega katoliškega izobraže-
valnega društva (SKID), zaradi telovadbe, ki jih je 
privlačila, a zanjo v svojem, katoliškem okolju niso 
imeli priložnosti. Vodstvo SKID-a je tovrstno početje 
svojega članstva hotelo preprečiti, saj je bilo turner-
sko društvo nemško in zato kot takšno Slovencem 
antagonizem, še bolj pa so seveda nasprotovali sti-
kom z liberalnim Sokolom. Sprva jim je le prepove-
dovalo obiskovanje telovadbe v obeh društvih, ker 
pa to ni zaleglo, so nekaj neposlušnih za kazen tudi 
izključili. Vendar je telovadba kljub ostrim ukrepom 
katoliško mladino še vedno privlačila in v SKID-u so 
spoznali, da bodo mladim ljudem stike s političnim 
in narodnim nasprotnikom lahko preprečili samo z 
ustanovitvijo lastnega telovadnega društva. Zato so 
maja leta 1905 klerikalci SKID-a na Jesenicah poleg 
obeh obstoječih ustanovili še tretje telovadno dru-
štvo, ki so ga imenovali Orel in je bilo aluzija na ime 
Sokol. Njihov izviren domislek so čez nekaj let spre-
jeli za celotno klerikalno gibanje na Slovenskem in 
Hrvaškem (z izjemo Dalmacije), prevzelo pa ga je 
tudi češko katoliško telovadno gibanje. Novo dru-
štvo Orel je imelo en sam namen: odvračati fante od 
nemških turnerjev in še bolj od stikov z nasprotniki 
iz Sokola, zato o telovadnem sistemu niso niti raz-
mišljali. O pomenu telovadbe v novem društvu naj-
več pove podatek, da jim je za zadovoljevanje telo-
vadnih potreb zadoščala stara bradlja in še starejši 
drog, ki so ju postavili na dvorišče gostilne, kjer je 
SKID imel svoj sedež. Jeseniški Orel je tako postal 
v razvoju katoliškega telovadnega gibanja njegovo 
Železne niti 7 Matevž Šmid
72
prvo jedro in je skupaj z drugim, sočasno nastaja-
jočim v Ljubljani pomenil začetek orlovstva, ki se 
je kot sokolstvu nasprotno gibanje z njim kosalo, 
tekmovalo in živelo vse do začetka druge svetovne 
vojne.
V Kraljevu …
Da bi lažje razumeli, kako in zakaj se je v drugi 
polovici tridesetih let prejšnjega stoletja Matevž 
kot mlad tehnik strojništva nenadoma znašel sredi 
srbske Šumadije v povsem drugem delu tedanje 
skupne države, Kraljevine Jugoslavije, moramo po-
brskati približno desetletje nazaj v takratno bližnjo 
zgodovino.
Septembra leta 1926 so namreč na Divljem polju 
pri Kraljevu, srbskem mestu v osrčju Šumadije, pri-
čeli z izgradnjo obratov Vojaškega zavoda za izdela-
vo in popravilo letal kovinske konstrukcije, za kar so 
uporabili sredstva in stroje, ki jih je Srbija dobila od 
Nemčije kot reparacijo za škodo, povzročeno med 
prvo svetovno vojno. Junija leta 1927 so podpisali 
pogodbo z znanim francoskim proizvajalcem letal 
Louisom Breguetom, ki so mu s pogodbo v upravlja-
nje odstopili celotno tovarno skupaj z vsemi njeni-
mi inštalacijami. V zameno se je Breguet obvezal, da 
bo v obratih nove tovarne organiziral proizvodnjo 
določenega števila letal (po pogodbi je šlo za 425 
letal) tedaj slavnega vojaškega modela Breguet, tip 
BRE-19. Ta dvosedežnik kovinske konstrukcije, na-
menjen izvidniškim, pa tudi lahkim bombniškim in 
lovskim nalogam, je bil težak 1.285 kg, oborožen 
z dvema strojnicama in je dosegel največjo hitrost 
220 km/h. Proizvajalca je pogodba poleg tega po-
sebej obvezovala tudi, da mora domači tehnični in 
proizvodni kader primerno usposobiti za samostoj-
no izdelavo omenjenega letala in hkrati poskrbeti 
za njegovo ustrezno izobrazbo.
V tovarni so delo najprej dobili domači delavci, 
večinoma nekvalificirana in neizobražena delovna 
sila. Francozi, ki so tovarno prevzeli in jo na novo 
organizirali, so s seboj v Kraljevo pripeljali samo do-
ločeno manjšo skupino delavcev, vendar je njihovo 
število stalno raslo in do konca leta 1928 doseglo že 
prav spoštljivo velikost. 
Pomanjkanje domače delovne sile je bilo iz me-
seca v mesec občutnejše, reševanja tega problema 
pa se je država lotevala na različne načine. Manjše 
število strokovnjakov, tehnikov in inženirjev, so 
državne oblasti z dekretom v Kraljevo premestili iz 
kragujevškega Vojaško-tehničnega zavoda in prav 
oni so v začetku tvorili jedro nove, mlade tovarne. 
Omembe vrednega števila kvalificiranih kovinarjev 
Kraljevo tedaj enostavno ni imelo, pa še tisti, ki so 
bili na razpolago, so bili le slabo pismeni in neizo-
braženi. Zato so v tovarno pripeljali kvalificirane 
delavce in strokovnjake iz različnih delov države, 
predvsem iz tehnično razvitih krajev Slovenije, 
Hrvaške, Vojvodine in Dalmacije. Tako je po nekaj 
mesecih v tovarni ob vsakem francoskem delavcu, 
tehniku ali inženirju delal njegov pomočnik iz Ju-
goslavije, ki se je od njega predvsem učil. Ko se je 
del in opravil naučil in je lahko pričel delati samo-
stojno, je francoski strokovnjak – preddelavec svoje 
poslanstvo praviloma zaključil in se je zato lahko vr-
nil domov v Francijo. Da je bilo število Francozov, ki 
so v času med obema vojnama živeli v Kraljevu, več 
kot le omembe vredno, priča dejstvo, da Kraljevčani 
današnjo Ulico hajduka Veljka, v kateri so hkrati z 
gradnjo letalske tovarne gradili tudi delavcem na-
menjene stanovanjske zgradbe, še vedno imenujejo 
Francuska kolonija (Francoska kolonija, op. avto-
rja). V njej so se namreč po dograditvi tovarne sku-
paj s svojimi družinami pričeli naseljevati francoski 
strokovnjaki, nekoliko kasneje pa tudi strokovnjaki 
Izvidnik in lahki bombnik Breguet BRE-19, ki so ga v 
dvajsetih letih prejšnjega stoletja izdelovali v Kraljevu. 
Železne niti 7 Matevž Šmid
73
iz Slovenije in drugih delov države. Poleg Slovencev, 
ki so bili zaposleni v tovarni letal, je v Kraljevu v tem 
času s svojimi družinami živelo tudi omembe vred-
no število Slovencev različnih poklicev, med njimi 
največ vojakov in oficirjev v tamkajšnji kasarni.
Desetletje kasneje se je zgodba s proizvodnjo le-
tala Breguet BRE-19 tako rekoč ponovila in med ti-
stimi, ki so v Kraljevo iz Slovenije prispeli leta 1938, 
je bil tudi tedaj 28-letni Matevž s svojo soprogo 
Vido, roj. Dermota, sokrajanko iz Železnikov. Tega 
leta je namreč v okviru programa modernizacije 
vojaškega letalstva kraljevina Jugoslavija od Nemči-
je skupaj s 36 letali kupila tudi licenco za njihovo 
proizvodnjo. Letala so pričeli dobavljati v setih po 
tri plovila, prvo od njih pa je na letališču v Zemu-
nu pri Beogradu pristalo 16. novembra 1937. Šlo je 
za dvomotorne bombnike Dornier DO-17, v katere 
naj bi po zahtevi jugoslovanskih oblasti vgrajevali 
francoske motorje Gnome-Rhone K-14 z močjo 860 
konjskih sil, ki so jih izdelovali v domači tovarni IMR 
na Rakovici pri Beogradu, tako modificiran in doma 
izdelan bombnik pa naj bi se imenoval DO-17Kb. 
 S proizvodnjo bombnikov so pričeli jeseni leta 
1938 v letalski delavnici Letalskega tehničnega za-
voda Kraljevo (v originalu Aeroplanska radionica 
Vazduhoplovno tehničkog zavoda, op. avtorja), v 
kateri se je Matevž kot diplomirani strojni tehnik, v 
Sloveniji izšolani strokovnjak, zaposlil 14. oktobra 
istega leta. Prav v tem času se je tudi izkazalo, v ko-
likšni meri togi in zapleteni vojaško-administrativni 
Bombnik Dornier
DO-17Kb,
parkiran pred
tovarniškimi
obrati v Kraljevu.
Delovna
legitimacija za
predvojno
službovanje
v Kraljevu.
Foto: arhiv
M. Šmida
Železne niti 7 Matevž Šmid
74
predpisi v letalski delavnici Letalskega tehničnega 
zavoda Kraljevo zavirajo proizvodnjo najmodernej-
ših in tehnološko zapletenih bombnikov, kakršen je 
bil v tem obdobju Dornierjev DO-17. Ob predvide-
nem velikem vložku kapitala in zaposlitvi ustreznih 
kadrov je bilo treba upoštevati še mnoga zakonska 
pravila in predpise ter z njimi uskladiti celotno po-
slovanje, vse to pa je za Letalski tehnični zavod kot le 
eno od mnogih ustanov Letalske komande vojnega 
ministrstva predstavljalo nerešljiv problem. Zavod 
za te namene kapitala ni imel, kot vojna ustanova pa 
dodatnih nujno potrebnih kadrov različnih profilov 
tudi ni mogel zaposlovati. Poleg tega omenjeni togi 
predpisi zagotovo niso omogočali fleksibilne naba-
ve, ki je za takšen industrijski podvig, kot je gradnja 
letal, vsekakor izjemnega pomena.
Tip: dvomotorni srednji bombnik in izvidnik Dornier DO-17Kb
Pogon: 
dva zračno hlajena 14-valjna motorja (dvojna zvezda 7 + 7) znamke
Gnome Rhone K 14, vsak z 870 konjskimi močmi
Elisa: premer 3,3 m, s spremenljivim korakom
Teža: prazen 5.210 kg, maksimalna skupna teža 7.500 kg
Največja hitrost: 440 km/h
Vzpenjanje: 5.000 m v 12 minutah
Zgornja meja leta: 9.000 m
Radij leta: 1.780 km
Posadka: komandir letala, pilot in radiotelegrafist strelec
Oborožitev: 
v levi strani nosu avtomatski top Hispano 404 kalibra 20 mm s 105 izstrelki, v desnem 
vetrobranu mitraljez Browning FN 13,2 mm, v zadnji kupoli in v spodnji odprtini trebu-
ha po en mitraljez Browning FN 7,92 mm; bombe pod krili do skupne teže 1.200 kg
Dolžina: 16,6 m
Višina: 4,5 m
Razpon kril: 18 m
Površina kril: 55 m2
Kopica problemov in dilem je skupaj z zaple-
tenim stanjem terjala takojšnje ukrepanje, kar 
je privedlo do interventnih sestankov vojaškega 
ministra z ministroma za gospodarstvo in finance 
v državni vladi. Kot najprimernejšo rešitev težke 
in zahtevne naloge, serijske proizvodnje letal, 
za katero je bila v Nemčiji kupljena licenca, so 
predlagali ustanovitev posebne Državne fabrike 
aviona (slovensko Državne letalske tovarne, op. 
avtorja). Tovarna naj bi bila na povsem novih te-
meljih formirana proizvodna organizacija, ki bi 
poslovala v obliki avtonomnega in neodvisnega 
državnega podjetja na industrijsko-komercialni 
osnovi in pod nadzorom vojaškega, oziroma mi-
nistra za vojsko in mornarico, kot se je uradno 
imenoval. 
V preglednici so za popolnejši prikaz opisane tehnične lastnosti letala bombnika Dornier DO-17Kb, kakršne-
ga so izdelovali v DFA Kraljevo in pri nastajanju katerega je sodeloval tudi Matevž Šmid. 
Železne niti 7 Matevž Šmid
75
Državna fabrika aviona ali skrajšano DFA Kralje-
vo je po uredbi, objavljeni 21. marca 1939 v Urad-
nem listu Kraljevine Jugoslavije, v maju istega leta 
tudi dejansko pričela s proizvodnjo letal v obratih, 
kjer so leta poprej izdelovali francoske izvidnike 
Breguet BRE-17. Tovarna je organizirala proizvod-
njo prve serije 36 bombnikov DO-17Kb, ki naj bi 
skupaj s 36 letali kupljenega nemškega kontingenta 
popolnili formacijo Tretjega bombniškega polka ju-
goslovanskega vojnega letalstva. Ta je formacijsko 
skupaj štel 72 letal, razporejenih na letališčih Pet-
rovac v Skopju in Miloševo v Prištini. Tako je bilo 
prvih 16 letal za odpremo pripravljenih že v prvi 
polovici leta 1940, celotna serija pa proti koncu 
istega leta. In prav Matevž Šmid je bil eden od izbra-
nih strokovnjakov iz Slovenije, ki jim je bilo dano 
prispevati svoj kamenček strokovnosti in znanja v 
mozaik njihove izdelave. 
Prav tedaj, proti koncu leta 1940, so v DFA že 
pričeli z izdelavo naslednje, druge serije 40 letal 
DO-17, zato je bilo ob fašističnem napadu na Ju-
goslavijo aprila 1941 v tovarni nekaj posameznih 
letalskih sklopov že dokončanih in pripravljenih za 
vgradnjo. Nemcem je tovarno uspelo delno vključiti 
v svojo vojno proizvodnjo, ko pa so partizanske in 
ravnogorske enote v oktobru 1941 Kraljevo obko-
lile, so Nemci zaradi bojazni pred splošno vstajo v 
masovnem streljanju meščanov Kraljeva in okolice 
pobili tudi 470 delavcev in uslužbencev Fabrike avi-
ona, strojni park pa odpeljali in obrate uničili. 
Na kraju, kjer je nekoč stala letalska tovarna, 
obratujeta danes tovarna železniških vagonov in 
velika hladilnica sadja, ki ga zaradi svoje sadjarske 
tradicije Kraljevo in okolica vsako leto pridelata 
v izobilju. V bližini med vojno porušene letalske 
tovarne pa stoji spominski park, posvečen žrtvam 
nemškega divjanja.
 Delovni emigranti, med katerimi je bil tudi Ma-
tevž Šmid, so Kraljevo s svojimi družinami kmalu po 
nemškem napadu na Jugoslavijo k sreči zapustili, si-
cer bi jih utegnila doleteti podobna usoda kot večino 
zaposlenih v tamkajšnji letalski tovarni. V njegovi 
legitimaciji je tako kot datum prenehanja zaposlitve 
v DFA zapisan 15. april 1941. Tega dne se je moral 
kot rezervni vojaški oficir javiti na zbirnem mestu v 
Beogradu, svojo družino, soprogo Vido in sinčka Ma-
tevža, pa je nekaj dni prej z vsem skupnim imetjem iz 
Kraljeva z vlakom poslal domov, v Slovenijo. V pogo-
voru mi je Matevž Šmid mlajši vedel povedati, kako 
sta po pripovedovanju na železniški postaji v Škofji 
Loki z mamico Vido z vlaka izstopila le z otroškim vo-
zičkom in odejico, v kateri je bil sam zavit. Vse ostalo 
so jima namreč oropali ustaši na glavni zagrebški 
železniški postaji …
Vojno obdobje …
Po prijavi na zbirnem mestu v Beogradu, kjer se je 
Matevž Šmid kot rezervni vojaški oficir s podporoč-
niškim činom moral po dolžnosti javiti sredi aprila 
1941, je vojska Kraljevine Jugoslavije prav kmalu 
Kot partizan Miklavž nekje na osvobojenem ozemlju.
Foto: arhiv M. Šmida
Železne niti 7 Matevž Šmid
76
kapitulirala. To neslavno dejanje se je zgodilo 17. 
aprila, dvanajsti dan po nenapovedanem nemškem 
letalskem bombnem napadu na Beograd 6. aprila in 
le nekaj dni po tem, ko je kraljeva družina pobegnila 
v London. Kraljeva vojska je bila razpuščena, zato se 
je konec meseca tudi Matevž lahko vrnil domov – to-
krat ne v Dražgoše, pač pa v Železnike k Dermotovim, 
kjer ga je čakala soproga Vida s sinom Matevžkom. 
Matevž si je, sedaj kot strojni tehnik z izkušnjami 
v proizvodnji letal, kmalu našel zaposlitev v kranj-
ski Tovarni letalskih delov (imenovani tudi L. G. W.), 
ki je bila v vojnem času eden najbolj drastičnih pri-
merov preusmeritve takratne slovenske industrije 
v vojaško proizvodnjo za potrebe nemškega rajha. 
Predvojno tekstilno tovarno Jugočeška v Kranju so 
namreč okupacijske oblasti preuredile v novonasta-
lo Tovarno letalskih delov, jo priključile matičnemu 
nemškemu koncernu Hakenfelde in jo preimeno-
vale v Luftfahrtgeraetewerk Hakenfelde, G. m. b. 
H, Betriebstaette Krainburg (skrajšano L. G. W. Ha-
kenfelde, podružnica Kranj, op. avtorja). Kot datum 
pričetka zaposlitve v kranjski L. G. W. je v njegovi 
delovni knjižici zapisan 2. avgust 1941, že čez pri-
bližno pol leta, v začetku leta 1942, pa ga je vodstvo 
podružnice poslalo na šestmesečno specializacijo v 
tovarno Deutsche Waffen und Munitionsfabrik (D. 
W. M. ali Nemška tovarna orožja in streliva, op. avto-
rja), natančneje v njen obrat Spandau pri Berlinu. 
Tam je doživel in tudi preživel prva zavezniška bom-
bardiranja Berlina, ki so se mu zaradi razsežnosti in 
izredne rušilne moči neizbrisno vtisnila v spomin. 
Po povratku iz Nemčije je Matevž še nekaj časa de-
lal v L. G. W. v Kranju, datum prenehanja zaposlitve 
pa v njegovi delovni knjižici zaradi odhoda v NOB ni 
vpisan. Spomladi leta 1943 se je Matevž namreč pri-
ključil partizanom in se v njihovih vrstah boril pod 
konspirativnim partizanskim imenom Miklavž. Na-
zadnje je v sestavu enot IX. korpusa narodno-osvo-
bodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije 
tik pred koncem druge svetovne vojne sodeloval 
pri operacijah za osvoboditev slovenske Istre in slo-
venskega Primorja s Trstom ter ob morju kot oficir, 
poročnik slovenske vojske, tudi dočakal njen konec 
in partizansko zmago.
Faksimile zbirke in v njej objavljene pesmi Mateja Bora V novi svet je odlomek iz zbirke pesmi različnih avtorjev, ki jo je 
Matevž Šmid lastnoročno napisal v obdobju partizanstva, zvežčič s pesmimi pa za božič leta 1944 posvetil svoji družini.
Železne niti 7 Matevž Šmid
77
… in obdobje po njem
V uvodniku sem že omenil, da se je Matevž Šmid 
v svojem življenju ukvarjal z mnogimi stvarmi in se 
razdajal pri marsikaterih interesnih zadolžitvah, kot 
pa je moč razbrati iz njegovih povojnih zapiskov, je 
glavni delež širši družbeni skupnosti poleg pomemb-
nega prispevka in zaslug v Zadrugi kovinarjev NIKO 
prispeval prav na kulturno-prosvetnem področju. 
Na podlagi podatkov in ob poznavanju dejanskega 
stanja se s takšno njegovo ugotovitvijo nedvomno 
lahko povsem strinjamo. V letih od 1946. do 1975. 
je namreč – povzeto po ohranjenih zapiskih – orga-
niziral, igral in režiral v preko dvesto predstavah in 
proslavah ob različnih priložnostih, v tem času pa 
po lastni evidenci opravil natanko 16.785 prosto-
voljnih ur. Številke so nedvomno zelo impresivne in 
veliko povedo že same po sebi, zato preglejmo tok 
dogodkov lepo po vrsti!
Takoj po drugi svetovni vojni so se kulturniki iz 
Železnikov, ki so vojno obdobje preživeli in odnesli 
celo kožo, poleg gradnje svojih porušenih domov 
spoprijeli tudi z obnovo obeh kulturnih domov. 
Tako Sokolski kot prosvetni dom je bilo potrebno 
za oživitev kulturno-prosvetnega dela popolnoma 
obnoviti, saj je bila gledališka dejavnost za Želez-
nike in njihove prebivalce že desetletja izrednega 
pomena in skoraj že tradicionalna. Pred vojno so 
namreč prebivalci Železnikov vsesplošno pomanj-
kanje občutili veliko bolj kot drugi iz Selške doline. 
Stalnega zaslužka ni bilo, s priložnostnimi deli pa 
tudi niso mogli pridobiti kaj več od najnujnejšega za 
golo preživetje; da bi si lahko kdaj privoščili takšen 
ali drugačen luksuz, pa si niso mogli niti zamisliti! 
V uteho in za zabavo so se zato toliko bolj izživljali 
na kulturnem in prosvetnem področju, eni v sokol-
skem domu, drugi v prosvetnem orlovskem domu. 
Za srečnega izbranca se je lahko štel tisti, ki ga je re-
žiser povabil k dogajanju na odru, pa čeprav samo 
za tako imenovani ''dren'' ali statista, kot mu danes 
pravimo. Treba je namreč vedeti, da so bila predvoj-
na odrska dela v Železnikih uprizorjena in izvedena 
na zelo visokem nivoju, nekatera med njimi tudi 
pod režiserskim vodstvom prof. dr. Franceta Koblar-
ja. Vsem nastopajočim je bilo delo s priznanim kul-
turnikom, vrh vsega tudi železnikarskim rojakom, 
velika čast in zadovoljstvo, kakšno od predstav pa 
jim je z veliko vnemo uspelo pripraviti tudi na pro-
stem, na trgu pred cerkvijo sv. Antona. Ena takih je 
bila uprizoritev misterija, srednjeveške igre Sleher-
nik, pri kateri je igro in igralce režijsko vodil Niko 
Žumer. V tem predvojnem obdobju sta z domačimi 
igralci poleg Franceta Koblarja in Nika Žumra kot re-
žiserja delovala tudi brata Lado in Metod Demšar.
 Prvo leto po vojni je bilo v Železnikih in tudi drug-
je po Selški dolini v znamenju prirejanja mitingov, 
ki so na še zelo partizanski način precej popestrili 
kulturno in družabno dogajanje. Starejši, predvojni 
igralci so razumljivo čim prej spet želeli nadaljevati 
svoje zaradi vojne prekinjeno kulturno poslanstvo 
v igralski skupini, vendar primernega prostora za 
gledališko dejavnost zaradi uničenih odrov in dvo-
ran v obeh domovih, sokolskem in prosvetnem, 
niso imeli. Do končanja obnovitve sokolskega doma 
jim je zato prostor v Thalerjevem salonu (v njem je 
danes gostilna Trnje) ljubeznivo odstopil Marjan 
Thaler, predvojni trgovec in gostilničar iz Železni-
kov, tudi sam igralec in režiser. V salonu so se tako 
pozimi leta 1945/46 prvič predstavila domača de-
kleta z veseloigro Jurčki, ki so jo tudi sama režirala. 
Še isto zimo je z dramo Zadnje srečanje v Thalerje-
vem salonu nastopila tudi igralska skupina, režiser 
predstave pa je bil prav Matevž Šmid. 
Železnikarji so se medtem, kot rečeno, s skupnimi 
močmi in veliko vnemo lotili obnove obeh domov. 
Bivšemu prosvetnemu, orlovskemu domu so spre-
menili namembnost, saj naj bi bili v njem po načrtih 
poleg poštnega urada, ki je bil tam že pred vojno, 
tudi uradi občine in stanovanje za hišnika. Sokolski 
dom pa so pričeli obnavljati in ga urejati kot dom za 
kulturne prireditve, tako da je bil konec jeseni 1946 
že nared za prve nastope. Ob otvoritvi novega odra 
in dvorane 10. novembra 1946 so se člani igralske 
skupine pod režiserskim vodstvom Matevža Šmida 
občinstvu predstavili z enodejanko Zadnje srečanje, 
ki so jo prvič zaigrali že pred meseci v Thalerjevem 
Železne niti 7 Matevž Šmid
78
salonu. Režiser je otvoritev popestril še z bogatim 
kulturnim programom, v katerem so nastopili reci-
tatorji in pevski zbor, zato je bilo zadovoljstvo kraja-
nov ob novi pridobitvi še toliko večje. 
Že naslednji mesec, 22. decembra, so za upri-
zoritev pripravili ljudsko igro Deseti brat, v kateri 
je Matevž odigral naslovno vlogo Martinka Spaka, 
predstavo pa je režiral Drago Dolenc. Novo leto 
1947 so dočakali ob organiziranem silvestrova-
nju z zabavnim programom, še prej pa so odigrali 
enodejanko Zaklad. Dejstvo, da so v manj kot dveh 
mesecih izvedli tri predstave, zelo zgovorno doka-
zuje navdušenost igralcev na eni in občinstva na 
drugi strani, saj je bila dvorana ob vsaki predstavi 
in njenih ponovitvah nabito polna. In tako je bilo 
vsa povojna leta, bodisi na domačem odru bodisi na 
gostovanju … 
Z naštudiranimi predstavami, med katerimi se je 
znašlo nešteto znanih in manj znanih naslovov raz-
ličnih avtorjev, je igralska skupina iz Železnikov v 
tem in kasnejšem času poleg nastopov na domačem 
odru tudi mnogo gostovala, predvsem v Dražgošah, 
Selcih, Sorici, Martinj Vrhu, Kropi, Škofji Loki, Žireh, 
Kranju, Ratečah in celo v Bovcu. 
S ponovnim razcvetom igralstva in kulturnih de-
javnosti so v Selški dolini pričela nastajati kulturno-
umetniška društva, skrajšano KUD-i, skupaj z njimi 
pa po novo nastalih podjetjih tudi sindikalna kul-
turno-umetniška društva (SKUD-i), med katerimi je 
bil najbolj dejaven sindikalni odbor kovinarske za-
druge Niko v Železnikih. Ob igralski skupini sta bila 
v društvu aktivna še moški pevski zbor in šahovski 
krožek, odprli pa so tudi sindikalno knjižnico. 
Do leta 1951 je tako Matevž Šmid s člani SKUD-a 
Niko, zaposlenimi v zadrugi kovinarjev, organiziral 
in režiral kar 15 odrskih del, v katerih je tudi sam 
igral. Evidenca iz njegovega arhiva beleži naslednje 
naslove, pri čemer je bilo ustvarjalno daleč najbolj 
plodovito leto 1947:
V naslednjih nekaj letih so naštetim sledila še na-
slednja odrska dela: Mostovi, Raztrganci in Čriček 
za pečjo, ki so tako zaokrožila eno najbolj bogatih 
ustvarjalnih obdobij ljubiteljskega odra v Železni-
kih po drugi svetovni vojni.
Matevževo kulturno-prosvetno delovanje je v tem 
času teklo po dveh tirnicah. V zadrugi Niko, katere 
ustanovni član je bil, je v prvi vrsti opravljal naloge 
tehničnega vodja, ki mu jih je zaupal ustanovni od-
bor. V prav isti zadrugi kovinarjev, ki se je iz zadruge 
hitro razvijala v moderno proizvodno podjetje, pa 
je bil, kot že rečeno, zadolžen tudi za njeno kultur-
no-umetniško delovanje. Tako so pod njegovim vod-
stvom in natančnim, budnim očesom potekale prav 
vse predstave, proslave in priložnostni nastopi sin-
dikalnega kulturno-umetniškega društva zadruge 
Niko, ki mu je sicer predsedoval Jože Mohorič.
 Poleg dela v sindikalnem KUD-u je Matevž dejav-
no sodeloval tudi v igralski skupini KUD Železniki, 
njeni člani pa so bili večinoma tudi igralci iz sindi-
kalne igralske skupine zadruge Niko. K sodelovanju 
mu je uspelo pritegniti tudi starejše, predvojne ig-
ralce, ki so večinoma nastopali v stranskih vlogah 
in množičnih prizorih, z nekaterimi od njih pa si je 
poleg igralskih nastopov v pomembnejših vlogah 
pri odrskih uprizoritvah izmenjeval tudi režiserske 
Glavni dobitek 1. 1. 1947
Razvalina življenja 2. 2. 1947
Žene štrajkajo 16. 2. 1947
Izdajalec 8. 3. 1947
Vedež 10. 7. 1947
Zaklad 16. 7. 1947
Vrnitev 5. 10. 1947
Punt 8. 10. 1947
Milijon težav 23. 11. 1947
Analfabet 7. 12. 1947
Mrak 26. 12. 1947
Maksel 1948
Gospodar 1949
Ujež 17. 2. 1951
Železne niti 7 Matevž Šmid
79
in organizatorske naloge. Takšni so bili Marjan Tha-
ler (režiral je Bratomor na Metavi, Pot do zločina, 
Vesela božja pot, Stilmondski župan, Operacija in 
Sveti plamen, igralci pa se ga ob njegovih igralskih 
in režiserskih kvalitetah spominjajo tudi po tem, da 
je, vsaj pri nežnejšem spolu, bolj kot igralske sposo-
bnosti, cenil njihov izgled), Drago Dolenc (poleg Jur-
čičevega Desetega brata je režiral tudi Nobene žene 
več), Anton Gortnar (režisersko je podpisal dela 
Kamnolom, Maksel, Plinska luč in skupaj z Matev-
žem Šmidom Žene stavkajo) ter železnikarski učitelj 
in ravnatelj Jože Zupančič, ki pa je režiral le eno 
predstavo, odrsko delo Matura madžarskega avtorja 
Lazsla Fodorja. Nekaj predstav (igro Kovaška ognjiš-
ča, ki jo je pisatelj Ivo Zorman napisal še kot osnov-
nošolski učitelj v Železnikih za proslavo ob deseti 
obletnici ustanovitve Zadruge Niko, ter Rojstvo v ne-
vihti in Kadar se utrga oblak) je režisersko podpisal 
tudi Niko Žumer, ki ga ob vseh njegovih zaslugah za 
razvoj Železnikov in Selške doline vsekakor ni treba 
posebej predstavljati. Omenim naj le dejstvo, da je 
bil kot režiser in igralec aktiven že v obdobju pred 
drugo svetovno vojno in je z delom na gledališkem 
področju po njej tako rekoč samo nadaljeval.
Skupaj so tako postavili na oder številne igre raz-
ličnih žanrov, tujih in predvsem domačih avtorjev, 
daleč največkrat pa se je kot režiser predstave pod-
pisal prav Matevž Šmid. Poglejmo spisek takratni 
publiki in gledalstvu odra dvorane v Železnikih 
dobro znanih naslovov, ki se med vsemi kvalitetno 
odigranimi in še bolje režiranimi zdijo prav poseb-
no zanimivi: Via Mala Johna Knittla, Kolesa teme in 
Raztrganci Mateja Bora, Scampolo (Ostanek) Daria 
Nicodemija, Stilmondski župan Maurica Maeter-
lincka, Hlapec Jernej Ivana Cankarja, Naša kri F. S. 
Finžgarja, Pot do zločina Miška Kranjca, Pozabljeni 
ljudje Igorja Torkarja, Korak s poti Oskarja Huda-
lesa, Življenje zmaguje Branka Hofmana, Vohunka 
907 Antona Korena, Ko bi padli oživeli Vasje Ocvir-
ka, Pri Hrastovih Frana Ksaverja Meška in Kulturna 
prireditev v Črni mlaki Pavla Golie. Vsaj nekateri 
od naštetih naslovov iz tistih časov so se igralcem, 
predvsem pa seveda obiskovalcem predstav ljubi-
teljskega odra iz Železnikov zagotovo vtisnili globo-
ko v spomin.
Z nepozabnimi predstavami so se gledalcem se-
veda v spomin vtisnili tudi igralci, ki so po vojni 
nastopali pod Matevževim režiserskim ali mentor-
skim vodstvom. Med starejšimi akterji so bili takšni 
Janez Kopčavar, Mici Primožič, Mica Benedičič, Iva-
na Primožič, Tone Bekš, Janko Logar, Tone Fajgelj, 
Dragica Demšar in Mara Bertoncelj, med nekoliko 
mlajšimi pa Jože Fajfar, Vida Gortnar, brata Anton 
in Niko Sedej, Marjan Kramar, Jože Torkar, Tone 
Jelenc, brata France in Janez Kavčič, Martina Koš-
melj, Franc Thaler, France Peternel in Konrad Tri-
ler. Še mlajšo igralsko garnituro, iz katere je nekaj 
od njih v KUD-u France Koblar aktivnih še danes, 
pa so sestavljali Janez Lotrič, Stane Koblar, Jana 
Kavčič, Majda Demšar, Jure Zupanc in Boris Okorn. 
Med vsemi njimi omenjam le tiste, ki so običajno 
nastopali v glavnih ali opaznejših vlogah, saj bi 
bil spisek vseh sodelujočih, prav tako kot spisek 
vseh odigranih predstav, enostavno predolg. Naj 
v ilustracijo navdušenosti igralcev in posledično 
njihove številčnosti povem le podatek, da je Matevž 
samo za uprizoritev Golieve Kulturne prireditve v 
Črni mlaki angažiral kar 62 nastopajočih, med nji-
mi tudi nekaj takih, ki so si v času premiere že zdav-
naj nadeli sedmi križ. Zato upam, da mi vsi tisti, ki 
jih kot igralce v zapisu nisem imenoval z imenom 
in priimkom, tega ne bodo zamerili ali šteli v zlo. 
Ob režiserju, kot je bil Matevž Šmid, so pripadnost 
amaterskemu odru in igralski umetnosti najbolje 
dokazali s svojim večletnim nastopanjem, prosto-
voljstvom in tudi odrekanjem ter se skupaj z njim 
in vsemi naštetimi za vedno zapisali v kulturno zgo-
dovino Železnikov.
Z leti je skozi prepletanje interesov in dejavnosti 
iz obeh povojnih društev, kulturno-umetniškega 
društva (KUD) Železniki in sindikalnega kulturno-
umetniškega društva (SKUD) Niko Železniki, nasta-
lo delavsko-prosvetno društvo (DPD), imenovano 
Svoboda Železniki, ki se je še kasneje, 15. 10. 1998, 
preimenovalo v KUD France Koblar in dandanes 
nadaljuje igralsko izročilo prejšnjih rodov. Tako je 
Železne niti 7 Matevž Šmid
80
tradicija igralstva in odrskega nastopanja v šestde-
setih letih prejšnjega stoletja zaživela pod novim 
okriljem in imenom, akterji, ki so se jim pridružili še 
novi, pa so ostali večinoma isti. Le skupno navduše-
nje in volja za delo sta pri igralcih pod mentorskim 
vodstvom in režisersko taktirko Matevža Šmida po-
stala nemara še večja in opaznejša … 
Upokojil se je že leta 1962, vendar zaradi tega dej-
stva njegovih aktivnosti še zdaleč ni bilo konec, prej 
nasprotno – poleg tega, da je kot upokojenec še ved-
no ostal aktiven v podjetju, ki mu je bil zvest večino 
aktivnega delovnega obdobja, se je s še večjim pole-
tom posvetil delu na domačem ljubiteljskem odru in 
okoli njega. Brez njegovega takšnega in drugačnega 
režiserskega prispevka ni minila nobena predstava, 
ob vsaki proslavi ali priložnostni prireditvi je bilo 
začutiti njegovo misel, idejo in roko. Tudi sam sem 
imel čast, da me je povabil k sodelovanju, zato sem 
kot igralec zadnjih deset let pred njegovim slovesom 
od režiserskega dela lahko večkrat nastopil v pred-
stavah na odru kulturnega doma v Železnikih. 
 Kako preprost in obenem velik človek je bil prav-
zaprav Matevž Šmid, največ pove naslednji utrinek 
iz intervjuja nekaj let pred njegovo smrtjo. Tedaj je 
v svojem spominjanju povedal, kako je že leta 1946, 
prvo leto po osvoboditvi, v Dražgošah z domačimi 
Predstava W. S. Maughama
Sveti plamen na odru v
Železnikih v izvedbi starejših,
povojnih igralcev in ista
predstava z mlajšo igralsko
garnituro približno tri
desetletja kasneje. Pri prvi
uprizoritvi je bil Matevž Šmid
igralec (na sliki tretji z desne),
pri drugi pa režiser, medtem
ko so scenski elementi v obeh
predstavah deloma isti.
Foto: arhiv M. Šmida
Železne niti 7 Matevž Šmid
81
igralci režiral Črno ženo, uprizoritev popularne 
povesti Gregorja Žerjava iz leta 1910, ki opisuje ne-
srečno ljubezen med mladim kmetom in ciganskim 
dekletom. Skupaj z domačini si jo je ogledala takrat 
že znana slovenska igralka Metka Bučarjeva, pred 
vojno članica ansambla Šentjakobskega gledališča, 
kasneje pa tudi Drame SNG Ljubljana in Mestnega 
gledališča ljubljanskega. Po uspešni predstavi je Ma-
tevžu namenila iskreno pohvalo in se mu zahvalila 
za njegov režiserski trud pri ustvarjanju zahtevne 
uprizoritve, kar je ta sprejel kot prvo in predvsem 
velikansko spodbudo za delo v prihodnje. Igralke, 
ki se je med drugim še vedno spominjamo po ne-
pozabnih vlogah v filmih Na svoji zemlji, Vesna, Ne 
čakaj na maj in Tistega lepega dne, sploh pa njenih 
pohvalnih besed, ni Matevž nikoli pozabil …
Spisek odrskih del, ki jim je Matevž Šmid z igral-
ci različnih generacij vdihnil dušo in na njih pustil 
svoj pečat, je zelo dolg in raznovrsten. Odveč bi 
bilo naštevati njihove naslove in avtorje, dovolj 
bo že podatek, ki ga je moč razbrati iz njegovih 
zapiskov. Do trenutka, ko je sredi osemdesetih let 
prejšnjega stoletja napisal svoje zadnje poročilo za 
občni zbor DPD Svoboda v Železnikih, po skoraj 60 
letih delovanja v kulturi in za njo, je njegova evi-
denca iz obdobja po drugi svetovni vojni štela več 
kot 60 različnih odrskih naslovov s preko dvesto 
odigranimi predstavami. Sodelovanja pri mnogih 
proslavah in dogodkih, med katerimi ne smemo 
pozabiti praznovanj danes že tradicionalnega Čip-
karskega dne, v Matevževi evidenci o njihovem 
številu sploh niso navedena, ampak le omenjena. 
Z njimi bi bile številke, ki pričajo o njegovi obsežni 
kulturno-umetniški ustvarjalnosti, še občutno več-
je in impresivnejše.
V tem času je po desetletjih dela na področju kul-
ture, ki ji je z vsem srcem in vnemo posvetil tako 
rekoč celo življenje, že zaslutil črne oblake na gle-
dališkem nebu, saj naj bi s prihajajočimi novimi časi 
in spremembami nič več ne bilo tako, kot je nekdaj 
bilo. Svojo črno slutnjo je opisal v poročilu dramske 
sekcije DPD Svoboda Železniki za leto 1970 z nasled-
njimi besedami. Citiram odlomek:
Proslava ob odkritju spomenika žrtvam NOB
v Železnikih. Nastopajoči so Matevž Šmid,
Mica Benedičič in Franc Kavčič. Foto: arhiv M. Šmida
Veseli utrinek in preganjanje treme med pripravami 
na predstavo. Foto: arhiv M. Šmida
Železne niti 7 Matevž Šmid
82
 ''Obračun dela sem navedel in ga da-
jem na znanje vsem tistim, ki bi lahko 
sodelovali v društvu in počasi nadome-
stili stari igralski kader, saj opažam, 
da se večina njih otepa dela in se raje 
prepušča lagodnemu toku življenja. 
Prej ali slej bodo tudi omahljivci spo-
znali, da brez kulturnega življenja ni 
sožitja med ljudmi, ni zadovoljstva in 
prijateljstva. Narod se izgublja, njegovo 
zanimanje za kaj lepega in koristnega 
izginja, oprijemlje pa se nedovoljenih 
dejanj, ki vodijo v kriminal, mamila in 
prostitucijo. Zadnjih nekaj let je ogled 
predstav in proslav znatno upadel, saj 
mladi raje drvijo v kinodvorane, gostil-
ne in cirkuse, starejšim pa bolj ustreza 
gledanje televizije doma in na toplem. 
Vsemu temu pa botruje današnji visok 
standard – ljudje imajo vsega in živijo 
brez skrbi za jutrišnji dan.
Kot sem že poudaril, ne morem mimo 
dejstva, da je sedanji igralski kader že v 
letih in se bodo morale oblasti korenito 
spoprijeti z resnico, če hočejo, da bodo 
s širjenjem industrije in prilivom nove 
delovne sile v Selško dolino obdržale 
ravnotežje med dobrim in slabim. Le s 
poštenim delom v tovarni, povezanim s 
kulturno-prosvetnim delom izven nje, se 
bo današnja mladina razvijala v poštene 
državljane naše skupne domovine …''
 
Matevž Šmid
Družinski portret s soprogo Vido. Foto: arhiv M. Šmida
Matevževi
otroci:
Matevž mlajši,
Lučka in
Majda.
Foto: arhiv
M. Šmida
Železne niti 7 Matevž Šmid
83
Viri in literatura:
Ciril Zupanc: Kulturno-prosvetno življenje v Železnikih od 1945–1975. Loški razgledi št. 23/76. Škofja Loka: Muzejsko dru-
štvo v Škofji Loki, 1976.
Navedenim besedam ni kaj dodati. Po vseh letih, 
pretečenih od nastanka zapisanega poročila, lahko 
le ugotovimo, da je Matevžev apel naletel na bolj ali 
manj gluha ušesa, v preroški napovedi prihodnosti 
pa so se njegove ugotovitve žal izkazale za še kako 
resnične!
Zadnja leta pred smrtjo je Matevž preživel v kro-
gu družine in se posvečal drobnim stvarem, ki so ga 
že od nekdaj veselile, a zanje zaradi obilice drugač-
nih aktivnosti enostavno ni imel časa.
Odšel je nekega lepega, s snegom ozaljšanega 
zimskega dne v svojem pravkar pričetem 83. letu. 
Zavesa večnosti se je zagrnila 8. decembra 1992, 
zimska belina in v snežno obilje odeta drevesa ter 
bregovi nad pokopališčem ob cerkvi svetega Franči-
ška v Železnikih pa so bila ob slovesu prelepa kulisa 
poslednjega dejanja v predstavi na odru njegovega 
življenja.
Ne motim se, če na koncu zapišem, da se ga vsi 
radi spominjamo ...
Beseda avtorja:
Poleg spodaj naštetih virov in literature sem veliko 
v zapisu uporabljenih podatkov in informacij o Ma-
tevžu Šmidu izvedel v pogovorih z njegovimi otroki 
in živečimi sorodniki: Matevžem Šmidom mlajšim, 
Majdo Mikeln in Lucijo Šmid-Florjančič ter njiho-
vo sestrično, hčerko Matevževe sestre Cirile, gospo 
Zorko Mihelčič iz Ljubljane. Precej podatkov o njem 
vem tudi sam, saj sva ne nazadnje sodobnika in celo 
sorodnika. Pri ustvarjanju prispevka mi je bil v ve-
liko pomoč zvočni zapis intervjuja, ki ga je ob ton-
ski asistenci Antona Sedeja z Matevžem starejšim v 
osemdesetih letih prejšnjega stoletja opravila gospa 
Martina Sedej, upokojena profesorica iz Železnikov 
in je bil objavljen na valovih takratnega Radia Žiri, 
sedanjega Radia Sora. Z avtentičnimi informacija-
mi o dogajanju in ljudeh iz polpreteklega obdobja 
krajevne zgodovine pa sta pri ustvarjanju zapisa so-
delovala tudi moj oče Štefan Primožič in Peter Polaj-
nar s Češnjice, v prvem povojnem obdobju tudi sam 
igralec v SKUD-u Niko Železniki in KUD-u Češnjica, 
kjer je večino gledaliških predstav režisersko podpi-
sal Luka Demšar, domačin iz bližnje Dašnice. 
Pričujoče fotografije so deloma iz ohranjenega 
Matevževega arhiva, deloma pa iz arhiva Zorke 
Mihelčič, ki je v segmentu obravnavanja življe-
nja njenih dražgoških prednikov še posebej lepo 
urejen in bogat. Njena zasluga je, da so nekatere 
fotografije iz Dražgoš med obema vojnama prvič 
javno objavljene in tako dostopne širšemu krogu 
vseh, ki jih zanima ne tako zelo oddaljena lokalna 
zgodovina in z njo povezani dogodki.
Dandanašnji si enostavno ne znamo več pred-
stavljati brez svetovnega spleta in tudi sam sem v 
dobro prispevka kar nekajkrat posegel po tem vse-
mogočnem orodju.
Železne niti 7
84
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
85
A njegov zlati
glas vedno še živi
Gregor Šifrar
Ob 70-letnici rojstva
Jožeta Šifrarja (1939–1974)
Moj pokojni brat, Jože Šifrar, Grohcov Joža s Pra-
protna, se je staršema, mami Ivani in očetu Jožetu, 
rodil 7. decembra 1939 kot tretji otrok. Pridružil se 
je starejšima bratoma Janku in Venclju, jaz pa sem 
kar nekaj let mlajši. V družini je takrat živela še ma-
mina mati Terezija Kalan, ki je bila nam otrokom 
– predvsem starejšima bratoma – prva varuška. 
Starši so bili manjši kmetje – bajtarji. Ata je obde-
loval domačo zemljo, veliko pa je delal v bližnji Je-
lencovi apnenici. Mama je ob delu na zemlji in skrbi 
za dom nekaj let pomagala tudi na kmetiji svojih 
sorodnikov, pri Mikelnu. Delo je bilo v tistih časih 
težko, naporno in se ga z današnjim načinom dela 
na kmetijah ne more primerjati. Tudi življenje v naši 
družini, tako kot v mnogih drugih bajtarskih, je bilo 
trdo, skromno, v nenehni skrbi za preživetje. 
Že pred rojstvom malega Joža se je v delu Evro-
pe začela druga svetovna vojna. Tudi pri nas se je 
že čutilo, da po Evropi rožlja Hitlerjevo orožje. Ata 
je bil pogosto vpoklican na orožne vaje stare jugos-
lovanske vojske. Naša dežela se vojnim grozotam ni 
izognila. Vas je bila ves čas vojne v veliki nevarnosti. 
Našo hišo, ki je bila blizu gozda, so velikokrat pre-
luknjale krogle iz bližnjih bunkerjev, ki so jih Nemci 
postavili pri mostu čez reko Soro. Domači so se ob 
obstreljevanjih skrivali pod klopmi v hiši. Nekoč je 
krogla letela tik ob uhlju našega Venclja in se zabila 
v nasprotni zid. Mama se je v strahu pred obstrelje-
vanji z otroki večkrat zatekla k sorodnikom na Sveti 
Tomaž in tam prenočila. Mali Jože je poslušal pogo-
vore starejših, ki so se pogovarjali med seboj o vojni 
in njenih strahotah. Tudi sam se je navzel teh besed 
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
86
in jih pogosto ponavljal, do konca svojega življenja: 
''Če bomo ž’vel’, bomo lahko naredili še to in ono.'' 
Naši družini so se te besede zarezale globoko v srce 
in so tako postale del bolečega spomina nanj.
Leto po končani vojni, 15. septembra 1946, je mali 
Joža začel obiskovati osnovno šolo na Bukovici. Bil 
je vesel otrok, v šoli pa priden in uspešen učenec. Po 
takratnih pravilih je po končani osnovni šoli šolanje 
lahko nadaljeval v nižji gimnaziji. V gimnaziji Škofja 
Loka je zaključil dva razreda. Šolanje je nadaljeval v 
obrtni – vajenski šoli.
V Škofjo Loko se je skupaj z drugimi fanti vozil s 
kolesom. Pripovedujejo, da so fantje tudi med vož-
njo v šolo že skupaj prepevali. S šestnajstimi leti, 
septembra leta 1955, se je pričel učiti kleparske-
ga poklica pri zasebnem mojstru Janezu Šifrarju 
(sorodniku po atovi strani), po domače Špenglar-
jevem Janezu v Stari Loki. Vajensko šolo je obis-
koval v Škofji Loki, maja 1958 je opravil končni 
izpit, oktobra istega leta pa še pomočniški izpit 
pred Komisijo za opravljanje pomočniških izpitov 
v Kranju. Kleparji so takrat poleg žlebov in raznih 
Praprotno
leta 1960.
Domača
hiša Pr' Grohc.
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
87
obrob za stavbe in strehe cerkvenih zvonikov izde-
lovali tudi bakrene kotle za žganjekuho, lonce in 
še marsikaj takega, kar sedaj, po nekaj desetletjih, 
sploh ni več v rabi, pa tudi obrtnikov s tovrstnim 
znanjem ni več veliko. Jože se ni bal dela na višini, 
zato so ga pri Špenglarju po njegovem odhodu po-
grešali. Pri svojem mojstru je kot pomočnik delal 
do junija 1959. 
Junija leta 1959 je prišel čas, ko je tako kot veči-
na mladih fantov tistega časa oblekel vojaško suk-
njo in se z lesenim kovčkom, ki je sedaj na naši 
podstrehi, ter s težkim srcem podal v daljni in ne-
znani Bosiljgrad, na jugovzhod Srbije, ob bolgar-
ski meji.
Neizmerno srečen in vesel se je po dveh dolgih 
letih spomladi leta 1961 vrnil domov. Fantje so ga 
Stara mati Terezija z Jožetom. Jože pri prvem obhajilu.
Zaključek nižje gimnazije Škofja Loka leta 1955. Jože je v drugi vrsti drugi z leve.
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
88
pričakali kar v vaški gostilni v Kazini, še preden je 
mogel pozdraviti domače.
Sreča, veselje, petje, smeh, zgodbe … Prijatelji se 
kar niso mogli ločiti – in res se niso več …
Rad se spomnim, da mi je Jože v mojih prvih šol-
skih letih vedno pisal naslove na šolske zvezke. Bil 
je kar precej starejši od mene. V tehniških šolah so 
vadili tehniško pisavo, on pa je zelo lepo pisal. Ved-
no sem bil ponosen na lepo podpisane zvezke.
Po vrnitvi s služenja vojaškega roka se je zaposlil 
kot kvalificirani klepar v LTH Škofja Loka na Trati 
in delal na oddelku hladilnih pultov. V želji po izo-
brazbi in napredku se je zagnan, kot je bil, vpisal 
v večerno strojno tehnično šolo v Škofji Loki in 
jo oktobra leta 1966 tudi uspešno zaključil. To so 
bila leta odrekanj in trdega dela. Dopoldne je delal 
v službi, popoldne pa obiskoval šolo. Leta 1970 je 
bil premeščen v projektivni biro in tam je delal kot 
projektant.
Joža je bil vesel človek, dobra duša. Ni poznal 
zamere, predvsem pa je imel rad petje. Fantje so 
se zbirali in vadili petje. Tudi skednji so bili prime-
ren prostor za vaje. Velikokrat so zapeli komu pod 
oknom ali sredi vasi, v zahvalo pa jih je marsikdo 
povabil na kakšen kozarček. Tudi dekletom so za-
peli pod oknom. Smoletovega Andreja so pogosto 
spremljali del poti proti domu na Sveti Tomaž in 
peli. Vedno so si imeli kaj povedati in se čemu 
smejati.
Leto za letom so pripravljali miklavževanje z ob-
hodom Miklavža in parkeljnov po hišah. Z oblekami 
je bilo včasih težko in šele veliko kasneje smo izve-
deli, da je včasih kje zmanjkala rdeča partijska za-
stava, izobešena v čast državnemu prazniku 29. no-
vembra. Iz tistega blaga si je Lucifer ukrojil obleko 
in se prav peklensko režal in strašil staro in mlado. 
Fantje so bili vedno skupaj, s posluhom in voljo 
so se pogosto podali tudi v zvonik podružnične cer-
kvice svetega Tomaža ter iz zvonov izvabljali mile 
glasove. Marsikateri večer, predvsem pred prazniki, 
žegnanja ali semne so polepšale melodije zvonov. 
Žal so mu tudi ti zvonovi za vasjo prekmalu zapeli 
v zadnje slovo.
Ko je bilo vaško žegnanje – ''semn'', so fantje peli 
pri maši na Svetem Tomažu, nato pa so se vedno še 
malo ustavili po hišah na Svetem Tomažu in iz srca 
Jože pri vojakih (1959–1961).
Odhod od doma pred poroko. Na sliki so Jožetov brat 
Vencelj, Jože, ata in mama.
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
89
še kakšno zapeli. Ljudje so jih prav radi poslušali. 
Tako je bilo tudi zadnjo jesen. Jože je ves vesel prišel 
domov, popoldne pa smo se, ker je bila Sora še pri-
merna za kopanje, tudi kopali in zabavali ob vodi. 
Jože je bil vešč hoje po rokah, kar je rad uprizarjal v 
našo in svojo zabavo. Bilo je res nepozabno popol-
dne! Vsako leto se ob semnu spominjamo leta, ko je 
bil še zadnjikrat z nami. 
Razpet med službo, večerno šolo, pevskimi va-
jami, nastopi, snemanji in delom doma si je Jože 
ustvaril tudi družino. Januarja 1967 je tudi zanj in 
domače veljala tista svatovska: ''Mamica, čujte, svat-
je že vriskajo, skoraj gremo iskat mojo ljubico.'' Mla-
do družino, ki se je začasno ustanovila na ženinem 
domu, je osrečila hčerka Romana.
Jože si je vedno želel, da bi živel na Praprotnem. 
Kako iz srca je pel tisto: ''Oj, preljuba vas domača, 
vse je tamkaj prelepo, misel se nazaj mi vrača, kadar 
v srcu je težko.''
Prav kmalu je pričel z gradnjo hiše v domačem 
kraju. Pomagali smo mu vsi domači, sorodniki in 
prijatelji. Zasnoval si je lepo hišo, moderno za tisti 
čas, in se želel z družino čim prej vseliti vanjo. Tudi 
pohištvo je že čakalo, le zaradi neke napake pri oma-
rah je peljal serviserja za omare iz Škofje Loke proti 
Praprotnu, ko je prišel tisti usodni trenutek 16. janu-
arja 1974. Prometna nesreča se je zgodila v Soteski 
in Jožetu je za vedno zastalo srce.
Mama je ravno pekla kruh, ko so sosedje pritekli 
povedat, kaj se je zgodilo. Ob vsaki naslednji peki 
kruha se je spomnila tega groznega trenutka. Ob 
tem tragičnem dogodku smo obstali in obnemeli z 
enim samim vprašanjem: zakaj. Nenadoma, nepri-
čakovano, sredi dela in načrtov.
Jožetovo sodelovanje
s Fanti s Praprotna
Že kot otrok je bil Jože zelo muzikaličen. Ves čas je 
nekaj prepeval in zelo rad je žvižgal razne melodije. 
V dolgih zimskih večerih je to posebno rad počel v 
hiši za pečjo. Zelo si je želel, da bi imel harmoniko, 
a mu starši te želje niso mogli uresničiti zaradi po-
manjkanja denarja.
Ko so se fantje s kolesi vozili v šolo v Škofjo 
Loko, so kar med potjo prepevali in si želeli peti 
tako lepo, kot so takrat peli Fantje na vasi. Ob nede-
ljah so fantje v cerkvi na Bukovici poslušali moški 
in mešani zbor, ki ga je kmalu po vojni ustanovil 
in tudi vodil organist Franc Potočnik, Šinkarjev 
ata. Poleg cerkvenih pesmi sta zbora prepevala 
tudi narodne in umetne pesmi. Starejši pevci so 
ugotovili, da bi bilo zbor dobro pomladiti, zato je 
Šinkarjev ata mladince učil posebej, da bi se lažje 
vključili med izkušene pevce. V letih 1956–1961 so 
Sveti Tomaž nad Praprotnim (okrog leta 1960).
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
90
v mladinskem zboru, ki pomeni začetek Fantov s 
Praprotna, med drugimi peli tudi Andrej Bergant, 
Tone Dolenc, Jože Šifrar, Janez Dolenc, Janez Kalan, 
Lojze Klemenčič, Tone Bernik in Janko Benedik. 
Starost pevcev je bila 16–18 let. Mladinski pevski 
zbor se je preimenoval v Fantovski sekstet KUD 
Bukovica.
Prvi nastop kasnejših Fantov s Praprotna v raz-
širjeni postavi je bil leta 1956. Nadaljevali so z manj-
šimi nadomeščanji zaradi vojaščine, z nemotenim 
delom pa so pričeli, ko sta vojaški rok odslužila še 
Kazinski Janez (Janez Dolenc) in naš Joža.
Leta 1962 so se preimenovali v Fante s Praprot-
na, saj je bilo kar pet pevcev s Praprotna, le Lojze 
Klemenčič je bil iz Ševelj, kasneje pa je Janez Habjan 
prihajal iz Dolenje vasi. Niti sanjati se fantom takrat 
ni moglo, da bodo prav s poimenovanjem fantovske 
zasedbe ime naše vasice ponesli po vsem svetu.
Prvi sestav
Fantov s
Praprotna.
Moški zbor
KUD Bukovica.
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
91
Leta 1962 je Fantovski sekstet nastopil v Želez-
nikih na lokalni radijski oddaji Pokaži kaj znaš in 
osvojil prvo mesto. Jeseni leta 1963 so na finalni ra-
dijski oddaji Radia Ljubljana Pokaži kaj znaš zasedli 
prvo mesto in si s tem priborili pravico do arhivske-
ga snemanja. Takrat jih je slišal tudi Lojze Slak, ki je 
že iskal primerne pevce za svoj ansambel, in iskrica 
je preskočila … Že jeseni 1964 so začeli vaditi s triom 
Lojzeta Slaka in v januarju 1965 prvič skupaj nasto-
pili na skupnem koncertu.
Fantje so skupaj z Zborom KUD Bukovica nasto-
pili v sestavu zbora in samostojno na mnogih nasto-
pih in prireditvah na Bukovici, v Železnikih, Davči, 
Sorici, Dražgošah.
Maja 1963 je bilo v zadružnem domu na Bukovici 
snemanje za Radio Ljubljana za takratno oddajo Za 
našo vas. Dve pesmi je posnel Moški zbor, dve pa 
tudi takrat že Fantje s Praprotna. 
Spomladi 1964 so posneli prve arhivske posnetke 
za Radio Ljubljana. Postali so kvintet, ker jih je za-
radi odhoda na delo v daljno Novo Gorico zapustil 
Tone Dolenc, Mlinarjev Tone z Luše.
Fantje so sodelovali tudi na Poletnih loških igrah 
in bili so zelo lepo sprejeti. S pesmijo so fantje segli 
ljudem do srca, kako tudi ne, saj so peli nenarejeno, 
iz dna svoje lirične duše. Po koncertih nam je Jože 
vedno zatrjeval, kako dober občutek ima pevec, če 
dobro zapoje pred polno dvorano. Tako so spomla-
di leta 1965 Fantje nastopili v italijanski Medicini in 
pobrateni Bački Palanki.
Tudi če niso peli na kakšnem koncertu, so se fant-
je veliko družili. Peš ali s kolesi so obiskovali plese, 
gostilne ali hodili na izlete. V knjigi Vsi najboljši mu-
zikanti, 1. del, je avtor Ivan Sivec objavil dve anek-
doti, ki se tičeta tudi našega Joža.
Joževa podoknica
Fantje s Praprotna so bili veliko skupaj 
tudi v zasebnem življenju. Tudi na vasova-
nju. Nekega poznega sobotnega večera so 
se s kolesi vračali domov mimo Joževe lju-
bezni. Ker so vedeli, da jih bo zapustil, so 
sklenili, da bo veliko lepše, če bodo njegovo 
izvoljenko zbudili s petjem. 
''Dajte mir, kozli! Bomo zbudili vso vas. 
Pa teta bo slišala, da spet grem k punci. 
Jutri se mi bodo pri maši vsi posmihali,'' se 
je branil Jože. Drugim fantom pa ni bilo do 
razpravljanja. Hitro sta dva, z Andrejem 
Bergantom na čelu, zagrabila Joževi roki 
in jih s strokovnim policajskim prijemom 
zvila na njegovem hrbtu ter siknila skozi 
zobe: 
''A boš pel a ne boš!''
In že se je iz srca in zaradi bolečine za-
slišal njegov zvonki solo: ''Oj, prišel sem 
pod okence, potrkal sem na polkence …''
Pevska je pa res težka!
Fantje s Praprotna s Francem Potočnikom, 31. 5. 1964 
(manjka Janez Kalan, ki je takrat služil vojaški rok).
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
92
Kje so ključi
 Ansambel Lojzeta Slaka je igral v Hru-
ševju na Krasu. Takrat smo se Slakovi 
fantje vozili na prireditve ločeno: trio z 
Marjanom Roblekom in ozvočenjem s ka-
ravanom, Fantje s Praprotna pa z Joževo 
škodo. Po končani veselici so pospravili 
ozvočenje in vse naložili v škodo, ki je bila 
k sreči kar odklenjena. Ko se je Jože usedel 
za volan, je zaprepaden ugotovil:
''Pobi, ključe sem izgubil!''
Takoj je stekla ob dveh ponoči iskalna 
akcija, v kateri so sodelovali tudi organi-
zatorji. Lojze je svetil s kombijem, ostali 
pa so sklonjeni in po vseh štirih tipali po 
travi okrog prireditvenega prostora. Ker je 
bil Jože človek tehnike, je med tem razdrl 
kabelske vezave pod armaturno ploščo 
in skušal avto zagnati, kar mu je celo ne-
kajkrat uspelo, bil pa je prepočasen, da bi 
takoj sklenil kontakt za tek motorja. Nje-
govo početje je še najbolj spominjalo na 
uprizarjanje nevihte z bliski in grmenjem. 
Zbali so se, da bo vse uničil, zato so ga po-
novno prosili, naj še enkrat pregleda vse 
žepe, pa čeprav je trdil, da je to naredil že 
vsaj stokrat.
''Fantje, ključi so tu!'' je nenadoma vese-
lo vzkliknil Janez in potegnil Jožetu ključe 
iz žepka narodne noše. Takratna noša je 
imela namreč v hlačah pod pasom mali 
žepek za uro.
''Hudimana, na ta žepek sem pa čisto po-
zabil!'' je mirno dejal Joža.
Postali so poznani, ljudje so jih zelo radi posluša-
li. Dobivali so povabila iz raznih krajev. Oboževalcev 
jim ni manjkalo. Na našem podstrešju se je naključ-
no ohranilo pismo neke oboževalke Nežke. Pisala je 
iz Centra slepih in slabovidnih Škofja Loka.
Za zanimivost bom navedel le povzetek.
In še ena:
Šk. Loka, 27. 5. 1966
Ko sem bila stara 11 let, sem se ponesre-
čila in popolnoma oslepela. Sedaj delam 
šolo za telefoniste v Škofji Loki in sem sta-
ra 18 let. Ne morem vam povedati, kako 
so mi všeč vaše pesmi. Vaš zbor je zame 
najboljši zbor na svetu. Noč in dan bi po-
slušala vaše pretresljive pesmi. Jaz imam 
namreč magnetofon in imam posnetih 16 
pesmi. Naprej in naprej si jih vrtim. Ob va-
ših pesmih si mnogokrat potolažim svoje 
žalostno srce. Najbolj mi je všeč Kadar pa 
mim hišce grem.
Čeprav ne vidim, si vendar iz srca želim 
dobiti vašo sliko.
Moja največja želja je, da bi enkrat prišli pet 
in igrat k nam v Center slepih v Škofjo Loko.
Sodelovanje pevcev z Lojzetom Slakom je kmalu 
obrodilo velike uspehe. Posneli so prvo malo ploščo 
z naslovom Domači vasici. Naslednja velika LP-ploš-
ča Kadar pa mim’ hiš’ce grem, ki so jo posneli pri 
zagrebškem Jugotonu, je bila prodana že v sto tisoč 
izvodih. Leta 1969 so prejeli zlato čapljo za prvi mili-
jon vseh prodanih plošč zagrebške založbe Jugoton. 
V natečaju revije Antena so premočno zmagali v ka-
tegoriji narodnozabavnih ansamblov, za kar so bili 
nagrajeni s Helidonovo zlato lastovko. Leto kasneje, 
septembra 1970, so z albumom Visoko nad oblaki 
odleteli na dvomesečno turnejo med rojake v ZDA 
in Kanadi. Zanimiv opis turneje je bil objavljen v 
takratni ilustrirani družinski reviji Tovariš (št. 45, 
datum 10. 11. 1970, strani 32, 34 in 64). Ker je od 
tedaj že skoraj 40 let, je članek zanimiv v celoti.
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
93
Opis turneje po ZDA in Kanadi v družinski reviji Tovariš iz leta 1970.
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
94
Opis turneje po ZDA in Kanadi v družinski reviji Tovariš iz leta 1970.
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
95
Opis turneje po ZDA in Kanadi v družinski reviji Tovariš iz leta 1970.
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
96
Opis turneje po ZDA in Kanadi v družinski reviji Tovariš iz leta 1970.
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
97
Leta 1971 so pevci kvinteta Fantje s Praprotna 
prejeli nagrado za najbolj priljubljeno vokalno sku-
pino v natečaju revije Stop 3 × 3 naj.
Novembra leta 1972 so se mudili v zahodni Evro-
pi med našimi izseljenci v Franciji, v Belgiji, na Nizo-
zemskem, v Zahodni Nemčiji ter v Švici.
Še na eno veliko turnejo je šel Jože z ansamblom. 
Poleteli so v daljno Avstralijo (leta 1973). Na ban-
ketu na jugoslovanski ambasadi v Canberri je bilo 
veliko pomembnih predstavnikov avstralske vlade. 
Poleg drugih pesmi v vokalni izvedbi so za konec 
dodali še Vodopivčeve Žabe. Pesem je navdušila 
zlasti tuje poslušalstvo. Jože je znal regljati s takim 
žarom, da si ga poslušal z odprtimi usti.
Svoj zadnji mir in počitek je našel na selškem po-
kopališču, kamor smo ga pospremili 18. januarja 
leta 1974. Zima je bila kopna, pogrebni sprevod se 
je peš vil po cesti od doma do Selc. Po stari navadi 
smo obstali pred vaškim znamenjem (kapelico sredi 
Praprotna) in tam molili. Križ na čelu sprevoda je 
vso pot nosil Tajnetov Janez. Pogrebci so bili pri-
jatelji, fantje: Andrej Bergant, Janez Dolenc, Janez 
Habjan in Janez Kalan. V zadnje slovo so mu zapeli 
pevci Gorenjskega kvinteta.
Kmalu po Jožetovi smrti je ansambel izdal veliko 
LP-ploščo z naslovom Glas v njegov spomin, ki so 
jo posvetili prav njemu. Veliko pesmi na tej plošči 
vsebuje Jožetove zadnje posnetke. Pesem Zvonovi je 
posvečena prav Jožetu v slovo. Presunljivo besedilo 
je napisala Vera Kranjc.
Zvonovi 
Bim bam bom, pojejo
v tih večer zvonovi,
bim bam bom, njihov glas
pride do srca.
Marsikdo se ozre
v temne vaške line,
na skrivaj mu v očeh
solza zaigra.
Prijatelja zdaj več ni,
zemljica ga krije,
a njegov zlati glas
vedno še živi.
Ko je pel, ves vesel
srca je razvnemal,
dokler mu ni zapel
navček za vasjo.
Bim bam bom, bim bam bom,
pojejo zvonovi,
bim bam bom, bim bam bom,
žalostno slovo,
v zadnji dom spremljajo
milega nam slavčka,
glas njegov kot v spomin
skrije se v srce.
Pogrebni sprevod
od doma v Selca
(mimo Birta).
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
98
Ena od zadnjih fotografij z Ansamblom Lojzeta Slaka, objavljena v članku Žalovanje v Ansamblu Lojzeta Slaka.
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
99
Original poslovilnega govora.
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
100
Plaketa Jožeta Šifrarja
Od leta 2001 na Vurberškem festivalu podeljujejo 
plaketo Jožeta Šifrarja za najboljšo vokalno izvedbo 
oziroma najboljše tri- ali večglasno petje. Pobudnik 
podeljevanja plakete je Franci Smrekar, Slovenec, ki 
že več kot 25 let živi v Švici, pisec besedil in obože-
valec Ansambla Lojzeta Slaka in Fantov s Praprot-
na. Franci Smrekar meni, da je Vurberški festival 
pravzaprav festival ansamblov Slakovega in Miheli-
čevega kova. V njegovi drugi domovini ga je ob po-
slušanju Slakovih starih napevov obšla misel, da bi 
bila plaketa imenovana po pokojnem Jožetu Šifrarju 
najlepše priznanje temu Slakovemu pevcu in hkrati 
koristna spodbuda mladim skupinam. Prepričan je, 
da v Sloveniji ni pevca, ki ne bi želel zapeti tako, kot 
je znal Slakov solist Jože. Mnogi ljubitelji narodno-
zabavne glasbe se ga še danes z veseljem spominjajo 
kot odličnega pevca – predvsem solista pri Fantih s 
Praprotna. S svojim milim zlatim glasom, s svojo pri-
srčnostjo in nasmehom je znal očarati srca tisočih 
ljudi. Poleg Franca Korena, pokojnega Avsenikove-
ga pevca (Korenova plaketa se na Ptujskem festivalu 
podeljuje od leta 1982), je bil Jože Šifrar zagotovo 
eden izmed najboljših pevcev solistov na področju 
narodnozabavne glasbe v Sloveniji.
Prvo leto so plaketo Jožeta Šifrarja prejeli fantje 
ansambla Modrijani. Tudi naslednje leto, leta 2002, 
so Jožetovo plaketo osvojili Modrijani, saj so občin-
stvo prepričali s pesmijo Spomin na pevca še živi. 
Besedilo je čudovito delo Francija Smrekarja, glas-
bo pa je prispeval Tine Lesjak. Jokali smo, ko smo 
jo slišali! Tako občuteno je skoval verze, pa do tedaj 
sploh nismo vedeli drug za drugega. 
Obstaja pravilo, da lahko vsak ansambel osvoji 
to plaketo le enkrat. Zaradi kakovostne izvedbe so 
se člani komisije odločili, da plaketo izjemoma po-
novno podelijo Modrijanom. Po letu 2002 so plake-
to Jožeta Šifrarja na Vurberškem festivalu prejeli še 
ansambli Pogum, Rubin, Spev, Storžič, Orion, Vrt in 
leta 2009 ansambel Akordi.
Leto 2002 se je za Francija Smrekarja, Tineta 
Lesjaka in ansambel Modrijani končalo še z enim 
velikim uspehom. Pesem Spomin na pevca še živi je 
bila razglašena za najlepšo vižo leta 2002. Videti je, 
Spomin na pevca še živi
Usoden dan teman
te za vselej vzel je nam,
si odšel v večni svet,
tamkaj Bogu pesmi pet.
Rad bi pel tako lepo,
kot si znal le ti samo.
S pesmijo očaral bi
srca tisočih ljudi.
Si kot slavček peti znal, 
bil si nam vzor svetal
in podaril nam zaklad
neizmerno drag in zlat.
Mnogo let je od takrat, 
kar zapel si zadnjikrat.
Brez slovesa si odšel,
zlati glas je onemel.
A še v naših srcih si,
pesem tvoja še živi
in spomin ne bo zbledel,
v pesmih večno boš živel.
Tvoj sanjavo mili glas
je kot žarek božal nas,
z njim do src si našel pot,
trosil radost prav povsod.
Si neskončno bil vesel,
ves se v glasbi razodel,
ko si pel iz dna srca
skupaj s Fanti s Praprotna.
Železne niti 7 Ob 70–letnici rojstva Jožeta Šifrarja
101
da največkrat damo človeku priznanje šele takrat, 
ko je zanj že prepozno.
Tragična izguba nas je vse zaznamovala. Prisoten 
je ostal v naših pogovorih, čustvovanju, spominih, 
skupnih predmetih. Vsak kotiček v hiši nas spominja 
nanj. Ko ga zaslišimo na radijskih ali vidimo na TV-
posnetkih, vstane pred nami cela paleta spominov. 
Res je, čas obrusi bolečino, spomini pa ostajajo. 
Koliko ljudi se ga še sedaj spominja! Preteklo je že 
več kot 35 let, pa se pri nas še oglasijo čisto nepo-
znani ljudje, ki želijo videti, kje je živel tisti Slakov 
pevec, ki je tako lepo pel in tako mlad umrl.
Hvaležni smo vsakemu, ki ohranja lep spomin 
na našega Jožeta.
Spominski koncert ob 30-letnici smrti v Železnikih, leta 2004.
Viri:
Ivan Sivec: Vsi najboljši muzikanti 1. Mengeš: Ico, 1998. Stran 544.
Lojze Slak: Velika pesmarica Ansambla Lojzeta Slaka. Ljubljana: Slak, 2004. Stran 326.
da se je v tej skladbi vse zlilo v eno: od glasbe do 
besedila in odlične izvedbe, pa tudi tema je očitno 
pritegnila poslušalce.
9. oktobra 2004 je bil v športni dvorani v Želez-
nikih velik spominski koncert, posvečen Jožetu ob 
trideseti obletnici njegove smrti. Pobudnik zanj je 
bil prav tako Franci Smrekar, ki je porabil mesec dni 
svojega dopusta, da je uresničil svojo idejo. Koncert 
je v nabito polni dvorani lepo uspel. Skoraj vsak an-
sambel je v spomin Jožetu zaigral vsaj eno skladbo, 
ki jo je prepeval Jože. Večer je potekal v slogu Smre-
karjeve pesmi, ki pravi: ''Tvoj sanjavo mili glas je kot 
žarek božal nas, z njim do src si našel pot, trosil ra-
dost prav povsod.'' Poslušalci so še enkrat dokazali, 
kako radi so imeli Slakovega pevca, hkrati pa tudi, 
Foto: arhiv družine Šifrar
Železne niti 7
102
Železne niti 7 Dr. France Rešek
103
Dr. France Rešek
Tone Košir
(1928–1993)
Znotraj zgodovine zdravstvene služ-
be na Loškem je bilo o Selški dolini na-
pisanega bore malo. Vzrok za to je bilo 
premalo vedenja, pa tudi omejen pros-
tor, ki je moral biti usklajen z drugi-
mi območji.1 Deloma je bila takratna 
skromnost presežena z obsežnejšim pi-
sanjem o prehodu od ranocelnikov do 
šolanih zdravnikov v Selški dolini, ki 
je bilo objavljeno v Loških razgledih. 
Ta prispevek se je zaključil s prihodom 
dr. Valerije Strnad v Železnike leta 
1921.2 Njeno poreklo, šolanje in delo je 
v Železnih nitih že predstavila doma-
činka dr. Vida Košmelj Beravs.3 Kot nalašč je tako prišla pobuda urednika Železnih niti, 
da kaj napišem o dr. Francetu Rešku, ki je prišel v Železnike že takrat, ko je tu še živela 
in tudi občasno delala njegova znamenita predhodnica. Povabilo urednika sem z vese-
ljem sprejel, saj me je – negodnega stažista – prav dr. Rešek sprejel in vpeljal v začetek 
praktičnega zdravnikovanja konec novembra davnega leta 1963. Ne bom pozabil, da se 
je moj prvi železnikarski šiht začel s kosilom, ki mi ga je on sam pripravil v mali kuhinji 
v kleti novega zdravstvenega doma. 
O delu dr. Franceta Reška je bilo doslej že kar nekaj napisanega, zato bom v tem pisa-
nju namenil več prostora manj poznanim podatkom in dogodkom: njegovemu poreklu, 
šolanju, poskusil ga bom opredeliti kot osebnost – kot človeka in zdravnika. 
Dr. Bojanu Gregorčiču in ing. Lojzetu Žumru se zahvaljujem za pomoč pri nastanku 
članka. Še posebej pa sem hvaležen gospe Poldki Pegam iz Smoleve, ki mi je veliko pove-
dala o razmerah v zdravstveni službi na Selškem v času zdravnikovanja dr. Reška. 
Železne niti 7 Dr. France Rešek
104
Poreklo
V Virmašah pri Škofji Loki se je rodil 15. oktobra 
1928 očetu Francu in materi Katarini, roj. Eržen. 
Bil je osem let mlajši od najstarejše sestre Ljudmi-
le, Milice, in tri leta od druge, Veronike, Vere. Oče 
je bil tesar, kar je pomenilo, da je kmetom in les-
nim trgovcem tesal trame ali pa opravil tudi zah-
tevnejše delo, na primer zvezal ostrešje, pokril 
streho ali postavil barako, mati pa je bila gospo-
dinja. Živeli so v skromni leseni hišici v Virmašah 
št. 31 (po letu 1932 št. 41), po domače v Žbalcevi 
kajži, ki je kasneje dobila tudi domače ime po oče-
tu, pri Frencku.4 Starša dr. Reška sta se ob poro-
ki jeseni 1919 naselila kot gostača pri Ješternu v 
Virmašah št. 35, kjer se jima je rodila prva hči. Že 
pred rojstvom druge hčere, leta 1925, sta kupila 
Žbalcevo kajžo in odslej so živeli na svojem. Bi-
vanjske razmere v bajti so bile sila skromne. Spo-
minjam se, da se je pri hiši poznala ženska roka, 
saj je bila vedno zgledno pospravljena in čista. Do 
smrti staršev hiše niso predelavali in je vse do po-
znih sedemdesetih let prejšnjega stoletja obdržala 
prvotni izgled. 
Ded dr. Reška, France Rešek, je bil doma iz Trnja 
št. 10 pri Stari Loki, babica Marija Rupar pa pri Žup-
cu, Sv. Andrej št. 5. Živela sta pri Lencu, Sv. Duh št. 
29, kjer se jima je rodilo sedem otrok, med njimi 
tudi oče dr. Reška. Ded Franc je umrl pri dobrih 30 
letih in babica Marija je sama skrbela za družino. 
Pri delu se je smrtno ponesrečila. Tragični dogo-
dek je opisan v starološki župnijski kroniki za leto 
1914: ''6. 3. je padla Marija Rešek, vulgo (po doma-
če, op. avt.) Lušinka, Sv. Duh 29, raz voz, ki je bil 
naložen s steljo. Nalomila si je tilnik. Odpeljali so 
jo v ljubljansko deželno bolnico, kjer je po enem 
tednu umrla.''5 Ded po materi dr. Reška, Katarini, 
Matevž Eržen, je bil Povelkov od Sv. Duha, babica 
Mina, roj. Šiffrer, pa je bila doma v Keklčevi bajti, 
Sv. Duh št. 27. Imela sta deset otrok. Ob Katarinini 
poroki s Francem Reškom so živeli pri Sv. Duhu št. 
54. Tudi starejši rodovi po očetih in materah so ži-
veli na Loškem.
Žbalceva kajža, rojstna hiša dr. Reška.
S starši ob diplomi leta 1956.
France Rešek kot dijak leta 1940.
Železne niti 7 Dr. France Rešek
105
Šolanje
Franceta Reška so jeseni leta 1935 pri običajnih 
sedmih letih vpisali v prvi razred deške ljudske šole 
v Škofji Loki. Tu je redno in brez težav zaključil pr-
vih pet razredov tedanjega osnovnega šolanja. Jese-
ni 1940 je prestopil na škofijsko klasično gimnazijo 
v Šentvidu nad Ljubljano, kjer pa je zavoljo zahtev-
nejšega predmetnika moral začeti s prvim gimna-
zijskim razredom.6 V začetku aprila 1941 je nasilno 
prekinila njegovo šolanje okupacija Jugoslavije. S 
spričevalom za predčasno zaključen prvi razred se 
je vrnil domov in ostal pri starših do konca vojne. 
Že maja 1945. leta je bil – še niti pri sedemnajstih 
– mobiliziran v JNA. Postavili so ga za stražarja v 
Šentvidu, kjer so bili tedanji zapori za vrnjence iz 
Vetrinja.7 Po štirih mesecih je bil demobiliziran. 
Tako kot večina nekdanjih dijakov, ki so imeli voljo 
in veselje, se je lotil nadaljevanja šolanja. Šolska ob-
last jim je dala možnost, da so po skrajšanih progra-
mih opravljali izpite za posamezne predmete oziro-
ma gimnazijske razrede.8 France Rešek je opravljal 
izpite na II. gimnaziji v Ljubljani, ki jo poznamo kot 
Poljanska gimnazija, in tam maturiral pri dvajsetih, 
leta 1948. V tem času je bival v nekdanjem Marija-
nišču na Poljanski cesti, ki je bil v tem času že Dom 
Ivana Cankarja. Skupaj z Bojanom Gregorčičem iz 
Gorenje vasi sta se vpisala na Medicinsko fakulteto 
v Ljubljani. Rešek je ves čas univerzitetnega študija 
stanoval na Starem trgu. Z Gregorčičem sta se na iz-
pite pripravljala skupaj in jih tudi opravljala hkrati. 
Med počitnicami leta 1952 sta bila v brigadi v Zenici, 
kjer sta pomagala graditi železniško progo. Po na-
svetu dr. Milana Gregorčiča, dolgoletnega zdravni-
ka v Gorenji vasi, sta v letih od 1953. do 1955. med 
počitnicami opravljala medicinsko prakso v Splošni 
bolnici v Slovenj Gradcu. Tam sta se temeljito pri-
pravila na kasnejše terensko zdravnikovanje, vsak 
v eni od dolin na Loškem. Za doktorja vsega zdravil-
stva sta diplomirala hkrati, v januarju 1956. Sledil 
je obvezni zdravniški staž, največ v Slovenj Gradcu. 
Prekinila sta ga z vpoklicem na služenje v vojski, ki 
pa je bil za dr. Reška krajši za štiri mesece mobiliza-
cije leta 1945. Oba sta bila po štiri mesece v šoli za 
rezervne starešine – zdravnike pri vojnomedicinski 
akademiji v Beogradu.9 Zadnji del staža je dr. Rešek 
opravil v kranjski porodnišnici. Navdušil se je za 
specializacijo iz ginekologije in porodništva. Tudi 
tamkajšnji ravnatelj dr. Igor Veter je to opazil in ga 
povabil v svoje vrste, a do uresničitve njegove želje 
ni prišlo.
Franc Rešek (desni) in Bojan Gregorčič (levi) s pisate-
ljem Francem Ksaverjem Meškom (v sredini) v Selah 
pri Slovenj Gradcu leta 1955. 
Pred slovenjegraško bolnišnico v času počitniške prak-
se leta 1955: z leve Bojan Gregorčič, dr. Zlata Trtnik,10 
sestra Mira Češarek, dr. Stane Strnad, dr. Joško Maj-
hen,11 n. n., France Rešek, dr. Seničar, dr. Trobec. 
Železne niti 7 Dr. France Rešek
106
Prihod v Železnike
Dolgoletna železnikarska zdravnica dr. Valerija 
Strnad se je pri 74 letih konec leta 1954 upokojila. 
Nova zdravnica dr. Zlata Trtnik je ostala manj kot 
eno leto, ker je odšla na specializacijo iz ginekolo-
gije in porodništva.12 Ob njenem odhodu je prišel v 
Železnike Ljubljančan dr. Dušan Banjaj.13 Dr. Rešek 
je kot zdravnik stažist v času poletnih dopustov po 
dva meseca nadomeščal v Železnikih, kjer je delal 
en sam zdravnik. Tako je prišel nadomeščat tudi 
konec junija 1958, ko je že zaključil predpisani staž. 
Zaradi potreb po dveh zdravnikih – v dolini je žive-
lo okoli 6 tisoč prebivalcev, imeli so tudi dokaj raz-
vito industrijo – so ga pregovorili, da je po vrnitvi 
dr. Banjaja ostal, seveda začasno, predvidoma do 
odhoda na specializacijo. Takrat je bila ambulanta v 
pritličju stanovanjskega bloka na Trnju, kjer so bili 
delovni pogoji zavoljo utesnjenosti manj ugodni, le 
zasilna in začasna. 
O zdravnikovanju ob koncu
petdesetih let
Čeprav so ljudje iskali zdravniško pomoč redkeje 
kot v sedanjem času, je bilo za oba zdravnika dovolj 
dela. Predvsem je bilo zamudno obiskovanje bolni-
kov na domu, saj ni bilo telefonov, da bi se dalo vsaj 
kdaj z nasvetom na daljavo poskušati doseči izbolj-
šanje. Tudi ni bilo cest, razen po dolini, zunaj teh pa 
Prijatelji okoli leta 1960: z leve dr. Bojan Gregorčič, 
dr. France Rešek in ing. Lojze Žumer.
niti dobrih poti ne. Ni bilo avtomobilov, kmetje niso 
imeli traktorjev. Dr. Strnadova se je vozila k bolni-
kom s kolesom oziroma hodila peš, dr. Banjaju so 
Železnikarji kupili motor, dr. Reška pa je vozil na 
obiske Viktor Benedik, ki je že tedaj imel zasebni 
avto. Šele pomladi leta 1964 je Zdravstveni dom 
Škofja Loka nabavil službeni avto, fička, za prevoz 
na zdravniške obiske in cepljenje, ki je takrat pote-
kalo po vaseh. Kljub organiziranemu prevozu oziro-
ma službenemu avtomobilu je bilo treba še vedno 
pešačiti s ceste, pozimi pa večinoma iz Železnikov. 
Terenski zdravniki so v tistem času poslali k spe-
cialistom in v bolnišnico le najtežje bolnike in po-
škodovance. Zdravnik je zašil rane, namestil mavec 
in opravil še številne druge zdravilne postopke. Za 
ugotovitev prave diagnoze se je mogel zanesti le na 
svoja čutila in izkušnje. Le malo žensk je rodilo v po-
rodnišnici, zato je prišla zdravnikova poglobljena 
praksa iz porodništva v zapletenih primerih še kako 
prav. V takšnih razmerah je torej delal dr. Rešek in 
delo na Selškem mu je odgovarjalo. V njem je začutil 
svoje poslanstvo, zato je ostal. 
Gradnja novega zdravstvenega doma
Že leta 1956 so se začele resne priprave na grad-
njo novega zdravstvenega doma v Železnikih. Zanj 
so izbrali lokacijo na Racovniku. Občina je vodila 
vse pripravljalne postopke in skrbela tudi za fi-
nanciranje. V gradbeni odbor so kmalu po prihodu 
Dr. France Rešek govori ob odpiranju novega zdrav-
stvenega doma v Železnikih 30. 4. 1961.
Železne niti 7 Dr. France Rešek
107
vključili dr. Reška, ki je bil zadolžen za medicinsko-
strokovni del priprav na gradnjo. Z veseljem in od-
govornostjo se je lotil dodatnih nalog in jih je dobro 
opravil. Gradnja je ob izdatni finančni pomoči inva-
lidsko-pokojninskega sklada, z udarniškim delom 
in s prispevki ljudi potekala v letih 1958–1961. Ker 
so v tem času občino pripojili škofjeloški, se je tudi 
Zdravstveni dom združil s škofjeloškim, ki je pre-
vzel financiranje zaključka gradnje in nabave opre-
me, kar pa se je zavleklo proti koncu leta 1961, ko so 
se končno vselili. Kot je bilo v tistih časih običajno, 
so ga odprli za prvomajske praznike. Svečano odprt-
je so izpeljali 30. aprila 1961. Eden od slavnostnih 
govornikov je bil tudi dr. Rešek, ki je prevzel ključe 
novega zdravstvenega doma in osebno odgovor-
nost za njegovo delovanje. Iz njegovega govora pov-
zamemo za svečanost dogodka trpko ugotovitev: 
''Na žalost zaradi tehničnih ovir ne moremo že da-
nes našim gostom pokazati opremljenih prostorov. 
Vem pa, da ne bo dolgo, ko nas boste lahko obiskali 
v novih prostorih pri delu za zdravje občanov.'' Iz 
istega vira izvemo, da je bila takrat ob prizadevanju 
dr. Grobelnika fizioterapija v kleti novega zdrav-
stvenega doma že opremljena.14 Delovni pogoji so 
se v novih prostorih močno izboljšali in dr. Rešek je 
s pomočjo Zdravstvenega doma Škofja Loka v njem 
razvil vrsto novih prepotrebnih dejavnosti. 
Novosti v skrbi za ljudi
Leta 1960 je dr. Banjaj zavoljo odhoda v Maroko 
zapustil Železnike in dr. Rešek je s tem ostal edini 
stalni zdravnik za povečano število prebivalcev in 
dodatno razvito industrijo. Šele leta 1961 je dobil 
zdravnika pomočnika, najprej za nekaj mesecev 
dr. Lojzeta Kožarja, zatem pa nečakinjo dr. Strnado-
ve – dr. Jolando Strnad, ki pa je leta 1963 odšla na 
specializacijo. Nastopilo je daljše obdobje začasnih 
rešitev, le za nekaj mesecev: najprej avtor tega pisa-
nja, za njim dr. Tone Prevc in dr. Radojko Ristić. Šele 
leta 1965 so Železniki dobili stalnejšega zdravnika. 
Prišel je Ločan dr. Tomaž Podnar, ki je ostal skoraj 
osem let – do odhoda na specializacijo na Golnik. 
Leta 1972 ga je nasledil dr. Jože Možgan. V obdobju 
začasnih zdravnikov je velik del skrbi za ljudi ostal 
na plečih dr. Reška, ki ni poznal počitka. Ob rednem 
delu v ambulanti je že leta 1959 uvedel posvetoval-
nico za nosečnice in v njej tudi delal polnih 30 let. 
Ob pomoči specialistov iz kranjske porodnišnice je 
še v ambulantnih prostorih na Trnju uvedel tudi pre-
ventivno ginekološko ambulanto. Zavoljo pomanj-
kanja časa specialistov je včasih delovala celo v ne-
deljo dopoldne.15 Kasneje je to ambulanto pridružil 
posvetovalnici za noseče in v njih delal do prihoda 
ginekologinje dr. Magde Stražar iz Škofje Loke leta 
1989. V ambulantno delo je uvedel laboratorijsko 
diagnostiko. Preiskave so delale bolničarke oziroma 
medicinske sestre. V novem zdravstvenem domu je 
uvedel tudi rentgensko diagnostiko pljuč in srca, ki 
pa je bila za sedanje pojme nevarna, saj je bila za-
ščita pred žarčenjem pomanjkljiva. Na rentgenu je 
ugotovil tudi marsikateri zlom kosti in se odločil za 
zamavčenje ali pošiljanje k specialistu. Velika prido-
bitev za dolino je bila fizioterapija, ki pa je doživela 
zlo usodo pogosto narasle Selške Sore, saj je bila na-
meščena v kletnih prostorih novega zdravstvenega 
doma. Fizioterapevtske storitve je opravljala pose-
bej usposobljena medicinska sestra, še največ Vlasta 
Bačnar. Zanimiva je pripoved o delu na fizioterapiji. 
Sestra je namestila aparat za obsevanje, vklopila sig-
nalno uro in bolniku naročila, naj potrka s palico po 
stropu, ko bo potekel nastavljeni čas obsevanja. Nad 
Na zabavi s sodelavci in prijatelji okoli leta 1960: z leve 
dr. Rešek, Vlasta Bačnar, dentistka Ruža Madonić, 
Olga Sedej, Jožica Markelj, ing. Lojze Žumer. 
Železne niti 7 Dr. France Rešek
108
fizioterapijo je bila ambulanta; ko je sestra slišala 
trkanje, je stekla v klet in aparat izklopila.16 Poleg 
domačega zdravnika je za delovanje fizioterapije 
skrbel ortoped in fiziater dr. Slobodan Grobelnik, 
ki je prihajal v Železnike vse od leta 1962 in imel v 
zdravstvenem domu tudi občasno ortopedsko am-
bulanto. Dr. Rešek je v šestdesetih letih skupaj z bol-
ničarko delal v zasilni ambulanti v Alplesu in Iskri, 
kar je posredno vplivalo na zmanjšanje odsotnosti z 
dela, predvsem pa je zaposlenim približalo zdravni-
ško službo. Za udeležence NOB Selške doline je v za-
četku osemdesetih let uvedel preventivne preglede 
in jih opravljal do leta 1988. 
Strokovno izpopolnjevanje
Ob obsežnem in zahtevnem ambulantnem delu 
dr. Rešek skoraj ni imel časa za strokovno izpopol-
njevanje in usposabljanje, razen za redko enodnev-
no udeležbo na katerem od strokovnih seminarjev, 
namenjenih zdravnikom splošne medicine. Redno 
pa se je udeleževal strokovnih predavanj za zdrav-
nike v Zdravstvenem domu Škofja Loka. Leta 1970 
se je odločil za specializacijo iz splošne medicine, ki 
je bila namenjena terenskim zdravnikom in je pote-
kala v obliki enotedenske odsotnosti na mesec. Prvi 
del – podiplomski tečaj javnega zdravstva – je opra-
vil v letih 1970–1972. Specialistični izpit je uspešno 
opravil pri profesorju dr. Bogomilu Vargazonu mar-
ca 1975. Bil je tretji specialist splošne medicine po 
vrsti v Zdravstvenem domu Škofja Loka.
Poleg zdravnikovanja
Dr. Rešek je bil več mandatov predsednik Delav-
skega sveta Zdravstvenega doma Škofja Loka in kot 
vodja Zdravstvenega doma Železniki vsa leta tudi 
član strokovnega kolegija. Disciplinirano se je ude-
leževal sej in sestankov. Oglašal se je redko, a izreče-
no je bilo tehtno in upoštevanja vredno. Bil je živo 
vpleten v vsa dogajanja na Selškem. Po dogovoru 
s Krajevnimi organizacijami Rdečega križa je imel 
številna zadravstvenovzgojna predavanja po vaseh. 
Predaval je na vrsti gospodinjskih in drugih tečajev. 
Bil je redni krvodajalec. Do srede sedemdesetih let 
je ob Francu in Filipu Šmidu deloval v komisiji za kr-
vodajalstvo za Selško dolino. Že v šestdesetih letih 
so organizirali krvodajalsko akcijo v zdravstvenem 
domu, ki je potekala dva odvzemna dneva. S priho-
dom dr. Možgana sta si delo pri zdravstveni vzgoji 
razdelila, vodenje komisije za krvodajalstvo pa je 
prevzel dr. Možgan. 
Dr. Rešek je več let deloval v Svetu Krajevne 
skupnosti Železniki, predvsem na področju so-
cialnega in zdravstvenega varstva prebivalcev. Za 
vsestransko aktivnost je prejel številna priznanja 
Rdečega križa, Krajevne skupnosti in delovnih 
organizacij.
Dr. Rešek kot zdravnik in človek
Že iz zapisov razredničark v ljudski šoli lahko 
ocenimo, da je bil France Rešek lepo vzgojen, miren 
in k redoljubnosti ter snažnosti nagnjen fantič. Te 
lastnosti je zadržal tudi kasneje. Dr. Gregorčič se 
spominja, da je pri študiju zelo natančno beležil 
predavanja in snov izpisoval iz knjig ter študiral 
iz svojih zapiskov. Nastale probleme je reševal pre-
udarno, z razmislekom. Ni bil zaletav in le redko je 
svoja stališča spreminjal. Nanj se je človek lahko 
zanesel. Bil pa je tudi garač, ki si ni znal privoščiti 
pravega počitka, čeprav bi mu to vsaj kdaj koristilo. 
Dr. Možgan posebej izpostavi njegov izjemno korek-
ten odnos do mlajših kolegov, s katerimi je delal. Z 
veseljem jim je posredoval svoje bogate poklicne 
izkušnje in bil odprt za medsebojno izmenjavo stro-
kovnih mnenj. O zapletih pri svojem medicinskem 
delu je veliko razmišljal in zase postavljal rešitve, 
da bi se zapletom v prihodnje izognil. Rad je imel 
svoje delo, Selško dolino in ljudi. To pa je včasih 
privedlo tudi do možnosti izkoriščanja, saj ni znal 
reči ne. Še kako veljajo za dr. Reška besede dr. Mož-
gana: ''Na terenu pa stroka ni dovolj. Zraven mora 
Železne niti 7 Dr. France Rešek
109
Zapisi o dr. Rešku
Članek v Delu
Novinar J. Vetrovec je v prvi polovici šestdesetih 
let prejšnjega stoletja obiskal dr. Reška in se z njim 
pogovoril o zdravnikovanju v Selški dolini. Iz članka 
s pomenljivim naslovom dobesedno navajamo izjavo 
dr. Reška: ''Zmeraj nisem sam, saj pride sem ter tja 
kdo v Železnike, pa je nekaj mesecev tu, potem pa 
odide. Novega zdravnika je težko dobiti. Pa v Želez-
nikih ni slabo. Ljudje so dobri, niso zahtevni, nava-
dili so se, da kličejo takrat, ko je res potrebno. Vča-
sih so klicali za najmanjšo stvar. Kadarkoli grem 
na obisk na dom, že vem, da ne grem zaman. Tako 
mi je delo zelo olajšano. Razen tega pa poznam 
skoraj vse družine in družinske člane, tako da kaj 
kmalu vem, kakšno zdravilo bo najbolj pomagalo. 
Zadovoljen sem s pacienti, upam, da so tudi oni z 
menoj.'' V času nastanka zapisa je dr. Rešek na domu 
obiskal tudi po deset bolnikov na dan.21
Zapis ing. Lojzeta Žumra
Sledimo zapisanim spominom na dr. Reška, s kate-
rim sta se poznala že iz Marijanišča, kasnejšega Doma 
Ivana Cankarja v Ljubljani, kjer sta oba stanovala kot 
gimnazijca. Ponovno sta se srečala kot mlada izob-
raženca v Železnikih. Prijateljevala sta do zadnjiih 
dni življenja dr. Reška. Ko je ing. Lojze Žumer že imel 
svoj avto, ga je marsikdaj peljal na obisk k bolniku. 
Pri tem je ugotovil, kako potrpežljiv je do bolnikov 
in njihovih svojcev. Opisano je tudi šivanje zapletene 
vsekanine pri kmetu iz Martinj Vrha. Ker kmet ni bil 
zavarovan, je odločno odklonil pot h kirurgu v Ljub-
ljano, čeprav je imel presekano kito na desni roki. Tak 
poseg bi smel opraviti le kirurg. Dr. Rešek se je odlo-
čil, da ne bo pustil kmeta brez nujne pomoči. Poiskal 
je konca presekane kite, ju sešil, oskrbel rano, roko 
imobiliziral in mu dal zdravila (verjetno antibiotike, 
op. avt.) iz svoje zaloge – ne da bi zahteven poseg za-
računal. Bil je res vreden naslednik dr. Strnadove.22
biti tudi človečnost in ravno iskanje ravnotežja med 
stroko in človečnostjo je tista točka, v kateri se znaj-
de zdravnik vedno, v vsakem primeru, kadar deluje 
skupaj s pacientom v smeri nekega zdravljenja ozi-
roma izboljšanja.''17
Zanimiva je primerjava med odločanjem dr. Re-
ška pri poklicnem delu, kjer je bil odločen, in v svo-
jem osebnem življenju, kjer je pogosto nihal, a se 
po bolj ali manj dolgotrajnem oklevanju večinoma 
pravilno odločil.18 Svoje družinsko življenje je ure-
dil šele šest let pred prezgodnjo smrtjo. Hči Polona 
se spominja, da je bil le malo doma. Vedno je dajal 
prednost poklicnemu delu: če ni delal v ambulanti, 
je obiskoval bolnike na njihovih domovih.19 Pored-
ko se je razživel, a se je znal tudi poveseliti v pravi 
in prešerni družbi. Imel je stalni krog prijateljev. 
Lojze Žumer je o njem zapisal: ''Včasih smo skupaj 
še z ostalim osebjem ZD šli v kakšno gostilno, kjer je 
pokazal, da zna biti tudi zabaven, čeprav je na prvi 
pogled dajal vtis stoika.''20
Zadnja leta zdravnikovanja
Neredko se zgodi, da preveč delavni in zagnani, 
ki ne poznajo počitka, ne samo poklicno, ampak 
tudi telesno izgorijo. V navidezno zdravje začno 
kapljati zdravstvene težave in nazadnje resne bo-
lezni. Dr. Rešek se jim je dolgo upiral, vztrajal pri 
delu, a jim je moral nazadnje priznati premoč. Po-
slušal je nasvete specialistov in dokaj vdano spreje-
mal njihove posege. Stanje se je začasno izboljšalo 
in krajši čas je delal s polovičnim delovnim časom. 
Skrajšani delovni čas pa je bil zanj le teoretična 
možnost, saj se je ni mogel držati. Bolniki so ga 
iskali in ga seveda našli tudi zunaj predpisanih 
ordinacijskih ur. Klicali so ga k bolnikom na dom 
in obiskoval jih je, čeprav je bil – po mnenju komi-
sije – zmožen delati samo v svoji ordinaciji. Delal 
je skoraj do zadnjega dneva svojega življenja. V 
ljubljanskem kliničnem centru je umrl 11. 12. 1993. 
Skupaj z domačimi iz Virmaš je pokopan na staro-
loškem pokopališču. 
Železne niti 7 Dr. France Rešek
110
Nekrologi
V glasilu Osnovnega zdravstva je izšel zapis na-
grobnega govora direktorice Zdravstvenega doma 
Škofja Loka, dr. Majde Selan.23 
Opombe:
1 Košir, 2002, str. 93–102.
2 Košir, 2009, str. 141–154.
3 Košmelj, 2005, str. 87–94.
4 Starejši ljudje se še spominjajo, da so Francetu Rešku v mladih letih dejali Štrkov fant. V nobenem dokumentu nismo našli 
podatka, da bi se pri hiši dejalo pri Štrku. Vse zapisane podatke smo pobrali iz starološkega popisa družin, Statusa anima-
rum.
5 Kronika župnije Sv. Jurija Stara Loka. 2005, str. 206.
6 ZAL, Enota v Škofji Loki, ŠKL 168, fond Osnovna šola Škofja Loka.
7 O tem je večkrat pripovedoval svojemu študijskemu kolegu dr. Bojanu Gregorčiču iz Gorenje vasi.
8 Skrajšan način gimnazijskega šolanja je bil namenjen predvsem mladim partizanskim borcem, da bi čim prej nadoknadili 
zamujena leta, zato so dejali takšni šoli ''partizanska'' gimnazija.
9 Povzeto po pripovedi dr. Bojana Gregorčiča.
10 Še to leto je prišla delat v Železnike.
11 Dolgoletni zdravnik in direktor ZD Šmarje pri Jelšah.
12 V letih 1961–1968 je kot honorarna ginekologinja delala v škofjeloškem dispanzerju za ženske.
13 Bil je zanimiv posebnež z nekoliko neobičajnimi življenjskimi in delovnimi navadami. Za Železnikarje je bil le Dušan. Niso 
mu dodajali ne priimka in ne poklica. V njegovi odsotnosti so ga tikali, dr. Strnadovo pa iz spoštovanja onikali; še sredi 
šestdesetih let so neredko onikali tudi dr. Reška, na primer: ''Dr. Rešk so djal''. Dušan je leta 1960 odšel zdravnikovat v 
Maroko. Spomini nanj so med starejšimi ljudmi še prisotni; kazalo bi jih čimprej zapisati in tudi objaviti. 
14 Rešek, 1961.
15 Povedala Poldka Pegam.
16 Isti vir.
17 Intervju z dr. Jožetom Možganom, 2007.
18 Povzeto iz pogovora z dr. Jožetom Možganom julija 2010.
19 Povedala Polona Rešek iz Virmaš.
20 Žumer, 2010.
21 Vetrovec, 1964/1965.
22 Žumer, 2010.
23 Selan, 1994.
24 Čufar, 1994.
25 Članek je nastal v času, ko je dr. Rešek delal v Železnikih sedmo leto, torej v letih 1964/65. Izrezek je brez datuma objave. 
Iskanje v dnevniškem časopisu bi preseglo namen našega pisanja.
V Gorenjskem glasu je bil objavljen spominski 
zapis o dr. Rešku, v katerem predsednik Sveta Kra-
jevne skupnosti Železniki Alojz Čufar opiše njegovo 
življenjsko in delovno pot.24
Železne niti 7 Dr. France Rešek
111
Viri:
ZAL, Enota v Škofji Loki, ŠKL 168, fond Osnovna šola Škofja Loka, t. e. 583–585 in 945–946.
Župnišče Stara Loka, St. anim. za Virmaše in Sv. Duh.
Literatura:
Čufar, Alojz: Dr. Francu Rešku v spomin in slovo. Gorenjski glas, 21. 1. 1994, str. 5. 
Košir, Tone, Od ranocelnikov do šolanih zdravnikov v Selški dolini. V: Loški razgledi 56, Škofja Loka: Muzejsko društvo 
2009, str. 141–154.
Košir, Tone: 50 let Zdravstvenega doma Škofja Loka. Škofja Loka: Zdravstveni dom, 2002.
Košmelj, Vida: Spomini na dr. Valerijo Strnad. V: Železne niti 2. Železniki: Muzejsko društvo, 2005, str. 87–94.
Pogovor z dr. Jožetom Možganom. V: Železne niti 4. Železniki: Muzejsko društvo 2007, str. 9–15.
Rešek, France: Govor na prireditvi ob odpiranju ZD Železniki 30. 4. 1961. Rokopis. Original hrani Polona Rešek.
Selan, Majda: V spomin dr. Francu Rešku. Utrip, OZG Kranj, 1994, št. 1, str. 8. 
Vetrovec, Jože: Ljudje vedo, da vedno pridem. Delo, verjetno leta 1964/1965.25 
Žumer, Lojze: Spomini na dr. Franceta Reška. Neobjavljen rokopis, 5 strani. 2010.
Foto:
družinski arhiv Polone Rešek, Virmaše
arhiv ing. Lojzeta Žumra, Škofja Loka
arhiv dr. Bojana Gregorčiča, Gorenja vas
Železne niti 7 Dr. France Rešek
112
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
113
Josip Boncelj
Gregor Boncelj
Ob 40. obletnici smrti
Na pobudo g. Primoža Pegama, glavnega in odgovornega urednika Železnih niti, sem 
prevzel nalogo predstaviti znanega Železnikarja univ. prof. ing. Josipa Bonclja. V nada-
ljevanju bom, ker je večino svojega življenja preživel v Zagrebu, uporabljal ime Josip, v 
različnih dokumentih pa se pojavlja kot Jožef, Josef, odvisno od države, ki je dokumente 
izdala. Najbrž sem kot njegov edini vnuk in kot dedič njegovega arhiva tudi najprimer-
nejši za to nalogo. Ker je Josip umrl l. 1971, ko sem bil star 15 let, se ga spominjam bolj kot 
dedka. Žal ni živel dovolj dolgo, da bi se pogovarjala o stvareh, ki zanimajo odraslega 
človeka. Ostal pa je njegov arhiv z dokumenti, ki pričajo o njegovem delovanju v različ-
nih državah, v katerih je v svojem življenju živel.
Pri nastajanju tega prispevka je sodelovalo več ljudi, ki bi se jim rad ob tej priliki zahvalil.
Najprej bi se rad zahvalil za vsestransko pomoč in sodelovanje celotni družini Demšar.
Največ sem o Josipu izvedel od pokojne ge. Karoline Demšar, rojene Globočnik (1908 
–2005) oziroma ge. Dragice, Josipove nečakinje. Pri ge. Dragici se je Josip, kadar je bil v 
Železnikih, z veseljem mudil vsak dan. Od nje sem izvedel marsikatero anekdoto o svo-
jem dedu in družini, ki bi sicer utonila v pozabo.
To tradicijo nadaljuje njena hčerka ga. Heda Demšar, ki je od svoje mame Dragice 
povzela tudi največ ustnega izročila.
Pomemben prispevek je dal g. univ. dipl. inž. lesarstva Jožef Demšar. Njegove pisne vire 
in pričevanja sem uporabil v tem prispevku.
Dragocene anekdote je dodal g. univ. dipl. inž. el. Anton Demšar.
S samo zamislijo sem se začel ukvarjati l. 2001, ko se mi je oglasil g. Ciril Zupanc z idejo, 
da bi v Loških razgledih predstavili družino Boncelj. Sam je v zvezi s tem opravil kar manj-
šo raziskavo in mi njene izsledke poslal. Te izsledke seveda uporabljam v tem prispevku.
Za tehnično izvedbo prispevka se zahvaljujem svojemu sodelavcu univ. dipl. inž. el. 
Marjanu Lipovšku, ki je z veliko skrbjo digitaliziral ogromno dokumentov in fotografij, 
od katerih jih je v pričujočem članku objavljenih le peščica. 
Vsem se za prizadevanja, ki so jih opravili v zvezi s popisovanjem življenja mojega 
dedka, iskreno zahvaljujem. 
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
114
Rodbina Boncelj v Železnikih
– pomen priimka 
Izraz ''buon celo'' po italijansko pomeni ''jasno 
nebo'' – mirna plovba. Razumljivo je, da je ta izraz 
zelo znan v Italiji, saj je to izrazito pomorska drža-
va. Iz tega izraza se je razvil priimek Boncelli, ki je v 
Italiji dokaj znan in pogost. 
Menda iz Bergama je nekoč prišel v Železnike 
neki Boncelli, ki je nekaj vedel o železarstvu, torej 
o topljenju in obdelavi železove rude, saj so se s tem 
ukvarjali tudi v Bergamu. Gotovo je bil priden in 
uspešen, saj je kmalu postal premožen in ugleden. 
Kdaj je prišel? Če ne prej, pa gotovo v času življenja 
barona in fužinarja Žige Zoisa (1747–1819), saj je 
znano, da je prav on zvabil na Kranjsko kar precej 
takih, ki so potem tukaj pomagali njegovemu žele-
zarstvu, da se je lepše in hitreje razvijalo. Dobro je 
vedeti, da je tedanja Avstrija obsegala vso Lombar-
dijo z mestom Milano in Benečijo z Benetkami. Ita-
lija je v današnjem republiškem obsegu nastala leta 
1861. Leta 1866 smo po plebiscitu izgubili Beneško 
Slovenijo. Kdor je tedaj prišel iz Severne Italije, je 
bil še vedno avstrijski državljan, tako tudi tukajšnji 
ljudje. V prvem in drugem kolenu te rodovine je 
potem prišlo do poslovenjenja, in tako dobimo pri-
imek Boncelj.
Fužinarji
V Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enota v 
Škofji Loki, imajo dve knjigi o popisu deležnikov 
na obeh plavžih in fužinah v Zgornjih in Spodnjih 
Železnikih. O tem piše dr. France Štukl v Loških 
razgledih št. 32 na str. 63–92. O tem piše tudi dr. 
Marija Verbič v knjigi Selška dolina (1973) na str. 
101–104.
V knjigi o popisu deležnikov na plavžu in fužini 
v Zgornjih Železnikih že zasledimo Bonclje, kakor 
je lastništvo deležev – fužinarjev prehajalo na posa-
mezne lastnike. Tako je Lorenc Boncl leta 1872 kupil 
enega ali dva fužinska deleža. Marija Boncl je leta 
1835 z izročilno pogodbo prav tako pridobila enega 
ali dva fužinska deleža. Lorenc Boncl je leta 1846 po 
izročilni pogodbi prav tako pridobil neki delež na 
plavžu in fužini. Leta 1864 je Terezija Boncl po pri-
sojilu dobila delež na plavžu in fužini. Leta 1872 je 
mladoletni Jožef po prisojilu dobil dva ali tri fužin-
ske deleže na plavžu in fužini.
V knjigi je vpisan priimek Boncl, torej priimek, 
kakor so ga tedaj po domače izgovarjali v Železni-
kih. Seveda bi bilo bolj prav, da bi vpisovali priimek 
Boncelj, kakor je slovnično pravilno.
Življenjepis Josipa Bonclja
Mlada leta in študij na Dunaju
Josip Boncelj se je rodil 17. 7. 1884 v Železnikih. 
Po končani gimnaziji je odšel študirat na Dunaj na 
tamkajšnjo K.-k. technische Hochschule. Na dunaj-
sko politehniko se je vpisal 2. 10. 1902 in diplomi-
ral na K.-K. techniche Hochschule 2. 4. 1908. V letu 
1904 so poleg splošnih in strojniških predmetov na 
Josip kot otrok.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
115
Dunaju vpeljali še študij elektrotehnike. Zato je bilo 
treba za področje elektrotehnike opravljati še po-
sebne izpite. V indeksu ima Josip v letu 1904 poleg 
drugih vpisane še naslednje elektrotehnične pred-
mete: osnove elektrotehnike, električna nihanja 
in valovanja, električni motorji in transformatorji, 
električne meritve. 
Na politehniki sta tedaj študirala tudi kasnejši dr. 
Milan Vidmar in pisatelj Ivan Cankar. Z obema se 
je tam dobro seznanil in ohranil stike tudi kasneje. 
Cankar se je sicer vpisal na politehniko, a je že po 
enem mesecu mislil preiti na drug študij. Postal je 
prvi slovenski poklicni pisatelj in je imel v takratni 
družbi zelo težak položaj. Na Dunaju je ostal enajst 
let. Leta 1909 je odšel v Ljubljano, se naselil na Rož-
niku (danes Cankarjev vrh) in se na Dunaj ni več 
vrnil. O tem poznanstvu pričata dve razglednici, ki 
ju je Ivan Cankar v Železnike poslal Josipu Bonclju. 
Ena ima datum 30. 4. 1908, druga pa verjetno 19. 3. 
1908. Sedaj sta prvič javno predstavljeni.
Dr. Milan Vidmar je postal najbolj znan sloven-
ski elektrotehnik. Bil je tudi prvi slovenski in ju-
goslovanski šahovski velemojster in eden od kan-
didatov za svetovnega šahovskega prvaka. Igral je 
enakovredno z Laskerjem, Capablanco, Aljehinom 
in dr. Euwejem. Od naštetih sta bila šahovska ama-
terja le dr. Vidmar in dr. Euwe. Čeprav so mu bile 
dostopne najvišje šahovske časti, se je dr. Vidmar 
raje posvetil elektrotehniki. O tistih časih je dr. 
Vidmar zapisal: ‘’S sedemnajstimi leti sem odšel na 
Dunaj, na tehnično visoko šolo in v šahovsko viso-
ko šolo. V kavarni Central, znani še danes po vsem 
svetu kot dunajsko šahovsko središče, sem našel 
vse, kar si šahist želeti more.'' Čeprav g. Vidmar v 
svoji knjigi Šah piše, da je to igra, ki se igra brez 
materialnega ozadja, je baje tam igral za denar s 
samim milijonarjem Rotschildom. Josip je bil temu 
priča in je o tem pripovedoval v Železnikih. Dr. 
Vidmar je bil član Slovenske akademije znanosti 
in umetnosti. Po njem so leta 1948 poimenovali 
tudi Inštitut za elektrotehniko. Napisal je 35 knjig 
z elektrotehnično, šahovsko in filozofsko tematiko 
ter avtobiografijo.
Josipov indeks.
Josipova diploma.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
116
Razglednica, ki jo je
Josipu v Železnike
pisal Ivan Cankar,
z datumom 30. 4. 1908.
Razglednica, ki jo je
Josipu v Železnike
pisal Ivan Cankar,
verjetno 19. 3. 1908.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
117
Delovanje v tujini
O Josipovih zaposlitvah pričajo potrdila o delu v 
posameznih podjetjih. Prevode teh potrdil citiram v 
nadaljevanju.
Spričevalo – Brown Boveri Werke, Wien
S tem potrjujemo, da je bil g. inženir Josip Boncelj zaposlen v konstrukcijskem biroju za dina-
mo stroje tvrdke Vereinigte Elektrizitats A. G. od 7. junija 1909 do 30. junija 1910 in v biroju za 
preračunanje strojev ter preizkuševališču tvrdke Oesterreichiche Brown Boveri Werke A. G. od 1. 
julija 1910 do 15. maja 1912 ter da se je bavil s preračunanjem in konštrukcijo deloma tudi s pre-
skušanjem strojev vsake vrste, tudi transformatorjev.
Gospod ing. Boncelj je izvrševal svoja dela v naše popolno zadovoljstvo ter zapušča svojo služ-
bo na lastno željo. Najtoplejše ga lahko priporočamo kot sposobnega inženirja.
Oesterreichische Brown Boveri Werke A. G.
Spričevalo – Siemens-Schuckertwerke, Nürnberg
S tem potrjujemo, da je bil g. dipl. ing. Josip Boncelj iz Železnikov (Avstrija) pri nas zaposlen v na-
šem računskem biroju in preizkuševališču za enosmerne stroje in za konverterje kot proračunski ozi-
roma preizkuševalni inženir in končno kot kontrolni inženir od 15. maja 1912 do 15. septembra 1914.
Ker je bil predstojnik tega oddelka poklican v vojaško službo in je njegov namestnik izstopil, 
je g. Boncelj prevzel vodstvo oddelka za preračunanje enosmernih strojev in preizkuševališča za 
enosmerni tok ter samostojno vodil ta oddelek od septembra 1914 do konca l. 1917. Od takrat pa do 
danes je bil zaposlen kot namestnik predstojnika oddelka in kot predstojnik biroja.
Ves čas njegovega službovanja je izvrševal svoja dela z vso pridnostjo in strokovnim znanjem v 
naše polno zadovoljstvo. Njegovo osebno vedenje je bilo neoporečno.
Vsled njegovega prostovoljnega izstopa iz tvrdke zapušča g. Boncelj elektrotehnično prakso z 
namenom, da se nadaljnemu delu posveti v eni ljubljanski strojni tovarni.
Nurnberg, 31. oktobra 1918    Siemens – Schuckert – Werke
Sodeloval je pri projektiranju motorjev za nemško 
ladjo Deutschland. Ta ladja je imela nato v drugi sveto-
vni vojni zanimivo usodo. Ker je bila v začetnih bojih 
druge svetovne vojne poškodovana, so jo v pristaniš-
ču Kiel popravili in prekrstili. Sam Hitler je zahteval, 
da ladjo prekrstijo. Menil je, da bi bil moralni učinek 
na nemško ljudstvo zelo slab, če bi se potopila ladja, ki 
ji je ime Deutschland, to je Nemčija. Zato so oklopnico 
prekrstili in ji dali ime Lutzow. To je bilo tem bolj po-
trebno, ker je Nemčija po pogodbi z Rusijo odstopila 
ruski mornarici izvrstno novo križarko z istim ime-
nom, in tako je bila ta prodaja skrita. Ta dogodek kaže 
na to, kako tesno je bilo med letoma 1934 in 1939 so-
delovanje med Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Rusijo. 
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
118
Iz besedila zadnjega potrdila je razvidno, da se je 
Josip leta 1918 odpravil v Ljubljano. Zaposlil se je v 
podjetju Strojne tovarne in livarne, d. d., Ljubljana. 
Spet bom citiral spričevalo, ki govori o njegovem 
delu v Ljubljani.
Delovanje v Ljubljani
Spričevalo – Strojne tovarne in livarne
Gospod ing. Josip Boncelj, docent univerze v Ljubljani, rojen 17. 7. 1884 v Železnikih, je bil vodilni 
direktor našega podjetja od 1. oktobra 1918 do 30. septembra 1925.
Leta 1918 je skupno z Jadransko banko v Ljubljani sodeloval pri ustanovitvi našega podjetja, 
ki obstoji iz štirih tovarn in ki je razen železo in kovinolivarne ter zvonarne prevzelo v svoj fa-
brikacijski program tudi izdelovanje požarnih brizgalnic in armatur za vodo, paro in za ladje, 
kakor tudi izdelovanje transmisij, vodnih turbin, strojev za obdelovanje lesa ter železnih in plo-
čevinastih konstrukcij.
Od prvega začetka pa do svojega izstopa je gospod ing. Boncelj posvetil vse svoje moči notranji 
in zunanji organizaciji podjetja, ki se je pod njegovim vodstvom znatno razširilo. Omenimo tu 
pred vsem njegovo delo za povečanje in modernizacijo delavnic, uvedbo celotnega notranjega 
poslovnega reda po izkušnjah inozemske industrije in zgradbo zunanje prodajne organizacije. 
Posebno pohvalno pa bodi navedeno, da je gospod ing. Boncelj uspešno in spretno vodil podjetje 
v časih največjih kriz, s tem, da je v prvih letih previdno odstranil in omilil vse nevarnosti in ško-
de, ki so pretile vsled neprestanega delavskega gibanja, ter da je pozneje uvidevši težak položaj 
vsled tuje konkurence neumorno deloval na izvedbi carinske zaščite za naše izdelke, kar se mu 
je tudi v polni meri posrečilo.
V znak priznanja je vsled tega 5. redni občni zbor dne 21. maja 1924 izvolil g. ing. Boncelj-a v 
upravni svet ter ga dne 1. aprila 1925 imenoval poslovodečim članom uprave.
Gospod ing. Boncelj je izstopil iz našega ravnateljstva, da se lahko intenzivno posveti svoji 
univerzitetni službi, dočim v našem podjetju še nadalje deluje kot upravni svetnik in kot član 
komisije za tehnično in komercialno organizacijo.
Gospodu docentu ing. Josip Boncelju se tem potom zahvaljujemo za njegovo požrtvovalnost 
ter mu želimo za bodočnost vse najboljše.
V Ljubljani, dne 30. septembra 1925, Strojne tovarne in livarne, d. d., Ljubljana
O njegovem delu v Strojnih tovarnah in livarnah 
piše Slovenski biografski leksikon takole: ''Bil je vod-
ja in reorganizator Strojne tovarne in livarne v Ljub-
ljani, ki jih je reorganiziral iz obrtniškega značaja na 
moderni industrijski sistem.''
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
119
Josip s sodelavci,
Josip je prvi z leve.
Imenovanje za docenta na Tehnični
fakulteti v Ljubljani
Na predlog dr. Milana Vidmarja je bil Josip 31. 1. 
1923 imenovan za vseučiliščnega docenta na Teh-
nični fakulteti vseučilišča v Ljubljani. O tem piše v 
Strojniškem vestniku 45 takole:
Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena s posebnim zakonom 23. 7. 1919, ki je imel samo štiri 
člene, zadnji se glasi: Ta zakon stopi v veljavo, ko ga kralj podpiše, obvezno moč pa dobi, ko se raz-
glasi. Ob ustanovitvi je imela pet fakultet: teološko, pravno, filozofsko, tehnično in medicinsko. Na 
samem začetku je imela Tehnična fakulteta oddelke za stavbenike, za strojnike (elektrotehnike), 
za kemike, za rudarje, za kulturne tehnike, za geodete in za zavarovalne tehnike. Fakulteta je do 
jeseni 1921 gostovala v različnih poslopjih, nato pa se je preselila v novo zgrajeno poslopje današ-
nje stare tehnike ob Aškerčevi cesti.
Spomladi leta 1926 je bilo v okviru Tehnične fakultete ustanovljenih 11 inštitutov in imenova-
nih 11 predstojnikov, in sicer: za uporabno matematiko (prof. dr. Rihard Zupančič), za fiziko 
(Kušar, v letu 1929 prof. dr. Rihard Zupančič), za mineralogijo, geologijo in nauk o zemljiščih 
(prof. dr. Karol Hinterlecher), za kemijo (prof. dr. Maks Samec), za jamomerstvo in geodezijo 
(prof. Dimitrij Frost), za tehnično mehaniko (prof. dr. Alojz Kralj), za elektrotehniko (prof. dr. 
Milan Vidmar), za splošno strojeslovje (Josip Boncelj, v letu 1929 brez predstojnika), za gradbe-
no inženirstvo (prof. dr. Jaroslav Foerster), za arhitekturo (prof. Ivan Vurnik) in za rudarstvo 
(prof. Aleksej Koplylov). V knjigi z naslovom Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 
1929, ki je bila izdana ob desetletnici ljubljanske univerze, Inštitut za splošno strojeslovje ni več 
omenjen. Inštituti so se leta 1937 preimenovali v zavode.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
120
V študijskem letu 1921/22 so ostali vsi predmeti iz prejšnjih let, prišel pa je nov predmet in nov 
predavatelj: Josip Boncelj: mehanska tehnologija III, ter nekateri drugi novi predmeti, pri čemer 
predavatelji v seznamu predavanj niso bili najavljeni:
• vodni stroji,
• vodne in zračne črpalke,
• kalorični stroji,
• centrifugalne sesalke, ventilatorji in kompresorji.
V študijskem letu 1922/23 je prevzel predmet centrifugalne sesalke, ventilatorji in kompresorji 
dr. Milan Vidmar, ki je kot elektro-strojni inženir doktoriral leta 1909 prav na področju centri-
fugalnih črpalk. Od 1. 2. 1923 naprej je bil na Univerzi v Ljubljani redno zaposlen docent Josip 
Boncelj, ki pa je 31. 11. 1927 odšel na Tehniško fakulteto v Zagreb. Izbor strojniških predmetov je 
bil nekaj let nespremenjen, v študijskem letu 1927/28 pa so bili nekateri predmeti razširjeni in 
dodani nekateri novi:
•strojni deli in dvigala,
•Josip Boncelj: parni stroji in termodinamika.
Spet za kratek čas v tujini
Tokrat se je mudil v Atelier des charmilles s. a. Tur-
bines hydrauliques v Ženevi v Švici. To sodelovanje 
je potekalo avgusta in septembra 1926. Tu je sodelo-
val kot inženir za kontrolo kakovosti pri inštalaciji 
turbine v kraju Mendia-Hernani v Španiji, v kraju 
Beznau v Švici in v Vethonu v Franciji. Ukvarjal se 
je tudi z avtomatsko regulacijo na Kaplan-Charmil-
lesovih turbinah.
Josip s sodelavci, Josip je tretji z leve.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
121
Josip s sodelavci, Josip je drugi z desne.
 Josip z družbo, Josip je prvi z desne.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
122
Selitev v Zagreb
Imenovanje za rednega profesorja na Teh-
nični fakulteti v Zagrebu
Na osnovi razpisa je bil Josip leta 1927 izbran za 
univerzitetnega profesorja na Univerzi v Zagrebu. 
Iz priloženega dokumenta je razvidno, da je kralj 
Aleksander imenoval Josipa Bonclja za rednega pro-
fesorja za elemente strojev in dvigal na Tehnični fa-
kulteti Univerze v Zagrebu. Na internetu preberemo 
naslednje:
S preoblikovanjem Tehnične visoke šole v Tehnično fakulteto v sklopu zagrebškega vseučilišča 
leta 1926 se zgodi tudi kadrovska in materialna okrepitev Katedre za elemente strojev. Ko je bil 
28. 10. 1928 ing. Josip Boncelj končno imenovan za rednega profesorja za predmet konstrukcija 
strojnih delov, so bili vzpostavljeni pogoji za delovanje zavoda. Katedra se je preimenovala v Ka-
tedro strojnih delov, priključena pa ji je bila Katedra za dvigala. Ing. Josip Boncelj zasnuje leta 
1928 Zavod za konstrukcijo strojnih delov in postane njegov predstojnik. Zavod je prevzel bogato 
zbirko strojnih delov, ki je nastajala od leta 1919 z obdarovanji, in zbirko načrtov strojnih kon-
strukcij, ki so bile darilo specialnih tovarn inozemske industrije. Osnovan je bil tudi laboratorij za 
znanstveno preučevanje strojnih delov. Pomembno je, da so se iz tega laboratorija kasneje razvili 
mnogi laboratoriji sedanje fakultete, ki so dobili pomoč tudi v opremi. V tem času je laboratorij 
spremenil ime v Laboratorij za strojne elemente.
Josip Boncelj je bil predstojnik zavoda od leta 
1928 do leta 1946 in Hrvatje ga štejejo za enega od 
ustanoviteljev zagrebške tehnične fakultete.
Dr. Franjo Kogoj,
dr. Amalija Kogoj
(roj. Sonc) in
Josip v Parizu
20. 10. 1926.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
123
Kralj Aleksander imenuje Josipa za rednega profesorja.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
124
Zaradi imenovanja za rednega profesorja na Uni-
verzi v Zagrebu se je družina Boncelj pripravljala na 
selitev v Zagreb. Josip se je odločil, da bo v Zagrebu 
zgradil družinsko hišo. Pri znanem akademskem ar-
hitektu Hugonu V. Schellu je naročil izdelavo gradbe-
nih načrtov. Leta 1928 je dobil gradbeno dovoljenje 
in zgradil za tiste čase zelo moderno dvonadstropno 
vilo. Opremljena je bila s centralno kurjavo na koks, 
mestnim plinom in telefonom. Domnevam, da se je 
družina Boncelj, takoj ko je bila gradnja končana, z 
Wolfove ulice št. 10 v Ljubljani preselila v Zagreb, na 
sedanjo Andrijevićevo 3.
Drugo svetovno vojno je torej Josip preživel v Za-
grebu v takratni NDH (Nezavisna država Hrvatska). 
Nadaljeval je z delom rednega profesorja. Takrat se 
je zgodil tudi najbolj travmatičen dogodek v družini 
Boncelj. Konec leta 1944 je bil Josipov sin Joško Bon-
celj aretiran in odpeljan v zapor na Savski cesti. Josip 
je sicer vedel, da Joško pomaga N. O. F. (Narodni osvo-
bodilni fronti), vendar je domneval, da redarstvo 
tega ne ve. Citiram začetek Josipove izjave, ki najbolje 
ilustrira takratno dogajanje. Izjava je v originalu v hr-
vaškem jeziku in sem jo po svojih močeh prevedel.
"Koncem leta 1944 je bil moj sin Josip aretiran s 
strani vojnega redarstva zaradi ilegalnega dela. Moja 
dolžnost je bila, da naredim vse, da rešim svojega sina 
pred ustaškim terorjem. Toda od zunaj ga nisem mo-
gel nikakor braniti, ker nisem vedel, kakšna je obtož-
nica. V tej stiski me je moj asistent opozoril na tovariša 
I. B., uradnika Upokojenskega urada, ki je bil znan po 
tem, da rad pomaga ljudem, ki jih preganjajo ustaši."
Ta gospod je posredoval, da je Josip sploh dobil 
podatke o tem, česa je njegov sin Joško obtožen. 
Josip je navezal stike z bivšim domobranskim čast-
nikom F. Z., ki se je kljub temu, da je veliko tvegal, 
podal na vojno redarstvo. Pri tem obisku je skušal ta 
častnik izvedeti čim več o obtožbah, ki so bremenile 
Joška. Hkrati je poskušal prepričati takratne oblasti, 
da obtožbe ne morejo biti resnične, saj naj bi mu 
bilo znano, da se dr. Joško Boncelj kot matematik 
ukvarja izključno z znanstvenimi problemi. Najvaž-
nejše pri tem pa je bilo, da je ta častnik uspel izve-
deti, kakšne so obtožbe proti Jošku. Obtožen je bil 
sodelovanja z znanimi komunisti, dajanja pomoči in 
organiziranja odbora, s pomočjo katerega bi parti-
zani prevzeli podjetje, v katerem je delal. S pomoč-
jo teh informacij je Josip lahko pripravil obrambo 
svojega sina. Joško je bil obsojen samo na eno leto 
taborišča. Odstranili so ga z liste talcev. Sicer bi bil 
10. 2. 1945 obešen.
Po ustnem izročilu naj bi pri tem posredoval tudi 
zagrebški nadškof g. Alojzij Stepinac (1898–1960), 
ki ga je Josip osebno poznal. Prosil ga je za pomoč 
in posredovanje. Težko je danes presoditi, kdo je od-
ločilno vplival na to, da je bil dr. Joško Boncelj rešen. 
Po končani drugi svetovni vojni je Josip Boncelj ob 
t. i. Stepincovem procesu dal izjavo o dobrih delih 
nadškofa Stepinca in o pomoči njegovemu sinu. V na-
slednjih dneh so ga odpustili z univerze in ga prisilno 
upokojili. Monsinjor Stepinac je ostal v Zagrebu, kjer 
so mu leta 1946 sodili. Obsojen je bil na prisilno delo, 
v resnici pa je moral v hišni pripor v rodno vas.
Najmlajši Josipov sin Primož Boncelj je v Zagrebu 
maturiral leta 1938. Nato se je vpisal na Medicinsko 
fakulteto v Zagrebu in 15. 1. 1944 diplomiral. Mobi-
liziran je bil v domobranstvo NDH. Od tam je pre-
stopil v partizane in vojno končal kot zdravnik XII. 
udarne divizije. Po drugi svetovni vojni so ga, čeprav 
ni bil nikoli član partije, zadržali v JLA, kljub temu 
da se je ves čas želel demobilizirati. Leta 1961 mu je 
to končno uspelo in od takrat je delal kot zdravnik 
kirurg v bolnišnici v Mariboru, Susedgradu in Celju. 
Ker je zbolel za hudo zlatenico, kirurškega dela ni 
mogel več opravljati in je do upokojitve leta 1982 Josipova hiša v Zagrebu, ulica Stanka Andrijevića 3.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
125
delal na Skupnosti zdravstvenega in pokojninskega 
zavarovanja v Ljubljani.
 
Upokojenec
Ministrstvo industrije in rudarstva Narodne vlade 
Hrvaške je 28. 1. 1946 sprejelo sklep, da se dr. Josip 
Boncelj, redni profesor Tehnične fakultete v Zagre-
bu, s 27. 12. 1945 upokoji s pravico do pokojnine, ki 
mu glede na leta službe pripada.
To je bil seveda izjemen čas. Druga svetovna voj-
na je pustila za seboj razdejanje. Začela se je obno-
va, pri kateri pa so kadri najpomembnejši. Morda se 
je nova država le prelahko odrekla uslugam človeka 
Josipovega znanja in praktičnih izkušenj iz labora-
torijev in industrije v tujini. Toda to je bil čas, ko so 
stavbni mizarji postajali ministri, univerzitetne pro-
fesorje pa so na hitro upokojevali.
Nekateri so se le zavedli, da bi bilo povsem odreči 
se uslugam človeka Josipovega kova velika škoda. 
Povabili so ga k sodelovanju kot upokojenca. In Jo-
sip je sicer v omejenem obsegu nadaljeval z znan-
stvenim delom. Več let je še delal na fizikalnem inšti-
tutu za standardizacijo. Bil je eden tistih, ki so v novi 
državi postavljali tehnične standarde.
 V tem času je na prošnjo sodelavcev Instituta 
Jožef Stefan napisal knjigo o tem največjem sloven-
skem znanstveniku.
Josipa tudi v tujini niso pozabili. 24. 5. 1960 je 
Kemijsko-fizikalna družba organizirala v fizikalnem 
inštitutu univerze na Dunaju predavanje z naslovom 
O fiziku Jožefu Stefanu in njegovem znanstvenem 
življenjskem delu. O tem priča objavljeno vabilo.
Josip v laboratoriju
leta 1956.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
126
 Vabilo na Josipovo predavanje na Dunaju leta 1960.
 Josip v laboratoriju leta 1960.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
127
Priznanje za požrtvovalno in uspešno delo.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
128
Družinska anekdota pravi, da je z ene od teh poti 
v tujino pretihotapil takrat v Jugoslaviji prepoveda-
no knjigo Milovana Đilasa Novi razred (New class). 
Institut za elektroprivredu mu je ob desetletnici 
obstoja leta 1963 podelil spomenico kot priznanje 
za dolgoletno uspešno sodelovanje.
Fakultet strojarstva i brodogradnje v Zagrebu pa 
mu je ob petdesetletnici visokošolskega pouka stroj-
ništva in ladjedelništva leta 1969 v Zagrebu podelila 
priznanje za požrtvovalno in uspešno delo.
V tem času je živel upokojensko življenje v Zagre-
bu, seveda pa sta z mamo Mileno vsako poletje pri-
šla v Železnike. Sam si večkrat zastavim vprašanje, 
zakaj se ni nikoli za stalno vrnil v Železnike. Najbrž 
je za to več razlogov. Eden je gotovo ta, da je bilo pri-
tličje hiše nacionalizirano, v prvem in drugem nad-
stropju so stanovale stranke s stanovanjsko pravico, 
tako sta bili zanj na razpolago le dve sobi. Kopalnice 
v hiši še vedno ni, voda je v vsakem nadstropju le na 
enem mestu. V Zagrebu je imel več udobja, čeprav 
so tudi v mansardo zagrebške hiše vselili stranko s 
stanovanjsko pravico. Ker je imel skromno pokoj-
nino, je z veliko težavo vzdrževal le hišo v Zagrebu 
in hiše v Železnikih ni bilo mogoče adaptirati. Leta 
1962 je mama Milena umrla. Pokopana je v Želez-
nikih v družinskem grobu. Josip prav tako ni bil 
več najboljšega zdravja, zato se je le še redko podal 
na kako pot. Ker ni mogel več živeti sam, je zadnji 
dve leti preživel pri svojem sinu Primožu in njegovi 
družini v Celju, kjer je leta 1971 umrl. Pokopan je 
seveda v Železnikih v družinskem grobu.
 
Pomen Jožefa Stefana
Ker veliko Slovencev pozna ime Jožefa Stefana le 
po inštitutu v Ljubljani, naj na kratko predstavim 
najpomembnejše delo Jožefa Stefana, to je zakon o 
sevanju črnega telesa.
Stefanov zakon je doslej edini temeljni nara-
voslovni zakon, ki ga je odkril kak Slovenec. V tuji 
literaturi ga večkrat imenujejo kar avstrijski fizik, 
Priznanje za dolgoletno uspešno sodelovanje.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
129
Josip in
Milena Boncelj.
v resnici pa je bil Slovenec, fizik, matematik in pes-
nik z avstrijskim državljanstvom. Bil je vsestranski 
znanstvenik. Ukvarjal se je z mehaniko, optiko, ka-
loriko, magnetizmom, elektriko. Na teh področjih je 
objavil 93 razprav.
Pojem črnega telesa je leta 1859 v znanost vpeljal 
Gustav Robert Kirchhoff (1824–1887), sicer elektro-
tehnikom bolj znan po Kirchhoffovih zakonih (1845), 
ki so poimenovani po njem. Črno telo je definiral kot 
telo, ki pri dani temperaturi najmočnejše seva, oziro-
ma ki absorbira vse sevanje, ki nanj vpade.
V matematični obliki se zakon glasi takole:
Gostota izsevane moči črnega telesa je premoso-
razmerna četrti potenci temperature. Pri tem po-
meni J gostoto moči (W/m2 – wattov na kvadratni 
meter), T je absolutna temperatura (K – stopinje 
Kelvina), sigma pa je Stefanova konstanta sevanja 
5,67 x 10-8 W/m2K4 (W/m2K4 – wattov, ulomljeno s 
kvadratnim metrom Kelvin na četrto).
Prav bi bilo, če bi ta zakon poznal sleherni sloven-
ski maturant.
Do zakona je prišel eksperimentalno, ko je pri-
merjal sevanje platinaste ploščice, segrete enkrat do 
belega žara pri 1473 stopinjah Kelvina, drugič pa le 
do rdečega žara pri 798 stopinjah Kelvina. Sevanje je 
bilo v prvem primeru 11,9-krat večje kot v drugem.
Iz enačbe 11,9 = (1473/798)E (x) je izračunal 
vrednost x = 4,05.
Stefanova meritev je bila dokaj natančna in za 
10,8 % manjša od današnje vrednosti.
Stefanov učenec Ludvig Edward Boltzmann 
(1844–1906) pa je leta 1884 zakon tudi teoretično 
izpeljal po termodinamični poti in zato je zakon 
znan kot Stefanov oziroma Stefan-Boltzmannov za-
kon. Z uporabo tega zakona o sevanju je Jožef Ste-
fan prvi pravilno izračunal temperaturo na površju 
Sonca – 5586 stopinj Celzija.
Naj končam to predstavitev s kratkim Stefanovim 
verzom iz leta 1859:
''Nekaj bode zmeraj še ostalo, da ne bomo vede-
li, zakaj?''
Knjiga Jožef Stefan in njegovo delovanje 
na področju elektrotehnike
Po upokojitvi je Josip Boncelj ohranil stike z znan-
stveniki doma in v tujini. Na prošnjo sodelavcev 
Instituta Jožef Stefan v Ljubljani je spisal knjižico z 
naslovom Jožef Stefan in njegovo delovanje na po-
dročju elektrotehnike. Domneval je, da je Stefanov 
TJ ×= σ 4
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
130
zakon sevanja dovolj poznan, manj pa je znana 
Stefanova dejavnost v elektrotehniki. To je zbral v 
knjižici Jožef Stefan in njegovo delovanje na podro-
čju elektrotehnike. Knjigo je izdala Elektrotehniška 
prosveta Slovenije v Ljubljani leta 1960.
Naj omenim le dva Stefanova prispevka k razvoju 
elektrotehnike, ki ju obravnava ta knjiga. Leta 1888 
je Stefan objavil svojo zadnjo razpravo s področja 
magnetizma, v kateri obravnava proizvajanje moč-
nih magnetnih polj. Stefan je ob tej priliki izračunal, 
da je najprimernejša topa stožčasta oblika konic, in 
od takrat imajo najmočnejši elektromagneti takšne 
konice, s tem da se je že pozabilo, kdo je prvi pred-
lagal takšno rešitev. Kot med osjo in stranico stožca 
je 54 stopinj in 44 minut. Leta 1935 so v Upsali zgra-
dili elektromagnet, ki doseže med konicama polje 
7 T (Tesla).
Jožef Stefan se je vključil tudi v izračun indukcij-
skega koeficienta zračnih tuljav.
James Clerk Maxwell (1831–1879) je leta 1873 
odkril zakone elektrodinamike in jih zapisal v zna-
menitih Maxwellovih enačbah. Teh enačb niti re-
lativnostna teorija Alberta Einsteina (1879–1955) 
ni spremenila. Maxwellov izračun indukcijskega 
koeficienta zračnih tuljav pa se ni dobro ujemal z 
rezultati merjenja. Stefan se je potrudil Maxwellove 
račune preveriti, da bi našel napako. Pri tem je ugo-
tovil, da se niso vrinile samo računske napake, tem-
več da sta v formuli napačna tudi dva numerična 
koeficienta. Ta formula se danes imenuje Stefanova 
formula in se uporablja za izračunavanje dušilnih 
tuljav brez železa.
Pa pripustimo k besedi prof. Bonclja in povzemi-
mo uvod v njegovo knjižico Jožef Stefan.
Josipova knjiga Jožef Stefan in njegovo 
delovanje na področju elektrotehnike.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
131
Uvod v knjigo Jožef Stefan in njegovo delovanje na področju elektrotehnike
Ta knjižica obvešča našo javnost, da dr. Jožef Stefan ni bil samo svetovno znani fizik, temveč 
tudi velik elektrotehnik svoje dobe. Vsebina knjižice se opira na bogato dokumentacijo, ki doka-
zuje posamezne navedbe, vendar je pisana lahko razumljivo tudi za elektrotehnika začetnika. 
Knjižica naj pomaga, da mladina spozna velikana duha, da bo nanje ponosna in jih bo imela za 
vzgled.
Navada je, da se avtorji v uvodu zahvalijo sodelavcem, ki so prispevali ali pomagali pri vsebini 
dela. V primeru te knjižice avtor ni imel takih sodelavcev, imel pa je po drugi strani še mnogo važ-
nejše sotrudnike, ki so omogočili objavo avtorjevega dela in jih je zato prav tako treba imenovati.
Predvsem se avtor zahvaljuje univ. prof. dr. tech. ing. Romanu Ponižu, glavnemu uredniku 
Elektrotehniškega vestnika, ki je sprejel za objavo v reviji zaradi njene važnosti za jugoslovansko 
kulturo celo razpravo o Stefanu navzlic njeni obširnosti. Če ne bi bilo urednikove uvidevnosti, 
bi rokopis še sedaj počival v predalu avtorjeve pisalne mize. Drugi važni sotrudniki pa so tisti, 
ki so se zavzeli, da so organizacije našega elektrogospodarstva priporočile in podprle izdajo te 
knjižice. Tu je treba predvsem omeniti tov. ing. Vekoslava Korošca, direktorja Elektrogospodarske 
skupnosti Slovenije, ki je širokogrudno pokrila dodatne stroške izdaje. Pri tem pa so učinkovito 
posredovali in pomagali tudi tov. ing. Miloš Brelih, direktor zajednice jugoslovenske elektropriv-
rede v Beogradu, tov. ing. Herman Mattes, direktor Instituta za elektroprivredu v Zagrebu, in tov. 
ing. Franjo Kovač od Zajednice elektroprivrednih poduzeča Hrvatske v Zagrebu. Vsem se avtor 
najiskreneje zahvaljuje, ker so pomagali, da se našemu Jožefu Stefanu postavi nov spomenik.
Tudi Elektrotehniška prosveta Slovenije, ki je knjižico založila, se je potrudila, da pospeši izdajo 
in jo opremi v najlepši obliki.
V Zagrebu, 12. decembra 1959                                                                                                                          Avtor
Odnos Josipa Bonclja do Železnikov
Klub temu da je Josip že kot 18-letni mladenič 
Železnike zapustil, se je v svoj rojstni kraj celo živ-
ljenje zelo rad in pogosto vračal. Razglednice, ki mu 
jih je pisal Ivan Cankar, so naslovljene na Železnike 
(Eisnern), Kranj. Verjetno je Josip vse svoje počitni-
ce preživljal tudi v Železnikih, vendar se v kraj za 
stalno ni nikoli vrnil. 
Zelo rad je zahajal tudi na Ratitovec. O tem pri-
čajo fotografije in vpisna knjiga, kjer so konec ju-
lija 1932 vpisani Milena Boncelj, hči nekdanjega 
učitelja Sonca, dr. Anton Sonc, eden od Mileninih 
bratov, zdravnik v Ljubljani, Joško Boncelj, ki je 
takrat v Zagrebu študiral pravo, ter dijak Primož 
Boncelj.
Zvon na Ratitovcu
9. 8. 1925 je bila na vrhu Ratitovca slovesno od-
prta Krekova planinska koča. Da bi kaj naredil za svoj 
domači kraj, je dal Josip tedaj uliti primerno velik 
bronast zvon za to kočo. Podaril ga je Planinskemu 
društvu za Selško dolino in ta zvon je potem v veliki 
megli zvonil, da je planince usmerjal h koči. Ko je biv-
ša jugoslovanska vojska (vojska kraljevine Jugoslavi-
je) to kočo leta 1940 začasno zasedla, je dotedanji 
upravitelj koče Drago Dolenc moral kočo zapustiti in 
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
132
tedaj je iz nje odnesel vpisno knjigo in ta zvonec.
Naj tukaj popravim zapis, ki ga je objavil Jože 
Dolenc v Železnih nitih št. 3 pod naslovom Vpisna 
knjiga nekdanje Krekove koče na Ratitovcu pripo-
veduje. Tu piše, da je bil ing. Joža Boncelj direktor 
livarne v Trbovljah. V resnici je bil, kot je napisano 
v tem prispevku, Josip Boncelj ravnatelj Strojnih to-
varn in livarn v Ljubljani.
Naj od tu naprej citiram g. Jožeta Dolenca: 
''Kočo so julija 1940 izpraznili, celoten inventar 
(jedilni pribor, posteljnino) razprodali (večino stva-
ri so kot najbližji sosedje pokupili Podgorci), moj oče 
pa si je kot poslednji oskrbnik od celotne imovine iz-
govoril le dve v tistem negotovem času neuporabni 
stvari. Predstavnik takratnega Slovenskega planin-
skega društva g. Tiplič mu je željo izpolnil in mu oba 
želena predmeta tudi izročil v last in posest. Prvi od 
omenjenih predmetov je zdaj že legendarni zvon, ki 
sta ga moj oče in njegov najmlajši brat Radovan na 
nosilih prinesla v dolino. Od takrat dalje je bilo zvo-
nu namenjeno častno mesto na vrtni uti pri domači 
hiši. Legendarni zategadelj, ker se ga še kar nekaj 
ljudi spominja, bodisi še z Ratitovca bodisi iz naše 
nekdanje gostilne na Jesenovcu oz. v Njivah.
Ne morem reči, ali je pokojni ata z zvonom imel 
kakšne posebne načrte. Kar koli je že z njim na-
meraval (da bi ga npr. postavili pred novo zgraje-
no kočo), ostalo je pri starem. Članom društva je, 
kot se to žal vse prerado dogaja, nekaj prišlo navz-
križ. Ata je po kratkem postopku zapustil društvo, 
zvon je ostal na vrtni uti v nalašč zanj narejenem 
lesenem minizvoniku vse do takrat, ko sem uto 
zaradi dotrajanosti moral podreti. S takrat še ži-
vim očetom sva se dogovorila, da zvon ob priliki 
90-letnice društva nesem na Ratitovec, nato pa 
naravnost v muzej. Doživel sem sicer še nekaj pro-
testnih medklicev nevednežev, češ da zvon spada 
na Ratitovec in podobno, a se mi nanje ni zdelo 
vredno odgovarjati. In tako je ratitovški zvon svo-
jo pot za zdaj končal v muzeju v Železnikih, kjer 
bi bilo nujno treba osnovati še planinsko zbirko, 
kajti planinska koča navsezadnje ni najustreznej-
ši prostor za takšne predmete.''
Naj kot Josipov vnuk dodam, da se mi postavitev 
zvona v muzej v Železnikih, torej v sosednjo zgrad-
bo, od koder je Josip začel svojo pestro življenjsko 
pot, zdi primerna, ne pa edina rešitev. Tudi posta-
vitev na Ratitovec, kamor je Josip prvotno zvon na-
menil, se mi zdi sprejemljiva. 
Od leve proti desni:
Josipov vnuk Gregor 
Boncelj, pravnuk
Andraž Velkavrh,
Josipova slika iz
leta 1924, pravnuk
Blaž Velkavrh ob
legendarnem zvonu
v muzeju v Železnikih,
10. 7. 2010.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
133
Prvotna koča na Ratitovcu.
Planinska družba na Ratitovcu, Milena je prva z leve, Josip je drugi z desne.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
134
Stroji za izdelavo risalnih žebljičkov
in paličnih sponk
Okrog leta 1925 je Josip nabavil stroje za izdela-
vo risalnih žebljičkov in paličnih sponk. Namestil 
jih je v svoji delavnici v Bonceljnovi hiši, kjer je bil 
nekdaj konjski hlev. Zaposlil je dve delavki, Mihaelo 
Luznar in Beto Čemažar, občasno pa še nekaj dru-
gih delavcev. Stroje je vzdrževal orodni mehanik 
Janko Šmid.
Josip je pač mislil, da bi bil razvoj kovinarstva za 
Železnike primeren, saj je to star fužinarski kraj, 
njegovi predniki so bili stara fužinarska družina. 
Njegova ideja je bila, da bi tisti od treh sinov, ki bi 
imel težave v šoli, delal na teh strojih. Vendar je sin 
Joško postal univerzitetni profesor na Ekonomski 
fakulteti v Ljubljani, sin Marko univerzitetni profe-
sor na Tekstilni fakulteti v Zagrebu, sin Primož, moj 
oče, pa je postal zdravnik kirurg. 
Milena in Josip pod Ratitovcem.
Zaradi tega in ker se je z odhodom v Zagreb od-
maknil od Železnikov, je leta 1930 te stroje prodal 
Niku Žumru, ki je s temi stroji proizvodnjo nada-
ljeval. Predal mu je tudi naslove kupcev, ki jih je 
našel na območju Jugoslavije. Niko Žumer je najel 
nekaj novih delavcev, za vzdrževanje strojev pa je 
zaposlil Janka Šmida in Viktorja Siminčiča.
Ti stroji so bili v slabem stanju in dolgo hranje-
ni v neprimernih prostorih. Sedaj pa z veseljem 
zapišem, da je Muzejsko društvo Železniki stroj za 
izdelavo papirnih sponk obnovilo, trenutno pa po-
teka obnova stroja za izdelavo risalnih žebljičkov. Z 
obnovo se ukvarja dr. Janez Rihtaršič, o tem pa pri-
čata tudi fotografiji strojev. Čeprav smo kot družba 
v težki ekonomski situaciji, je vseeno prav, da za 
svojo tehnično in kulturno dediščino skrbimo tudi 
na ta način.
Ti stroji so bili tehnična osnova novoustanovlje-
ne zadruge Nove industrije kovinarjev v Železnikih, 
kar je odprlo pot kovinski industriji v Selški dolini.
To so bili le prvi stroji zadruge Niko, iz katere so 
nastala kasnejša podjetja Niko, Domel in Tehtnica.
Josip na dvorišču hiše pred delavnico, kjer so bili pr-
votno nameščeni stroji.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
135
Obnovljen stroj za
izdelavo papirnih sponk.
Stroj za izdelavo papirnih
sponk pred obnovo.
Risalni žebljički iz
delavnice Josipa Bonclja.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
136
Po uparevanju in separaciji smo izvršili 
merjenje vzorcev vode. Primerjelno smo iz-
vršili tudi meritve vodovodne vode iz mest-
nega vodovoda Ljubljana.
1. Meritev alfa sevalcev
 Vzorci vode iz Železnikov so vsebovali po 
cca. 35 x E-12 C (kiri) / +, – 30 % / radija-
226 + potomcev na liter vode. Vzorci vodo-
vodne vode pa so imeli polovico manj.
2. Meritev beta in gama sevalcev skupno
 1 liter vode iz Železnikov je skoraj brez vseh 
beta in gama sevalcev, to je cca. 1 x E-13 C/l. 
Vodovodna voda pa ima cca. 40-krat več.
Ugotovitev:
 Vzorci analizirane vode ne vsebujejo več-
jih količin radioaktivnih snovi kot navad-
ne vode.
 Karakteristično za termalne vode pa je 
količina plina radona v vodi. Te analize 
nismo mogli izvršiti, ker se prisotnost tega 
plina lahko ugotavlja le v teku 12 ur po za-
jetju. Zgornje analize pa smo izvršili v me-
secu decembru 1962. Mnenja pa smo, da 
bi bila ta analiza negativna, upoštevajoč 
rezultate izvršenih analiz.
Ljubljana, dne 7. 1. 1963
ing. Janez Kristan
Ideja o malih hidroelektrarnah 
Takoj po koncu druge svetovne vojne je Josip 
predlagal, da bi kazalo izkoristiti potencial manjših 
rek in potokov, takih, ki tečejo tudi skozi Železnike, 
in na njih postaviti male hidroelektrarne za lokalno 
oskrbo z električno energijo.
Takrat so ga precej robato zavrnili, da bomo elek-
triko dobivali iz velikih elektrarn, postavljenih na 
veletokih v Sovjetski zvezi. Seveda se je to dogajalo 
še pred letom 1948, torej pred resolucijo Informbi-
roja. Idejo je uresničil Josipov sorodnik univ. dipl. 
inž. Joža Demšar s svojo elektrarno Davča 2.
Hiša Na plavžu 57
V tretji številki Železnih niti je arhitektka Vesna 
Hrvatin pod naslovom Arhitekturni biser v Selški 
dolini (Bonceljnova hiša in Trg pred plavžem v Že-
leznikih) temeljito predstavila hišo in projekt njene 
prenove. Naj jo popravim le v tem, kako je bilo z 
nacionalizacijo in pozneje z denacionalizacijo hiše. 
Piše, da je bila hiša po postopku denacionalizacije v 
devetdesetih letih 20. stoletja vrnjena v last družine 
Boncelj. V resnici je stvar nekoliko drugačna in pre-
cej zapletena.
 
Nacionalizacija
Po drugi svetovni vojni je Josip slutil, da bi utegni-
lo priti do nacionalizacije premoženja, zato je poda-
ril svojo hišo Na plavžu 57 svoji ženi Mileni Boncelj 
ter svojim trem sinovom Jošku, Marku in Primožu. 
Darilna pogodba se je pri upravnem organu izgubi-
la. Leta 1958 je bilo celotno pritličje hiše nacionalizi-
rano. Najprej se je odločba o nacionalizaciji nanaša-
la na Josipa, kasneje pa so darilno pogodbo priznali, 
in tako je bilo premoženje nacionalizirano Mileni in 
njenim trem sinovom. Ostali deli zgradbe niso bili 
nacionalizirani, pač pa je oblast vanje vselila stran-
ke, ki jim je dodelila stanovanjsko pravico.
Merjenje radioaktivnosti
vzorcev vode iz Železnikov
V letu 1963 je Josip izkoristil znanstva s sodelavci 
Nuklearnega instituta Jožef Stefan. V analizo jim je 
poslal vzorce vode iz Železnikov. Z veliko verjet-
nostjo domnevam, da so bili vzorci vzeti iz vodnja-
ka, ki stoji v kotu dvorišča zgradbe Na plavžu 57 v 
Železnikih. Najbrž je hotel ugotoviti, ali bi se dalo to 
vodo uporabiti v zdravilne namene. Tu so rezultati 
takratne analize:
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
137
Kakor je opisano v Železnih nitih št. 6, sta se leta 
1940 v hišo Na plavžu 57 vselila mladoporočenca 
Francka in Franc Čemažar. Tu so se jima rodile štiri 
hčerke. Franc je v Železnikih tudi umrl, Francka pa 
je zadnja leta svojega življenja preživela v Celju.
V drugo nadstropje je nova oblast vselila druži-
no Primožič. Josip je dal v preostalih dveh sobah, ki 
so jih pustili lastnikom, podreti peči. Bal se je, da bi 
utegnila oblast v te preostale prostore vseliti organe 
ljudske milice. Zadeva je uspela in Josip je od sicer 
velike hiše uspel ohraniti dve sobi. 
Leta 1966 so bile iz nacionalizacije izvzete tri kleti 
in veža, ki je glavni vhod v hišo. Glede veže je bil 
sklenjen kompromis, da jo lahko lastnik prodajalne 
in skladišča koristi za skladiščenje trgovskega blaga, 
vendar mora biti veža vedno prehodna za lastnika. 
Ta kompromis je zabeležen tudi v zemljiški knjigi.
Leta 1989, pred prvimi demokratičnimi volitva-
mi, je takratno trgovsko podjetje ABC Pomurka DO 
Zgodovinska risba hiše Na plavžu 57.
Loka, TOZD Prodaja na drobno, to trgovino, ki ji je 
bila dodeljena brezplačno, prodalo fizični osebi. 
Sploh so svoje male prodajalne po Gorenjski pro-
dali ali oddali v desetletni najem.
Denacionalizacija
1. 4. 1993 smo dediči po denacionalizacijskih 
upravičencih Gregor Boncelj, Alma Boncelj in Mira 
Boncelj vložili zahtevo za denacionalizacijo preosta-
lih prostorov v pritličju hiše v naravi. Postopki so 
tekli pred naslednjimi inštancami: Ministrstvo za 
kulturo, Vrhovno sodišče, Okrožno sodišče v Kra-
nju, spet Ministrstvo za kulturo, Upravno sodišče in 
Ministrstvo za kulturo.
14. 5. 2008 je po 15 letih sodnih postopkov sklep 
o odškodnini za nacionalizirano premoženje, ki ga 
ne moremo dobiti vrnjenega v naravi, postal pra-
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
138
Josip v svoji hiši
Na plavžu 57
za pisalno mizo.
Vhodna vrata hiše
Na plavžu 57 z
vidnima inicialkama
J. B., 48 je stara
hišna številka.
10. 7. 2010.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
139
vnomočen. Od denacionalizacijskih upravičencev 
Milene Boncelj, Primoža Bonclja, Marka Bonclja 
in Jožeta Bonclja so odškodnino priznali le Jože-
tu Bonclju. Da te država prizna za upravičenca, je 
treba izpolnjevati več pogojev. Eden od njih je ju-
goslovansko državljanstvo v času odvzema premo-
ženja. Ta pogoj izpolnjujejo vsi štirje upravičenci. 
Naslednji pogoj je slovensko državljanstvo ob času 
smrti. Leta 1948 je namreč potekal vpis državljanov 
v državljansko knjigo. Joško Boncelj se je takrat že 
poročil in se preselil v Ljubljano. Tako je tu vpisan 
v državljansko knjigo in se je ob smrti štel za slo-
venskega državljana. Ostali Milena Boncelj, Marko 
Boncelj in Primož Boncelj so vpisani v državljansko 
knjigo v Zagrebu in so se ob smrti šteli za hrvaške 
državljane. Kaj porečete na to, dragi Železnikarji, 
mamo Mileno Republika Slovenija ob smrti šteje za 
hrvaškega državljana. Zakon pa ne zahteva sloven-
skega državljanstva, ampak vzajemnost z Republiko 
Hrvaško. Tako so omenjeni trije sicer upravičenci, 
vendar z Republiko Hrvaško še nismo podpisali 
vzajemnosti. Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 12. 
členu govori tudi o nadomestnih upravičencih; če 
fizična oseba ni upravičenec, je to lahko zakonec ali 
potomec. V našem primeru pa mi statusa nadomest-
nega upravičenca niso priznali.
Da ilustriram: Ker je bil moj oče Slovenec, rojen 
v Ljubljani slovenskim staršem, je pa imel leta 1948 
prijavljeno stalno bivališče v Zagrebu, ga Republika 
Slovenija smatra za hrvaškega državljana, čeprav je 
od konca druge svetovne vojne živel v Sloveniji. Re-
publika Slovenija ga je vabila na volitve, mu izdajala 
osebne dokumente (osebno izkaznico, potni list, 
vozniško dovoljenje), mu dodelila EMŠO 10109195-
00319, tu se je tudi poročil, izdala mu je odločbo o 
upokojitvi, mrliški list, opravila po smrti zapuščin-
sko razpravo, izdala sklep o dedovanju – ko pa je 
treba vračati odvzeto premoženje – glej ga zlomka 
– postane pokojnik hrvaški državljan, čeprav je 
umrl pred osamosvojitvijo Slovenije.
58. člen Zden pravi, da mora biti odločba organa 
prve stopnje (odločba o denacionalizaciji) izdana 
in vročena upravičencu najpozneje v enem letu po Mama Milena na Dolencovem jezu v Železnikih.
Mama Milena na Dolencovem jezu v Železnikih s sino-
voma; stoji Joško, sedi Primož. Približno leta 1932.
vložitvi pravilno sestavljene vloge. Če bi se ta rok 
spoštoval, zapleta z državljanstvi ne bi bilo. ZDen je 
bil namreč leta 1998 spremenjen in v 9. člen so za-
pisali načelo vzajemnosti, ki ga prej ni bilo: ‘’Če je 
imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona 
na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj 
državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je 
taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom 
v državi, katere državljan je upravičenec.''
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
140
Vlada Republike Slovenije je na 129. redni seji 
dne 4. 7. 2007 določila besedilo Predloga zakona o 
zaključku postopkov vračanja podržavljenega pre-
moženja. Predlog v 2. členu naj bi neke krivice po-
pravil. Glasi se takole: ''Za osebe iz prvega odstavka 
9. člena ZDen, ki so bile rojene na območju sedanje 
Republike Slovenije in katerih starši so bili rojeni na 
območju sedanje Republike Slovenije, se šteje, da so 
upravičenci do denacionalizacije, ne glede na po-
goj vzajemnosti iz prvega odstavka 9. člena ZDen.'' 
Predlog zakona je doživel veto v Državnem svetu in 
žal ni bil sprejet.
Tako sem po 15 (z besedo: petnajstih) letih prav-
danja leta 2008 dobil odškodnino le po pokojnem 
Jošku Bonclju v nezaslišani višini 4.656,71 EUR 
in nato še amortizacijski načrt, po katerem bom 
do leta 2016 dobival vsake pol leta približno 300 
EUR. Taka je torej odškodnina za 70,86 m2 podr-
žavljenega poslovnega prostora. Tudi to odškod-
nino predstavljajo v glavnem obresti, ki tečejo od 
spremembe ZDen leta 1998. Seveda se od te od-
škodnine plača dohodnina. Stvar je torej zabavna. 
Premoženje ti odvzamejo, ko pa ti po 50 letih za 
odvzeto določijo simbolično odškodnino, se od te 
odškodnine plača dohodnina. Zakon namreč dolo-
ča metodologijo, po kateri se določa odškodnina, 
ki znaša približno eno tretjino tržne vrednosti. 
Zakon določa tudi, da iz naslova nezmožnosti upo-
rabe v času nacionalizacije ne pripada nobena od-
škodnina. Stroški petnajstletnega pravdanja so po 
oceni znašali 2.500 EUR, tu pa niso upoštevani šte-
vilni dnevi dopusta, ki sem jih preživel v škofjelo-
škem in ljubljanskem arhivu, na Geodetski upravi, 
ob zemljiški knjigi in podobno. Tako vsoto denarja 
je direktor kakšne večje slovenske banke skupaj z 
nagrado zaslužil v 3 (z besedo: treh) dneh, kakšen 
deževen ponedeljek in torek ter nato sončno sre-
do. Celoten postopek denacionalizacije od vlože-
nega zahtevka do izplačila celotne odškodnine pa 
bo torej trajal od leta 1993 do leta 2016, torej 23 
(z besedo: triindvajset) let. Če pa bomo s Hrvaško 
podpisali sukcesijo po Jugoslaviji, bo treba posto-
pek revidirati. Isto velja, če bi parlament sprejel 
predlog Zakona o zaključku postopkov vračanja 
podržavljenega premoženja. 
Prireditve v hiši Na plavžu 57
Na pobudo Turističnega društva Železniki se je na 
arkadnem dvorišču te hiše odvilo kar nekaj kultur-
nih prireditev. Naj jih naštejem: 
Dvorišče hiše
Na plavžu 57
pred prireditvijo
leta 2004.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
141
Leta 2000 na otvoritvi 38. Čipkarskih dni sta nastopila Janez Lotrič in Tone Potočnik
Leta 2001 na otvoritvi 39. Čipkarskih dni sta nastopila Slovenski oktet in kvartet klarinetistov
Leta 2002 na otvoritvi 40. Čipkarskih dni sta nastopila Janez Lotrič in Tone Potočnik
Leta 2003 na otvoritvi 41. Čipkarskih dni je nastopil Adi Smolar
Leta 2004 na otvoritvi 42. Čipkarskih dni je nastopil kvartet Saksofobija
Leta 2005 v sklopu 43. Čipkarskih dnevov je nastopil Janez Hočevar - Rifle z igro Rifletov šuštar
Leta 2005 pesniški maraton Mavrica neba
Leta 2006 v sklopu 44. Čipkarskih dnevov je nastopil Dare Valič v predstavi Al ena al dva
Leta 2006 pesniški maraton Mavrica neba 
Notranjščina hiše Na plavžu 57 po prireditvi leta 
2002.
Janez Lotrič, Andreja Kenda in Josipova pravnuka An-
draž in Blaž Velkavrh leta 2002.
Janez Lotrič v akciji leta 2000.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
142
Kulturni spomenik 
Leta 1986 je Ljubljanski regionalni zavod za var-
stvo naravne in kulturne dediščine izdelal študijo o 
tej hiši in konservatorske opredelitve. Leta 1990 je 
bil celotni stari del Železnikov razglašen za kulturni 
spomenik. Takratni lastniki so o tem dobili odločbo. 
Ker naj bi hiša služila javnemu namenu, sem se kot 
večinski lastnik z Občino Železniki od leta 2001 več-
krat pogovarjal o odkupu. Občini Železniki sem od 
leta 2001 do leta 2006 podal štiri ponudbe za odkup, 
vsako z veljavnostjo šest mesecev. Arhitektka Vesna 
Hrvatin je pripravila idejno zasnovo za celovito 
adaptacijo Bonceljnove hiše, faza 2, in nato še faza 3. 
Projekt prenove je bil predstavljen v Železnih nitih 3, 
avtorica projekta je to prenovo 6. 10. 2004 predsta-
vila tudi na seji Občinskega sveta Občine Železniki, 
v proračunu Občine Železniki so bila že načrtovana 
sredstva za odkup, vendar do dogovora ni prišlo.
Od leta 2008 potekajo prizadevanja za to, da bi 
Bonceljnovo hišo razglasili za spomenik državnega 
pomena (EŠD 5998). Josip je za časa svojega življe-
nja vztrajal, da se v nekaterih prostorih ohranijo po-
slikave na stenah in na stropovih, tako da so ostale 
take, kot so bile v njegovih mladih letih. 
Družina
Josip Boncelj se je rodil 17. 7. 1884 v Železnikih 
očetu Jožefu in materi Tereziji, roj. Gavbe. 28. 12. 
1909 se je poročil z Mileno Boncelj, rojeno Sonc, 
hčerko Avguste Sonc in učitelja Antona Sonca. Umrl 
je 5. 1. 1971 v Celju. Pokopan je v Železnikih v dru-
žinskem grobu.
Milena Boncelj se je rodila 25. 1. 1891 v Ljubljani. 
Umrla je 10. 2. 1962 v Zagrebu. Pokopana je v Že-
leznikih v družinskem grobu. Njena sestra Amalija 
Sonc se je poročila z dr. Franjem Kogojem, ki je bil 
svetovno znani dermatolog, član Kraljevske akade-
mije znanosti iz Londona in avtor večjega števila 
medicinskih knjig. V družini Sonc sta bila še dva 
brata, dr. Stanko Sonc, ki je bil znan zdravnik, in 
ing. Stanislav Sonc.
Družinska slika približno leta 1934. Od leve proti desni stojijo: Joško Boncelj, Anton Globočnik, Milena Boncelj, 
Joško Demšar, Dragica Demšar, Josip Boncelj, Marko Boncelj. Sedijo: Primož Boncelj, Milica Globočnik, Mira 
Globočnik.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
143
V zakonu so se Mileni in Josipu rodili trije sinovi. 
26. 1. 1911 se je na Dunaju rodil Jože (Joško) Bon-
celj. To je tisti Joško, ki je v naši zgodbi s pomočjo 
očeta Josipa leta 1945 za las ušel smrti. Leta 1929 
je maturiral v Ljubljani in leta 1935 diplomiral na 
zagrebški Pravni fakulteti. Zavarovalno tehniko 
je študiral v šolskih letih 1937/38 ter 1938/39 na 
Tehniški visoki šoli v Pragi in na Dunaju. V prvih po-
vojnih letih je služboval pri Zavarovalnem zavodu 
Slovenije v Ljubljani kot vodja aktuarskega oddelka 
in kot vodja oddelka za likvidacijo škod. Leta 1950 
je začel delati na Ekonomski fakulteti kot docent 
za predmet zavarovanje. Med drugim je opravljal 
funkcijo dekana, predstojnika katedre za ekonom-
sko politiko itd. Napisal je okrog sto samostojnih 
publikacij in člankov v slovenščini, srbohrvaščini, 
nemščini in francoščini. Za svoje strokovno in znan-
stveno delo je dobil številna odlikovanja, priznanja 
in nagrade. Posebej omenjamo državno odlikovanje 
sklada Borisa Kidriča. Napisal je več knjig, med nji-
mi Zavarovanje izvoznih kreditov, Ekonomika za-
varovalstva, Zavarovalna ekonomika itd. Leta 1939 
se je v Ljubljani poročil z Almo Škerl (roj. Šturm). O 
njem in o mami Mileni piše Jože Dolenc v 3. številki 
Železnih niti. Umrl je 23. 7. 1986 brez potomcev. Po-
kopan je na Žalah v Ljubljani.
29. 5. 1913 se je v Nürnbergu rodil Marko Boncelj. 
Postal je univerzitetni profesor na Usnjarski in na 
Tekstilni fakulteti v Zagrebu. Poročil se je z Miro Vaj-
da. Umrl je 15. 3. 1988 brez potomcev. Pokopan je v 
Železnikih v družinskem grobu.
10. 10. 1919 se je v Ljubljani rodil Primož Boncelj. 
To je tisti Primož, ki mu posmrtno odrekajo sloven-
sko državljanstvo. Postal je zdravnik kirurg. Leta 
1955 se je na Brezovici pri Ljubljani poročil s Pavlo 
Kompare. Umrl je 26. 11. 1990. Za njim sem ostal sin 
Gregor, avtor tega prispevka in Josipov edini vnuk. 
Primož je pokopan v Železnikih v družinskem gro-
bu. Imam dva sinova Andraža in Blaža in vsi radi 
zahajamo v svet pod Ratitovcem. Po svojih močeh 
smo začeli obnavljati hišo v Železnikih, tako obstaja 
upanje, da bodo Josipovi potomci morda le zaživeli 
v Železnikih.
Josip v najboljših letih.
Josipovi sinovi pred hišo v Zagrebu: od leve Marko, 
Joško in Primož.
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
144
Epilog 
Upam, da sem v tem prispevku podal pregled skozi živ-
ljenjsko zgodbo svojega deda in jo dokumentiral, kolikor 
je to za precej let nazaj sploh mogoče. Pri pisanju sem se 
v največji možni meri naslanjal na dokumente, katerih 
manjši del je tu tudi predstavljen. Josip je živel in delal v več 
državah in sistemih. V avstro-ogrski monarhiji, v Nemčiji, v 
Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, v Kraljevini Jugoslavi-
ji, v Nezavisni državi Hrvaški, v Demokratični federativni 
Jugoslaviji, v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji in v 
Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Sodeloval je 
pri ustanavljanju dveh univerz. Delal je v gospodarstvu v 
svetovno priznanih podjetjih, na različnih inštitutih in ni 
imel težav s prehajanjem med univerzitetno in gospodar-
sko sfero, kar dandanes izpostavljajo kot težko izvedljivo. 
Kjer koli pa je bil, ni pozabil svojega rojstnega kraja Želez-
nikov, kamor se je vedno vračal k sorodnikom in prijate-
ljem. Mogoče so Železniki z njim imeli človeka evropskega 
formata mnogo pred idejo o združeni Evropi. 
Stara Vrhnika, julija 2010                                      Gregor Boncelj
Pečat Josipa Bonclja. 
Železne niti 7 Ob 40. obletnici smrti Josipa Bonclja
145
Viri:
Josip Boncelj: Jožef Stefan in njegovo delovanje na področju elektrotehnike. Ljubljana: Elektrotehniška prosveta Slovenije, 
1960.
Francka Varl: Naši književniki in njihova dela. Maribor: Obzorja. 
Boris Prikril: Nevidni sovražnik na Atlantiku. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1961.
Milan Vidmar: Šah. Ljubljana: samozal., 1932.
Edmond Paris: Jezuiti – skrivna vojska papeštva. Mengeš: Ciceron, 2008.
Matija Tuma: Ustanovitev univerze v Ljubljani, Začetek visokošolskega pouka strojništva. Strojniški vestnik 45.
Jože Dolenc: Vpisna knjiga nekdanje Krekove koče na Ratitovcu pripoveduje: Ratitovec, ti raj doline, stražar si naše do-
movine. Železne niti 3 (2006), str. 209–219.
Vesna Hrvatin: Arhitekturni biser v Selški dolini: Bonceljnova hiša in Trg pred plavžem v Železnikih. Železne niti 3 (2006), 
str. 251–257.
Špela Blaznik: V spomin Frančiški Čemažar. Železne niti 6 (2009), str. 163–172. 
Življenje in tehnika, leto 1978, št. 5.
Gregor Boncelj: Družinski arhiv.
Slovenski biografski leksikon.
Časopis Delo, več različnih številk.
Wikipedija, prosta enciklopedija.
Foto:
arhiv družine Boncelj
dr. Janez Rihtaršič: Fotografija stroja za izdelavo papirnih sponk l. 2010
Železne niti 7
146
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
147
Franc Potočnik,
Šinkarjev ata –
zapisan med velike
može Selške doline
Irena Megušar
Furman ni hotel biti
Franc Potočnik, Šinkarjev Francelj, se je rodil 
1917. leta v vasi Bukovica v spodnjem delu Selške 
doline kot eden od šestih otrok. Obiskoval je bližnjo 
trirazredno šolo, nato pa so mu namenili delo fur-
mana, ki pa ga ni rad opravljal. Iz vse Selške doline 
so vse do sredine petdesetih let, ko so furmanom 
prevzeli delo tovornjaki, s konji odvažali les na že-
lezniško postajo v Škofjo Loko. 
Leta 1942 se je vključil v partizane, vendar so ga 
Nemci po nekaj dneh ujeli in izgnali. Po vrnitvi iz 
izgnanstva na Koroškem je moral prevzeti 26 hek-
tarjev veliko kmetijo, čeprav za naslednika kmetije 
ni bil predviden. 
Franc Potočnik je bil prvi kmet v Selški dolini, 
ki je s pomočjo pospeševalne službe pri Kmetijski 
zadrugi v Škofji Loki leta 1968 načrtno preusmeril 
svojo kmetijo. Prej so sejali in sadili večinoma za do-
mačo porabo, v hlevu je bilo 12 glav živine.
Potem, po preusmeritvi, pa je je bilo dvakrat to-
liko. K temu je pomagalo tudi posojilo, s katerim je 
povečal hlev, kupil več živine in najnujnejša stroja: 
molzni stroj in siloreznico. Pozneje je kupil še samo-
nakladalno prikolico in postavil četrti silos. Tako je 
načrtno organizirana kmetija Franca Potočnika v 
letu 1972 zmogla prodati približno 20 tisoč litrov 
mleka in 5 tisoč kilogramov žive teže živine. Sam 
gospodar je bil mnenja: ''Mislim, da gre preusmerja-
nje prehitro, gre tudi na račun kmetovega standar-
da. Sam sem v kratkem času nakupil do deset starih 
milijonov strojev, za družino nismo kupili nič, tudi v 
hišo nismo vtaknili dinarja. Domači poudarjajo, da 
preusmeritev kmetije ni kar tako. To je revolucija, 
ki jo je treba preživeti predvsem v glavah. Prej se je 
več sto let delalo enako. Vsako leto so začeli kositi 
na istem travniku. Pri razporeditvi del so se ravnali 
po koledarskih godovih.''
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
148
Da je bil Franc Potočnik napreden kmet, povedo 
tudi zapisi učiteljev v bukovško šolsko kroniko. 
''Lepo je biti kmet. Če bi bil znova mlad, bi bil spet 
kmet, a zagotovo bi študiral tudi glasbo,'' je nekoč 
povedal.
Leto 1966/67 
V tem letu smo dobili na Bukovici prvi 
traktor v privatni lasti. Kupil ga je Šinkar, 
kmalu za njim pa še Cvirn.
Leto 1968/69
Potočnik Franc - Šinkar z Bukovice je ure-
dil silos in moderniziral hlev, tako bo med 
prvimi v vasi začel rediti živino na bolj so-
doben način.
Leto 1976/77
Kmetje preurejajo domačije, zrasla je nova 
Šinkarjeva domačija.
Franc Potočnik je sam naredil načrt za novo hišo, 
pri kateri je ohranil prejšnji kmečki slog. Stara, če-
prav ne po letih, je bila potisnjena prav na cesto, 
razjedena od vode in razpokana od prometa. Skoraj 
ni bilo tedna, da se kdo ne bi zaletel vanjo. Nova je 
velika, ovenčana s parom gankov. Vhod v hišo zapi-
rajo široka lesena vrata s šestimi kmetskimi slikami. 
''Ja, hotel sem vrata s kmečkim motivom. Jovanovič 
je urezal šest slik iz dela in življenja na kmetiji. Do-
bro je naredil.'' Nekaj stopnic, hodnik in že prideš v 
kmečko ''hišo'' z lončeno krušno pečjo, veliko mizo 
in razpelom v kotu.
Spozna ženo in si ustvari družino 
Žena Ljudmila Potočnik: ''Po koncu vojne sem šla 
za služkinjo v Kazino. Imeli so gostilno in malo 
kmetije. Takrat sem imela 14 let. Gospodar je bil 
pevec pri cerkvenem pevskem zboru na Bukovici. 
Zbor je že vodil Šinkarjev Francl. 
Šinkarjeva stara hiša.
Šinkarjeva nova hiša. Pr' Šinkari imajo nova rezbarjena vrata. Pil, št. 10/1994.
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
149
Franc Potočnik kot vojak. Franc Potočnik v telovadnem društvu Orli.
Članek iz Pila:
Na Bukovici so
včasih sejali lan ...
Ugotovili so, da imam tudi jaz posluh, in so me 
povabili medse. Tako sva se s Francem spoznala 
in se leta 1950 poročila. Ni gledal na imenitnost in 
bogastvo, saj k hiši nisem, razen dveh zdravih rok, 
prinesla nič. Pri hiši je bil sam z očetom in mamo. 
Imel je še dve sestri, ki sta se že prej poročili, in 
tri brate. Eden je umrl star 16 let, dva pa je vzela 
vojna. Tudi Franc je dal skozi vojno tragedijo. Po 
treh mesecih se je vrnil domov komaj živ.
Njegov oče je bil takrat še kar pri močeh. Bil 
je strog in grob do podrejenih. Mama pa je bila 
njegovo pravo nasprotje. Pridna, skromna in do-
brosrčna, vendar že zelo bolehna žena. Franc je 
podedoval njene lastnosti. 
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
150
Ko sem prišla k hiši, je bilo takoj treba prijeti za 
vsako delo. Za tiste čase so imeli precej veliko kme-
tijo. Redili so 12 do 15 govedi, 2 konja in po 5 praši-
čev. Pridelovali so vse kulture, več vrst žita. Vse se 
je obdelovalo ročno. Sejali so tudi lan. Mati je bila 
dobra predica. Pri hiši je še sedaj nekaj domačega 
platna, ki ga je naredila. Jaz sem se naučila vse o 
pridelovanju lanu, vendar se presti nisem naučila. 
Potem so začeli prihajati otroci. 1951. leta se je 
rodil Tone, 1952. Marko, če bi živel, bi bil otrok, 
rojen 1954. leta, Miha, a je ob porodu umrl, 1956. 
hči Jana in 1958. dvojčka Ema in Rok. 
Začeli so se tudi pogrebi. Ko sta bila dvojčka 
stara eno leto, je umrla moževa mama, stara 73 
let, oče pa leta 1973, star 85 let. Umrla sta tudi 
moja starša, ata leta 1975, star 79 let, in mama 
leta 1978, stara 85 let, in leta 1979 še edini brat 
Tine, star 49 let (zaradi raka). Zapustil je ženo in 
še dva skoraj mladoletna otroka. Čas je hitro tekel 
naprej. Otroci so odraščali. Bilo je nekaj lepih in 
Poročna slika. Foto: Franc Kalan, Selca Družinska fotografija.
Družinski posnetek na Kleme-
novem vrtu: Otroci Ema in 
Rok, Tone, Jana ter Marko.
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
151
nekaj manj lepih dogodkov. V družini smo živeli 
še kar složno. Veliko smo se pogovarjali, peli, pa 
tudi molili.
Jaz nisem bila razen pri cerkvenem zboru nikjer 
aktivna. Franc pa je bil pri več organizacijah (ga-
silcih, na občini, pri GG, Kmetijski zadrugi). Tako 
je imel več možnosti za razne izlete, katerih se je 
rad udeleževal. Z njim sem večkrat šla tudi jaz. Po-
leg Slovenije sva videla tudi kraje po Makedoniji, 
Avstriji, Švici, Nemčiji. Največ sva imela od izleta v 
Rimu, kjer je študiral naš Tone. Šla sva k njemu za 
nekaj dni. On nama je razkazal večno mesto.''
Glasbena pot Šinkarjevega ata –
pevovodja in skladatelj samouk,
mojster lepih pesmi
Franc Potočnik je živel z glasbo, odkar je njegov 
oče po naključju kupil harmonij. Zelo se je želel 
dokopati do glasbene izobrazbe. Pred vojno ni bilo 
možnosti za kaj takega, po vojni pa tudi ne. Tako se 
je moral izobraziti sam. Svoje prvo glasbeno znanje 
je našel v zvezkih brata gimnazijca. Glasbeno te-
orijo je študiral po knjigah, ki si jih je sposodil pri 
študiranih glasbenikih. Celo dirigiranja se je učil 
po knjigah. Prvega mentorja si je našel v profesorju 
glasbe v Škofji Loki g. Capudru. 
Ni mu zadoščalo petje v domači hiši, petje ob 
vasovanju in med delom. Sla po glasbi ga je gnala 
naprej, s kolesom do Loke in z avtobusom na kon-
certe v ljubljansko filharmonijo. Mnogo pozneje se 
je izobraževal na tečajih za organiste, ki jih je vodil 
profesor Jože Trošt, sicer pa je bil samouk. 
Čeprav njegov oče ni maral za petje, pa je mati 
zelo rada pela. Leta 1922, ko so se na Bukovici zače-
le redne maše in je bil ustanovljen tudi prvi cerkve-
ni zbor, se je vključila v ta zbor kot tudi obe moževi 
sestri. Zbor je imel vaje na njihovi domačiji. 
Bukovški cerkveni zbor
Kaj kmalu se je tudi mali Franc vključil v pevski 
zbor in se začel z opazovanjem in po posluhu učiti 
tudi igrati na orgle. Ko je zbor po vojni ostal brez 
organista, je to nalogo prevzel Franc in tako vse od 
leta 1952 vodil bukovški cerkveni zbor. Redno je 
hodil na tečaje cerkvenih zborovodij in organistov 
in si tako širil znanje in poznavanje zborovske glas-
40-letnica
poroke.
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
152
be. Postopoma sta iz zbora nastala dva: mešani in 
moški zbor. 
Na splošno željo soseske sv. Florijana na Buko-
vici, da se pri nedeljski službi božji poje, se je leta 
1922, nekako sredi posta, prvikrat sešel zbor fantov 
in deklet. Povabljen je bil selški organist Andrej 
Štempihar, da jih preizkusi in odbere za cerkveni 
pevski zbor. Prvi pevci, ki so se pričeli vaditi v petju, 
so bili sledeči: 
• Minka Kalan, Štefanova z Bukovice
• Francka Podobnik, Šimnova z Bukovice
• Angela, služkinja pri Mlinarju na Luši
• Francka Bukovic, Blejcova s Sv. Tomaža
• Lotrič Francka, Kovačeva z Bukovice
• Alojz Podobnik, Šimnov z Bukovice
• Jože Bernik, Jurčkov z Bukovice
• Leopold Kankelj, Kankeljev z Bukovice
• Jernej Ravnihar, Tončkov iz Sp. Luše
• Alojz Ravnihar, Tončkov iz Sp. Luše
• Janko Dolenc, Kazinarjev s Praprotna
Organist iz Selc je imel sprva vaje v šoli, potem 
v gostilni pri Kislu in pri Klemenu. Okrajni šolski 
svet na Bukovici je bil cerkvenemu pevskemu zbo-
ru toliko naklonjen, da mu je dal na razpolago svoj 
harmonij. Prvič je zbor nastopil v cerkvi na veli-
konočno nedeljo 1922. leta. Od tedaj je pel redno 
vsako nedeljo in praznik. Redne pevske vaje so bile 
po dvakrat na teden, in sicer ob sredah in sobotah. 
V izjemnih primerih pa tudi večkrat. Velika težava 
pri tem je bila, ker je moral organist hoditi eno uro 
dolgo pot, in to ob vsakem vremenu, ponoči pa zo-
pet domov, kar gotovo ni bilo prijetno. Organist za 
plačilo ni mogel nič zahtevati, kar mu je soseska sv. 
Florijana dala, to je imel. Imel pa je to ugodnost, da 
kadar se je naveličal, je lahko pustil.
Organist Andrej ni vadil samo pevcev, ampak je 
vadil tudi Jožeta Bernika igranja na harmonij. Jože 
naj bi potem prevzel učenje in spremljanje zbora pri 
petju v cerkvi. Jože je kmalu obvladal igranje na har-
monij in tako razbremenil organista Štempiharja, ki 
je bil vezan tudi na zbor v župnijski cerkvi v Selcih.
Prenašanje harmonija od Klemena v cerkev je 
bilo zelo težavno. Ker pa cerkev ni imela denarja, se 
je meseca septembra leta 1922 sprožila misel, da bi 
cerkev dobila svoj harmonij. Pevski zbor se je takoj 
oprijel te misli in se je odločil v ta namen prirejati 
gledališke predstave in srečelove. Na dan sv. Štefana 
1922. leta se je na Bukovici prvikrat nastopilo na 
odru. Igrali so igro Zaklad, narodni igrokaz v štirih 
dejanjih. Prirejen je bil tudi srečelov. Oboje je izpa-
dlo zadovoljivo. Na splošno željo se je igra Zaklad 
ponovila 6. 1. 1923. Ker pa je bilo treba še več pred-
stav, da bi se želja mogla izpolniti, so sklenili, da si 
pevski cerkveni zbor vsaj za prvo silo nabavi lastne 
kulise, ki bodo samo cerkvena last. 
Na pustno nedeljo ob drugi uri popoldne je cer-
kveni pevski zbor priredil veselico s sledečim spore-
dom: Pozdravni govor iz knjige Kupleti in pesmi, zl. 
R. Silvester. Govoril je Janko Dolenc. Nato je mešani 
zbor zapel pesem Ne zveni mi, potem so uprizorili 
burko. Sledile so še naslednje igre: Veriga, Divji lo-
vec in Naša kri.
Ko se je nabralo dovolj denarja, so kupili harmo-
nij z desetimi registri, prej last Urbana Nastrana iz 
Bukovščice. Harmonij je bil še popolnoma nov.
Prav kmalu je zbor prevzel domači organist Jože 
Bernik. Pevske vaje so bile pozneje v cerkvi, da ni 
bilo treba prenašati harmonija. Ko je cerkveni klju-
čar Franc Potočnik na svoje stroške kupil še en har-
monij, so pričeli vaditi pri ključarju Francu Potočni-
ku, Šinkarju. V obdobju do druge svetovne vojne so 
se vključili v zbor še naslednji pevci:
 
• Francka Potočnik, Šinkarjeva z Bukovice
• Rozalka Potočnik, Šinkarjeva z Bukovice
• Olga Podobnik, Šimnova z Bukovice
• Francka Gašperšič, Basova z Bukovice
• Minka Ravnihar, Štefetova z Bukovice
• Erna Benedičič, Bitncova iz Ševelj
• Anton Lotrič, Kovačev z Bukovice
• Miha Bertoncelj, Jožev z Bukovice
• Franc Potočnik, Šinkarjev z Bukovice
• Peter Šifrer, Jožcov s Praprotna
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
153
V tem času pa so skoraj vse ženske prenehale peti. 
Vzrok je bilo poročanje in s tem odselitev. Moški so 
vsi vztrajali, razen Alojzija Ravniharja. 
Prve nedelje v mesecu je pel v cerkvi moški zbor. 
K temu zboru so hodili tudi pevci iz Dolenje vasi:
 
• Janez Habjan, Zalogarjev
• Janez Rant, Tišlarjev
• Janez Žumer, Kovačev
• Rafko Žumer, Kovačev
• Jože Megušar, Palkov
• Miha Debeljak, Kislov
Ta zbor je večkrat pel tudi po drugih cerkvah: Sv. 
Tomaž, Sv. Lenart, Sv. Valentin, Sv. Miklavž.
Aprila leta 1941 je Gorenjsko zasedla nemška Hi-
tlerjeva armada. Ta je med prvimi izselila slovenske 
duhovnike. Tako je bilo konec slovenskega duhov-
nega življenja in seveda tudi petja. Zadnja leta pred 
vojno je organista Jožeta Bernika večkrat nadomeš-
čala Angela Rant, Dobernikova iz Bukovščice. Jože 
je bil šofer pri avtoprevozniku in ni imel časa za 
pevske vaje. Ob nedeljah pa je vseeno sodeloval pri 
zboru kot pevec basist.
Ko so se po vojni slovenski duhovniki vrnili, se je 
tudi na Bukovici pričela redna služba božja. Peti je 
pričel tudi mešani zbor. Prejšnji organist Jože Ber-
nik je bil še vedno v službi šofer in ni mogel imeti 
pevskih vaj. Zbor je leta 1945 prevzel Franc Potoč-
nik. Prvi pevci po vojni so bili:
Sopran:
• Marica Benedik, Benedikova iz Sp. Luše
• Minka Leben, Lebnova iz Ševelj 
• Stanka Benedičič, Bitncova iz Ševelj
• Marica Benedik, Lebnova z Bukovice
• Mara Bertoncelj, Jožova z Bukovice
• Marija Kalan, Mežnarjeva z Bukovice
Alt:
• Rozalka Bernik, Jelencova iz Ševelj
• Minka Benedičič, Bitncova iz Ševelj
• Jožica Pogačnik, Bitncova z Bukovice
• Francka Klemenčič, Basova z Bukovice
• Ljudmila Mušič, Tomažancova s Praprotna
Tenor:
• Janez Golob, Kislov z Bukovice
• Franc Leben, Lazn iz Ševelj
• Janko Dolenc, Blažeškovcov s Praprotna
Bas:
• Jože Bernik, Jurčkov z Bukovice
• Leopold Kankelj, Kankeljnov z Bukovice
• Jože Potočnik, Orbanetov z Bukovice
• Jernej Ravnihar, Tončkov iz Sp. Luše
• Janko Dolenc, Kazinarjev s Praprotna
• Ivan Leben, Lebnov iz Ševelj
Prve nedelje v mesecu je pel moški zbor, ostale 
pa mešani zbor. Zbor je zvenel kar dobro. Posebno 
močni so bili moški glasovi, ki so imeli zelo velik ob-
seg, od velikega e do dvakrat črtanega c.
Pevci so se zelo menjavali. Prihajali pa so tudi 
novi pevci. 
Iz cerkvenega zbora se je potem razvil Moški 
pevski zbor KUD Bukovica. Ta zbor je bil takrat v 
gorenjskem prostoru zelo močan in je večkrat pre-
peval izven kraja. Pozneje je iz tega zbora nastal 
tudi vokalni kvintet Fantje s Praprotna. Žal pa je 
potem ta skupina začela peti pri ansamblu Lojzeta 
Slaka in se je tako odtujila domačemu zboru. Člani 
kvinteta so bili:
• Andrej Bergant, prvi tenor
• Jože Šifrar, drugi tenor
• Tone Dolenc, prvi bas
• Janez Dolenc, drugi bas
• Janez Kalan, drugi bas
Toneta Dolenca je kasneje zamenjal Zalogarjev 
Janez iz Dolenje vasi.
Prav tako se je iz cerkvenega zbora ustanovila de-
kliška skupina, vokalni sekstet Dekleta z Bukovice. 
Članice te skupine so bile:
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
154
• Karmen Jelenc, prej Leben
• Marinka Ferlan, prej Mohorič
• Magda Zupanc, prej Mušič
• Jana Demšar, prej Potočnik
• Ema Rakovec, prej Potočnik
• Silva Bergant 
Silvo Bergant je kasneje zamenjala Tončka Jelenc 
iz Ševelj.
Z namenom, da se cerkveni zbor pomladi, je bil 
ustanovljen mladinski pevski zbor. Ko so dekleta 
končala osnovno šolo, so nehale peti. Pele so vsa-
ko drugo nedeljo v mesecu in ob nezapovedanih 
praznikih med letom. Nekatere pa so se vključile v 
mešani zbor.
Leta 1985 je zbor nastopil na dekanijskem sre-
čanju cerkvenih pevskih zborov v Žireh. Potem 
je zbor na takšnih srečanjih, ki so bila po cerkvah 
dekanije Škofja Loka (v Stari Loki leta 1987, v Crn-
grobu leta 1989, v Poljanah leta 1991, v Žireh leta 
1993, v Škofji Loki leta 1995, v Selcih leta 1998) 
redno sodeloval. Mladinski pevski zbor pa na de-
kanijsko srečanje mladinskih pevskih zborov ni bil 
nikoli povabljen.
Zbor je še vedno skrbel za lepo petje pri nedelj-
skih mašah, ob posebnih slovesnostih pa so se pevci 
in organist še posebej potrudili.
Leta 1999 je cerkev na Bukovici dobila elektron-
ske orgle. Te so bile prej last prof. Toneta Potočnika, 
ki pa je potem v zameno vzel cerkveni harmonij. 
Orgle so pod spretnimi prsti Toneta Potočnika prvič 
Moški pevski zbor KUD Bukovica
1. VRSTA Z LEVE:
Janez Golob, Jože Šifrar, Ivan Jelenc, Pavel Bergant, Franc Potočnik,
Janko Dolenc, Jože Potočnik, Janez Dolenc, Lojze Klemenčič
2. VRSTA Z LEVE:
Andrej Bergant, Tone Dolenc, Janko Ravnihar, Tone Bernik, Stane Šifrar,
Janez Leben, Tine Mušič, Jože Bernik
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
155
zadonele pri maši prvo nedeljo v novembru, na tako 
imenovano zahvalno nedeljo. 
25. 12. 1999 je umrl tedanji organist in zborovod-
ja Franc Potočnik. Svoje poslanstvo je zelo skrbno 
in vestno opravljal 54 let. V tem obdobju se je zvr-
stilo zelo veliko pevcev, tako mlajših kot starejših, 
ki jih je vzgajal in vodil. S svojim delom je navdu-
ševal nekaj mladih, ki so potem pot nadaljevali v 
glasbenih šolah.
K notnemu arhivu je prispeval veliko zapuščino, 
saj je skladal tudi pesmi za potrebe domačega zbora, 
tako mešanega kot tudi mladinskega. Nekaj pesmi je 
doživelo tudi tisk, številne pa so njegove priredbe 
ljudskih ali umetnih pesmi.
Franc Potočnik je zelo cenil domovino, družino in 
vero. Pogrebna slovesnost je bila samo še potrditev, 
koliko dobrega je storil za sam kraj in Boga. Velika 
množica ljudi ob slovesu je dokazala, kako je bil ta 
mož skromen, čeprav je bil človek velikih dejanj. 
Ravno zato so ga ljudje imeli radi. Pogrebno sloves-
nost je vodil g. škof Alojzij Uran ob somaševanju še 
desetih duhovnikov. Pri sveti maši je pel njegov tako 
drag mešani cerkveni zbor pod vodstvom njegove-
ga sina prof. Toneta Potočnika. Še posebej lepo so 
zvenele pesmi, ki jih je uglasbil pokojni organist in 
zborovodja. S pesmijo so se od njega poslovili tudi 
Dekleta z Bukovice, Fantje s Praprotna, oktet Za-
družniki in Moški kapucinski zbor iz Škofje Loke, ki 
ga je prav tako več let vodil.
Mešani pevski zbor je takoj po smrti Franca Po-
točnika z nekaj glasbene osnove prevzela njegova 
vnukinja Brigita Potočnik. Kasneje se je vpisala v 
orgelski tečaj v Ljubljani, tako na teoretična preda-
vanja kot tudi na inštrument orgle. Otroški zborček 
pa je že nekaj let pred smrtjo dolgoletnega organi-
sta prevzela Katarina Jelenc, kasneje Pegam.
Leta 2000 so bili člani mešanega pevskega zbora:
Sopran:  Martina Dolenc, Andreja Jelenc (kasneje
 Eržen), Darja Jelenc, Karmen Jelenc,
 Katarina Jelenc (kasneje Pegam),
 Maja Jelenc, Angela Kokalj, Anja Lavtar,
 Mimi Šifrar. 
Alt:  Cvetka Česen, Špela Jelenc, Tončka
 Jelenc, Ema Rakovec, Agata Tušek,
 Anamarija Tušek.
Tenor:  Gregor Šifrar, Vane Triler.
Bas:  Marko Potočnik, Rok Potočnik,
 Jure Štibelj, Polde Tušek. 
Mešani zbor je še vedno deloval naprej. Skrbel 
je za sodelovanje pri svetih mašah, udeleževal se je 
pevskih revij leta 2000 v Žireh, leta 2002 v Železni-
kih in leta 2004 v Stari Loki. Pevskemu zboru se je 
pridružilo nekaj novih pevcev, nekateri pa so pre-
nehali zaradi študija, preselitve ali iz drugih oseb-
nih razlogov. Število pevcev se je gibalo okrog 20. 
Na pevskih vajah so se zbirali vsako drugo sredo, po 
potrebi pa tudi večkrat. Še posebej so se pripravljali 
na pevske revije in druge cerkvene slovesnosti.
Jeseni leta 2004 je Kulturno društvo Bukovica 
organiziralo prireditev, na kateri je nastopil tudi 
mešani cerkveni pevski zbor. Pevcem so podelili 
tudi Gallusove značke in priznanja za več let sodelo-
vanja v cerkvenem pevskem zboru. 
V letu 2007 je življenjska pot Brigito Potočnik 
popeljala v druge kraje. Na njeni poroki je nadvse 
slovesno pel bukovški mešani cerkveni zbor pod 
vodstvom prof. Toneta Potočnika. Zbor je potem 
prevzel Vane Triler, dotedanji pevec tenorist. 
Fantje s Praprotna
Nekaj mlajših pevcev je oblikovalo tudi pevski 
ansambel Fantje s Praprotna, ki so zagotovo postali, 
potem ko so se povezali z ansamblom Lojzeta Slaka, 
najbolj znana pevska skupina, ki jo je vzgojil Franc 
Potočnik. 
Za Fante s Praprotna je Franc Potočnik dejal, da 
so uspeli zato, ker so peli pristne domače narod-
ne pesmi. Za uspeh je bilo potrebnih veliko vaj in 
članov te pevske skupine se je spominjal kot izred-
no prizadevnih in marljivih učencev. Posebej se 
je spominjal že pokojnega Jožeta Šifrarja, ki je, ko 
so se pripravljali na kakšen nastop, znal tudi sredi 
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
156
Del članka, ki je bil objavljen v reviji Vsi najboljši muzikanti leta 1963.
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
157
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
158
gradnje domače hiše, ves umazan od malte, priteči 
k njemu s prošnjo, naj mu še enkrat ponovi delček 
pesmi, ki mu ni bil čisto jasen.
Vodil je kar sedem zborov
V Škofji Loki je na pobudo Cirila Pleška prevzel 
vodenje moškega pevskega zbora. Celo na Radiu 
Slovenija je napravil nekaj zelo dobrih posnetkov. 
Žal pa je bolezen prvega tenorista po dveh letih one-
mogočila nadaljnje delo. Več kot 30 let je vodil tudi 
Kapucinski cerkveni zbor v Škofji Loki, kjer so ga 
pevci klicali ljubkovalno kar ''očka'', pa dva domača 
cerkvena zbora, mladinskega in mešanega, občasno 
pa tudi cerkveni zbor v sosednji vasi Bukovščica. S 
cerkvenimi pevskimi zbori je imel največ dela, saj so 
peli v cerkvi vsako nedeljo in je bilo veliko vaj kar 
pri njem doma. Skoraj ni bilo večera, da iz Šinkarje-
ve glasbene sobe ne bi prihajala pesem in harmonija 
pevcev. Vedno je ostal skromen in spoštljiv do vseh. 
Bil je veren človek. Skrbel je tudi za cerkev na 
Bukovici. Bil je ključar in več kot 40 let je skrbel za 
prevoz patrov kapucinov, ki so hodili iz Škofje Loke 
maševat na Bukovico.
Na pobudo mladih zadružnikov Kmetijske za-
druge Škofja Loka je prevzel vodenje sprva noneta, 
nato pa okteta Zadružniki. Mladi zadružniki so bili 
fantje, ki so ostali na kmetijah in so prihajali na vaje 
tudi iz 20 kilometrov oddaljenih vasi. Prvi tenor sta 
sestavljala Alojz Tomažin iz Bukovščice in Anton Ko-
kalj iz Mlake, drugi tenor Ivan Dolenc iz Podobena 
in Štefan Inglič iz Sr. vasi, prvi bas Rok Potočnik z 
Bukovice in Miloš Stanonik iz Vinharij, drugi bas 
Marko Potočnik z Bukovice, Matej Demšar iz Zapre-
vala in Mato Demšar iz Loga.
Peter Finžgar, prof., je ob 10. obletnici noneta 
povedal: ''Kmečki živelj predstavlja pomemben 
del našega kulturnega življenja. V naši občini so 
prav podeželska kulturna društva med najmar-
Mešani cerkveni zbor na reviji cerkvenih zborov v Sorici.
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
159
ljivejšimi, zato smo ponosni na vaš nonet in na 
vaše desetletno delo. Nonet ohranja najsvetlejše 
tradicije slovenskega naroda in njegove navade, 
ki jih spremljajo enkratne slovenske pesmi. Po-
jete ne le na proslavah in prireditvah zadružne-
ga in kmečkega značaja, temveč se vključujete v 
vse manifestacije v našem kulturnem prostoru. 
V imenu Zveze kulturnih organizacij vam ob 
Oktet
Zadružniki.
Zadružniki
nastopajo na
Jarčjem Brdu
in na Bukovici.
vašem jubileju iskreno čestitam in se vam za-
hvaljujem za vaše požrtvovalno delo. Iskrena za-
hvala vašemu pevovodju Francu Potočniku, ki ni 
le svetovalec, učitelj in mentor, temveč še mnogo 
več. Posebna zahvala naj velja pevovodju tudi 
zato, ker nonet Mladi zadružniki ni prvi pevski 
sestav, ki je nastal ob njegovem požrtvovalnem 
mentorstvu.''
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
160
Sin Rok Potočnik: ''V letu 1974 je s strani Aktiva 
mladih zadružnikov pri Kmetijski zadrugi Škofja 
Loka prišla pobuda, da bi ustanovili svoj zbor. 
Franc Potočnik, ki je bil kmet z Bukovice in je 
imel že veliko izkušenj z vodenjem zborov, je bil 
pripravljen prevzeti še eno obremenitev, zato je 
pomladi leta 1974 sklical avdicijo. Le-te se je ude-
ležilo 15 članov aktiva, izmed katerih jih je izbral 
devet. Z delom so pričeli takoj.''
Glede na to, da so vsi fantje izhajali iz kmečkih 
družin (iz Poljanske in Selške doline), so se poime-
novali nonet Mladi zadružniki. Ime so ohranili vse 
do leta 1989, ko so praznovali 15-letnico delovanja. 
Ker je v obdobju do leta 1989 prišlo do nekaterih 
zamenjav in je v zboru ostalo osem članov, so se pre-
imenovali v oktet Zadružniki. 
Oktet je vse od ustanovitve pa do svoje smrti 
konec leta 1999 vodil požrtvovalni Franc Potočnik. 
Za lepe pevske uspehe gre torej zahvala predvsem 
njemu, ki je med drugim za oktet napisal in priredil 
preko 50 skladb.
Člani okteta so se običajno enkrat tedensko do-
bivali na pevskih vajah (v pevski sobi pri Francu 
Potočniku doma) na Bukovici. Vsako leto so imeli 
preko deset nastopov. Ti so bili zlasti na domačem 
območju ob raznih prireditvah, in sicer podokni-
cah, dnevu oglarjev, gasilskih obletnicah, kultur-
nih in krajevni praznikih, proslavah, kvizih Mladi 
in kmetijstvo, srečanjih žena zadružnic na Blego-
šu itd. V zadnjem času pa pojejo tudi pri svetih 
mašah po podružničnih cerkvah ob žegnanjskih 
nedeljah. 
Oktet je praznoval svojo 10-, 15-, 20- in 25-letni-
co delovanja in vedno imel samostojne koncerte v 
Javorjah s ponovitvami na Bukovici, v Bukovščici, v 
Martinj Vrhu in v Škofji Loki. 
Pomembnejši nastopi:
Poleg okteta Zadružniki je Franc Potočnik vodil 
tudi sekstet Dekleta z Bukovice, s katerim so ob kon-
cu novembra 1999, kot da bi slutili, da se življenjska 
pot Franca Potočnika izteka, ob praznovanju 30-let-
nice delovanja seksteta in 25-letnice delovanja okte-
ta organizirali odmeven koncert na Bukovici in nato 
še (14 dni pred smrtjo pevovodje) v Škofji Loki.
Po smrti Franca Potočnika je do leta 2001 vode-
nje okteta prevzela Barbara Tomažin iz Bukovščice. 
Med letom 2002 in 2008 je oktet vodila Brigita Po-
točnik (vnukinja Franca Potočnika). Po letu 2008 
pa ga za občasne nastope zopet vodi Barbara (prej 
Tomažin, sedaj Kavčič).
Njegove pesmi
Franc Potočnik je nekoč povedal, da je rasel v hiši, 
polni pesmi.
Pevovodja in skladatelj si je želel s svojim priza-
devanjem ohraniti slovensko pevsko tradicijo.
Ob večerih, ko so drugi že spali, se je on poigraval 
z notami. Njegove pesmi je rodila praktična potre-
ba. Nosijo naslove: V Selški dolini, Mladi pastirček, 
Čebelnjak, Fantje, Dekleta Selške doline, Planinska, 
Ratitovec, Večer na vasi, Lepa si zemlja domača, Deč-
Leto Nastop
leta 1977:
snemanje za kmetijsko oddajo
na RTV Slovenija
 nastop v Goriških Brdih
1979: 
nastop v Cankarjevem domu
Ljubljana
1980: izseljeniški piknik Škofja Loka
1989: otvoritev jaslic v Ljubljani
1985–1992:
kranjski sejem – razstava
krav in konj
1994: 
tabor pevskih zborov v Šentvidu
pri Stični
1996, 1999:
srečanje oktetov v Šentjerneju
na Dolenjskem
1977:
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
161
Rokopis not.
va je čingl' ca, Domotožje, Fantje, Pesem dela …
V njih poveličuje predvsem lepoto Selške doli-
ne in hribov nad njo. Koliko skladb je sad njegove 
glasbene ustvarjalnosti, niti sam ni natančno vedel, 
''morebiti jih je nekaj čez petdeset''.
Največ zadovoljstva prinašalo delo s 
sekstetom Dekleta z Bukovice
27. novembra 1999 ob praznovanju 30-letnice de-
lovanja seksteta Dekleta z Bukovice in ob otvoritvi 
nove prenovljene krajevne dvorane v zadružnem 
domu je bil koncertni večer ''Bodi pozdravljena, 
rodna vasica'' s pevci, ki jih je vzgojil in vodil Franc 
Zgodnejša slika
seksteta Dekleta
z Bukovice.
Potočnik. Poleg Deklet z Bukovice so sodelovali še 
oktet Zadružniki in Fantje s Praprotna ter učenci 
glasbene šole Škofja Loka. Ob odprtju so se hvalež-
no spomnili dolgoletnega zborovodja in organista 
Franca Potočnika, ki je požel velik aplavz, ki se je 
razlegal po dvorani. Na koncertu je bila nova dvora-
na premajhna za vse, ki so s svojo navzočnostjo ho-
teli izraziti priznanje zaslužnemu in prizadevnemu 
vaščanu. Povsem upravičeno. 
 
Nastanek vokalnega seksteta
Za potrebe cerkvenega petja je vodil tudi otroški 
pevski zbor. Ko so Fantje s Praprotna odšli k ansam-
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
162
Vabilo na koncertni večer.
blu Lojzeta Slaka, je leta 1970 izoblikoval eno osred-
njih vokalnih skupin občine Škofja Loka, vokalni 
sekstet Dekleta z Bukovice.
Pravi odgovor na to, kako je mogoče, da so člani-
ce seksteta zmogle kar 30-letno delovanje in si ob 
tem vse ustvarile družine, je kar težko najti. Zgodilo 
se je, da so bile kar nekajkrat prisiljene nastopiti v 
kvartetu, se celo naučiti več različnih glasov, da so 
lahko ''nadomeščale''. To je bilo potrebno zlasti v 
časih, ko so dobivale naraščaj, saj se je zgodilo celo 
to, da so v enem mesecu štiri izmed njih povile pet 
otrok. Volja, razumevanje in ljubezen je premagala 
tudi tako zahtevne čase, in ko se je življenje umirilo, 
bi brez vaje vsaj enkrat na teden kar težko živele. 
Ves čas delovanja tega seksteta so pisale kroniko 
svojih nastopov, saj je umetniški vodja skrbno pazil 
na to, da se pesmi ne bi ponavljale.
Nastopale so po vsej Sloveniji in tudi v tujini, 
snemale so za radio Celovec in ob 20-letnici delo-
vanja izdale tudi kaseto. Francu Potočniku se je od 
izredno velikega števila raznih nastopov najbolj 
vtisnil v spomin prvi nastop Deklet z Bukovice na 
izseljenskem pikniku v Škofji Loki, ki je bil izredno 
toplo sprejet in odločilna spodbuda za njegovo na-
daljnje delo.
Sekstet so sestavljale: Jana Demšar, Ema Rakovec, 
obe Šinkarjevi z Bukovice, Magda Zupanc, Karmen 
Jelenc, Marinka Ferlan in Tončka Jelenc.
Karmen Jelenc: ''Moji prvi spomini na gospoda 
Franca Potočnika, Šinkarjevega ata, segajo v ne-
žno otroško obdobje, še preden sem začela obis-
kovati osnovno šolo.
Na Bukovici je vsako nedeljo pri maši pel do-
mači cerkveni pevski zbor. Pevci so bili na koru 
in večkrat se je v sprednje klopi zaslišal šepet. 
Zdelo se mi je, da pevci na koru ves čas klepeta-
jo, organist pa je bil tisti, ki je pevce utišal, jim 
zaigral na harmonij, vsi so v roke vzeli note, ga 
pogledali in naenkrat začeli peti. To sem od spo-
daj navzgor večkrat preverila (zato so me doma 
za ušesa) in uživala v prelepih pesmih. Včasih se Vokalni sekstet Dekleta z Bukovice.
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
163
Šinkarjev ata študira pesem. 
Njegov harmonij.
je zaslišal samo njegov glas, ko je na primer zapel 
kak psalm.
Že takrat sem občudovala petje in pevce, ko so 
prihajali s kora. Večkrat sem si zamišljala, kako 
lepo bi bilo, če bi bila tudi jaz članica tega zbora. 
Vendar sem bila takrat še premajhna.
Doma sem spraševala, kdo je ta stric, ki tako 
lepo igra in poje. Povedali so mi, da je to Šinkar-
jev ata in da vodi še moški zbor na Bukovici. Moja 
mama je bila doma na Bukovici, zato smo šli več-
krat domov na obisk. Tam smo se igrali z otroki in 
tudi s Šinkarjevimi. Tako smo se spoznali.
Ko sem bila v prvih razredih osemletke, je Šin-
karjev ata nabiral pevce za otroški pevski zbor. 
Na vso srečo je opazil tudi mene in me povabil na 
vaje, kamor sem z velikim veseljem začela zaha-
jati. Kako lepo je bilo prepevati pri maši. Gospod 
Potočnik je znal toliko pesmi … Z nekaj truda smo 
se vsake, ki nam jo je pripravil, naučili.
Prav v tistem času pa smo začeli poslušati po 
radiu Fante s Praprotna. Pet fantov iz moškega 
zbora je začel še posebej intenzivno učiti in pri-
pravljati na nastope. Kot vemo, so bili to zelo obe-
tavni mladeniči z lepimi glasovi, talentirani. Čez 
nekaj časa jih je Lojze Slak povabil v svoj ansam-
bel, ki ga vsi zelo dobro poznamo, in kar naenkrat 
je ostal brez pevcev.
Gospod Potočnik pa ni stal križem rok in se je 
že začel ozirati za novim pevskim sestavom, za 
novimi domačimi pevci. Zazdelo se mu je, da bi 
bil sedaj kar pravšen čas za sestavo nove zased-
be, tokrat dekliške. Izmed pevk v cerkvenem otro-
škem zborčku je izbral šest nadebudnih deklic, 
ki smo si vse štele v čast, da je izbral prav nas. To 
sta bili njegovi hčerki Jana in Ema ter sošolke Ma-
rinka, Karmen, Magda in Silva. Rodil se je sekstet 
Dekleta z Bukovice. Mislim, da smo mu prav me 
naredile največ veselja z lepim petjem, z mnogimi 
odmevnimi nastopi, z vajami, čeprav nobena ni 
bila pevsko izobražena.
Vse smo z velikim veseljem prihajale na vaje. V 
začetku so bile takoj po maši, saj se ve, da takrat 
avtomobilov še nismo imeli. Gospoda Potočnika 
smo kar takoj začele klicati Šinkarjev ata ali še 
krajše, samo ata. 
Bil je neskončno potrpežljiv. Včasih nam kakš-
na pesem ni in ni stekla. Pomiril nas je, da se 
mora usesti v možgane, potem bo pa šlo. In je na-
slednjič res šlo.
V Škofji Loki je bil vsako leto izseljenski piknik, 
ki se ga je udeležilo mnogo zdomcev. V letu 1970 je 
ata prišel na dan z idejo, da smo tudi me že toliko 
pripravljene, da bi lahko zapele. Vaje smo imele 
že kakšno leto, zvenele smo lepo – zakaj pa ne? 
To je bilo prvo obdobje malo bolj intenzivnih 
priprav in prvi odmeven nastop. Pesmi smo lepo 
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
164
zapele, bile smo zadovoljne, ata pa še bolj. Ves čas 
mu je šlo na smeh in ni nas mogel prehvaliti. Vsa-
ki je dal čokolado – za pohvalo in vzpodbudo za 
naprej.
Vedno se je veselil z nami, nas vzpodbujal, hra-
bril, kadar smo bile brez prave vneme in volje. Kar 
naprej je ustvarjal nove in nove pesmi, ki jih je na-
pisal prav za nas, priredil je mnogo pesmi drugih 
avtorjev, da je dobil pravo lego za naše barve in 
obsege glasov.
Bil je tudi naš, lahko bi rekli, menedžer. Dogo-
varjal se je za nastope, za snemanja na radiu in 
televiziji, za pripravo kaset. Vzpodbujal nas je, da 
smo zapele z mnogimi sestavi širom po Sloveniji, 
saj se je z mnogimi zborovodji in vodji osebno po-
znal. Najprej smo prepevale s tamburaši iz Reteč 
– gospod Rant in gospod Potočnik sta bila stara 
znanca in prijatelja. S citrarjem Mihom Dovža-
nom se je dogovoril, da smo po temeljitih pripra-
vah in dolgotrajnem snemanju posnele ploščo in 
kaseto. Popeljal nas je tudi preko meja naše domo-
vine, v Avstrijo, kjer smo se srečali z zamejskimi 
Slovenci in pripravili nekaj nastopov. 
Za vsako okroglo obletnico smo pripravili kon-
cert. Z atom smo se pogovarjali, koga bi povabili 
v goste, in vedno je imel že vnaprej pripravljen 
predlog. Zanimivo je, da nas je ponavadi on vpra-
šal, ali bomo imele nove obleke. Rad je videl, da 
Vedno nasmejan med
svojimi dekleti.
Na koncertu ob 30-letnici
delovanja seksteta,
27. 11. 1999.
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
165
smo bile tudi za oko prijetne, lepo oblečene.
V vseh letih se je zamenjala samo ena pevka 
– Silvo je nadomestila Tončka. Ata jo je zelo lepo 
sprejel, saj je že prej vedel, da je dobra pevka in 
popestritev za sekstet.
Ko smo se začele poročati in rojevati, je kar 
težko čakal vsako članico, da je spet prišla na 
vaje. Vaje so se nam rade zavlekle pozno v večer 
in takrat je ata potrpežljivo sedel na svojem stolu 
ob harmoniju, kaj pripomnil in z nasmehom na 
ustih čakal, da bomo odšle. Vedno nas je povabil, 
naj kar še malo ostanemo.
V zadnjih letih svojega življenja ga je začelo 
počasi opominjati zdravje. Najtežje je bilo zadnje 
leto. Računale smo, da bo leta 1999 že kar 30. ob-
letnica našega delovanja, nismo pa vedele, ali bo 
ata še zmogel vse priprave, vaje, učenje novih pes-
mi. Na koncert nas je spomnil prav ata sam, ko so 
začeli prenavljati našo krajevno dvorano.
Pohiteli smo s pripravami. 27. 11. 1999 je bila 
dvorana prenovljena, nastopajoči povabljeni. 
Koncert s pevci, ki jih je vodil in vzgajal Franc 
Potočnik, je zelo uspel. Ata je z zadovoljstvom po-
slušal Fante s Praprotna, dirigiral oktetu Zadruž-
niki in spremljal Dekleta. Dvorana je bila nabito 
polna, dihala je skupaj z nami in gospodom Po-
točnikom. 
Tudi na koncert, ki smo ga čez 14 dni ponovili 
v Kristalni dvorani v Škofji Loki, nas je spremljal, 
čeprav težko. Obljubil je, da nam bo pripravil tor-
Nazdravljanje po koncertu
na Bukovici.
Torta po obeh koncertih, 
samo devet dni pred
njegovim slovesom.
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
166
to, ko bodo koncerti za nami. Ko smo 16. 12. 1999 
še zadnjič prišle k njemu na vaje, nas je na mizi 
čakala torta in vsako kozarec vina. Z veseljem 
smo posedele ob njem, nekaj zapele in se nakle-
petale. 
Že čez devet dni, na sam božič, nas je dosegla 
žalostna novica, da ga ni več med nami. K večne-
mu počitku smo ga pospremili samo mesec dni po 
odmevnem koncertu, star je bil 82 let.'' 
Še vedno niso izpolnili obljube, ki so mu jo dali, 
da bi vse njegove pesmi zbrali, natisnili in izdali, da 
bi po njih lahko segli tudi drugi zbori. In lepa pesem 
bi šla v svet.
Šinkarjev ata je bil ''bogat človek''. Za njegovo 
delo je bilo najdragocenejše plačilo lepo zapeta pe-
sem. Kot samouk je v življenju dosegel zelo veliko. 
Od kod talent? Mama je bila doma iz Besnice in je 
bila zelo dobra pevka. Pisala se je Poličar. Morda je 
bila kaj v sorodu s Poličarji, ki so prepevali pri Mihi 
Dolžanu. Iz njene družina sta izšla tudi slavna Po-
gačnika z Labor, violinist Miha in kipar Marko.
Za svoje dolgoletno delo na glasbenem področju 
je prejel več priznanj, med drugim tudi zlato Gallu-
sovo značko. Junija 1998 ob 80-letnici ga je za živ-
ljenjsko delo ob občinskem prazniku odlikoval škof-
jeloški župan Igor Draksler z zlatim grbom občine 
Škofja Loka. Posebno mesto v njegovi pevski sobi 
zavzema priznanje za 50-letno glasbeno delovanje v 
cerkvi, ki ga je 18. avgusta 1995 podpisal ljubljanski 
nadškof in metropolit Alojz Šuštar. ''V svoji službi ste 
bili zvesti tudi takrat, ko ste doživljali nasprotova-
nja,'' je še zapisal. 
Sin Tone Potočnik nadaljuje njegovo 
glasbeno delo
V bukovški šolski kroniki je za leto 1976/77 zapisano:
Franc Potočnik, Šinkarjev ata, dobiva priznanje.
''Njegov sin Potočnik Tone pa prav to leto 
dokončava Muzičko akademijo v Zagrebu. 
Že v času srednje glasbene šole v Ljubljani 
je imel uspešne nastope: v Filharmoniji, 
snemal za RTV Ljubljana, nastopal v Za-
grebu itd.
Leta 1969 se je vpisal na ljubljansko aka-
demijo za klavir in orgle. Kot študent orgel 
je imel več uspešnih znanih nastopov: 2. 12. 
1972 – nastop v Parizu, 25. 7. 1975 – koncert 
s sopranistko Olgo Gracelj na blejskem oto-
ku. Imel je več samostojnih koncertov in vsi 
odzivi v časopisih so bili zelo pohvalni.
Bil je odličen mentor pri vodstvu pev-
skega zbora, vedno ga je rad spremljal na 
klavirju na krajevnih proslavah ter drugih 
nastopih.''
Šinkarjev ata je bil tudi sosed šole na Bukovici. 
Spoštoval je tamkajšnje učitelje in njihovo delo. 
Pripravljen je bil šolarjem zaigrati na klaviature, 
jim pokazati, kako se plete košare iz vrbovih vej. S 
pletenjem košar in izdelovanjem metel se je Šinkar-
jev ata ukvarjal v zimskih mesecih, ko je na kmetih 
manj dela. Pletel je košare iz vrbe kot že njegov oče. 
Šibje je narezal spomladi in ga pozimi skuhal, da se 
je omajilo. V eni košarici za kruh, na primer, je bilo 
okrog tristo paličic. Manjše, finejše košarice je sple-
tel iz bike, ki jo je imel posajeno, večje iz navadne 
vrbe.
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
167
Slika v zborniku Iz
preteklosti za prihodnost:
Mojster Šinkarjev ata,
leto 1992.
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
168
 Učiteljica Štefka Lovrančič: ''Gospoda Franca 
Potočnika, po domače Šinkarjevega ata, sem spo-
znala hitro po svojem prihodu na Bukovico. Leta 
1977 sem se na Bukovico preselila v stanovanje v 
šoli z vso družino. Videla sem ga zdravega in za-
dovoljnega, kako je obdeloval kmetijo ob pomoči 
žene in sinov. Vedno pa je imel čas in voljo za svoj 
najljubši hobi, biti zborovodja raznim zborom in 
igrati na klavir. Velikokrat sva se v popoldanskem 
času srečala na avtobusni postaji. Slišala sem ga 
prihajati po cesti mrmraje neko melodijo. Pove-
dal mi je, da se je to melodijo ravnokar spomnil in 
jo mora večkrat ponoviti, da jo do večera, ko jo bo 
zapisal, ne pozabi. 
Gospod Potočnik je bil prijazen človek, rad je 
z vsakim poklepetal o tem in onem. Vedno je bil 
nasmejan, ko nas je učiteljice obiskal med odmo-
rom ob raznih priložnostih na kratkem klepetu 
in kavici.
Še jaz ne vem, s čim sem si zaslužila čast, da me 
je obiskal vsako leto na štefanovo ob mojem praz-
niku s steklenico domačega. Meni je njegov obisk 
veliko pomenil in moja skromna beseda hvala ga 
je osrečila. Ob odhodu mi je vedno dejal: pa sreč-
no do naslednjega leta, in tako je bilo. Srečna sem 
bila, da je to tradicijo srečanja pri meni pozneje 
nadaljeval njegov sin Marko vse do moje upoko-
jitve.
Danes še enkrat rečem: od srca prisrčna hvala 
družini Potočnik za vse lepo, saj so mi velikokrat 
polepšali dan ob kavici pri njih doma. Srečna sem 
bila, da sem živela na Bukovici in tam preživela 
veliko lepih trenutkov.''
Vnukinja Brigita Potočnik: ''Ko je k večnemu po-
čitku odšel stari ata, sem bila stara 15 let.
 V mlajših letih se ga spominjam predvsem po 
tem, kako je cenil trud pri vsakem človeku. Tudi 
meni je za vsako odlično ali prav dobro oceno ved-
no dal bombone, največkrat z okusom jagode. 
Spominjam se ga tudi, kako je bil zvest svo-
jim obveznostim: delu na kmetiji in petju. Kako 
dosledno se je pripravljal na pevske vaje. Z vso 
skrbnostjo se je vedno zanimal, da bodo pevci res 
prišli na vaje, ker je vedel, da bodo le tako vaje 
uspešne. 
Spoštoval je lepe besede. Nikoli ga nisem slišala 
izreči kakšne grde besede. Ko ga je kaj res jezilo, 
se je iz njegovih ust slišalo le: o fant ja. Na velike 
praznike, kot sta božič in velika noč, je veliko časa 
posvetil pisanju voščilnic. Tudi drugače se je po 
klasični pošti veliko dopisoval s svojimi znanci in 
prijatelji iz glasbenih krogov.
Njegova velika ljubezen poleg družine, vere in 
domovine pa je bilo tudi komponiranje pesmi. 
Spominjam se, kako je večkrat v svojem svetu ne-
kaj premišljeval, s kretnjami pa nakazoval, kako 
dirigira pesem, ki je še ni izlil na papir. Ko pa je 
bila pesem na papirju, jo je preigraval na harmo-
niju, pri sami harmoniji pa je potem naredil še 
kakšne popravke. Včasih se je vse popoldne slišalo 
škrabljanje britve po papirju, s katero je poprav-
ljal detajle.Franc Potočnik.
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
169
Posebno v spominu pa mi bo ostalo, kako je 
s svojim delom, predvsem na področju glasbe, 
tiho in nevede tudi pri meni vzbudil zanimanje 
za glasbo. Glas harmonija in petje, ki sem ga po-
slušala že od rojstva, sta kar naenkrat prebudila 
željo za igranje. Nikoli ne bom pozabila atovih 
besed: ''Če se boš to pesem naučila igrati do nede-
lje, boš pri maši lahko spremljala pevce.'' Z veliko 
volje sem se lotila trdega oreha in potem je bila v 
nedeljo spremljava res v mojih rokah.
Atu so počasi pojemale moči in vem, da je bil ve-
sel, ko sem pokazala zanimanje za njegovo delo. 
Ko je na sam božični praznik leta 1999 za vedno 
zatisnil oko, je ostala praznina. Vendar je zame še 
vedno ostal živ. Večkrat se mi je sanjalo, kako mi 
s svojimi kratkimi, tihimi koraki nosi mape s pes-
mimi. To mi je vlivalo dodatne moči za naporno 
delo, ki sem ga po njem nadaljevala.
Čeprav me je pot življenja vodila v druge kraje, 
mi je njegova preprosta, delovna in vestna narava 
ostala v spominu.''
V letih 1933–1999 je bil član
PGD Bukovica 
Na pobudo krajanov je bilo leta 1927 ustanov-
ljeno Gasilsko društvo Bukovica. Med ustanovnimi 
člani je bil tudi oče Franc Potočnik starejši. Postal 
je prvi načelnik društva in to funkcijo je opravljal 
do leta 1956. Ko je sin Franc 1933. leta dopolnil 16 
let, se je včlanil v društvo. Leta 1937 je postal tajnik 
društva in to delo opravljal do sredine leta 1939, ko 
je šel služit vojaški rok. Nato se je pričela druga sve-
tovna vojna in delo v društvu je zamrlo. 
Po letu 1950 je društvo začelo na novo delovati. 
Tako je leta 1958 prevzel funkcijo predsednika nad-
zornega odbora in jo opravljal do leta 1964, ko je zo-
pet postal tajnik društva. Ker društvo v takratnem 
obdobju ni bilo aktivno, je takoj pričel s pridobiva-
njem novih članov, kar se je poznalo po letu 1970, 
ko je društvo na novo zaživelo. Že takoj so pričeli pri 
krajanih z nabiralno akcijo, katere pobudnik je bil. 
Tako so leta 1972 nabavili novo motorno brizgalno 
Bukovški gasilci od leve proti desni: Franc Potočnik (Prtiskarjev), Jože Peternelj (Cvirn), Jože Kalan (Kalanov), Pavle 
Bergant (Žirovcov), Franc Dolenc (Lebnov), Franc Klemenčič (Basov), Lojze Lavtar (Mlakni), Jože Klemenčič (Ba-
sov), Lojze Podobnik (Šimnovc) in Franc Potočnik.
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
170
in dve leti pozneje še prvo rabljeno motorno vozilo 
kombi IMV. 
Ob praznovanju 50-letnice leta 1977 je nastala 
ideja, da bi obnovili stari gasilski dom. Ker je bil na 
slabi lokaciji, je Franc predlagal novo lokacijo pod 
Prtiskarjem. S tem so se na upravnem odboru stri-
njali vsi. Tako je bila leta 1979 imenovana komisi-
ja za izgradnjo novega gasilskega doma. Ker je bil 
takrat tajnik društva, je bil v tej komisiji zadolžen 
za urejanje različne dokumentacije – pridobivanje 
dovoljenj, soglasij, izvedbo nabiralne akcije pri kra-
janih in drugo. Tajniške posle je opravljal do leta 
1980. Nato je bil do leta 1984 predsednik častnega 
razsodišča, od leta 1984 do leta 1988 pa član komi-
sije za SLO in DS. 
Leta 1985 je bil novi gasilski dom dokončno 
zgrajen in slavnostno predan v uporabo. Kmalu je 
v njem zrasla ideja, da bi bil dom lepši, če bi ga kra-
sila freska sv. Florjana, zavetnika gasilcev. Ta ideja 
se mu je uresničila leta 1992. V vseh letih aktivnega 
delovanja so bile skoraj vsako leto izvedene vrtne 
veselice, za katere se je dogovarjal z ansambli. Tako 
je leta 1972 na veselici igral ansambel Lojzeta Sla-
ka s Fanti s Praprotna, kjer je bilo preko dva tisoč 
obiskovalcev. Prav tako so se dogovarjali z Avseniki, 
vendar do dogovora ni prišlo. 
Ker je poleg naštetega delal še veliko drugega, je 
prejel: značke za 10-, 20-, 30-, 40- in 50-letno delo-
vanje, več priznanj gasilskega društva, leta 1977 
republiško gasilsko priznanje, leta 1985 občinsko 
gasilsko priznanje I. stopnje in leta 1989 plaketo 
gasilskega veterana. 
Za vse ideje in prostovoljno delo, ki ga je oprav-
ljal vse do smrti leta 1999, smo mu člani PGD Buko-
vica hvaležni.
Franc Potočnik, Šinkarjev ata, je bil po duši umet-
nik, po srcu glasbenik, predvsem pa velik človek, je 
zapisala Marinka Ferlan ob njegovem slovesu.
Utrinki iz gasilskega življenja Franca Potočnika.
Železne niti 7 Franc Potočnik, Šinkarjev ata
171
Viri: 
Kronika pevskega zbora pri podružnični cerkvi sv. Florijana na Bukovici.
Ljudmila Potočnik, leto 2002.
Janez Kajzer: Znani in neznani znanci.
Družina, 16. januar 2000.
Gorenjski glas, 26. november 1999.
Gorenjski glas, 23. december 1988.
Kronika šole 1966, 1967 …
Za PGD Rok Potočnik. 
Janez Kajzer: Vaš kraj v našem zrcalu, 26. 7. 1972.
PIL 1994.
Iz preteklosti za prihodnost, šolsko glasilo PŠ Tadeusz Sadowski Bukovica. 
Vsi najboljši muzikanti, 1. del, 1963.
Foto: arhiv družine Potočnik
Železne niti 7
172
Železne niti 7 Josip Peternelj
173
Josip Peternelj
(13. 3. 1896 – 25. 9. 1935)
Marjeta Šketa
Naprednjak iz Cerknega, posestnik v Selcih 67,
rojeni raziskovalec in nesojeni izumitelj
Selca, rojstni kraj mojega pokojnega očeta, in Selško dolino poznam in ju imam res rada že od prav 
rosnega otroštva. Takrat sta bila to le kraja mojih številnih lepih in prijetnih doživetij. Zdaj, ko po malem 
brskam po starih dokumentih prednikov, pa vedno znova ostrmim: kakšna zgodovina, kakšni doslej še 
''neodkriti'' sinovi te doline! Žal ljudje interes za raziskovanje svojih korenin in z njimi povezane zgo-
dovine največkrat razvijemo šele v zrelih letih, takrat ko je komaj še na voljo kak sogovornik z informa-
cijami iz prve roke. Res pa je tudi, da je v družini moje stare mame, Marije Kopčavar, rojene Čemažar, 
Anžicove Micke iz Selc, morda pa tudi v Selcih nasploh - kdove, zakaj - veljala nekakšna nepojasnljiva, 
skrivnostna molčečnost. 
Univ. dipl. ing. Jože Peternelj je bratranec mojega po-
kojnega očeta. Že več kot 60 let živi v Ljubljani. Očeta, 
Josipa Peternelja, je izgubil še kot otrok, pri šestih letih. 
Hvaležna sem mu, da mi je pomagal sestaviti zgodbo 
o kratkem, a polnem življenju in ustvarjalnem delo-
vanju svojega očeta v Selcih. Zahvala za pomoč pa gre 
predvsem tudi Jožetovemu nečaku, mojemu ''tamalmo'' 
bratrancu Rudiju Habjanu, ki skrbno hrani in mi je rad 
posodil dragocene dokumente svojih starih staršev in 
druge dokumente najinih skupnih prednikov. In seveda: 
velike vrednosti so pričevanja staroste Selške doline, Sel-
čana Cirila Debeljaka, Bobkovega ata, ki je Josipa Peter-
nelja osebno poznal, saj je pri njem delal kot dninar.
Josip Peternelj, verjetno okrog 1923
Železne niti 7 Josip Peternelj
174
Temnolasi Josip Peternelj se je rodil 13. marca 
1896 posestnikoma Ani, rojeni Štravs, in Filipu Pe-
ternelju pri Tišlerčk v Cerknem št. 142 na Tolmin-
skem. Njegov priimek so kasneje, na Kranjskem, po-
gosto tudi v uradnih dokumentih, površno zapisali 
brez j, v pogovorni rabi pa je v Selcih j gladko od-
padel. V Selcih so ga pravzaprav imenovali kar Pe-
ternel Joško. Zato sem tudi sama morda v že svojem 
prispevku v 6. številki Železnih niti kdaj njegov 
priimek napisala napak. Kot pričajo tudi ohranjeni 
Peterneljevi osebni dokumenti, se je Cerkno pod 
Avstro-Ogrsko imenovalo Kirchheim Küstenland, 
pod Italijo pa Circhina. Škofja Loka je v citiranih 
uradnih in drugih dokumentih večkrat napisana 
z eno besedo, Škofjaloka. Ko v nadaljevanju na-
vajam dele originalnih dokumentov – v večini gre 
za zvečine kar dobro čitljive rokopise z navadnim 
in včasih s tintnim svinčnikom, le redko s črnilom 
- so besedila praviloma identična z originalom, torej 
navedki vsebujejo tudi vse pravopisne in druge na-
pake ali pomanjkljivosti. Ohranjeni nepodpisani 
rodovnik in popis lastnikov od začetka 17. stoletja 
je za Selca 67 verjetno, kot za rod Kopčavarjev - tega 
je tudi podpisal, naredil dr. Rudolf Andrejka (1880-
1948), morda celo že leta 1924, ko je v knjigi stro-
škov 26.4. vnos ''Dr. Andrejku 80''. Pisavi na listih z 
rodovnikom sta si zelo podobni, če nista identični.
Iz ohranjenih dokumentov je razvidno, da je Josip 
Peternelj od 1. septembra 1902 do 28. junija 1909 
obiskoval ''štiri razredno ljudsko šolo v Cerknem'' 
in deset mesecev tudi Slovensko deželno kmetijsko 
šolo polknežne grofije Goriško-Gradiščanske v Go-
rici. O tem, da je bil zelo uspešen gojenec prvega 
zimskega tečaja kmetijske šole leta 1912/1913, ne 
priča nič manj kot ohranjeno spričevalo, izdano 18. 
marca 1913: ''Gojencu .... se izda to spričevalo in 
se ga proglaša zrelim za vstop v drugi tečaj.'' O Jo-
sipovih odlikah pričajo tudi ocene: nravno vedenje 
vzgledno, marljivost prav priden, ocena prav dobro 
v vseh devetih predmetih – nravoslovje, vinograd-
Iz Peterneljevega zvezka
Računstvo
Železne niti 7 Josip Peternelj
175
Izpustnica
Železne niti 7 Josip Peternelj
176
Spričevalo kmetijske šole
Železne niti 7 Josip Peternelj
177
ništvo, sadjarstvo, vrtnarstvo, živinoreja, splošno 
poljedelstvo in pomožni predmeti, spisje, računstvo 
in prirodoslovje, praktične vaje prav priden. Spriče-
valo so podpisali ravnatelj Anton Štrekelj in učitelji 
Podgornik, M. Lavrenčič, D. Šorli in še en Lavrenčič. 
Ohranjeni razpored nedeljskih predavanj z na-
slovom Učenci slovenske kmetijske šole spredavali, 
ki so jih očitno v letu 1912 pripravili učenci, pokaže, 
da je Josip ''1. nedeljo 12/10'' imel predavanje z na-
slovom ''Olebševanje našega doma'' in ''9. nedeljo 
14/12'' z naslovom ''Napake na Cerkljanskem v 
krmljenju živali''.
21. januarja 1914 je še ne osemnajstletni Josip 
napisal prošnjo Slavnemu odboru mlekarske za-
druge v Cerknem, v kateri ''ponižno prosi, da bi se 
mu blagovolilo podeliti službo mlekarja, kakor je 
to razpisano v domačih časopisih do 30. marca 
1914.'' Iz prošnje je razvidno, da je po desetme-
sečnem zimskem tečaju kmetijske šole opravil še 
petmesečni mlekarski tečaj na Vrhniki in tudi že 
tri leta z uspehom opravljal mlekarska dela v mle-
karni v Zakrižu (op.p.: blizu Cerknega). O njegovem 
uspehu pri delu naj bi pričalo prošnji priloženo 
''službeno spričevalo'', ki pa ni ohranjeno. V prošnji 
še navaja, da je telesno zdrav in krepak, kar naj bi 
bilo razvidno iz takrat prav tako priloženega zdrav-
niškega spričevala. Službo je menda dobil.
28. julija 1914 je Avstro-Ogrska Srbiji napovedala 
vojno in sprožila prvo svetovno vojno. Fantje so mo-
rali na nabor. Kot je razvidno iz dokumentov, je bil 
Josip ''novak 1. nabornega razreda''. Josipov oče 
Filip je bil očitno bolan in je na Cesarsko kraljevo 
okrajno glavarstvo napisal takole prošnjo: 
''Ponižno podpisani naprosim, naj se blagovoli 
v slučaju potrditve uvrstiti mojega sina Jožefa v 
nadomestno rezervo. Pri obilici družine mi je 
edina podpora omenjeni sin, sam bolehen sem po-
polnoma nezmožen opravljati težka kmetska dela. 
Da ne bo trpela družina občutnega pomanjkanja, 
upam, da se mi prošnja usliši. Peternelj Filip''
Filipovi prošnji so oblasti očitno ugodile, saj je 
Josip kasneje v lastnoročnem dokumentu zapisal, 
da je bil doma pri starših do 15. novembra 1916. Od 
15. novembra 1916 do 3. novembra 1918 je bil pri 
vojakih v Linzu v Avstriji, pri rezervnem 3. gorskem 
topniškem polku. Kot je razvidno iz nedatiranega 
dokumenta v nemščini, je oče Filip enkrat v tem ob-
dobju na K.u.K. Ersatz Bat. Gruppe III Linz (Prevod: 
Cesarsko kraljevi rezervni bataljon Skupine III Linz) 
naslovil naslednjo prošnjo: 
"Der untertäningst Gefertigte Peternelj Filip aus 
Kirchheim Küstenland bittet das höfliche Kom-
mando möge meinem Sohn Josip Peternelj wel-
cher sich derzeit bei obigen Gruppe befindet einen 
4 wöchentlichen Urlaub zur Heumath erteilen.....''
Poveljstvo enote je prosil, naj sinu Josipu odobri 
štiritedenski dopust za spravljanje sena (op.p.: 
Heumath je zapisan napačno, pravilno nem. He-
umahd). Pojasnil je, da je njihova posest na hri-
bovitem terenu, da je vse z nje potrebno znesti na 
hrbtu, česar pa pri svojih letih sam, brez moške 
pomoči ne zmore, tovrstne pomoči pa v okolici ne 
more najti. Navaja tudi, da njegova posest obsega 
40 joh pašnikov (op.p.: joh je narečni izraz za oral, 
staro površinsko mero: 1 joh je enak 57,546 ara oz. 
0,5754 hektara), 7 govedi in 4 prašiče. Pove tudi, da 
je doma poleg njega še Josipova mati s tremi Josi-
povimi sestrami, ki ''pri spravljanju sena niso upo-
rabne''. Mlajšega, leta 1908 rojenega sina Gabrijela v 
pismu ne omenja. Ni znano, ali je Josip dobil dopust 
za spravljanje sena ali ne. Prej omenjeni lastnoročni 
Josipov dokument priča, da je bil od 3. novembra 
1918 do 2. julija 1919 v italijanskem ujetništvu. 
Morda so tudi njegov polk poslali na soško fronto in 
je bil tam ujet. Kot v študiji Vojaki s Škofjeloškega v 
prvi svetovni vojni navaja Nataša Budna Kodrič, so 
bili namreč slovenski polki z vstopom Italije v vojno 
in odprtjem soške in tirolske fronte večinoma pre-
peljani ob Sočo.
Železne niti 7 Josip Peternelj
178
Prošnja Josipa Peternelja, 1. stran
Železne niti 7 Josip Peternelj
179
Prošnja Josipa Peternelja, 2. stran
Železne niti 7 Josip Peternelj
180
Prošnja Filipa Peternelja
Železne niti 7 Josip Peternelj
181
Kako se je med prvo svetovno vojno nasploh in 
v času Josipove odsotnosti godilo družini, je raz-
vidno iz ohranjenega rokopisa, datiranega Cerkno 
18.12.1919, ki ga je očitno pripravil neki Janez Bevk, 
saj je poleg Filipovega podpisa zapisano "po Janezu 
Bevk". Gre za ugovor na dohodninski davek za leti 
1918 in 1919:
''Slavni civilni komisarijat –
davčni oddelek v Tolminu
Na odlok slavnoistega odgovarjam sledeče:
V letu 1918 sem imel sledeče dohodke in 
stroške
Dohodki:
Dohodki od premoženja (posestva) ostav-
ši pridelke in izdelke ki so se porabili za 
lastno družino v skupnem gospodarstvu 
K 7800
Dohodki od poslopja v katerem stanujem 
edino le sam s svojo družino 200
Obresti od kapitala K 2000 po 2%  40
Skupaj K 8040
Stroški:
Davki in dokladi  K 100
Prevžitek in druge življenske potrebščine 
7 članske družine 7000
Zavarovanje proti požaru 18
Skupaj (stroški)  K 7018
Dohodki       K 8040
Prebitek  K 922''
Seštevek stroškov je sestavljalec zapisal napačno. 
Potem Filip navaja še dohodke in stroške za leto 
1919, ter ugotavlja ''prebitek K 872'', nato pa na-
vaja:
''V pričetku vojne z Italijo (op.p. maja 1915) mi 
je bivša Avstro-Ogrska armada potom rekvizicije 
odvzela najlebšo in najboljšo njivo in to na par-
celi št. ... d.o. Cerkno na kojem svetu so se leta 
1915 postavile vojaške barake katere so še danes 
na tem prostoru postavljene tako da mi je užitek 
še najboljše njive že 4 leta onemogočen. Že nad 1 
leto se nahajajo v teh barakah vojaki Kraljevske 
vojske, popreje pa so bile zasedene od bivših av-
stro-ogrskih čet.
Za ta prostor (njivi) nisem do danes sprejel ne 
od bivše avstro-ogrske vojne uprave, kakor tudi ne 
od sedanje zasedbene oblasti nobene odškodnine 
in nobene najemnine.
Moje posestvo meri 30 oralov zemljišča od kojeg 
je le 7 oralov njive in travnika. Živine redim pov-
prečno 4 glave (danes posedujem 2 kravi, 1 bika 
in 1 tele).
Ker se moje posestvo nahaja ob cesti sem bil 
tekom vojne vedno žrtva vojnih razmer, uničilo 
se mi je vse pridelke okoli ceste in barak; vojaki 
nemške armade so mi v oktobru 1917 pokradli 
nad 70 kvintalov sena ne da bi bil zato prejel ka-
kršno odškodnino. Vsled tega dejstva sem bil pri 
živinoreji zelo prizadet ker sem moral za nizko 
ceno oddati 2 govedi nasprotno sem pa moral po-
zimi in spomladi za drag denar kupovati seno in 
slamo, da sem do prve košnje zmogel preživeti še 
ostali 2 govedi. Tako nisem od konec leta 1917 pa 
do danes odprodati nobene govedi, ker sem vsako 
tele rabil za naraščaj vsled česar so bili dohodki 
tem manjši.
Vsled rekvizicij od bivše avstro-ogrske vojne 
uprave sledečih predmetov: slamoreznice 1919, 
1 voza in večja množina lesa so dosegli dohodki 
kljub vojnim škodam večjo svoto kakor stroški 
zato pa se je vrednost premoženja precej znižala.'' 
Železne niti 7 Josip Peternelj
182
Filip potem v pritožbi na odmero davka navaja še 
konkretne vrednosti.
Situacija se Filipu Peternelju očitno ni izboljšala 
niti po sinovi vrnitvi. Kot je Josip zapisal, je bil iz ita-
lijanskega ujetništva odpuščen 2. julija 1919. Vrnil se 
je k staršem v Cerkno in tam ostal do poroke. Pismo 
– odgovor na odlok (odmero davka) za leto 1920 - 
za Slavni civilni komisarijat – davčni oddelek v Tol-
minu, datirano 5.11.20, je očetu tokrat sestavil on, 
njegov podpis je na osnutku mogoče razbrati pod Fi-
lipovim. Kot je razvidno iz navedb o dohodku in stro-
ških, je Filip leta 1920 za ''najemnino od Italijanske 
Kraljeve armade zasedene parcele'' prejel 85 Lir.
Prikaz stroškov Josip za Filipa obrazloži takole:
''Kakor je razvidno iz zgoraj pisanih računov 
sem moral v tem letu nadomestiti potrebno orodje 
ki mi je bilo med vojno rekvirirano. V nakup 
orodja in popravo zemljišča po vojni poškodo-
vanega sem porabil kakor je razvidno iz računov 
prebitek iz leta 1919 882 L in kapital 2000 L kljub 
temu pa imam primanjkljaj še 1605 L.... Leta 
1919 sem zaslužil tudi pri aprovizacijskem uradu 
dnevno 8 L letos nimam nobenega postranskega 
zaslužka razen par dni ob košnji.
Imel sem tudi nesrečo pri živini ena krava mi je 
pred časom porodila 2 mrtvi teleti sedaj nima nič 
mleka dokler mi v drugič ne porodi.
Posestvo leži v strmi legi zato ga tudi ni mogoče 
izboljšati.
Moje posestvo meri 8 ha 94 a 97 m2 in 30 oralov 
kakor sem poročal....Posestvo je slabo rabno ve- 
činoma le za gozd.
Da mi je bilo treba manj denarja si izposoditi 
sem tudi drva (bukova) prodal.... Znesek 1505 Lir 
sem si izposodil pri sosedu Josipu Plemelj Cerkno 
62 po 3%.''
Na domačem posestvu na hribovitem terenu se 
je Josip verjetno počutil utesnjenega. Menda si je že 
od mladih nog med drugim želel eksperimentirati 
v vrtnarstvu in sadjarstvu. Verjetno se je že v šoli 
seznanil s strokovnim glasilom Slovenski sadjar, ki 
ga je za pospeševanje sadjarstva januarja 1913 začel 
izdajati dotedanji sadjarski učitelj Martin Humek, 
ki ga je kot učitelja že leta 1909 zaposlil Deželni 
odbor kranjski. Po ustanovitvi Sadjarskega društva 
za Slovenijo leta 1921 in razširitvi delokroga na 
področje vrtnarstva, in po posledičnem preimeno-
vanju v Sadjarsko in vrtnarsko društvo leta 1923, 
se je glasilo preimenovalo v Sadjar in vrtnar. To 
navaja Humek v uvodniku 12. številke, izdane 10. 
decembra 1933. V njej najdemo žlahtne prispevke, 
kot npr. Nujne naloge našega sadjarstva, o katerih 
se je razpisal Josip Priol, ravnatelj sadjarske in vi-
narske šole v Mariboru. Društvo je v glasilu pozivalo 
k pospeševanju sadne in vrtnarske produkcije, po-
enotenju sadnih sort in k boju s sadnimi in vrtnimi 
zajedavci ter informiralo o najnovejših dognanjih s 
področja spravljanja in predelave sadja. Jože pravi, 
da je bil njegov ded Filip menda ''zaguljen'': svojemu 
sinu npr. ni pustil gojiti vrtnic, pa je Josip to počel 
v gozdu in jih tam skrivaj cepil. Nedvomno pa je 
tej ''zaguljenosti'' botrovalo dejstvo, da je bilo tudi 
takrat v cerkljansko-idrijskem hribovju, z nadpov-
prečnimi strminami in ozkimi dolinami, prostora za 
poljedeljsko dejavnost res malo, razen na nekaterih 
zložnih policah, in je bila zato pridelovanju hrane za 
družino in krme za živino namenjena obdelovalna 
površina velika dragocenost.
Verjetno je bilo več kot očitno, da Josip potrebuje 
prostor za uresničevanje svojih številnih idej. Bil je 
zelo toleranten, razgledan in zaveden Slovenec, na-
rodnjak, po prepričanju liberalec, član telovadnega 
društva Sokol. Sokolsko gibanje ni bilo izvirno slo-
vensko. Prvo društvo je leta 1862 ustanovil M. Tyrš 
na Češkem kot odgovor na nemške nacionalistične 
telovadne organizacije. Že leta 1863 so v Ljubljani 
ustanovili gimnastično društvo Južni sokol. Od sa-
mega začetka so bila sokolska društva prav toliko 
kot športna društva tudi politične organizacije, ki 
so med Slovenci v habsburški monarhiji pomagale 
spodbujati občutek narodne zavesti oz. občutek pri-
padnosti Slovanom, bile so gibalo slovenskega na-
Železne niti 7 Josip Peternelj
183
roda proti Avstrijcem. Sokoli so bili blizu miselnosti 
Narodne napredne stranke. Po uveljavitvi meje iz 
rapalske pogodbe se je zato Josip v fašistični Italiji 
nedvomno slabo počutil in verjetno, kot takrat mar-
sikateri Slovenec, sklenil fašizmu ubežati.
V tistih časih je do porok dostikrat prišlo tudi s 
posredništvom, ali pa je kakšna ljubezen ostala ne-
uslišana, pa so do poroke z drugim pripeljali drugi, 
praktični, razumski razlogi. Posestniki so sicer ta-
krat posestva praviloma predali sinovom, a Janez 
Čemažar, edini sin Terezije in Blaža Čemažarja, po-
sestnikov iz Selc 67 (hišno domače ime od leta 1800 
Tone), je leta 1902, star 15 let, odšel z doma, menda 
ne po svoji volji (kdove, morda pa vendarle ne le za-
radi domnevnih razhajanj s starši, ampak tudi zato, 
da bi se izognil takrat še obvezni triletni vojaščini), v 
daljno Ameriko, v Chicago, in tam ostal. Po besedah 
Janezove 1917 v Ameriki rojene nečakinje Emily 
Malesich (orig. Malešič, umrle februarja 2009 v Chi-
cagu), hčerke Janezove sestre Antonije Čemažar, je 
bil njen stric John tam zelo čislan umetnik. Umetnik? 
''Da,'' mi je rekla, ''pek in slaščičar, znal je delati 
umetelno, čudovito tortno dekoracijo. Najprej je 
delal v eminentni slaščičarni, kasneje je šel na 
svoje''. Janezova mama, moja prababica Terezija Če-
mažar roj. Krek (1856-1935), že od leta 1904 vdova, 
pa je po prvi svetovni vojni, stara že več kot 60 let, 
nedvomno potrebovala naslednika za posestvo in 
za opekarno. Doma in še neporočena je bila takrat 
od skupaj sedmih živih otrok (leta 1892 rojena hči 
Terezija je že leta 1893 umrla) le še ena hči, svetlo-
lasa in svetlooka Ljudmila Čemažar, Milka (2.8.1891 
– 1.5.1975). Moj sogovornik Jože pravi, da se njegovi 
materi Milki ni prav nič mudilo poročiti: bila naj bi 
odlična amaterska šivilja in s svojim znanjem zelo 
aktivna članica skupine, ki je po Gorenjski in Šta-
jerski organizirala gospodinjske tečaje. Za tiste čase 
je bila zelo razgledana; veliko je brala, oboževala je 
dr. Janeza Evangelista Kreka (Krekova mati je živela 
v Selcih, v kasnejšem Krekovem domu) in njegove 
ideje naprednega gospodinjstva.
Ko Ljudmila še ni dopolnila trideset let, sta šli 
z materjo Terezijo k notarju Niku Lenčku v Škofjo 
Loko in 11. aprila 1921 sklenili izročilno pogodbo. 
Kot je razvidno iz ohranjenega notarskega pisma, 
je mati s pogodbo nanjo prenesla v pogodbi nave-
dena zemljišča, hišo, gospodarska poslopja, živino 
in gospodarsko orodje ''z vsemi pritiklinami in hiš-
nimi premičninami, sploh vse, kakor stoji in leži, 
kakor je izročiteljica vse to dosedaj posedovala in 
vživala, odnosno pravico imela posedovati in vži-
vati...'' in je Ljudmila vse to prevzela ''v svojo last'' 
in stopila ''takoj danes v njega posest in vžitek...''. 
Terezija je s pogodbo ''za nje prosti užitek'' zadržala 
''jablanovo deblo ''Čebular'' na ''Kozličevem'' in 
gozd ''Čipernik'' tudi za nje dosmrtni užitek''. Ljud-
mila se je obvezala materi plačati ''gotove izročnine 
6.000 K brez obresti tekom 3 mesecev'', ji nuditi 
dosmrtni preužitek, ''prosto skupno stanovanje v 
vseh prevzetih prostorih'', med drugim pa vsako 
leto tudi ''pet mernikov pšenice, dva mernika rži...
deset kil kuhanega masla,... vsak dan liter svežega 
mleka in dve kokošji jajci..., vsak mesec eno kilo 
bele soli, eno kilo sladkorja, pol kile žgane kave, 
srednje cene, in pol litra petroleja.'' Ljudmila je s 
pogodbo prevzela tudi materine dolgove: samo 
pri Hranilnici in posojilnici v Selcih 42.000 K, pa 
približno enak znesek dolga pri nekemu Francku 
– v knjigi 28.6.1923 ''(Francku) Habjan na račun 
10.000'' in čez leto še zneski do navedenega skup-
nega, in nekatere obveznosti do svojih sestra. Ljud-
mila je tudi po poroki pogodbene obveznosti do 
matere dosledno izpolnjevala, o tem pričajo ohra-
njeni zbirni zapisi in sprotne navedbe v knjigah 
stroškov, npr. 20.11.1925 ''Mami 5 kg mesa za pol 
leta 330'' in 3.12.1923 ''Mami 3 kg masla 420''. Kot 
je bilo takrat in tudi kasneje v navadi, si je Terezija 
torej s pogodbo izgovorila "kót", mesečno vsoto v 
denarju (v knjigi stroškov so na začetku vsakega 
meseca postavke, ki o tem pričajo, npr. 5.4.1930 
''mami za april 125''), vino, pravo kavo (v knjigi 
stroškov večkrat najdem postavko ''kava 11,50'', 
na primer 24.1.1930 in 5.2.1930, in 31.3.1930 ''1 kg 
kave surove 48''). Kar neverjetno se mi zdi, a Jože 
mi je povedal, da si je moja prababica vsako do-
poldne skuhala pravo kavo, ostali pri hiši so očitno 
Železne niti 7 Josip Peternelj
184
Reklamni strani v Sadjarju in vrtnarju 12/1933
Železne niti 7 Josip Peternelj
185
Železne niti 7 Josip Peternelj
186
Avgusta 1925 dali mami
pili predvsem kavo iz kavnih nadomestkov, franka 
in knajpa, o tem pričajo zabeleženi izdatki. Terezija 
si je izgovorila tudi vse drugo, kar ji je zagotavljalo 
ohranitev življenjskega standarda, ki ga je imela 
prej kot gospodarica posestnica. Ko pregledujem 
knjige stroškov, se mi zdi, da vsega, kar si je izgovo-
rila in kar je dobila, sploh ni mogla porabiti. Ampak 
očitno je šlo za princip. Da sta Peternelja odplače-
vala prevzete dolgove, potrjujejo stroški: 4.5.1923 
''Francku na račun 1. peči 2.000'', s kasnejšimi pla-
čili Francku leta 1923 skupaj 43.000 K, pa 29.7.1923 
''obresti od pos. v hranilnici 870 K'' in 3.8. še 915 K. 
To sta zmogla le s pomočjo prihrankov - 26.3.1923 
''dvignil v Ljubljani 16.000'', 29.6.1924 ''dvignil v 
hranilnici 12.000'' in 28.5.1923 ''menjava 300 lir 
a 4.45 – 1.335 K'', z zadolževanjem po nezavidljivih 
obrestnih merah – 4.5.1924 ''Kosu ostalo vsoto 
računal obresti od 7/7-31/12 1923 po 7% od 1/1 
Železne niti 7 Josip Peternelj
187
– 4.5.1924 po 10% 24.751'' in z rezultati dela svojih 
pridnih rok. Izračun dolgovane glavnice s pomočjo 
teh podatkov je velik izziv celo za največje matema-
tične mojstre, eden takih mi je glavnico na palec 
ocenil na čez 300.000 kron.
Kot mi je povedal Bobkov ata, je povodenj leta 
1922 Tereziji Čemažar naredila precej škode, pa jo je 
spretni možakar Peternelj še pred poroko popravil. 
Ni mogoče ugotoviti, ali je že takrat v hlevu naredil 
napajalnike za živino ali pa morda šele leta 1928, ko 
je hlev prenovil. Hudo neurje v letu 1922 in v hu-
dournik spremenjeno Selnico v svoji knjigi o Selcih 
omenja tudi Olga Šmid, pravi, da je prišlo vojaštvo 
in ljudem pomagalo pri čiščenju navlake, ki so jo s 
seboj prinesle podivjane vode. Dokaz o popravilu 
najdem tudi v knjigi stroškov za leta 1923, 1924 in 
1925, kjer med drugim piše ''Napoved dohodnine 
za leto 1923 izdatki''… ''škoda pri pov. 7.000, davki 
300'' (op. p. zneska v kronah).
Josip in Milka sta se očitno pred poroko poznala 
vsaj nekaj mesecev. Še pred poroko, leta 1922 sta 
bila, kot je dosti kasneje zapisal Peternelj sam, 
skupaj na 1. jugoslovanskem vsesokolskem zletu 
v Ljubljani, ''kjer so si v bratskem objemu enako 
misleči podajali roko''. To je moral biti mogočen 
dogodek, Peternelja je očitno popolnoma prevzel. 
Na Internetu sem v diplomskem delu Jureta Kerna, 
Fakulteta za šport, o telovadcu Borisu Gregorki, 
našla informacije o zletu: prireditve v okviru zleta 
so potekale od začetka junija do sredine avgusta 
1922 na posebej za to priliko zgrajenem telovadišču 
med današnjo Linhartovo in Vilharjevo ulico za Be-
žigradom. Kot piše Kern, je bil zlet prva množična 
manifestacija jugoslovanskega sokolstva ob veliki 
udeležbi čeških sokolov. Josip, morda pa z njim tudi 
Milka, se je shoda očitno udeležil tudi leta 1923, to 
je razvidno iz knjige stroškov - 27.8.1923''v Ljubljani 
na shodu 500''. 
Josip in Ljudmila sta se vsekakor morala zave-
dati, da imata različne vzornike in idole in da Josip 
ni bil človek, ki bi ponavljal vzorce. In v Selcih ljudi 
njegovega kova ni bilo prav veliko. Ljudmilina širša 
družina to zagotovo ni bila. Le Josipov svak, moj 
ded Janez Kopčavar, je bil menda tudi naprednjak, 
Josipov somišljenik, a se je, kot v ohranjenem roko-
pisu navaja Josip, kasneje vdal v usodo, otopel in se 
stopil z večino... Kdor je bil v Selcih takrat drugačen, 
se je moral boriti sam s seboj in spretno krmariti 
med tistim, kar je čutil in želel, in tistim, kar je bilo 
tam običajno, kar je po tamkajšnjih merilih smel. V 
nasprotnem primeru ga niso sprejeli. V Selcih takrat 
tolerantnost in liberalizem nista bila splošna in ne 
dobrodošla pojava. Zgodovinski viri pravijo, da se 
je že v prvih letih 20. stoletja na takratnem Sloven-
Jugoslovanski
vsesokolski
izlet 1922
Foto: arhiv
Narodnega
muzeja Slovenije,
Ljubljana
Železne niti 7 Josip Peternelj
188
skem zgodil hud prelom med slovensko liberalno in 
katoliško stranko. Tako kot na Češkem so se tudi v 
slovenskih deželah sokoli vedno bolj navduševali 
nad političnim liberalizmom, ki je nasproti ''nazad-
njaškim'' katolikom zagovarjal sodobne sociološke 
in filozofske teorije ter se navduševal nad ločitvijo 
cerkve od države. V takšnem bojevitem ozračju je 
že leta 1906 na Jesenicah pri Katoliškem delavskem 
društvu nastal prvi odsek katoliške telovadne orga-
nizacije Orel. Olga Šmid v svoji knjigi Selca nekoč 
pove, da so z dovoljenjem okrajnega glavarstva v 
Kranju že leta 1908 v Selcih ustanovili Katoliško 
prosvetno društvo. Na ohranjeni nedatirani stari 
fotografiji, verjetno nastali konec 20. let, z napisom 
Orlovska družina Sv. Petra v Ljubljani, najdem svojo 
teto, sestro mojega očeta, Marijo Kopčavar, rojeno 
1908, nečakinjo Ljudmile in Josipa Peternelja. Kot 
mi pove vnos v knjigi stroškov 19.11.1930 ''Kop-
čavar Mariji (mali) J. kot boter 100'', je bil Josip 
verjetno kmalu po svojem prihodu v Selca njen bir-
manski boter.
Kot je mogoče sklepati na podlagi Peterneljevega 
dokumenta, sam ga je naslovil ''Potrdilo'', je najkas-
neje septembra 1922 padla odločitev o poroki med 
Josipom in pet let starejšo Ljudmilo in so se začele 
priprave nanjo. Kot je bil običaj v vseh urejenih 
družinah, sta zaročenca pred poroko, 16.1.1923, 
pri notarju Niku Lenčku v Škofji Loki pred pričama 
Tomažem Šoštarjem in Francetom Ankeletom, sod-
nima slugama, sklenila ''izročilno, darilno ženitno 
in dedinsko pogodbo'', posl. št. 204479. Te pogodbe 
v družinskem arhivu ni, imajo pa jo v Zgodovinskem 
arhivu Ljubljana v Škofji Loki. V družinskem arhivu 
pa je zelo dobro ohranjena, a v zelo težko čitljivem 
rokopisu, ženitna pogodba v nemščini, naslovljena 
''Notariatsakt – Ehepacten'', ki sta jo 11. novembra 
1886, kar nekaj let po poroki 7.2.1881, sklenila Ljud-
milina starša Terezija Krek in Blaž Čemažar. Josipa 
Peternelja so doma izplačali in je v Selca prišel s so-
lidno balo. Pripeljal naj bi bil ne le lepo in funkcio-
nalno, ampak po Jožetovih besedah kar umetniško 
izdelano pohištvo za spalnico iz trdega češnjevega 
lesa. Jože se spominja v stilu secesije umetniško iz-
rezljanih cvetličnih venčkov na vratih omar in na 
posteljnih stranicah. Josip Peternelj je zapisal tole: 
Tišlerčkovo domačijo je v Cerknem kasneje pre-
vzel Josipov dvanajst let mlajši brat Gabrijel. Da je 
bil Gabrijel rojen leta 1908, mi je kot iz topa izstrelil 
Bobkov ata, ne da bi ga vprašala, in ker mi letnice 
ni vedel povedati nihče drug, se pač moram zanesti 
na Bobka. Na spletni strani cerkljanskega gasilskega 
društva je Gabrijelova fotografija iz leta 1930. Jože 
pa tudi Rudi se strica Gabrijela dobro spominjata. 
Kot pravi, je bil Gabrijel velik humanist, domoljub, 
"Potrdilo
Podpisani sin Ane in Filipa Peternelja 
iz Cerkna št. 142, sedaj poročen v Selcih, 
Jugoslavija, potrjujem, da sem sprejel od 
matere posestnice svoto 4030 Lir. To svoto 
sem rabil tudi za nakup mobilije, poročne 
obleke, perila, vožnje, potni list, sploh za 
vse moje stroške, ki sem jih imel od sep-
tembra 1922.
Poročil sem se 4. (op.p.: v drugih doku-
mentih naveden datum 5.) februarja 1923. 
Poleg tega sem dobil tudi dve koperti za 
posteljo 13 vojaških spodnjih hlač in ste-
klenico 25 l. S tem potrjujem da ne bom za-
hteval ničesar več od matere t.j. posestva. 
Pripominjam tudi, da bom pustil doma les 
ki se je porabil za popravo kozolca in hiše, 
ter tudi tega ki je še spravljen doma t.j. 20 
tramov 4 m dolgih in 50 desk že rabljenih. 
Ta les cenim na 500 lir. Imam tudi še streš-
no lepenko katero pridržujem zase enako 
tudi nekaj bodičastega pocinkanega drata. 
Puščam tudi dve kadi razno železje in več 
reči manjše važnosti.'' (op.p. Preračunano 
po zgoraj navedenem tečaju je od matere 
dobil skoraj 18.000 kron, les pa je cenil na 
2.225 kron.)
Železne niti 7 Josip Peternelj
189
ljubiteljski zgodovinar in glasbenik. V Primorskih 
novicah sta bila 1. in 8. oktobra 1976 objavljena 
članka-pripovedi Gabrijela Peternelja z naslovom 
Pred fašisti nismo klonili. V njih pripoveduje o času 
fašizma, med drugim tole:
''Moj oče je bil desničar, vendar zelo zaveden Slo-
venec. To sem opazil, čeprav še zelo mlad, ko je po 
prvi svetovni vojni Italija zasedla naše kraje. Ta-
krat nas je usmerjal v kulturno prosvetno delo. Jaz 
sem se vključil v pevski zbor, sestre pa v dramsko 
skupino. Toda v marcu 1926. leta so fašisti vdrli v 
naše društvene prostore, kjer smo se shajali; to je 
bilo v zadružnem domu... Ko so nam prepovedali 
peti slovensko po gostilnah v Cerknem, smo se zbi-
rali stari člani zbora izven vasi. Tako smo organi-
zirali zbor dvanajstih pevcev, mene pa so določili 
za vaditelja. Ob nedeljah smo hodili v podeželske 
gostilne in peli ob kozarčku vina...''
Gabrijel je bil od leta 1929 sodelavec organizacije 
TIGR. Josip Peternelj je bil z bratom Gabrijelom in 
družino v Cerknem v stiku – o tem pričajo neka-
teri vnosi v knjigi stroškov: 14.9.1923 ''Potnina v 
Cerkno 340'', 28.2.1924 ''Jošk v Cerknem 90K in 95 
lir'', 17.12.1928 ''znamke Molan, Cerkno, Zali log 
18'' - in je brata Gabrijela tu in tam finančno podprl, 
kot priča vnos 21.8.1929 ''Gabrielova položnica 
Glasbena Matica 47'' in 10.10.1929 ''Gabrijelu 65''.
Za tiste čase nadpovprečno razgledana Ljudmila 
Čemažar in Josip Peternelj sta se torej vzela 5. fe-
bruarja 1923. Iz knjige stroškov, ki sta jo novoporo-
čenca začela voditi dva dni po poroki, 7.2.1923, je 
razvidno, da sta se za svečani dogodek primerno ob-
lekla – 20.2.1923 ''šivilji v Šk. L. 1.650'' in ''čevljarju 
v Šk. L. 2.250'' in da je dogodek zabeležil fotograf 
- 29.2.1923 ''fotografu na račun 200'', 26.3.1923 
''Fotograf 1.840'', a fotografije niso ohranjene. Tale 
ohranjeni dokument, datiran 4.2.1923, so bili že-
ninu Josipu ob slovesu dali cerkniški sokolski bratje 
za popotnico: 
Domačija Ljudmile
in Josipa Peternelja
"Dragi brat! 
V trenutku, ko se stalno ločiš od naše 
srede, ti podpisano društvo izreka naj-
iskrenejšo zahvalo za Tvoje vsestransko, 
vzorno in požrtvovalno delovanje na na-
rodnem polju.
Prepričani, da v svoji novi domovini bo-
deš usmerjal svoje delovanje po istih poteh, 
se podpisani iskreno zahvaljujemo na Tvo-
jem dosedanjem bratskem sodelovanju, 
ter Ti želimo najboljšo bodočnost.
Telovadno društvo ''SOKOL'' v Cerknem"
Železne niti 7 Josip Peternelj
190
S pred poroko sklenjeno ''izročilno, darilno, 
ženitno in dedinsko'' pogodbo sta si zaročenca ob-
ljubila zakon in določila, da pogodba dobi veljavo 
po poroki. Ljudmila je s pogodbo izročila posestvo 
možu Josipu, vključno s svetom z opekarno in razen 
določene njive in parcele z gozdom, Josip pa je s po-
godbo prevzel tudi vse dolgove in obveznosti. Za 
dejanski prevzem opekarne je Peternelj potreboval 
obrtno dovoljenje. Urejanje s tem povezanih for-
malnosti verjetno ni bil mačji kašelj. V ohranjenem 
osnutku pisma okrajnemu glavarstvu z dne 23. fe-
bruarja 1923 Peternelj piše:
Josip je torej prevzel tudi Ljudmiline obveznosti 
do matere. Ohranjen je nedatirani prepis Zemljiško 
posestnega lista Josipa Peternelja, verjetno izdan po 
prenosu posesti nanj. Peterneljevi zaznamki na hrbtni 
strani dokumenta povedo: da je glavarstvo 27.2.1923 
odgovorilo, da mora predložiti obrtni list Terezije in 
njeno izjavo, da ''obrt odlaga'', in da mora poročati, 
''kje ima domovinsko pravico''. Josip naj bi bil na to 
odgovoril, kje ima domovinsko pravico in glavarstvo 
vprašal, kako naj pride do jugoslovanskega držav-
ljanstva. Glavarstvo naj bi bilo 10. marca Josipu od-
govorilo, da mora poslati ponovno potrditev Terezije 
Čemažar, da obrt odlaga. V odgovoru je prejel tudi 
seznam dokumentov, potrebnih za pridobitev držav-
ljanstva. Skladno z zabeležko naj bi bil po tistem v Že-
leznikih pri g. glav. Znidaršiču, ta pa naj bi izjavil, da 
zakona o državljanstvu ni in da torej ne more prositi 
za državljanstvo, ampak naj prosi za začasno bivanje. 
Josipov pripis ''Potrdila od T.Č. nisem dobil.'' je zgo-
voren: tašča Terezija zetu ni bila naklonjena. Ali in 
kako je morda pridobil obrtni list, ni znano.
''Podpisani Josip Peternelj Selca št. 67 
občina Selca okraj Kranj prosi da bi se obrt 
za napravljanje opeke v Selcih prepisala 
na njegovo ime ter navaja sledeče razloge:
Jaz sem se priženil na posestvo Milke 
Čemažar Selca št. 67 katera mi je posestvo 
prepisala, opekarska obrt pa je bila še ved-
no prepisana na njeno mati Terezijo Če-
mažar Selca št. 67
Jaz sem rojen leta 1896 (13.3.1896 Cirk-
no, obč. Cirkno okraj Cirkno).
Ker sem jaz sedaj vse posestvo prevzel 
od moje soproge in njene matere prosim, 
da se ta obrt sedaj na moje ime prepisati 
blagovoli. Obrt je bila sedaj opuščena kate-
ro bodem jaz ponovil.
Selca, dne 23. svečana 1923.
Josip Peternelj!''
"Temeljem izročilno, darilno, ženitne 
in dedinske pogodbe z dne 16.1.1923 posl.
št.20479(P zap.št. 79/1923) v zvezi s poroč-
nim listom z dne 14.2.1923 se dovoli:
1. Vknjižba lastninske pravice za Josipa 
Peternelj iz Selc št. 67 na zemljišče Ljud-
mile Čemažar od ravno tam vl.št. 86 
k.o.Selca;
2. Odpis parc. Št. 12/2 i 38 gozdov ter 714 
njive od gorenjega zemljišča, otvoritev 
novega vlož.št....(op.p. slabo čitljivo) 
in vknjižbo lastninske pravice nanj za 
Ljudmilo Peternelj...
Na prvotnem zemljišču temeljem izro-
čilne pogodbe z dne 11.4.1921 ...v smislu 
...vknjiženo stvarno breme živeža in služ-
nosti stanovanja se prenese v novi vložek."
V knjigi stroškov so zgovorni vnosi 24.2.1923 
''prošnja (obrt) 120'', 7.3.1923 ''Notarju za svet 
40'', 17.5.1923 ''Pristojbina za prepis pos. 6.388'', 
19.6.1923 ''Notarju 560''. Ohranjeni, na pisalni stroj 
napisani sklep Okrajnega sodišča v Škofjiloki z dne 
22.6.1923 je takle: 
Železne niti 7 Josip Peternelj
191
Prošnja za prepis obrtnega dovoljenja
Železne niti 7 Josip Peternelj
192
Josip je bil torej v Selcih tuji državljan in je moral 
zaprositi za dovoljenje za bivanje in za državljan-
stvo v Kraljevini SHS, kasneje Kraljevini Jugoslaviji. 
Za začasno bivanje je zaprosil 28. aprila 1924. To 
potrjuje tudi vnos 26.4.1924 ''Koleki za prošnjo 
bivanja I. 5 Din II. 20D, poštnina 12''. S pismom 
št. 10132/24 z dne 16. junija 1924, s pisemsko 
glavo Okrajno poglavarstvo (op.p. zanimivo, na 
Štajerskem se je takrat imenovalo ''glavarstvo''), 
opremljenim z žigom Županstva Selca in datumom 
22.6.1924, št. 1334, ga je sreski poglavar v Kranju 
obvestil: ''Ugodivši Vaši prošnji z dne 28. aprila t.l. 
Vam je ministrstvo za notranje posle v Beogradu 
z rešenjem z dne 2. junija t.l. št. 824 dovolilo za-
časno bivanje v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slo-
vencev.'' Ohranjeni osnutek pisma na Okrajno po-
glavarstvo v Kranju z dne 28.4.1924 priča, da je bil 
Peternelj glavarstvo prosil za ''blagohotno priporo-
čilo''. Na hrbtni strani tega dokumenta je naslednji 
tekst, naslovljen na Slavno ministarstvo unutrašnih 
dela u Beogradu: 
''Podpisani.... prosi, da se njemu in njegovi ženi 
Milki s hčerko Stanko dovoli bivanje v Kraljevini 
Srbov Hrvatov in Slovencev za nedoločen čas z 
bivališčem v Selcih 67.
L. 1923 sem prišel iz svoje domovine občine 
Cerkno, okraj Tolmin, Julijska Benečija v Selca, se 
ondi seznanil z selško domačinko Milko Čemažar 
ter jo 5. februarja 1923 poročil.
Bavim se s kmetijstvom ter z dohodki ..(op.p.: 
slabo čitljivo, morda ''male'') opekarne v Selcih. 
Sem goriški Slovenec ter narodnega miš-
ljenja. Prilagam kolek 20 Din za rešitev.''
Sreski poglavar v Kranju je na Peternelja 13. julija 
1927 naslovil dopis:
''Kakor je iz tuk. evidence tujcev razvidno, ni-
mate dovoljenja za bivanje in zaposlitev v naši 
državi.
Pozivljam Vas, da prošnjo za bivanje Vi sami 
takoj vložite tuuradno, prošnjo za zaposlitev pa in 
sicer tudi takoj vložiti Vaš delodajalec pri inšpek-
ciji dela v Ljubljani. Ako ne zaprosite za bivanje in 
za zaposlitev tekom 8 dni bodete prisilnim potom 
izgnani in naše države oziroma odpuščeni z dela.'' 
Županstvo Selca je dopis opremilo s svojim žigom 
in datumom 18.7.1927. Občinski urad Selca je Pe- 
ternelju 13.10.1927 izdalo t.i. nravstveno spričevalo, 
ki ga je potreboval za pridobitev državljanstva. V 
ohranjenem izvodu spričevala piše, da ''zoper njega 
do sedaj ni bilo ne v političnem, kazenskem in ne 
nravstvenem oziru nobenega ugovora.'' Josip, ki je 
od prihoda v Selca dan in noč garal v opekarni, in 
je imel že dva otroka, je bil v Selcih še vedno samo 
tujec....
Ohranjena navodila, t.i. ''obrazac II. za vlogo za 
državljanstvo'', pričajo, da je bil takrat uradni jezik 
srbski, da je bilo vlogo mogoče dati tudi ''u kom 
stranom jeziku'', a je bilo potrebno priložiti over-
jeni prevod v uradnem jeziku. Peternelj je vlogo 
za državljanstvo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slo-
vencev napisal 23. marca 1929, o tem priča ohra-
njeni dvojnik z naslednjim tekstom:
"Ministarstvo unutrašnjih Dela v Beogradu
Podpisani Josip Peternelj prosim, da se mi 
podeli državljanstvo Kraljevine Srbov Hr-
vatov in Slovencev.
1. Rojen sem 13. marca 1896 v Cerknem, 
okraj Tolmin Avstrija (sedaj provincia 
Friuli, Italija)
2. Moja žena Ljudmila rojena Čemažar 2. 
avgusta 1891.
 Hčerka Stanislava rojena 15. maja 1924
 Hčerka Ljudmila rojena 21. maja 1926
3. Po poklicu sem kmetovalec.
Železne niti 7 Josip Peternelj
193
Ohranjena je ovojnica priporočenega pisma po-
šiljatelja Mihaela Gabrijelčiča, dvornega svetnika, 
Ljubljana, Miklošičeva cesta, palača Delavska zbor-
nica, naslovljena Gospod Josip Peternel, s poštnima 
žigoma Ljubljana 3.12.1929 in Selca nad Škofjo Loko 
4.12.1929. Rdeče-črna nalepka na hrbtni strani pi-
semske ovojnice razkriva, da je bil Gabrijelčič sodni 
tolmač. Morda je on prevedel Peterneljevo prošnjo. 
Obvestilo upravnega oddelka Ministrstva za no-
4. Sedaj sem italijanski državljan pristo-
jen v Cerkno prov. Friuli Italija.
5. Do leta 15. nov. 1916 sem bil doma pri 
stariših med tem časom sem obiskoval 
ljudsko šolo v Cerknem 7 let in 10 mese-
cev kmetijsko šolo v Gorici. 
 Od 15. nov. 1916 pa do 3. novembra 
1918. sem bil pri vojakih v Avstriji pri 3. 
gorskem topniškem polku Od 3. novem-
bra 1918. pa do 2. julija 1919. pa sem bil 
v italijanskem ujetništvu. Od 2. julija 
do moje poroke z Amalijo Čemažar 5. 
februarja 1923. sem bil pri stariših v 
Cerknem. Od 5. februarja 1923. sem 
stalno na rojstnem domu moje žene v 
Selcih št. 67. Bavim se s kmetijstvom
6. Od 2. februarja 1923. se stalno naha-
jam tukaj v Selcih občina Selca srez 
Kranj oblast Ljubljana kraljevina Srbov 
Hrvatov in Slovencev.
7. Moje imetje je posestvo površine 25 jo-
hov in 5.88 klafter.
8. Vojaščino sem odslužil v Avstriji od 
15. novembra 1916. pa do 3. novembra 
1918.
9. Govorim samo slovenski jezik.
10.Sem rimsko katoliške vere po narodno-
sti Slovenec.
Selca, 23. marca 1929.
 Josip Peternelj''
tranje zadeve v Beogradu o sklepu št. 7856 ministra 
za notranje zadeve o podelitvi državljanstva in o pri-
pustitvi Josipa Peternelja k zaprisegi Državljanstvo 
je datirano 20. februar 1930. Kdaj je Peternelj za-
prisegel, ni znano. Državljan je lahko postal šele po 
zaprisegi. Takrat je imel že tri otroke. Kot je zapisal 
sam, je državljanstvo dobil 20. februarja 1930; med 
stroški so vnosi 13.1.1930 ''koleki za državljanstvo 
162'' in 8.4.1930 ''koleki za državljanstvo 440''. Ob 
prejemu državljanstva je verjetno dobil tudi potni 
list - vnos 14.1.1930 ''koleki za potni list''. 
Josip se je v življenju vsega vedno in vselej lotil 
urejeno, natančno, temeljito in sistematično. Kot že 
omenjeno, sta novoporočenca od 7.2.1923 v knjigi 
stroškov do Josipove prerane smrti zelo podrobno 
beležila vsak najmanjši znesek in vse svoje izdatke, 
pa tudi prihodke od kmetijstva in tiste od opekarne, 
zvečine z navadnim in tintnim svinčnikom. Ohra-
njene knjige z vnosi v rokopisih obeh Peterneljev, za 
leta 1923-1925 in 1928-1929 navadni zvezek, od 
1930 do začetka avgusta 1935 pa trgovska knjiga, 
sem prebirala znova in znova, berejo se kot zgodo-
vinski roman. Občasno so v posebni koloni pri-
pombe, nekatere so hudomušne, vse pa zelo zgo-
vorne: kak dan po posebej velikem izdatku za 
''razno blago v Ljubljani'', je 23.12.1923 z Ljudmi-
lino pisavo napisano ''J. kuhal r.'' in opremljeno s 
puščico navzgor, na postavko, na katero se nanaša, 
27.12. pa napisano z Josipovo pisavo ''ga je že 
skuhal''. Upam si trditi, da je šlo za ''kuhanje rilca''. 
Kako bogat vir informacij so knjige, kaj vse povedo! 
Niso le kronologija dogodkov v družini: krsta, mesec 
po rojstvu prvorojenke 27.2.1924 ''Špice za krstni 
prtiček 280 !!'' (op.p. klicaja sta v knjigi v opombah), 
7.5.1924 ''Stroški pri Kal. Krstu 456'', priporočil tik 
pred rojstvom otroka, v tem primeru Jožeta, 7.7.1929 
''Porabila na Brezjah 100'', porabe (in s tem izgube) 
dudk, prav vsaka je zapisana, npr. 22.10.1929, prib-
ližno dva meseca po Jožetovem rojstvu, ''dudla 10'', 
pa spet 23.1. in 14.5.1930 ''dudla 3'', prebolelih otro-
ških in drugih bolezni – 30.7.1925 ''zdravila za St. 
256 zdravila pl. katar'' (op.p. verjetno pljučni 
katar), 13.8.1930 ''zdravnici od J. (norice) 60'' in 
Železne niti 7 Josip Peternelj
194
obdobju z naslovom ''Delo za g. Josip Peternel, 
Selca v Din....'' in pripisom ''Se priporoča Fr. Hafnar 
Selca''. Knjige torej povedo veliko o takratnem živ-
ljenju in ljudeh v Selški dolini, pri vsakem branju 
človek odkrije kaj novega. Povedo, kdaj sta Peter-
nelja kupila posmojke, vprežno pripravo za preva-
žanje hlodov - 28.2.1925 ''posmojke pri Jaku 500'', 
esenc, lim, rum, kvas, šmer, cedil, lavor, glaž, klešče 
pri Verovšku v Ljubljani, štupo, hlepčk, koso, bi-
čevnik, oblič, dreto, camboh, gašteržle, regrat, 
kampl, lajbkis - Bobkov ata mi je pojasnil, da gre za 
neke vrste podlogo za konjev vrat pod komatom – 
5.4.1930 ''Jožu od lajbkisa 40'', kdaj sta namesto 
pralnega mila prvič kupila pralni prašek Radion 
(18.5.1933; na ohranjenem delu 3. strani Slovenca z 
dne 30.10.1935 je zabavna reklama: ''Če bi oče moral 
prati, pralo bi se samo z Radionom – Schichtov Ra-
dion pere sam''), kdaj sta poslala brzojavko – 
14.11.1928 ''brzojavka Molan Celje 5,50+7'' (Na In-
ternetu v Uradnem listu ljubljanske in mariborske 
oblasti z dne 6.8.1926 najdem Franca Molana, tr-
govca v Celju, v Uradnem listu pokrajinske uprave za 
Slovenijo z dne 16.5.1923 pa Josipa Molana, pose-
stnika in župana v Globokem blizu Celja – kateri je 
pravi in kaj sta imela s Peterneljem?), kdaj, a žal ne s 
kom sta govorila po telefonu – 9.3.1931 ''telefon in 
drugi stroški 16'' in 11.1.1934 ''telefonski govor 30'', 
da jima je neki Jaka naredil mostiček – 23.4.1925 
''Jaku od mostička 108'', kdaj je bilo strto kolo na 
vozu in kdo ga je popravil – 23.10.1925 ''Strugarju 
za strto kolo 80'', kdaj se je stari voz od obilne rabe 
iztrošil in sta napravila novega – 15.10.1929 ''Železje 
za novi voz 999,50'', kdaj sta kravo peljala k biku, k 
čigavemu in koliko sta za to plačala – 18.3.1930 ''Ju-
nica pri Blaznikov biku 20'', kdaj je svinja povrgla 
pujske in koliko ter za koliko sta jih prodala, kdaj so 
delali koline in kakšne izdatke so imeli v zvezi s tem 
– 9.11.1925 ''čreva 12'', 12.11.1925 ''mesarju 60 – od 
ure 20, česen 3, poper 6 - 89'', 6.12.1925 ''vino 
klavcu 30'', katera dela so se doma opravljala – ''pa-
vola za nogavice'' se redno pojavi med stroški v zim-
skih mesecih, novembra ali decembra, takrat je Ljud-
mila pletla nogavice, da je Ljudmila vsaj nekaj časa 
15.11.1930 ''zdravnici od fantka (hripa) 30'' - takrat 
je bil Jože star eno leto, sv. obhajila starejših deklic 
junija 1931 ''4 ½ m blaga belega za St. in M. sivi če-
vlji, trak, 2 para nogavic...'', naprave narodnih noš 
za starejši hčerki – 25.7.1931 ''blago za St in Mil 
(dečve) 26, delo šivilji 21, knofi 3 in druk 3'', edi-
nega, enomesečnega obiska Ljudmilinega brata Ja-
neza iz Amerike - 9.7.1930 ''vino ob prihodu Janeza 
iz Amerike 122'', 4.8.1930 ''4 l vina Kralj, Jula, 
Janez'', 13.8.1930 ''5 ½ l vina za J. odhod 88", 
14.8.1930 ''nageljni za J 15'', uspešnega zaključka 
prvega razreda šole Peterneljeve prvorojenke – 
24.6.1931 ''Stanki za spričevalo 5'' in njenega nada-
ljevanja šolanja – 3.9.1931 ''za knjige 24'', obiska 
ene do treh Josipovih sester – 25.6.1934 ''Malinovec 
za Marjanco Peternelj 5''. Knjige tudi niso le se-
znami ljudi, ki so za Peternelja ali pri Peterneljih de-
lali kot hlapci, dekle (npr. leta 1928 in 1929 Rozka, 
sestra Cirila Debeljaka) in dninarji – ampak tudi po-
vedo, kaj konkretno so delali: 30.8.1925 ''Adamu od 
mlatve ušenice 5 štantov 350'', 13.12.1929 ''Cirilu 
za 14 dni (prevažanje zemlje) 206'' (op.p. Cirilu 
Debeljaku - Bobku), kdo so bili njuni dobavitelji in 
kaj so od njih kupili in za koliko, kaj so si od koga iz-
posodili – 21.4.1923 ''Gorenpolarju za mulo ½ dni 
100'', kdo so bili njihovi kupci in ali so blago plačali 
– 31.12.1923 ''Razno blago pri Klemenčič na račun 
opeke 4.610'' (op.p. očitna blagovna menjava), kdaj 
je prišel dimnikar (praviloma je v knjigi dvakrat 
letno) in koliko so takrat stale dimnikarske storitve 
– 31.5.1925 ''dimnikar 13'', kateri obrtniki so v 
Selcih kaj takrat delali ali izdelovali – neki Groga je 
izdeloval modele za opeko - 28.6.1923 ''Grogu od 
modelov 90'', čevlje je izdeloval Plajbov Janez, ki se 
je bil po besedah Bobkovega ata za čevljarja izučil po 
letu 1918 pri Pogorevc – 20.10.1925 ''Tabrovcu od 
čevljev 660'', 24.4.1928 ''Pl. Janezu od mam. čevljev 
27,50'', 28.12.1928 ''Janezu od naših čevljev 
100,50'', 29.3.1929 ''Bobku od poda v veži 75'' z 
opombo ''2 dni'' (op.p. gre za Matevža Debeljaka, mi-
zarja, očeta Cirila Debeljaka), 1.11.1929 ''Kovaču od 
27/3 do 21/10 – novi voz 600 -1.200''; ohranjen je 
račun s specifikacijo opravljenih del v navedenem 
Železne niti 7 Josip Peternelj
195
tudi klekljala – 15.1.1928 ''cvern za kleklat'' in 
28.3.1928 ''cvern 2 špul 6'', kdaj so kupili svinčnik – 
12.2.1928 ''svinčnik 4.50'', kdaj so napravili nove ži-
mnice – 30.4.1931 ''12 ½ kg žime a din 53 – 662,50, 
8 kg trave a din 4 – 32, 580 fedrov a din 8 – 46,40'', 
da so pri hiši poleg krompirja občasno jedli maka-
rone, verjetno so jih v te krompirjeve kraje pred 
prvo svetovno vojno zanesli furlanski delavci v ope-
karni - 7.4.1925 ''makaroni 25'', da je Ljudmilin brat 
Janez iz Amerike domačim poslal svoj izdelek, torto, 
morda za Božič, saj noben družinski član, razen Jane-
zovega in Ljudmilinega že od 7.5.1904 pokojnega 
očeta Blaža, v januarju ni slavil rojstnega dne ali 
godu – 22.1.1931 ''carina od Jan. torte 70'', da so dni-
narjem poleg hrane praviloma ponudili vino in 
žganje, včasih tudi pivo, le krahrle, tista okusna pi-
jača iz bezgovih cvetov v steklenici z zapiralno kro-
glico, ki se je iz otroštva spominjam tudi sama, se 
med nakupi pojavi enkrat samkrat – 22.8.1923 
''krahrle 16'', da so za novega hlapca napravili novo 
posteljnino – 23.1.1930 ''rujava kotenina za 2 rjuhi 
za hlapca 114'' (takrat je k hiši prišel Tine – 9.2.1930 
''Tinetu na račun 1. plače 400'') itn. Da je zelo redko, 
pa vendar kdaj kdo skrivaj zmaknil denar iz skrbno 
varovane gospodinjine blagajne, pričata vnosa 
17.3.1929 ''zmankal v kuhinji 10'' in 15.6.1929 
''vzetih 10''. Da je bil promet s konjsko vprego regu-
liran in so bili kršitelji kaznovani, pričata vnosa 
8.7.1925 ''kazen od voza 208'' in 3.12.1933 ''kazen 
radi oranja na cesto 30''. Kako zelo žal mi je, da 
knjigi za leto 1926 in 1927, če sta ju tudi v teh letih 
vodila, nista ohranjeni! V eni od teh je bilo zagotovo 
zapisano, kdaj je s svojimi tremi otroki na daljši obisk 
iz Amerike v Selca prišla in pri svoji sestri Ani Habjan 
– Pikcovi bivala Ljudmilina sestra Antonija (Tona), 
poročena Malešič. Po zaključku leta 1925 je namreč 
ohranjen le fragmentaren zapis stroškov za obdobje 
med 1. in 10.1.1926. Vnos v tem zapisu ''za ploho 380 
in denarnico 200'' zgovorno prikaže takratno ce-
novno razmerje med plugom in denarnico. O tem ni 
dvoma: brez ohranjenih dokumentov in knjig bi bil 
tale prispevek kar siromašen, do neke mere le 
okostje. Do leta 1926 so stroški beleženi v kronah 
(K), od leta 1928 v dinarjih (Din), a pogosto še vedno 
s sklicevanjem na vrednost posamezne enote v 
kronah: vnos 5.1.1928 ''čreva 17 m a K 6 – 36'' in de-
cembra 1928 ''kupila to jesen 150 l mleka 1.000K''. 
V valutni reformi avstro-ogrske monarhije je 
bila leta 1892 uvedena krona, ki se je delila na 100 
vinarjev ali helerjev. Po 1. svetovni vojni je država 
Srbov, Hrvatov in Slovencev najprej nostrificirala 
kronsko valuto, nato zamenjala za dinarsko-kronski 
denar kot začasno plačilno sredstvo in s 1.1.1923 
uvedla dinar kot zakonito plačilno sredstvo, a je bila 
v praksi še nekaj let v uporabi tudi stara gotovina. 
Razmerje menjave je bilo 4 krone za 1 dinar.
Preden je Josip prišel k hiši, je Terezija, ki ji je 
obrtno dovoljenje ''Obrtni list'' za izdelavo opeke 
10. julija 1902 izdalo cesarsko kraljevo okrajno 
glavarstvo Kronovine Kranjske ''v Kranji'', 7.9.1906 
pa še ''naknadno dovoljenje'' za opekarno, za delo 
v opekarni najemala tujo delovno silo. Menda so 
v opekarno Furlani prihajali delat spomladi in je-
seni odhajali. Jože se še spominja zidane hišice pri 
opekarni, v kateri so do 1. svetovne vojne bivali 
sezonski delavci iz Furlanije. Leseno polknico na 
oknu je bilo menda mogoče odpreti tako, da je po-
stala miza. Tega se spominja tudi Bobkov ata, pa 
tudi tega, da so se za delo kasneje izurili domačini 
in Furlanov ni bilo več v Selca. Olga Šmid v svoji 
knjigi o Selcih omenja, da so do prve svetovne vojne 
v cegounco prihajali delat Furlani iz vasi Stella pri 
Tarcentu, severno od Udin (Stella pri kraju Čenta 
severno od Vidma) in so v Selcih ostajali do pozne 
jeseni. Baje so bili zelo pridni in skromni delavci. 
Po prvi svetovni vojni niso več prihajali. Od njih so 
se naučili delati opeko domačini. Morda pa je kak 
Furlan vendarle ostal v dolini: v Peterneljevi knjigi 
se med dohodki namreč večkrat pojavi, prvič že leta 
1923, očitno italijansko ime Caleari: 16.6. ''Caleari 
od vožne 2.484'', 3.7. ''Caleari za trame 10.668'', žal 
leta 1928 tudi ''Caleri dolgoval 4.500 K dobili čez 3 
leta samo 44,59 Din'', itn. 
Jože ve povedati, da je bila glina v cegounci 
kvalitetna in da je že ljubljanski baron Žiga Zois 
(1747-1819) za svojo keramično delavnico dobival 
Železne niti 7 Josip Peternelj
196
belo glino (klinker) tudi z najdišča blizu kasnejše 
Tonetove opekarne. Ohranjena nepodpisana iz-
voda dveh pogodb povesta, da je Franc Groselj, 
posestnik iz Selc, 15.5.1883 dal ali pa le name-
raval dati Luki Šmidu, posestniku v Gostanju pri 
Kranji, pravico ''na južno-vshodnem voglu mo-
jega ''Praproče'' imenovanega gojzda, zemljo v 
ta in noben drugi namen kopat, da iz v tej zemlji 
se nahajajoče ilovice opeko (cegel) izdeluje, in 
da sme narejeno v ondi nastavljeni opekarnici 
žgati, proti temu, da mi za vsakikrat posebej 
kolikokrat opeko žge, plača pet goldinarjev, za 
vsako leto pa, kadar celo leto nobenkrat ne žge, 
tri goldinarje; dalje da tudi jaz smem ondi se na-
hajajočo ilovico za domače reči rabiti kolikor 
potrebujem, in slednjič da semi pot po zgoraj 
omenjenem delu gojzda nikdar ne zapira'' za 
dobo 15 let, torej do 1898, Luka Šmid pa je ali 
naj bi z drugo pogodbo to pravico in obveznosti 
prevzel - ''V poterdilo te pogodbe sledi moj last-
noročni podpis in podpis dveh naprošenih prič''. 
Pogodbi sta predvideli, da morata na predčasno 
prekinitev pogodbe pristati oba pogodbena part-
nerja: ''Ta pogodba, ktero sva sklenila za petnajst 
let....se brez mojega dovoljenja pred preteklim 
pogojenim časom ne more razdreti.'' Ali je do 
podpisa pogodbe res prišlo, ni mogoče ugotoviti. 
Prav tako iz ohranjenih dokumentov ni mogoče 
ugotoviti, kdo in kdaj je v tem dokumentu ome-
njeno ''opekarnico'' naredil. V dokumentu je tudi 
napačno napisano ime – France Groselj namesto 
France Grošelj, spominjam pa se, da je moja stara 
mama o svojem sodobniku iz Selc govorila kot o 
''Groselno'', a to je bilo lahko hišno ime. Da je bil 
najemodajalec France Groselj v resnici Grošelj, 
je razvidno iz ohranjenenega originalnega do-
kumenta C.k. okrajnega sodišča v Šk. Loki z dne 
19.1.1891 z navedbo zadeve: ''Prošnja za zemlji-
škoknjižni prepis in odpis Blaž Čemažar iz Selc 
hšt. 67 in France Grošelj od tam hšt. 12'' in da-
tumom predložitve ''Präs. 17. januarja 1891'' (op.
p. Präs. je okrajšava za nemško ''präsentiert'', slov. 
''predloženo''), ter z naslednjim besedilom:
''No. 297   V podlagi kupne pogodbe dne 7. ju-
nija 1890 dovoli se od zemljišča Franceta Gro-
šelj uložek štv. 14 kat. obč. Selca odpis sparcelno 
štv. 258/8 zaznamovani del gozdne parcele štv. 
25v8/5 kat. obč. Selca prenos v novi vložek štv. 
147 kat. obč. Selca in uknjižba lastninske pravice 
nanje za Blaža Čemažar v Selcih hštv. 67. 
Bremena prvotnega zemljišča se prenesejo v 
novi uložek in zaznamuje se ukupna zastava na pr-
votnem zemljišču kot glavni uložek na novim ulozku 
kot souložek....(op.p. del besedila tu izpuščam)
G.c.k. davk. urad v Šk.Loki sledni s pristankom, 
da je bila kupna pogodba pod B.R.štv. 461/1890 
naznanjena po uradnih nadpisih.''
Goldinar (op.p. nemško Gulden, avstrijski gulden) 
je bil takrat vreden 2 kroni. Dokument mi končno 
pojasni, kako je opekarna prišla v last staršev moje 
stare mame, Terezije in Blaža Čemažarja: zemljišče 
z nahajališčem ilovice in tam že nekaj časa delujočo 
opekarno je torej 7. junija 1890 kupil Blaž. Glede 
na to, da dokument med strankami, ki se o prepisu 
obvestijo, poleg pogodbenikov in ''c.kr.razpregl. viš-
jega zemljemirca v Kranju'' navaja hipotekarne up-
nike Marijo Bizovičar iz Luše, G. Janeza Globočnika 
iz Železnikov št. 103, Lenko Bergant v Selcih hštv. 
65, ml. Marjeto in Micko Bertoncelj v roke matere 
Micke Bertoncelj v Selcih hštv. 18 in Marijo Grošelj 
roj. Semen v Selcih hštv. 12, je mogoče sklepati, 
da je Franc Grošelj zemljišče prodal v sili, zaradi 
dolgov, in je dolgove do hipotekarnih upnikov z na-
kupom prevzel Blaž Čemažar. Še nekaj pa naravnost 
bode v oči: sodišče je bilo več kot učinkovito, vloga 
za prepis zemljišča je bila vložena 17. in rešena 19. 
januarja 1891, torej v dveh dneh! Ali je do predvi-
denega izteka najemne pogodbe, 15. maja 1898, v 
opekarni izdeloval opeko Luka Šmid iz Gostanja pri 
Kranju, in po poteku do 1902 ali že prej morda Blaž 
Čemažar sam, iz dokumentov ni razvidno. Vsekakor 
pa gre za cegounco, ki jo je od 1902 na podlagi iz-
danega obrtnega lista vodila Blaževa žena Terezija 
Čemažar. Kot mi je zdaj nenadejano povedal 96-
Železne niti 7 Josip Peternelj
197
letni Bobkov ata, se je moj praded Blaž Čemažar 
leta 1904 smrtno ponesrečil pri prevozu butar na 
strmini pr Filgc v Selcih. 
Ni znano, ali je med 1. svetovno vojno opekarna 
morda delovala. Najkasneje po koncu vojne pa ver-
jetno v Selca ni bilo več delavcev iz Furlanije, zato 
pa je, kot je razvidno iz ohranjenega dokumenta, 
podjetna Terezija Čemažar opekarno 21. aprila 
1920 dala v najem:
Sledita podpisa pogodbenih strank in dveh prič. 
V pogodbi navedeni Franc Podreka se je podpisal 
Podrekar, torej je bilo njegovo ime v pogodbi napi-
sano napačno. Kot priči sta se podpisala Josip Kun-
stelj in Peter Šmid.
Opekarna pa je bila ob prihodu Josipa Peter-
nelja v Selca očitno potrebna popravila, 6.6.1923 v 
knjigi najdem vnos ''za popravilo cegounce 380 K'', 
10.6.1923 ''Delovcu za pop. cegovnce 140'' in ''Ska-
larju za pop. cegovnce 1.040''. V cegounci so potem 
v glavnem izdelovali zidake, vsako leto pa tudi nekaj 
strešne opeke (vnos 31.12.1928 ''Primož Železniki 
217 strešne op. a 3.50 K''), opeke za velbanje (vnos 
12.4.1929 ''Topole opeka za velbanje plačano 125”) 
in pečne opeke oz. pečnice (vnos 1.11.1929 ''Bobk 30 
p. op. plačano 100''). Ciril Debeljak, Bobkov ata, je 
bil pri Peternelju eden od petih ''stalnih ceglarjev'': 
dva ali trije so bili odnašalci, ostali so delali “u maut” 
(op.p. pripravljali, gnetli glino). Kot mi je zdaj po-
vedal 96-letni Bobkov ata, so glino gnetli s pomočjo 
vola. Ko je to delo opravljal Joža Mlakar, ki je v Selca 
k Peternelju po Bobku prišel trinajstleten ''s Po-
lanske'', je nekoč pripeljal vola k opekarni in ga spu-
stil. Vol je zdirjal ''po frišnem ceglu'' in od Jože dobil 
krepke batine. Z Bobkom je v cegounci ''vkup delal'' 
tudi Jože Semen – Bitenc, v knjigi stroškov 6.5.1928 
''Bitencovemu Jožu 75'', plačila Bitencu najdem 
tudi v kasnejših letih. Kot Peternelj naj bi bil tudi Bi-
tenc v avstrijski vojski, to ju je baje zelo povezovalo. 
Postopek izdelave opeke mi je Bobkov ata opisal do 
zadnje podrobnosti natančno. Sam je v začetku na 
''karjoli brez stranic od mize odvažal'' z glino napol-
njene modle, ''modu vrgu na plac, da je opeka padla 
ven, u sip oplaknil módle'' (op. p.: sipa je mivka; kot 
mi je pojasnil Ciril, so bili modli iz trdega lesa nare-
jeni modeli za posamezne vrste opeke in jih ''vsak ni 
znal narest''), jih peljal nazaj k mizi, kjer je opeke v 
glavnem delal Peternelj. Verjetno je ta pri delu nosil 
predpasnik in v vročini slamnik – v knjigi stroškov 
10.6.1928 ''Joškov predpasnik 12.50 slamnik 20''. 
Opeke so žgali v peči. Ciril se spominja, da je ''cegu 
vozil s pile'' k peči, peč pa je ''okladou'' Peternelj sam, 
po njegovi smrti pa neki sposobnež iz Škofje Loke. 
Vsaka ''cegounca'', pripravljena za žganje, je bila ''4 
m v kvadrat in 3 m visoka''. Pod pečjo so bili štirje 
grabni, v katerih so kurili krajce pet dni in pet noči, 
na začetku zelo ''nalahn'', da ne bi opeke počile, 
potem so kurili močneje, pa počakali en teden, da 
se je ohladila. Peternelj naj bi bil pri kurjavi vselej 
sam sodeloval in žganje nadziral, le včasih na kratko 
"Pogodba
Katero skleneta Terezija Čemažar št. 67 
in Franc Podreka št. 63 iz Selc pod sledeči-
mi pogoji:
Franc Podreka bo izkuhal ozir. izdelal 
okoli 30000 opeke za zidavo v njeni ope-
karni, za kar ji bode on plačal takoj danes 
800 kron, ostanek 700 kron pa ko bo ope-
ka izgotovjena.
Terezija Čemažar mora popraviti streho 
na opekarni, potem da 3 samokolnice za 
prst voziti 2 motike in potrebne modele za 
izdelavo opeke.
Franc Podreka, da samokolnicam na-
praviti nova kolesa, katera so po izvršitvi 
opeke njegova last ali pa ako jih Terezija 
Čemažar od njega kupi.
Prostore kjer se bode opeka pokladala 
mora najemnik sam počistiti in zemljo 
proč spraviti iz prostorov najemodajalke. 
K tej pogodbi kot najemnik pristopi tudi 
Franc Bešter iz Selc 64.
Selca, dne 21. aprila 1920.''
Železne niti 7 Josip Peternelj
198
večkrat najdem med stroški 2.81928: ''vino za likof 
pri cegovnici 65, žganje 9, skupaj 74''. Prva cegov-
nica pod Josipovim vodstvom je bila očitno narejena 
že aprila 1923; o tem priča vnos 21.4.1923 ''Mami na 
račun prve cegov. 1.000''. Leta 1928 je med stroški 
1.12.1928 ''visoka peč 500 želez.garnitur 139,50, 
radi razbite peči oškodovan za 100, preše 26 kg a 
18 – 117, 2 vreče cementa 20 Din 100 kg cem. 55 
- 75''. Ni jasno, ali je Peternelj kupil ogrodje in na-
redil novo peč, ali je bila poškodovana stara peč in je 
šlo za večje popravilo. Leto 1929 je bilo za Josipovo 
opekarno najbolj produktivno in uspešno, tisto se-
zono so naredili kar ''6 cegounc'', zadnjo decembra. 
Leto je moralo biti tudi nenavadno toplo, saj opeke 
v mrazu ni bilo mogoče delati. Šestkratno žganje 
opeke v peči potrjujejo vnosi stroškov 17.5. ''5 ½ l 
vina ob kuritvi prve peči 140+102'', 15.6. ''6 l vina 
pri kurjavi II. peči 93'', 14.7. ''5 l vina pri kurjavi 3. 
peči 80'' in ''meso za kurjače in kosce v sen. 99'', 
18.8. ''vino ob kurjavi 4. peči” in 18.10. ''vino in 
meso ob kurjavi 5. peči 42'' s pripisom ''V. peč'', in 
13.12. ''vino pri kurjavi 6. peči 16''. Olga Šmid v svoji 
knjigi Selca nekoč pove, da je šlo v peč kar 33.000 
kosov opeke. Leta 1928 je bil večji kupec Megušar 
iz Smoleve, kupil je 5.000 kosov a 3.35 K in skupaj 
plačal 11.500 K. Na koncu dohodkov od opekarne za 
leto 1929 je zapisano ''Zadrugar porabil v tem letu 
za novo hišo 91.000 kom. z. opeke'', 6.1.1930 pa 
''Lotrič Češnjica ostanek računa 7.500''. Prodano 
opeko je Peternelj v letih 1923 do 1925 beležil med 
ostalimi dohodki, v letih 1928 do 1935 pa posebej 
pod naslovom ''Odvožena opeka'', saj so delna pla-
čila zanjo včasih prišla v tekočem in še v naslednjem 
letu. Leta 1928 so prihodki od opeke znašali 157.622 
kron ali 39.415,50 din, drugi dohodki 22.440 din, 
skupaj dohodki 61.856 din, stroški oz. izdatki pa kar 
56.886 din. Leta 1929 so dohodki od opekarne zna-
šali 244.866 kron ali 61.216 din, kmetijski dohodki 
27.983 din, skupaj torej 89.199 din, stroški pa kar 
88.787 din! Zgovorna je opomba pod to rekapitu-
lacijo: ''412 ost. porabljeni a ne upisani''. Zanimivo 
je, da je Peternelj še vedno vodil zneske v kronah, 
seštevek za posamezno leto pa preračunal v dinarje.
zadremal in za ta čas predal nadzor drugemu. V To-
netovi knjigi stroškov vedno znova najdem nakupe 
velikih količin krajcev po zelo različnih cenah, na 
primer 18.6.1928 ''Šturmu za krajce (vaga 2)  39'', 
27.7. ''650 kg krajcev Rudno a K. 18'', 19.8. ''Šturm 
2370 kg krajcev a K. 6.50'', 28.8. ''vaga krajcev 6'' 
in vedno znova ''od vage krajcev…''– torej je bilo 
tehtanje potrebno plačati posebej, 17.9. ''Zalogarje-
vemu krajci Eger 8780 kg a 16'', ''Zalogarjevemu 
krajci Globoč. 3835 kg a 26'' in 23.6.1929 ''Od Egra 
29.120 kg krajcev, za kg 8.75'' s pripombo ''42 
voz''. Bobkov ata mi je povedal, da so bile takrat na 
Rudnem žage samice, tudi te so Peternelju prodajale 
krajce. Spominja se, da so v dobrih časih še tople 
opeke odvažali s konjsko vprego. 
V opekarni je Josip delal dan in noč, čeprav naj bi 
bil, kot pravi Jože, njegov oče ''hrbteničar''. Bobkov 
ata se tega ne spominja. Da je imel Peternelj raz-
lične zdravstvene težave, pričajo vnosi stroškov: 
12.3.1924 ''Jošk pri zdravnici 400'', 7.9.1924 ''zdra-
vila Atophan 248 špirit s kafro 30'' (moje poizvedo-
vanje pri zdravnikih in farmacevtih je obrodilo sa-
dove: s Scheringovim preparatom Atophan so takrat 
zdravili putiko – vnetje sklepov zaradi nabiranja soli 
sečne kisline), 16.11.1924 ''Jošk v toplicah 3.700'', 
potem v letu 1924 še večkrat ''zdravnici'' ali ''zdra-
vila'', 6.6.1925 ''zdravila Jošku 93''. Vsa leta se med 
stroški praviloma enkrat mesečno pojavi saharin, 
kupovali pa so tudi sladkor. So mar saharin uporab-
ljali le kot nadomestno sladilo, ali pa je bil morda 
razlog bolezen? Na nekatera vprašanja pač ni mo-
goče dobiti odgovora. O Peterneljevi delavnosti mi 
je pripovedoval Bobkov ata. Kot je rekel je ''pr miz'' 
v glavnem delal Peternelj, torej je v lesene modele 
skrbno natlačil dobro pregneteno ilovico. ''Naredil 
je tudi 3.000 kosov cegla na dan, bil je sila spreten, 
naredil jih je tudi po 300 na uro''. V sezoni so v 
opekarni delali ves dan, od petih zjutraj pa do marij, 
Ljudmila jim je nosila malico. Opoldne so imeli eno 
uro počitka, takrat so šli na južno k Tonet. Bobkov 
ata se spominja, da je Peternelj ''pr južn'' bral Slo-
venca. Ko je bila ena cegounca narejena, torej peč 
pripravljena za žganje, je bil likof; ustrezno postavko 
Železne niti 7 Josip Peternelj
199
Prodajni pogodbi
– opeka
Železne niti 7 Josip Peternelj
200
Če so pogodbe o dobavi opeke sploh bile, so 
bile enostavne, sklenjene na podlagi dogovora in 
poštenosti pogodbenih partnerjev in popolnega 
zaupanja med njima. Sicer je na listu ohranjena 
specifikacija, očitno za leto 1929, z naslovoma 
"Lotrič Češnjica" in "Miza Lotriča", v katerem je 
navedena na posamezni dan zanj izdelano število 
kosov opeke, "do 6/10 22.220", "8/10 900 in 25 
pečne", skupaj od 7. do 16.10. še 3.030 kosov, in na 
koncu v rokopisu "Se število cegla ujema" in podpis 
Lotrič. Lotrič je ostanek plačal 6.1.1930. Kasneje, ko 
se je prodaja opeke zelo zmanjšala, je Peternelja 
reševalo nekaj velikih kupcev, npr. Bertoncelj, 
kovač v Železnikih: 26.3.1933 "Bertoncelj Želez 
(kovač) nar 2.000", 8.12.1933 "do 1/10 Bertoncelj 
Žel. nar. še 5.050", pa gasilsko društvo Železniki: 
28.8.1932 "Gasilski dom v Žel naračun 4.000", 
8.12.1933 "Do 1.1,33 Gasil četa Žel. narač 2.000", 
19.3.1934 "Gasilsko društ. Želez. narač 1.000" in 
3.3.1935 "Gasilski dom Železniki ostalo svoto 154", 
pa tudi gasilci z Zalega loga: konec leta 1932 je med 
prihodki zapisano "Gasilska četa Zal aloga 4.000''.
Pri pregledu knjig sem ostrmela, kako velike 
vsote denarja sta Peternelja obračala, in kako 
malo jima je pod črto ostajalo... Peterneljevi od 
poroke februarja v letu 1923 kar skupaj vodeni in 
zabeleženi dohodki vseh vrst znašajo 192.462 kron 
(stroški pa 230.125 kron), zvečine so od prodane 
opeke – po količinah in zneskih izstopajo kupci 
Kemperle Želez., Drmota Žel. – npr. 19.5. "Drmotu 
v Žel zvozil do Binkošti 9 voz a 175 z.op.", Dolenc v 
Žel., Mlinar Dol. vas, vmes so tudi meni znani kupci, 
Anžicovi sosedje – 29.4. "od Čota za 600 z.op. in 35 
p.op. 1.400". Med dohodki je 14.2. "najemnina za 
njivo (mlinar) 1.500", pojavlja se domnevni Furlan 
Caleari – 3.7. "Caleari za trame 10.668", 26.9. manj 
zgovorna "Caleari vožnja iz Voda 4.692" in 5.11. 
"Caleari vožnja iz Kotov 6.391" s pripombo "q.a. 
52K", vnosi "za vožno" ali "od vožne", npr. 16.6. 
"Komatar od vožne 560", 27.12. "Šmid Peter od 
vožne 100" in 30.12. "Anžic od vožne 360" verjetno 
kažejo na dohodke od posoje konja in voza, 20.9. "2 
klafter drv a 2.250 K v Loko 4.500" kaže na prodajo 
drv, 18.9.1923 "Tavčar med 40" na prodajo medu, 
"53kg fižola a 26 K – 1.378" na prodajo fižola, 
"vol zaslužil 120" verjetno kaže, da sta vola morda 
posojala kot vprežno živino – danes bi temu rekli 
rent-a-vol – in ne, da sta ga prodala za meso; to je 
vola očitno doletelo kasneje, januarja 1925 - "za 
vola kg 44 1/2 510kg 22.720". 
Leta 1924 so se Peterneljema dohodki povišali na 
skupno 229.932 kron, stroški pa na 235.159 kron 
– zgovorna, zame pa v delu popolnoma zagonetna 
je rekapitulacija: "za vožno prejeli v denarju 
70.000K, pri Anžic okroglo 2.000 K za koruze, 
pri Klobovs za konja 2.100, pri Ziherlu koruze za 
konja za 13.477 K, Izkupili v tem letu pri Anžic 
na knižico 29.886 K". Anžici, družina moje stare 
mame, se med stroški, torej kot prejemniki denarja, 
leta 1924 pojavljajo z ogromnimi zneski: 24.4. "Pri 
Anžicu 1.500", 5.5. "Pri Anžic 1.131’’, 28.10.1924 
"Razno blago pri Anžic 10.857", 24.11. "Razno 
pri Anžic 2.000" itn. Kakšen biznis je pravzaprav 
tekel med družinama? Je šlo morda za neke vrste 
sponzoriranje bajtarjev, družine Ljudmiline sestre 
Marije Kopčavar, ali morda za izvrševanje oporoke 
Ljudmilinega in Marijinega očeta? Pojasnil mi ni 
mogel dati nihče, to bo ostala družinska skrivnost. 
V letu 1924 sta Peternelja največ spet zaslužila z 
opeko, čeprav tako velikih posameznih nakupov 
kot leta 1923 ne beležita, in s posojanjem konja 
– 29.3. "Caleari vožne marca 9.600kg a 40K 
4.032" (le kaj je vozil ta Caleari?), 12.10. "Meh 
od vožne lubja 200", nekaj s prodajo drv, fižola 
– 26.2.1924 "V Sorco 60 kg fižola a 23K 1.370" in 
oglja – 4.5.1924 je med stroški "vožna od našega 
oglja (Anžic) 656". Če sta Peternelja v zgodnjih 
dvajsetih letih oglarila, potem sta to kasneje 
opustila: leta 1929 rojeni Jože se ne spominja, da 
bi bili v njegovem otroštvu pri hiši še oglarili. Vnos 
24.3. "Babčev za njivo 1.500" razkrije najemnika 
njive, pojavijo se dohodki od prodaje pujskov 
– 4.5. "Brnova Johana 2 pujska K1.300 in 1.100K 
– 2.400", pa od (Ljudmilinega ali deklinega?) dela 
v vrtu župnišča – 7.5. "zasluženo v vrtu" in 19.10. 
"župnik od dela v vrtu 200". 
Železne niti 7 Josip Peternelj
201
Tudi leta 1925 sta še vodila vse prihodke skupaj 
in v glavnem služila z opeko, s prodajo prašičev 
– 29.1. "za prešiča 90kg a K 63 5.760" in 4.2. "preš 
koža 3 1/2 kg a 56K 196", govedi – 12.8. "za kravo 
Dražgošanko 7.000", fižola, krompirja, in drv 
– 1.12. "gdč Pagon 1 kl drv 800", tramov – 15.11. 
"Globočnik na račun tramov 20.000" in na koncu 
leta 1925 zabeleženi 10.1.(očitno 1926) "Globočnik 
za trame 27.360"; med prodajanimi artikli se tisto 
leto pojavi mleko – 27.4. "230 l mleka a K 10 
– 2.300" z zanimivo pripombo "s tem poravnanih 
onih 100 dol. od leta 1919", kdo je plačnik oz. 
dolžnik izpred 6 let, ni napisano, 1.12. "Mihelčič 
za 45 l mleka 450" (verjetno gre za priljubljenega, 
sposobnega in naprednega učitelja, o katerem mi 
je ponovno pripovedoval Bobkov ata – tudi to, da 
je učitelj umrl star 66 let v bolnišnici; kdo ve, ali je 
bil morda sorodnik 3.3.1880 v Harijah na Brkinih 
rojenega skladatelja in politika Alojzija Mihelčiča, 
deda mojega moža? A to je že predmet mojega 
morebitnega naslednjega raziskovanja!), s prodajo 
lesa – 13.5. "za smreke 14.000", z oddajo njiv – 5.4. 
"Muhovcov Matevž za njivo 420" in 20.5. "Martin 
od njive 300", 23.9. "Anžicov od njive pod stezo 
500", s posojo konja. Dohodki Peterneljev so leta 
1925, vključno z navedenim vnosom, datiranim 
10.1.1926, znašali 244.619 kron, stroški pa 250.194 
kron; zgovoren in zame spet v delu zagoneten je 
tale povzetek: "1925 l kupili na knižico pri Anžic 
za 24.649 K, Koruze kupili pri Ziherlu za 13.285 
K, S konjem zaslužil (do 10/1 1926) 59.445 K". 
Tudi leta 1925, že po smrti mojega deda Janeza, 
sta Peternelja Anžicom plačevala velike zneske, 
"julija in avgusta vzeli pri Anžic za 6.734 K’’, 8.9. 
"pri Anžic na račun 5.000", itn. In pri Anžic so po 
navedbah mojih sogovornikov prodajali le in samo 
špecerijo, včasih tudi doma spečeno pecivo.
Kot povedano, je za leto 1926 tudi na strani 
dohodkov ohranjen le fragmentaren zapis, knjige 
za to in za leto 1927 pa ni. Od leta 1928 sta Peternelja 
dohodke vodila ločeno, tiste od opeke še v kronah, 
a zbir sta preračunala v dinarje, kmetijske samo v 
dinarjih. Leta 1928 sta z opeko zaslužila 157.622 
kron ali 39.415,50 din, s kmetijstvom pa 22.440 
din. Tisto leto so dohodki še presegali izdatke za 
skoraj 5.000 din. Med velikimi kupci opeke so 
gasilski dom Bukovica, Kemperle, Jur Dolenja 
vas, Groselnov Janez, Zadrugar. Med kmetijskimi 
dohodki se pojavijo dohodki "od oranja", ki 
kažejo na posojo pluga, morda pa tudi orača, 
morda Peternelja samega – Bobkov ata pravi, da je 
Peternelj hodil k več kmetom orat, izposodili pa so 
si ga oziroma, kot bi rekli danes, storitev naročili 
pa so Ažman, Mlinar, Šturm, Hainrihar, Globočnik, 
Babč in drugi. Sicer sta zaslužila tudi s prodajo 
pujskov – 5.10.1928 "7 pujskov 6 tednov starih a 
Din 200 – 1400", vola – 25.11. "vola Čotu 510 kg 
a K 37 – 4.717.50", teleta, prašičeve kože, fižola 
– 12.10. "133 kg fižola a K 30 – 1.000". 
Leta 1929 so se dohodki od opeke v primerjavi s 
prejšnjim letom podvojili, tisto leto je bila poslovna 
uspešnost cegovnce na vrhuncu: 244.866 kron ali 
61.216 din. Kmetijski dohodki so malo porasli, na 
27.983 din. Povečali pa so se tudi stroški, na 88.787 
din in tako presežek zmanjšali na borih 412 din, 
zabeleženih z opombo "porabljeni a ne upisani", 
presežek pa je bil dosežen le s pomočjo posojila – 2.4. 
"Posojilo v hranilnici 3.924". V knjigi je zapisano, 
da so tisto leto pridelali "14 m (op.p. mernikov) 
ušenice, 16 m rži, 17 m ovsa, 16 m fižola niskega, 
50 m koruze, 17 voz obrezane pese", za proso in 
ajdo količina ni navedena; zaklali so "od tega leta 
potem v jan. 2 pujska, eden težak pribl. 140 kg 
špeha 62 kg masti 5 1/2 kg". Sicer sta Peternelja še 
naprej posojala konjsko vprego – 16.3. "Anžicla (op.
p. moja januarja 1925 ovdovela stara mama je sebe 
in svojih 5 otrok preživljala tudi s furmanstvom) v 
Kranj od vožne 870x55 K – 120" in 26.3. "Anžicla 
Rudno Trata oglje a din 9 – 76", prodajala sta pujske 
– 18.10. "11 pujskov a Din 200 – 2.200", drva – 9.5. 
"narač. za šolska drva 1.000". konjsko kožo – 13.12. 
"konjska koža Drmotu 200" (kar je bilo v neposredni 
povezavi s stroški 18.11. "Šel po konja v Mišoče razno 
55" in "Kupil konja od Ivan Šlibarja z komatom 
5.250" in 12.12. "Miha pobil konja 20", verjetno 
starega, odsluženega, in celo koruzno perje.
Železne niti 7 Josip Peternelj
202
Dohodek od opekarne se je leta 1930 v primerjavi 
z letom prej skoraj prepolovil na 34.497 din, 
kmetijski pa znižal na 20.823 din. 13.2. je "poginila 
svinja 5 tič na bristu z 16 pujski", naslednje 
vzrejene sta prodala – opomba ‘’v tem letu za pujske 
in kožo 3.700 din". Večina kmetijskih dohodkov je 
bila "od vožne", nekaj od oranja – zdaj je zanesljivo 
oral Josip: 8.11. "Globočnik J. od dela (oral) 70", 
prodala sta celo 2 voza ilovice, nekaj fižola – 28.10. 
"170 kg fižola a K 11 – 470", 5.11. "Drmota 24 kg 
fižola 3 din – 72", krompir – 16.9. "Mihelčič za 225 
kg krompirja a 0,75 – 168". Dohodki so resda za 
2.679 din presegli izdatke v višini 57.999 din, a le s 
pomočjo posojila v višini 2.000 din – 21.7. "posojilo 
v hranilnici 2.000" in dviga prihrankov – 19.10."v 
Lj. hranilnici dvignil 3.000" in 8.11. "dvignil v 
hranilnici 500". Delavcem v opekarni je tisto leto 
Peternelj izplačal 5.250 din (op.p. natanko toliko, 
kot je leto prej dal za konja!), hlapcu Tinetu 3.400 
din in novi dekli Tini od julija do konca leta 700 din. 
Za primerjavo: januarja 1931 je za 85 kg moke dal 
Ziherlu 276 din.
Leta 1931 sta Peternelja z opeko zaslužila še 
manj, le 28.966 din, s kmetijstvom pa le 19.752 din, 
v glavnem s prodanimi pujski - "v tem letu dobili 
za pujse 5.341 din", s krompirjem – 24.9. "979 
Iz Peterneljeve
knjige stroškov
Železne niti 7 Josip Peternelj
203
kg krompirja a 0.75 Din 724". Stroške sta sicer z 
varčevanjem uspela znižati, a so še vedno znašali 
49.550 din. Dohodki so jih presegali le za nekaj 
stotakov, a še to le s pomočjo izposojenega zneska 
pri Anžic in postrganih prihrankov - 13.1. "dvig 
ostale svote z obrestmi 1.770". Je pa Josip očitno 
upal, da ga bo napredno kmetovanje rešilo, najel je 
celo dodatno zemljo – 21.1. "Martinovcu od njive 6". 
Dekla Tina in hlapec Tine sta isto leto odšla – Tinetu 
so 3.5. izplačali "ostalo plačo 1.300", zamenjala sta 
ju Joško in Johana - 25.3.1931 "naračun Jošku v 
Ševljah (ara) 100", potem se Joško pojavlja vse do 
leta 1934, npr. 2.11.1931 "Jošku na račun pl. 560" in 
24.4.1932 "Jošku na račun plače 1.200" itn., potem 
pa 29.6.1934 "hlače, čevlji, brisače in krtače za 
seboj J 210" in 30.6.1934 "Jošk odšel" ter 2.8.1934 
"Jošk ob drugem odhodu 300". Bobkov ata mi je 
povedal, da je Joža Mlakar iz Poljanske doline prišel 
star trinajst let, morda najprej v Ševlje, da je pri 
Peternelju "fural s konam krajce k cegounc in delal 
mauto". Leta 1934 se je šel v Lajše učit za pečarja. 
Johana je verjetno prišla iz Sorice – 9.2.1930 "Sorški 
dekli za aro (Trojarjevi) 100". 28.2. sta si Peternelja 
zagotovila tudi pestrno za pričakovanega četrtega 
otroka - "pesterni aro 50". Jože se je spominja, ime 
ji je bilo Polonca.
Leta 1932 je Peternelju uspelo prodati nekaj več 
opeke – rešilne bilke so bili Kemperle in gasilski 
četi iz Železnikov in z Zalega loga - z njo je iztržil 
30.391 din, s kmetijstvom pa skoraj pol manj kakor 
leto prej, samo 10.458 din. Tudi tisto leto so pujski h 
kmetijskim dohodkom prispevali levji delež – "v tem 
letu dobili za prašiče 4.586 din", 12.2. so "doma 
razprodali tele 270", prodali so tudi 242 kg težko 
svinjo in zanjo iztržili 1.118 din, 1.9. je "zaklani 
junček vrgel 690 din". Josip se je za zaslužek lotil 
sajenja in obrezovanja sadnega drevja - 18.3. 
"pri Kemperlu obrezovanje 80", 16.4. "Zalogar 
za sajenje drevesc 30" in oranja - 25.4. "Oranje 
Mlinarju Sevnica 35". Stroške sta Peternelja znižala 
na 35.669 din, od tega so stroški za novo električno 
napeljavo znašali skoraj petino, stroški delavcev 
pri opekarni pa le 3.588 din. Leto sta tako z napori 
uspela zaključiti pozitivno, presežek je znašal 5.180 
din.
Leta 1933 se je prodaja opeke zmanjšala in 
prinesla le še 21.431 din - večji kupci so bili kovač 
Bertoncelj iz Železnikov, Lpinšar in gasilsko društvo 
iz Železnikov - kmetijski prihodki pa so v primerjavi 
z letom prej obetavno narasli za tretjino na 15.827 
din. Peternelja sta prodajala krompir, mleko, tudi na 
občino – 2.2. "20 l mleka na občino a D 1.75 – 35", 
prvič tudi jabolka – 30.11. "jabolka 150 Din a 4.50", 
prodala sta kravo – 8.10. "krava Čotu 420 kg a Din 
3.50 – 2.478", les oziroma tramove – 8.12. "Mlinar 
naračun lesa 300", isti dan pa Mlinar še 1.300 din za 
tramove, prodala sta svinjo in njene male pujske – 
4.9. "Čotu 2 pujska (bela) a Din 1,50 – 300, Jerala 3 
450, Martinovcu 1 pujsk 150, Pozirno 2 300", 1.10. 
"svinja 185 kg 0,80 Din 1.480" itn. 13.3. je Peternelj 
dobil plačilo za prodane cepiče na Štajersko – "Za 
cepiče iz Dobrne Stajrs. 14". Peternelj je še služil 
z oranjem ali pa s posojanjem pluga – 3.4. "Oranje 
Kožuhu 25", 25.4. "Oranje Klinarju Sevnica 35", 
prodal je sadike prašičje pese – 25.5. "Za pesne 
sadike 6". Kako težko je šestčlanska družina s 
hlapci in dninarji takrat shajala z denarjem in kako 
majhen je bil zaslužek od krompirja, nazorno pove 
vnos 3.10. "40 kg krompirja (za nogavice) 30" in 
19.11. "2 1/2 kg jabolk 10 (porabila za hlačke)". 
Stroški so kljub varčevanju znašali 34. 776,50 din in 
za dva tisočaka in pol presegli dohodke. Cegounca 
je v kriznih časih "ugašala", po besedah Bobkovega 
ata tudi zato, ker "je bil takrat cegu že po fabrikah 
tolk cnej": delavci so Peternelja tisto leto stali samo 
še 1.740 din, za davke pa je fiskus terjal od njega 
2.500 din.
Leta 1934 sta Peternelja z opeko zaslužila le še 
16.217 din, precej pa so upadli tudi dohodki od 
kmetijstva, na 11.619,50 din. Prodala sta svinjo 
– 1.11. "svinja v Martinvrh 126 kg a 6  750" in 
njena bela pujska – 2.11. "2 bela pujska pribl po 
11 kg Dražgoše (6 tednov) 250", govedi – 31.1. 
"Košmelj Žel za junico a 3.60 Din 380 kg 1.368", 
tele – 3.4. "Košmelj teleta od stare krave a 5.50 
87kg 478,50". Peterneljev trud na novih področjih 
Železne niti 7 Josip Peternelj
204
delovanja ni in ni obrodil sadov, ni prinesel 
denarja. Za tisto leto načrtovana izdelava in prodaja 
sejalnega stroja v Domžale se je odmaknila. Stroški 
so varčevanju navkljub znašali 33.832 din, med 
njimi so tisti za morda nov senik – 22.4. "Kiljanu 
od naprav senika 300", odplačilo dolga – 11.2. "v 
hranilnici na dolg 7.000" in za Peterneljev nakup 
kolesa. Hlapec Jošk je že sredi leta 1934 odšel 
– 2.8. "Jošku ob drugem odhodu 300", zamenjala 
sta ga sin Ljudmiline najstarejše sestre Frančiške 
France Udovič – 15.4.1934 "Francelju naračun 50", 
19.5.1935 "Dolensk Fr. naračun 50" in neki Martin, 
ki je morda delal za Peternelja že leto poprej - 2.2. 
"Martinu 200 narač" z opombo "100 ara 1934", 
29.2. "Martinu narač obleka 270". Bobkov ata 
mi je povedal, da je bil Francelj priden in močan, 
da ni nič govoril o tem, kar so ceglarji in dninarji 
govorili med sabo. Peternelja sta tisto leto pridelala 
okroglo šest tisočakov minusa. Pri dajanju velikih 
zneskov Anžicom pa je tisto in vsa leta, kljub stiski, 
ostalo, npr. 28.8.1932 prav tistih 4.000 din, ki jih je 
Peternelju za opeko isti dan plačalo gasilsko društvo 
iz Železnikov. Popolna zagonetka!
Leta 1935 se je do 21.6. od prodane opeke nateklo 
le še 3.406 din in do 27.7. za 6.446 din kmetijskih 
dohodkov. Spet sta Peternelja prodala teleta, 
pujsa in pujske, morda je Josip oral ali pa posodil 
plug in konjsko vprego – 22.4. "Kovač oranje in 
vožnja 113". Stroški so do 9.8. znašali 8.992 din, 
matematično gledano so jih dohodki pokrili. A bili 
so tudi neporavnani dolgovi... 
Vsaj nekaj časa je pri Peterneljvih vel tudi 
napredni duh. Kot je razvidno iz stroškov, Peternelja 
leta 1923 nista imela naročenega nobenega časnika, 
leta 1924 in 1925 Slovenca (zabeleženi posamezni 
nakupi Slovenca decembra 1925 pričajo, da ni več 
šlo za naročnino, v kasnejših letih se Slovenec ne 
pojavlja), 15.10.1928 pa se prvič pojavi "Naročnina 
za Narod 30" in jo med stroški najdemo tudi v 
kasnejših letih: vnos 15.1.1929 "Narod 20" in 
9.3.1930 "naročnina Naroda do konca marca 64" 
itn.; zadnji vnosi, ki pričajo o naročnini Slovenskega 
naroda, so v knjigi leta 1934. Peternelja sta bila 
naročena na prvi slovenski dnevnik, napredni 
časnik Slovenski narod, ki je deloval pod geslom 
"Vse za narod, svobodo in napredek". Leta 1924 sta 
naročila knjige Mohorjeve družbe, leta 1925 kupila 
pratiko, bila od leta 1928 naročena tudi na slovenski 
poljudni časopis Domoljub (op.p. izhajal je od 1988 
do 1944, sprva kot priloga Slovencu, v letih 1909 do 
1928 pa kot glasilo Jugoslovanske kmetske zveze) - 
8.2.1928 "Domoljub Ľ l 10", na izdaje Mohorjeve in 
Vodnikove družbe - 18.12.1928 "za Vodnikovo druž. 
20", pa tudi na revijo Ženski svet (op.p. izhajala je od 
1923 do 1941, sprva v Trstu, od leta 1929 v Ljubljani; 
prosvetljevala je ženske) – 30.1.1928 "naročnina 
Ženskega sveta 32" in 15.1.1929 "Ženski svet 32", na 
Kmetovalca - 12.12.1928 "naročnina Kmetovalca 
20". Kupovala in izposojala sta si leposlovne - 
20.1.11930 "naročnina Mecesna 70" (op.p.: zelo 
verjetno je bila to planinska povest Juša Kozaka 
Beli macesen, ki jo je leta 1926 izdala Vodnikova 
družba; govori o mračnem in čudaškem planšarju 
in lovcu, ki beži od povprečnosti doline), 21.1.1930 
"članarina bral. društva 10", in strokovne knjige 
- 9.3.1930 "Knjiga o zdravju Dr. Brecelj, Moh. 
Družba 39" (op.p. verjetno gre za knjigo Antona 
Breclja O zdravju in boleznih, MD 1930), 19.3.1930 
"2 zvezka Domači živinozdravnik 40". Posamezne 
zvezke sta kasneje dala vezati – 14.3.1935 "Vezava 
knjige Živinozdravnik", njun vnuk Rudi je deset in 
več centimetrov debelo knjigo s trdimi platnicami 
v otroštvu rad prebiral; žal ni ohranjena. Med 
ohranjenimi dokumenti je tudi stran 415 iz 31. 
številke Domoljuba iz leta 1916. Josip je skrbno hranil 
to stran s člankom Gospodarske vesti. 24.12.1929 se 
prvič pojavi vnos "naročnina Sadjarja 85", potem 
se pojavlja še vse do leta 1935. Kulturna društva so v 
Selcih takrat uprizarjala gledališke igre in nedvomno 
sta si jih Peternelja ogledala: 31.3.1923 "vstopnice 
za Ž in sveče 120", 1.4.1923 "V Ž vstopnice in drugo 
80", 6.1.1924 "vstopnice 56", 22.4.1928 "ustopnica 
6", 25.11.1928 "V Železnikih 38 (Satan v ženski)", 
16.12.1928 "vstopnice (Godčeva pesem) 12", 
30.3.1929 "ustopnica 6", 16.7.1931 "otrokom za igro 
10", 30.10.1932 pa očitno že v selškem kulturnem 
Železne niti 7 Josip Peternelj
205
domu "v Domu 10" in 31.10.1932 "v Domu z otroci 
10". V otroških letih sem si tam ogledala nekaj 
iger, v katerih sta nastopala tudi Anžicova Pavla in 
Francelj, moja teta in stric; spominjam se, da se je 
kulturnemu domu v Selcih reklo enostavno Dom, z 
zelo široko izgovorjenim o-jem.
Evidentirani stroški pričajo, da sta Peternelja 
darovala cerkvi: 9.5.1923 "v župnišče 3 l žganja 
390", 11.11.1923 "za cerkev 600, za 2 groba prostor 
200, dar 20", 8.1.1924 "od sedeža v cerk. 40", 
6.2.1924 "za Davške zvonove 80", 10.4.1924 "maša 
in upeljava 80", 11.6. 1924 "v župnišče 40 l mleka 
a K 14 – 518", 1.12.1924 "za maše 24", 6.3.1925 
"božji denar 2", 22.3.1924 "milodar 5", 20.12.1928 
"za veliki zvon 260", 17.4.1929 "za mašo v čast Sv. 
Ant.", in 7.7.1929 "Porabila na Brezjah 100". Dajala 
sta tudi revežem: 9.6.1925 "usmiljenemu bratu 20", 
28.4.1929 "za reveže 10", 13.8.1931 "za Kandijsko 
bolnico 5" (op.p.: moška bolnišnica usmiljenih 
bratov v Kandiji pri Novem mestu). Podpirala sta 
tudi gasilce: 1.2.1924 "Za požarno brambo 130", 
2.3.1930 "Podporno članarino za gas. Društvo 15". 
Josip je z Ljudmilo, največ v prvih letih po prihodu 
v Selca, hodil na veselice in, verjetno sam, zahajal v 
gostilno: 11.2.1923 "Na gas. veselici 120", 12.2.1923 
"Taksa za ples na sv. 136" (vnos je pomanjkljiv, "sv." 
se morda nanaša na "svatbo", lahko na "svečnico" in 
podobno), 14.2.1923 "Na pust pri Šl. 300", 8.7.1923 
"Pri sv. Joštu 280, vino 30", 8.8.1923 "Pri Stefan na 
veselici 250", 6.2.1928 "Pr Šliberju na veselici 59", 
11.6.1928 "za veselico 4", 16.6.1929 "Na gasilski 
ves. na Bukovici 72", 21.10.1929 "Jošk na veselici 
98", 2.1.1930 "na gasilski veselici 105", 2.3.1930 "na 
veselici (obrtni) 61", 20.8.1932 "na gasilski ves. na 
Češnj. 62", in zadnjič 27.8.1933 "V Žel na gas.ves. 
12, v Sorici 14"; vnosi z manjšimi zneski, ki kažejo 
na obiske gostiln, "na Frtici" in "pri Šlibarju", se 
nekajkrat na mesec pojavljajo od leta 1924 do 1933. 
Redko povedo kaj več, na primer 26.1.1930 "na 
Frtici plačal 1 liter 16" in 27.12.1931 "Na Frtici s 
Štrekljem". Je Peternelja morda obiskal ravnatelj 
Štrekelj, podpisan na njegovem spričevalu o uspešno 
opravljenem prvem zimskem tečaju kmetijske šole 
v Gorici leta 1912/1913? Na Internetu je mogoče 
prebrati, da je Anton Štrekelj po končanem šolanju 
na visoki kmetijski šoli na Dunaju najprej delal kot 
potujoči učitelj, od 1907 do 1918 pa je bil ravnatelj 
slovenskega oddelka kmetijske šole v Gorici, da se je 
po prvi svetovni vojni umaknil v Kraljevino SHS in 
v Mariboru služboval kot inšpektor oblastne uprave 
ter se 1928 preselil v Banja Luko. Sicer pa je moralo 
biti že v tistem času pač tako, kot je danes: zaradi 
poslov se je potrebno pokazati v določenih lokalih, 
na določenih mestih in pri dogodkih, koder srečaš 
prave ljudi za biznis.
Opravki in vedoželjnost so Peternelja, včasih 
pa tudi Ljudmilo, večkrat vodili v Škofjo Loko, 
v Železnike, v Poljansko dolino, v Ljubljano, na 
Bled in v Kranj: 24.10.1923 "Kravata in prehrana 
v Loki 160", 4.5.1924 "v Železnikih porabil 110", 
9.10.1928 "V Poljanski dolini 75", 21.12.1923 
"vožna v Ljubljano 140", 17.8.1924 "Jošk v Ljub. 
na velesejmu 630" in 24.8.1924 "Na velesejmu 
360" (op.p.: 4. ljubljanski vzorčni velesejem je bil 
od 15. do 25. avgusta 1924; Ljubljanski velesejem 
je bil ustanovljen leta 1921, že 1. septembra je bil 
med današnjo Celovško cesto, približno nasproti 
današnje Hale Tivoli, in železniško postajo Šiška, 
postavljen prvi mednarodni vzorčni velesejem 
na približno 25.000 m2; Ljubljanski velesejem je 
leta 1925 postal eden od soustanoviteljev Zveze 
mednarodnih sejmov v Parizu); Bobkov ata mi je 
pripovedoval, da jih je, ceglarje, peljal v Ljubljano 
na velesejem leta 1930 – slovesno so 10. Ljubljanski 
velesejem odprli 29. maja, Peternelj pa je bil s 
ceglarji tam verjetno 1. junija – "ustopnica na 
velesejem 10, pivo 6, tramvaj 4, kosilo 13" ali pa 
morda (tudi) 8.6. – "v Ljubljani 63"), 8.3.1928 "J. v Lj 
vlak 18 tramvaj 7.50, plomba 30", 20.4.1928 "vožna 
in drugo v Ljubljani", 8.9.1928 "v Ljubljani in na 
Bledu 250", 26.10.1931 "v Lj. vožnja 49, brinovec 
2, vilasta lopata 90, lemež 30, plaz 15, kino 10, 
razstava 3". Že leta 1923 in potem vsa leta se med 
stroški pojavlja navedba "avto": 15.2.1923 "auto 60", 
7.3.1923 "auto 30", 5.6.1924 "avto 40", 28.12.1924 
"avto 76", januarja 1925 "mami za avto 160", 
Železne niti 7 Josip Peternelj
206
14.8.1928 "avto v Loko in nazaj 38", 24.10.1928 
"avto 24, vlak v Kranj 5", 29.10.1928 "avto 18, vlak 
7, malica 5, bonbon 2, zobozdravniku 40, mazilo 
15" (kaj vse pove en sam vnos!), 18.11.1928 "avto v 
Loko 8, v Ljubljani avto 14", 26.3.1929 in 20.4.1929 
"auto 25", 2.11.1929 "vlak 18, avto 13, večerja 9", 
itn. Čudila sem se in se spraševala, le kdo naj bi v 
tistem času tam imel osebni avto in nudil prevoze, 
a Jože mi je pojasnil, da gre za avtobus, da je med 
Škofjo Loko in Železniki vozil majhen, zaobljen 
avtobus. Od tam so v Ljubljano, v Kranj, na Bled 
vozili vlaki, po Ljubljani pa tramvaj.
Vsaj nekaj let sta Peternelja - garača lahko sebi 
in svojim privoščila tudi priboljške, na primer 
19.11.1923 "čokolada 16", 2.12.1923 "za Miklavža 
40", 21.12.1923 "razno blago pri Lukež in Sovan v Lj. 
3.166", 17.1.1924 "kakav 50", 18.3.1924 "steklenica 
za gorkoto obdržati 220", 1.7.1925 "češnje za 
Stanko 30+24", 12.7.1925 "bonbon 4", 2.9.1925 
"čokolada 10", 14.10.1925 "maslo za semenj 146", 
9.3.1928 "oranže 8", 30.12.1925 "usnje za J. škornje 
in moje boks čevlje 1.940", 31.10.1925 "Mama 2 
1/2 m blaga 300, ruta 60", 16. 11. 1925 "J. dežnik 
380", 10.11.1929 "4 m blaga za Mamno srajco 60", 
29.11.1929 "Punčka za M in S 20" itn. Predvsem 
prvo leto stroški niso beleženi zelo natančno, zelo 
pogosti so vnosi kot je 8.4.1923 "Razno Milki 710". 
Od leta 1928 pa med izdatki priboljške najdem 
zelo poredko, npr. 23.6.1928 "pivo štrudl 7, sladol 
1", 14.8.1928 "bonbon 2", 22.3.1929 "butarca 
1,50 pomaranča 2", 13.12.1929 "2 parkelca za 
Miklavža 31" (torej le za obe starejši hčeri, za 
avgusta novorejenega Jožeta pa ne), 8.4.1930 "vlak 
14, tramvaj 6, kino 10, kosilo 26, keksi 10, pirhi 
12", 10.12.1932 "sladk. za Mikl. 4", 26.12.1932 "za 
peko o Božiču 18". Neredko so tovrstni izdatki 
zapisani tako zelo na majhno, skoraj boječe, kot 
da gre v slabših časih za pregreho. Pa vendar si je 
Peternelj omislil pisalno mizo - 24.2.1931 "pisalna 
miza delo okovje in drugo železo lim in drugo 
756", z opombo "in 31.5. Pavlicovemu", na koncu 
leta 1932 je Peternelj stroške prvič zapisal s črnilom 
(čeprav je črnilo kupil že prej - 8.5.1924 "črnilo 4"). 
25.6.1934 si je Peternelj kupil kolo: "kolo 1.300", 
26.1.1935 "taksa za kolo 25"; Jože se imenitnega 
očetovega kolesa dobro spominja. Bobkov ata mi je 
povedal, da je imel takrat Peterneljev nečak Anžicov 
Janez v najemu lokal pri Štefan in v njem trgovino, 
med drugim je prodajal tudi potrebščine za kolesa. 
Ali strošek 2.12.1931 "Dermotu sani 300" govori 
o saneh za otroke, za "dričanje" po snegu, ali pa o 
saneh za prevoz sena s hribovitih delov posestva, 
ni mogoče ugotoviti. Vsekakor pa je že pred tem, 
5.7.1931 peljal svojo prvorojenko v Ljubljano – "z 
Stanko v Ljubljani 74". Jože se tudi spominja, da so 
imeli on in sestre smuči. Vnos 31.12.1934 "Blažovcu 
na račun smučk 10" verjetno kaže na Josipovo 
naročilo izdelave smuči za otroke. Svoje otroke 
je imel Josip neizmerno rad. Meni še iz ranega 
otroštva dobro poznana Cirila Radoševič iz Selc mi 
je povedala, da je bil Blažovc v hiši zraven Čotove 
zelo dober kolar, znan po izdelavi smuči. 
Zgodovinski podatki navajajo, da je po zlomu 
delniških trgov leta 1929 v Združenih državah 
Amerike nastala finančna in ekonomska kriza 
pljusknila v Evropo z zamikom in tu dosegla dno 
šele 43 mesecev pozneje. Potem ko je bilo menda 
na takratnem Slovenskem leto 1929 leto največjega 
gospodarskega razcveta pred drugo svetovno vojno 
– to nedvomno potrjuje tudi uspešnost Peterneljeve 
opekarne, je že leta 1930 nastopila kriza, ki se je 
stopnjevala in dosegla vrh leta 1934, kar se je kazalo 
na vseh področjih, še najbolj pa v gradbeništvu. To 
pojasnjuje tudi Peterneljeve podatke o zniževanju 
stroškov za ceglarje po letu 1930 - manjša kupna 
moč, manj gradnje, posledično krčenje proizvodnje 
in prodaje opeke - in Peterneljeve očitne finančne 
težave. Sorazmerno s prodajo opeke so se 
spreminjali stroški delovne sile za njeno izdelavo: 
28.12.1928 "Delovci pri opekarni l. 1928 - 5.813, 
50", konec leta 1929 "Delavci pri opekarni l 1929 
- 14.081 Din", 31.12.1930 "Zaslužek delovcev pri 
opek. 5.250", 31.12.1931 "Ciril pri Cegounci 1.819, 
Francelj 1.385, Tine 90, Joža 2.041", 26.12.1932 
"Delavci pri opekarni 3. 588" in 31.12.1933 "Delovci 
pri opekarni 1933 1.740". Za leti 1934 in 1935 ni 
Železne niti 7 Josip Peternelj
207
posebnih navedb, stroške dela v opekarni sta takrat 
vodila kot dnino. Je pa zgovoren vnos 20.6.1934 
"Ostane na dninah še 600 Din od 21/3", torej sta 
dninarjem dolgovala plačilo. Da so bili slabi časi in 
Peternelj "ni mogu dobit dnarja", mi je povedal tudi 
Bobkov ata. Nedatiran, fragmentaren Peterneljev 
dokument – pismo, naslovljeno na Alfa d.d. Zagreb, 
pove natanko to: "Vaše pismo sem sprejel. Odgovoril 
bi bil prej pa sem pričakoval da dobim denar". 
Na svetovnam spletu danes v Zagrebu najdemo le 
založniško in oglaševalsko firmo z istim imenom. Je 
to ista firma? Kaj je Josip dal, za kar ni dobil plačila? 
Vsemu pač ni mogoče priti do dna, na nekatera 
vprašanja ni več mogoče dobiti odgovora. O tem, da 
so kmetijski dohodki in dohodki od opekarne takrat 
in že prej komaj dohajali stroške, oziroma, da jih 
niso, in da se je bil Peternelj primoran zadolževati, 
pričajo vnos iz prvih let "Denarno stanje 31.12.1924 
K 12", pa pri dohodkih od prodane opeke za leti 
1928 in 1929 omenjeni rekapitulaciji, pa posamezni 
vnosi stroškov, na primer vnos med še vedno v 
kronah zabeleženimi stroški od 1. do 10. januarja 
1926 "v hranilnici obresti a 7% - 15.080" in 
opomba "14.000 je na glavnico"; več kot tisoč kron 
je bilo torej zamudnih obresti...., leta 1928 - 9.10. 
"obresti v hranilnici 237", 22.10. "na račun dolga 
v hranilnici 1.000", 2. 12. "v hranilnici na račun 
dolga 2.000" in 21.4.1929 "Posojilo v hranilnici 
3.924" in prihodkov, npr. 24.7.1930 "posojilo v 
hranilnici 2000", 19.11.1930 "v Lj. hranilnici 
dvignil 3.000", 13.1.1931 "dvig ostale svote z 
obrestmi 1.770", 30.3.1931 "Posojilo pri Anžic 
1.000". Več kot zgovorna je tudi pripomba v knjigi 
stroškov 2.3.1931 "začeli rabiti 100 Din". Na krizo 
morda kaže tudi Ljudmilin nakup 7.3.1931 "strojne 
šivanke.."; za potrebe družine je očitno začela 
šivati sama. Pred tem se zelo pogosto pojavljajo 
stroški šivanja, npr. 20.2.1923 "šivilji v Šk.L. 1.650", 
21.12.1923 "šivilji od Fr. obleke 340", 31.12.1924 
"Ani od hlačk za Stanko 158", 13.8.1925 "od moje 
obleke 172 od Mamne obleke 163" (op.p.: mama 
je vedno spoštljivo napisana z veliko začetnico), 
18.9.1928 "Ženski od šivanja 6,50", 19.5.1929 
"Johanci od šivanja perila 42,50", 3.7.1929 "Tončki 
od Mamne obleke in blago 77,50".
Peternelj se je navduševal za moderne 
principe kmetovanja in sadjarstva, in verjetno 
je prav v času velike gospodarske krize, ko je prodaja 
opeke zastala, svojo glavno pozornost preusmeril 
na ti področji. 7.5.1924 najdemo v knjigi "drevesca 
560" in 3.4.1925 "drevesca 80", 21.1.1928 "Sadjarska 
knjiga 68". Vnos z dne 21.10.1928 v knjigi stroškov 
priča, da je obiskoval strokovne razstave: "Jošk na 
razstavi sadja 10". Naročen je bil na strokovno 
literaturo, o tem pričajo vnosi 20.1.1930 "naročnina 
Kmetovalca 20", 19.3.1930 "dva zvezka Domači 
živinozdravnik 40" itn.. 18.12.1928 se prvič pojavi 
"Sadjarsko druš. 25", torej se je takrat včlanil vanj, 
pojavi se tudi kasneje, npr. 3.3.1933 "članarina 
Sadjarja 25". Med ohranjenimi dokumenti najdem 
iztrgan list, stran 17 in 18, številke 34 časnika Die 
grüne Post z dne 20. avgusta 1933, v staronemški 
pisavi. Na strani 17 je zanimiv članek, naslovljen 
Das Getreidefeld wird zum Garten (v slovenskem 
prevodu: Žitna njiva postane vrt). Članek govori 
o posebni metodi obdelovanja žitnega polja z 
nekakšnim poglobitvenim strojem (Getreide-
Vertiefungsmaschine). Le kaj je na podlagi tega 
članka natuhtal in snoval Josip?
Peternelj je bil član Kmetijske družbe že leta 
1923 (vnos 27.12.1923 "članarina za kmetijsko 
družbo 80K"). Bil je član Sadjarskega društva 
– Podružnice Selca, verjetno pa je bil v njegovem 
samem vodstvu. O tem priča njegov podpis na 
ohranjenem potrdilu z dne 10.4.1932: "Podpisani 
potrjujem, da sem sprejel kot članarino za 
sadjarsko društvo Din 25 (petindvajset) od 
krajnega šolskega sveta Sv. Lenart." Nedvomno 
se je Josip udeležil občnega zbora, za katerega je 
prejel vabilo: "Vabite se k občnemu zboru sadjarske 
podružnice v Selcih, ki se bo vršil dne 26. dec. t.l. (sv.
Štefan) ob 1/2 8. uri zjutraj v dvorani Krek. doma 
v Selcih. Po obč. zboru bo zanimivo in podučno 
predavanje o sadjarstvu, h kateremu povabite tudi 
svoje prijatelje in znance. Udeležite se obč. zbora in 
predavanja zanesljivo. Selca dne 21/12 1931 Odbor." 
Železne niti 7 Josip Peternelj
208
Vodilno vlogo je v podružnici Peternelj vsekakor 
imel, o tem priča tudi pismo Upravi sadjarja (op.p.: 
glasilo sadjarskega društva, tu pomotoma zapisano z 
malo začetnico) v Ljubljani z dne 19.3.1932:
"Sporočam Vam, da sem pri sestavljanju 
imenika pomotoma navedel za nekatere člane 
napačno pošto, katerim ste sedaj poslali časopis 
ter jih smatrate za nove naročnike." Slede pravi 
naslovi, vse stari člani podruž. Selca...(op.p. navaja 
člane iz Železnikov). "Sledeči člani podružnice ki 
so pristopili letos k društvu se pritožujejo, da niso 
sprejeli sadjarja št. 1 in 2. Prosim pošljite jim prvi 
dve številki....S pozdravom! Jos Peternelj".
Na njegovo vodilno vlogo kažeta tudi v 
Peterneljevi zapuščini ohranjena pisemska ovojnica 
z žigom Sadjarska in vrtnarska podružnica Brezje, 
žig na znamki za 25 p je 24.VII. ali VIII.32, naslovljeni 
na Sadjarsko in vrtnarsko podružnico Selca nad 
Škofjo Loko, in njegovo pismo Sadjarskemu in 
vrtnarskemu društvu v Ljubljani z dne 29.11.1932:
Peterneljevo
pismo z dne
29.11.1932
Železne niti 7 Josip Peternelj
209
Skica zasaditve
Železne niti 7 Josip Peternelj
210
Skica zasaditve
Železne niti 7 Josip Peternelj
211
"Sadjarska podružnica v Selcih uljudno prosi 
društvo v Ljubljani za predavatelja, k občnemu 
zboru. Občni zbor se vrši na praznike ali nedeljo 
po prvi sv. maši v Krekovem domu to je po 7 uri 
zjutraj. Datum naj določi društvo samo, ako 
mogoče že pred prazniki, ter objavi v Sadjarju 
št. 12 (to tudi ako nikakor ni mogoče poslati 
predavatelja). V slučaju, da bi bil predavatelj na 
razpolago pozneje, Podružnica želi, da bi bila 
tema predavanja "Obnova starih sadovnjakov". 
Predavatelj bi moral v Selcih prenočiti, odpeljati bi 
se mu bilo iz Ljubljane z vlakom okrog 7 ure zvečer, 
od tega vlaka vozi avtobus do Selc, pri izstopu ga 
že sprejme kdo od odbora. Prosi se tudi, da se 
sporoči podružnici čimprej kako se je določilo, 
ter da določeni datum ostane neizpremenjen, ker 
potem bega članstvo ter je potem udeležba slaba. 
Za podružnico Jos.Peternelj".
Josip je torej podpisoval v imenu podružnice in 
je bil nedvomno njen zaslužni član! Za svoj trud je 
bil celo denarno nagrajen, o tem pričata vnosa med 
kmetijskimi dohodki 20.3.1932 "za sotrudništvo 
pri Sadjarju 40" in 26.6.1932 "za sotrudništvo pri 
Sadjarju 50". Tudi za člane naročeni izvodi glasila 
društva so bili poslani na Peternelja. O tem priča 
dopis Sadjarskega in vrtnarskega društva v Ljubljani 
št. 2396 Peternelju z dne 31.12.1934: 
"Na Vaše cenjeno naročilo z dne 25.12.t.l. Vam 
danes z obratno pošto pošiljamo 6 izvodov štev. 8 
letošnjega letnika na Vaš c. naslov in 1 izvod iste 
številke na Peternelj Gabrijela, Italia. Z odličnim 
spoštovanjem: Tajnik
Priloga: račun"
Iz računa je razvidno, da je Peternelj plačal tudi 
bratov izvod. Peternelj si je verjetno dopisoval s 
Sadjarsko in vinarsko šolo v Mariboru, med 
ohranjenimi dokumenti je z njegovo pisavo na šolo 
naslovljena modra pisemska ovojnica.
Josip je bil raziskovalec v pravem pomenu besede. 
Imel je disciplinirane metode. Izdelal je načrt 
– skico vseh parcel, ki so bila del posestva. Izdelal 
je tudi skico, po kateri je leta 1927 za Soro posadil 
123 divjakov in jih cepil, o njih z vso natančnostjo 
vodil knjigo o tem, od kod je bil divjak, kaj je cepil 
nanj in kako je posamezno sadno drevo gnojil. V 
glavnini so bile jablane. Ni mogoče z gotovostjo 
trditi, da je Josip zasadil kako sadno drevje tudi 
na Kozličevcu. Vsaj nekaj jablan sta tam zasadila 
že Ljudmilina starša. To potrjuje prej omenjena 
izročilna pogodba iz leta 1921, s katero si je Terezija 
Čemažar v dosmrtni užitek zadržala jablanovo 
deblo "Čebular" na Kozličevem. Očitno pa je Terezija 
Josipu le dovolila poseg na starih drevesih; na 
posebnem listu je ohranjen tale Peterneljev zapis s 
svinčnikom: 
"Največja jablana na Kozličevcu = precepljena: 
1933 z sortami. Voščenka, Jonatan in Bojkovo. 
1934 z sortami Kemperlov pritlični, Ontario, 
Tropist, Sovke (bob) in sladke iz Cerkna (v oko) 
Beličnik" in "Jablana pri Zaplotarjevi njivi = 
precepljena l 1935 od kozolca proti cesti naokrog z 
sortami Cesar Viljem, Boskopski kosmač, Orjaško 
bojkovo in Veberjev rambur".
Jablane je precepil Josip, na enem drevesu 
več sort. Sorte jabolk je spoštljivo pisal z veliko 
začetnico. Starih jablan na Kozličevcu se spominjava 
tudi oba z Rudijem. Po komasaciji zemljišč v Selcih 
so prešle v drugo last, nobena pa se ni ohranila 
do danes. Od Josipovega nasada sadnega drevja 
za Soro je danes ohranjena le ena sama jablana. 
Njegovi nasledniki so nasad sčasom namenoma 
zmanjševali, saj niso več vedeli, kam z ogromnimi 
količinami sadja. Enkrat so v Fructal prodali za velik 
tovornjak s prikolico kar 16 ton jabolk. Iz knjige 
stroškov je razvidno, da je Peternelj 18.4.1932 
kupil še 300 divjakov. Nakup se verjetno nanaša na 
Jožetovo informacijo, da je njegov oče menil, da je 
za razvoj sadjarstva v Selcih potrebna drevesnica, 
in je skupaj z nekaj somišljeniki kupil mrežo za 
ograditev zemljišča za ta namen. Divjake je verjetno 
cepil kar sam in morda s prodanimi drevesci vračal 
Železne niti 7 Josip Peternelj
212
Evidenca o
sadnem drevju
delež družabnikom: 23.5.1932 med kmetijskimi 
dohodki "Anžicov za dve drevesci 14". Cepiče je 
očitno tudi prodajal, med kmetijskimi dohodki 
najdemo 13.3.1933 "za cepiče in Dobrauc Stajers. 
14". Morda je cepljene divjake prodajal že prej, 
21.6.1925 je med kmetijskimi dohodki "Petrov Peter 
za sortnice 350".
Peternelj je svoja sadjarska opazovanja in 
spoznanja beležil. V sadjarju in vrtnarju III/1934 
je bil objavljen njegov članek z naslovom Razna 
opazovanja. Iz članka je razvidno, da ga je napisal 
že leta 1933, da je gojil tudi hruške in da so 
njegovo pisavo slabo brali: namesto "s plohetom" 
je natisnjeno "s planetom", a zagotovo je oral s 
plohetom. Ohranjeni nedatirani rokopis, očitno 
osnutek, gosto popisani dve strani in pol od roba 
do roba, kaže na Peterneljev studiozni, raziskovalni 
pristop do sadjarstva. Če je bilo tudi to besedilo, 
namenjeno uredniku, napisano na razrezani veliki, 
rjavi pisemski ovojnici pošiljatelja Umetniška 
propaganda odpravništvo Loka p. Zid.most 
prejemniku Gosp. Peternelj Josip, morda objavljeno 
v glasilu sadjarskega in vrtnarskega društva, nisem 
mogla ugotoviti.
Železne niti 7 Josip Peternelj
213
Iz Sadjarja in vrtnarja III/1934, 1. stran
Železne niti 7 Josip Peternelj
214
Iz Sadjarja in vrtnarja III/1934, 2. stran
Železne niti 7 Josip Peternelj
215
"Za občutljive vrste dugo deblo ker gre za zadevo ki jemlje marsikaterem sadjarju veselje 
do sadjarstva. K tej razpravi je gos. urednik povabil v prvi vrsti drevesničarje na kar so 
nekateri že odgovorili. Prosim g. urednik sprejmite še mnenje praktičnega sadjarja k tej 
zelo pomembni anketi. Gos. Priol in Dolinšek se strinjata v tem da izmed 1000 semenjakov 
podeduje oziroma rodi žlahtne sadove le nekaj tj. 4-5 rastlin ostali da rodijo trpko sadje 
t.j. lesnike ter da nam to ne more biti jamstvo da bo tudi deblo odporno. K temu je treba 
pripomniti da se je drevje s trpkim sadom samo uzgajalo in kljubovalo vsem vremenskim in 
živalskim neprilikam skozi 100000 ali kdo zna koliko let. Zopet pa je istina da bi vso žlahtno 
drevje brez človeške pomoči v par stoletjih izumrlo. Torej to znači da drevo ki rodi trpek 
sad ima gotovo več odpornosti v sebi kakor drevo z žlahtnim sadom. G. Prijol omenja, da 
divjak bolj napadajo tudi razne uši to gotovo zato ker je sok bolj zgoščen kar tudi napravi les 
odpornejši. Pri nas dela največjo škodo na deblih zima oz spomladanski mraz proti kateremu 
se ne moremo bojevati med tem ko druge bolezni in škodljivce sami lahko preprečimo. 
Omenim še da po moji izkušnji pridejo v poštev za cepljenje u kroni le stare vrste jablane ker 
hruška je odpornejša. Zato pa gotove vrste najbolše na divjak ker pa je vzgoja divjaka precej 
težka pa naj se drevesničarji odločijo za kakšno drugo trpežno vrsto. Po mojih praktičnih 
izkušnjah je zame več vredno drevesce cepljeno na divjak za polovico, tudi ako je malo krivo 
saj glavno je radi sadu ne debla. Prepričan sem da je se mnogo sadjarjev tega mnenja zato 
pa bi drevesničar s cepljenjem v krono na divjak sicer mogoče za 1-2 leti zaostal za kar pa bi 
drevesca računali polovico dražje pa bi bilo ustreženo njemu in sadjarjem ter sadjarstvu.
Slično kakor g. Pognejcu se je primerilo tudi meni saj nekateri že sploh obupavajo nad 
vzgojo sadnega drevja drevo z veseljem goji spočetka nato deblo doraste že toliko da bi rodilo 
in kakšno razočaranje ves trud je zaman krona lepa zdrava deblo pokvarjeno...op.p. rokopis 
je slabo čitljiv) Gotovo je da...(op.p. nečitljiva beseda) nasad dobro oskrbovan prenese več 
kakor slabo oskrbovano staro drevje. Da je oni nasad slabo oskrbovan priča dejstvo ... (op.
p. rokopis je slabo čitljiv). V dokaz zabeležim naslednje: na svoji parceli sem zasadil l 1925 
15 pri tleh podtaknjenih drevesc usa debla se že več ali manj pokvarjena od mraza leta 1926 
pa sem zasadu ...(op.p. tu je rokopis nečitljiv) 180 divjih debel od keri ni kerpetnu 1 poleg te 
parcele je bilo pred 30 leti vsajenih 22 drevesc od teh je že več zamorjenih ostala so zapisana 
smrti krone zdrave debla pokvarjena 150 m od tam je v eni vrsti bilo vsajenih 1919 18 drevesc 
kako so se lepo razvijale danes je use uničeno krone lepe debla pokvarjena in še in še. K temu 
še to da se prav tam vmes in u bližini nahajajo pravi velikani jablanovih dreves cepljenih na 
divjak. S tem še ni dokazano da se divjak zmerej sponese vendar odpornejši je in po mojem 
mnenju bi se gotove vrste v prid sadjarstvu sploh ne smele cepiti drugače kakor v krono. Z 
mehkužnimi drevesci izgubljajo vsako upanje nad uspešnim sadjarstvom.
Za g. drevesničarje bi še pripomnil da divje deblo se od žlahtnega razločuje in s tem bodo 
gotovo kupce lažje prepričali o res trpežnem deblu kakor pa drevesce cepljeno na žlahtno 
odporno deblo. Lepo rastoče divjak bi se cepilo u krono slabše pri tleh tako bi zadovoljili 
kupca ki se ozira po dobrem blagu in kupca ki mu je mar samo eno. Želeti bi bilo ako nismo 
g. urednik v nadlego da se v tej zadevi oglasi še kodo izmed sadjarjev."
Železne niti 7 Josip Peternelj
216
Peterneljeva sta skrbno vodila tudi rodovnik za 
govejo živino. Da sta živino redila po modernih 
principih, pričajo tudi v Josipovem rokopisu 
skupaj z navodilom, naslovljenim "Kako je meriti", 
ohranjene posebne tabele za izmerjanje žive teže 
živali, posebej za teleta planinskih in za mlado 
govedo in krave plemenskih pasem, z zanimivimi 
pojasnili na hrbtni strani, za bike plemenskih pasem 
in "za voli plemenskih pasem". Tradicionalni živilski 
krmi sta Peternelja dodajala novodobna krmila 
– 20.2.1929 "25 kg ribje moke 350", 26.3.1929 "20 
kg lanenih tropin 4,50 – 90" itn.
Vse, kar je Josip delal, je domislil in dotuhtal 
do zadnje podrobnosti, tudi ponoči, vse je menda 
narisal in zapisal, izdeloval je tudi makete. Njegov 
raziskovalni duh je bil neustavljiv: želel si je 
poenostaviti dela, ročna nadomestiti s stroji, 
zmanjšati trud in človeku prihraniti muke 
pri delu, boril se je za večjo produktivnost. 
Posledica takega Peterneljevega raziskovanja 
pa so bili njegovi izumiteljski izdelki. 
Produktivnost je bila menda takrat na Kranjskem 
na nizkem nivoju: 85 % ljudi je obdelovalo zemljo, 
ljudje so garali, da so pridelali hrano za svoje in za 
potrebe preostalih 15 % prebivalcev. Poenostavljeno 
bi morda lahko rekli, da je bila takratna država 
nerazvita in njeno ljudstvo neuko. Josip je ciljal na 
povečanje pridelave hrane in sprostitev človeških 
kapacitet, na to, da bo človek lahko sproščene 
kapacitete posvečal še čemu drugemu, sproščal 
svoj intelekt. Kot pravi Jože, je šlo takrat pri 
pridelovanju hrane za problem, ki je pestil Evropo. 
V Ameriki je bila takrat situacija drugačna: tam ni 
bilo bajtarjev, tam zemlja ni bila razdrobljena, tam 
so bila polja prostrana, človek se tam ni mučil z 
vzrejo živine za hrano, saj so vsake toliko gonjači 
prignali čredo bivolov iz divjine. Proste potenciale 
so tam lahko posvečali rudnikom, industriji. 
Josipova raziskovalna žilica se je torej vrtela okrog 
takratnega temeljnega problema in je bila v tem, 
vsaj v mikro okolju, nedvomno zgodovinskega 
pomena. Morda se tega sam takrat ni zavedal, a 
nedvomno je bil Josip Peternelj za tisti čas neke 
vrste prosvetitelj. Za kaj konkretno je od županstva 
konec leta 1933 prejel denarno nagrado, ni mogoče 
ugotoviti: vnos med dohodki 31.12.1933 "Nagrada 
na županstvu 300".
Josip je v le 12 letih življenja na posestvu 
v Selcih naredil ogromno, nekatere stvari je 
postavil na novo, druge moderniziral. Na posestvu 
je postavil štiri nove objekte: hlev v senožetih 
za hrambo sena, od tam so ga po potrebi pozimi s 
sanmi vozili v dolino; drvarnico na betonskih 
podstavkih; svojo inovacijo, t.i. vezan kozolec in 
Rodovnik goveje živine
Železne niti 7 Josip Peternelj
217
Tabele
Železne niti 7 Josip Peternelj
218
Dogovor Peternelj – Šparovic
Železne niti 7 Josip Peternelj
219
pri opekarni ogromen nadstrešek pred pečjo. 
Jože se spominja načrtov in maket, ki jih je oče za vse 
to najprej izdelal. O izdelanem načrtu za drvarnico 
govori ohranjeni dokument o dogovoru, ki sta ga 
3. maja 1924 sklenila Peternelj in Franc Šparovic, 
oblastno izprašani tesarski mojster iz Selc:
"Dogovor, sklenjem med g. J. Peternelom in tes. 
moj. Fr. Šparovec oba Selc za postavitev lesene 
lope na vrtu g. Peternela po danem načrtu in 
sicer: g. Fr. Šparovec se zaveže postaviti leseno 
lopo, ki bo 11 m dolga in 6.00 m široka, ter pokriti 
z domačo opeko kolikor jo ima brez vsakih opažev 
za dogovorjeno ceno 13.000 K. Stavba mora biti 
gotova do sredi junija. Posest. J. Peternel preskrbi 
ves potrebni materijal na mesto, ter prevzame 
odgovornost za istega, da bo dober in zdrav."
Zanimivo je tesarski mojster v dokumentu 
napačno zapisal ne le Peterneljevo, ampak tudi svoje 
ime, saj je v žigu zapisano "Franc Šparovic". Čitljiva 
podpisa: Jos. Peternelj, Fr.Šparovec. Izpolnitev 
dogovora potrjuje vnos v knjigi stroškov 30.6.1924: 
"Naprava drvarnice (Šparovcu) 13.000". Zanimivo 
pa je, da med evidentiranimi dohodki 30.6.1924 
najdemo "Šparovec za opeko 13.000 K, poravnano 
na drvarnici", torej kompenzacija.
Obstoječe objekte in naprave je Peternelj 
renoviral in moderniziral: že prvo leto je 
renoviral opekarno, leta 1928 pa se je lotil prenove 
oz. prezidave hleva. O tem priča z roko napisano in 
z žigom Občinskega urada Selca opremljeno pismo, 
podpisano J.Šmid: "Rešujoč Vašo prošnjo z dne 4/3 
28 in z ozirom na kom. ogled na tem mestu, ki 
se je vršil dne 7/3 28 kjer se je ugotovilo, da proti 
nameravani prezidavi hleva ni iz javnopravnih 
ozirov kot tudi ne od strani navzočih mejašev 
nobenega ugovora, daje se Vam zaprošeno 
stavbeno dovoljenje. Stavbena pristojbina v 
znesku 10 Din je plačati v 8 dneh. Županstvo 
Selca 8/3 1928". Na stavbe v posesti pa je bilo takrat 
očitno potrebno plačati tudi dajatev oz. davščino, 
imenovano zgradnina. Prezidava hleva je leta 1928 
dokumentirana tudi med stroški: 18.3. "stavbeno 
dovoljenje 10, okno za hlev 115", 15.5. "žganje za 
zidarje 31’’, 22.5. "Kašmanu cement 116, 500 kg 
apna a K 50 - 187.50" (Bobkov ata mi je povedal, da 
je bila Kašmanova trgovina v Škofji Loki železnina), 
4.6.1929 "železje za hlevska okna 56 delo od 4 
okenj in hl. urat 310, barva za ʺ 85", 19.8.1929 "4 
vreče cementa a Din 56 – 116", 27.9.1929 ‘’200 kg 
cementa 116", 6.12.1929 "Račun pri Potočniku, 
cement, šipe in dr. 288". Ni mogoče ugotoviti, ali 
je Josip že prej, ali pa šele ob prenovi hleva naredil 
in po vsem hlevu speljal betonske napajalnike za 
živino, ne glede na zabeleženi strošek 1.12.1924 
"popravilo šterne 90". V vasi seveda takrat ni 
bilo vodovoda. V veži je bila šterna. Josip je v 
hlevu naredil rezervoar, ki se je poln sam zaprl in 
izpraznjen odprl. Iz rezervoarja se je voda stekala 
v napajalnike. Kdor je prišel k šterni po vodo, je 
najprej "nacugal" v prazno, dejansko pa s tem najprej 
napolnil rezervoar, če je bil prazen. Je pa v sklopu 
prenove hleva očitno naredil tudi posebne vrste, 
za tiste čase hudo napredno gnojno jamo: Jože 
pravi, da je bila zabetonirana, da se je spodaj zbirala 
gnojnica, zgoraj pa je ostajal gnoj. Vmes je Peternelj 
očitno vgradil rešetke, v podporo temu govorijo 
stroški – 20.2.1929 "drat 18.50 mreža 29.50" in 
26.3.1929 "rešetki za gnojnico 78 ketna 10.50". Za 
inovativno rešitev je Josip očitno prejel posebno 
nagrado: med dohodki je 27.5.1930 "Nagrada za 
gnojno jamo 435 Din".
V hiši so imeli že pred Peterneljevim 
prihodom električno razsvetljavo, o tem pričajo 
vnosi 4.4.1923 "električna luč 192" (op.p. pa 
vendar so uporabljali tudi petrolejke – 15.11.1923 
"Petrolejeva kangla 68"), 2.7.1923 "od luči 192", 
25.11.1923 "žarnica 96", 30.10.1925 "za luč Šturmu 
2 meseca a K 32 – 128’’ itn. 5. decembra 1931 je 
Josip pri Francu Kemperlu, lastniku elektrarne 
in trgovcu na Češnjici, kupil ogromno materiala. 
Verjetno se je takrat lotil temeljite prenove 
električne napeljave v trifazno, o čemer mi je 
pripovedoval Jože. Temu v prid govorijo stroški 
31.12.1932 "stroški električne napeljave: motor 
Železne niti 7 Josip Peternelj
220
6.369, razsvetljava in motor 748, štev 10m a 6 Din 
– 60". Tudi Kemperle je Peterneljevo ime zapisal 
napačno – Peternel Joško. Električni števec je 
imel Peternelj očitno najprej v najemu – 31.1.1933 
"januar 11,65 po 4,40 luč - 51,26 trošarina po 0,70 
– 8,16, števc 614,16", 1.3.1933 "od luči in števca 
najemnina 40", a je morda 1.10. istega leta števec 
kupil "števc 280"; morda pa zneski govorijo le o 
porabi in plačilu elektrike po števcu. Jože se motorja 
dobro spominja in pravi, da je oče kupil trifazni 
električni motor, kakršnega so takrat uporabljali za 
slamoreznice. Sam ga je kasneje s pridom uporabljal 
pri svojih raziskovanjih, na primer za svoje gibljive 
jaslice, ki so jih kot čudežne k njim hodili gledat iz 
vse vasi. Ker je bil motor velik in težak, ga je Jože 
namestil kar v izbi nad "hišo" in v strop za napeljavo 
navzdol, v "Bohkov kot", zvrtal luknjo.
Jože ve povedati, da je oče staro črno kuhinjo 
preuredil v "belo kuhinjo, obloženo z belimi 
kahlcami", keramičnimi ploščicami, z vzidanimi 
novimi okni iz macesnovega lesa. Če se to ni zgodilo 
že prej, potem je bila kuhinja prenovljena leta 1933. 
V knjigi stroškov verjetno o tem pričajo naslednji 
vnosi: 13.11.1933 "štedilnik v Kranju 1.200 železje 
za okno v kuhinji 90, šipe za okno v kuhinji 128", 
20.11.1933 "zidarji pop. kuhinje 10 dni a 28 -280", 
3.12.1933 "Pavlicovemu delo v kuhinji (za op.) 
530" in šele 4.7.1934 "H Blažet 700 z.op. za delo 
v kuhinji".
V knjigi stroškov najdem med 7. in 15. julijem 
1934 vnose "vino za tesače 6", "žganje za tesače 
3", "od žebljev 4", "otrokom od pokr. strehe 9", 
opombo: "delali kozolec na Gorenpol". Jože mi 
do potankosti opiše očetovo inovacijo vezanega 
Dobavnici 148/I. in 148/II. z dne 4.1.32
Železne niti 7 Josip Peternelj
221
kozolca: V tistem času so bili kozolci enojni, so 
bili "z bertham", pod katerega je lahko zapeljal voz 
s konjsko vprego, ali pa toplerji. Očetov kozolec 
na "Gorenpol" je bil kombinacija navadnega in 
toplerja. V topler je vgrajenega zelo veliko lesa, 
Josipu se je zdel potraten. Razmišljal je, kako 
ohraniti glavne karakteristike toplerja in obenem 
pri izvedbi ne porabiti več lesa kakor za "berth". 
Izdelal je hibridni kozolec, ki je bil širok in visok kot 
topler, zunaj pokritega dela je imel na vsaki strani 
še po dva štanta. Namesto lesenih podstavkov v 
zemlji je naredil betonske, napolnjene s skalami, 
v zemlji razširjene, gobaste, in namesto z lesenimi 
poševnimi oporami je kozolec sidral z jeklenimi 
vrvmi na razširjeni del betonskih podstavkov. 
Nesreča je hotela, da se je kozolec nekoč po 
Josipovi smrti v orkanskem vetru prevrnil. Jože 
meni, da je bil del betonskega podstavka za 
sidranje preplitev. Josipu nenaklonjeni sovaščani 
so se takrat menda privoščljivo muzali. Na mestu 
ponesrečenega kozolca stoji danes Tonetov topler, 
zraven njega pa še edina ohranjena Peterneljeva 
jablana.
Josipova ideja za veliko nadstrešje pred pečjo 
pri opekarni je bila velika pridobitev in izboljšava: 
pod njim so lahko delali tudi v deževnem vremenu, 
dež ni več prekinjal delovnega procesa. Pod 
nadstrešjem je bil ograjen oder, pokrit z deskami. 
Miza za izdelavo opeke je bila pod odrom, nanj so 
vodile tri stopnice. Odnašalci so pri mizi napolnjene 
modele podajali gor, drugi na odru je sveže polnjene 
modele razvrščal, druge pa "obrnu" in model po isti 
poti poslal navzdol tistemu, ki ga je "spral s sipo". 
Tesarski mojster Šparovic je neka tesarska dela pri 
opekarni opravil že leta 1930 – 9.2. "Fr. Šparovcu 
tes. delo pri opek 2.200", 10.2. "Na žagi od remelcev 
za novo ostrešje 191". Na izdelavo nadstreška pa 
se verjetno nanašajo tudi stroški leta 1933: 1.8. 
"Blažetu za strešni model 10" (verjetno maketa po 
Peterneljevem načrtu) in 1.8. "kolek za naznanitev 
inženirja", seveda pa tudi stroški leta 1934: 13.1. 
"jeklo za svedre k opekarni 14", 22.1. ‘’pri ogledu 
za ostrešje pri opekarni 24", 4.2. "Deske Lotriču 
11 a 1.50 Din 17", 5.2. "žganje za tesače 19, žeblji 
26 + 35", 9.2. "stavbeno dovoljenje pri opekarni 
30", 10.2. "na žagi od remelcev za novo ostrešje 
191", 1.3. "železje in vijaki za opekarno 159.50, 
Kašmanu 200 kg cem. (trbovelj.) 120", 6.4. "Gašper 
Šturm desk 60 plohi 8", 11.10. "vino za tesarje pri 
ceg. 17 (likof)" in 30.11. "Šparovcu od leg nov rušt 
672".
Josip je bil tudi čebelar. Ohranjeni so njegovi 
Letni pregled in deli Čebelarskega zapisnika za 
leto 1922. V Letnem pregledu Josip piše: "Paša je 
bila do maja skrajno slaba. Začetkom maja pa do 
srede ajdove paše so čebele celi čas izvanredno 
brale. Imenitno je medil kostanj in babnik 
katerega je bilo to leto veliko kar je bila posledica 
lanske in letošnje suše in najbrže tudi, črva 
rjavega hrošča. V zimi od 1921-22 so prezimili 
vsi panji, prišla pa sta dva ob matice. Rojile so 
vse družine. Rojil je tudi en prvec (deviški roj) 
na kar pa je izrojen ostal brez matice." V istem 
malem zvezku najdem tudi zapis: "Pustil sem 
23 okvirjev z medom...19 bal papirja, drotu 
bodičastega, tri bale..., eno še ne izdelano os 
(podos)...". Skrbno je zabeležil, kaj je pred selitvijo 
v Selca imel v Cerknem. Knjiga stroškov iz Selc 
sicer 26.3.1923 vsebuje vnos "med 60" a Peternelj 
je s čebelarstvom nadaljeval v Selcih, to potrjujejo 
vnosi 10.5.1923 "stroški z prepeljavo čebel 2000 
K" in 23.12.1923 "članarina čebelarskega društva 
160", 7.2.1924 "razne potrebščine za čeb. panje 
808", 10.2.1925 "sladkor za čebele 64". Zgovoren, 
a hkrati zagoneten je tudi vnos med dohodki od 
kmetijstva 31.7.1930 "za Eksportni panj 40". Je 
torej čebele tudi izvažal? Jože pravi, da je oče 
izdelal tudi posebno prevozno sredstvo 
za čebelje panje, tako z vgrajenim mehkim 
vzmetenjem, da občutljive čebele ob prevozu ne 
bi občutile tresljajev.
Kot napreden kmetovalec je Josip 
eksperimentiral z umetnimi gnojili in 
dokazoval njihove pozitivne učinke na pridelek. 
Vse eksperimentiranje je skrbno beležil. O nakupu 
oz. uporabi umetnih gnojil pričajo tudi stroški, npr. 
Železne niti 7 Josip Peternelj
222
20.2.1929 "50 kg kalijeve soli (90) 50 kg čil solitra 
-370", 19.7.1929 "100 kg superfosfata 50 kg kalijeve 
soli in vožna 220", 26.3.1930 "500 kg umetnih gnojil 
845". Umetna gnojila niso bila poceni; za primerjavo: 
marca 1930 je 11 kg moke za kruh in kvas stalo 49, 
80 kg koruze 128 din, vlak iz Ljubljane do Trate 7, 
vožnja s tramvajem v Ljubljani 6, vstopnica za kino 
10, frizer 2 din. Kot priča pismo, datirano Zagreb, 
Trg Georgea Washingtona 3/II, Brzojavni naslov 
"Agricola" - Telefon 56-70 dne 6. septembra 1934, je 
Peternelj sodeloval s tamkajšnjim Agrikulturno-
kemijskim uredom za kalijevo gnojenje:
"Blagorodni gospod Josip Peternelj, Selce Pošta 
Škofja Loka, Dravska banovina. Vam pošiljamo 
izračunano za gnojilni poskus na krompirju 
in Vas prosimo, da to v prilogi kar smo pisali o 
poskusu sporočite tudi drugim kmetovalcem, da 
vidijo da se krompirju /in pesi/ letno mora gnojiti 
z 40%no kalijevo sol, ker je to v korist in ne v 
škodo. Samo na ta način se več pridela in boljša 
kvaliteta, se zamore deloma oblažiti sedanji težki 
položaj kmetovalca.
Isto Vam pošljemo nekaj posnetkov in upam da 
vam bodo ugajali, ker so še precej dobri.
Podpisani Vas prav lepo pozdravi in se Vam lepo 
zahvalim Vam ko Vaši gospe ženi za ljubeznivi 
sprejem pri Vas.
Z odličnim spoštovanjem se Vam priporočamo..
1 priloga 
6 fotografij." (op.p. podpis ni čitljiv)
Čebelarski
zapisnik
Železne niti 7 Josip Peternelj
223
Gnojilni poizkus s krompirjem: risba in fotografija - 
od leve Jože, oče Josip, Stanka, Milica
Jože se spominja, da se je fotograf, ki je 
dokumentiral gnojilni poizkus s krompirjem, v Selca 
pripeljal z osebnim avtomobilom. Z njim so se potem 
vsi peljali na polje, kjer je nastala fotografija.
Travnike se je po stari navadi posipalo s pepelom, 
Peternelj ga je za ta namen tudi kupoval - 20.3.1924 
"Pepel mernik a K 30 – 845", 27.12.1931 "Jožu za 
5 m pepela 20" itn. V začetku 30. let pa je Josip 
sodeloval tudi z zdaj že bivšo tovarno dušika 
v Rušah, takrat Tvornico za dušik d.d. Ruše, 
ustanovljeno 1918. O tem priča ohranjena dopisnica. 
Prav tako je na tem področju sodeloval s kranjsko 
bansko upravo, o tem pričajo ohranjena pisma: 
Načelnika kmetijskega oddelka Dravske banovine 
v Ljubljani št. 1935/5 z dne 30. marca 1933, po 
banovem pooblastilu:
"Kraljevska banska uprava odobrava naslovu 
prispevek k nakupu travnih in deteljnih semen in 
umetnih gnojil za napravo umetnega travišča, in 
sicer....Seme in gnojila se kupujejo pri kmetijski 
družbi v Ljubljani. Za drugod kupljeno seme in 
gnojila prispevek ne velja. Naročilo naj izvrši 
prosilec sam ali v njegovem imenu sresko načelstvo 
ali občina neposredno pri Kmetijski družbi v 
Ljubljani, ki je o tem že obveščena. Prosilec naj 
pošlje tudi vse potrebne vreče, najmanj pa tri. 
Prevoz gre na račun kupca. Kdor nima vreč mu 
jih lahko preskrbi družba po lastni ceni."
Peternelj je že pred prejemom pisma gnojila kupil 
pri Kašmanu – 28.3.1933 "Pri Kašmanu račun 
(gnojila) 564", nato pa po prejemu pisma 12.4.1933 
"gnojila 200 kg Nitrofoskal banovin. popust 50% 140 
din 16 kg trosnega semena 157 Din – 297". 1.8.1933 
je gnojilo spet kupil - "Kašman 20 kg kalijeve soli 
44". Pismo Sreskega načelstva v Kranju z dne 11. 
avgusta 1933 daje Peternelju navodila, naj v zvezi 
s prejeto travno mešanico in umetnim gnojilom v 
"svrho naprave menjalnega travnika... takoj po 
letošnji zadnji košnji semkaj" sporoči sledeče:
Železne niti 7 Josip Peternelj
224
Dopisnica
iz Ruš
"1. Kako se je setev obnesla, 2. Količina skupnega 
suhega pridelka na poizkusni ploskvi". Peternelj 
je na pismu skrbno zabeležil podatke, ki jih je 
posredoval v poročilu.  Peternelj je 18.9.1933 kupil 
"7 kg žvepleno apnena brzg. 9,50" in 1.10.1933 "100 
kg čilskega solitra 362 100 kg kalijeve soli 190". V 
pismu št. 1164/Km. z dne 13. novembra 1933 Sresko 
načelstvo sporoča: "Prigibno Vam pošiljam dve 
tabeli glede racionalnega gnojenja z umetnimi 
gnojili na podlagi podatkov analize zemlje. Ko 
boste prejeli podatke o analizi obeh Vaših zemelj, 
boste obe tabeli lahko s pridom rabili.
Hkrati Vas opozarjam na poglavje o uporabi 
apna v mojem delu knjige "Planšarstvo in 
kmetijstvo" in sicer na straneh 68, 69 in 70. Tu 
dobite točen odgovor na Vaša vprašanja glede 
apna. Ako nimate knjige sami, si jo posodite pri 
tamošnji kmetijski podružnici. Če pa je ta nima, 
jo naročite lahko pri meni (cena 80 din).
Po naredbi sreskega načelnika: sreski kmetijski 
referent (podpis ni čitljiv), okrogel žig: Načelstvo 
sreza kranjskega". V pismu omenjene priloge 
govorijo o gnojenju različnih poljščin s kalijem in s 
fosforno kislino.
Železne niti 7 Josip Peternelj
225
Pismo Po pooblastilu bana
Železne niti 7 Josip Peternelj
226
Pismo Po pooblastilu bana
Železne niti 7 Josip Peternelj
227
Gnojilni poizkus
s travo
Pismo sreskega načelstva
z dne 11.8.1933
Železne niti 7 Josip Peternelj
228
Pismo Sreskega načelstva z 10. aprila 1934 je 
odgovor Peternelju na postavljena konkretna 
vprašanja glede uporabe umetnih gnojil: "Tam, kjer 
v koloni 1-9 ni navedeno nič kalija, še ni rečeno, 
da ni umestno rabiti kalijevo sol...". V nadaljevanju 
je kot potrditev povedanega dodano mnenje 
agrikulturnega urada v Zagrebu. Peternelj je takoj 
spet kupil – 11.4.1934 "travno seme in um.gnoj. 
50% pop. 159".
Zgovorna je tudi dopisnica istega pošiljatelja 
z dne 13.9.1934. Peternelj je verjel v uspeh z 
umetnimi gnojili, 10.11.1934 je spet kupil "umetna 
gnojila 761 superfosfat 100 kg apneni dušik, kalij. 
sol, nitrofos. 200 kg". 
Josip je izdelal tudi sejalni stroj za krmilno 
peso in koruzo. Ko smo ravno pri sejanju krmilne 
pese: kar dolgo je trajalo, da sem ugotovila, kaj je 
Josip Peternelj 19.2.1928 kupil, ko je med stroške 
zapisal "Ekndorfarca valjasta rumena". Prav 
nobeden od mojih sogovornikov ni vedel, kaj 
je to in ni mi pomagalo brskanje po Internetu; 
predstavljala sem si neko rumeno valjasto kovinsko 
napravo in se spraševala, čemu je služila. Pomagalo 
mi je le ponovno in ponovno natančno prebiranje 
knjige stroškov: pri nakupu semena 20.2.1929 sta 
zapisala "1 kg pese Ekndorf 17 1 kg pese mamut 
15". Kakšno olajšanje, uganka je bila rešena! 
Peterneljev sejalnik naj bi nadomestil sejanje v 
Sejalnik
Železne niti 7 Josip Peternelj
229
stilu Groharjevega sejalca in zagotovil sejanje 
v vrstah. Kot pravi Jože, je imela naprava med 
zunanjima kolesoma razpeti dve cevi, eno v drugi, 
na obeh pa izpiljene oz. izrezane trikotnike in like 
in figure drugih oblik. Cevi je zobčenik na kolesu 
vrtel. Mogoče ju je bilo zamakniti tako, da so bile 
izpiljene odprtine na njih lahko večje ali manjše. 
Jože pravi, da je bilo nemogoče ugotoviti, kakšna 
odprtinica bi optimalno zagotavljala konstanten 
dotok semen. Prekati v ceveh so onemogočali 
drsenje semena po ceveh. Med kolesoma je bil nad 
cevema neke vrste rezervoar za seme, od tam je 
po 12 prekatih padalo v cevi. Seme je skozi luknje 
v ceveh padalo v tretji prekat, ki je bil vezan na 
črtalnik. Iz črtalnika je seme padalo v zemljo. Po 
Jožetovih besedah je imel stroj sistemsko napako, 
saj naj bi tudi "peštal seme", ki se je ujelo med obe 
cevi. Jože se je kasneje lotil odprave te napake, a je 
s tem delovanje stroja le malo izboljšal. Kot pravi, 
so imeli kasneje Rusi sejalne stroje izdelane na tem 
principu. Jože se spominja očetove makete, ki je 
imela le po en element bodočega sejalnega stroja 
z vsemi podrobnostmi, tega je oče pri realizaciji 
multipliciral.  Morda je Josip Peternelj izdelal več kot 
en sejalnik, tudi s tujim financiranjem. Ohranjeni 
osnutek pisma Josipove vdove Kmetijski zadrugi 
Selca z dne 13.3.36 pove, da je Peternelj v oporoki 
svoj sejalnik namenil Kmetijski zadrugi "v dar". Piše: 
"Nikakor pravice nimam temu ugovarjati – samo 
prosim Vas lepo – ozirajte se malo na to da bi sin 
Joško z veseljem in s pridom lahko rabil ta stroj 
celo njegovo življenje in cenil še toliko bolj ker je 
ročno delo njegovega očeta. Pri starem stroju ki je 
že kolikor toliko obrabljen pa ima precejšnjo svoto 
vloženega denarja Uršula Bešter...." O finančni 
podpori sosede Beštrove in o prvotno načrtovani 
prodaji sejalnika pričajo dohodki 17.9.1934 
"Urša narač. stroju 200", 1.11.1934 "Urša narač. 
stroju 300", 30.1.1935 "Urša narač. stroju 100" in 
31.12.1934 retorično vprašanje "stroj v Domžale?". 
Odgovor na tole vprašanje je verjetno "ne še", saj 
so med stroški 2.3.1935 "1,15 kg jekl. žice 34,50, 
holandec 10", 18.3.1935 "barva pri Šlib. za sejalni 
stroj 10". Ali in kako je morda v zvezi s strojem 
dohodek od opekarne 11.2.1934 "Lpinšar prepisal 
7.000 (Urša)", ni mogoče ugotoviti. Je Milkin apel, 
naj upoštevajo "težki gospodarski položaj" družine 
naletel na razumevanje ali na gluha ušesa? Jože se 
ne spominja.
Josip je izdelal prevozno, mobilno škropilnico 
za sadno drevje. Jože se spominja fotografa, ki je 
naredil ta in nekatere druge posnetke, v Selca se 
je pripeljal z avtom. Skupaj z očetom so se na polje 
z avtom peljali tudi otroci, tam je nastal posnetek 
očeta in otrok s krompirjem; moral je biti s prej 
omenjenega zagrebškega instituta. Jože ima očeta 
še danes pred očmi: ko je delal škropilnico, je delal 
v osrednjem bivalnem prostoru, u hiš: prazno je 
stehtal, potem jo je napolnil - "napumpal" z zrakom 
in spet stehtal. Raziskoval je! Pričakoval je, da 
bo z zrakom napolnjena škropilnica težja, in je 
Škropilnica, zraven nje mali Jože, na vrhu lestve lastne 
konstrukcije oče Josip
Železne niti 7 Josip Peternelj
230
tudi bila. Kot mi pravi Jože, se mu je takrat zdelo 
očetovo početje izzivalno, kot magija. Med stroški 
najdem 11.2.1934 "Kovaču kolesa za škrop. in 
drugo 56". Morda se na škropilnico nanaša tudi 
vnos 4.4.1934 "črna cev 1 cola m a 17 Din 89.08, 2 
plošče a 3.5 kg, kg a 5.60 – 39.20, ... 2 kg minium 
barve, 1 kg zelene barve, lak za železo, čopič, 
cirkel..." (op.p. navedba je skrajšana, materiala je 
bilo še več). Na hrbtni strani ohranjenega letaka 
za milo Hubertus pa naslednji zapis, verjetno iz 
leta 1935: "Dragi Joško! Glede škropljenja je vse 
uredil g. Humek. Vse podrobnosti bojo v sadjarju 
objavljene. Meni je samo to povedal, da bo ta 
poskus 19. marca na nekem vrtu. Ventil sem z 
največjo težavo dobil. Ravnotak ni kot vzorec, 
pa sem se zgovoril, da ga vzame nazaj, če ne bo 
pasal. Tudi mufno vzame, če bo katera odveč. 
Kaj več ustmeno. Te pozdravlja Joško". Spomin 
96-letnega Bobkovega ata je res neverjeten: na 
vprašanje, kdo bi podpisani Joško lahko bil, mi je 
gladko povedal, da je bil to Peterneljev prijatelj 
Lebn Jože, tudi sam navdušen sadjar. In še več, da 
sta si bila na neki razstavi – strošek 28.10.1928 
"Jošk na razstavi sadja 10" - Jožeta neenotna 
glede imena neke sorte jabolk, je bilo to Princovo 
jabolko ali Pucman, in sta stavila. Zmagal naj bi 
bil Peternelj, bilo je Princovo jabolko. Bobkove 
navedbe potrjuje zabeleženi dohodek 21.10.1928 
"Stava z Lebnovim Joškom 200".  V izdaji 10. 
marca 1935, najdemo na strani 55, in v številki 4, 
izdani 10. aprila 1935, na strani 75 objavi v zvezi 
s škropilnico.
Že v 3. številki Sadjarja in vrtnarja leta 1934 pa na 
strani 115 najdemo članek z naslovom Kombinirana 
sadna škropilnica; v njem škropilnica podrobno 
opisana.
Škropilnico je Peternelj res poskušal 
prijaviti na patentnem uradu, takrat 
imenovanem Uprava za zaščito industrijske 
svojine s pomočjo ing. Draga Matanovića, 
"patentnega inženjerja" v Ljubljani. O poskusu priča 
nekaj ohranjene korespondence med obema med 
marcem in julijem 1935. 
31. marca 1935 je Matanović napisal: "Potrjujem 
naš današnji razgovor, glasom katerega bom 
sestavil in vložil patentno prijavo "Prevozna 
škropilnica za sadno drevje."
Moj honorar znaša Din 1000.-, ki zapade takoj v 
plačilo. V gornjem znesku je zapopaden honorar 
za sestavo opisa in patentnih zahtev, za izvršitev 
načrtov ter vložitev prijave. Posebej boste 
poravnali vse pristojbine, koleke, tiskarske stroške 
itd., kar zahteva Zakon o zaščiti industrijske 
svojine."
20. aprila 1935 je napisal: "Čast mi je sporočiti, 
da sem vložil patentno prijavo "prevozna 
Letak za milo Hubertus
Železne niti 7 Josip Peternelj
231
Iz Sadjarja in vrtnarja III/1935
Železne niti 7 Josip Peternelj
232
Iz Sadjarja in vrtnarja IV/1935
Železne niti 7 Josip Peternelj
233
Iz Sadjarja in vrtnarja VIII/1935
Železne niti 7 Josip Peternelj
234
škropilnica". Priloženo pošiljam kopijo vloge, dve 
kopiji opisa s patentnimi zahtevami ter 4 kopije 
načrta."
11. julija 1935 pa: "Čast mi je javiti, da sem (op.
p. tu verjetno izpuščeno "na") zahtevo Uprave za 
zaščito industrijske svojine razširil opis patentne 
prijave "prevozne škropilnice". Priloženo pošiljam 
nov opis prijave in kopijo novega načrta, kakor 
tudi kopijo vloge.
Smatram, da bo sedaj patent v najkrajšem času 
predhodno odobren.
Opozarjam končno še na to, da mi dolgujete 
glasom mojega pisma od 20.4.1935 še Din 106.- 
in prosim, da mi ta znesek nakažete po priloženi 
položnici." Pozno, prepozno je ta dobra novica 
dosegla Josipa, brezizhodnost in obup sta takrat v 
njem že nadvladala vsa druga čustva in mu vzela 
moč in zagon.... 
Že Bobkov ata mi je povedal, da je s pomočjo 
kupljenega pluga Josip izdelal tudi osipalnik 
krompirja. Jože mi pove, da se je v tistih 
časih za okopavanje uporabljala motika. Oče 
naj bi bil razmišljal o uporabi t.i. drevesa, a to 
je zemljo le razrilo. Osipalnik je potem izdelal 
na osnovi kupljenega avstrijskega železnega 
pluga - "ploha" tako, da je zemljo obrnil, plevel 
in travo je zakopal, da sta služila kot gnojilo. Ali 
je bil plug tisti, zabeležen kot strošek med 1. In 
10. januarjem 1926 "za ploho 380", ali pa tisti, 
kupljen 5.3.1931 "konska ploha 112", ni mogoče 
ugotoviti, nesporno pa je Peternelj staro drevo 
prodal – 6.6.1928 "Matičk za staro drevo 200". 
Ohranjeni nedatirani (vsebina da misliti, da 
gre za začetek tridesetih let) Josipov rokopis, 
napisan z navadnim svinčnikom na hrbtni strani 
štirih predvolilnih letakov (pozivu stranke, katere 
kandidat je bil šentjakobski župnik Janko Barle, na 
volitve v Narodno skupščino v nedeljo 8. novembra 
1931), njegovo inovacijo opisuje in je obenem 
nekak Josipov manifest, ki priča o njegovem 
neutrudnem raziskovalnem in ustvarjalnem 
duhu z namenom razbremeniti človeka težkega 
fizičnega dela, pridelati več hrane za svoje potrebe 
in presežke ceneje ponuditi na trgu:
Osipalnik krompirja
Železne niti 7 Josip Peternelj
235
"I. Saditev setev v vrste in okopavanje ter osipanje z živinsko priprego.
Slabi časi so nastopili. Prizadeta sta posebno kmet in delovec. Slišijo se razna mnenja 
glede vzroka te krize, in nemalo je takih ki trde da je pripisovati vso krivdo strojem, ter so 
mnenja da edina rešitev stroje odpraviti. Kedor se malo potrudi in gre te zadevi do dna 
pride do zaključka kateri te trditve in predloge ovrže. Ni mesto tukaj za take razprave 
pač pa hočem v kratkem omeniti kakšno stališče je kmetovo in poljedeljskega delavca 
napram strojem. Stroj pri kmečkem obratu (poljedelcu) razbremeni delavca trpljenja 
in mu olajša težka dela in pridelek poveča, torej je z manjšim trudom pridelanega tudi 
za delavce več kruha ker jasno je da posestnik kljub večjemu pridelku ne konsumira več 
kakor prej, torej ostalo pride na trg, vsled večje množine pridelkov temu cene padejo ter 
se jih lažje dobi tako delavec ceneje kupi. Isto velja za industrijo samo z razliko da je 
dobiček katerega stroj napravi delovcu težje dostopen. Pri kmetijstvi stroj koristi obema 
kmetu in delovcu iz teh razlogov se bo tudi skušal kmet čim prej svoje obdelovanje 
preurediti. Pod gornjim naslovom hočem obravnavati nekaj lastnih skušenj katere mislim da 
so usem poljedelskim razmeram primerne. Pri nas ni mogoče posnemati takozvane poljedelske 
industrije (pridelovanje žitaric) pač pa se bomo skušali čim bolj prilagoditi prilikam primerno 
zboljšati tisto se pravi več pridelati, ker gotovo dejstvo je kar doma pridelamo ni potrebno kupiti. 
Treba bo računati kaj se nam bolj izplača z žitaricami nam ne bo mogoče konkurirati pač pa 
nam v pridelovanju okopavin ako iste pridelujemo z najnovejšimi pripomočki nam poljedelska 
industrija ne more tako lahko konkurirati ker je za pridelovanje istih vendarle potrebno 
precejšne število delavstva ter se ne dajo pridelovati na zalogo itd.
II. Razmišljajoč in zgoraj navedene misli ter računajoč stroške in dohodke iz posestva, 
obdelovanja po tukaj običajnem načinu poleg tega še pomankanje delovnih moči sem pred 
petimi leti prišel do zaključka da je treba ali spremeniti način obdelave ali opustiti poljedelstvo 
in pridelovati krmo. Odločil sem se za prvo. Kupil sem takov plug plohast tudi za krompir in 
sejalni stroj. Začel sem pregledovati strokovne knjige in časopise ali našel nism nikjer ničesar 
bolj natančno določenega kako naj začnem. Torej začeti sem moral po lastni prevdarnosti 
marsikatera napaka je bila storjena in ravno te napake so mi potisnile pero v roke. V naslednjih 
vrstah hočem podati svoje skušnje tam kateri se bodo kateri posluževali pripomočkov pri 
poljedelstvu. Zanimalo pa bo gotovo tudi te kateri se istih že poslužujejo, ker od teh tudi pričakujem 
da se kdo oglasi in poda svoje skušnje več ljudi več ve. Pri tej morebitni razpravi bomo morali 
upoštevati razno zemljo krajevne razmere in drugo. Do tu se nisem držal naslova pač pa se mi 
je zdelo v lažje razumevanje podati svoje misli, k temu se mi zdi potrebno pripomniti še da je za 
ta način obdelovanja potrebno oranje na ploh, ter da oranje na lehe ni oranje marveč le nekako 
razrivanje zemlje. Prednosti oranja na ploh ali na lehe (razorje) bi se moralo obravnavati z 
drugim člankom ako kdo to želi. Imamo pa tudi že precej mnenj in skušenj ki to obravnavajo 
zapisanih. Sedaj pa k naslovu, k krompirju je to naš najvažnejši pridelek raste v gorkih mrzlih 
visokih nizkih legah je še najmanj odvisen od vremenskih prilik, t.j. najbolj siguren pridelek.
III. Krompir potrebuje da dobro da ostane zdrav že zagnojeno zemljo ali preležan gnoj 
zato njivo namenjeno za krompir pognojim v jeseni z hlevskim gnojem ga takoj podorjem, 
Železne niti 7 Josip Peternelj
236
razume se da orjem toliko globoko da vem da mi spodaj ležeči plevel zaduši. Črez zimo 
leži njiva u brazdah spomladi 14 dni pred saditvijo njivo potrosim z umetnim gnojem ako 
mislim da je bilo jeseni premalo gnojeno. Navodil kako se umetna gnojila rabijo koliko in 
kakšno za to ali ono rastlino imamo pa že toliko da kdor se količkaj potrudi ga kmalu najde 
najbrž tudi pod lastno streho. Ako je zemlja osušena grem takoj ali pa pozneje povdarjam še 
enkrat ne v mokrem z plohetom katerega opremim z vsemi petimi kopačkami in raztegnem 
na široko kolikor mogoče ter njivo prekopljem tako da gre vprežna žival vedno zraven že 
prekopane brazde tako da plohet rahlja že prekopane brazde in del še ne prekopane brazde. 
Pred saditvijo njivo še dobro prevlečem z brano, tako imam vsled pozeble brazde kopanja z 
plohetom in brananja zelo zrahljane zemlje vse korenine plevela pa so izvlečene na površje 
spodnje pa itak pognijejo. Za tako zrahljano zemljo plohet preuredim kakor kaže podoba 
št.- Razdaljo obeh deščic kateri delata vsak svoj grabniček je 55 - 60 cm merjen od sredine do 
sredine grabna. Jaz pa dobim isto razdaljo ko grem nazaj s plohetom ob prejšnem grabnu 
sta pritrjeni na plohetu dve merilni palici ki imata na koncu kotnici kateri mi kažeta v 
kakšni razdalji naj gre plohet od zadnjega grabniča. Merilo se da poljubno raztezati in 
stiskati.
IV. Tako napravljeni grabniči imajo to prednost da se morebitni plevel še enkrat spravi na 
površje krompir pride v bolj zrahljano zemljo ker se v rahlji zemlji grabniči deloma za plohetom 
sesujejo. Krompir se v te grabniče nameče in sicer tako da z peto nanjega stopi ga potisne v eno 
zdrobljeno zemljo ki je padla od strani na dno jarka med tem pa že vrže sadilec druzega v jarek 
ter ga po potrebi z drugo nogo rauna pred prvo, krompir pride tako približno en čevelj narazen 
kar je po mojih skušnjah primerno. Za to delo so sposobni tudi že bolj razumni in vbogljivi otroci 
in gre kaj naglo posebno kdor se nekoliko privadi.
Kadar je krompir nametan vzamem merilne palice iz ploheta proč deščice nekoliko stisnem 
skupaj ter grem po onih medorabjih na katerih je več zemlje ter dve vrsti obenem zasipavam, 
tako pride na krompir zelo rahlja zemlja.
V slučaju da je zemlja tako ilovnata, da je njiva zapleveljena ali da sem šele tik pred saditvijo 
zroval se ne more delati jarkov z deščicami, preuredim plohet tako, da odstranim merilne 
palice in deščice ter pritrdim na zadnji nosilec lemež kakor razvidno na podobi št.... S tako 
pripravljenim plohetom gre kdor vodi vpreženo žival zmeraj tik zadnjega jarka ter drži isto tik 
sebe kdor plohet zadaj regulira z večkratno vajo napravi prav lepe vrste. Tudi pri tem načinu 
je potrebno zasipavanje z deščicami sicer je po njivi preveč grabnov ali pa se jo mora potem še 
ročno izravnati."
Rokopis ima na četrtem listu znak ./., ki se 
uporablja za nadaljevanje teksta na hrbtni strani 
ali na drugem listu, a ohranjeni so le 4 listi. Tudi v 
tekstu imenovane podobe niso ohranjene. Josipov 
rokopis je, ko se ga navadiš, v glavnem kar čitljiv. Ta 
prepis je z njim načelno identičen, a dopuščam, da 
sem se pri razvozlavanju katere od besed zmotila.
Josip je 10.1.1924 kupil "stroj za vrtanje 235". 
Jože mi pove, da je šlo za t.i. vinto za ročno vrtanje. A 
primerna je bila predvsem za vrtanje v les, za kovine 
pa neprikladna. Josip pa je potreboval vrtalnik za 
kovine. Zato je vinto predelal v nekak ročno-
nožni vrtalni stroj. Jože pravi, da je oče izdelal 
lesen vpenjalni pripomoček. Vanj je vinto vpel, 
Železne niti 7 Josip Peternelj
237
Peterneljev manifest
Železne niti 7 Josip Peternelj
238
dobil je nekakšno mizo, vinta je bila pravokotna 
nanjo. Izdelal je še pedal na tleh in povezavo vinte z 
njim. Z roko je vinto vrtel, z nogo pa sveder pritiskal 
pravokotno v kovino. Jože je očetovo napravo 
kasneje uporabljal tudi sam. Kot pravi, so bile – za 
razliko od vrtanja s takrat običajno "ročno vinto" 
– luknje zvrtane natančno, pravokotno in lepo.
Josip je po svoji zamisli izdelal tudi raztegljivo 
lestev, vidno na sliki, a je po Jožetovih besedah 
imela napako v mehaniki in je oče z nje enkrat 
pošteno padel. Na srečo jo je odnesel brez poškodb.
Kot pravi Jože, je bil njegov oče zelo vešč obdelave 
lesa. Ni bil bogner (op.p. kolar), a je otrokom med 
drugim za igračo naredil lesen voziček, pravi 
posnetek "oblojtranega" voza, menda zahteven 
kolarski izdelek. Na njem so se otroci radi prevažali. 
Morda ga je Josip naredil leta 1931 in se strošek 
15.8. "Kovaču od vozička 110" nanaša na izdelavo 
kovinskih delov. Ni pa mogoče ugotoviti, ali je 
morda na ohranjenem iztrganem kosu časopisa 
upodobljeni podaljšani otroški postelji botroval 
Peternelj. Ohranjeni račun mizarja Ivana Čenčiča 
z 29.6.1935, v katerem je med drugimi navedba 
"popravilo postelje 8 Din" da misliti, da je Peternelj 
idejo vsaj prevzel, če ne ustvaril; njegova najmlajša 
hči Marinka je takrat morda ravno prerasla otroško 
posteljico.
V Kranju je bila med 22. in 26. oktobrom 1932 
prva sreska kmetijska razstava. Na razstavi je 
sresko načelstvo Peternelju podelilo "priznalno 
diplomo za razstavljene kmetijske stroje 
lastne konstrukcije", o tem priča ohranjeni 
dokument, pa tudi strošek 22.10.1932 "v Kranju 
39" in med kmetijskimi dohodki z istim datumom 
vnešeno "darilo na razstavi 10". Katere stroje je 
Peternelj razstavil, ni mogoče ugtoviti. Tudi na 
tem dokumentu je Peterneljevo ime zapisano 
napačno.
Zanimiva so pri prebiranju ohranjenih 
dokumentov in knjig tudi razkritja s področja 
takratnega zdravstva: zdravila in zdravstvene 
storitve so bile plačljive, o tem pričajo vnosi 
27.4.1923 "zdravilo Milk. 400", 13.5.1923 "zdravila 
326", 21.12.1923 "zdravnica 180", slab mesec po 
rojstvu prvorojenke, 6.4.1924 "zdravnici 4.000, 
babici 1.000", 28.9.1924 "zdravnici 320", 14.10. 
"zdravnici zdravila 204", 30.7.1925 "zdravila 
za St. 256" z opombo "zdravila pl. katar", 
18.11.1924 "Asperin 80", 22.5.1928 "stroški v Lj. 
in pri zdravnici Zalokar 142", 3.4.1930 "Mama 
pri zdravnici radi roke 50". V Selški dolini takrat 
očitno ni bilo zobozdravnika in je Peternelj moral 
v Ljubljano – 8.3.1928 "J. v Lj vlak 18 tramvaj 
7.50 plomba 30". Ohranjeni račun zobozdravnika 
dr. Milana Perka, Novi Vodmat, Vodmatska ul. 3 z 
dne 7.12.1926, opremljen s "taksno marko" za 20 
par, izstavljen "za g. Josipa Peternel v Selca nad 
Škofjoloko" pove, da so že takrat poleg zlatih 
mostičkov delali tudi porcelanaste plombe in 
da so bile zobozdravstvene storitve kar drage. 
Josip je za zlati mostiček 4 zob plačal 1200, za 
"1 porcelan plombo" pa 30 din. In na račun se 
je izstavitelj podpisal "Z odl. spošt. dr. Perko". 
Očitno je bil Perko, kot bi rekli danes, Peterneljev 
izbrani zobozdravnik, saj se med stroški pojavi 
večkrat - 20.20.1929 "Perkotu zlat krona 300 3 
zobe izdrl 40 – 340". Peterneljeva knjiga stroškov 
za leto 1931 pove, da je bilo potrebno plačati tudi 
bolnišnične storitve – vnos 1931 "25/3-2/4 9 dni 
bolnica a din 32 (bila le 7 1/2 dne) 293" (op.p.: 
Ljudmili so očitno zaračunali preveč). Takrat se je 
tam Peterneljema rodila najmlajša hči Marinka. 
O tem priča vnos "25/3-2/4 pri porodu, krstu in 
upeljevanju 75 mat. izpisek 25 maša 75".
Josip je za opekarno plačeval tudi zavarovalnino – 
vsaj od sredine 1929, vnos 23.7.1929 "zavarovalnina 
opekarne 108", potem ko je konec leta 1928 naredil 
novo ali popravil staro, poškodovano peč. Ali se tudi 
drugi vnosi, kot npr. 29.3.1931 "zavarovalnina 92", 
nanašajo na opekarno, ali pa je morda šlo za kmečko 
zavarovanje, katerega uvedbo je bil predlagal dr. 
Janez Ev. Krek, od 1902 deželni poslanec v kranjskem 
deželnem zboru in od 1907 poslanec v dunajskem 
parlamentu? Tudi ni znano, ali je morda leta 1930 za 
"ceglarje" in zase uvedel delovne knjižice, o čemer 
morda priča strošek 19.5.1930 "delav. knižice 4".
Železne niti 7 Josip Peternelj
239
Priznalna diploma
Železne niti 7 Josip Peternelj
240
Vseh načrtov Josipu Peternelju ni bilo 
dano uresničiti. Ko je odšel, je marsikatera 
zamisel ostala nerealizirana. Jože pravi, da je na 
domačem podstrešju nekoč našel lesen model, z 
multipliciranjem katerega bi dobili valj. V predelu 
Selc od šole proti Železnikom je Jože našel kozolec 
na valjastih podstavkih iz žgane gline. 
Domneva, da jih je izdelal njegov oče s pomočjo 
modela, zgotovljene sestavne dele naj bi bil potem 
združil in zalil s cementom. Žal najdbe s podstrešja 
Jože ni shranil. Doma je našel tudi ostanke 
glinenih vodovodnih cevi, dolgih kak meter, 
najverjetneje očetovo delo. Ali in kje jih je morda 
oče uporabil, Jože ne ve. Morda pa so bile namenjene 
načrtovanemu namakalnemu sistemu za 
Soro. Jože pravi, da je bilo takrat nasproti nasada 
sadnega drevja za Soro onstran vode, nižje od 
starega Goliškega mostu, tudi nekaj Peterneljevega 
sveta, kar je razvidno tudi iz Peterneljeve skice vseh 
njiv in parcel v njegovi lasti in posesti. Oče naj bi bil 
tam nameraval Soro zajeziti, in to je bilo v primeru 
lastništva sveta takrat dovoljeno. Kupil naj bi bil že 
hrastovo gred s tečaji za veliko vodno kolo, ki naj 
bi vodo črpalo na višji nivo. Na tej osnovi bi izdelal 
namakalni sistem. Kdo ve, morda pa je bil nakup 
22.11.1930 "vojnica 30 štanga 540" namenjen za 
ta projekt. Jože je pred davnimi leti na podstrešju 
našel tudi maketo stroja za izdelavo opeke, ki 
bi Josipa razbremenil težaškega dela, a do njegove 
realizacije ni več prišlo. In žal tudi prav nobena 
maketa ni ohranjena. Pri prenavljanju in prezidavi 
Tonetove domačije se je skupaj s staro šaro izgubilo 
čisto in prav vse, kar je Josip natuhtal in nasnoval. 
Da je šlo pri njegovem neutrudnem raziskovanju 
posledično za izumiteljstvo, priča le nekaj fotografij 
in nekaj malega ohranjene korespondence Josipa 
iz leta 1935 in Josipove vdove leta 1936 z ing. 
Dragom Matanovićem; na njegovem pisemskem 
papirju piše "patentni inženjer, Ljubljana, Stari trg 
30, tel. 33-48". Kot pravi Jože, se je pred njim že oče 
Josip neizkušen in naiven soočal s "patentomanijo 
odvratno zadevo, polno birokratov, nerazumevanja 
in težav."
Na pismu z dne 12.3.1936 je s svinčnikom 
napisan osnutek odgovora Josipove vdove Ljudmile 
Matanoviću:
"Z ozirom na Vaš dopis od 12. t.m. Vam 
sporočam da patenta ne morem prodati in ne 
drugače izkoristiti, zato sem se odločila, da 
pustim patent zapasti. Stroškov imam že dovol s 
to zadevo, koristi pa še nobene. Smatram, da je s 
tem ta zadeva končana. Beležim,
Z odlič spošt."
Med ohranjenimi ni dokumenta, ki bi potrdil 
prijavo kakega Peterneljevega patenta. Na moje 
povpraševanje sem na sedanjem patentnem uradu, 
Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino, 
prejela hiter in prijazen odgovor, da je bil v Kraljevini 
SHS in Kraljevini Jugoslaviji patentni urad samo v 
Beogradu, v Ljubljani pa je imel le zastopniške firme 
ali zastopnike, kot je bil Matanović. Vprašljivo je, ali 
bi moje pisno povpraševanje v Beogradu obrodilo 
sadove. Nekdanji zvezni zavod menda s slovenskim, 
leta 1991 ustanovljenim uradom, zaenkrat še ni 
pripravljen deliti svojih arhivov. Najverjetneje Josip 
Peternelj ostaja nesojeni inovator.
Tudi poskus sodelovanja Josipove vdove z nekim 
kmetijskim pospeševalcem z namenom, da bi ideje 
ali izdelke pokojnega moža vnovčila, menda ni 
obrodil sadov. V ohranjenem osnutku pisma brez 
datuma Milka piše: ..."Slike so bile last pokojnega 
mojega moža...Uverjena sem bila, da je vsa stvar 
v redu ko sem stroj odpošiljala....pripravljena sem 
na ceni popustiti....ker nujno rabim denar..." Ali je 
to morda sejalni stroj za kupca v Domžalah, omenjen 
v knjigi stroškov konec leta 1934, in za katere slike 
gre – morda Peterneljeve skice in načrte, ni mogoče 
ugotoviti.
Josip si je želel v Selcih postaviti sokolski 
dom, saj so tisti redki Sokoli iz okolice v Selcih 
telovadili v predelanem hlevu, štali. Za časa 
njegovega življenja dom ni bil postavljen, a v 
Železne niti 7 Josip Peternelj
241
Matanovičev
dopis,
20.4.1935
Matanovičev
dopis,
11.7.1935
Železne niti 7 Josip Peternelj
242
Matanovičev dopis, 12.3.1936, spredaj
Železne niti 7 Josip Peternelj
243
Matanovičev dopis, 12.3.1936, zadaj
Železne niti 7 Josip Peternelj
244
oporoki je bodočemu domu namenil 6.000 kosov 
opeke, kot priča ohranjeni dokument – pismo 
vdove Sokolskemu društvu Selca, datirano 12. 
februar 1936:
"Po poslednji volji mojega pokojnega moža sem 
dolžna izročiti Vam 6.000 kom. opeke, o čemur 
ste že itak obveščeni in kar s tem potrjujem. Na 
Vašo zahtevo bodem to voljo izvršila..."
Milki in Josipu so se rodili štirje otroci: Stanislava 
(Stanka, 15.3.1924), Ljudmila (Milica, 21.5.1926), 
Jožef (Jože, 24.8.1929) in Marinka (26.3.1931). Oče 
Josip je odločil, da bo šla Milica v šole; gimnazijo je 
obiskovala v Kranju, se tam poročila, zaposlila in 
tam ostala. Jože je v vojnih razmerah hitro dozorel 
in med 2. svetovno vojno najprej skupaj z mamo, 
slabo leto pa sam z najmlajšo sestro Marinko z 
izrednimi napori vodil kmetijo. Dejansko sta bila še 
otroka. Jožeta so "odkrili" urejeni možje s povojnega 
kmetijskega ministrstva, ki so se z velikim ameriškim 
buickom jeseni leta 1947 ustavili sredi Selc in ga 
spraševali po Josipu Peternelju, s katerim so bili 
sodelovali pred vojno in katerega znanje bi zdaj 
zelo potrebovali pri načrtih za bodočo kmetijsko 
politiko. Ko jim je osemnajstletni Jože dopovedal, da 
je oče umrl, in jim na njihovo željo poleg ohranjenih 
očetovih strojev pokazal še svoj miniaturni model 
sejalnika repe in koruze, zasnovan na drugačnih 
principih od očetovega, so ga povabili v Ljubljano. 
Mame ni bilo doma, Jože je kar brez vprašanja 
privolil. Začuda Jožetova mama ni nasprotovala, 
da posestvo zapusti edini sin, predvideni naslednik 
na kmetiji. V Ljubljano je odšel spomladi 1948, a 
je le izvedel, da je načrtovani projekt razvojnega 
oddelka za kmetijske stroje zamrl. Po spletu 
okoliščin pa je Jože 1. novembra istega leta v 
Ljubljani dobil mesto vajenca radiomehanike in 
nastopil učno dobo na novo ustanovljenem 
Inštitutu za elektrozveze. Marinka, izredno delavna, 
pravi garač, se je osamosvojila in kmalu za Jožetom 
dobila delovno mesto v menzi inštituta, na katerem 
je bil zaposlen Jože. S pomočjo sestre Milice se je 
Marinka kasneje izšolala za odlično slaščičarko in 
je delala na Bledu. Je to naključje, ali pa sta imela s 
stricem Janezom/Johnom Čemažarjem, ki je slaščice 
ustvarjal v daljni Ameriki, nekaj skupnega? Stanko, 
poslej pač edino možno naslednico na posestvu, 
je mama leta 1947 poslala na kmetijsko šolo v 
Maribor. Jože se spominja, da se je nekoč skupaj 
z nekaj vrstniki lotil izdelave opeke, a jim je ni 
uspelo narediti za celo peč. Njegova sestra Stanka 
je z možem Antonom Habjanom od matere prevzela 
posestvo in opekarno. Opekarna je delovala še do 
poznih petdesetih ali zgodnjih šestdesetih let. Moj 
mali bratranec Rudi se spominja, da je bila peč 
mogočna zgradba, s 3/4 m debelim zidom, in kako 
sta z bratom rešila očeta, ki bi se bil brez njune 
pomoči ob kurjavi peči v dimu zadušil. Rudi je še 
kot otrok skupaj z bratom odnašal od mize ročno 
izdelano opeko, kasneje so jo delali strojno. Stroj 
za izdelavo opeke je kupil njegov oče Anton. Rudi 
ve tudi povedati, da so opeko za novo hišo izdelali 
kar sami v opekarni še leta 1960. V novo hišo so se 
preselili leta 1963, staro hišo pa podrli. Tudi hiše v 
naselju na Klincu, nasproti selškega pokopališča, so 
še zgrajene iz opeke, narejene v njihovi opekarni; 
iz njihove gline so jih izdelali v Tonetovi cegounci 
kar lastniki hiš sami. Še za Ljudmilinega življenja 
(umrla je leta 1975) so peč in pritikline opekarne 
podrli. Rudi je pomagal ročno podirati objekt in tam 
narediti travnik. Lokacija pa se še danes imenuje 
"pr cegounc" in je zdaj v Jožetovi lasti. Kot v knjigi 
Selca nekoč piše Olga Šmid, se do bivše cegounce, 
kjer so bile jame z dobro, mastno ilovico, pride po 
poti mimo Zaplotarja in Lopatovca. Cegounce pa, 
žal, očitno nikoli niso dali fotografirati, ne v času 
Peternelja ne kasneje.
V kakšni finančni zagati sta se v primežu svetovne 
gospodarske krize znašla Peternelja, povesta tudi 
strošek 13.12.1932 "kolek pri rubežu 5" in ohranjeni 
tipkani dopis v.d. šefa Davčne uprave Škofjaloka 
(op.prev. gre za žig, Škofja Loka je zapisana tako) z 
dne 30.1.1933:
Železne niti 7 Josip Peternelj
245
"Uradno se potrjuje, da je Peternelj Jožef iz 
Selc 67 danes tu uradno deponiral hranilno 
knjižico hranilnice in posojilnice v Železnikih št. 
1.122, glasečo se na ime Peternelj Jožef, Selca, v 
vrednosti Din 1.230.—(entisočdvesto dinarjev) v 
kritje davčnih zaostankov za l. 1932 na ko.505/
IV." in dopis z dne 20.3.1935: "Vaši prošnji z dne 
30.1.1935 za odpis zgradarine za leto 1934 ne 
morem ugoditi, ker ste vložili prošnjo prepozno, 
to je šele v letu 1935. Predpis zgradarine za 
leto 1934 je pravnomočen in vsled tega odpis 
nedopusten. Pač pa se Vam za leto 1935 ne bo več 
predpisala zgradarina...." (op.prev.: zgradarína je 
bila davek na zgradbe oz. dohodek od zgradb, nem. 
Gebäudesteuer).
O Peterneljevi hudi finančni stiski priča ohranjeni 
osnutek Josipovega pisma z dne 8.4.1935:
"Prošnja
Davčna uprava v Škofji Loki
Podpisani Peternelj Josip pos. v Selcih sem se 
zglasil pri veleuglednem naslovu 24.3.35 radi 
napovedi prometnega davka in pridobnine (op.
p.: davka od dohodka na pridobitno dejavnost) za 
leto 1934. Takrat se mi je reklo naj svojo prošnjo 
obrazložim pismeno.
Najuljudneje se obračam na naslov naj mi 
upošteva sledeče:
Podpisani sem v letu 1932 in 1933 napravil več 
opeke, katere potem nisem razprodal se odvaža šele 
sedaj. Od te opeke sem takrat plačal prometni davek 
in pridobnino. Ker mi ni bilo nobenih izgledov na 
kakšno prodajo opeke sem vrnil obrtni list.
Podpisani prosim naj se mi sedaj, ko to opeko 
razprodajam in se odnaša ne nalaga ponovno 
prometnega davka in pridobnine. Ako kaj ni 
jasno radevolje ponovno pojasnim in doprinesem 
dokaze."
Da je imel očitne nasprotnike, ki so ga davkariji 
ovajali, pove tale zapis na urgenci Davčne uprave 
Škofja Loka, ki je očitno služil kot osnutek prej 
navedenemu odgovor: "...Ako imate obvestilo da 
opeko prodajam je to opeka od katere je že davek 
plačan...."
Nesreča ne pride nikoli sama. Iz osnutka dopisa, 
datiranega 4.12.1933, je razvidno, da je bila takrat 
Josipova mati v slabem stanju. A živela je v drugi 
državi in Josip piše:
"Selca 4.12.1933
Velec gospodična Vida Štofa!
Najuljudneje Vas prosim, za uslugo, da bi mi 
prevedli spodaj navedeno v italijanščino, na 
priloženo polo papirja.
Regio Ministero degli affari estero Roma
Podpisani Josip Peternelj rojen 13. marca 
1896 v Chirchina No 142 prov. Gorizia sem se 5. 
Februarja 1923 z dovoljenjem italijanskih oblasti 
preselil v Jugoslavijo na Selca ban. Dravska. Od 
23. februarja 1930 posedujem jugoslovansko 
državljanstvo. Najuljudneje se obračam po 
navodilih italijanskega konzula v Ljubljani na 
velecenjeni naslov, da mi izda dovoljenje, da 
smem za (teden) dni domov v Cerkno. Prošnjo 
utemeljujem s sledečim:
Doma nisem bil že 10 let, ker so moja mati že 
stari in bolehni je pričakovati, da lahko v kratkem 
umrje. Moja in njena želja je, da se še enkrat 
vidimo pred smrtjo, zato prosim naj se moja 
prošnja upošteva. Prosim tudi, da bi me smela 
spremiti tudi moja hčerka roj. 15. marca 1924."
Je morda Peternelj prošnjo za prevod naslovil na 
Vido Štolfa, takrat učiteljico na gorski šoli v Škofji 
Loki, in njen priimek zapisal napak? Ali je prošnjo 
odposlal in so italijanske oblasti njegovi prošnji 
ugodili in je Josip s Stanko mamo lahko obiskal 
še pred smrtjo, ni mogoče ugotoviti. Se pa Jože 
Železne niti 7 Josip Peternelj
246
spominja očetove pripovedi, da mu je mama umrla 
in da je šel na njen pogreb čez mejo ilegalno. Josipa 
je že 1914 bolehni oče Filip preživel. Kdo ve, morda 
stroški 1.7.1925 "očetu 1 l mleka" in 15.8.1925 "očetu 
120" povedo, da je takrat Filip Peternelj obiskal sina 
in snaho v Selcih. Drugega "očeta" takrat ni bilo - 
Ljudmilin oče je bil umrl že leta 1904.
Josip Peternelj je bil očitno drugačen od večine 
Selčanov. Pa ni bil le enkraten praktik in garač. Bil 
pa je predvsem tudi zanesenjak, čuteč človek, sanjač, 
imel neverjeten občutek za naravo in za vse lépo. Rad 
je bil v naravi, tam je ustvarjal. Kot je zapisal sam, 
je v naravi iskal in tolikokrat našel novega poguma 
in novih moči. Jože mi pove, da je ozko cvetlično 
gredico ob hiši skrbno ogradil z lastnoročno izdelano 
ograjico, da ne bi cvetja pohodili. Zavzemal se je za 
zapostavljene, pomoči potrebne, tudi za nezakonske 
otroke, o tem priča ohranjeni osnutek pisma 
takratnemu selškemu župniku, datiran 23.11.1932. 
Bobkov ata mi je povedal, da mu je bil Peternelj 
svojčas pravil o svojem predlogu župniku, da bi bero 
namesto cerkvi dajali revežem, predvsem otrokom, 
in da župnik na to ni pristal. Zato pa je Peternelj 
svojo idejo kar lastnoročno udejanil in 17.10.1933 
namesto bere dal "(Bera)Z. revne otroke 90 60 kg 
sena, 2 mernika pš".
Pesmi iz
Josipovega
zvezka
Železne niti 7 Josip Peternelj
247
Med ohranjenimi dokumenti je tudi majhen, 
tanek zvezček s temno modrimi platnicami, na 
nalepljeni etiketi je z lepim, urejenim rokopisom s 
svinčnikom napisano "Peternelj". V zvezku so verzi, 
pesmi. Nisem grafolog, a lepa, urejena pisava je vsaj 
v nekaj pesmih na las podobna tisti v dokumentih, 
na katerih je Josip tudi podpisan, v njej je na 
šumnikih namesto kljukice vedno značilen nezaprt 
krogec in s kaligrafsko natančnostjo le do višine 
drugih malih znakov napisana črka k. Je Josip pesnil 
sam, ali pa je le zapisoval pesmi drugih? Na to ni 
mogoče odgovoriti. 
Josipova vsestranska osebna stiska je bila 
nedvomno zelo, zelo velika in v njej je ostal 
popolnoma sam. Finančne in druge težave pa kaj 
lahko najedo občutljivo dušo in narušijo zdravje. 
Josip se je zaprl vase, se popolnoma izoliral pred 
družino in pred ostalim svetom. Septembra 1935 je 
odšel za vedno, po svoji volji. Nekaj mesecev kasneje, 
decembra 1935, je menda domači konj Peternelju 
nenaklonjeni tašči, moji prababici Tereziji Čemažar 
(Rezi), zadal smrtni udarec. Naključje? Bobkov ata 
mi je pripovedoval o njej. Morala je biti sicer trdna, 
delavna ženska, a presneto strupena do svojega 
zeta, bila naj bi "obupna, sila nepripravna zánga’’. 
Ni ga imenovala drugače kot zmerljivo ‘’Tminc’’ 
(op.p. Tolminec). Bobkov ata se dobro spominja, 
kako je ‘’stala u njenmo cimro u prizidku na okno’’ 
in neprijazno gledala, ko so se zvečer ceglarji 
vračali z dela. Le zakaj mi o njej nikoli ni ničesar 
povedala moja stara mama, njena hči, in zakaj med 
številnimi ohranjenimi dokumenti ne najdem niti 
ene Terezijine fotografije? Vdovi po Peternelju, 
Ljudmili, so ostali skrb za otroke in dolgovi. Od 
zadnjega vnosa 9. avgusta 1935 ni nadaljevala z 
vodenjem knjige. Evidenco o dolgovih in poplačilu, 
tudi v naravi – s surovo ali že žgano opeko, je vodila 
na posameznih listih. 
Jože mi pove, da mu je večkrat kdo iz vasi 
mimogrede kaj povedal o njegovem očetu, vselej 
zelo pohvalno: takega so ga pač videli nekateri 
sovaščani. Bobkov ata ga še danes ne more prehvaliti. 
Domači so o njem molčali. Josip Peternelj je v 
Selcih živel samo dvanajst let. Res je bil deležen 
več šolanja kakor povprečni prebivalec tistega časa, 
a svoje talente je nedvomno prinesel na svet 
že ob rojstvu. Bil je rojen in ne priučen, ne v 
raziskovanje napoten raziskovalec. S svojim 
razmišljanjem, raziskovanjem in delom je 
bil v tistem času nedvomno prosvetitelj. Kot 
pravi Jože, je bil njegov oče živ dokaz za to, da pride 
človek na svet izdelana osebnost in da formalna 
izobrazba dejansko ni pomembna, sama pa mislim, 
da je dokaz za to tudi Jože sam.
Na sina Jožeta bi bil Josip Peternelj nedvomno 
zelo ponosen. Meni se po tem raziskovanju Jože zdi 
prava kopija svojega očeta: pri osemnajstih letih 
naključno odkriti naravni talent s končano ljudsko 
šolo je zažarel na nebu kot meteor, z levo roko in 
bliskovito je ob delu naredil takrat triletno srednjo 
tehnično šolo za učence v gospodarstvu, tehnikum, 
in potem hitro dokončal še študij elektrotehnike na 
Ljudmila Peternelj z otroki, 1948
Železne niti 7 Josip Peternelj
248
univerzi. Na področju elektrotehnike je prijavljal en 
patent za drugim, skupaj jih je bilo menda petnajst, 
a ker so mu birokratski postopki jemali dragoceni 
čas, potreben za raziskovanje, je patentiranje 
kasneje opustil in samo še raziskoval in izumljal… 
Ampak to je že druga zgodba.
Zadnja Peterneljeva jablana    Foto: Marjeta Šketa
Foto (če ni drugače označeno): arhiv univ. dipl. ing. Jožeta Peternelja iz Ljubljane in Rudija Habjana iz Selc
Od obilnega ustvarjalnega dela 
Josipa Peternelja je v Selcih danes 
ohranjena le ena sama jablana iz 
sadovnjaka s stotriindvajsetimi 
drevesi za Soro... 
Prispevek je lektorirala Marjeta Šketa.
Železne niti 7 Prenova Plavčeve hiše v Železnikih
249
Prenova
Plavčeve hiše
v Železnikih
Jure Rejec
v letih 1994–2009
Razmišljanje o prenovi Plavčeve hiše, takrat muzejske zbirke Muzejskega društva Že-
lezniki, sega v začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja. V sodelovanju s Pododborom 
Železniki Odbora za prenovo starih mestnih in vaških jeder bivše občine Škofja Loka in 
vzpodbudeni z uspešno prenovo starega mestnega jedra Škofje Loke smo prvič upali na 
glas povedati svoje želje. Muzejsko društvo je samo pričelo zbirati denar za idejni projekt 
prenove. Ta naj bi bil osnova za iskanje sredstev tudi na Ministrstvu za kulturo. Glavni 
argument, s katerim smo prepričevali sponzorje projekta in možne sofinancerje preno-
ve, je bil, da bomo prenavljali ''živo in odprto'' stavbo, ki bo omogočila občanom ogled 
uspešnosti prenove stare stavbe in tako vzpodbujala razmišljanja o prenovi privatnih 
objektov na območju starega mestnega jedra Železnikov.
V povezavi s spomeniškim varstvom sta Jernej Hudolin in Jure Rejec pripravila osnove 
za naročilo idejnega projekta: izmera stavbe, možnosti etapne obnove. Muzejsko društvo 
pa je pričelo zbirati denar za naročilo projekta. Z Ministrstva za kulturo so namreč pri-
hajale informacije, da je mnogo lažje priti v sofinanciranje z že pripravljenimi načrti.
Železne niti 7 Prenova Plavčeve hiše v Železnikih
250
1994
Z nastankom Občine Železniki so se prošnje Mu-
zejskega društva za sofinanciranje prenove seveda 
prenesle na domačo občino. Tako je ta objavila raz-
pis za izdelavo idejnega projekta prenove ter ga pri-
dobila v juliju 1994.
1995, 1996, 1997
V letu 1995 sredstev z občine nismo uspeli pri-
dobiti, saj je prioriteto imela gradnja vrtca. Smo 
pa v tem letu vseeno naredili velik korak naprej. 
Na Občini Železniki smo ustanovili gradbeni odbor 
za prenovo Plavčeve hiše, v katerem so sodelovali: 
župan Alojz Čufar, Jernej Hudolin, Anton Tavčar, 
Jože Mohorič (Železniki), Jože Mohorič (Studeno) 
in Jure Rejec. S pomočjo g. Jerneja Hudolina nam je 
uspelo v Muzej pripeljati takratnega sekretarja na 
Ministrstvu za kulturo g. Silvestra Gabrščka, ki si je 
z zanimanjem ogledal stari del Železnikov, plavž ter 
muzej. Potrdil je našo pravilno odločitev za prenovo 
''žive in odprte'' stavbe ter županu obljubil polovično 
financiranje izvedbenega projekta in sofinanciranje 
prenove, če se bo občina na razpis prijavila. Župan 
g. Čufar je za pripravo dokumentacije zadolžil g. 
Hudolina in g. Rejca. V oktobru 1996 smo tako z raz-
pisom pridobili izvedbeni projekt (PGD – ELEA iC, 
d. o. o., Dunajska cesta 21, Ljubljana) in jeseni leta 
1997 pričeli s prenovo. V samem začetku je tudi dru-
štvo vložilo v prenovo 1 mio. SIT sredstev, ki jih je 
prej načrtno zbiralo za naročilo idejnega projekta.
V letu 1997 smo tako opravili nekaj pripravljal-
nih del za prenovo, na dvorišču vkopali cisterno za 
kurilno olje ter uredili novo kurilnico.
Prenovo muzejske stavbe v nadaljevanju nava-
jam v skrajšanem, bolj tehničnem stilu, saj bi na-
tančno popisovanje del zahtevalo preveč prostora, 
posamezne tehnične operacije pa bi se ves čas po-
navljale. 
Del opisa je povzet po zapisu z naslovom Poro-
čilo o poteku obnove Plavčeve hiše v Železnikih, 
1994–2009, avtorice Damjane Pediček Terseglav, 
univ. dipl. etnologinje, konservatorske svetovalke 
Zavoda za varstvo kulturne in naravne dediščine, 
OE Ljubljana, ki je vsa ta leta bdela nad prenovo 
muzejske stavbe.
     
 
1998 
Vzpostavil se je historični izgled glavne fasade ter 
prehodov v pritličju. Okenske odprtine so se rekon-
struirale po vzorcu iz nadstropij, izdelali so se trije 
novi kamniti okenski okvirji, glavni portal se je lo-
ciral na prvotno mesto, v os veže v notranjosti. Ker 
zelenega tufa ni bilo mogoče dobiti, so se okvirji in 
portal izdelali iz penobetona v sorodni barvi. Lese-
ni deli – stavbno pohištvo je bilo izdelano po vzoru 
ohranjenih oken iz prvega in drugega nadstropja. 
Predelna stena na stopnišče je bila porušena. Stop-
nice v nadstropje so bile sanirane – fugirane in 
peskane – ohranil se je celoten historični element 
stopnišča. Dela je izvajal SGP Tehnik s kooperanti. 
Kamnoseška dela je izvedlo podjetje Marmor Ho-
tavlje.
1999
Nadaljevala se je obnova pritličja. Odstranjeni so 
bili tlaki in stari podi, izvedena hidro- in termoizo-
lacija in položen je bil ročno izdelan opečni tlako-
vec. Napeljana sta bila nova električna napeljava in 
centralno ogrevanje. Vse napeljave so skrite in ne 
motijo historičnega izgleda prostorov – radiatorji 
so skriti v parapetih oken. V pritličju je bilo zame-
njano vse stavbno pohištvo – vzorce za vrata smo 
našli v ohranjenem stavbnem pohištvu nadstropja, 
prav tako pokrivno zelenkasto barvo. Prenovljeni 
del je bil beljen z apneno barvo. Star lesen strop v 
glavnem prostoru je bil prekrit s sekundarnim, ki 
se je odstranil, pod njim se je restavriral originalni 
Železne niti 7 Prenova Plavčeve hiše v Železnikih
251
profilirani tramovni strop. Zaradi funkcionalnosti 
in namembnosti prostorov se je izvedlo odprtje ste-
ne med večnamenskim prostorom in vigenjcem, ki 
se je zasteklilo.
2000 
Menjava strešne kritine južnega dela glavne stav-
be – odstranitev in odvoz stare strešne kritine ter 
strešnih letev, popravilo špirovcev, pokritje s sekun-
darno kritino, letvanje, pokrivanje strehe z grafitno 
sivim koničasto rezanim bobrovcem Tondach, vsa 
kleparska dela izvedena v bakru. Pokrila se je samo 
polovica (cestna stran) strehe. Streha se je po izgle-
du in barvi približala izgledu sosednjih hiš, kritih s 
skriljem (ki ga žal ni mogoče več dobiti). Izvajalec 
del: Jan Lotrič, s. p., Stavbno kleparstvo in krovstvo, 
Železniki.
2001
Druga faza ureditve pritličja – dva prostora (v 
dvoriščnem traktu) – odstranitev vseh starih tlakov, 
izvedba novih prebojev v stenah zaradi vzpostavit-
ve krožnega ogleda. Vezni prostor je bilo treba po-
globiti (različne višine obeh prostorov – namesto 
predvidenih dveh stopnic se je izvedla poglobitev) 
in podbetonirati stene, zamenjalo se je stavbno 
pohištvo, električna napeljava, ureditev central-
nega ogrevanja, ki je talno, da radiatorji ne kazijo 
izgleda obokanih prostorov. V obeh prostorih je bil 
omet v celoti odbit in zamenjan s sušilnim ometom. 
Položen je bil tlak z opečnimi tlakovci kot v ostalih 
prostorih. Zadnji prostor pritličja ostaja neizveden. 
Potekala je tudi ureditev sanitarij za obiskovalce v 
pomožnem objektu (pod galerijo). Zamenjani so bili 
tlaki, električna in vodovodna napeljava, ogrevanje 
ter ureditev dveh ločenih sanitarij.
Leta 2001 je bil na Občini Železniki izdelan inve-
sticijski program prenove Plavčeve hiše – muzeja 
v Železnikih. Februarja tega leta ga je potrdil tudi 
občinski svet. Takrat je prenehal delovati gradbeni 
odbor za prenovo Plavčeve hiše, vse njegove zadol-
žitve pa je prevzela občinska uprava. Zaradi spre-
memb pri sofinanciranju kulturnih spomenikov s 
strani Ministrstva za kulturo je bil investicijski pro-
gram v septembru leta 2002 še enkrat dopolnjen. 
Takrat je pretežni del financiranja prenove prevzela 
Občina Železniki.
2002
V septembru in oktobru je potekalo nadaljeva-
nje prenove z menjavo strešne kritine pomožnega 
objekta (kurilnica, sanitarije, galerija) ter strešne 
kritine druge polovice muzejske stavbe – severnega 
trakta. Odstranjena je bila stara kritina bobrovec, 
zamenjanih je bilo nekaj poškodovanih špirovcev, 
celotno ostrešje je bilo na novo poletvano in pre-
krito z grafitno sivim koničasto rezanim bobrovcem 
Tondach, vsa kleparska dela izvedena v bakru. Te-
sarska in kleparska dela je ponovno izvajal Jan Lo-
trič, s. p., Stavbno kleparstvo in krovstvo.
2003
Prva faza ureditve prvega nadstropja (veža, raz-
stavni prostori zbirke žagarstva in prostor interne 
knjižnice in arhiva). Prenova nadstropja se je razde-
lila v dve fazi, od katerih je vsaka obsegala polovico 
kvadrature. Iz veže je bil odstranjen star skrilasti 
tlak in nasutje nad velbi (oboki), kjer so se stiki kam-
nov zalili s cementno malto, namesto nasutja pa se 
je uporabil penobeton. Čez obok je bila postavljena 
razbremenilna vezna betonska plošča, sidrana v vse 
stene. Na ploščo so se ponovno položile očiščene 
stare skrilaste plošče v porfido tehniki.
V prostoru nekdanje zbirke žagarstva se je lesen 
strop med pritličjem in nadstropjem s posebnimi 
sidri pritrdil na novo betonsko razbremenilno 
ploščo, vezano v stene. V prostoru je bil odstra-
njen ves stenski omet, pri čemer sta se pokazali 
Železne niti 7 Prenova Plavčeve hiše v Železnikih
252
dve stenski zidni niši, ki smo ju ohranili. Name-
sto prejšnjih lesenih podnic se je položil hrastov 
parket. Tudi v prostoru knjižnice je bil odstranjen 
stari pod, prav tako nasutje, preko saniranih obo-
kov se je položila betonska plošča in na njo je bil 
položen ladijski pod. Vsi trije prostori so bili do-
datno statično sanirani z injektiranjem. Vsi kamni-
ti okenski okvirji in notranji portali iz tufa so bili 
s peskanjem očiščeni. Zamenjano je bilo stavbno 
pohištvo, vsa električna napeljava in svetila, v nad-
stropje je bilo napeljano centralno ogrevanje z raz-
vodom cevi pod tlakom.
2004
Druga faza ureditve prvega nadstropja (dva raz-
stavna prostora sodarstva in skrilja). V obeh prosto-
rih je bil odstranjen dotrajan lesen pod, pod katerim 
so se oboki sanirali na že znani način. Prav tako se 
je izvedla betonska plošča, uredila nova električna 
napeljava in centralno ogrevanje, odstranjen je bil 
stenski omet na mestih, kjer je odstopal. Kamniti 
okenski okviri so bili očiščeni. V obeh prostorih 
so se položile nove široke lesene podnice. Dela je 
izvajalo podjetje SGP Tehnik, d. d., Škofja Loka s 
kooperanti. 
2005
Prenova treh prostorov drugega nadstropja 
(zgornja veža in dva prostora): odstranjen je bil star 
pod, nasutje do obokov. Stiki kamnov v obokih so 
bili očiščeni in politi s cementno malto. Namesto na-
sutja se je uporabil penobeton. Na to podlago je bila 
izvedena razbremenilna betonska plošča, armirana 
in sidrana v stene. Zamenjana je bila električna na-
peljava, centralno ogrevanje, odstranjen star omet, 
kjer je odstopal. V enem prostoru je bil nameščen 
lesen pod, tlak v veži je bil izveden z imitacijo skrilja 
v porfido tehniki, lesen pod v enem prostoru se je 
ohranil, ker ni bilo potrebe po zamenjavi. Zamenja-
na so bila okna in notranje stavbno pohištvo v enaki 
obliki in barvi kot v ostalem objektu. Dela je izvajal 
SGP Tehnik s kooperanti. 
2006
Druga faza ureditve drugega nadstropja – pre-
ostala dva prostora (zbirka Društva in spominska 
soba Franceta Koblarja). Sanacija obokov je pote-
kala kot v prejšnjih fazah. Nad lesenima stropoma v 
teh dveh prostorih se je izvedla samonosilna beton-
ska plošča, s spodnje strani pa je bil na star lesen, 
ometan strop nameščen nov iz mavčnih plošč. Za-
menjana je bila električna napeljava, urejeno ogre-
vanje, v vseh prostorih je bil po injektiranju izveden 
nov omet in nameščen nov ladijski pod. Zamenjano 
je bilo stavbno pohištvo. Železne mreže na oknih 
so bile očiščene in zaščitene ter vrnjene na prvot-
no mesto. Dela je izvedel Spekter Kranj, d. o. o., s 
kooperanti.
2007 
Izvedena naj bi bila prva faza prenove fasade 
– cestni in čelni del. Odbil se je zgornji sloj ometa 
(špric, izveden pred 80 leti), izvedlo se je restavra-
torsko sondiranje na dveh fasadah, ki ga je opravil 
restavrator Klavdij Zalar. Na cestni fasadi je bila 
odkrita poslikava v zeleno-opečnati kombinaciji 
na belem beležu. Sestavljena je iz šivanih robov s 
horizontalnim pasom nad okni v drugem nadstrop-
ju, poslikave oboka fasadnega pomola, opečnatih 
krogov nad okni ter sonca nad balkonskimi vrati. 
Sočasen je tudi napis – poslikava z letnico pod bal-
konom. Sledi šivanih robov so bile najdene tudi na 
zadnjem vogalu stranske fasade.
Pričelo se je z injektiranjem pritličja, ki v prejš-
njih obnovitvenih fazah ni bilo izvedeno. Na no-
tranjih stenah sta bili odkriti dve veliki zidni niši, 
ki smo ju tudi prezentirali. Dela so bila prekinjena 
zaradi katastrofalne poplave v septembru. Poško-
Železne niti 7 Prenova Plavčeve hiše v Železnikih
253
dovani so bili celotno pritličje in zbirke. Ker je bilo 
treba izprazniti celotno pritličje, se je pojavila pri-
ložnost injektiranja tudi notranjih nosilnih sten. 
Vsi prostori pritličja so bili tudi na novo prebeljeni, 
tlaki delno brušeni in na novo premazani z zaščitni-
mi sredstvi. Dela je izvedel Spekter Kranj, d. o. o., s 
podizvajalci.
2008
Nadaljevanje del na fasadi: odstranil se je omet 
do kamnite osnove na cestni in čelni fasadi, izvedel 
grobi omet s predpisanim hidrofobnim ometom 
brez cementa in zaključni zalikani nanos finega 
ometa. Električni in telefonski kabel sta bila vgraje-
na podometno, vidne so ostale kovinske vezi. Med-
tem se je izvedlo tudi sondiranje dvoriščnih fasad, 
ki je potrdilo domneve, da je bil nekoč na tej fasadi 
zidan balkon, oz. zunanji pokriti arkadni hodnik 
z obokanim stropom, ki je izhajal iz sedanje stene 
proti vzhodu. Fragmentarno je še ohranjen kot med 
steno in obokom, oz. baza oboka. Kamniti stebriči, 
ki so se ob sondiranju pokazali v steni, so bili vzida-
ni naknadno, oz. uporabljeni kot gradbeni material 
pri eni od faz prenov. Odločili smo se prezentirati 
le ohranjene kamnite baze obokov (nad kamnitimi 
okenskimi okvirji v prvem nadstropju dvoriščne 
fasade) kot dokument nekdanje oblike obokanih 
arkadnih hodnikov. Po sondiranju je bil tudi na dvo-
riščnih fasadah izveden grob omet brez zaključnega 
sloja. Izvedeno je bilo čiščenje podstrešja in pripra-
va na izdelavo razbremenilne plošče na podstrešju, 
ki bo omogočila izrabo mansarde. Porušene so bile 
stare stopnice za dostop do prvega nadstropja na 
dvorišču ter vzpostavljene nove po prečni steni z 
novim vhodom. S tem je omogočena izgradnja no-
vega lesenega ganka v prvem nadstropju dvoriščne 
fasade. Delno je že bila izvedena sanacija kamnitih 
elementov fasade, nekateri kovinski deli (balkonska 
ograja, kovana polkna) so bili odpeljani na restav-
riranje. Dela je izvedel Spekter Kranj, d. o. o., s po-
dizvajalci.
2009
Zaključna dela na vseh fasadah so se pričela av-
gusta in zaključila konec oktobra. Na dvoriščnih 
fasadah se je izvedel fin – zaglajen omet z zidarsko 
žlico kot na cestni fasadi, cestna in čelna fasada 
sta bili prebrušeni in barvani z apneno ubito belo 
barvo (talni zidec pa z za odtenek temnejšo barvo). 
Namestila se je nova pohodna profilirana balkonska 
plošča v drugem nadstropju cestne fasade, kamnite 
konzole (nosilci) iz tufa pod ploščo so se le obnovile 
z domodelacijo in utrjevanjem, pritrdila se je re-
stavrirana kovana balkonska ograja. Restavratorji 
Restavratorskega centra so sanirali in hidrofobno 
zaščitili vse kamnite okenske okvirje na celotnem 
objektu (večje luknje so zapolnili z mešanico miv-
ke in apna in te plombe nato retuširali). Izvedla se 
je dekorativna fasadna poslikava šivanih robov, 
krogov in zvezdic nad okni, sonca nad balkonskimi 
vrati in napis z letnico pod balkonom ter obokov 
fasadnega pomola. Na okna v pritličju so se name-
stile novo izdelane kovane okenske mreže, izdelane 
po vzoru obstoječih na dvoriščni fasadi, in kovane 
polknice na okna v pritličju in v drugem nadstropju, 
izdelane po vzoru obstoječih v prvem nadstropju, 
ki so se restavrirale. Zaradi varnosti smo se odločili 
tudi za namestitev kovanih vrat na glavni vhod in 
za dvoje varnostnih mrež na pomožnih vhodih na 
dvorišču. Na dvoriščni fasadi se je izvedel nov lesen 
gank v prvem nadstropju, v drugem nadstropju so 
se ohranile lesene konzole, vse ostalo je bilo izve-
deno na novo iz hrastovega lesa. Poslikava šivanih 
robov se je izvedla tudi na dveh vogalih dvoriščne 
fasade. Gradbena dela je izvedel Spekter Kranj, d. 
o. o. (podizvajalci: črkoslikarska dela: Starc, restav-
ratorska dela – kamen: podizvajalci RC Ljubljana, 
restavriranje in rekonstrukcija kovanih elementov: 
Kovaštvo Andrej Gladek ml., s. p., tesarska dela: Pre-
les, d. o. o., lesno podjetje).
Vsakoletnim gradbenim posegom na stavbi mu-
zeja je seveda sledilo tudi postavljanje novih in 
osvežitev starih zbirk muzeja. Zaposleni v muzeju 
smo skupaj s prostovoljci Muzejskega društva Želez-
Železne niti 7 Prenova Plavčeve hiše v Železnikih
254
niki prenovili vse makete, restavrirali nešteto pred-
metov, jih zaščitili pred vlago in korozijo, na novo 
popisali in označili in jih na koncu prezentirali v 
novih, za vsak prostor posebej po meri izdelanih 
vitrinah, na stojalih in panojih. Vso opremo zbirk 
ter ves potrebni material za premaze in prezentaci-
jo je naročilo, nabavilo in plačalo Muzejsko društvo 
Železniki iz sredstev, ki jih zbere z vstopnino ter s 
sponzorskimi in donatorskimi prispevki podjetij iz 
Železnikov in neštetih posameznikov. Vsem olepša-
vam stavbe so torej sledile tudi muzejske zbirke, ki 
danes v zračnih in toplih prostorih Plavčeve hiše 
pripovedujejo zgodbo neštetih rodov rudarjev, ta-
lilcev, kovačev, sodarjev, žagarjev, čipkaric, naših 
pomembnih rojakov, naših prednikov …, zgodbo 
naših korenin.
Iz slikovnega arhiva - prenova muzejske stavbe.
Statična sanacija stavbe 
je odpravila tudi nekate-
re resnejše probleme.
2001 2007
2001
Železne niti 7 Prenova Plavčeve hiše v Železnikih
255
1999
2006
Železne niti 7 Prenova Plavčeve hiše v Železnikih
256
Izgled fasade
smo vrnili v
leto 1710.
2008
2008
2008
Železne niti 7 Prenova Plavčeve hiše v Železnikih
257
Podoba muzejske stavbe skozi različna obdobja.
2009
1996 1998
Železne niti 7 Prenova Plavčeve hiše v Železnikih
258
2008
2009
2009
Foto: arhiv Muzeja Železniki
Železne niti 7 Odprtje prenovljene Plavčeve hiše
259
Odprtje
prenovljene 
Plavčeve hiše
Katja Mohorič Bonča
Mednarodni dan muzejev, 18. maj, je praznik vseh 
muzejev. Tega dne muzeji s prireditvami in dnevi 
odprtih vrat poudarjajo pomembno vlogo muzejev 
v družbi. 18. maj 2010 pa je bil za Muzej Železniki še 
posebej prazničen. Ob letošnjem muzejskem dnevu 
smo slovesno odprli prenovljeno stavbo muzeja, 
Plavčevo hišo. S tem je tudi uradno končana več 
kot desetletna prenova muzejske stavbe, ki se je z 
idejnimi načrti začela leta 1997, z obnovo pritličja 
in izgradnjo kurilnice pa leta 1998. Sledila je zame-
njava strešne kritine. Štiri leta je potekala prenova 
prostorov prvega in drugega nadstropja. Ko je bila 
notranjost obnovljena, je končno leta 2007 prišla 
na vrsto še zunanjost. Že smo se veselili zaključka 
obnovitvenih del. Vendar je bila težko pričakovana 
ureditev fasade dokončana šele spomladi 2009, 
kajti septembra 2007 je bila v poplavah prizade-
ta tudi muzejska stavba in obnova je bila za nekaj 
časa prekinjena. Večino finančnih sredstev celotne 
obnove muzejske stavbe je prispevala Občina Želez-
niki, obnovo pa je sofinanciralo tudi Ministrstvo za 
kulturo. Pri obnovi je vse skozi sodelovalo tudi Mu-
zejsko društvo Železniki. Sprva s finančnimi sred-
stvi, kasneje pa so bile neprecenljive prostovoljne 
ure, ki so jih člani društva opravili pri praznjenju 
muzejskih prostorov in pri ponovnem postavljanju 
muzejskih zbirk pod strokovnim vodstvom kustosa 
Muzeja Železniki. 
Obnova stavbe je za nami in danes Plavčeva hiša v 
svoji lepoti in mogočnosti ponosno stoji ob plavžu in 
čuva dragocene zaklade lokalne preteklosti. Sistema-
tično hranjenje lokalne dediščine predstavlja ključni 
Železne niti 7 Odprtje prenovljene Plavčeve hiše
260
del pri oblikovanju kulturne identitete naroda. In 
tako je Muzej Železniki pomemben delček v mozai-
ku kulturne dediščine na slovenskem ozemlju. 
Na muzejski dan je bil v Muzeju Železniki od 9. do 
17. ure dan odprtih vrat. V vhodnem prostoru muze-
ja smo predvajali projekcijo fotografij posameznih 
faz prenove. Prenovljeno stavbo in zbirke si je že v 
dopoldanskem času ogledalo veliko ljudi in iz izra-
zov na njihovih obrazih je bilo zaznati odobravanje, 
številne pa so bile tudi pohvale za opravljeno delo. 
Ob 17. uri se je dogajanje preselilo na muzejsko 
dvorišče, kjer je potekalo slovesno odprtje muzejske 
stavbe. Na dvorišču se je zbralo veliko obiskovalcev 
in zelo veseli smo velikega števila domačinov, ki s 
svojo prisotnostjo ob tovrstnih mejnikih sporočajo, 
da jim ni vseeno za lokalno zgodovino. Povezoval-
no besedilo o fazah obnove je pripravil kustos Jure 
Rejec. Glasbeno podlago njegovim besedam sta 
prispevala Meta in Miha. Obiskovalce slovesnosti je 
pozdravil župan Železnikov Mihael Prevc, ki je po-
udaril pomen krajevnega muzeja za Železnike. K 
besedi je Jure Rejec povabil tudi gostjo Damjano Peč-
nik, generalno direktorico Direktorata za kulturno 
dediščino na Ministrstvu za kulturo. Poseben pečat 
programu so dodali tudi vedno odlični Grudnove 
Šmikle, Zdravko Debeljak z lajno, klekljarice in kova-
či Turističnega društva Železniki. Sledilo je simbolno 
odprtje muzejske stavbe. Na kovanih vhodnih vratih 
sta bili pripeti darilni pentlji in Damjana Pečnik z 
Ministrstva za kulturo in župan Mihael Prevc sta ob 
prisotnosti direktorice Javnega zavoda Ratitovec 
Magdalene Rejec in predsednika Muzejskega društva 
Železniki Rudija Rejca odprla darilo, darilo vsem obi-
skovalcem muzeja, še posebej pa je to darilo domači-
nom. Po skupnem ogledu prenovljenih prostorov in 
zbirk se je družabno srečanje nadaljevalo na galeriji 
Muzeja Železniki, kjer je bila postavljena dokumen-
tarna razstava fotografij posameznih faz prenove. 
Veliko in zahtevno delo je za nami in sedaj se lah-
ko zaposleni v Muzeju Železniki v dobrih delovnih 
pogojih in z vsem srcem spet posvetimo pravemu 
muzejskemu poslanstvu – zbiranju, ohranjanju, do-
kumentiranju, preučevanju, interpretiranju, uprav-
ljanju in razstavljanju kulturne dediščine.
Utrinki z odprtja muzejske stavbe. Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Odprtje prenovljene Plavčeve hiše
261
Železne niti 7 Odprtje prenovljene Plavčeve hiše
262
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
263
Janez Keržar,
kolarski mojster
v Železnikih
Anton Sedej
(1891–1965)
V Sloveniji je bilo kolarstvo nekdaj dopolnilna de-
javnost kmečkega gospodarstva in samostojna obrt. 
Poklicno znanje so si kolarji nabirali pri domačih 
mojstrih in v poklicnih šolah. Kolarska obrt je imela 
širok spekter izdelkov, ki so jih pretežno uporablja-
le kmetije, le zahtevnejše izdelane kočije za letno 
in zimsko vprego so bile prevozno sredstvo ljudi iz 
premožnejših slojev takratne družbe. Kolarji so bili 
tesno povezani s kovači, saj so kolarske izdelke – vo-
zove, kočije in zimska prevozna sredstva, okovali in 
opremili s kovinskimi deli. Kolarska obrt je začela 
izginjati z množičnim pojavom vozov z gumijastimi 
kolesi (p. d. gumi radeljni) in traktorji v šestdesetih 
in sedemdesetih letih 20. stoletja.
Tudi na območju Selške doline je bilo kolarstvo 
zaradi kmečkega življa in njihovih potreb nekdaj 
močno prisotno. Že v letu 1902 so bili na Selškem 
štirje kolarji, ki so nudili usluge kmetom, ki so bili 
ob svoji dejavnosti s konjsko in volovsko vprego naj-
bolj odvisni od kolarskih uslug. Po ustnem izročilu 
starejših domačinov je bilo kasneje v Selški dolini 
kar nekaj tovrstnih delavnic, kjer so se ukvarjali s 
kolarskimi uslugami. V obdobju po prvi svetovni 
vojni je splošna povojna konjunktura omogočila po-
večanje števila obrtnikov, med njimi tudi kolarjev. 
V Selcih je bil kolar Janez Lotrič, Brnov, ki je delal 
doma in pozneje v Dolenji vasi, ter Janez Benedik, p. 
d. Blažovc, ki je bil poznan tudi kot dober masker pri 
selškem kulturnem društvu. V Dolenji vasi sta se s 
kolarstvom ukvarjala Valentin Habjan, Jurca, in Blaž 
Pogačnik, Urbanov, v Topoljah pa Rudolf Klemenčič, 
Švič. V Železnikih je imel znano kolarsko delavnico 
Sebastijan Jesenko, po domače se je reklo Pri Bošt-
janu v Otokih (kasneje hišno ime Pri Peskarju). V 
Ovčji vasi v Železnikih je opravljal tovrstne kolar-
ske usluge Franc Logar (1883–1963), p. d. Bebar. Na 
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
264
Racovniku št. 98 v Fajfarjevi (p. d. Bognarjevi) hiši 
se je s to dejavnostjo ukvarjal kolar Janez Fajfar, ki je 
bil poročen s Frančiško, ki so ji domačini po doma-
če rekli Škrina (Skrinja). Vzdevek so ji verjetno dali 
zaradi njene izredno visoke rasti in močne postave. 
Pri njem je delal kolarski pomočnik Franc Štibelj, p. 
d. Klukcov, iz Dolenje vasi, ki je delo nadaljeval še 
po smrti Ivana Fajfarja vse do konca druge svetovne 
vojne. Kasneje je bil zaposlen v podjetju MLIP Češ-
njica (danes podjetje Alples Železniki). Njegov brat 
Miha Štibelj je bil vaški furman v Dolenji vasi in oko-
lici. V Davči je bil poznan kolarski samouk Janez Pa-
gon, p. d. Pagonov. V Zgornji Sorici je bil dober kolar 
Valentin Kejžar, p. d. Cenc, ki je sodeloval z vaškim 
kovačem Matevžem Kejžarjem, kjer se je pri hiši re-
klo Pr Kovač. V Martinj Vrhu sta se s kolarstvom kot 
samouka ukvarjala Blaž Trdina, p. d. Mohoričev, in 
Jože Benedičič, p. d. Kopiščarjev. 
V času gradnje predora bohinjske železnice, od 
20. septembra 1900, ko so zazvenele prve lopate 
v Bohinjski Bistrici, in 23. oktobra 1900, ko se je 
to zgodilo v Podbrdu, je bil močno povečan pre-
voz gradbenega materiala preko Selške doline do 
Podbrda. Vse kolarske delavnice na Selškem so 
bile takrat pravi servis v pomoč furmanom, ki so z 
dvojno konjsko vprego in težkimi lesenimi vozovi 
– parizarji (tajselni) vozili kamenje iz Kamnitnika 
v Škofji Loki.
 Zelo prepoznavna in priznana pa je bila v Selški 
dolini kolarska obrtna delavnica Janeza Keržarja, p. 
d. Dešmana, v zgornjem koncu Železnikov. Njemu 
je namenjen tudi moj zgodovinsko-kronološki za-
pis, v katerem bom predstavil njegovo življenjsko 
in poklicno pot, na kateri so ga spremljali nešteta 
doživetja in težave, saj je preživel in močno občutil 
obdobja prve in druge svetovne vojne, obenem pa 
želim z zapisom ohraniti spomine na nekdaj dokaj 
pomembno kolarsko stroko. Sam se še danes dobro 
spominjam Dešmanove hiše s kolarsko delavnico, ki 
so jo imeli v pritličju. Bili so naši najbližji sosedje. 
V mojih otroških in fantovskih letih sem pogosto z 
radovednostjo zahajal v njihovo delavnico, kjer je 
zmeraj tako prijetno dišalo po jesenovem lesu, iz 
katerega sta mojster Janez in njegov sin Tone izdelo-
vala kolarske izdelke. Še posebno je bilo zanimivo 
pozimi, ko so izdelovali smuči in sanke. Vse tisto nji-
hovo ročno orodje in priprave ter stroji so bili prava 
paša za oči. 
Janez Keržar se je rodil 3. 5. 1891 v Železnikih št. 
28 materi Mariji Keržar, roj. Habjan (1855–1915), in 
očetu Janezu Keržarju (1853–1927). Imel je tudi dve 
sestri, Marijo (1887–?), ki je bila samska, umrla je 
v Ljubljani, kjer je tudi pokopana, in Ivano (1893–
1968), por. Čurda, ki je živela v Zagrebu, kjer počiva 
v družinskem grobu. Janezov oče je bil tesar, mati pa 
gospodinja. Pri Dešmanovih, kot se je reklo po do-
Rojstna hiša kolarskega
mojstra Janeza Keržarja,
p. d. Dešmana, v Železnikih.
V pritličju je bila nekdaj
kolarska delavnica (druga
hiša z desne v sredini,
spredaj lesena šupa za
skladiščenje lesa).
Iz družinskega arhiva
Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
265
mače, so imeli manjšo kmetijo. V hlevu poleg hiše je 
bil vedno kakšen ''rep'', ki je družini omogočal boljše 
preživetje. Otroška leta je Janez preživel ob starših, 
dvorazredno ljudsko šolo v Železnikih je nadaljeval 
v petrazredni deški ljudski šoli v Škofji Loki. Bil je 
priden in prizadeven učenec. Tudi doma je rad po-
magal očetu pri njegovem delu ter pri kmečkih 
opravilih. 
Po uspešnem šolanju se je oče odločil, da se mora 
sin izučiti poklica, ki mu bo nudil boljše pogoje za 
prihodnost. Izbrati je bilo treba poklic, ki je bil za 
tisto obdobje pomemben in ga bo sin opravljal z ve-
seljem. Odločila sta se za uk kolarja, dejavnost, ki je 
tistemu času dajala poseben pečat, saj je bila kolar-
ska stroka med tistimi, ki so imele obetavno prihod-
nost. Na Selškem v tistem obdobju še ni bilo prave 
kolarske obrtne delavnice, zato je bila očetova želja, 
da bi sin po izučitvi za kolarskega pomočnika odprl 
doma svojo kolarsko obrt. Vprašanje je bilo, kam na-
potiti sina v uk, saj v bližnji okolici ni bilo nobenega 
pravega kolarskega mojstra.  
Dobro znana pa je bila daleč naokoli kolarska obrt 
na Koroškem, zato je bila odločitev očeta samo ena, 
da gre Janez za vajenca v Feldkirchen h kolarskemu 
mojstru Johannu Jalnu. Vajeniška doba je trajala od 
1. 4. 1906 do 1. 4. 1909. Za sina je bilo to malo težje, 
saj je bil vajen le življenja v domačem okolju, toda 
poklicna pot mu je veliko pomenila, zato se je kma-
lu privadil ljudem in navadam na Koroškem. Stike s 
starši je imel največ preko pošte, saj je bil predaleč 
od doma, da bi lahko prihajal na obisk. To se je zgo-
dilo enkrat ali dvakrat v letu, le ob večjih cerkvenih 
praznikih.
Pred odhodom v Feldkirchen mu je županstvo 
trga Železniki s podpisanim županom Francem Koš-
meljem 23. marca 1906 izdalo delavske bukvice pod 
št. 964.
Po zaključku vajeniške dobe in strokovnem iz-
pitu za kolarskega pomočnika je bil Janez Keržar 
redno zaposlen pri Johannu Jalnu od 1. 4. 1909 do 
21. 6. 1909. Na Koroškem se je seznanil z neštetimi 
Dešmanova hiša sedanjega gospodarja Antona Ker-
žarja v današnjem času, 7. julij 2010.
Foto: Anton Sedej
Družina ob krsti umrle
matere Marije Keržar.
Od leve: oče Janez, sin Janez,
hči Ivana in hči Marija.
Iz družinskega arhiva
Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
266
Spričevalo Janeza Keržarja. Iz družinskega arhiva Antona Keržarja. 
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
267
Janez Keržar kot vajenec
pri mojstru Johannu Jalnu
v Feldkirchnu na
Koroškem. Na fotografiji
prvi z desne.
Iz družinskega arhiva
Antona Keržarja.
Dopisnica s pozdravi
iz Feldkirchna očetu
v Železnike.
Iz družinskega arhiva
Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
268
Dopisnica s pozdravi iz
Feldkirchna sestri Ivani.
Iz družinskega arhiva
Antona Keržarja.
prijatelji, ki so mu odpirali vrata za tamkajšnjo za-
poslitev. Tako je bil od 18. 7. 1909 do 13. 5. 1910 
zaposlen pri kolarskem mojstru Petru Starzacher-
ju v St. Veitu, Burggasse 37. Želja po spremembah 
je mladega kolarskega pomočnika navdajala, da 
bi se zaposlil bliže svojega doma. Sprejel ga je ko-
larski mojster Peter Keršič v Sp. Šiški, kjer je delal 
od 3. 8. 1910 do 26. 8. 1911. Na Slovenskem so bili 
takrat kolarski pomočniki, ki so se izučili pri koro-
ških mojstrih, zelo iskani, zato so Janeza Keržarja 
v delavnice vabili z vseh strani. V Sp. Šiški je bil 
kasneje zaposlen od 28. 8. 1911 do 22. 12. 1911 pri 
kolarju Francu Piršu. Povsod, kjer je delal, so ga v 
zapisih delavskih bukvic mojstri obrtniki pohvalili 
in priporočali drugim v zaposlitev. Janez se je rad 
spominjal obdobja vajeniške dobe, ki jo je preživel 
na Koroškem, saj je v treh letih spoznal kar nekaj 
dobrih prijateljev, s katerimi je obdržal stike preko 
pisem. Tudi mojster, pri katerem se je učil kolarske-
ga poklica, se mu je od časa do časa javil s kakšnimi 
pozdravi ter ga nagovarjal, naj se še kdaj vrne na 
delo k njemu v Feldkirchen. Janez se je le odločil, 
da za nekaj časa odide na delo k svojemu mojstru 
Johannu Jalnu, saj se je želel spet srečati s starimi 
prijatelji in znanci. Ostal je le pol leta, od 28. 1. 
1912 do 22. 6. 1912. Zatem je od 23. 6. 1912 do 18. 
5. 1913 zaposlitev nadaljeval doma pri svojem oče-
tu v Železnikih, kar mu je županstvo trga Železniki 
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
269
Dopisnica očetu za
velikonočne praznike
iz Feldkirchna.
Iz družinskega arhiva
Antona Keržarja.
potrdilo s pečatom in podpisom župana J. Lotriča 
v njegovi delavski knjižici. Janezu, mlademu kolar-
skemu pomočniku, ki je razmišljal o odprtju svoje 
obrti v Železnikih, je bil cilj doseči čim več strokov-
nega znanja v kolarskih obrtnih delavnicah tako v 
Sloveniji kot na Koroškem. Takrat je namreč veljalo 
načelo in zahteva, da si mora kolarski pomočnik 
pred mojstrskim izpitom pridobiti čim več delovne 
prakse pri najmanj šestih kolarskih mojstrih. Da bi 
čim prej dosegel zahtevane pogoje za odprtje svoje 
obrti, se je spet podal na Koroško v Sachendorf, v 
kolarsko delavnico mojstra Jakoba Felferja, kjer je 
delal od 24. 5. do 17. 7. 1913. Z zaposlitvijo je nada-
ljeval blizu Sachendorfa še pri kolarskem mojstru 
Vinzenzu Hankeju v St. Petru pri Grazu od 19. 7. 
1913 do 14. 12. 1914.   
Janez Keržar se je zadovoljen, poln strokovnih 
izkušenj in dobre delovne prakse vrnil v Železnike. 
Doma je pričel urejati svojo delavnico. Z zaslužkom 
na Koroškem je pričel zbirati potrebno orodje in pri-
prave, ki mu bodo omogočale opravljanje kolarske 
dejavnosti.
Prišle so nove skrbi, ki so močno posegle v njego-
vo mlado ustvarjalno življenje. Na pragu je bila prva 
svetovna vojna. V letu 1916 je bil Janez Keržar mobi-
liziran in odrejen v topniško baterijo. Sodeloval je v 
vojaških enotah na soški fronti, kar potrjujejo tudi 
njegove fotografije iz tega obdobja. 
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
270
Vpis učne dobe v
delavske bukvice –
pri kolarskem mojstru
v Feldkirchnu.
Iz družinskega arhiva
Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
271
Strokovno spričevalo Janeza Keržarja o kolarskem poklicu – iz Feldkirchna. Iz družinskega arhiva Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
272
Na fronti med prvo
svetovno vojno blizu
Tolmina. Vojak Janez
Keržar ob topu
drugi z leve.
Iz družinskega arhiva
Antona Keržarja.
Vojaška dovolilnica
vojaške komande,
ki jo je prejel Janez
Keržar 13. marca 1916.
Iz družinskega arhiva
Antona Keržarja.
Janez Keržar spredaj
prvi z leve – s svojimi
vojaškimi kameradi
med prvo svetovno
vojno na fronti v
bližini Tolmina.
Iz družinskega arhiva
Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
273
Prva svetovna vojna,
oktober 1917,
razdejanje po bitki
na fronti v Italiji pri
Udinah, kjer je bil tudi
Janez Keržar.
Iz družinskega arhiva
Antona Keržarja.
Janez Keržar (z žago)
med svojimi kolegi
v času prve svetovne
vojne na Primorskem,
25. januar 1916.
Iz družinskega arhiva
Antona Keržarja.
Fotografija s fronte
med prvo svetovno
vojno, ki jo je Janez
Keržar prinesel domov.
Orožje in mrtvi …,
leto 1917.
Iz družinskega arhiva
Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
274
V Slovencu, političnem listu za slo-
venski narod, št. 135, ki je izšel v sredo, 
14. junija 1916, je bilo na strani 5 v ru-
briki Vojaški pozdravi med drugim za-
pisano: ''Slovenski topničarji na soški 
fronti pošiljajo pozdrave Slovenčevim 
bralcem – Ludovik Virant iz Ljubljane, 
Anton Križnar iz Bitnja pri Kranju, 
Ivan Keržar (Janez) iz Železnikov, 
Anton Judež iz Orehka pri Rudolfovem, 
Anton Hribar iz Krke, Ignacij Krovcar iz 
Trebnjega, Ivan Dovjak iz D. M. v Polju.
Janez Keržar ob mobilizaciji po razpadu Avstro-ogrske 
kot jugoslovanski vojak v obdobju 1919–1920.
Foto: Franc Kunc, Ljubljana
Janez Keržar, p. d. Dešman, kolarski mojster v Železni-
kih št. 28. Iz družinskega arhiva Antona Keržarja.
Marija Keržar, roj. Mesec, žena Janeza Keržarja.
Iz družinskega arhiva Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
275
Ob zaključku zadnjih bojev je bila njegova voja-
ška enota premeščena še v Francijo, od koder se je v 
letu 1918 srečno vrnil domov.
Vihra prve svetovne vojne je bila mimo, Deš-
manov Janez je bil zadovoljen, da se je vse srečno 
končalo, da se je živ in zdrav vrnil domov. Najprej 
je kot 28-letni fant pomislil na svojo prihodnost, 
na družino, ki mu bo stala ob strani. Na Češnjici je 
spoznal Marijo Mesec (1888–1948), p. d. Prevcovo, 
s katero sta se 24. 11. 1919 poročila. V zakonu so se 
jima rodili otroci: prvorojeni Janko (1920–1945), 
Jože se je rodil leta 1922 in živi v Ljubljani, Ivana se 
je rodila leta 1924 – starost preživlja v Centru sta-
rostnikov v Škofji Loki, Marica (1925–1926), Betka 
(1927–1927), Marjan (1929–1929) in najmlajši sin 
Tone, roj. 7. 12. 1931, ki ostaja zadnji gospodar pri 
Dešmanovih. Janez Keržar in njegova žena Marija sta 
ob nastajanju družine imela kar dosti skrbi in težav. 
Drug drugemu sta bila v oporo in pomoč, da sta lah-
ko prebrodila vse napore. Treba je bilo misliti tudi 
na zaslužek za preživetje tako številčne družine.  
Janeza je vse od izučitve kolarskega poklica nav-
dajala želja po svoji delavnici, ki mu bo odprla vrata 
za zaslužek in blagostanje družine. Leta 1919 je po 
poroki doma odprl svojo obrtno kolarsko delavni-
co. Začetki dela so bili povsem enostavni, vse se je 
delalo ročno – žaganje, vrtanje, dolbenje ... Dobro 
se je zavedal, da bo tako vsa dela opravljal prepo-
časi ter z veliko vloženega truda. Delavnico je bilo 
treba tehnično posodobiti, zato se je sam lotil izde-
lave prvih strojev, ki jih bo potreboval: to sta bila 
tračna žaga in stružnica v kombinaciji krožne žage 
in priprave za vrtanje. Leseno ogrodje je izdelal 
sam, kovinske dele pa so mu izdelali v delavnici 
Matije Žumra v Železnikih. Vsa nova strojna prido-
bitev je bila v delavnici v uporabi že v letu 1930. 
Pred začetkom obratovanja nove strojne opreme 
je bilo napisano tudi tehnično poročilo. Janez Ker-
žar je poskrbel tudi za obrtno dovoljenje, saj mu je 
okrajno glavarstvo v Kranju že 5. avgusta 1920 na 
podlagi strokovnega spričevala iz Feldkirchna ter 
opravljene delovne prakse pri kolarskih mojstrih 
izdalo obrtni list za opravljanje rokodelske obrti 
kolarstva. Njegova obrt je bila pri županstvu trga 
Železniki 5. novembra 1931 vpisana tudi v register 
za rokodelske obrti pod zaporedno štev. 82. Davčno 
Ponk – delovna miza kolarskega mojstra Janeza Keržarja, danes v uporabi njegovega sina Antona Keržarja.
Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
276
okrajno oblastvo v Kranju mu je 5. novembra 1921 
na njegovo vlogo izdalo tudi dokument za odmero 
davka pod št. 1162. 
Ob kronologiji začetkov rokodelske obrti kolar-
stva Janeza Keržarja iz Železnikov je pomembno 
omeniti ustanovitev Zadruge rokodelskih in sorod-
nih obrti v Železnikih, kjer je bil v letu 1926 Janez 
izvoljen kot član načelstva omenjene zadruge. V 
spominski knjigi, posvečeni 25-letnici Zveze obrt-
nih zadrug v Ljubljani (1903–1928), je o Zadrugi ro-
kodelskih in sorodnih obrti v Železnikih zapisano: 
Tračna žaga, ki jo je izdelal Janez Keržar s pomočjo 
Matija Žumra, še danes deluje v priročni delavnici pri 
Dešmanovih v Železnikih. Foto: Anton Sedej
''Sedanja Zadruga rokodelskih in sorodnih 
obrti za občine Železniki, Selca in Sorica izhaja 
iz leta 1905 ustanovljene Zadruge vseh obrtni-
kov. Za ustanovitev zadruge ima največ zaslug 
pokojni Matija Žumer, kovaški mojster v Želez-
nikih, ki pa je naletel na ustanovnem občnem 
zboru na velik odpor od strani nekaterih obrt-
nikov, ki so ustanovitvi zadruge nasprotovali.
Zadruga do leta 1918 ni delovala. Tega leta 
jo je Matija Žumer ponovno skušal oživiti in 
je sklical 19. marca 1919 obrtniški sestanek. 
Namera se mu je posrečila in 4. maja 1919 se 
je vršil občni zbor, na katerem je bil izvoljen 
za načelnika. Led je bil prebit in zadruga je 
pričela z delom. Leta 1921 je priredila s po-
močjo Urada za pospeševanje obrti v Ljublja-
ni šesttedenski čevljarski prikrojevalni tečaj. 
Mnogo se je prizadevala zadruga za otvoritev 
obrtno nadaljevalne šole, kar pa zaradi brez-
brižnosti raznih faktorjev še doslej ni dosegla. 
Da pa naraščaj ni popolnoma brez pouka, je v 
šolskem upravitelju g. Josipu Primožiču našla 
obrtnemu šolstvu naklonjeno moč, ki poučuje 
od oktobra do maja vsako nedeljo po dve uri 
obrtne vajence. Za kritje stroškov pa skrbi za-
druga sama. Zadruga je omogočila vajencem, 
da so se s svojimi izdelki udeležili vajenske 
razstave v Škofji Loki, ki se je vršila leta 1926.
Na zadružnem občnem zboru leta 1925 je 
pristopila zadruga kot članica k Zvezi obrt-
nih zadrug.
Leta 1926 je bilo izvoljeno sedanje načel-
stvo, in sicer: Jakob Primožič, p. d. Matijovc – 
čevljar v Železnikih (načelnik), Ivan Jakolič, 
p. d. Lukl – mizar v Železnikih (podnačelnik); 
odborniki: Ignacij Mlakar – slikar in pleskar, 
Ivan Keržar, p. d. Dešman – kolar, Anton Ber-
toncelj – kovač, Josip Markelj – čevljar – vsi v 
Železnikih; Josip Demšar – usnjar (Češnjica), 
Franc Hafnar – kovač (Selca), Franc Zupanc 
– čevljar (Selca), Lovro Benedičič – čevljar 
(Ševlje), Martin Jensterle – mizar (Zgornja 
Sorica), Josip Tavčar – čevljar (Dolenja vas).
Tajniške posle opravlja ves čas z malimi pre-
sledki g. Franc Srebrnjak, dimnikarski moj-
ster v Železnikih. Zadruga šteje 69 članov.'' 
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
277
Obrtni list Okrajnega
glavarstva v Kranju,
Sreske izpostave v
Škofji Loki, ki ga je
prejel Janez Keržar za
opravljanje rokodelske
obrti kolarstva
5. avgusta 1920.
Iz družinskega arhiva 
Antona Keržarja.
Kombinirani stroj za
struženje, vrtanje
in žaganje, ki ga je
izdelal Janez Keržar
s pomočjo Matija
Žumra.
Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
278
Odmera davka Janezu Keržarju, ki jo je izdalo Davčno okrajno oblastvo v Kranju 5. novembra 1921.
Iz družinskega arhiva Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
279
Janez Keržar je aktivno sodeloval tudi v gasilskem 
društvu Železniki. Na rednem občnem zboru 13. 5. 
1926 je bil poleg Janeza Kavčiča posebej določen za 
orodjarja. V letu 1933 je bil izvoljen še v nadzorni 
odbor društva. 
Obrtna kolarska delavnica mojstra Janeza Keržar-
ja je s podpisom učne pogodbe 1. novembra 1924 
sprejela v uk za kolarski poklic prvega vajenca Fer-
dinanda Koblarja (roj. 7. 7. 1909) iz Martinj Vrha št. 
2. Učna doba je trajala do 1. novembra 1927. 
V letu 1926 je za potrebe obrti na domačem vrtu 
ob Dermotovem jezu postavil še leseno lopo za skla-
dišče lesa.
Zanimanje za kolarski poklic je bilo na Selškem 
poleg mizarskega kar v ospredju. 1. oktobra 1928 
je sprejel v uk vajenca Tomaža Habjana (roj. 21. 12. 
1914), p. d. Šimnovga, iz Dražgoš št. 7, ki se je pri 
njem učil tri leta, do 1. oktobra 1931. 
Delovni prostor v pritličju hiše je postajal prete-
sen, zato se je odločil povečati in razširiti delavnico. 
Domačin Pavel Tavčar iz Ovčje vasi mu je 24. julija 
1935 izdelal načrt delavnice z razporedom strojev 
in priprav. Načrt je 12. decembra 1935 pod oznako 
No. 6891/7.-1935 odobrila tudi Ekspozitura sreza 
Kranjskega v Škofji Loki. O namestitvi strojev v 
kolarski strojni delavnici Janeza Keržarja je bilo na-
pisano tudi tehnično poročilo. Za pogon so od pri-
klopa strojev tračne žage in stružnice z vrtalko upo-
rabljali istosmerni električni tok 110 V od bližnje 
Dermotove elektrarne, ki je za potrebe Dermotove 
usnjarne obratovala Na logu Za fužinco. V letu 1939 
pa se je Dešmanova hiša z delavnico tako kot ostale 
hiše v Železnikih priklopila na javno elektroomrež-
je iz elektrarne na Češnjici z uporabo izmeničnega 
električnega toka moči 380 V. Zaradi te spremembe 
so morali v kolarski delavnici zamenjati vse elektro-
motorje, ki so prej delovali na istosmerni tok.
Jožef Keržar, sin mojstra Janeza, je bil naslednji 
vajenec, ki mu je učna doba tekla od 1. decembra 
1936 do 30. novembra 1939. Jože je po izučitvi delal 
pri očetu vse do leta 1943, ko je odšel v partizane. 
Zadnji vajenec v Dešmanovi kolarski obrtni de-
lavnici pa je bil najmlajši sin Anton Keržar (roj. 7. 
12. 1931), katerega učna doba je trajala od leta 1946 
do 1949. Do leta 1951 je delal doma, po vrnitvi s slu-
ženja vojaškega roka se je 1. avgusta 1953 zaposlil v 
Načelstvo Zadruge rokodelskih in sorodnih obrti v Železnikih. V zadnji vrsti četrti z leve Janez Keržar – kolarski moj-
ster. Iz družinskega arhiva Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
280
Učna pogodba prvega vajenca Ferdinanda Koblarja v kolarski delavnici mojstra Janeza Keržarja, 1. stran.
Iz družinskega arhiva Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
281
Učna pogodba prvega vajenca Ferdinanda Koblarja v kolarski delavnici mojstra Janeza Keržarja, 2. stran.
Iz družinskega arhiva Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
282
Učna pogodba vajenca Tomaža Habjana iz Dražgoš za kolarski poklic pri mojstru Janezu Keržarju, 1. stran.
Iz družinskega arhiva Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
283
Učna pogodba vajenca Tomaža Habjana iz Dražgoš za kolarski poklic pri mojstru Janezu Keržarju, 2. stran.
Iz družinskega arhiva Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
284
Lesena šupa za skladiščenje lesa na Dešmanovem vrtu (v sredini), zadaj levo skladišče čreslovine Dermotove usnjar-
ne, desno Karlincova hiša. Fotografirano leta 1964. Foto: Anton Sedej
Tloris delavnice – načrt za postavitev strojev in orodja v kolarski delavnici Janeza Keržarja. Načrt izdelal domačin 
Pavel Tavčar 24. julija 1935. Iz družinskega arhiva Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
285
Tehnično poročilo o kolarski strojni delavnici Janeza Keržarja. Iz družinskega arhiva Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
286
Potrdilo o trajanju učenja za kolarski poklic Jožefa Keržarja, sina mojstra Janeza Keržarja. Iz družinskega arhiva 
Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
287
Cenik kolarskih izdelkov za okraj Škofja Loka, ki ga je izdalo Skupno združenje obrtnikov v Škofji Loki, Kolarski 
odsek, 11. novembra 1940. Iz družinskega arhiva Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
288
Štirikolesni voz z lojtrami 
za konjsko vprego, ki so ga 
največ uporabljale kmeti-
je. Danes je restavriran in 
ohranjen kot okras pred 
hišo Jožeta Dolenca na 
Križni Gori.
Foto: Anton Sedej
Zimsko prevozno sredstvo 
za konjsko vprego – "šli-
te", last Saša Benedika iz 
Železnikov. Po uničujoči 
poplavi septembra 2007 
so shranjene v Thalerje-
vem kozolcu v Pelnadi 
(Trnje, Železniki).
Foto: Anton Sedej
Sprednje kolo težkega voza 
(parizarja oz. tajselna) za 
konjsko dvovprego. Lastnik 
Sašo Benedik iz Železnikov. 
Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
289
Kmetijski zadrugi Martinj Vrh v Železnikih, kjer je 
bil vodja kolarske delavnice mojster Ferdinand Ko-
blar, p. d. Logarjev Nande, iz Smoleve. Tone Keržar je 
kasneje kot kolarski pomočnik pomagal očetu v nje-
govi delavnici vse do odjave obrti. Nekaj mesecev se 
je privajal na kolarsko delo tudi Anton Mesec, p. d. 
Prevcov, s Češnjice, ki je bil sorodnik Keržarjevih po 
očetovi strani, saj je bil njegov oče Peter Mesec brat 
Marije Keržar, žene kolarskega mojstra Janeza. 
Kolarska obrtna delavnica Janeza Keržarja v Že-
leznikih je bila polno zasedena z naročili. Stranke so 
bile pretežno iz Železnikov, s Češnjice, z Rudna, iz 
Dražgoš, z Zalega Loga, iz Ojstrega Vrha, iz Smoleve, 
iz Martinj Vrha, nekaj pa tudi iz drugih krajev Selške 
doline. Asortiment naročil kolarskih izdelkov in po-
pravil je bil iz leta v leto večji. To je dobro razvidno 
iz uradnega cenika za kolarski odsek s kolarskimi 
izdelki, ki ga je 11. novembra 1940 izdalo Skupno 
združenje obrtnikov v Škofji Loki.
V kolarski stroki se je pretežno uporabljal jese-
nov les, delno pa tudi bukovina. Delavnica je les 
nabavljala pri okoliških lastnikih gozdov, ki so imeli 
med gozdnimi vrstami listavcev tudi kakovosten je-
sen, bukev, nagnoj in črni gaber. Za izdelavo vozov 
se je največ uporabljal jesen ali nagnoj, za krvine 
za sani ter posmojke se je uporabljal bukov les, za 
izdelavo ojnic se je pogosto uporabljal tudi brezov 
les. Z oskrbo z lesom ni bilo posebnih težav, saj so 
imeli nekaj tovrstnega lesa doma, ostalo pa je moj-
ster Janez kupil od strank na Selškem. Večkrat je za 
opravljene kolarske usluge naročnik preskrbel za 
plačilo ustrezno količino lesa.
Kolarska obrt je bila neposredno povezana s ko-
vaško, saj so kovači okovali večino lesenega ogrodja 
vozov, sani in ostalih izdelkov. Kolarski mojster Ja-
nez Keržar je največ sodeloval s sosedom kovačem 
Jožetom Flandrom Na logu in Antonom Berton-
cljem, kovačem v Otokih, ki sta mu opravljala vse 
kovaške usluge. Po prvi svetovni vojni je nekaj let 
kovač Anton Bertoncelj koval v Kraljevi hiši. Dela je 
imel veliko ter si je z zaslužkom sezidal novo hišo 
in odprl kovačnico v Otokih. Po drugi svetovni vojni 
sta začela v Kraljevi hiši delati Jože Fic, ki je oprav-
ljal kovaška dela, in ključavničar Alojz Trontelj, ki se 
je ukvarjal z izdelavo štedilnikov. 
Ob začetku odprtja obrtne kolarske delavnice Ja-
neza Keržarja v Železnikih št. 28 je soboslikar Nace 
Mlakar iz Železnikov izdelal napis na sprednjem, 
vhodnem delu Dešmanove hiše o nosilcu kolarske 
obrti Janezu Keržarju. Ob prihodu Nemcev v Želez-
nike na začetku druge svetovne vojne leta 1941 je 
nemška oblast zahtevala, da se slovenski napis na 
hiši odstrani in nadomesti z nemškim, na katerem 
je pisalo Johann Kerscher.
V času druge svetovne vojne (v letih 1941–1945) 
je delo v kolarski delavnici Janeza Keržarja potekalo 
v manjšem obsegu, saj je odšel v partizane njegov 
sin – kolarski pomočnik Jože Keržar. Do konca voj-
ne je vse usluge opravljal mojster Janez sam. Naj-
starejši sin Janko je bil pred drugo svetovno vojno 
študent v Ljubljani. Ob začetku vojne se je Janko 
Keržar javil k prostovoljcem. Po vrnitvi domov so 
ga aretirali Nemci in odpeljali v begunjske zapore. 
Kasneje so ga premestili v Šentvid pri Ljubljani, od 
tam pa je bil junija 1941 deportiran v Srbijo v mesto 
Valjevo, kjer sta bila skupaj z župnikom Valentinom 
Bertoncljem iz Železnikov. Srečno naključje je bila 
sorodstvena povezava v Ljubljani, kjer je bil bratra-
nec Janeza Keržarja Španov Matevž z Rudna, ki je 
napisal prošnjo, da se je Janko lahko vrnil nazaj v 
Ljubljano, kjer je še nekaj časa nadaljeval študij. V 
Ljubljani so Janka aretirali Italijani in ga deportirali 
v taborišče Gonars, kjer je bil do kapitulacije Italije. 
Osebna legitimacija Johanna Keržarja, ki jo je izdala 
nemška oblast v času druge svetovne vojne 6. 1. 1942. 
Iz družinskega arhiva Antona Keržarja.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
290
Otroške sanke z naslonja-
lom, izdelane v kolarski 
delavnici Janeza Keržarja. 
Shranjene pri
Antonu Keržarju.
Foto: Anton Sedej
Samotežne sani, izdelane v 
delavnici Janeza Keržarja in 
shranjene pri družini An-
tona Keržarja v Železnikih. 
Foto: Anton Sedej
Manjši štirikolesni leseni 
voziček za družinsko upo-
rabo, izdelan v kolarski 
delavnici Janeza Keržarja. 
Shranjen pri Luku v Davči. 
Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
291
Na poti iz Gonarsa proti domu se je na Primorskem 
pridružil Kosovelovi brigadi, od koder je jeseni leta 
1944 odšel v Škofjeloški odred, kjer je bil šef ob-
veščevalnega centra s partizanskim imenom Janko 
Keržar - Jelen. V zadnji nemški ofenzivi pomladi leta 
1945, ki so jo imenovali Frühlinganfang – Začetek 
pomladi, je bil Janko Keržar 24. marca 1945 ranjen 
v Mladem vrhu pri Rovtah (Selška dolina), kjer so ga 
ujeli domobranci in ga po mučenju obesili. 
Oče Janez Keržar in mati Marija sta med drugo 
svetovno vojno stalno živela v negotovosti. Bilo 
je veliko skrbi in strahu, saj je bil sin Janko ves čas 
zdoma. 
Po vojni je Dešmanova kolarska delavnica spet 
oživela. Življenje v hiši se je počasi vrnilo na stare 
tire, bolečina in žalost ob izgubi sina Janka je bila 
dalj časa prisotna v družini, le delo in nove skrbi so 
celili rane, da je življenje teklo naprej. Začela se je 
povojna obnova Železnikov, najprej so pričeli s čiš-
čenjem ter odstranjevanjem ruševin. Največ dela je 
bilo na Trnju na Placu ob župnijski cerkvi, kjer so z 
udarniškim delom odstranjevali ruševine požganih 
hiš. Vse se je delalo ročno s krampi in lopatami, zato 
je bila potreba po vzdrževanju tega orodja z novi-
mi ročaji, ki so jih izdelovali v Dešmanovi kolarski 
delavnici, velika. Delo sta opravljala mojster Janez 
Keržar in sin Tone. Iz dneva v dan so se večala tudi 
ostala naročila kolarskih izdelkov, ki jih je vojna 
uničila ali poškodovala.
Življenje Dešmanove družine se je počasi ustalilo 
v nekakšno bolj mirno in počasno doživljanje težav 
povojnega časa. Družina si je želela lepšo in bolj var-
no prihodnost, vendar so nastopile nove skrbi ob 
bolezni žene in matere Marije, ki je v letu 1948 umr-
la. Skrb za gospodinjstvo je prevzela hči Ivana, ki je 
bila materi že prej v veliko pomoč in oporo. Skupaj 
z bratom Tonetom sta skrbela za kmečka opravila, 
Dešmanovi so imeli njivo v Otokih (na zemljišču, 
Posmojke z ojnicami za 
konjsko vprego.
Shranjene pri Alojzu 
Trdinu, Martinj Vrh 20.
Foto: Anton Sedej
Posmojke za zimsko vle-
ko in prevoz hlodovine. 
Shranjene pri Alojzu 
Trdinu, Martinj Vrh 20. 
Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
292
Kolar
Vozove in vozičke
znam delati kolar;
s prijetnim delom služim
okrogli si denar.
Pa vendar vse narobe
mi dandanašnji gre,
ko ni voznikov mnogo
in lepe so ceste.
Pač bilo vse drugače 
je to pretekle dni, 
po cestah so vozili 
in vlaka bilo ni.
Takrat so polomili 
vozniki marsikaj; 
sedaj pa vse prevozi 
jim vlak iz kraja v kraj.
V resnici se bojim že, 
če da mi Bog kaj let,
da slednjič še voziti 
začne po zraku svet.
A tega ne verujem, 
da bi iznašli kdaj 
voz takšen, da vozili 
bi z njim se gori v raj.
(Franc Ločniškar) 
kjer je danes tovarna Domel), nekaj košnje pa še v 
Njivah na Jesenovcu in Snegovniku. Ivana se je kas-
neje redno zaposlila v tovarni Niko Železniki, kjer je 
delala vse do upokojitve.
Kolarska delavnica pri Dešmanovih je še naprej 
opravljala manjša popravila, saj mojster Janez za-
radi starosti in oslabelosti ni zmogel več postoriti 
vsega, kar so ga prosile stranke. Zdravje se mu je 
slabšalo, zato je v starosti 65 let (5. aprila 1956) 
odjavil svojo obrt. Strankam je ustregel le še s kakš-
nimi manj zahtevnimi uslugami, pri katerih mu je 
pomagal sin Tone.
Bolezen ga je kmalu priklenila na posteljo. Dnevi 
in noči so za ostarelega kolarskega mojstra Janeza 
Detajl kolesa s pestom in špicami, izdelano in shranje-
no pri družini Keržar v Železnikih. Foto: Anton Sedej
Novi leseni ročaji za orodje, izdelani v kolarski delav-
nici Keržarjevih v Železnikih. Foto: Anton Sedej
postajali vse daljši. Utrujen, bolan in izčrpan je svo-
je življenje v 74. letu starosti sklenil doma pozimi 
13. decembra 1965. 
Na obisku pri sinu Tonetu Keržarju, ko sem zbiral 
podatke in gradivo za prispevek, mi je njegova žena 
Ivanka Keržar (roj. Peternelj) navdušena povedala 
tudi zanimivo pesem o kolarju, ki jo je napisal pes-
nik in pisatelj Franc Ločniškar. Pesem ji je zaradi 
moževega poklica tako prirasla k srcu, da se jo je na-
učila na pamet, in ji bo za vedno ostala v spominu.
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
293
Posmojke z naloženim
smrekovim hlodom.
Shranjene pri Alojzu
Trdinu, Martinj Vrh 20.
Foto: Anton Sedej
Manjši štirikolesni kmečki 
voz za konjsko vprego za 
opravke in lažje prevoze 
na kmetiji. Shranjen pri 
Alojzu Trdinu, Martinj Vrh 
20. Foto: Anton Sedej
Sprednji del voza – detajl. 
Foto: Anton Sedej
Zadnji del voza z
zavoro – detajl.
Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Janez Keržar, kolarski mojster v Železnikih
294
Informatorji:
Anton Keržar, Na plavžu 4, Železniki.
Ciril Pogačnik, Dolenja vas 42, Selca.
Peter Polajnar, Češnjica 36, Železniki.
Ivan Kejžar, Zgornja Sorica 4, Sorica.
Martina Žagar, Matični urad UE Škofja Loka.
Matija Kalan, Škovine 2, Železniki.
Alojzij Trdina, Martinj Vrh 20, Železniki.
Viri:
France Planina (ur.): Selška dolina v preteklosti in sedanjosti. Železniki: Muzejsko društvo v Škofji Loki, pododbor Železniki, 
1973. Str. 168, 169, 184.
Ivan Križnar: Škofjeloško okrožje v narodnoosvobodilnem boju: 1941–1945. Škofja Loka: Območno združenje borcev in 
udeležencev NOB, 2003.
Olga Šmid: Selca nekoč. Selca: Turistično društvo, 1973. Str. 76.
Tone Lotrič: Škofjeloški odred. Loški razgledi, letnik 25 (1978).
Ciril Zupanc: 80-letnica gasilstva v Železnikih. Loški razgledi, letnik 25 (1978).
Hišni arhiv družine Keržar, Na plavžu 4, Železniki.
Nadškofijski arhiv, Krekov trg 1, Ljubljana.
Župnija Železniki, Status animarum. 
Dom in svet 1902, letnik 15, št. 5.
Spominska knjiga, posvečena 25-letnici Zveze obrtnih zadrug v Ljubljani 1903–1928. 
Slovenec, 14. 6. 1916, št. 135.
Zahvala
Za sodelovanje in pomoč pri zbiranju zgodovin-
skega gradiva se lepo zahvaljujem vsem, ki so mi 
posredovali podatke, še posebno Tonetu Keržarju, 
ki mi je bil v pomoč še s skrbno ohranjenim dru-
žinskim arhivom.
Železne niti 7 Rojevale so se nove Dražgoše
295
Rojevale so se
nove Dražgoše
Janko Pintar
Barake v Dražgošah
Po miniranju Dražgoš (marca 1942) so opozoril-
ne table še nekaj časa opozarjale na nevarnost ne-
eksplodiranih granat, vendar smo se Dražgošani 
kmalu začeli vračati v porušeno vas obdelovat svojo 
zemljo, da bi si tako vsaj malo olajšali stisko, v kateri 
smo se znašli kot begunci. 
Pogled na ruševine naših hiš je bil ganljiv, pa ven-
darle je obdelana zemlja okrog njih počasi začela 
kazati znake novega življenja. Da bi si v Dražgošah 
takoj sezidali nove hiše, ni bilo mogoče, saj ni bilo 
materiala in tudi ne ceste, po kateri bi ga pripeljali v 
vas. Edina rešitev so bile lesene hiške – barake. Ne-
kateri so že proti koncu vojne začeli postavljati za-
časna bivališča, po vojni pa je bila ustanovljena tudi 
Obnovitvena zadruga, s pomočjo katere naj bi se v 
Dražgoše hitreje vrnilo življenje. Ta je predvidela 
postavitev desetih večstanovanjskih barak (veliko-
sti 24 x 6 metrov) s po petimi stanovanji; v vsaki vasi 
po pet, vendar so zaradi premajhnega zanimanja za-
nje postavili eno manj. 
Številni niso želeli v skupne barake, ker bi 
morali hoditi razmeroma daleč obdelovat svojo 
zemljo, to pa ne bi bilo praktično, zato so si po-
stavili svoje. Odvračali pa so jih tudi predlogi, 
da bi ustanovili kolhoze (kmetijske proizvajalne 
organizacije združenih privatnih posestev). V vasi 
Pri cerkvi so si tako svoja zasilna lesena bivališča 
postavili Kopčovi, Urbanovi, Hkavščovi, Kovačovi 
skupaj s Pavelnovimi, Andrejčkovi, Markovi, Miho-
vi, Dobretovi in mi (Miklavžovi). V vasi Na pečeh 
pa so si svoje barake postavili Beštrovi, Hkavščo-
vi, Maticovi, Primčkovi, Ožbicovi, Grogovcovi, Bri-
narjevi, Polakovi, Štihelnovi, Markonovi in morda 
še kateri.
Neketeri so si v prva zasilna bivališča predelali 
kar sadne sušilnice (pajštve). Teh Nemci, če so bile le 
nekoliko bolj oddaljene od hiš, tako kot zidanih ko-
zolcev, po večini niso požgali in minirali. Hkavščovi 
in Kovačovi skupaj s Pavelnovimi so tako v sadni 
sušilnici stanovali vse poletje do pozne jeseni 1945. 
Železne niti 7 Rojevale so se nove Dražgoše
296
Pavelnova pajštva (slikano leta 1991).Primčkov Drago (Drago Habjan) s harmoniko pred 
domačo barako (leta 1953).
Gradnja skupnih barak leta 1945 v Dražgošah (Na pečeh).
Železne niti 7 Rojevale so se nove Dražgoše
297
Spodaj so imeli majhen štedilnik, mizico in nekaj za 
sedeti, na podstrešju pa so spali.
Les in ves gradbeni material za skupne barake so 
pripravljali v tehnični bazi v Škofji Loki. S tovornja-
ki so ga vozili do Rudnega, potem pa so skoraj vsega 
v Dražgoše znosili Nemci, ujetniki jugoslovanske ar-
made, in to kar na ramenih, saj so imeli le dve muli, 
v Dražgoše pa ceste še ni bilo. Nekaj materiala so v 
vas znosili tudi udarniki (mladina).
V skupnih barakah v vasi Na pečeh so
stanovali (po spominih Marice
Berce Šturm – Tomažkove):
1.  baraka (spodnja od leve):
• Angela Lotrič – Štihlnova,
• Matija Lotrič – Švebovi,
• Karel Jelenc – Bertovi, 
• Ivana Lotrič – Tomažova (gluha) – Kodelovi. 
2. baraka (spodnja vrsta):
• Julka Suva – Anžetova,
• Šolar – Anžetovi,
• Janez Lotrič (Polakov), Marija Lotrič – Anžetova,
• Dominik Lotrič – Brinovcovi,
• Marija Lotrič – Tomažova.
3. baraka (zgornja vrsta – prva od leve):
• Lenka Lotrič – Žerevnikova,
• France Šmid – Beštrov,
• Micka Habjan – Kajžna,
• Janez Thaler – Rovtarjovi,
• Marenk – Pstotna (stara mati).
4. baraka:
• Franc Šolar – Koritnikovi,
• Ivana Lotrič – Lovrihova,
• Franc Lotrič – Mžorarjovi,
• Pavlina Ambrožič z družino.
5. baraka
• Marija Ambrožič – Martincovi,
• Urban Berce – Tomažkov,
• Rezka Fajfar – Megušarjeva,
• Franc Luznar – Gobovcovi.
Ker je bilo dovolj prostora, so nekateri ime-
li dve stanovanji, da so lahko imeli peč za peko 
kruha. Stanovalci so se v nekaterih barakah tudi 
zamenjali.
Nemški ujetniki, ki so pomagali pri 
obnovi Dražgoš, so najprej stanovali na 
Rudnem v vezanih kozolcih, ki so jih malo 
zadelali in zapletli z vejami, nato pa so 
zanje na Široki njivi postavili dve baraki 
s kuhinjo. Malo višje je bila še ena lesena 
hiška za poveljstvo (komando). Vse je bilo 
ograjeno z bodečo žico. Bilo je pravo malo 
taborišče.
V jeseni leta 1945 so za Rudnim pod 
Ravnikom v Skalovcovem gozdu našli mrt-
vega obešenega ujetnika – Nemca. Najbrž 
nihče ni vedel, zakaj je storil ta usodni ko-
rak, ljudje pa so govorili to in ono. Poko-
pali so ga na mestu smrti. Nekaj časa je bil 
tam lesen križ, na gomilo je sem ter tja kdo 
položil šopek rož ali svečo. Zdaj so Skalov-
covi z Rudna postavili lepo obnovljen žele-
zen križ z majhno tablico in napisom ''Tu je 
pokopan nemški vojak''.
V vasi Na pečeh so vse skupne barake postavili 
na podržavljeni Megušarjevi zemlji; tam so postavili 
tudi skupni hlev (štalo) in gospodarsko poslopje. V 
vasi Pri cerkvi pa so vse skupne barake stale v bliži-
ni zdajšnje cerkve; dve na Pikcovi njivi, ena na Šim-
novi in ena na Mažovi njivi. Na Kovačevi njivi (pri 
Hrušc) je stala stavba, kjer so bili mlatilnica in osta-
lo orodje, na Urbanovi njivi pa je bila skupna štala. 
V njej so imeli živino tisti, ki so stanovali v skupnih 
barakah.
Železne niti 7 Rojevale so se nove Dražgoše
298
 V vasi Pri cerkvi pa so bila stanovanja v 
skupnih barakah zasedena takole:
Na Pikcovi njivi (pod vasjo, kjer je zdaj po-
kopališče) sta bili dve baraki:
V zahodni so stanovali:
• Andrej Marenk (Pikcovi) – dve stanovanji,
• Lenart Šolar (Mihov),
• Ivana, Angela Pintar (Gaberški),
• Maks Lotrič (Kališnikarjev).
V vzhodni baraki:
• prenočišče za duhovnika,
• Jakob Potočnik (Spodnja Gaberca); ko so se ti pre-
selili v novo hišo, je bila v tem stanovanju šola,
• Polde Lotrič (Kališnikar),
• Tomaž Jelenc (Jorcovi) – dve stanovanji.
Na Šimnovi njivi (kot že rečeno, sta bili tam na-
črtovani in tudi že izkopani selišči za dve baraki, ker 
pa ni bilo toliko prijavljenih, so postavili le eno):
Gradnja Anžetove hiše z barakami v ozadju.
• Matevž Lotrič (Tinetov),
• Jože Lotrič (Kališnikarjev),
• Franc Prevc (Kosmov),
• Peter Habjan (Šimnovi) – dve stanovanji.
Na Mažovi njivi: 
Ta baraka, ki je v vasi Pri cerkvi stala najvišje (last-
nica zemljišča je bila Ivana Šolar (1907–1972), Draž-
goše 10), je bila na željo obnovitvene zadruge spre-
menjena v začasno cerkev, zato se v njej ni postavilo 
pregradnih sten. V jeseni leta 1947 je bil zraven nje 
dograjen še zvonik, v katerega smo obesili mali in 
srednji zvon iz porušene cerkve. Maša v baraki je 
bila že 13. decembra 1945, na dan farne zavetnice 
sv. Lucije. V tej baraki je bil nekaj časa samo kip sv. 
Lucije, ko pa so postajale maše bolj pogoste in smo 
jih imeli vsako nedeljo, je mizar Matoc z Rudnega 
naredil lesen tabernakelj, ki še zdaj služi pri obredih 
velikega tedna in predstavlja božji grob. Redno sveto 
mašo smo imeli ob nedeljah ob štirih popoldne. Po 
duhovnika v Železnike so hodili s konjem in vozom 
ali samo s konjem, da je duhovnik na konju prijahal.
Železne niti 7 Rojevale so se nove Dražgoše
299
Ivana Šolar (Mažova Johana) – lastnica zemlje, kjer je 
stala cerkev v baraki in zdaj stoji nova cerkev. Zemljo 
je podarila župniji.
Leta 1947 se je izvedelo, da morajo v Ljubljani iz 
turistične kapele (ta je bila v prostorih Vzajemne 
zavarovalnice, v zdajšnji zavarovalnici Triglav, ob 
železniški postaji) odstraniti vse nabožne stvari. 
Dražgošani so rekli, da te stvari radi vzamejo. Takrat 
sta bila ključarja Andrej Marenk (Pikcov) in Silve-
ster Lotrič (Markonov), župni upravitelj pa Valentin 
Bertoncelj. Verjetno je za to, da so te zadeve prišle 
v Dražgoše, posredoval tudi Jakob Šolar, morda pa 
tudi Maks Miklavčič.
Nabožne predmete in ostalo opremo iz kapele 
so s tovornjakom pripeljali do Rudna in jih odloži-
li pred gasilskim domom, od koder jih je bilo treba 
v Dražgoše zvoziti s konji ali znositi peš, saj ceste v 
Dražgoše še ni bilo.
Iz turistične kapele so tako Dražgoše dobile:
• klopi (Te so bile izredno široke – menda zato, da 
so planinci v turistični kapeli lahko v njih sedeli z 
nahrbtniki na hrbtu. Maša ob nedeljah je bila zelo 
zgodaj, da so nato lahko odšli na vlak in naprej v 
hribe. Te klopi so zdaj, malo predelane, v cerkvi 
pri Svetem Križu.),
• lesen kip Matere Božje z detetom v naročju, ki ga 
je izdelal kipar Božo Pengov,
• sliki (freski) svetega Bernarda, zavetnika planin-
cev, in svetega Florjana, varuha pred ognjem (iz-
delal jih je kiparjev brat Slavko Pengov),
•  iz železa vlito Marijino glavo,
•  leseno oltarno mizo z lesenimi stebrički in relik-
vijami (Ta ni služila samo v baraki, ampak dve leti 
(od 1966. do 1968.) tudi še v novi cerkvi.),
• leseno obhajilno mizo (Včasih smo, ko so nas ob-
hajali, morali klečati.),
• križev pot,
•  lesen klečalnik,
•  velik kip Srca Jezusovega,
•  lesene svečnike za na oltar in
•  majhen tabernakelj. 
Pravijo, da je bila vsa oprema narejena po načrtih 
Jožeta Plečnika.
Mažovi so v letu 1946 barako (začasno cerkev) 
pregradili in tako v njej naredili dve stanovanji, zato 
je bila cerkev, dokler se niso preselili v novo hišo, 
nekaj časa nekoliko manjša.
Cerkveno petje je v začetku in precej časa vodila 
Nežka Šolar (Kovačeva). Pevci so, dokler se Mažovi 
niso odselili v novo hišo, stali spredaj pri vratih v 
barako, nato pa so naredili zadaj malo podesta, da 
so bili nekoliko višje, in se jih je bolje slišalo.
Baraka je kot cerkev služila do 16. oktobra 1966, 
ko je bila blagoslovljena nova cerkev, torej 20 let. 
V tej cerkvi v baraki je bila 17. februarja 1946 prva 
poroka. Ženin je bil Ivan Gartner – Novakov, star 
36 let, nevesta pa Pavla Glavnik iz Ljubljane, stara 
26 let. Poročil ju je Jakob Šolar – Markcov gospod, 
z Rudna. Pripovedujejo, da je nevesta imela poročni 
šopek iz telohov. 
Železne niti 7 Rojevale so se nove Dražgoše
300
Cerkev v baraki
(slikano od zahoda).
Cerkev v baraki
(slikano od vzhoda).
Notranjost
cerkve v baraki.
Železne niti 7 Rojevale so se nove Dražgoše
301
Birma v Dražgošah,
4. junij 1951;
pevci s škofom
Antonom Vovkom
in sodelavci
(slikano na vhodu
na zdajšnje
pokopališče).
Učiteljica Vida
Svetek z učenci
(okoli leta 1950)
pred barakama na
Pikcovi njivi; v desni
je bila v enem
stanovanju šola.
V baraki so bile tudi tri birme:
• 4. 6. 1951 – Birmoval je škof Anton Vovk.
• 30. 6. 1957 – Birmoval je prav tako škof Anton Vovk.
• 12. 5. 1963 – Birmoval je takrat pomožni škof Jo-
žef Pogačnik. (To leto je bil v Dražgošah tudi prvi 
misijon po vojni.)
Naj samo kot zanimivost omenim, da smo bili ob 
birmi leta 1951 zaradi postavljanja mlajev aretirani 
trije fantje (Kališnikarjev Jernej, Hkavščov Francelj 
in jaz). Odvedli so nas na postajo ljudske milice v Že-
leznikih. Franceljna so po zaslišanju izpustili, naju 
z Jernejem pa so za štiri dni zaprli na Zlatem Polju 
pri Kranju.
Škof Vovk je takrat želel prespati med tako preiz-
kušenimi verniki, torej v baraki. Čeprav so ga neka-
teri pregovarjali, naj prespi v dolini, in ga bodo po-
tem zapeljali gor, je vztrajal in v baraki tudi prespal. 
Ponoči ga je pred njo s sekiro v roki varoval Pikcov 
stric Tone. Precejšen zalogaj za vas je bila že sama iz-
Železne niti 7 Rojevale so se nove Dražgoše
302
Miklavžovi smo do pomladi leta 1946 še 
stanovali na Rudnem (h. št. 22) pri Markcu 
kot begunci. V jeseni leta 1945 je pri tej hiši 
zbolela in umrla 23-letna dekla Rozalija 
(Rozka), Žagarjeva iz Podlonka (tudi naša 
mama so bili zelo bolni, a so se pozdravi-
li). Zdravnica dr. Strnadova je ugotovila, 
da je bil vzrok smrti neke vrste tifus (mi 
smo rekli griža, ker je bolezen povzročala 
drisko), zato je odredila karanteno, prišel 
pa je tudi nekdo iz Škofje Loke in vse raz-
kužil z lizolom. Vse je močno smrdelo. 14 
dni nismo smeli v družbo, pa tudi k nam 
ni smel nihče priti. Videli smo, kako se nas 
ljudje kar izogibajo.
vedba pogostitve za škofa. Krožnike in jedilni pribor 
so tako kuharicam in gospodinjam posodili v dolini, 
ker nikjer v vasi niso imeli več enakih kosov.
Kot rečeno, je bila v eni od barak na Pikcovi 
njivi šola, ki se je preselila iz gasilskega doma na 
Rudnem, kjer je gostovala. Najprej je učila Alojzija 
Jeglič, Matijovcova iz Podbrezij (sprva je stanovala 
v Dobretovi baraki v Ravniku, nato pa so zraven 
barak v vasi Pri cerkvi poleg zdajšnjega pokopališča 
naredili skromno hiško, v kateri so potem stanovale 
vse učiteljice, ki so učile v šoli v baraki), za njo pa 
sta v baraki, dokler ni bila pozidana šola v vasi Na 
pečeh (leta 1955), učiteljevali še Vida Svetek in Julči 
Strnad. Čistilka v šoli v baraki je bila najprej Angela 
Pintar, potem pa več let Kati Marenk (Pikcova). Ne-
kaj časa je bil v tej šoli v baraki še verouk – poučeval 
ga je župnik iz Železnikov Valentin Bertoncelj, nato 
pa je z razvojem dogodkov poleg verouka tudi križ 
moral iz šolskih prostorov.
Miklavžovi smo se v novo zidano hišo vselili pozno 
jeseni leta 1948. Ko sem 24. oktobra šel k vojakom, je 
bila v hiši že peč, podov pa še ni bilo. Elektrika je bila 
že napeljana (ena žarnica v hiši in ena v kuhinji), vode 
pa še ni bilo. V prostoru, ki je bil po načrtu namenjen 
kopalnici, smo naredili prostor za kravo – štalo. Ta-
krat je še veljalo, da je kopalnica le za gosposke ljudi, 
za kmetiče pa ni potrebna (kolikor se spominjam, v 
starih Dražgošah nobena hiša še ni imela kopalnice). 
Spodnji prostori naše nove hiše so bili zidani iz kame-
nja, zgornji (zanje ni bilo potrebno veliko materiala) 
pa iz opeke, izdelane na našem Brdu. Tam je Obnovit-
vena zadruga naredila dve cegovnici in iz njih smo 
pri nas dobili zidno opeko. Ata so bili pripravljeni od-
stopiti parcelo za izdelovanje opeke pod pogojem, da 
bo nekaj opeke iz prve cegovnice naše. 
Naša hiša je bila zgrajena kot tretja v Dražgošah 
po vojni. Hvala vsem, ki ste nam takrat pomagali. 
Prvi so se v zidano hišo vselili na Spodnji Gabrci (Ja-
kob Potočnik), drugi pa Štihelnovi (Vinko Frakelj). 
Po odhodu nemških ujetnikov v začetku leta 1946 
je gradnjo ceste in obnovo vasi, v kateri je vladala veli-
ka solidarnost, prevzela Obnovitvena zadruga z odbo-
rom pod modrim vodstvom upravnika Janeza Berceta 
(Peskarja) in lesnega manipulanta Vinka Frakeljna. 
Ob koncu leta 1948, ko sem jaz šel k vojakom, so cesto 
gradili iz Močil, skozi Korošnik do tam, kjer je zdaj bru-
narica. (Šele takrat se je pravzaprav v vasi začela glav-
na obnova, saj je bilo najprej treba očistiti razvaline. 
Veliko hiš je bilo namreč pozneje zgrajenih na istem 
mestu, kot so stale prej.) Leta 1949 je bila cesta zgraje-
na do žage. Ko sem se čez dve leti (v pozni jeseni 1950) 
vrnil od vojakov, je bilo dozidanih 19 hiš, ki pa še niso 
imele strehe. Zidarje se je dalo dobiti, primanjkovalo 
pa je cimpermanov, da bi namestili ostrešje.
Tudi v barakah se je odvijalo življenje – rojstva 
in smrti. 
14. julija 1948 je prišlo ob sedmih zjutraj k nam 
osem delavcev, da bi na sezidano hišo dali ostrešje, 
uro pozneje je umrl moj 15-letni brat Tine. Delavci 
so zato odšli k Bertu postavljat rošt na štalo. 
V teh zasilnih bivališčih pa je kmalu zaživelo tudi 
versko in kulturno-družabno življenje. Leta 1951 
smo v eni od barak Na pečeh spet oživili knjižnico. 
Nekaj knjig se je nabralo od dobrotnikov, največ in 
najboljše pa so že med vojno zbrali Dražgošani, ki 
Železne niti 7 Rojevale so se nove Dražgoše
303
Igra Drabosenjak, igrana v baraki leta 1948.
Igralci igre Drabosenjak
SPODNJA VRSTA, SEDIJO OD LEVE: 
•Micka Lušina – Andrejčkova
•Jože Demšar – Grdolčkov, Rudno
•Tone Bešter – Matocov, Rudno
•Slavica Šolar – Anžetova
•Franc Kavčič – Hkavščov
2. VRSTA:
•Cilka Kavčič – Hkavščova
•Miha Prevc – Markov
•Tončka Jelenc – Bertova
•Vinko Frakelj – Štihlnov
•Peter Habjan – Šimnov
•Albinca Jelenc – Bertova
•Gabrijel Vrhunc – Žagarjev, Rudno
STOJIJO OD LEVE:
•Jakob Lotrič – Kališnikarjev
•Janko Pintar – Miklavžov
•Stanka Prevc – Markova
•Ludvik Jelenc – Bolčarjov
•nepoznan
•Filip Kavčič – Jakčov
•Gabrijel Markelj – Križov, Kališe (masker in igralec)
•Pavle Bešter – Matocov, Rudno
•Drago Habjan – Primčkov
•Tončka Lotrič – Kališnikarjeva (šepetalka)
•Janez Thaler – Rovtarjov (režiser)
Železne niti 7 Rojevale so se nove Dražgoše
304
so kot begunci živeli v Ljubljani. To so bili: Ta Vodni, 
Lojzetovi, učiteljica Jegličeva in učitelj Jože Župan-
čič, Peskarjevi in še nekateri. Spominjam se, s kakš-
nim veseljem smo knjige urejali, oštevilčili, zavijali 
v papir, delali sezname … Želja po branju (lepega) je 
bila takrat zelo velika, v vasi je bilo le nekaj radijskih 
sprejemnikov, televizije sploh še ne. Najbolj brane 
so bile Finžgarjeve in Jalnove povesti, ki so med voj-
no izhajale pri Slovenčevi knjižnici v Ljubljani.
 
Že v jeseni leta 1945 je bila v eni od barak Na 
pečeh odigrana igra Njega ni. Igralci so med pona-
zoritvijo bitke pred barako streljali s pravimi mi-
traljezi in puškami. Sodelovali so stražarji nemških 
ujetnikov.
Nato smo v lesenem gospodarskem poslopju v 
vasi Na pečeh uredili majhno dvorano, kjer smo igra-
li več iger. Med prvimi po vojni smo igrali Črno ženo, 
leta 1947 Ponos za ponos, leta 1948 pa igro Drabo-
senjak. Okoli leta 1950 je bila odigrana igra Domen, 
leta 1951 pa Županova Micka. Ker je bilo v Dražgošah 
malo moških (za moške vloge), so radi priskočili na 
pomoč fantje z Rudna in Jamnika. Prve igre je režira-
la Angela Lotrič (Štihelnova), za njo pa Janez Thaler 
(Rovtarjev).
Zahvala
To je drobec mojih spominov na dni, ko so Draž-
goše vstajale iz razvalin. Spomini pa bledijo. Če 
kdo ve kakšno stvar drugače ali več, naj to pove, 
da se naredi popravek ali stvar dopolni. Najlepše 
se zahvaljujem vsem, ki ste mi pri zbiranju in pre-
verjanju podatkov ter pri pisanju tega članka po-
magali, še posebej Roku, ki je spomine iz številnih 
popisanih listov povezal v celoto.
Železne niti 7 Dražgoški kruhki
305
Dražgoški
kruhki
Andreja Bogataj Rant
Intervju z izdelovalko dražgoških 
kruhkov, Darinko Megušar
Foto:
Aleksander Čufar
Železne niti 7 Dražgoški kruhki
306
''O, moj bog, vonder ena, de bo pekla in de bo to ostal pr hiš!'' so bile besede mame 
Pavle, ko je videla, da se je – končno – tudi njena hčerka Darinka lotila izdelovanja 
dražgoških kruhkov. 
In mama je imela prav, Darinka Megušar ni odnehala – izdeluje jih že štiriindvajset 
let. Še danes se spominja veselja svoje mame in njenih solznih oči, ko jo je presenetila in 
na skrivaj izdelala srček iz medenega testa. Takega, ta pravega, dražgoškega.
Danes je Darinka Megušar ena izmed najbolj poznanih izdelovalk dražgoških kruh-
kov. Pri svojem delu je zelo uspešna, saj izpod njenih prstov nastajajo prave medene 
umetnije. Izdeluje prave dražgoške kruhke, take, kot jih je izdelovala že njena mama.
Kratka zgodovina
dražgoškega kruhka
 ''Ta mal kruhk'', ''lošk kruhk'', ''meden kruhk'' 
– vse to so izrazi za medeno pecivo, ki so ga ob kon-
cu 17. in v začetku 18. stoletja začele izdelovati na 
Loškem nune klarise, kasneje pa nune uršulinke. 
Imenovali so ga kar ''nunski lect'' . Medeno pecivo je 
bilo narejeno iz ržene ali bele moke, medu, popra, 
cimeta, nageljnovih žbic in pepelike. Za izdelavo so 
imele nune posebne modele za testo.
Mali kruhek so na Loškem ljudje izdelovali pred-
vsem v Škofji Loki in Stari Loki ter v Selški dolini, 
predvsem v Dražgošah in Železnikih. Domnevamo 
lahko, da so prav nune prenesle in razširile peko 
malega kruhka med ljudi na Loškem. Veliko deklet 
se je hodilo učit kuhati k nunam in gotovo so tako 
izvedele za recept za pripravo malega kruhka. 
V 19. stoletju so bili v Loki letni in tedenski sejmi, 
kjer so prodajali lect – mali kruhek in druge slašči-
ce. Prodajalci so imeli postavljene stojnice – ''štan-
te''1  in to vedno na istem mestu. Sejem se je pričel 
ob sedmi uri zjutraj in je trajal do štirih popoldne. 
Ob nedeljah, praznikih in ob žegnanjih je bilo pri 
cerkvi prepovedano prodajati vsakovrstno robo, 
vendar prepoved za razna peciva ni veljala.2 
Do kdaj točno so se loške uršulinke ukvarjale s 
peko kruhkov, ne vemo, verjetno pa je proti kon-
cu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja postopoma 
izginjala.3 Tako je ta obrt v mestih zamrla, obdr-
žala pa se je po vaseh, predvsem v Dražgošah in 
Železnikih. 
Medtem ko so na Loškem izdelovali medeno 
pecivo s pomočjo lesenih rezljanih kalupov, pa se 
je na področju Dražgoš in v okolici razširilo ročno 
oblikovanje testa. Najstarejši obliki sta okrašeno 
srce in krajček,4 s katerimi so se fantje in dekleta ob-
darovali na svete tri kralje. Ta dan je nekdaj veljal 
za praznik samskih deklet, trije kralji pa naj bi bili 
uspešni posredniki pri sklepanju zakonskih zvez. 
Takrat so ženske napekle srčke in krajčke, ki so jih 
nato prodajali na ''štantih'' pred cerkvijo. Po maši so 
fantje kupovali dekletom srčke, dekleta pa fantom 
krajčke. Tisto dekle, ki je bilo najlepše, je dobilo naj-
več srčkov, najlepši fant pa največ krajčkov.5 
V Dražgošah naj bi se začeli po ustnem izročilu 
ukvarjati z izdelovanjem malega kruhka pri treh 
hišah: Kavčiči, po domače Zakališenski, Erženi, po 
domače Pr Tminc – obe hiši sta stali pri cerkvi, in 
Šmidovi, po domače Pr Boštjanic, Na pečeh. Zaka-
lišnikovemu Janezu, kmetu in čebelarju, je ostajal 
med. Pa se je domislil, da bi hči namesto z vodo kruh 
zamesila kar s segretim cvetličnim medom. Hlebčki, 
pečeni v krušni peči, so bili lepe rjave barve in do-
brega okusa – rekli so mu ''ta meden kruhk''.
Z izdelovanjem dražgoških kruhkov so se v Draž-
gošah ukvarjali tudi v družini Lotrič, po domače Pr 
Tinet (tudi ta hiša je stala pri cerkvi). Pr Tinet ga je 
mati občasno pekla tudi z modeli, v glavnem pa le 
ročno. Modele sta rezljala materina brata Tone in 
Matevž Lotrič. Druga hiša v Dražgošah, znana po 
izdelovanju malih kruhkov, je bila hiša s hišnim 
imenom V Pstot Na pečeh, Marenkovi. Po vsej verjet-
nosti je v to hišo prenesla tradicijo malih kruhkov 
Železne niti 7 Dražgoški kruhki
307
prav Helena Lotrič, p. d. Tinetova, ki se je poročila z 
Andražem Marenkom. 
Peka kruhka se je razširila tudi v druge dele Sel-
ške doline. Tako sta v Železnikih prostoročno izdelo-
vala mali kruhek Šmidova, p. d. Lukačeva, Valentin 
in njegova žena. Vendar pa so se najstarejši Želez-
nikarji spominjali le Valentina in so bili prepričani, 
da je bil samski. Pri izdelovanju in peki kruhkov je 
bil zelo skrivnosten, saj je v glavnem delal ponoči za 
zagrnjenimi okni, ker ni želel, da bi se kdo od nje-
ga naučil izdelave. Domačini so pri njem kupovali 
zlasti za Miklavža in za godove. Pekla je tudi Agata 
Lotrič, Dražgošanka, ki se je poročila v Železnike in 
je tu nadaljevala s peko. Te umetnosti je naučila tudi 
svoje hčerke. Na Škovinah se je s tem ukvarjala Ka-
tra Fajfar, na Češnjici pa Betka Penič in Ana Berce. 
Na Kresu, po domače Pr Lojzet, je živela Pavla Lotrič, 
ki se je rodila v Dražgošah. Izhajala je iz hiše, kjer se je 
pekel ''ta mal kruhk''. Med vojno je z družino zapustila 
Dražgoše, a je dražgoške kruhke še vedno izdelovala. 
Te veščine se je naučila pri svoji teti Mariji Lotrič, roje-
ni Marenk, po domače Gričarci v Dražgošah.6
V Dražgošah sta veliko izdelovali kruhke tudi 
Pavlina Ambrožič in Marija Jelenc, po domače Do-
bretova mama. V Dolenji vasi je živela Tončka De-
beljak, po domače Mihova,7 ki je izdelovala kruhke 
prostoročno in z modeli.
Danes sta najbolj poznani izdelovalki kruhkov na 
Selškem Cirila Šmid in Darinka Megušar. V nadalje-
vanju sem se pogovarjala z Darinko Megušar, ki se je 
te umetnosti naučila od svoje mame, Pavle Lotrič.
Darinka, že vaša mama se je kot mlado dekle 
naučila izdelovati dražgoške kruhke, nato pa 
je to veščino prenesla tudi na vašo sestro in 
kasneje na vas. Mi lahko poveste več o tem?
Moja mama, Pavla Lotrič, rojena Marenk, Pstotna 
Pavla iz Dražgoš, se je te obrti naučila kot mlado de-
kle od svoje tete, Gričarce. Hodila je k njej, ki je ta-
krat imela s svojo sestro trgovino, in skupaj so pekle 
dražgoški kruhek. Pekle so ga ob večerih, predvsem 
pozimi. Velikokrat je bila pri njej kar čez zimo, toliko 
dela je imela Gričarca s kruhki. 
Poleg prostoročnega izdelovanja se je mama na-
učila delati tudi z modeli. Ravno pri teti in sestrični 
v Dražgošah je delala največ z modeli. 
Pekle so ga tudi za tržnice v Škofji Loki, v Kra-
nju, na Bledu in v Radovljici, pa tudi za godove in 
poroke. Ko so napekle dovolj kruhkov, so prišle ''po-
tovke'' in ga kar v koših odnesle na trg in po hišah. 
Ženske so ga pekle tudi za peko potice – naribale so 
ga v nadev. Včasih pa so potovke tudi spodili, češ 
''še za navadni kruh nimamo, bomo pa ta medenega 
Foto:
Aleksander Čufar
Železne niti 7 Dražgoški kruhki
308
kupovali''. Včasih so temu ''kšeftu'' rekli tudi ''krajcar 
kšeft'', ker so s tem poslom zaslužili kakšen dinar za 
priboljšek. 
Mama je pekla kruhke več kot štirideset let. Naučila 
je tudi sestro Anico Selan in ona je že zelo mlada po-
magala mami. Že takrat je Anica zelo lepo krasila srč-
ke. Nekaj let pred upokojitvijo je ostala doma in kot 
podjetnica ustvarjala čudovite izdelke še veliko let. 
Zanimivo je, da jaz nisem nikoli pomagala mami, 
pač pa sem jo samo opazovala. Preprosto me takrat 
to delo ni zanimalo. Raje sem kot deklica mami po-
magala tako, da sem ta čas, ko je bila ona zaposlena 
s peko kruhkov, šla na našo njivo s prijatelji pobirat 
koloradske hrošče. Seveda smo bili za to nagrajeni 
– mama nam je vsakemu dala eno medeno cigaro. 
Otroci smo jih imeli zelo radi in prijatelji so večkrat 
prišli k nam domov in vprašali mamo, če ima še kaj 
hroščev za pobrat, saj so vedeli, da bodo za to na-
grajeni.
Še danes jo vidim, kako srečna je bila, ko je vi-
dela, da sem na skrivaj naredila srce. Rekla je: ''O, 
moj bog, vonder ena, de bo pekla in de bo to ostal 
pr hiš!'' In res, ostalo je pri nas doma, saj se od takrat 
dalje ukvarjam s tem.
Kaj je pravzaprav značilno za dražgoški kru-
hek? Po čem se razlikuje od loškega?
Dražgoški kruhek se od loškega kruhka loči že po sa-
mem načinu izdelave. Medtem ko so že v preteklosti 
nune za izdelavo kruhkov uporabljale lesene kalu-
pe, pa so na območju Dražgoš in okolice izdelovali 
vse ročno, brez kalupov in modelov. 
In to je prva in osnovna značilnost, po kateri se 
dražgoški kruhek loči od ostalih podobnih izdelkov. 
Za dražgoški kruhek je značilna tudi lepa rjava barva. 
Recept torej ni nobena skrivnost?
Ne, seveda ne. Recept je dostopen prav vsem, najde-
mo ga v raznih kuharskih knjigah, na internetu, pa 
tudi sama ga povem vsakomur, ki ga zanima.
Za izdelavo dražgoških kruhkov potrebujemo en 
kilogram bele moke tipa 500 ali tipa 850, pol kilo-
grama medu, pol žličke mletih klinčkov, pol žličke 
mletega cimeta, pol decilitra vode ter eno žličko je-
lenove soli ali jedilne sode. 
Testo gnetemo uro in več. Za krasitev uporabljam 
naslednje pripomočke: nož, zobotrebec, ščipalnik 
in plastično lopatko. Največ pa je seveda v glavi in 
spretnih prstih.
Barva kruhka je odvisna od medu. S cvetličnim 
medom je mali kruhek bolj svetel, smrekov med da 
sivkast kruhek, malo bolj temen je; najlepši pa je 
kruhek in tudi lepše se peče, če je med akacijev. Jaz 
običajno uporabljam smrekov in akacijev med. 
Ali se spomnite, komu ste podarili svoj prvi iz-
delek in kdaj ste prvega prodali?
Mislim, da je prvi izdelek ostal kar doma, vsem do-
mačim ''na ogled'', ko pa je postal mehak, smo ga 
pojedli. Prve kruhke sem prodala znancem in pri-
jateljem, ki sem jim povedala, s čim sem se začela 
ukvarjati. Seveda pa sem veliko svojih izdelkov že 
prej podarila sorodnikom, znancem, prijateljem ob 
različnih priložnostih ali pa kar tako.
Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Dražgoški kruhki
309
Z izdelovanjem dražgoških kruhkov se ukvar-
jate torej že štiriindvajset let. V teh letih je pod 
vašimi rokami nastalo veliko kruhkov, majh-
nih in velikih. Katere motive izdelujete in ob 
katerih priložnostih? Kateri je vaš najljubši in 
koliko časa ste največ potrebovali za izdelavo 
enega malega kruhka?
Izdelujem srčke, krajčke, fajfe, zvezdice, rožice, 
majolke, miklavže, parkeljne, božično-novoletne 
okraske itd. Izdelujem po naročilu za poroke, go-
dove, obletnice, rojstne dneve, za Miklavža, zadnja 
leta pa tudi za poslovna darila, turistične trgovine 
in razstave, pa tudi iz veselja, zase, za svojo družino, 
prijatelje, sorodnike. Vsak izdelek je unikat. 
Moj najljubši motiv je srce. Za izdelavo velikega 
srca potrebujem tudi do šest ur. 
Koliko ur pa vam vzame npr. neko večje
naročilo?
Ob večjih naročilih sem včasih delala tudi po pet-
najst ur na dan. Velikokrat sem vstala že ob štirih 
zjutraj in takoj pričela z delom ter delala do pozne 
noči. Delo je bilo takrat kar naporno, toda če nekaj 
delaš rad in s srcem, zmoreš vse. 
Ko sem še hodila v službo, sem popoldne zame-
sila testo in večkrat delala do poznih večernih ur. 
Vedno pa je bila na prvem mestu družina. Pri delu 
sta mi ob večjih naročilih pomagala tudi sin Tadej in 
hči Tatjana, saj sem ju naučila te umetnosti.
Kje vse ste že razstavljali in kje lahko vaše iz-
delke vidimo, kupimo?
Razstavljala sem v Slovenj Gradcu, Ljubljani, na 
Celjskem sejmu, kot spominek, osebno ali poslovno 
darilo pa so moji kruhki romali na vse konce sveta. 
Velikokrat sem svoje izdelke predstavljala tudi na 
raznih drugih sejmih, stojnicah, a ne z namenom 
prodaje, temveč sem želela predstaviti obrt, s kate-
ro se ukvarjam.
Z mojimi izdelki (srčkom) obdarijo npr. tudi mla-
doporočenca, ki se poročita v Škofji Loki, izdelki pa 
so bili upodobljeni tudi že na koledarju v Gorenj-
skem glasu.
Dražgoške kruhke delam po naročilu in jih ljudje 
pridejo iskat na dom. 
Posebno leto za vas predstavlja gotovo tudi 
leto 2001. Zakaj?
Veliko dogodkov, ki so se mi v teku mojega življenja in 
dela zgodili, se mi je vtisnilo v spomin in name vpliva-
lo. Prav gotovo pa je leto 2001 zame nekaj posebne-
ga, saj sem tega leta dobila blagovno znamko Dedek 
Foto:
Aleksander Čufar
Železne niti 7 Dražgoški kruhki
310
Darinka pri delu. Foto: Andreja Bogataj Rant
Foto: Aleksander Čufar
Darinka in otroci ustvarjajo. Foto: Andreja Bogataj Rant
Železne niti 7 Dražgoški kruhki
311
Jaka in babica Jerca, na katero sem zelo ponosna.
Zelo pa se veselim tudi izida poštne znamke, na 
kateri bo upodobljen moj izdelek – dražgoški kruhek 
v obliki srca. Predvidoma se bo to zgodilo leta 2012.
Nekajkrat so vas pri vašem delu tudi snemali. 
Ob kateri priliki je bilo to?
Ja, tudi snemali so me večkrat. Šlo pa je za razne 
televizijske in radijske oddaje o naši kulturni dediš-
čini, npr. Domače obrti na Slovenskem in Slovenski 
magazin. 
Sodelujete tudi s čebelarskim društvom iz 
Škofje Loke. Od kod ta ideja?
Čebelarsko društvo iz Škofje Loke me je povabilo k 
sodelovanju in z veseljem sem se odzvala njihove-
mu povabilu. V sodelovanju z njimi pripravljamo 
naravoslovne dneve za osnovnošolce – v sklopu 
naravoslovnih dni skupaj izvajamo učno delavnico 
izdelovanja dražgoških kruhkov.
Kako izgleda taka učna delavnica?
Testo pripravim že prej sama doma, saj priprava 
testa iz enotne moke in medu vzame veliko časa. 
Poleg testa prinesem s seboj tudi vse potrebne pri-
pomočke za delo, ki jih učenci potrebujejo: podlogo, 
valjar, čopič, ščipalnik, zobotrebec.
Učenci potem z mojo pomočjo v učni delavnici ob-
likujejo dražgoški kruhek v obliki srčka. Vsak dobi 
nekaj testa, ki ga najprej oblikuje v kroglo, nato v 
stožec, zatem pa ga zvalja. Sledi oblikovanje testa v 
obliko srca. Robove srca se okrasi z zarezami, nato 
sledi individualno oblikovanje dražgoškega kruhka.
Izdelke se zatem speče v električni pečici pri 
160°C ali 170°C. Na koncu dražgoške kruhke prema-
žem z vročim medom, ki mu dodam žlico vode. Srčki 
tako dobijo poseben lesk.8 Otroci izdelane unikatne 
dražgoške kruhke odnesejo domov.
Včasih pa pridejo kar k meni domov sosedovi 
otroci, vnuka in njuni prijatelji in tudi zanje pripra-
vim delavnico, kjer izdelamo dražgoške kruhke.
Foto:
Aleksander Čufar
Železne niti 7 Dražgoški kruhki
312
Darinkin vnuk Filip in
prijatelj Gaber na eni
od "domačih" delavnic.
Foto: Andreja Bogataj Rant
Umetnina, ki nastaja
pod otroškimi prsti.
Foto: Andreja Bogataj Rant
Unikatni otroški izdelki,
pripravljeni za peko.
Foto: Andreja Bogataj Rant
Železne niti 7 Dražgoški kruhki
313
Kaj vam osebno pomeni izdelovanje malih 
kruhkov in kakšni so vaši načrti za prihod-
nost?
To je zame osebno najlepša obrt. Pri tem delu zelo 
uživam in se sprostim. Ni lepšega kot v miru ali ob 
radiu ustvarjati vedno nove krasitve. Najlepše pa je 
delati z otroki, ko vidiš, kako se trudijo in kar tek-
mujejo med seboj, kdo bo naredil lepši kruhek. 
Seveda se želim tudi v prihodnje ukvarjati z draž-
goškimi kruhki, če bo le zdravje to dopuščalo. Veseli 
me tudi delo z mladimi in rada prenašam svoje zna-
nje na druge, tako da upam, da bom tudi z delavni-
cami nadaljevala. Vsekakor pa sem zelo vesela, da 
sem te umetnosti naučila tudi sina Tadeja in hčerko 
Tatjano, in na tihem upam, da bosta onadva nadalje-
vala to našo družinsko tradicijo. 
Dražgoški kruhki so del naše kulturne dediščine, 
na katero moramo biti ponosni, in ne smemo dovo-
liti, da bi zamrla.
Zaključek 
Ko gledaš gospo Darinko pri delu, vidiš v njenih 
očeh tiste iskrice in veš, da to, kar počne, zares poč-
ne s srcem. Upam, da nas bo še dolga leta razvese-
ljevala s prečudovitimi izdelki, lepimi, sladkimi in 
okusnimi dražgoškimi kruhki. Prav zato ji iz vsega 
srca želim še veliko zdravja, energije in delovne 
vneme.
Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Dražgoški kruhki
314
Opombe:
1 Stojnice.
2 Meta Sterle: Mali kruhek na Loškem. Loški razgledi.
3 Znano je, da so ljubljanske uršulinke kruhek pekle vse do leta 1947, le med drugo svetovno vojno ne. 
Imenovale so ga "poprovec". Recept za izdelavo poprovca je drugačen od recepta za izdelavo loškega ali 
dražgoškega kruhka.
4 Ornamentiran medenjak v obliki polmeseca.
5 Ta praznik lahko primerjamo z današnjim valentinovim.
6 Več o tem v nadaljevanju.
7 Hčerka Ane Berce s Češnjice.
8 Dražgoške kruhke pa lahko premažemo namesto z medom tudi z lakom – ti kruhki niso užitni, ampak so le 
za okras in trajen spomin.
Železne niti 7 Nekdanja Mlinarjeva hiša na Zalem Logu
315
Nekdanja Mlinarjeva,
sedaj Tabernikova
hiša na Zalem Logu
Vincencij Demšar
Nekdanji mlin
na Zalem Logu.
Mlinarjevo hišo na Zalem Logu sem na kratko omenil že v četrtem zbor-
niku Železne niti,1 tokrat pa bi želel malo podrobneje predstaviti hišno in 
obrtno zgodovino te za kraj pomembne hiše. Zanimivo, da mlini v soriškem 
uradu, kamor je spadal tudi Zali Log, niso omenjeni ne v urbarju iz leta 
15012 ne iz leta 15603. Prve podatke o prebivalcih Mlinarjeve hiše – mlina naj-
demo v t. i. popisu duš iz leta 1830.4 Vsaka hiša ima v tem popisu svoje ime. 
Latinsko jo je pisec poimenoval kar kot Mola s hišno številko Zali Log 18.
Železne niti 7 Nekdanja Mlinarjeva hiša na Zalem Logu
316
Prebivalci
Prve podatke o ljudeh, ki so živeli tedaj pri Mli-
nari, dobimo iz zbirke sodnih zapuščinskih listin, ki 
jih hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škof-
ji Loki.5 Prvi gospodar, ki ga tu srečamo, je Lorenz 
Frölich, recte (pravilno) Ambružič. Kajžo (tretjinsko 
hubo) skupaj z mlinom je dobil z izročilom 11. de-
cembra 1787. Iz poročnega pisma 29. 10. 1800 in za-
dolžnice za 400 gold., vpisane v glavno knjigo, izve-
mo, da se je poročil z Mino, rojeno Biček (Witscheg). 
V tem zakonu sta bila rojena Neža (okoli leta 1800) 
in Andrej (okoli leta 1804). Kdaj je mati umrla, za-
enkrat ni podatka, zagotovo pa pred letom 1812, 
ko je isti gospodar že z drugo ženo Nežo Ferjančič 
imel hči Mico. Gospodar Lorenc je umrl brez izraza 
poslednje volje 19. 1. 1813.6 Sledi za njegovo ženo 
zaenkrat še niso raziskane. Najstarejši otrok iz prve-
ga zakona, Neža, se je leta 1819 poročila z Lorencem 
Šmidom in prevzela dom pod dogovorjenimi pogo-
ji, med drugim tudi pod pogojem, da bratu Andreju 
izplača brez obresti, če se odseli, 80 gold., če ostane 
doma, pa ga oskrbuje z vsem potrebnim. Zanimivo, 
da hči Mica iz drugega zakona ni nič omenjena kot 
dedič. Pač pa je prevzemnica dolžna mačehi plačati 
inventurne stroške v višini 30 gold.7 Celoten zapis 
in zadolžnico so v knjigo zapisnikov vpisali šele 1. 
marca 1827. Mlada gospodinja Neža Šmid je 11. janu-
arja 1827 izročila posest svojemu možu in 1. febru-
arja 1827 umrla. Zapustila je dve hčerki: Jero, staro 
sedem let, in Nežo, staro dve leti. Pogrebni stroški in 
maše so stali 10 gold. Vdovec Lorenc se je obvezal za 
vsako hčerko izplačati ob polnoletnosti oz. ob spre-
membi stanu 50 gold. Gospodar se je drugič poro-
čil, verjetno še isto leto, z Ano Čemažar, rojeno leta 
1798 v Novakih 36.8 V drugem zakonu so bili rojeni 
trije otroci: sin Andrej leta 1828, sin Peter 1831. leta. 
Za hči Elizabeto podatka, kdaj je bila rojena, v teh 
dokumentih ni.
Septembra 1840 je gospodar Lorenc umrl. Skrbni-
ka treh mladoletnih sta postala Ana in Mihael Šmid. 
Po prisojilu 27. oktobra 1840 dvanajstletnemu An-
dreju sta skrbnika že 19. februarja 1841 prosila, da 
se kot lastnik v zemljiško knjigo vpiše Andrej.9 V 
enakem popisu duš leta 188310 je ime hiše še vedno 
Mlinar. Ima še vedno številko Zali Log 18. Gospodar 
je še vedno prej omenjeni Andrej, ki se je leta 1864 
poročil z Mino Zupanc iz župnije Sv. Lenart. Rojena 
je bila leta 1843. V zakonu se jim je rodilo devet 
otrok, tri deklice in šest fantov, od tega enkrat dvoj-
čka. Najstarejši Gašpar, rojen leta 1866, je nasledil 
očeta po prisodnem pismu leta 1892. Ob izročitvi so 
zapisali omejitev: prepoved odsvojitve v korist Mici 
Šmid, Zali Log 18. Vendar so ji te pravice pristajale le 
do 16. 11. 1898.11 Umrl je leta 1924 in zapustil dom 
bratu Jerneju, rojenemu leta 1867, ki se je leta 1906 
oženil z Marijo Derlink, Žagarjevo, iz Osojnika. Spr-
va sta stanovala pri sosedu, pri Osenk, Zali Log 17, 
leta 1925 pa sta se preselila k Mlinari.
Jerneju in Mini se je rodilo devet otrok, prvi trije 
dečki, šest pa deklic. Preživela sta le prva dva fan-
ta in zadnji dve dekleti, vmes je umrlo pet otrok v 
starosti od nekaj mesecev do treh let. Oče Jernej je 
bil vpoklican v vojsko 2. junija 1915. Sicer pa si naj-
prej sledijo Janez (1869–1890) ter Jakob in Ana, ki 
sta bila dvojčka, rojena leta 1873. Prvi je umrl leta 
1883, pa tudi Ana je umrla mlada, stara 24 let. Leta 
1875 je bila rojena deklica, ki je živela le nekaj mi-
nut in je bila krščena v sili. Umrla je zaradi šibkosti. 
Terezija, rojena 1877, je umrla zaradi ošpic (Ma- 
ssern)12 leta 1879. Urban, rojen leta 1881, je bil po 
poklicu žagar in se je oženil z Javhovo edinko iz Mar-
tinj Vrha, Marijo Vidmar, leta 1911 in gostoval doma 
pri Mlinari. Po desetih mesecih zakona se jima je ro-
dil sin Frančišek. Umrl je leta 1914 zaradi želodčne 
tuberkuloze,13 star dve leti in pol. Naslednje leto, 
leta 1915, je umrl zaradi tuberkuloze v dušniku še 
34-letni oče Urban.14 Vdova Marija je sicer imela iz-
govorjeno po zapuščini od 1. aprila 1925 stanovanje 
pri Osenk, Zali Log 17.15 Še pred drugo svetovno voj-
no se je vrnila nazaj v Martinj Vrh, v Smolevo, kjer 
je umrla leta 1948, stara 60 let.
Gašper Šmid, samski gospodar pri Mlinari, je še 
za življenja, nekaj mesecev pred smrtjo, leta 1924 
zapustil Mlinarjevo domačijo bratu Jerneju, ki je go-
stoval z družino pri sosedu, pri Osenk. Tako se je Jer-
Železne niti 7 Nekdanja Mlinarjeva hiša na Zalem Logu
317
nejeva družina preselila od Osenka k Mlinari. Jernej 
je bil med prvo svetovno vojno hišar in cerkvenik.16 
Jernejevi otroci so bili rojeni pri Osenk, Zali Log 17, 
preden so se preselili k Mlinari. Drugače pa je bilo 
med prvo svetovno vojno s hčerko Antonijo, ki je 
bila rojena in je po treh letih umrla zaradi jetike17 
v Osojniku, na rojstnem domu svoje matere. Najsta-
rejši, Andrej, rojen leta 1906, se je poročil leta 1933 
s Frančiško Tušek, Ceferinovo, iz Smoleve, Martinj 
Vrh 52. Drugorojenec, Janez, rojen leta 1908, se je 
poročil leta 1936 s Frančiško Barbarini iz Spodnje 
Sorice 9. Ljudmila, rojena leta 1919, se je leta 1943 
poročila z Valentinom Gasarjem iz Zabrda in živela 
na Zalem Logu. Zadnja hči, Pavla, rojena leta 1921, 
se je poročila z Janezom Dolencem v Železnike.
Posest in lastništvo
Mlinarjeva domačija z urbarialno številko 1459 je 
obsegala mlin, žago in tretjinsko hubo,18 podložno 
loškemu gospostvu. Glede na to, da ima tekočo staro 
urbarialno številko tako kot druge podložne kmeti-
je, je mogoče sklepati, da je tam mlin že več stoletij. 
To delno potrjuje tudi zapis o mlinu iz vodne knjige 
iz leta 1894, ki pravi, da je bil ''zgrajen na lastnem 
zemljišču že pred dolgo časa'' (vor länger Zeit).19 
V stari zemljiški knjigi je celotna posest vpisana 
v katastrski občini Zali Log na stavbiščni parceli 
štev. 49, vložek 31, s hišno številko Zali Log 18.20 
Prvi znani lastnik po tej evidenci je Lorenc Frölich, 
pravilno Ambružič. Ta je z izročilom prejel posest 
Vhod v mlin in 
zavetnik mlinar-
jev sv. Miklavž.
Železne niti 7 Nekdanja Mlinarjeva hiša na Zalem Logu
318
11. 12. 1787. Poročil se je z Mino Biček 29. oktobra 
1800. Nevesta je prinesla k hiši bogato doto: 250 
gold., kravo, dve svinji, koštruna, skrinjo s postelj-
nino in štiri mernike žita. On pa je za ženo izstavil 
zadolžnico za 400 gold.21 To kaže, da je bila hiša so-
razmerno premožna. Po njegovi smrti 19. januarja 
1813 so 4. februarja istega leta naredili inventarni 
popis. Celotna posest je bila ocenjena na 449 fran-
kov. Ker je bila obravnava o njegovi zapuščini šele 
leta 1819, so francoske franke preračunali v goldi-
narje, tj. 173 gold. Dolgov (die liegende Pasiva) je 
bilo 479 frankov, kar je 185 gold. Ko k temu prište-
jemo še 31 gold. za inventarni popis, je dolga kar 46 
gold. V zbirki listin ni inventarnega popisa, saj so 
tudi celoten vpis naredili šele leta 1827, ko je umrla 
27 let stara lastnica Neža Šmid.
Neža se je poročila pri 19 letih z Lorencem Šmi-
dom. Pri 27 letih je umrla, posest pa je podedoval 
mož Lorenc. Sodišče je verjelo vdovcu Šmidu, ki je 
izjavil, da je vrednost celega premoženja (tretjine 
hube, mlina in žage) 300 gold., posebej še, ko so 
to primerjali z inventarnim popisom iz leta 1813. V 
pasivo je vštel zadolžnico za 80 gold. za brata pokoj-
ne Neže, Andreja Ambružiča, 134 gold., ki jih je pri-
nesel Lorenc Šmid kot zaženilo in doto, ter 10 gold. 
pogrebnih stroškov ter stroškov za maše. Skupno to 
znese 304 gold. Minusa je tako le 4 gold. Po sodni 
obravnavi so Lorencu Šmidu prisodili celotno po-
sest z obveznostjo vpisa zadožnice v zemljiško knji-
go za vsakega otroka, Jero in Nežo, po 50 gold. po 
njuni polnoletnosti ali spremembi stanu kot mate-
rin dedni delež. Po desetih letih, leta 1837, je bila 
zadolžnica izbrisana.22
Po smrti Lorenca Šmida leta 1840 so naredili sod-
ni inventarni zapisnik, ki pa ni ohranjen kot samo-
stojen zapis. Celotno premoženje so ocenili na 449 
gold. in 9 kr.,23 pasive pa je bilo 415 gold. in 45 kr. 
Pozitivno stanje je tako 33 gold. in 24 kr. Slednje so 
razdelil v enakih deležih na tri mladoletne otroke, 
zato so vpisali (intabulirali) zadolžnico za brata Pet-
ra in sestro Elizabeto, za vsakega po 11 gold. in 8 kr. 
Najstarejšemu Andreju Šmidu pa so to vsoto prišteli 
v celotno posest, ki jo je kot mladoleten prevzel leta 
1841. Njegova skrbnika sta postala Ana in Mihael 
Šmid. V kakšni sorodstveni zvezi sta bila skrbnika z 
mladim gospodarjem, ni povedano. Ana je bila tudi 
mati mladoletnega Andreja. Je bil Miha Andrejev 
očim?24
Za prvo polovico druge polovice 19. stoletja ni-
mamo ohranjenih listin, zato lahko upoštevamo 
samo vpise v glavno zemljiško knjigo. Tu lahko za-
sledimo, da je sodišče po sklepu z 8. aprila 1864 za-
pisalo Petru Šmidu 20 gold. za zagotovilo materne 
odpravnine in Ani Šmid, rojeni Čufer, za zagotavlja-
nje stanovanja in preživetja 100 gold. Prav tako pa 
je v istem času po poročni pogodbi 2. junija 1864 
vpisano na premoženje 400 gold. zaženila in 200 
gold. moževe protinaložbe.25 Leta 1892 je postal 
lastnik Mlinarjeve posesti Gašper Šmid in leta 1924 
Jernej Šmid. Zaradi vpisanih dolgov na nepremični-
no te hiše je bil 27. oktobra 1939 naročen dražbeni 
narok. Glavni upnik je bila Okrajna hranilnica in 
posojilnica v Škofji Loki, ki je 4. novembra 1939 z 
domikom26 za ceno 40.000 din večji del lastnine še 
z istim dnem izročila Antonu Rantu, Žbontarju, iz 
Davče, del posesti pa je kupil Južen, Matevž Florjan-Vhod v stanovanjski del iz leta 1855.
Železne niti 7 Nekdanja Mlinarjeva hiša na Zalem Logu
319
čič, z Zalega Loga. Ker so Nemci v zadnji ofenzivi 24. 
marca 1945 ubili lastnika Antona Ranta, je sodišče 
leta 1947 prisodilo njegovo zapuščino njegovi vdovi 
Jožefi Rant, rojeni Koder, in njunim petim otrokom. 
Za nedoletni Julko in Verico Rant je postal skrbnik 
Ivan Žbontar, Grogur, z Zalega Loga. Po desetih le-
tih, leta 1957, je bil sprejet dodaten sklep sodišča, 
po katerem je vpisana v zemljiško knjigo mati Jožefa 
Rant. 30 let kasneje je postala lastnica tega njena hči 
Marija Rant, poročena Tabernik, in odtlej je ime hiše 
Pr Tabernik.
Tehnični opis mlina in žage
Po vpisih v zemljiško knjigo sredi 19. stoletja 
vemo, da sta spadala k hiši poleg mlina še žaga 
in nekaj zemljišča. Več podrobnosti izvemo iz t. i. 
vodne knjige. Jez na Sori nad vasjo Zali Log pod 
Ovinkarjem in raka (prepreka) pod vasjo Zali Log 
sta hkrati služila za dva mlina; najprej za Osenko-
vega, kasneje imenovanega Strojevcov jez, in Mli-
narjevega. Skupna last obeh hiš ni bil samo jez, 
temveč tudi vodni kanal, vsak je imel polovično 
lastništvo. Razlika med obema mlinoma je bila v 
tem, da je Osenkov mlin imel le dve mlinski kole-
si, Mlinarjev pa tri. Osenkov je bil lesen, Mlinarjev 
pa trdno zidan. Iz slednjega je moč sklepati, da je 
Mlinarjev bistveno starejši, pa tudi samo ime kaže 
na njegovo stoletno delovanje. Leta 1901 je postala 
po nakupu lastnica Osenkovega mlina Strojevka, 
Frančiška Demšar.27
Leta 1894 so natančno popisali in izrisali vse 
vodne pogone, med drugim tudi Mlinarjevo žago 
in mlin. Iz tega povzemam podatke, da je bil jez za 
mlinom kamnit, dolg 31,5 metra. Zapornica na le-
vem bregu Sore na jezu je bila široka 3 metre. Do 
Osenkovega mlina je bilo 78 metrov rake, vkopa-
ne v zemljo. Mlina sta koristila še potok Prugarca, 
ki priteče z leve strani skozi vas. Mlinarjeva hiša je 
zidana, velika v tlorisu 22 x 7 metrov. Mlin je segal 
v pritličju oz. kleti po celi širini in dolžini okoli 16 
metrov. Imel je tri lesena lopatasta kolesa: dva za 
mletje in enega za stope. Vsako kolo je bilo veliko 
2,5 metra. 
V vrsti žag višje ob Sori nad Zalim Logom je bila 
prva t. i. Mlinarjeva žaga. Iz že omenjene vodne 
knjige s konca 19. stoletja izvemo, da je bilo zem-
ljišče prvotno občinsko. Lesen jez je naredil mlinar 
Šmid z Zalega Loga. Leseno kolo je poganjalo eno-
listno žago. Stavba je bila lesena, le stanovanje za 
žagarja je bilo zidano.28 Tako kot vsi vodni objekti 
je tudi ta žaga imela točno fiksirano odmerjene di-
menzije na fiksiranih točkah v ustrezni oddaljeno-
sti od objekta. Razlika z drugimi vodnimi objekti je 
za Mlinarjevo žago in mlin v tem, da sta oba popi-
sana in z določenimi mejniki in pisnimi dokumenti 
urejena že leta 1859, kar spremni zapis iz leta 1894 
tudi izrecno omenja.29 Še nekaj je za zgodovino te 
žage v tem zapisu izredno pomembno. Spremni do-
kument pravi: ''Leseni jez je zgradil posestnik žage 
in stoji na bregu občinskega zemljišča. Obveznost 
posestnika te žage je kmetom (Grudtbesitzern) 
z Zalega loga za hišne potrebe proti določenemu 
plačilu razžagati hlode (Sageklotzl). Listine o tem 
pa ni.''30
Del mlina je še vedno pripravljen mleti.
Železne niti 7 Nekdanja Mlinarjeva hiša na Zalem Logu
320
Pripoved Tabernikove Mici o mlinu
Ker je Tabernikova Mici na Zalem Logu verjetno 
ena redkih, če ne edina daleč naokoli, ki je oprav-
ljala vse vrste del v mlinu in ima pri 80 letih odličen 
spomin, jo je bilo vredno povprašati, kako je bilo z 
njihovim mlinom takoj po drugi svetovni vojni.31
Potem ko so na Žbontu v Davči pogoreli v zadnji 
nemški ofenzivi 23. marca 1945, se je družina naj-
prej ustavila pri Podrovtarju, nato pri Pavl na Zalem 
Logu in končno v pred vojno kupljeni hiši, Zali Log 
18. S seboj so prignali samo še eno kravo, vso dru-
go živino so odgnali Nemci pred požigom. Konja so 
dobili kot pogorelci iz vojaške rezerve kot nekateri 
drugi, ki so imeli požgane domove. Kupili so še eno 
kravo, tako da so imeli na novem domu v hlevu dve. 
Ker je bilo treba obnavljati dom na Žbontu, se je 
družina razdelila: Starejša dva sinova in hči so se 
vrnili na požgani dom, kjer so obnavljali, mati in 
mlajši hčeri pa so bili na Zalem Logu. Mati je pekla 
in opravljala še druga dela za potrebe Žbonta. V hiši 
je bilo veliko dotrajanega, zato so marsikaj morali 
obnoviti.
Ker so na Žbontu že pred vojno imeli svoj mlin, 
je bilo toliko lažje v novem domu opravljati mlinar-
sko dejavnost. Tedaj so domačini in okoliški kmetje, 
tudi iz Martinj Vrha, še sejali veliko žita doma, zato 
je bilo dosti dela. Posebno veliko so mleli koruzo v 
letih takoj po vojni. Včasih je bilo toliko dela, da je 
bilo treba čakati tudi po cel teden, da so prišle stran-
ke na vrsto. Sprva je večinoma mlel njen stari oče z 
Žbonta, Martin Rant; sicer so sodelovali vsi. Mlin je 
imel dovolj vode, da je gnala tri kolesa hkrati, beli in 
črni kamen ter dve stopi. Sam prostor mlina je so-
razmerno velik, saj je dolg okoli 15 metrov in širok 
6,5 metra. Strop je obokan v višino okoli 3,5 metra. 
Iz veže hiše vodijo lepo zavite lesene stopnice nav-
zdol v mlin. Sicer pa ni bilo vedno treba hoditi iz 
hiše in vsipati žito v t. i. grot, od koder je letelo na 
kamen, saj je bila v hiši pod klopjo pri peči posebna 
odprtina v velikosti okoli 30 x 30 centimetrov, skozi 
katero so lahko direktno iz hiše vsipali žito. Sedaj je 
ta odprtina zazidana.
V mlin so nosili ali vozili v mehovih ali vrečah. 
V veži so jih stehtali. Ta tehtnica je sedaj na Žbon-
tu. Vreče so imele tudi po 70 kilogramov, ki jih je 
bilo ženskim rokam res težko odnesti po stopnicah 
navzdol. Žita niso dodatno sušili, pač pa proso, ki 
je moralo biti za stopati dobro suho. Ječmen so v 
času stopanja morali na okoli dve uri močiti z vodo. 
Od dostavljenega žita so po mlinarski navadi vzeli 
merico, tj. 10 odstotkov. Otrobe, lušine od belega 
kamna, so prav tako vrnili lastnikom. V poprečju je 
največ časa mlel črni kamen, manj pa beli. Beli ka-
men je bil tudi dejansko bel, črni kamen pa je bil siv. 
Ko je zmanjkalo žita na kamnu, je bilo treba mletje 
takoj ustaviti, ker bi sicer trenje dveh kamnov uni-
čilo testuro, naklepanost kamnov. Sicer je bilo na 
vsake toliko časa kamne treba naklepati, poskrbeti 
za primerno grobost. Obrabljeni kamen so dvignili 
iz vodoravnega ležišča s posebno napravo, ki je še 
ohranjena v hlevu, in ga s kladivom naklepali. Pri-
povedovalki je večkrat pri tem delu pomagal tudi 
stari oče Martin z Žbonta, ki je bil tega dela že nava-
jen od doma. Poplav v tistem času ni bilo in tudi dru-
gih večjih okvar ni bilo. Težave so bile edino pozimi, Mlinarjevi so imeli tudi živino v lepem hlevu.
Železne niti 7 Nekdanja Mlinarjeva hiša na Zalem Logu
321
če je zmrzovalo, pa še to samo, če so kolesa stala. Ko 
so stoječa mlinska kolesa, visoka čez dva metra, za-
ledenela, jih je rešila ledenega oklepa s sekiro. S to 
je obtolkla in odtesala led stran. 
Leta 1946 je bila pri Mlinari bolj malo, ker je mo-
rala kuhati za delavce na Žbontu pri obnovi domači-
je. Ko so končali glavna dela na Žbontu jeseni 1946, 
pa se je vrnil na Žbont stari oče. Potem pa je spet 
več mlela pri Mlinari. Stalno pa je pri Mlinari ostala, 
potem ko se je novembra 1948 poročila z Janezom 
Tabernikom. Še bi mlela, če jih na občini Zali Log ne 
bi prepričali, da so dovolili brezplačno predelavo 
mlina v elektrarno za potrebe Zalega Loga. 
Na Zalem Logu so prvo elektriko dobili iz Strojev-
covega mlina, ki je bil nacionaliziran takoj po vojni 
in prvi predelan v elektrarno.
Občina je odstranila vsa tri kolesa zunaj, dvig-
nila dotok vode, tako da se je voda zbirala v večji 
stolpast zbiralnik, spodaj pa montirala turbino. V 
notranjosti mlina pa so odstranili oba para kam-
nov in stope. Kam so dali mlinske kamne, ne ve. 
Mogoče so zabetonirani v tleh mlina. Brez mlina pa 
vendar hiša ni ostala. Brata Tone in Stane Rant sta 
po izgradnji elektrarne preselila Žbontarski mlin 
iz Žbontarskega Rovta v prejšnje prostore mlina. 
Ta mlin je zgradil Žbontar leta 1932 z belim in čr-
nim kamnom. Tak komplet so prav tako preselili 
in postavili v neposredno bližino elektrarne. Po-
gon pa je bil vezan na elektrarno, na vodoravno 
turbinsko os. S te osi, na kateri je bilo leseno kolo, 
je bil prenos z gurtno na kolo vertikalne osi mlin-
skih kamnov zgoraj. Tako so lahko mleli še ves čas 
obratovanja elektrarne. Le stop ni bilo. Ko pa je na 
Zali Log prišla državna elektrika okoli leta 1956, je 
obstala elektrarna in z njo tudi mlin, ker je bil po-
gon mlina vezan nanjo. Elektrarna je obratovala 
kakih pet let ali malo več. Težko je bilo v tistem času 
v stavbi sploh, ker je elektrarna povzročala v celoti 
velik hrup. Žbontarska dva para mlinskih kamnov 
z vso opremo je še danes moč videti na licu mesta v 
tem mlinu. Turbino elektrarne so prodali nekam na 
Gorenjsko, natančno kam, se ne ve. Mici Tabernik je 
potem, ko ni več mlela, začela klekljati in živela tudi 
od moževe plače. Delo v mlinu je bilo kar naporno, 
zato se je toliko bolj veselila vsako leto Miklavževe-
ga dne 6. decembra, ko je mlin stal zaradi mlinar-
skega zavetnika sv. Miklavža, priprošnjika na vodah 
in gorah. Hudo pa je bilo leta 1996, ko je narasla 
Sora zalila spodnje prostore nekdanjega mlina do 
višine dveh metrov. Kljub temu je vesela, da ima na 
vzhodni fasadi visoko v zatrepu v niši skoraj meter 
visok kip sv. Miklavža. Na mnoga prigovarjanja ga 
pred več leti ni hotela prodati vsiljivim kupcem, 
temveč je pred nekaj leti z ureditvijo fasade lepo 
obnovila tudi leseni kip zavetnika.
Arhivski viri za čas
po drugi svetovni vojni
Pred okoli 20 leti sem našel pri urejanju župnij-
skega arhiva župnije Zali Log na podstrešju župnišča 
na Zalem Logu par listov – zapisov o delovanju elek-
trarne na Zalem Logu. Prvi dokument, nedatiran, je 
račun za februar, ki navaja število in moč 16 žarnic 
v delavnici, trgovini, pisarni, šoli in ekonomiji. Leta 
1950 je že omenjeno Elektropodjetje KLO Zali Log, 
ki ni plačalo nekih računov Kmetijski zadrugi Češ-
njica. Turbina je gnala dinamo preko usnjenih jer-
menov, ki jih je poleti 1951 popravljal sedlar Štefan 
Zupanc iz Železnikov. Naslednje leto so kupili klina-
ste jermene v Savi v Kranju za 17.170 din. Ohranje-
na pa je tudi blagajniška knjiga tega podjetja za leta 
1952 do 1956.32
Iz arhiva občine Zali Log pa izvemo, da je bil do 
likvidacije ekonomije leta 1952 Franc Mohorič upra-
vnik zadružne ekonomje Zali Log hkrati honorar-
no tudi upravnik Elektropodjetja Zali Log. Za njim 
je postal z inventurnim zapisnikom nov upravnik 
Elektropodjetja Zali Log Janez Tabernik.33 Iz sezna-
ma lastnikov privatnih elektrarn v občini Zali Log 
poleti 1952 vidimo, da je bila cena električne energi-
je uradno določena. Iz tega dokumenta je tudi jasno 
razvidno, da Strojevcova elektrarna leta 1952 ni več 
obstajala.34 Ali so Strojevcovo dinamo in turbino 
prestavili v novo elektrarno pri Mlinari? Zaenkrat 
Železne niti 7 Nekdanja Mlinarjeva hiša na Zalem Logu
322
o tem ni odgovora. Očitno pa so v občini Zali Log 
želeli močnejšo turbino, saj jih je Lesno industrijsko 
podjetje Kranj 22. 6. 1951 spraševalo, ali so res pre-
jeli odločbo, s katero naj bi dobili na Zalem Logu 
turbino iz med vojno pogorele Hajnriharjeve žage 
na Češnjici.35 Že zgodaj pa so si prizadevali za boljšo 
državno elektriko. Leta 1953 so plačali že več samo-
prispevka za elektrifikacijo, pripravili drogove in 
izkopali jame.36
Kaj pa Mlinarjeva žaga, o kateri danes ni več 
sledu? Do druge svetovne vojne je na njej žagal in 
stanoval z družino domači sin Janko Šmid. Druži-
na se je po odhodu jugoslovanske vojske leta 1942 
preselila v kasarno na Zali Log. Lastnik žage je bil 
Matevž Florjančič, Južna, z Zalega Loga. Po vojni sta 
delovali v glavnem samo še Strojevcova žaga med 
Zalim Logom in Podroštom ter Tajnetova žaga Pod 
Osojnikom. Strojevcovo žago je okrajna zaplembna 
komisija v Škofji Loki zaplenila in jo dala v najem 
Lesnoproduktivni zadrugi Češnjica.37
Danes ni več sledu o nekdanji Mlinarjevi žagi, 
skoraj nič o Strojevcovi. Od Grogurjeve pri Šurku 
je viden del zapornic. Tajnetovo Pod Osojnikom je 
močno poškodovala poplava septembra 2007 in po-
leti 2009 so jo porušili do konca. Ostal je samo še 
jez in hišica za žagarja. Vodno silo Sore je na Zalem 
Logu koristno izkoriščalo in preprečevalo poplave 
sedem gospodarjev: Južen, Tajne, Urbanic, Osenk, 
Mlinar, Strojevc in Grogur. Zgodovina bi bila še ved-
no lahko učiteljica življenja! 
Na tem mestu,
v Vengerlu, je
stala nekdanja
Mlinarjeva Žaga.
Opombe:
1 Demšar, Vincencij: Stavbe in njih lastniki po urbarjih in zemljiških knjigah v katastrski občini Zali Log do druge svetovne 
vojne. Zbornik Selške doline Železne niti, 4, 2007 (ur. Primož Pegam). Železniki: Muzejsko društvo Železniki, 2007, str. 249.
2 Blaznik, Pavle: Urbarji freisinške škofije. Viri za zgodovino Slovencev, knj. 4, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, zv. 4. 
Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, 1963.
Železne niti 7 Nekdanja Mlinarjeva hiša na Zalem Logu
323
3 Kos, Franc: Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja. Ljubljana: Matica Slovenska, 1894. Kos je tu objavil urbar 
iz leta 1560 in mlin v sorškem uradu ni omenjen.
4 Župnijski arhiv župnije Zali Log hranijo v Župnijskem uradu Železniki (v nadaljevanju ŽA Zali Log). Catalogus parochiae 
B. M. V in Salog. 
5 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki. Starejša zemljiška knjiga (v nadaljevanju ZAL Starejša Z. knj., Škofja 
Loka), Glavna knjiga 8, str. 122–123 in pripadajoče zbirke listin. 
6 ZAL, Starejša Z. Knj., Škofja Loka, Band 49, list 30.
7 Denarno enoto goldinar krajšam z gold.
8 ŽA Zali Log, Župnijska knjiga Matere Božje vnebovzetja na Zalem Logu 1883 (v nadaljevanju ŽA Zali Log, Župnijska knjiga 
1883), str. 35.
9 ZAL Škofja Loka, Starejša Z. knj., zbirka listin Thom H, str. 16.
10 ŽA Zali log, Župnijska knjiga 1883, str. 35.
11 Okrajno sodišče Škofja Loka, Zemljiška knjiga, K. o. Zali Log, Zemljiškoknjižni vložek (v nadaljevanju Sodišče, ZKV ) 31. 
12 Upravna enota Škofja Loka, Mrliška matična knjiga Zali Log 1853–1934, leto 1879.
13 Isto kot 12, leto 1914.
14 Isto kot 12, leto 1915.
15 ŽA Zali Log, Status animarum (1912), str. 354.
16 Isto kot 14.
17 Isto kot 12, leto 1918.
18 ZAL Škofja Loka, Starejša Z. Knj., zbirka listin Band 49, str. 31.
19 ZAL Škofja Loka, Okrajno glavarstvo Škofja Loka, Vodna Knjiga (v nadaljevanju ZAL, Vodna knjiga), tekoča štev. 212.
20 ZAL Škofja Loka, Starejša Z. Knj., Glavna knjiga 8, str. 117–118.
21 ZAL Škofja Loka, Starejša Z. Knj. Zbirka listin, Thom 16, str. 129–130, 29. 10. 1800.
22 ZAL Škofja Loka, Starejša Z. Knj., Glavna knjiga 8, str. 118.
23 Denarno enoto krajcar krajšam s kr. in je 60-ti del goldinarja.
24 Isto kot opomba 8.
25 Isto kot opomba 13.
26 Sodišče ZKV 45,147 in zbirka listin, leto 1947.
27 Sodišče, ZKV 30.
28 ZAL, Vodna knjiga, tek. štev. 210. 
29 Isto kot 28.
30 Isto kot 28.
31 Zapis pogovora 9. julija 2009 med piscem članka in Marijo Tabernik, rojeno Rant leta 1928 na Žbontu v Davči, sedaj Zali 
Log 8. 
32 ŽA Zali Log, Spisi, razno.
33 ZAL, Škofja Loka, ObLO Zali Log, fasc. 2, spisi 1953, 1. 10. 1953.
34 ZAL Škofja Loka, KLO (Krajevni ljudski odbor), škatla 3, spisi 1952, 6. junij 1952.
35 ZAL Škofja Loka, KLO Zali Log, škatla 3, spisi 1952.
36 ZAL Škofja Loka, ObLO Zali Log, škatla 2, spiisi 1953, štev. 359. 
37 ZAL Škofja Loka, KLO Zali Log, škatla 3, spisi 1952, štev. 1-96.
Foto: Vincencij Demšar
Železne niti 7 Nekdanja Mlinarjeva hiša na Zalem Logu
324
Popravek
V zadnji, 6. številki Železnih niti na strani 139 je nastala neljuba napaka pri opisu 
sorodstvenih vezi Ilčevih iz Selc.
Opisani prof. Vilim Demšar je sin Blaža Demšarja. Njegov stric – očetov brat Anton 
– restavrator, je bil oče treh otrok: Cirile – violinistke, Metode, por. Uršič – predsednice 
galeristov Slovenije, in pokojnega Toneta Demšarja – znanega slovenskega kiparja. To-
rej so ti trije prof. Vilimu Demšarju bratranci, in ne, kakor je bilo navedeno v Železnih 
nitih št. 6.
Za nastalo napako se vsem prizadetim lepo opravičujem!
Jože Dolenc
Železne niti 7 Ilčevi iz Selc
325
Ilčevi iz Selc
Cirila Demšar
Predniki Ilčevih (Zgornji Ilč) so prišli iz Martinj 
Vrha v Selca v 19. stoletju. Dečič, oče Franc Demšar 
(24. 3. 1871–15. 3. 1949), se je poročil z Nežo Rovtar 
iz Jelenšč pri Dražgošah (12. 1. 1878–17. 1. 1929). 
Ustvarila sta številno družino osmih otrok. Baj-
tarska zemlja ni nudila dovolj, zato se je oče Franc 
ukvarjal tudi s sodarstvom.
Drugi otrok, sin Blaž Demšar (1903–1981) je 
postal znan slovenski goslar (izdelovalec violin) v 
Ljubljani in je bil oče prof. Vilima Demšarja, seda-
njega znanega goslarja iz Ljubljane.
Četrti otrok, sin Anton Demšar, Ilčev Tone (1907–
1969) je že v otroških letih začel risati. Oče ni imel 
sredstev za njegovo šolanje, zato je Anton po odslu-
ženem vojaškem roku leta 1929 odšel v Ljubljano. 
Preživljal se je kot trgovski potnik za knjige, obenem 
pa je obiskoval slikarsko šolo Probudo. Pridobil si 
je tudi obrtno dovoljenje za pretiskovanje ženskih 
ročnih del. Za Narodni muzej in Narodno galerijo je 
iskal in nabavljal starine, slike, skulpture in narod-
no blago. To je opravljal z velikim veseljem in se s 
tem izobraževal. Obiskoval je tudi muzeje in galerije 
na Dunaju, da bi pobliže spoznal tuje mojstre likov-
ne umetnosti. Pridobil si je toliko znanja in strokov-
ne usposobljenosti, da je odprl trgovino Umetnost, 
najprej na Mestnem trgu, nato jo je preselil na Kolo-
dvorsko 30 v Ljubljani. Postal je odličen poznavalec 
domače in tuje umetnosti in bil v strokovnih krogih 
zelo cenjen na tem področju. V njegovo trgovino so 
zahajali tudi naši odlični slikarji Jakopič, Sternen, 
Vesel, Jama, Pavlovec, Mihelič, Justin, Maleš, Perko, 
Anton Demšar (1907–1969),
starinar, restavrator in slikar.
Železne niti 7 Ilčevi iz Selc
326
Sedej, Slapernik, Čargo in drugi. Njihova dela je tudi 
prodajal, vendar tisti čas ni bilo dosti povpraševanja 
po njih in so se slabo prodajala. Med letoma 1937 in 
1948 je v prostem času obiskoval zasebne slikarske 
šole naših mojstrov impresionistov – Sternenovo, 
Veselovo in Jakopičevo. Sternenovo šolo za risanje 
in slikanje figur in portretov ter restavriranje je 
končal po petih letih s Sternenovim spričevalom. Za 
restavriranje ga je mojster še posebno priporočal.
 Obiskoval je tudi večerni risarski tečaj na Akade-
miji za likovno umetnost v Ljubljani, ki ga je vodil 
Nikolaj Pirnat, in tehnološki tečaj. Bil je član SKUD-a 
(Slovensko kulturno-umetniško društvo) Jože Mo-
škrič. Risarski in slikarski tečaj je vodil Rajko Sla-
pernik. Obiskoval je tudi SKUD poštnih uslužbencev 
pod vodstvom prof. Uršiča. Leta 1948 so njegovo 
trgovino Umetnost z nacionalizacijo odvzeli.
Istega leta je bil v Ljubljani ustanovljen Zavod za 
spomeniško varstvo z restavratorskim oddelkom 
v Narodni galeriji v Ljubljani. Zagnano in z velikim 
veseljem se je prvi lotil restavriranja pod vodstvom 
prof. Mirka Šubica in to počel vse do smrti leta 1969.
Mirko Juteršek iz kataloga ob razstavi slik Antona Demšarja.
Železne niti 7 Ilčevi iz Selc
327
Anton Demšar, Ilčev Tone, iz Selc se je vse živ-
ljenje izobraževal in sledil svojemu cilju, ki se mu 
je tudi uresničil. Postal je starinar, restavrator in 
slikar. Umetnost in ukvarjanje z njo pa sta ostala v 
družini. Tudi potomci imamo velik smisel za lepoto 
in ustvarjanje na likovnem področju.
S soprogo, Korošico Adelo, ki jo je Anton pripeljal 
iz Celovca, sta imela tri otroke – Cirilo, Metodo in 
Toneta (Tončka).
Najstarejša hči, Cirila, se je posvetila glasbi. Zapo-
slena je bila kot violinistka v simfoničnem orkestru 
RTV Ljubljana. Poleg glasbene si je pridobila tudi 
likovno izobrazbo. Končala je likovno smer Višje 
pedagoške šole. V prostem času že vse življenje, 
zlasti pa po upokojitvi, slika akvarele in ustvarja v 
keramiki.
Hčerka Metoda, poročena Uršič, knjigarka v 
Mladinski knjigi v Ljubljani, je ustanoviteljica treh 
galerij v Ljubljani: na Miklošičevi ulici (v sklopu 
Mladinske knjige), znane Galerije Ars (letos je 
praznovala 30. obletnico ustanovitve, prav tako v 
sklopu Mladinske knjige) in Galerije Ažbe. Stari-
narka Metoda hodi po očetovih stopinjah in tako 
kot on uspešno vodi Galerijo Ažbe. Ukvarja se s 
prodajo umetnin in antikvitet. Postala je odlična 
ter cenjena poznavalka le-teh. Galerija Ažbe je ena 
izmed najlepših in najbolj priljubljenih starinarnic 
v Ljubljani. Tam sta zaposlena tudi njena hčerka 
Adela Novak (dipl. sociologinja) in sin Andrej (ing. 
lesarstva). Antikvarka Metoda Uršič vodi tudi Dru-
štvo galeristov in starinarjev Slovenije (že enajsto 
leto zapored).
Najmlajši sin, Tone (1946–1997), žal že pokojni, 
je postal znan slovenski akademski kipar. Bil je eden 
vodilnih predstavnikov svoje generacije. Za svoj 
kiparski material je izbral glino. V njej je zaslutil pr-
vinskost, ki ohranja sledove tisočletij. V glini, ki sicer 
Tone Demšar (1946–1997), kipar.
Železne niti 7 Ilčevi iz Selc
328
velja za šolski material, je z uporabo lončarskega vre-
tena dosegel mojstrstvo in izjemno izpovedno moč. 
Njegov opus je vsebinsko bogat, preroški in inovati-
ven, tako v oblikovnem kot v sporočilnem smislu.
Bil je član mednarodne avantgardne skupine 
likovnih umetnikov Grupe Junij in predavatelj na 
Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Njegov opus obsega 
javna dela, spomenike, spominske plošče, izjemno 
bogata je bila njegova razstavna dejavnost, bil pa je 
tudi eden glavnih umetnikov, ki so se preizkusili tudi 
v cerkveni umetnosti. Za portoroško cerkev je izde-
lal glavni oltar Kalvarija (žgana glina, 1986). Zadnje 
leto pred smrtjo (1996) je ob obisku papeža Janeza 
Pavla II. v Sloveniji ustvaril še glavna, Slovenska 
vrata na pročelju stolnice v Ljubljani, ki predstavlja-
jo 1250-letno zgodovino krščanstva med Slovenci. 
Ta Slovenska vrata so med drugim ena glavnih turi-
stičnih zanimivosti Ljubljane in Slovenije.
Tonetova starejša hčerka Bilka je diplomirana li-
terarna komparativistka in umetnostna zgodovinar-
ka, zaposlena v Mladinski knjigi. Mlajša hči Polona 
pa je podedovala očetovo nadarjenost in je postala 
fotografinja in akademska kiparka, ki se je speciali-
zirala za ustvarjanje v steklu ter kombiniranju vseh 
treh materialov. Sodi med vidnejše mlade slovenske 
umetnike svoje generacije.
Foto: arhiv Cirile Demšar
Železne niti 7 Nestrokovni pogled na protipoplavno varnost
329
Nestrokovni pogled
na protipoplavno
varnost v Železnikih
Joža Šmid
J. Levičnik je leta 1881 zapisal, da je bila v Želez-
nikih taka povodenj, da je bilo v cerkvi sv. Frančiška 
na tleh za dobro ped vode (leta 2007 je je bilo za 
meter in pol več).
Sora nas je potem obiskovala 1922., 1929., 1958., 
1965., 1968., 1990., 1995., 1998. leta, da bi nam leta 
2007 pokazala svojo moč in rušilnost.
V Železnih nitih sta to problematiko prikazala 
univ. dipl. ing. matematike Franc Giacomelli in mag. 
arh. Rok Fazarinc.
Stavek mag. Fazarinca ''Pogostost visokih vod 
je predvsem posledica lege porečja Sore, ki leži na 
robu ombrografskih barier (južno obrobje Alp), kjer 
se dvigajo vlažne zračne gmote,'' je treba dopolniti.
To se praviloma dogaja nad Davčo, manj pa nad 
Sorico.
Jezijo me naslovi v časopisih ''Železnike bo va-
roval 15-metrski zid'', ''Protipoplavna zaščita za več 
kot 20 milijonov evrov'' itd., ker kažejo, da ni resne 
volje za protipoplavno zaščito Železnikov, oz. se ta 
odmika v daljno prihodnost.
Že vrabci na strehi čivkajo, da Železnikov ne bo 
odrešilo nič drugega kot zadrževalnik vode pod 
Sušo.
Mag. Fazarinc ugotavlja, da izgradnje zadrževalni-
ka z veliko prostornino (3.500.000 m3) – pregrade, 
visoke od 30 do 33 metrov, ni mogoče izvesti.
Navaja tri možne lokacije: 5, 5. b in 5. a.
Nadaljuje: ''Glede na to, da lahko maksimalna 
gladina sega do kote 510, oziroma do Zalega Loga, 
je mogoče izvesti le zadrževalnik s prostornino 
750.000 m3.''
Železne niti 7 Nestrokovni pogled na protipoplavno varnost
330
V zvezi s tem zapiše izjemno pomemben stavek:
''Skozi zadrževalni prostor bo treba speljati regio-
nalno cesto proti Zalemu Logu.''
Ob tem se je treba spomniti, da je človek nekdaj 
uravnaval nivo vode z ''vehami'' in da to počne še 
danes.
In zdaj smo tam: SKOZI.
Ker velikanske vehe zaradi višine ne bi bilo smo-
trno graditi, se je treba stvari lotiti drugače.
Načrtovati je treba dvostopenjski zadrževalnik.
Tam, kjer je danes lovski most, je treba zgraditi 
pregrado v višini npr. 3 metrov, preko katere bi zlah-
ka dvignili regionalno cesto.
Mag. Fazarinc: ''Za pregrado se bo plavje zadrže-
valo z ‘grabljami’, oz. koli, ki bodo zgrajeni na kore-
nu zajezbe zadrževalnika pred vtočnim objektom.''
Pripominjam, da je treba ''grablje'' zgraditi vsaj 30 
metrov pred vtočnim objektom, in to ne eno ali dve 
vrsti, ampak dobesedno cel gozd kolov (pet ali šest 
vrst), da plavje ne bi zamašilo pretoka v pregradi.
To bi bil prvi korak k protipoplavni zaščiti Želez-
nikov. Ta bi že mnogo pokazal.
Celotno dogajanje je načrtoval že sam Bog (ustva-
ril je prazen prostor do Zalega Loga, odstranil Pod-
sušničino hišo in razvil ljudi, ki naj mu pomagajo 
braniti Železnike pred poplavami).
Zdaj pride najvažnejši predlog.
Pod Sušo sta ob lomljenju zemeljskih plasti (naguba-
nju površja) ostali ob Sori dve mogočni skalni gmoti, ob 
kateri je treba nasloniti drugi, večji del zadrževalnika.
Verjetno bi zadoščala 8 do 10 metrov visoka pre-
grada. To bodo izračunali Fazarinc in njegovi. Pred 
njo je treba zgraditi gozd grabelj.
Obe pregradi bi morali imeti enaki odprtini, ki 
bosta dovoljevali tak pretok vode, da ta ne bi poru-
šila treh mostov na Jesenovcu.
Stavek Roka Fazarinca ''Pred pregrado se bo cesta 
dvignila nad koto maksimalne zajezbe, v zadrževal-
nem prostoru pa nato potekala na zahtevano stopnjo 
varnosti,'' je treba spremeniti, oziroma dopolniti.
Zdaj namreč pride v poštev tisti njegov SKOZI.
Na tako kratkem odseku čez pregrado ne bi bilo 
mogoče speljati ceste oziroma po njej ne bi bil mo-
goč promet.
Namesto velikanske vehe bi v pregradi zgradili 
4,5 x 6 metrov ali celo le 4,5 x 5 metrov velika vrata, 
ki bi jih v primeru velike povodnji enostavno zaprli, 
ves ostali čas pa bi skoznje potekal rahlo upočasnjen 
promet.
Še veliko resnih pripomb imam na trenutno 
dogajanje glede protipoplavne varnosti v Želez-
nikih.
Če bi zgradili zadrževalnik, tudi Dermotovega 
jezu ne bi bilo treba znižati, še manj prestavljati.
Na Davščici bo prej ali slej treba zgraditi nekaj be-
tonskih pregrad z odprtinami – da ne bodo postale 
jezovi itd. Vendar naj bo za zdaj dovolj.
P. S.: Leta 1961 sem sedel pri Meru, kjer so se pri 
sosednji mizi pogovarjali trije moški, da bi bilo tre-
ba cesto skozi Gorenji konec prestaviti k Sori (ob-
voznica). Prihodnje leto bo 50 let …
ALI BO TUDI S PROTIPOPLAVNO ZAŠČITO ŽELEZ-
NIKOV PODOBNO?
Železne niti 7 Pesmi
331
POMLAD
Z devete gore
je prijezdila pomlad
in s toplimi vetrovi
je pregnala zimski hlad.
Vsa nasmejana in pojoča
z nevidno močjo
seje cvetje po livadah
s svojo čudežno roko.
Ptice druge melodije
žvrgoleti so pričele,
o ljubezni in ženitvi
prepevat’ so začele.
Vsako leto pomlad prihaja
vsa mladostna – prav pomladna
in razveseljuje
naša srca hladna.
Franc Tušek
ŽELJA
Pomlad, kako sem te vesel!
Vesel, da sem te dočakal zdrav,
da lahko bom polje obdeloval.
Zapeljal se bom na njivo
in jo s plugom preoral,
v njene grudi pa pšenico posejal.
Opazoval bom njeno rast;
pšenica bo ozelenela,
rasla, naredila klasje in cvetela.
Želel bi še to,
da bogato klasje bi požel,
da lahko bom sebe in družino preživel!
Franc Tušek
Foto: arhiv Franca Tuška
Železne niti 7 Zgodbe iz naših krajev
332
Angelček
Franc Tušek
Nizka rodnost slovenskih žena je postala tako 
aktualna, da o njej razpravljajo v državnih, poli-
tičnih in cerkvenih krogih. Ako so še pred nekaj 
desetletji vladne in zdravstvene inštitucije Sloven-
ke poučevale, kako naj se obvarujejo nepotrebnih 
otrok, danes isti predstavniki že priznavajo, da 
so učili krivo vero. Razumljivo je, da narod, kjer 
se rodi komaj toliko otrok, kot je pogrebov, pri-
hodnosti nima. To ve vsak, pa naj bo veren ali 
neveren, izobražen ali neizobražen. Jasno je, da z 
narodom, ki se stara, za seboj pa nima mladine, 
nekaj ni v redu. Prej ali slej se pokažejo negativni 
rezultati.
Med tiste, ki jih je zaradi majhnega števila novo-
rojenčkov skrbela usoda slovenskega naroda, je 
spadala tudi Darja. Po izobrazbi učiteljica je že kot 
študentka pritrjevala Cerkvi, ki je mladim družinam 
priporočala vsaj tri ali pa štiri otroke. Nikakor pa ni 
sprejela vladnega stališča, da je idealna družina z 
enim ali dvema otrokoma.
Usoda je hotela, da je spoznala Janeza, kmečkega 
fanta, in njuna različna poklica nista bila ovira, da se 
mlada zaljubljenca ne bi poročila. Darja se je preseli-
la na Janezovo kmetijo. Zaradi obilice dela je pustila 
službo učiteljice v bližnjem mestu in se posvetila 
delu kmečke gospodinje in matere. Svojo teorijo, da 
naj bi vsaka zdrava žena rodila vsaj štiri otroke, je 
potrdila tudi v praksi. Ob praznovanju desete oblet-
nice poroke je Darja namreč povila četrtega otroka. 
Bila je srečna in zadovoljna, da si je uspela ustanovi-
ti številno družino.
Darja se je trudila, da je otroke vzgajala v takš-
nem duhu, da bo lahko ponosna nanje tudi, potem 
ko bodo odrasli. Morala je priznati, da je pri vzgoji 
imela srečno roko. Otroci so jo poslušali, sprejemali 
njene nasvete in se ravnali po njenih navodilih. Re-
zultati takšne vzgoje so se vsepovsod tudi kazali. Vsi 
po vrsti so prinašali domov poleg najboljših ocen 
tudi pohvale zaradi olikanega vedenja in dosežkov 
na športnem področju.
Železne niti 7 Zgodbe iz naših krajev
333
Vsaka mama bi bila ponosna na takšne otroke in 
ponosna je bila tudi Darja. Vendar pa ne do tolikš-
ne mere, da bi se mogočno ponašala pred ljudmi 
ali pa da bi zviška gledala nanje. Ostala je skromna 
kmečka mati s tihim zadovoljstvom, da je seme nje-
ne vzgoje pognalo dobro rastje, ki je pogoj za dober 
pridelek.
Na našem svetu je pač tako, da se človeku današnja 
nebesa čez noč porušijo, in znajde se v neizhodnem 
položaju.
Tako se je pripetilo tudi Darji. 
Njen tretji otrok, hčerka Urška, je hodila v četrti 
razred. Nekega dne sta s sošolko na prehodu za peš-
ce pravilno prečkali cesto. Nesramni voznik je pri-
drvel z limuzino in zbil obe učenki. Urška je obležala 
nezavestna, prijateljica pa je dobila le nekaj prask.
Novico o nesreči je Darji prinesel policaj. Povedal 
je, da so Urško, za katero upa, da ne bo hudega, pre-
peljali v bolnišnico. Povedal je tudi, da so obiski ne-
kaj dni prepovedani, vse informacije glede hčerke 
pa lahko dobijo preko telefona.
Razumljivo, da je novica Darjo in vse njene močno 
prizadela. Takoj je telefonirala v bolnišnico in poiska-
la zdravnika, ki so mu Urško zaupali v zdravljenje. 
Zaskrbljen ji je povedal, da se ves čas trudijo, da bi 
deklico oživili, kakšen pa bo uspeh, to pa on ne ve.
Naslednje jutro je prispel telegram s strašno novi-
co, da je Urška ponoči umrla.
Pri Darji so zajokali. Prvošolka Vida je vsa objoka-
na zajecljala: ''Mami, naše Urške pa ni več!''
Darja, mož in otroci so se poglobili v globoko ža-
lovanje, ki je trajalo tedne in mesece. Ni bilo besed, 
s katerimi bi nesrečno družino lahko potolažil. Po-
sebno starša se nikakor nista mogla sprijazniti z res-
nico, da je njuna draga Urška za vedno odšla.
Nekega večera pa je oče Janez dejal: ''Z mami ima-
va samo še vas tri otroke. Bog daj, da bi vsaj vi sreč-
no dorasli, in upam, da so se z Urškino nesrečo vse 
ostale nezgode poslovile od nas.''
Mala Vida pa je očeta popravila: ''Ati, nimaš prav! 
Pri nas smo še vedno štirje otroci, trije smo tu na 
zemlji, Urška pa živi v nebesih, kjer je angelček. Je 
pa še vedno naša.''
Mami Darja se je po dolgem času spet enkrat na-
smehnila in zaploskala: ''Vida, pravilno razmišljaš! 
Zakaj bi žalovali v nedogled? Naša Urška je angelček 
med angelčki v nebesih in lepše se ima kot pa mi tu 
na zemlji. Je pa še vedno naša in še vedno imamo 
štiri otroke.''
Kadar Darjo ali pa njene kdo vpraša, koliko otrok 
imajo, vedno pojasnijo: ''Štiri, tri na zemlji in angel-
čka v nebesih.''
Železne niti 7
334
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
335
Al je bolš žeblar
al tovornik?
Jože Tavčar
Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
Predgovor
Obnovljeno staro mestno jedro je srce in ogledalo 
vsakega kraja. Skrbno urejene hiše z originalnimi ar-
hitekturnimi elementi so postale v Železnikih vred-
nota. Veseli smo obnovljenega muzeja in zanesenja-
ških posameznikov, ki so se pri obnovi še posebej 
potrudili. Istočasno moramo v stari del Železnikov 
vnesti življenje. Železniki imajo več kot petstoletno 
tradicijo taljenja in predelave železa. Zato gre iskati 
korenine in identiteto predvsem v tem.
Kako lahko prebudimo staro mestno jedro? Okoli-
ca plavža mora vsaj nekajkrat na leto zaživeti v svoji 
železarski obleki. Pomembno k temu lahko prispe-
vajo igralske skupine. V železni repertoar je treba 
uvrstiti igre iz življenja fužinarjev in žebljarjev. Ko 
bomo imeli kostume in nekaj izdelanih likov starih 
Železnikarjev, starih časov ne bo težko priklicati na-
zaj. Dolgoročno pa mora biti dolžnost vsakega, ki 
kaj da na Železnike, da ima v svoji garderobni omari 
tudi kostum iz 16. stoletja in se lahko vsak trenutek 
prelevi v statista na ulici z določeno vlogo. Na ta na-
čin bomo kraju dali privlačnost, sami sebi pa ponos 
in identiteto. Če se ozremo naokrog po slovenskih 
krajih in širše, vidimo pestro ponudbo predvsem v 
srednjeveških mestih. Igra Al je bolš žeblar al tovor-
nik je nastala z namenom predstavitve žebljarskega 
življenja na privlačen način.
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
336
Povzetek
Cilka kuje žeblje že od svojega enajstega leta v 
vigenjcu v Gorenj koncu v Železnikih. Pomaga svo-
jemu očetu in razvila se je v brhko deklino. Cilka je 
všeč Matijovcovemu Tinetu, ki je iznajdljiv in posta-
ven fant. Kot mlad fant je tudi koval, sedaj pa si služi 
kruh kot tovornik. Tinetu kladivo ne diši več, saj je 
Kulturno društvo Scena je igro uprizorilo na Egro-
vem vrtu julija 2007 v sklopu 45. čipkarskih dni. Vse 
štiri predstave so bile dobro obiskane. Predstava je 
bila tudi posneta in DVD je v prodaji v Muzeju Že-
lezniki. 
Osebe:
Cilka  sedemnajstletna žebljarka, čedno dekle
Tine postaven fant, ki je bil tudi žebljar, sedaj dela kot tovornik (Matijovcov)
Voča Franc Cilkin oče, žebljar, tudi predniki so bili vsi po vrsti žebljarji
Mat Jera Cilkina mama, zaradi bolehnega zdravja je doma, tudi ona je kovala žeblje
Sin Andrej starejši Cilkin brat, ki se je preselil v Kropo in tam dela kot žebljar
Janez sodar (Škovinarjov), Cilka mu je všeč, a je zadržan in tega ne pokaže 
Franci  trinajstletni Cilkin mlajši brat, že dobro suče kladivo
Zofka zgovorna Cilkina prijateljica in ravno tako žebljarka (pogosto posrednica pri pogovorih s fanti)
Luka  tovornik, skupaj s Tinetom se vrne s tovorniške poti (III. dejanje)
Tovornik tovornik s konjem, ki potuje skupaj s Tinetom 
Otroci  prinašajo novice o prihodu tovornikov
izkusil, kako trd kruh je kovanje, hkrati je spoznal 
boljši zaslužek pri tovorjenju žebljev. Starši Cilko 
svarijo pred tem, da bi jo za ženo vzel tovornik. Do-
bro vedo, da bo veliko zdoma in da bo ona nosila 
vse štiri vogale hiše. Tovorništvo je tudi nevarno, 
prenekateri tovornik se ni vrnil domov … 
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
337
Povzeto po gledališkem listu uprizoritve v letu 2007:
Cilka Nika Weiffenbach
Tine Matjaž Pintar 
Voča Franc Matej Šubic
Mat Jera Judita Olič
Janez Darko Sintič
Franci Jan Mohorič
Zofka Jerneja Benedik
Nočni čuvaj Franc Tušek
Luka Jure Zupanc
Otroci Lucija Tolar
 Janez Demšar
 Franc Benjamin Demšar
Tovornik s konjem Marko Vrhunc
Šepetalka Alenka Kuhar
Maska Katja Močnik
Izdelava scene Renato Kuhar
 Blaž Kuhar
Ton in luč Tomaž Frelih
 David Fojkar
Snemanje in montaža Gregor Galjot
Režija Robert Kuhar
Železnikarski žebljarji so kovali samo ponoči. Z 
delom so začenjali ob desetih zvečer in delali do 
osme zjutraj, vsega skupaj deset ur. Predpisanega 
delovnega časa niso imeli, marsikdo je delal eno 
noč štirinajst ur ali pa še več, drugo noč pa je bil 
preveč utrujen in ni prišel v vigenjc. Podnevi so 
žebljarji spali, če niso imeli drugih opravil. Čas po-
čitka je bil od druge ure popoldne do osme zvečer. 
Ženske z majhnimi otroki si tega niso mogle pri-
Opomba: Zaradi prilagoditve igralski zasedbi žebljar Andrej v izvedbi iz leta 2007 ne nastopa. 
voščiti. Otroci žebljarjev so že zgodaj občutili vso 
težo trdega življenja, nekateri so že z osmimi leti 
dobili kladivo v roke. Hrano so imeli žebljarji dva-
krat na dan, opoldne in zvečer. Kruha večkrat ni 
bilo pri hiši. Opoldne so jedli koruzni podmet, zve-
čer pa koruzne žgance, da so ponoči zdržali pri tež-
kem delu. Meso so jedli le ob največjih praznikih. 
Tudi mleko so imeli za priboljšek. Kdor je mogel, 
je redil kozo. 
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
338
Dogaja se v vigenjcu v Gorenj koncu. Cilka kuje pri svojem očetu. Pogovarjajo 
se o vsakdanjih stvareh. Tovorniki se vrnejo s poti. V nadaljevanju se razvna-
me razgovor, ko oče sprašuje, kaj ima Cilka s tovornikom Tinetom. 
Na odru je postavljeno žebljarsko ognjišče in dve nakovali. Dogaja se zvečer, 
ko žebljarska družina pride v vigenjc na delo. Franci, najmlajši v družini, je 
zadolžen za kurjenje ognja.
Voča Franc: No Franci, al bo kej z ognam?
Sin Franci: Bo, bo. Treske so vlažne, pa koj ne zagorejo.
Voča Franc: Sej te vidm, zaspan si. Tulkrat sem ti že pravu, popoldan 
je treba jet spat! Ti se-s pa z otrocm po Log pa po Plac podil. Poba, ti-s 
žeblar in se na hod okrog z otrocm, k podnev koze pasejo, ponoč pa 
spejo. 
Hči Cilka: Voča, nej ga pustijo. Bojo videl, koko bo koval. Dopoldan je 
po Kovaškmu vrhu drva nabiral. Toko, de jih mamo za tri dni zadost. 
Voča Franc: Skrbi me, kva bo s pobam. Kisuga mleka pa podmeta poje 
za dva hlapca, žeblov je pa premal. Po ta velikmu šmarnu bo star že štr-
najst let, že skorej pet let ga učimo kovat. Sej dokler sem jest pr močeh, 
stradal na bomo. Poglej, koko so hitr mat sherala. Samo še po hiš mal 
pobrklajo pa kej skuhajo. Še eneh lačneh ust pa ne-b prenesl.
Hči Cilka: Ja, voča, morajo pa rečt, de Francijov žebli niso nč slabš kukr 
od ta bolšeh mojstrov. Roke ma pa še bol drobne, pa zato more večkat 
po cajnu udart. To pa mal gvera.
Sin Franci: Voča, kulk žeblov morm nakovat na noč, de bo za mojo 
novo obleko kej ostal? Velk šmarn bo kmal t. 
Voča Franc: Na novo ta kmašno obleko pa kar pozab! Sam dobr veš, da 
se-uš potegnu, če ne letos, pa ta drug let. Le zakva-uš poj mel premejhno 
obleko?
Hči Cilka: Franci, to majo pa voča čist prov. Rajš se merkej, de-se-t sraj-
ca pa hlače toko hitr na strgajo. Sej ni treba na vsako smreko splezat. Ja 
veste, mat so se-u Davč pr Ocvirk zmenil za platn. Menda, de-j lan dobr 
obrodil in de-j letos še posebej mehko tkan. Mat težko kej drujga delajo, 
bodo pa eno obleko zame sešil, kt smo se že lansk let menil. Že dve let 
na rasem več. 
I. dejanje
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
339
Voča Franc: Sej na rečem, Cilka, ampak ti tud lohk še kašn let počakaš. 
Sej vem, sam zarad plesov se-t gre za novo obleko. Res pa je, de mat 
znajo šivat. Zadne cajte tok brehajo, de nč na vemo, koko bo z no pozim. 
Boh na dej, ampak na vse mormo bit prpravlen.
Hči Cilka: Voča, sej jest se tud že tri leta učim šivat. Obe bova pa že eno 
obleko naredle. Ne kuj sam na ta hudo pomislt. 
Zofka je Cilkina prijateljica. Že od malega se držita skupaj in tudi 
obe kujeta v vigenjcu. Cilka je bolj postavna in zato bolj oblegana, 
Zofka pa je pogosto posrednica med fanti in Cilko.
Prijateljica Zofka: Bohdej vsem. Dons ste nas pa uhtel. Ja, tovornke 
smo srečal, k-so domu pršli, pa so mel tulk za povedat.
Voča Franc: Bohdej, dobar večer.
Zofka se skloni k Cilki in ji nekaj zašepeta na uho. Cilka takoj spusti 
kladivo in odhiti ven. Voča Franc s pogledom sledi Cilki in že hoče za 
njo … Malo pomenca in nadaljuje.
Voča Franc: Cilka, kam greš? (nato zamahne z roko) Ja to je res 
praznk, če pridejo tovornki po treh tednih srečn nazaj. Kuga so poj nov-
ga povedal?
Prijateljica Zofka: Ja Matijovcov Tine je pravu, de so dol pr morju vi-
del eno ta veliko ladjo. Ta je menda tok velika, kot de bi pet hiš eno za 
drugo postavl. U tako ladjo gre po tristo konj s tovoram vred. Toko de 
rabjo tri dni, de jo natovorjo. 
Voča Franc: Ja, to sem pa slišou, de z vozovi velik robe od morja prov 
gor do Dunaja zvozjo. Na voz se lohk precej več naloži kukar pa na ko-
nja. Je pa treba povoreng cesto met. Take pa tle ukrog nimamo. 
Sin Franci: Že gori! Zdej pa grem še jest tovornke gledat.
Voča Franc se togoten postavi na sredo vigenjca.
Voča Franc: Ja, a bomo dons sploh kej delal! Vsi-b sam okrog skakal. 
Sin Franci: Bom hitr nazaj, voča. 
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
340
Franci odhiti ven proti vratom. Že kmalu nato prideta Franci in Cilka 
nazaj. Cilka hiti spravljat darilo in si ga tlači pod predpasnik. 
Sin Franci: Tovornki so že šli, le še Matijovcovga Tineta sem vidu, koko 
je našo Cilko objemal. (hi hi hi ...)
Hči Cilka: Franci, ti se pa zase brigej. Voča, eno ruto iz ta finga blaga 
sem naročila, pa m-jo je prnesu. 
Prijateljica Zofka: Cilka, dej pokaž, kva t-je prnesu. Tud jest že en let 
šparam za eno tako ruto. Za h ta hmašn oblek pa tud za na plese b-jo 
rada mela. 
Voča Franc: Cilka, kva to pomen? A se nismo zmenil, de se boš tovorn-
kam izogibala? Mej pamet! Včash je bil u Železnkeh red in na kmeteh je 
še zmerej. Kukar sta se voča pa mat zmenila, toko so se pa otroc poženil 
pa pomožil. In toko je blo za vse najbl prou. Zato de gre rod naprej, je 
treba mal pamet met. Dons pa nočejo pobje pa punce nč več poslušat. 
Kar same si-b ženine rihtale, kar na plesu se-b vse zmenil. Čez en let bo 
pa jok pa stok.
Prijateljica Zofka: Voča Franc, zakva so pa nastrojen toko prot tovorn-
kom? Men se pa zdi, de dobar zaslužjo, pa tud velik sveta vidjo. 
Voča Franc: Tovornk pa družina, to na gre vkup. Cele tedne so na pot 
in nikol na veš, al bo prišel nazaj al ne. Sploh se pa pobov še par let 
izogibej, de te mal pamet sreča. Zdej razmisl, poj k otroc pridejo, je pre-
pozn jokat.
Hči Cilka: Sam, Tine je pa drgačen. On dobr ve, kva dela. Poj k s poti 
pride, je po cel teden doma. 
Voča Franc: Tine je z vsem žavbam namazan. Sej vem, kok je blo, k-je še 
pr nas v vigencu koval. Kladu mu ni nikol preveč dišal. Zmerej si je kej 
zmislu, de mu ni blo treba delat. Poj je pa po stricu konja poverbou. Zdej 
pa nos glavo, kukar de je ta velk fužinar. Misl, de če je ta lesene cokle s 
škorni zamenou, de je zdej velk gospod. 
Prijateljica Zofka: Voča Franc, ampak treba je pa rečt, de se je Matijov-
cov Tine dobar znašel. Začel je z enmu konjam kot pomočnik pr Plavče-
vih tovornkih, pomlad si je pa v Martinj Vrh kupu še enega konja. Če-b 
bil žeblar, bi bil lohk vesel, če ne-b bil lačen in bi v treh letih zaslužu za 
ta kmašno obleko.
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
341
Voča Franc: Sej pravm. Tovornk pa družina, to na gre vkup. Tovornk je 
lohk en star dec, k se ga je žena že mal naveličala. Al pa mlad poba, k-še 
ni na nobeno vezan. Mejhn otroc pa mlada žena pa rabijo očeta, de jih 
zna u roke vzet, če-j treba. Vi ste premlad, vam je težko kej dopovedat. 
Jest pa dobar vem, de če je bil tovornk pr hiš, je šlo zmerej kej narobe. 
Hči Cilka: Voča, sam če bom žeblarja vzela, bom do smrt u vigenc kova-
la. Tovornk pa bolš zaslužjo in u svet b-šla z njim. 
Voča Franc: Cilka, dej no mej mal pamet. Kdor se je rodil kt žeblar, bo 
tud kt žeblar umrl. Toko je blo že pet rodov pa toko bo tud unaprej. Zato 
se kar sprjazn s tem. Za Tineta pa vem, de na bo več za kladu prijel. Se je 
že ta belga kruha navadu. 
Prijateljica Zofka: Men se pa zdi, de ni tok nevarn na konjih jahat, sej 
ta pot čez Petrov Brd kar dobar zgleda. Gvišn je dol pr morju še bolš.
Voča Franc: Ja, vi ste premlad, de-b to vedel. Tovornkov je desetkat 
men kt žeblarjev, pa ljudje vedo povedat za nejmen pet prmerov, k to-
vornki niso živ nazaj domu pršli. Ja, to je presnet navarn kšeft. Sej žeblji 
u bariglah so težki pa tud konja na morš kar toko ukrast pa naprej pro-
dat. Nevarn je poj, k se vračajo z goldinarji za pasam prot domu. Sej se 
merkajo, toko de jih je zmerej več vkup. Sam dons je tud razbojnkov 
zmerej več. Ni dolg nazaj, k-so se Kroparjov lotil dol na Hrvaškem, pa jih 
je blo pet. Takrat sta dva preč pršla, eden pa ni za nobeno rabo več. Res 
dobr, da je naš Andrej žeblar, da nismo v skrbeh vsak dan. 
Zofka hiti udarjat s kladivom. 
Prijateljica Zofka: Če je to toko, poj je pa res še najbolš žeble kovat. 
Voča Franc: Toko je. Še najbolš je kovat.
V naslednjih trenutkih vsi zavzeto kujejo. V nadaljevanju se Zofka 
umiri in se zazre v daljavo.
Prijateljica Zofka: Jest bla pa rada na kmetij žvela. Sej verjetn se zlo 
dela, sam lačn pa otroc gvišn niso. Sam kva morm, ta kmečk fantin ne 
marajo preveč za take, k-smo brez grunta. 
Voča Franc: Zofka, na kmetijo pa kar pozab. Tak s ta prave kmetije bo 
šel rajš na Štajersk po babo, kukar de bi prišel sem u vigenc po brhko 
deklino. De bi pa šla k enmu kajžarju živet, to pa tud ni nč. Ja veš, velik 
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
342
je vredn, de smo žeblarji svobodn, de nimamo ne tlake pa ne vojaške 
službe. Če hočmo, si lohk frej vzamemo, pa tud u drug kraj lohk gremo 
žvet. Kar poglej kmete, koko so prvezan na zemljo, pa kar naprej morjo 
na tlako hodt. 
Sodar Janez: Bohdej vsem skupej. 
Voča Franc: O, poglej ga, Janeza, bohdej. Kva bo dobrga?
Sodar Janez: Dve barigle sem prnesu. So gospod Plavc naročl, de se 
zlo mudi. Jih bom tle u kot postavu. Toko de boste vedel, de sta barigle 
prpravlene. Menda jih bojo že jutr zjutraj nucal, k grejo tovornki na pot. 
Zbogam.
Voča Franc: Škovinarjovmu Janezu se pa zmerej tok mudi. Ni čudn, de 
mu še ni ratal žene dobit. Bil bi pa to dober ženin, priden je kt mravla. 
Negova kajža ni velika, je pa menda po pokojn star mam kar nekej gozda 
poverbal. Sam še kakšnga vajenca pa pridno ženo bi mogu dobit.
Prijateljica Zofka: Men se pa zdi, de se dva na morta kar toko na silo 
vkup dat. Če ni elbezni, poj to na more jit dobar.
Voča Franc: O, lube duše. Od elbezni se na more žvet. To, de je eden al 
pa ena bolj luštna, to se hitr pozab. Živlene je to, de je treba vsak dan 
kovat pa kej u lonc dat pa cune prat in otroke u red spravt. Človek mora 
bit potrpežliv pa prpraven, poj pa tud elbezn pride. 
V nadaljevanju vsi kujejo. Kot bi premišljevali vočeve besede. Čez čas 
se Cilka oglasi zadržano. 
Hči Cilka: Voča, u soboto bojo pa na Racovnk plesal. Z Zofko sva se me-
nile, de-b šle mal pogledat. Kordežov iz Ovčje vasi bo na orglce špilal. 
Voča Franc: Cilka, to smo pa že tulkat rekl, de tili kovaški plesi niso za 
mlade punce. Sej vem, fantje se ta zelenga nalezejo, poj pa korajžo do-
bijo, se stepejo, pa še kakšna druga neumnost se zgodi. O tem se pa na 
bomo več zgovarjal. Kukar de ni zadost Andrejev sejem pa maše vsako 
nedelo, de se pobje pa punce vidte pa se kej pomente. 
Sin Franci: Voča, jest bi pa šel jutr z Vancarjovmu Lojzetam koze past. 
Sedaj je bila za voča Franca mera polna. Močno povzdigne glas. 
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
343
Voča Franc: A zdej se mi boš pa še ti zmišleval. K-si pa lačen pa strgan, 
pa domu prideš. Do sobote mora bit tvoja škatla pouhna žeblou! Pa de-
lej, kokor češ.
Zadosti je blo govorance. Zdaj pa mormo še kej nakovat. Ena, dva, tri, 
pa se bo dan začel delat. 
Franci, dej začni kovat, de vidm, koko delaš. Udarjat je treba hitr, de se 
cajn na shladi. Če je hladen, poj nč na nuca tolč. Po glav se fejst udar 
enkat z ene in enkat z druge strani, pa mora bit dobr. Ne pa tolč, de je 
glava vsa razlezena. No, korajžn udar! Pa cajn drž povprek na nakoval, 
ne pa kar nekam postran.
Žarometi ugasnejo, tako da ogenj na ognjišču še bolj pride do izraza. 
Družina še nekaj časa kuje, nato pa se umaknejo z odra.
Pred začetkom v izbo stopi Franci. V omari išče, ali je kaj za pod zob. 
Ko zasliši korake, se skrije v skrinjo. 
Trenutek za tem v izbo stopi Cilka in prične zlagati oprane in posu-
šene cunje.
Tovornik Tine: Bohdej, Cilka, a-s sama doma?
Hči Cilka: O bohdej, dobar večer. Ja, Tine, lepo de-s-se oglasu. Voča pa 
mat sta šla na Racovnk Jegličovga Lojzeta kropit, jutr ga bojo že pokopal.
Tovornik Tine: A de je Lojzeta toko hitr pobral? Sej ni dolg nazaj, k-sem 
ga srečal. Ja u vigenc je vse moči pustu. Pravjo pa, de je tud ta zelenga 
rad pil.
Hči Cilka: A lohk bolj potih govoriš, če ne bojo u Goren konc kmal kakš-
ne čenče ratale.
Tovornik Tine: Ja, kakšne čenče pa? A-j to kej takga, če se midva rada 
vidva? Kar nej Železnkarce govorejo, če čjo, mene to prov nč na mot. 
Hči Cilka: Sej sem ti že pravla, de se našmu oču prou nč na sliš, de bi iz 
tega kej ratal. Pravjo, de tovornk pa družina na gre vkup. Te dni je pa 
sploh hud, k-sem v soboto ušla na ples. Bol je, de te na vidjo. 
Tovornik Tine: Veš, men je pa prov vseen, kva vaš voča misljo. Važn je, 
de se mava midva rada. Sej men ni za tvojo revšno. Zaslužm dobar, lač-
na na bova. Če vaš voča dobr čjo, na bo branu, de se midva vzameva.
II. dejanje
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
344
Hči Cilka: Sej men je zlo hdo. Srce mi nekej prav, moj voča, k-jih tud 
spoštujem, pa pravjo drgač. 
Veš, tale ruta, k-s-jo iz Trsta prnesu, je pa toko mehka. Komej čakam, da 
bo ta velk šmarn, de jo bom gor dala. 
Tovornik Tine: Pa koko ti bo pasala. O, Cilka, k-bi ti vedla, kva se vse 
v Trst dobi. Ženske nosjo take ta nobel obleke vseh različnih barv. Naj-
bolj fina je pa mehka svila, k-se lesketa kt tvoje oči in jo prav s Kitajsk 
prpeljejo z ladjam. Je pa zlo, zlo draga. 
Tle v dolin pa nosmo sam ta trd platen pa vesel smo, če ni strgan. Cilka, 
tebe b-res mogu enkrat s sabo vzet, de boš mal sveta vidla. 
Hči Cilka: Ja od česa pa ljudje žvijo? A ne kujejo vsi žeblou?
Tovornik Tine: Kakšn žebli, pa kovane cele noči u zakajenih vigenceh! 
Veš, u mest so trgovine, blago prpelejo s ta velkm ladjam. Poj so razn 
cehi. Hiše so visoke, v tri al pa šter štuke zidane. Vse ulice so s kamni 
tlakvane in se na praši, če veter zapiha. U mest so sama fina dela.
 
Hči Cilka: Ja, a mislš, de-b se zame tud kakšn tak ta fin del najdu? Sej 
veš, samo žeble znam kovat, no pa tud v kuhn se znam zasukat.
Tovornik Tine: Cilka, men kšeft dobar kaže. Ti boš lohk doma, pa otro-
ke boš merkala. S fajmoštram se bomo pa zmenil, de te bo brat pa pisat 
nauču, de boš tud kašne paperje lohk poštimala.
Hči Cilka: Ja, kva bojo pa ljudje rekl, če bom sam doma čepela, vsi ta 
drug pa hodjo kovat. 
Tovornik Tine: Ja, u mest je zmerej toko, de so žene doma pa za dom 
skrbejo, možje pa morjo za celo družino zaslužt. Za babje čenče se pa na 
men. Tvoj voča pa ne more iz svoje kože. Žeblarsk živlene je en sam matr 
in še si večkat lačen k sit. 
Hči Cilka: Veš, vsak brt me skrbi, k greš na pot. A bi to šlo, de bi bil u 
parih dneh nazaj, ne pa de te ni po tri tedne? Pa skrbi me, de se ti na bo 
kej naredl.
Tovornik Tine: Ja, toko hit pa to na gre, pot je dolga. Zarad tvojih skrbi 
pa … poglej me, kašn dec sem (vstane in pokaže svoje mišice). Kar nej 
pride, kdor si upa, mu bom kosti zdrobil. Pa zmeraj nas je več vkep, toko 
da se nimaš česa bat. 
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
345
Hči Cilka: Joj, zdi se mi, de voča pa mat grejo. Ogenj bo u streh, če te 
tle vidjo. 
Tine objame Cilko in med odhodom skozi zadnja vrata še doda:
Tovornik Tine: Cilka, rad te mam. V soboto gremo spet na pot. Zbo-
gom.
Hči Cilka: Zbogom, Tine. Pa še kej prid. 
Oče in mat prideta s težkim korakom v hišo. Mat je še posebno okorna, 
ker je oslabela. V prvem dejanju smo izvedeli, da žebljev ne kuje več.
Hči Cilka: Bohdej, dobar večer. Koko je blo, al so ljudje vedel kej novga 
povedat? Mat, vi bi pa res lohk doma ostal, sej še po hiš težko grejo in na 
blo treba dol na Racovnik hodit.
Mat Jera: Bohdej, o, to me sapa daje – tako me tukej notr dol tlač. Slab 
vreme se nam obeta, vse kosti me bolejo. Ja z Lojzetam smo vkep gor 
rasl, sem ga mogla jet kropet. Sej na pogreb pa na bom mogla. Voča, kar 
ti govor naprej. (mat Jera se odkašlja)
Voča Franc: Ja toko gre življene, eni grejo, drug pridejo. Pokojnga Loj-
zeta je sred noči zmankal. Že celo zimo je bolehov. Rekl so, de je ta za-
den večer precej ta zelenga spil. Kva čmo, vsi gremo po tej pot. 
Hči Cilka: Jest sem pa slišala, de je Luklnova Neža včerej fanta povila. 
Pravjo, de je blo vse v redu in de bo nasleden teden že spet kovala. Ja 
Luklnov so pa zdrav.
Mat Jera: Voča, koko-j zdej, a na Kovaškmu vrh lohk naberamo drva al 
ne? Sem slišala može, de so se nekej menil o tem.
Voča Franc: Ja vedel so povedat, de fužinar Kofler v njegov gmajn na 
Kovaškmu vrh na pusti več vsem drva nabirat, dovol sam svojem ko-
vačem. Racmani so šli do rihtarja Plavca in so razsodil, de se drva še 
zmerej lohk nabera. Ta velkeh dreves se pa na sme sekat. Res na vem, 
kam to gre. Sej se reče Kovašk vrh zato, ker je od vseh kovačov. Deleč na 
mormo po drva. Ob poldan nehamo kovat in predno gremo zvečer na-
zaj u vigenc, mormo tudi mal podremat. Kdo ma čas na Jelovco hodit? 
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
346
Mat Jera: Jest sem pa mislna, de ma loška gospoda prste vmes, k kar 
naprej nove grunte dela in nas žeblarje toko vedn bl stiska. Eni vedo 
povedat, de se fužinarji loške gospode bojijo. Gmajna na rase toko hitr, 
kt se les seka za ogle, na vem, kam to pele.
Voča Franc: Ja gor u Davč so spet cel kup novih gruntov naredl. Boh 
ved, od kod so ljudi prpelal. Do Davče je cel dan hoda, gor nej kar bojo 
kmetije. Žeblarji se bomo pa dajal, če nam bojo branil drva nabirat pa 
koze past po teh bregovih tle okrog. Če bo treba, bomo pa šle tud do 
glavarja u Ljubljano al pa do škofa. 
Mat Jera: Mene pa skrbi za Gašprlinovga Matevža, k so ga zalotil pr div-
jimu lovu. Za otroke je hrano rabu. Pa glih otroc so okrog govorl, de 
majo velik mesa, poj se-j pa razvedl. Gospoda je u Lok tovornkam žeble 
zaplenila, k-so šli dol prot Hrvašk. Poj je Matevž mogu prit u Loko. Na 
vem, koko se bo pobral, če bo mogu plačat, že zdej je do vratu v pufih. 
Če-jh bo pa z bičem dobil, tud cel teden na bo za u vigenc. Spet bomo 
mogl sosedi pomagat. 
Voča Franc: Tale loška gospoda nas na vseh straneh stiska. Prejšn te-
den je Furlanov Tone fužinarjam predlagal, de-b kupval žit na Primor-
skem in ne več v Lok v kašč. Saj veš, tovornki grejo po svet pa dobr vejo, 
kulk stane mernk žita. In zdej gospoda povsod hoče pokazat, da so oni 
ta glavn.
Mat, a moke za podmet mamo zadost do konc tedna? Jutr oddam žeble, 
spotoma bom še moko vzel.
S pokom se odpre pokrov skrinje in iz nje prileze Franci. Zbadljivo 
povpraša Cilko.
Sin Franci: Cilka, al bomo ohcet kej kmal mel?
Mat Jera: Kašno ohcet?
Sin Franci: Ja Matijovcov Tine j-bil cel popoldan tle in sploh nisem upal 
iz skrine.
Še predno izreče zadnje besede, se Cilka zapodi za njim. Franci uide z 
odra in se ne pokaže več. Tudi Cilka ne pride več nazaj. Voča Franc naj-
prej nekajkrat pokliče Cilko, nato razburjeno hodi po izbi sem in tja. 
Voča Franc: Cilka, pa kva to pomen!? Cilka?
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
347
Mat Jera: Človek gre po dolgmu cajt mal z doma, pa-j vse narobej. Cilka, 
sej smo se o Tinetu že pogovarjal. Kar negovga strica poglej, kam ga-j 
prpelal tovorništvo. Zmerej je bil zdoma, na konc je pa sam ostal. Še 
dobr, de mu je sestra pomagala, k-je obnemogu. 
Oče Franc obnemi in s hitrimi koraki hodi po izbi sem in tja. 
Voča Franc: Naše Cilke se pa nobena beseda na prime. Že stokrat sem ji 
povedal, de tovornki u hišo nesrečo prnašajo. Še posebn tale Matijovcov 
Tine, k mu ta prav del na diši.
Jera, dej otroku povej, de se s tem stvarmi ni za špilat. K bo enkrat od-
dana, ni več poti nazaj. Povej ji, da žena mora met moža ob seb. Od lepih 
besed in obljub se na da žvet. 
 
Mat Jera: Men se pa Škovinarjov Janez toko prpraven zdi. Pa za svojo 
mat je toko lepo skrbel, dokler je bla živa. On bi bil za našo Cilko prav 
gvišn dober mož. Sam mlade punce tega na vidjo. Vse dajo na sladke 
besede. Franc, a bi ti Janeza mal nagovoru, da je zdaj tak cajt, de naša 
Cilka ženina išče, in de nej tud sam kej nardi, če mu-j kej do ne. 
Voča Franc: Ne, to pa ne, Cilka more taparu pr seb v glav red nardit, 
poj se bom pa jest s kom kej menu. De na bo toko, kt je blo na Racovnk 
pr Jeglič: Voča se je zmenu vse z Lotričam, de mu bo dal hčer. K-je prišel 
cajt za ohcet, je pa vedn bolj okrogla ratvala. In poj so se vsi čudil, koko-j 
to ratal. Voča se dva mesca ni upal pokazat, še u nedelh je k maš rajš v 
Selca hodu. 
Mat Jera: Naša Cilka ma pa že več pamet, pa ona je bla še ravnkar otrok.
Voča Franc: Ja že pet rodov smo žeblarji. Saj delat je treba trdo. Sam če 
nam zdravje dobr služ, mamo kej za v lonec dat. Za pridne žeblarje se 
zmerej najde kakšna kamra, toko de ma družina streho nad glavo. Res 
na vem, zakva tud Cilka na bi mogla toko žvet. Kar domišla si, de bi se 
lohk brez trdga dela žvel in de bo čez noč postala gospa v mest ali pa 
fužinarka.
Pa sej so v kraju tud fejst pobje žeblarji. Ni treba, de za kajžarji al pa 
hlapci gleda. 
Mat Jera: Ja, vsi pravjo, kulk je tu živlena u Železnkah. Pravjo, de se dr-
god po Kranjskem na žvi tok dobar. Že če Kroparje poslušaš, kar naprej 
jamrajo. Kdor v Železnkah če delat, se za vsakga kej najde. Zdej, k smo 
svetmu Frančišku toko lepo cerku postavl, smo pa res lohk zadovoln. 
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
348
Sin Andrej: Bohdej. Kva pa mate čez Kroparje za povedat?
Mat Jera: O, Andrej, koko sem vesela. Kva pa-j tebe prnesl sem čez hrib? 
Po navad prideš ob ta velkh praznkeh. Koko je s ta malmu Miham, a-j 
zdrav?
 
Sin Andrej: Ja povedal so, de-j Lojze umrl in de bo že jutar pogreb, pa 
sem se oglasu. Pa tud nekej drugih stvari mam za poštimat. Ja mi smo 
kar zdrav, Miha-j že cel fant ratal, tok de se soseda prtožuje, koko je živ, 
k-ga merka. Z mojo Johano pa tud dobr kaže, če bo vse prav, bomo u 
jesen spet pestval. 
Mat Jera: Ja kako sem vesela, de se je tok dobr stekl. Sej sem bla zlo ne-
srečna, de-s šel toko deleč u Kropo. Sam če si zadovolen, je tud men pr 
src lepo. Andej, ti si par let nazaj te stvari skoz dal. Dej svetuj, kva nej z 
našo Cilko nardemo. Bojim se zano, veš Matijovcov Tine ji meša glavo. 
Sin Andrej: O mat, saj vejo, de-j Cilka pametna punca. Težko je sodit, 
kva-j prov pa kva ni prov. Sej na konc bo Boh že toko obrnu, de bo do-
bar za vse. 
Voča Franc: Ja, to-j res velik vredn, de lohk tud otroc do kruha pridejo. 
Sam pridn morjo bit. Za našga Francija me prav nč na skrbi, de na bo 
dobar kladva sukal.
Tegale Matijovcovga poba bom pa vzel v roke. Do nega bom šel pa mu 
povedal, de nej našo Cilko pr gmah pusti. Nej si kar kje med potjo al pa 
v Trstu ženo najde. 
Mat Jera: Franc, pomir se! Tok na rogovil. Dej used se in zmolmo eno 
desetko; svetmu Antonu se mormo prporočet za ta pravo pamet.
To si pa res želim, de bi našo Cilko v ta prave roke dal. Poj me pa na bo 
skrbel umret. 
Voča Franc: Dons smo pa že pozn. Kje sta se Cilka in Franci zgubla, a sta 
kar u vigenc šla? Jutr oddajam žeble in bomo ponoč mogel še trdo delat. 
A mamo vse prpravlen za u vigenc? 
Mat Jera: Vse-j prpravlen. No, dej zdej pa le zmolmo. Andrej, sej ti boš 
pa u kamr prespal? 
 
Voča Franc, mat Jera in sin Andrej se usedejo za mizo in pričnejo z 
molitvijo. Reflektorji se počasi ugasnejo in drugo dejanje se zaključi.
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
349
Prizor se prične v vigenjcu. Nakovala so nekoliko ob strani, tako da 
bo prostor za drugi del prizora s prihodom tovornikov. 
Zgodba poteka dopoldne, ko žeblarji zaključujejo z delom. Na ognjiš-
ču bodo pripravili še kosilo in nato odhiteli domov. Na začetku se 
otroci, Franci in Cilka igrajo s kamenčki. Ko pride na oder še voča 
Franc, odhitijo vsi nazaj k ješam. 
Voča Franc: Popoldan bomo delal obračun in vagal žeble. Ta teden smo 
dobr delal. Franci je napolnu svoj zaboj, Cilka pa ta teden tud ni bla mu-
hasta. Kar smo nakoval, smo nakoval, tud na drugih ješah že nehavajo. 
Cilka, prprav žgance pa dej dons mal več zabele. 
Hči Cilka: Ja ta zadno zabelo smo pa že dva dni nazaj ponucal. Kozi 
mlek smo pa snoč popil.
Voča Franc: Sej se mi-j zdel, de so bli včerej žganci zlo pusti. No, jutr 
je pa nedela, bomo tud s ta suhm žganci zdržal. Če bo vaga popoldan 
dobar pokazala, bom še po kašn prbolšek skoču – marbit dobim še kej 
suheh krhlov. 
Hči Cilka: Ja, žganci bojo bolj suhi. Sej majo mat doma kej za zravn. 
Dons zutrej je koza gvišn kej mleka dala.
Sin Franci: Voča, vsak dan jemo sam žgance. A ne-b blo dobar kdaj tudi 
kašno klobaso met? Poj bi res lohk dobar delal, klobasa da moč.
Voča Franc: Presnet kočlivc, a zdej se boš pa še zmišlval. Lohk smo ve-
sel, de mamo kej za v lonc dat. Zdej nam kar dobar gre. Bli so pa cajti, 
k-sem bil večkat lačn kukor sit, in če sem se žgancou najedu, sem mislu, 
de sem v ta deveteh nebeseh. 
Hči Cilka: To majo pa voča čist prov. Pa sej smo za božeč in poj še za 
veliko noč meso jedl. Vsak dan pa to na gre, to si pa kar z glave zbij. 
Sin Franci: Komej čakam, de bo jesen, takrat vsaj jabka lohk rabutam. 
Dol na Češnc mam zamerkane ene zlo dobre pa iz Sore se pride do neh, 
ne de te-b kdo vidu.
Prijateljica Zofka: Franci, a zamenava. Jest dam teb mal podmeta, ti 
pa men žgance. 
Sin Franci: Ja dobar, pa dejva ...
III. dejanje
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
350
Prijateljica Zofka: Naš voča je gor v Megušnc žeble za jajca pa svinsko 
mast zamenal. Za oboje-j blo dobar – un so kozolc prenavlal in so žeble 
nucal, mi smo pa več hrane dobil, kukar b-jo par fužinarjih. Jl-de.
Voča Franc: Franci, če boš priden, te bom nauču še kakšno drugo reč 
delat. Za rovnco al pa gautre na okneh se s kmeti da dobar zbarantat, 
tud klobaso se dobi. Kovat je treba po pamet, brez kale, de kakšen cajn 
ostane in tega lohk sami ponucamo pa prodamo. 
Otrok: Tovornki so prišli, tovornki. (sliši se topot konjskih kopit) 
Sin Franci: Voča, bom prišel koj domu na južno. Zdej grem gledat to-
vornke. 
Hči Cilka se skrivaj zmuzne in gre gledat tovornike. 
Voča Franc: Cilka, kam greš? No, pa sem mislu, de-j našo Cilko že pamet 
srečala. Ta teden se-m je zdel, de-j bla tud do Škovinarjovga Janeza prjaz-
na. K zasliš tovornke, je pa spet k kura brez glave. Le kam to pele? 
Otrok: Nesreča je bla, nesreča. Jejžeš Marija! Tovornke so napadli, raz-
bojnki so bli, razbojnki! Jejžeš Marija …
V trušču in ob kričanju pride skupina na oder. Na enem konju je pri-
vezano telo tovornika Tineta.
V ozadju se sliši topot kopit večjega števila konj. 
Voča Franc: Kva se dogaja? Zakuga je tak trušč?
Tovornik Luka: Matijovcovga Tineta so napadl pa oropal, ponoč se je 
zgodl.
Včerej zvečer smo prišli vsi skup v Podbrd. Ustavl smo se v gostiln. Ti-
neta je pa nekej gnal naprej. Sprašval je, če gre še kdo z njim, pa smo bli 
vsi toko zmatran od poti. 
Skupaj primejo tovornika Tineta in ga potegnejo s konja na tla. Na 
tla pred tem položijo odejo, da ni na golih tleh. Po glavi je vidno kr-
vav, da vzbuja občutek groze. Cilka pride z vodo in mokro krpo in ga 
prične brisati po obrazu.
Tovornik Luka: Dons zjutrej smo ga pa najdl pred Podroštam na tleh s 
krvavo glavo. Eden ga je užgal s kolam po glav, pa je verjetn kar koj konc 
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
351
vzel. Sam goldinarje so hotel. Konja pa nakuplen blago so kar pustil. 
Konja smo najdl u Zalmu Log, v enmu kozolcu se-j s senam basal. 
Hči Cilka: (vsa objokana ihti) Tine, Tine, zbud se, zbud se. Doma si. 
Pustte ga tle, pustte, de ga umijemo.
Voča Franc: O, ta nesreča pa nikol na počiva. Pa sej sem pravil, de se bo 
to slej ko prej zgodl.
Tovornik Luka: O, Tine, še včerej je bil toko dobre vole, dons pa tole. K 
smo pršle do Podbrda, je mislu, de-j že skor doma na varnem. Celo pot 
smo hodil vkup in bli previdn. 
Vsak od nas ma nabasan smokres. Sam če te eden v temi s kolam po 
glav, tud tole nč na pomaga.
Prijateljica Zofka: Njegov mat mormo povedat. To bo reva nesrečna. 
Moža je že mlada zgubila, zdej pa še tole. 
Voča Franc: Ja pa tud na fajmoštra na smemo pozabt. On ga bo u svet 
ole dal, pa vedu bo povedat, koko naprej.
Eden od otrok steče po fajmoštra. 
Zofka pomaga Cilki pri umivanju krvavega obraza.
Prijateljica Zofka: Ja men se pa vseen čudn zdi, de ma toko mehke 
roke, če so ga že snoč farderbal. Pa topu je tud še. Dej pokličte Franco iz 
Ovčje vasi – ona ma vseh sort žavb. Če ne drujga, bo pa vedla povedat, 
a bo še kej z nemu. 
Drugi otrok v teku gre iskat Franco. 
Hči Cilka: Tine, Tine, zbud se! Kva bom jest reva brez tebe? 
Prijateljica Zofka: Glejte, nogo premika. 
Tovornik Luka poskoči in ponovi.
Tovornik Tine: Nogo premika.
Hči Cilka: Dejte vodo še prneste. Tine, Tine, a me slišiš? A si živ?
Tovornik Tine: Cilka, o moja Cilka. Kje sem? 
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
352
Hči Cilka: Živ je, živ je! O, Tine. Doma u Železnkah si. Zbud se, zbud se! 
A te kej boli? Kva se je pa zgodl?
Tovornik Luka: O, hvala Bogu. Ljudje, Tine-j živ. Mi smo pa že čist mi-
seln, de smo ga sam še pokopat prnesl. 
Tovornik Tine: Joj, joj, koko mi po glav razbija, kva-j z mano? Kar zvoni 
mi u glav. Kva se dogaja? Kje sem?
Voča Franc: Warlov Anton je bil pozim tud bolan. Poj so mu dvakrat 
mal krvi spustil, se-j pa hitr pocajtov. Boh ve, marbit b-blo pa res naj-
bolš, de hitr še mal krvi spustemo ... Sam dejmo počakat Franco iz Ovčje 
vasi, ona bo že vedla.
Prijateljica Zofka: Pa na vem, če je to dobar, velik krvi je že zgubu, tud 
srajca-j čist krvava, zdej nej jo mu pa še pušamo. To je takrat dobar, k 
človek že dolg časa u postel leži. 
 
Hči Cilka: Koko je, Tine, a te še kej drujga boli, a lohk dihaš?
Prijateljica Zofka: Poglej Tine, tle mamo kozi mlek. Ta ti bo gvišn do-
bar naredu. Dal ti bo moči. Pij, pij!
Tine počasi pije in vmes tudi pokašljuje. Po nekaj požirkih se okrepi 
in beseda mu steče bolj gladko.
Tovornik Tine: Bohlonej, Bohlonej ... Ja zdej pa vem, dol prot Podroštu 
sem šel sam. To vem, de je bla tma k v rogu. Poj je bil pa tam en drevo 
čez pot podrt in sem šel dol s konja, de-b pot naredu ... Po tistem pa nč 
več na vem ... 
Tovornik Luka: Ja tisto suho smreko so-t nastavl, toko de so te s konja 
spravl. Poj te je pa eden s kolam po glav. Verjetn te je ruta pod klobukam 
rešila. Sej pravm, tovornk na sme nikol sam na pot. (Tine izpod klobu-
ka potegne ruto) 
Tovornik Tine: Ja kva morem, k-se m-je pa h Cilk toko mudil. 
Voča Franc: A h Cilk. Če bi mou kej pamet, ti na blo treba po svet tavgat 
in glavo na pladnu okrog nost. Vsak dan b-bil lohk pr Cilk.
Tovornik Tine: Voča Franc, a sem prav slišal? Če začnem spet kovat, se 
bi za Cilko prav hitar zmenil? A to vela?
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
353
Voča Franc: Jest b-sam to rad, de punca na bla nasrečna. De na bla z 
mejhnm otrocm na pukl sama ostala.
Tovornik Tine: Voča Franc, kva pa pravjo na to. Oba konja bom prodal 
in bom lohk svoj delež u vigencu kupu. Če dobim še-nga pridnga hlapca, 
se pa lohk že velik nakuje. Jest zdej vem, koko se žeble prodaja, toko da 
nam bo za žvet mal več ostal. 
Voča Franc: Veš kva, Tine. Dons se pa nate sploh velik na zanesem, ker 
s-jo fejst po glav dobil. Odpočij se pa premisl še enkrat, poj se pa pr men 
oglas.
Tovornik Tine: Še nekej sem se spomnu. Počasi mi potegnte škorne z 
nog. Pa toko, de na bo preveč cukal. Glavo mam še zmer težko.
Previdno mu potegnejo škornje z noge.
Tovornik Tine: Au, ne vlečt tok navardjan. 
Tovornik Tine: Poglejte, razbojnike sem okrog prnesu. Znan je, de to-
vornki nosmo goldinarje za pasam, de-j na varnem. Večino sem jih to 
bart skril v škoren. Res sreča, de so mi škorne pustil. Tako de bomo s 
kovanam lohk kar koj začel pa brez pufov. Voča Franc, kva pravjo na to. 
Voča Franc: Ja, ja zdej bo pa loži. (odvrne spravljivo)
Tovornik Tine: Cilka, koko-j pa s tabo, a-b ti mene še marala, četud 
mam razbito glavo?
Hči Cilka: Veš, de-b jest sam to rada, de bla velik skup, de na bla toko 
sama. Veš, Tine, jest mam tebe zlo rada. Poj pa ni važn, al-s žeblar al pa 
tovornk. Zdej pa le počivej, de se bo rana bolš celila. 
Cilka in Tine se objameta. 
Povezovalec:
Cilka in Tine sta se že naslednjo zimo poročila. Tine je držal 
besedo in je resno pričel kovati žeblje. Rodilo se jima je sedem 
otrok. Tinetov prvorojenec Franc je podedoval očetovo podjet-
nost in vigenjc. Uspel mu je preskok od žebljarja med fužinar-
je, kar se je v Železnikih zgodilo zelo redko.
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
354
"Ura je enajst odbila."
Nočni čuvaj je naznanil
začetek igre. 
Delo v vigenjcu. 
Ko se zaslišijo tovorniki,
Cilka odhiti na prosto …
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
355
Ob ješi se je našel tudi
čas za pogovor. 
"Franci, sej bo šlo,
fejst udar, de se ti
cajn na shladi!" 
Tine pri Cilki na obisku.
"Pa v Trstu res vsi ne
kujejo žeblov?"
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
356
Tine obljublja Cilki
lepo življenje in da jo
bo popeljal v svet.
Škovinarjov Janez na
obisku. Za voča Franca
in mat bi bil to ta pravi
ženin za Cilko. 
Franci skoči iz skrinje
in zbadljivo vpraša:
"Cilka, al bomo ohcet
kej kmal mel?"
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
357
Cilka hoče obračunati
z bratom Francijem. 
Voča Franc in mat sta v
skrbeh, kaj bo s Cilko.
Koruzni podmet in
žganci so bili običajna
žebljarska hrana. 
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
358
Otroci so tokrat
napovedali prihod
tovornikov drugače:
"Nesreča, nesreča,
razbojniki so bili!"
Razburjeni in žalostni
položijo tovornika
Tineta v naročje Cilki. 
Tovornik Tine se prebudi
in dobi priložnost, da
življenje prične na novo. 
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
359
Nočni čuvaj naznani konec igre. 
Pozdrav igralcev in režiserja. 
Železne niti 7 Zgodba iz žebljarskih časov Železnikov
360
V igri je uporabljen krajevni govor, da zveni skladno 
z vsebino in časom dogajanja. Zapis besed vedno ne 
sledi dosledno krajevnemu govoru, ker bi se zmanj-
šala berljivost besedila. Zavestno smo se izognili 
uporabi posebnih znakov, npr. za zapis polglasni-
kov. Kratek seznam besed spodaj je dodan v pomoč 
za rekonstrukcijo izgovorjave govora in za razume-
vanje pomena. V navedenih primerih je uporabljen 
znak ''  '' za zapis polglasnika, medtem ko v besedilu 
igre ni uporabljen.
Zgodba je spletena na osnovi podatkov, zajetih v spodaj navedeni literaturi:
Anton Globočnik: Železniki, kronika. PAN: 1999 (prevod, uvod in komentarji Jože Dolenc).
Joža Bertoncelj: Kroparske zgodbe. Kropa: samozal., 1973.
Andrej Bogataj: Doba železarstva v Železnikih. Železniki: DECOP, 2002.
Mimi Malenšek: Vigenjci. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978.
France Koblar: Moj obračun. Ljubljana: Slovenska matica, 1976.
Pavle Blaznik: Škofja Loka in loško gospostvo. Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973.
Ivan Mohorič: Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969.
e
Pri uprizoritvi leta 2007 je bila uporabljena oblika 
krajevnega govora, ki je tu zapisana. Tak govor Že-
leznikarji uporabljamo v svojem domačem okolju, 
vendar vsako generacijo v manj izraziti obliki. 
cajt – čas
dedci – možje 
farderbat – pokončati
gverat – trajati 
kuga, kva – kaj 
elbezn – ljubezen 
ment se – pogovarjati se 
navardjan – grobo, grdo 
nucat – rabiti 
perpraven – priročen 
pocajtat – pozdraviti 
poj - potem
poverbat – podedovati 
pravt – pripovedovati 
pufi – dolgovi 
rabt – potrebovati 
zmatran – utrujen 
Besede, ki so v prid berljivosti v besedilu zapisane 
drugače, kot jih v narečju izgovarjamo:
konja – izgovarjava: kona
ljudje – izgovarjava:   ldje
mel – izgovarjava:  mou
nikol – izgovarjava:   nkol
šel, prišel – izgovorjava: šou, p  ršoue
e
e
Avtorja priloženih fotografij sta prof. Marko Gorenc in Darko Sintič. 
Železne niti 7 Vhodna vrata, 1. del
361
Vhodna
vrata
Anton Sedej
1. del
Stavbna dediščina je v Selški dolini izredno dragocena, od meš-
čanskih hiš v mestu Železniki, ki so že skoraj dvorci, do mogočnih 
kmečkih hiš, farnih cerkva v dolini in tudi tistih, ki so postavljene po 
hribčkih, ter znamenj.
Vhodna vrata so izredno pomemben element arhitekture stavb. Po-
vedo nam veliko tako o stavbi kot ljudeh, ki živijo v njih. Včasih se 
bohotijo, včasih pa tudi kaj skrivajo, predvsem pa po svoji funkciji 
tudi varujejo. So tudi dokaz za obdobje svojega nastanka.
Predstavljamo fotografije vhodnih vrat različnih zgradb in nareje-
nih iz različnih materialov.
Železne niti 7 Vhodna vrata, 1. del
362
Vhodna vrata v župnijsko cerkev na Zalem Logu. Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Vhodna vrata, 1. del
363
Vhodna vrata romarske cerkve v Suši pri Zalem Logu. Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Vhodna vrata, 1. del
364
Vhodna vrata hiše Petra Vebra, Jesenovec 5 (pri Železnikih). Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Vhodna vrata, 1. del
365
Najbogateje izrezljana vhodna vrata Hvalčkove hiše, Jesenovec 4 (pri Železnikih). Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Vhodna vrata, 1. del
366
Vhodna vrata Bonceljnove hiše, Na plavžu 57, Železniki. Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Vhodna vrata, 1. del
367
Vhodna vrata Merove hiše, Na plavžu 47, Železniki. Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Vhodna vrata, 1. del
368
Vhodna vrata Luklnove hiše (Jakolič), Na plavžu 27, Železniki. Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Vhodna vrata, 1. del
369
Stranska vhodna vrata cerkve sv. Frančiška Ksaverija v Železnikih. Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Vhodna vrata, 1. del
370
Bogato izrezljana vhodna vrata Popčeve hiše (Košmelj), Racovnik 50, Železniki. Foto: Anton Sedej
Železne niti 7 Železniki
371
Železniki
Aleksander Čufar
EFIAP/B, PPSA, MF FZS, MF FDG
Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Železniki
372
Štirje letni časi se ne odražajo samo na travniku, v goz-
du ali gorah, spremembe so vidne tudi v mestih. Racovnik 
in Trnje s ceste, ki vodi proti Prtovču, verjetno največkrat 
fotografiran motiv Železnikov, nam prikažeta, kako je po-
mlad bogata v barvah, bujno poletno zelenje, kislo jesen-
sko vzdušje in hladna zima. Železniki so vsakokrat videti 
povsem drugače, nekaj pa jim je skupnega. Hiše, stisnjene 
med strmimi hribi, Sora, ki vijuga med hišami, ali bujno 
zelenje, ki vse obdaja. 
Sprehod skozi kraj nam prikaže nekaj biserov, ob ka-
terih se z veseljem pomudimo malo več časa. Vedno več 
je obnovljenih stavb in detajlov, ki kraj bogatijo in kažejo 
njegov nekdanji videz. Rože na oknih, v sneg odeta hiša na 
Racovniku ali soba s čudovitim stropom v muzeju, na vse 
to smo lahko ponosni. Drobnih in večjih lepot je v kraju 
veliko, samo videti jih moramo.
Železne niti 7 Železniki
373
Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Železniki
374
Foto: Aleksander Čufar
Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Železniki
375
Foto: Aleksander Čufar
Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Železniki
376
Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Železniki
377
Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Železniki
378
Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Železniki
379
Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Železniki
380
Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Mavrica neba 2010
381
Tomaž Šturm
Mavrica neba 
2010
Večjezični literarni
maraton
Občinstvo. Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Mavrica neba 2010
382
Na prvo soboto v mesecu juniju v letu 2010, ko 
je sonce neusmiljeno pripekalo, se je nekaj čez peto 
uro popoldne na dvorišču Muzeja Železniki začel že 
sedmi literarni maraton Mavrica neba 2010. Mara-
ton so najprej začeli avtorji, ki se udeležujejo Mavri-
ce neba vsako leto in se imenujejo mavričarji.
Okoli 18. ure so nastopili učenci OŠ Železniki. Na 
OŠ je že tretjič potekal literarni natečaj, na katerem 
sodelujejo učenci, ki vsako leto ustvarjajo literarne 
izdelke na določeno temo. Tema letošnjega natečaja 
je bila sonce. Izhodišče je bilo podano v pesmi Tone-
ta Pavčka Drobtinice.
''Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.''
V letošnjem letu so svoja dela poslali samo učenci 
in učenke četrtih in petih razredov. Med poslanimi 
prispevki je komisija v sestavi Katarina Primožič, 
Neža Maurer in Tomaž Šturm izbrala sedem na-
grajenih prispevkov, ki so jih avtorji predstavili na 
literarnem maratonu. Literarne umetnine mladih 
ustvarjalcev so bile sončne, saj je prav sonce ena 
izmed pomembnih sestavin vsake mavrice. Zaklad, 
ki je skrit na enem izmed njenih koncev, pa pred-
stavljajo prav vsi poslani prispevki in dajejo moč za 
nadaljevanje natečaja.
Predstavitev nagrajenih del in njihovih avtorjev 
učencev, intervju z njimi ter dramatizacijo nagraje-
ne dramske igre so v celoti izvedle članice literar-
nega krožka Urška Košir, Irena Tavčar, Lucija Tolar, 
Katja Trampuž in Jera Šuštar pod budnim očesom 
svojih mentorjev in staršev, ki so prišli spodbujat 
svoje otroke. Letošnje leto nas je obiskal tudi župan 
občine Železniki Miha Prevc, ki je podelil nagrade in 
tako prispeval svoj kamenček v mozaik prepoznav-
nosti maratona.
Naslednja je nastopila pesnica in kantavtorica 
Nina Novak-Oiseau. Mlada pesnica, ki ustvarja v 
slovenskem in hrvaškem jeziku, je z branjem pes-
mi predstavila svojo knjigo Drevo življenja (Drvo 
života). Nekatere pesmi iz knjige je tudi uglasbila 
in nas tako očarala s svojim čudovitim glasom, ki ga 
spremlja s kitaro.
Članice literarnega krožka. Foto: Jernej Primožič
Železne niti 7 Mavrica neba 2010
383
Za njo so se zvrstili ostali avtorji in se vsi pred-
stavili do 20. ure, ko je sledila večerja. Po večerji nas 
je ogrel nastop glasbene skupine Martin Ramoveš 
bend. Trio se je predstavil z lastnimi avtorskimi 
skladbami in dodobra razgrel občinstvo. V dobri 
kondiciji in s primernim tempom smo nadaljevali 
z branjem poezije in zaključili na cilju ob 22.30 po 
poletnem času.
Na letošnjem maratonu Mavrica neba je poleg 
osnovnošolcev nastopilo 16 avtorjev, večina je bila 
na maratonu že prejšnja leta, videli pa smo tudi ne-
kaj novih obrazov. Veliko nastopajočih avtorjev je 
v lanskem letu izdalo svojo knjigo (prvo, drugo …), 
zato smo bili letos priča predstavitvam novih knjig, 
ki so bile postavljene na ogled in nakup v bralnem 
kotičku, ki je tako uveljavil svoj namen in pomen.
Organizacija literarnega maratona je pod okri-
ljem KD Scena Železniki uspešno izpeljana že sed-
mič. K uspešni izvedbi prireditve so prispevali tudi 
Klub študentov Selške doline, KD ROV Železniki, Mu-
zej Železniki, TD Železniki, Občina Železniki, JSKD 
in Lotrič, Laboratorij za meroslovje, d. o. o., ki je pri-
speval nagrade za nagrajence literarnega natečaja.
Nagrajenci literarnega natečaja v OŠ Železniki. Foto: Aleksander Čufar
Nina Novak-Oiseau. Foto: Luka Mesec
Železne niti 7 Mavrica neba 2010
384
JAZ SEM SONCE
Živjo!
Naj se vam najprej predstavim. Sem Sonce in pi-
šem se Zvezda. Živim v Sončni deželi. Moja starša 
sta se upokojila in zdaj moram jaz opravljati njuno 
nalogo, da skrbim za vas na Zemlji.
Všeč mi je marec, ko imam največ dela, ker moram 
prebuditi teto Naravo, ki celo zimo spi in lenari. Tudi 
maj mi je ljub. Do takrat se teta Narava že pošteno 
zbudi in pretegne, vse cveti ter ljubezen povsod leb-
di. Za majem prihajajo meseci, ko moram napeti vse 
moči, da vsem na Zemlji segrejem kosti in korenine.
Rado imam drevesa, potoke, morja, živali in ves 
ta zeleni planet.
Je pa res, da mi to, kar na Zemlji delate s svojim 
planetom, gre pošteno na živce. Prav jezen, besen 
sem na vas, ker ne spoštujete svojega doma. Jutri 
pridem na obisk na vašo šolo, da vam povem in opo-
zorim, kako vsak dan znova uničujete svojo okolico. 
• Pomislite na vse smeti, ki jih odvržete v potoke, 
na gozdne jase … Saj imate vendar koše in posode 
za smeti. 
• Ali vas morajo starši res voziti v šolo? Zakaj ne ho-
dite peš? Marsikdo bi se lahko pripeljal s kolesom.
Poleg vsega tega pa me motijo tudi: 
• vesoljske ladje, kometi, solarne nevihte. 
Prav tako ne maram, 
• da mi vsako leto na silvestrovo pošiljate svetlob-
ne signale,
• da imate vsa mesta tako osvetljena, da me bolijo oči. 
Ko gledam vaš nekoč zeleni planet, vidim okoli 
njega debel plašč iz ogljikovega monoksida, ki vse 
na Zemlji duši in ubija.
Če boste uničili Zemljo, vam že zdaj povem, da pri 
meni ne morete živeti, ker sem zelo vroče in za vas 
neprimerno za življenje. V tem primeru pojdite kar 
na Luno. Mogoče vas bo ona sprejela.
O, ravno tamle gre Luna! Me prav zanima, kaj si 
ona misli o onesnaževanju Zemlje. Lunca zagotovo 
misli zelo podobno kot jaz!!!
Tjaša Polajnar Vešligaj, 5. a
Nagrajena dela literarnega natečaja v Osnovni šoli Železniki
Železne niti 7 Mavrica neba 2010
385
JAZ PODNEVI, LUNA PA PONOČI
Nekega dne, ko je bilo Sonce visoko na nebu, se 
je domislilo: ''Luno zvabim k sebi na nebo tako, da ji 
zapojem pesmico!''
Sem Sonce brez ljubezni,
prijatelje oblake imam,
le z Luno igrati se ne znam.
Sem Sonce žalostno,
ki hoče ljubico.
Naj to Luna bo!
Tako je Sonce pelo ves dan. Ko pa se je zvečerilo, 
je bilo tako utrujeno, da je odšlo spat.
Ponoči pride na nebo Luna. Zaposlila se je s štet-
jem. Kar nekajkrat je preštela prijateljice zvezdice. A 
postalo ji je dolgčas. 
Spomnila se je na Sonce in si mislila: ''O, kako 
mogočno mora biti, da tako močno sveti in greje.'' 
Tudi Luna bi rada srečala Sonce. Da bi ga privabila, 
zapoje pesem:
Sem Luna brez ljubezni,
prijatelje zvezdice imam,
le s Soncem igrati se ne znam.
Sem Luna žalostna,
ki bega sem in tja
ter išče ljubega.
Luna je tako pela vso noč in utrujena zaspala na 
nebu. Ko pa je bilo že jutro, se je Sonce pomikalo na 
nebo in presenečeno zagledalo Luno, ki je še vedno 
spala. Prebujalo jo je na vse možne načine. 
Potem pa se je domislilo: ''Kaj pa, če jo polju-
bim?!'' 
In jo je poljubilo. Sonce Luno. Ta se je v trenut-
ku prebudila in pred seboj zagledala Sonce. O, da 
bi vi videli, kako se je Luna razveselila, ko je pred 
seboj zagledala Sonce. Res je bilo tako mogočno, 
kot si je predstavljala. Luna je Soncu poljub vrnila 
tako močno, da so oblaki kar zardeli. S poljubom je 
prekrila Sonce, zato se je na Zemlji stemnilo. Ker je 
sredi dneva nastala tema, so se vsi ljudje začudeno 
ozrli v nebo. Da bi bolje videli, so si Sonce in Luno 
ogledovali kar z daljnogledi.
Sonce in Luna sta postala najboljša prijatelja. Vsa-
ke toliko časa se zopet srečata in poljubita. Ljudje na 
zemlji pa temu poljubu pravimo mrk.
Tanja Gartner, 4. b
Železne niti 7 Mavrica neba 2010
386
SONCE IŠČE PRIJATELJA
Igrajo: pripovedovalec, Sonce, Viki, Jonga in Luna
 
PRIPOVEDOVALEC: Nahajamo se v vesolju. Zdi se 
mi, da se tu nekdo zelo dolgočasi. Kdo le? (začude-
no) Saj to je Sonce!
SONCE: (žalostno pride na oder) Dolgčas mi je! 
Na pomoč! Zakaj nimam prijateljev? (skoraj joka) 
Zakaj me nihče ne mara??? (na ves glas zaihti) Joj, 
nesreča!
Na oder se priplazi Jonga.
JONGA: Kdo joka? … Kdo ihti? (za njim pristopica 
Viki)
VIKI: Ojoj! Tudi jaz slišim jok!
JONGA: Kdo joka? … Poglej, Sonce joka! Kaj pa se je 
zgodilo? Si padlo? Kaj je, no?!? Povej!
VIKI: Sonce, zakaj jočeš?
SONCE: (joka) Nihče me ne mara! Bi bila vidva 
moja prijatelja?
JONGA IN VIKI: Seveda!
SONCE: Juuhuuhuu! Em … Kdo pa sploh sta?
JONGA: Jaz sem Jonga – najboljši učenec v Vasoliji.
SONCE: Kaj pa je Vasolija?
JONGA: To je kraj na Jupitru.
VIKI: Jaz pa sem Viki, najlepša vesoljka.
SONCE: Torej sta res vesoljca?
VIKI: Ja, seveda. Drugače pa ne bi bila tukaj,a ne?!
SONCE: (se razveseli) Juhu!
VIKI: Toda kmalu morava domov na Jupiter!
SONCE: (je spet žalostno) Mi mogoče lahko poma-
gata najti teto Luno? Ona je namreč ponoči vedno 
zunaj.
JONGA: (opazi Sončevo žalost) Itak. Pridi, gremo!
PRIPOVEDOVALEC: Hodili so tri vesoljne ure in še 
več, da so vendar našli Lunino bivališče.
JONGA: (sopiha) Tukaj smo. Zdaj te bova zapustila. 
Se nama namreč zelo mudi, da prideva pravočasno 
domov!
VIKI: Oprosti, Sonce, ne gre drugače. Če bova po-
zna, bo oče zelo hud.
SONCE: Že v redu. Nočem, da bi bila zaradi mene 
kaznovana. (Jonga in Viki odideta)
SONCE: (previdno) Teta Luna, kje ste?
LUNA: Tukaj. In kdo me išče?
SONCE: Jaz, Sonce. Bi bila moja prijateljica?
LUNA: Seveda! Vsak dan si bova pomahala, ko boš ti 
zahajalo in jaz vzhajala.
SONCE in LUNA: Juhuuu!
PRIPOVEDOVALEC: In od takrat je bilo Sonce spet 
srečno. Luna pa tudi.
Špela Gortnar, 5. a
Železne niti 7 Mavrica neba 2010
387
SONCE IN PLANETI
Nekoč je bilo na nebu Sonce, ki ni imelo prijate-
ljev. Bilo je zelo žalostno. Nekega dne je k njemu 
prišla Luna in se pozanimala, kaj dela. Sonce ji je od-
govorilo, da nič, ker nima prav nobenega prijatelja. 
Luna pa mu je povedala, da ima presenečenje zanj. 
Pripovedovala mu je o devetih planetih, ki tako kot 
on iščejo prijatelje. 
Sonce bi bilo z veseljem njihov prijatelj, a kaj, ko 
jih ne pozna. Luna jih je seznanila. 
Najprej je Sonce zanimalo, kako jim je ime. In ko 
so se mu vsi predstavili, je Sonce ponavljalo njihova 
imena. To so bili: Merkur, ki je Soncu najbližji, Vene-
ra, ki ji je vedno vroče, Zemlja, ki jo poznamo tudi 
ljudje, vedno rdeč in zelo sramežljiv Mars, pa Jupi-
ter, ki vedno spušča pline in je največji, njegov so-
sed Saturn, ki je skoraj tako velik kot Jupiter in ima 
obroč, potem pa sta še modro-zeleni Uran in zelo 
modro pobarvani Neptun. Tudi planeti niso poznali 
imena svojega novega prijatelja. Povedalo jim je, da 
ga že od nekdaj kličejo Sonce. 
Ko so se vsi spoznali, so se začeli igrati. Planeti 
so Sonce prosili, naj predlaga igro. Odločilo se je za 
skrivalnice. Planeti so prikimali in Sonce je začelo 
šteti:
''Ena, dva, tri, štiri in pet! Kdor ni skrit, ta miži!'' 
Začelo je iskati. A en planet se je skril tako, da je 
postal neviden. Sonce je našlo vse planete razen 
Jupitra. 
''Le kje je Jupiter?'' se je spraševalo Sonce. Čez ne-
kaj časa pa je nekaj pihnilo in prikazal se je Jupiter. 
Vprašali so ga, kako je postal neviden. Pohvalil se je, 
da je to njegova posebnost. 
Sonce je opazilo, da mora spat, ker za njim pride 
na nebo Luna. Planeti pa bi se še radi družili z njim, 
zato so ga vprašali, ali lahko pri njem prespijo. Son-
ce je bilo dobrega srca in je reklo, da lahko. 
Sedaj, ko že vsi spijo, je na nebu Luna. Pa lahko 
noč, Sonce. Dobro spi, jutri se pa spet vidimo. 
Sara Kejžar, 4. b
Železne niti 7 Mavrica neba 2010
388
SONČNE BARVE
Ljudje Sonce vidimo rumeno,
travne bilke predstavljajo si ga zeleno,
ribe ga vidijo modro,
saj druge barve ne poznajo.
Belo Sonce marjetico zbudi,
mačeha pa prav trpi,
ker ji Sonce sveti v oči.
Princese še Sonce roza vidijo,
robavsi pa le za črno Sonce slišijo.
Snežak se Soncu umika,
ker je zanj to smrtonosna rdeča pika.
Sonce svojih barv žal ne vidi,
ampak se mu zdi,
da razveseljuje živali in ljudi.
Katja Kosem, 5. a
SONCE
Kdo prežene sive oblake?
Kdo posuši luže in mlake?
Kdo nas zjutraj toplo pozdravi,
zvečer pa se tiho za goro odpravi?
Kdo za dežjem vedno posije
in večni boj z zimo bije?
Kdo razpre rožam cvetove
in z žarki obsveti polja, bregove?
Kdo prebudi zaspane živali,
kdo naravo in vse, kar kali?
Kdo nam prinese srečo, veselje,
kdo nas spomladi v naravo odpelje?
To je zlato, zlato sonce,
ki nam sije na vse konce.
Nik Kaltnekar Valentinčič, 4. a
Železne niti 7 Mavrica neba 2010
389
VESOLJE JE VELIKO
Vesolje je veliko,
Sonce v njem živi,
ko na Zemljo nam posveti,
osreči vse ljudi.
Sonce nam planet ogreje,
Luna se mu smeje.
Ko Sonce odide spat,
zavladata tišina, mrak.
Sonce vidi celi svet,
ne zgreši niti pajkov pet,
tudi dober sluh ima,
sliši vse: od ž do a.
Sonce je vroče,
njegove misli so pekoče.
Sonce veliko pojé,
saj ima zdrave zobe.
Ko Sonce miruje,
oblak mimo njega potuje.
Če sije Sonce in pada dež,
pisana mavrica naredi dan svež.
Jaša Bobar, 5. b
Železne niti 7
390
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
391
Primož Šmid
Uspehi učenk in
učencev Osnovne
šole Železniki
v šolskem letu 2009/2010
Avtorica:
Agata Štravs, 1. a.
Mentorica:
Irena Bradeško
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
392
Datum Tekmovanje
Dosežki, priznanja, 
nagrade
Učenci Razred Mentor
02. 02. 2010 Slovenščina Srebrno Cankarjevo 
priznanje
Maja Triler 9. c Majda Tolar
Zlato in srebrno Vegovo 
priznanje in 3. mesto
na drž. tekmovanju
Vid Megušar 9. c Monika Čemažar
Neža Habjan 7. b
Tina Mesec 7. a
Andreja Koblar 7. b
Sara Kokalj 7. c
Katja Trampuš 8. a
Nejc Kokalj 8. a
Cene Prevc 8. b
Sandi Kavčič 9. d
Matic Prevc 9. a
 Zala Tolar 8. b
Nadja Kaplja 8. a
Nejc Kokalj 8. a Tadeja Šuštar
Urška Čufar 9. d
Timotej Nadrag 9. c
Vid Megušar 9. c
Sandi Kavčič 9. b
02. 04. 2010 Biologija
Zlato proteusovo
priznanje
Nejc Peternelj 8. b Mihela Lahajnar
Nejc Kokalj 8. a
Cene Prevc 8. b
Katja Trampuš 8. a
Urška Košir 8. a
Sandi Kavčič 9. b Mojca Kešanski
Zlato Stefanovo 
priznanje
Matic Prevc 9. d Anka Arko
Katja Trampuš 8. a Alenka Bertoncelj
Vid Megušar 9. c
Sandi Kavčič 9. b
Nejc Peternelj 8. b
Vid Megušar 9. c
Matic Prevc 9. d
Katja Trampuš 8. a
Brigita Prevc 9. c
31. 03. 2010 Matematika
Srebrno Vegovo
priznanje
Vesna Božič
Bernarda Kavčič
Monika Čemažar
28. 01. 2010 Angleščina Srebrno priznanje
Jana Kusterle
Marija Prevc
Tadeja Šuštar
Kemija
Zlato Preglovo 
priznanje
Srebrno Preglovo
priznanje
Mihela Lahajnar
Mihela Lahajnar
Fizika26. 03. 2010
Srebrno Stefanovo
priznanje Anka Arko
Logika30. 10. 2010
Zlato priznanje
Srebrno priznanje
Monika Čemažar
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
393
Datum Tekmovanje
Dosežki, priznanja, 
nagrade
Učenci Razred Mentor
drž. tekmova-
nje iz znanja
Zlato priznanje Teja Rakovec 9. a Mihela Lahajnar
o sladkorni 
bolezni
Srebrno priznanje Urška Košir 8. a
 Eva Korošec 6. c Katja Mohorič
Nika Rant 6. b
Anika Bevk 6. a
Miha Benedičič 6. b
Maja Kalan 6. b
Žan Kramar 6. b
Tina Pretnar 7. a
Eva Megušar 7. a
Andreja Koblar 7. b
Tamara Rihtaršič 7. c
Neža Luznar 7. c
Sara Kokalj 7. c
Nejc Peternelj 8. b
Zala Tolar 8. b
Nadja Kaplja 8. a
Katja Trampuš 8. a
Lucija Tolar 8. a
Urška Košir 8. a
Irena Tavčar 8. a
Teja Čufer 8. a
Jan Šmid 9. d
Teja Rakovec 9. a
Urška Čufar 9. d Marija Prevc
Nadja Kaplja 8. a
Urška Košir 8. a
Matija Grohar 9. d
Katja Bohinc 9. c
Marcela Bešter 9. a
Tina Thaler 9. d
Mihela Lahajnar
Drž. t -
 
 l i 
l i
31. 03. 2010 Angleščina Zlata bralna značka
Damjana Demšar
Tadeja Šuštar
Jana Kusterle
Tadeja Šuštar
20. 02. 2010 Nemščina Zlata bralna značka Majda Tolar
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
394
Datum Tekmovanje
Dosežki, priznanja, 
nagrade
Učenci Razred Mentor
Ekipno državno
prvenstvo v atletiki
– 2. mesto
Starejše deklice
Jože Reya
Valentina Pintar
 
Ekipa OŠ Železniki
•Lucija Tolar
 (1. mesto)
•Tajda Marenk
 (8. mesto)
•Andrej Benedičič
 (2. mesto)
•Matic Bradeško
 (3. mesto)
Ekipa OŠ Železniki
•Brigita Prevc
 (2. mesto)
•Neža Zupanc
 (3. mesto)
•Rudi Pintar
 (5. mesto)
4. mesto na državnem
prvenstvu v krosu
Ekipa OŠ Železniki
Učitelji športne 
vzgoje
5. mesto na ekipnem 
državnem prvenstvu
v gorskem teku 
Ekipa OŠ Železniki Jože Reya
5. mesto na
ljubljanskem maratonu  
Ekipa OŠ Železniki Jože Reya
4. mesto na ekipnem 
državnem  prvenstvu
v uličnem teku
Ekipa OŠ Železniki Jože Reya
3. mesto na ekipnem 
državnem prvenstvu
v teku trojk
Ekipa OŠ Železniki Jože Reya
6. mesto na državnem 
prvenstvu v akrobatiki
Marcela Bešter 9. a Jože Reya
Kriket
2. mesto na
državnem prvenstvu
Ekipa OŠ Železniki Paul Leon Asher
Jože Reya
1. mesto
na državnem prvenstvu
v veleslalomu
Športna
vzgoja
1. mesto
na državnem prvenstvu
v deskanju na snegu
Ekipa OŠ Železniki
8. a
6. a
9. c.
9. d
9. c.
8. c
5. So
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
395
Datum Tekmovanje
Dosežki, priznanja, 
nagrade
Učenci Razred Mentor
Neža Luznar 7. c
Neža Habjan 7. b
Katja Jensterle 7. b
Barbara Bevk 7. b
Tina Pretnar 7. a
Nika Potočnik 7. c
Janja Gartner 7. b
Maja Ive 9. c
Vid Megušar 9. c
Ajda Šmid 9. b
Jošt Rakovec 9. c
Brigita Prevc 9. c
Matej Kavčič 9. b
Tajda Koblar 8. c
Neža Habjan 7. b
Tina Pretnar 7. a
1. mesto in zlato
priznanje
Špela Bernard 6. c
1. mesto in zlato
priznanje
Meta Rejec 3. b
2. mesto in zlato
priznanje
Blaž Frelih 3. a
5. mesto in zlato
priznanje
Tina Thaler 9. c
Lora Štravs 3. a
Deja Dolenc 3. b
Lana Šmid 3. b
Anja Prezelj 4. c
Špela Gortnar 5. a
Petra Benedičič 5. a
Laura Rant 4. c
Monika Berce 6. c
Ples Valentina PintarZlato priznanje
Mihela Lahajnar
3. mesto
na državnem tekmovanju
Eko šola21. 04. 2010
Srebrno priznanje
Čipkarska
šola
20. 06. 2010 Irena Benedičič
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
396
Avtorji: Blaž Hudolin (4. b), Sara Kejžar (4. b), Tanja Gartner (4. b), Julija Kovač (4. b),
Laura Rant (4. c) in Tina Markelj (4. c). Mentorica: Marija Gasser
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
397
Dom tvoje,
moje pesmi
Majda Tolar
PRAVA PESEM
Prava pesem se piše sama,
prava pesem se bere sama,
prava pesem je kakor mama,
od življenja samega dana,
z rano in rožo zaznamovana
in ena sama.
Prava pesem se piše zjutraj,
prava pesem se piše čez dan
in se piše, kadar se piše seveda,
na večer in se piše ponoči,
prava pesem se piše noč in dan,
prava pesem se piše, kadar ni moči
srcu biti nič drugega kakor beseda 
in vsebeseda.
Šele potem, če ti sreča v besedo kane,
šele potem, če beseda beseda ostane,
šele potem, če ti je kdo ne ukrade
in če med ničbesedami ne propade,
pesem (mogoče prava) nastane
zate in zame.
(Tone Pavček)
Pesem je ena izmed mnogih v pesniški 
zbirki priljubljenega slovenskega pesnika 
Toneta Pavčka, ki ji je dal naslov Majhnice 
in majnice s podnaslovom Pesmi mnogih 
let za mnoge bralce in je izšla v preteklem 
letu. V predgovoru k svoji pesniški zbirki 
je pesnik o sebi iz prve roke zapisal na-
slednje:
''So pesniki, staroste in starostniki, ki 
so, kot njihove pesmi, večno mladi: Pu-
škin, Goethe, Petrarka, Ahmatova, naša 
Prešeren, Župančič in še kdo. In so mla-
deniči, pravi klasiki: Keats, Lermontov, 
Burns, Jesenin, Brodski, ali naši Murn, 
Kette, Kosovel in tudi še kdo. Pesem se ni 
ne pri enih ne drugih postarala. Pesem, če 
je prava, se ne stara.
Jaz revež, nisem ne pri teh ne pri onih. 
Grem v kasna, se pravi stara, nespodobna 
leta, a otrok v meni se še ni postaral. Zato 
še kdaj zapiskam na piščal ali zabesedim 
s svojo večno sosedo besedo o lepem in 
o hudem v življenju. Potem to oboje, ko 
oboje postane lepo, lepim na hrbet časa 
in se veselim, če se zapis še tisti trenutek 
ne zbriše.''
S pričujočo pesniško zbirko so se morali 
seznaniti vsi učenci 8. in 9. razreda, ki so 
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
398
se pripravljali na tekmovanje v znanju 
slovenščine za Cankarjevo priznanje. 
Tema letošnjega tekmovanja je bila Dom 
tvoje, moje pesmi. Izbrano književno delo 
in priporočena dodatna literatura so bili 
podlaga za preverjanje bralne zmožnosti 
ter zmožnosti pisanja razlagalnega spi-
sa. Učenci so brali Pavčkove pesmi zato, 
da bi prodrli v njihovo globino in da bi 
sledili razvoju pesniškega duha.
Kako uspešno so opravili svoje naloge, 
pričajo spisi s šolskega tekmovanja, na 
katerem so učenci pisali razlagalni spis z 
naslovom Moja prava pesem med ničbe-
sedami. Pred vami so trije najboljši. Vsa-
ka izmed učenk je pokazala veliko mero 
poznavanja pesnika in literarne teorije 
ter razumevanja njegovih pesmi.
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
399
MOJA PRAVA PESEM MED
NIČBESEDAMI
Pesem Prava pesem je del pesniške zbirke, ki je 
nastala pod peresom pesnika Toneta Pavčka in ima 
naslov Majhnice in majnice. Svojo zbirko je pesnik 
podnaslovil Pesmi mnogih let za mnoge bralce. 
Tako že v podnaslovu izvemo, da so v knjigi zbrane 
pesmi za najmlajše, mlade in starejše in da so nasta-
jale skozi mnogo let pesnikovega ustvarjanja. 
V pričujoči pesmi se avtor dotakne pesmi same. 
Na nek način ji kliče: ''Dober dan!'' To pomeni, da 
je sam s pesmijo zelo povezan. Prava pesem se ne 
piše samo takrat, ko si vesel, ko si dobre volje. Prava 
pesem se piše tudi, ko si v težavah, ko ti življenje po-
kaže zobe. To je izkusil tudi pesnik sam ob smrti svo-
jega sina, obetavnega pesnika. Pesnika je to seveda 
zelo pretreslo, vendar se je kmalu spet postavil na 
noge ter pisal odlične pesmi. V prav vsaki opisuje, 
da življenje ne sme biti trpljenje. Vsak človek je mar-
sikdaj v zagati, v težavah, vendar za dežjem vedno 
posije sonce. V pesmi Prava pesem se je pesnik po-
igraval z besedami in stresel vanjo polno ''pravih'' 
besed.
Pesem je sestavljena iz treh kitic. Jezik je umet-
niško dodelan, poln metafor, preprost in razumljiv 
vsakemu bralcu. Rima veliko prispeva k uglašene-
mu ritmu pesmi.
Prava pesem je na nek način optimistična, kar je 
tudi nasploh značilno za Pavčkovo poezijo. Prava 
pesem je kakor mama, od življenja samega dana, 
z rano in rožo zaznamovana in ena sama. Avtor 
besedila ima pesmi rad tako zelo kot mamo. Prava 
pesem nastane iz globine srca, piše se z življenjem. 
Če na svetu ne bi bilo Pavčkove mame, potem tudi 
pesmi ne bi nastajale izpod prstov pesnikovih rok. 
Avtor teh besedil gleda na življenje kot čudež. Na vse 
stvari gleda z lepim očesom in uživa v življenju, ki 
ga biva, čeprav so včasih prisotne tudi limone, ki ti 
zagrenijo trenutke. V vsakem primeru se moraš po-
truditi in se potegniti iz težav. Življenje zagotovo ni 
samo uživanje. Zdi se mi povsem normalno, da mla-
di v teh letih zelo radi uživamo, se imamo ''fajn'' in 
nam je všeč, če drugi delajo namesto nas, oziroma 
je nam treba čim manj delati. Vsi pa vemo, da to ni 
prav, vendar bi lagala, če bi trdila, da mi ne prija, da 
na primer ob sobotah vsi pospravljajo po hiši, jaz pa 
sem lahko na računalniku.
Tone Pavček je v zbirki opisoval prav vse teme 
življenja. Pisal je o otroštvu, šolanju, ljubezni, o be-
sedi … Meni osebno so najbolj všeč pesmi o ljubezni, 
saj sem ravno v teh letih, ko smo mladi najbolj za-
ljubljeni in radi pogledamo za kakšnim fantom. Pav-
ček je tudi sam šel skozi to obdobje in napisal pesmi 
tudi za svoje simpatije.
Pesnik Tone Pavček se je rodil 29. septembra 1928 
v Šentjurju pri Novem mestu, sedaj pa živi v Ljublja-
ni. Po končani gimnaziji je študiral pravo, vendar kot 
pravi sam – zanj pravo ni bilo pravo. Bil je novinar 
pri časopisih, na radiu in televiziji in nekaj časa glav-
ni urednik Mladinskega gledališča v Ljubljani. Dve 
desetletji pred upokojitvijo je bil tudi urednik Can-
karjeve založbe. Nekaj let je bil tudi član Slovenske 
akademije znanosti in umetnosti. Izšlo je že 15 zbirk 
Pavčkove poezije. Za zbirko Majnice in fulaste pesmi 
je dobil prestižno nagrado večernica, saj ta velja za 
eno najboljših slovenskih mladinskih zbirk.
Ob prebiranju Pavčkovih pesmi začutiš, da je živ-
ljenje nekaj lepega. Pesnik nam svetuje, naj življenje 
ne bo trpljenje, ampak dogodivščina, v kateri nismo 
samo na vrhu. Ampak najbolj važno je, da se na-
učimo vstati, ko smo na tleh. Pesnik življenju pravi: 
''Rad te imam!'' Imejmo ga tudi mi.
Brigita Prevc, 9. c
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
400
MOJA PRAVA PESEM MED
NIČBESEDAMI
V celi pesniški zbirki Toneta Pavčka Majhnice in 
majnice je ogromno pesmi z naslovom ali vsebino, 
ki opevajo pesem. A prava pesem je ena sama. Pri-
poveduje nam, kdaj, kje, kdo in kako se pesem piše 
– tista prava.
 Vsak lahko pesni – poklicno ali za šalo – a ni 
nujno, da se mu posreči in napiše pesem, s katero ti 
sapo vzame. Pravi kraj in pravi čas sta potrebna, da 
napišemo nekaj resnično dobrega. Ob branju pesmi 
Prava pesem sem se zamislila in ugotovila, da nam 
Pavček razlaga, da naj vsak piše in piše. Nekega dne, 
ko si prizadet ali srečen zaradi okolja in dogodkov 
okoli sebe, pa se ti nasmehne sreča in dobiš navdih 
za pesem, ki je mogoče tista prava. Vsakemu se bo to 
zgodilo. Ali bo to tudi zapisal (mogoče tudi objavil in 
resneje nadaljeval s pisanjem) ali pa bo na ta navdih 
pozabil, pa je odvisno od posameznikov. Občutek, 
da se moram še veliko naučiti in spoznati veliko dru-
gega, meni neznanega, me je obšel ob branju pesmi. 
Njena tema se dotakne vseh, ki jo preberejo.
 ''Prava pesem je kakor mama,
 od življenja samega dana,
 z rano in rožo zaznamovana
 in ena sama.''
Te vrstice si razlagam, kot da je prava pesem 
samo ena, ki se rodi iz naših zamisli oz. celotnega 
dogajanja v življenju. Vsako pesem zaznamujejo 
lepi in malo manj lepi dogodki. Meni se zdi vsaka 
pesem neke vrste igra besed, Pavčku pa beseda 
besed. Pesnik v vsaki svoji pesmi poveličuje/slavi 
življenje, ki sta mu ga dala mati in sv. Jurij. Veseli 
se vsakega dneva posebej, prav tako pa tudi vsake 
pesmi, ki nastane. A sam misli, da ni eden izmed 
pravih pesnikov, kot so Prešeren in Kette. Omenje-
na Slovenca sta napisala le po eno zbirko pesmi. Res 
dobrih pesmi – pravih. Le s to zbirko sta se ljudem 
ohranila v spominu. Sam pa je napisal že 49 knjig, 
dobrih in malo manj dobrih.
Tone Pavček je Majhnice in majnice razdelil na 
kar nekaj poglavij oz. tem (rojstvo, otroštvo, šola-
nje, ljubezen, beseda, starost, življenje …). V vsaki 
je opisal dogodke svojega življenja. Od rojstva pa 
do enainosemdesetega leta. Kje se je rodil, opisuje v 
kar nekaj pesmih. ''Življenje je dar,'' pravi. Hvaležen 
je patronu sv. Juriju, ki ga je v najhujši zimi – njega, 
majhno in slabotno dete – obvaroval smrti. Šolati se 
ni maral preveč. Le prvo leto v šoli mu je bilo všeč, 
ko je bil šolar še doma, na Dolenjskem. Kasneje 
pa se je šolal v Ljubljani. Dokončal je gimnazijo in 
pravo, a se je zaposlil kot voditelj na radiu in malih 
zaslonih, kasneje pa kot urednik založbe. Najbolj so 
mi bile všeč pesmi, ki opevajo ljubezen. Nekatere si 
bom celo prepisala v dnevnik, saj sem tudi jaz za-
ljubljena in nora. Od vseh prebranih ljubezenskih 
pesmi in pesmi nasploh se mi je najbolj vtisnila v 
spomin Nova faca. Ob branju pesmi, ki so opevale 
stare predmete in so vsebovale starinske besede, 
pa sem se na smrt dolgočasila. Saj vem, da se Tone 
Pavček zelo boji, da bi pozabili na star jezik in pra-
vo, knjižno slovenščino, a vseeno mislim, da mu ni 
treba pretiravati.
Knjiga mi je bila še kar všeč, z njo pa sem prido-
bila znanje o marsičem. Sedaj vem, da moram pisati 
(pa ne le pesmi, ampak tudi zgodbe in spise), saj mi 
bo nekega dne uspelo in sestavila bom nekaj pre-
sneto dobrega.
Daša Gortnar, 9. a 
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
401
MOJA PRAVA PESEM MED
NIČBESEDAMI
Pesnik Tone Pavček je v svoji knjigi Majhnice in 
majnice zapisal, da je pesem dar življenja, beseda 
besed. Mislim, da je to želel sporočiti tudi v pesmi 
Prava pesem, kjer nam je želel povedati, da prava 
pesem pride iz srca, pa naj bo kratka, dolga, prepro-
sta ali zapletena, da je vedno ena sama.
V prvi kitici nam je pesnik sporočil, da se prava pe-
sem piše sama ter da se bere sama. Jaz se s tem po-
polnoma strinjam. Prava pesem ti vedno tako hitro 
pride na misel, da se skorajda ne zaveš. Prav tako 
je takrat, ko se bere, saj se tudi takrat komaj zaveš, 
kako hitro jo prebereš in kakšen pomen ima. Podo-
bna se mi zdi tudi misel, da je pesem kot mama ter 
da nam je dana. Misel si razlagam, da je pesem, ko 
je napisana ali ko si jo sami izmislimo, nam dana, 
kot nam je vsakemu lastna mama. V tej kitici pa me 
presune misel, ki pravi, da je pesem z rano in rožo 
zaznamovana in da je ena sama. To je resnica. Pe-
sem lahko nastane, ko je človek zelo žalosten in se 
želi nekako izpovedati nečemu ali nekomu. Zato za-
piše pesem in mu je lažje. Prav tako kot ob žalostnih 
lahko pesem nastane ob veselih, lepih in srečnih do-
godkih, saj se jih človek vedno rad spominja in jih, 
kot pravi pesem, vedno nosi v srcu. 
Če bi primerjala prvo in drugo kitico, bi zagotovo 
omenila, da je prva kitica bolj čustvena in izpoved-
na. Popolnoma drugačna pa se mi zdi druga kitica, 
ki je ''realna'' in opisuje vse malo bolj suhoparno, 
kot pa je opisano v prvi kitici. Vsaj jaz si to tako 
predstavljam. Druga kitica pripoveduje o tem, da se 
prava pesem lahko piše kadar koli, tudi takrat, ko si 
sam, kadar te kaj teži, si prizadet in žalosten – in kot 
je zapisal pesnik v pesmi, da prava pesem nastane 
takrat, ko v srcu ni moči biti nič drugega kot bese-
da in vsebeseda. To si razlagam na tak način: Ko si 
resnično žalosten in ne veš več, kaj bi s seboj, takrat 
se v srcu zapiše pesem. Čeprav ne veš, da jo pišeš, si 
jo zapisuješ, ko premišljuješ o svoji žalostni usodi in 
kako se le-ta poigrava s teboj. To pesem v srcu pa člo-
vek piše z vsebesedami, ki človeku (posamezniku) 
ogromno pomenijo oziroma mu pomenijo vse. Tako 
se v srcu piše prava pesem. 
Tretja kitica govori o tem, da je pomembno, da se 
prava pesem zapiše, če ti uspe. Prave pesmi ti ne 
sme nihče ukrasti in ti je pravzaprav ne more, saj 
je samo tvoja. Propasti med ničbesedami-besedami, 
ki ne pomenijo nikomur nič, pa tudi ne sme. Le če 
si pesem nekam zapišeš, pa naj bo to na list papirja 
ali v srce, bo tam ostala zapisana in, kot pravi Tone 
Pavček, prava. 
Glavne teme pesniške zbirke Majhnice in majnice 
so: rojstvo, otroštvo, šola, ljubezen, beseda, dopisi, 
starožitje, zemlja, življenje. Teme si sledijo v ne-
kem življenjsko zaporednem času. Najprej se rodiš, 
nato okušaš otroštvo, zatem se šolaš, nato si poiš-
češ ljubezen za vse življenje, potem sledi obdobje, 
kjer izrečeš mnogo besed, proti koncu si star in na 
koncu eno z Zemljo. V zadnji temi pa pesnik obču-
duje življenje. Moja najljubša tema je življenje, saj 
so mi všeč pesmi v njej, pa tudi zato, ker imam rada 
svoje življenje in ga ne bi zamenjala z nobenim dru-
gim človekom in je ena sama prava pesem, v kateri 
je mnogo lepih in tudi manj lepih trenutkov, ki mi 
bodo vedno ostali v spominu ne glede na to, kaj se 
bo še pripetilo.
Tako si jaz razlagam pravo pesem. Čeprav pesnik 
Tone Pavček, ki ga občudujem, da je naredil tako do-
bre pesmi, včasih razmišlja drugače kot jaz. V tretji 
kitici pravi ali bolje rečeno namiguje, da lahko pra-
va pesem nekako zatone v pozabo – a jaz se s tem 
ne strinjam, saj mislim, da se prava pesem nikoli ne 
pozabi in večno ostane v tvojem srcu. 
Maja Triler, 9. c
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
402
Avtorica: Naja Prezelj, 2. a. Mentorica: Barbara Demšar
Avtorica: Meta Rejec, 3. b. Mentorica: Minka Rant
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
403
Avtor: Tadej Marenk, 4. b. Mentorica: Danica Mohorič
Avtor: Nejc Markelj, 4. b. Mentorica: Danica Mohorič
Železne niti 7 Osnovna šola Železniki
404
Avtor: Urh Kokalj, 4. b. Mentorica: Danica Mohorič
Železne niti 7 Pedagoški programi v Muzeju Železniki
405
Pedagoški
programi
v Muzeju
Železniki
Katja Mohorič Bonča
Muzeji vršijo številne funkcije: znanstveno, druž-
beno, predstavitveno, izobraževalno. Vse skozi so se 
sicer zavedali svojega poslanstva, vendar se v zadnjih 
desetletjih dogajajo spremembe predvsem v njihovi 
izobraževalni funkciji. Spremenil se je način nago-
varjanja obiskovalcev. Muzeji so postali prostori, ki 
obiskovalcem poleg klasičnih ogledov zbirk ponujajo 
tudi vsebine za aktivno preživljanje prostega časa. 
Pasivni obiskovalec muzeja sedaj lahko postane ak-
tivni obiskovalec. 
V Muzeju Železniki ob klasičnih vodenjih po mu-
zejskih zbirkah, ki so prilagojena starostnim stop-
njam, nudimo tudi učne ure, ki se ujemajo s šolskim 
učnim načrtom. Najmlajšim je namenjena učna ura 
Kaj je muzej, kaj je staro. Prvi triadi osnovne šole 
je na voljo učna ura Kaj je uporabljala moja babica, 
kjer ob posameznih predmetih iz babičinega gospo-
dinjstva otrokom približamo čas naših babic. V učni 
uri Železarstvo otroci ob maketah železarskih obra-
tov spoznajo posamezne faze železarstva. Ta učna 
Železne niti 7 Pedagoški programi v Muzeju Železniki
406
ura je primerna za učence 4. in 5. razreda osnovne 
šole. Osmošolcem je na voljo učna ura Manufaktura, 
trgovina, mitnica, kjer na primeru manufakturne 
proizvodnje v Železnikih utrdimo pojme, s katerimi 
se srečajo pri klasičnem pouku zgodovine. Učna ura 
Čipkarstvo v Železnikih je primerna za vse starost-
ne stopnje, kajti ura je prilagojena starosti obisko-
valcev. 
Novost v muzejski ponudbi so počitniške muzej-
ske delavnice. Za tovrstne programe je značilno 
aktivno sodelovanje in praktično delo. Tak način 
udejstvovanja spodbuja ustvarjalnost, razmišljanje, 
sklepanje in povezovanje različnih tem. Ne naza-
dnje, tak način učenja je tudi zabaven. Nagovorili 
smo učence prvih dveh triad, vendar so primerne 
za vse razrede, saj jih vsebinsko prilagodimo vsem 
starostnim stopnjam. 
Po uspešno izvedenih in sprejetih muzejskih 
delavnicah v zimskih šolskih počitnicah februarja 
2009 (v šolskem letu 2008/2009), ko smo se na prvi 
delavnici pogovarjali o železarstvu, na drugi pa o 
oglarstvu, smo delavnice pripravili še med poletni-
mi počitnicami. V čipkarskem tednu, 16. julija 2009, 
smo tako na dvorišču Muzeja Železniki spet gostili 
mlade, ki jih zanima zgodovina. Tema poletne de-
lavnice je bila mlinarstvo, dejavnost, ki je bila ne-
kdaj v naših krajih močno razširjena, s spremembo 
življenjskega stila pa je tako rekoč potonila v poza-
bo. Otroci so se seznanili z različnimi načini mletja 
žit. Natančneje so spoznali vodne pogone in mletje 
žit v vodnem mlinu. Druženje smo nadaljevali v pri-
jetnem poletnem hladu muzejskega dvorišča, kjer 
so otroci izdelali družabno igro mlin, ki ji v Železni-
kih rečemo tudi fiželkarca, saj za postavitev ''mlina'' 
v tej igri lahko uporabimo fižolčke. 
Med jesenskimi šolskimi počitnicami v šolskem 
letu 2009/2010, 27. oktobra 2009, smo otroke 
spet povabili na počitniško muzejsko dogodivšči-
no. Muzejsko delavnico v teh šolskih počitnicah bi 
lahko poimenovali tudi Lov na zaklad, kajti mladi 
muzejski raziskovalci so tokrat odkrivali muzejske 
zaklade v Muzeju Železniki. Udeleženci so reševali 
zastavljene uganke, ki so se navezovale na razstav-
ljene muzejske predmete v zbirkah, in z vsako re-
šitvijo so bili bliže končnemu zakladu. Spoznali so 
veliko muzejskih predmetov in ugotovili, da je vsak 
muzejski predmet pravzaprav zaklad, vendar jih je 
na koncu poti vseeno pričakal še sladek čokoladni 
zaklad. Dogodivščina se je nadaljevala na galeriji, 
kjer so udeleženci odkrivali in spoznavali skrite mu-
zejske predmete, risali in se zabavali ob družabnih 
igrah. 
V zimskih šolskih počitnicah smo pripravili dve 
počitniški delavnici. V torek, 23. 2. 2010, smo se po-
govarjali o življenju in delu kovačev. Po ogledu žele-
zarskega dela muzeja smo naše druženje nadaljevali 
na galeriji, kjer so udeleženci delavnic iz papirja in 
papirnatega lepilnega traku izdelali kovaški izdelek, 
ki smo ga na koncu še pobarvali. Pod natančnimi in 
marljivimi otroškimi rokami so nastala čudovita 
kladiva, žeblji in motika. Z isto tehniko izdelave je 
nastala celo papirnata maketa plavža. V delu in ve-
selem razpoloženju sta minili uri našega druženja in 
iz izrazov na otroških obrazih je bilo razbrati zado-
voljstvo in pričakovanje četrtkove delavnice. 
Glavna tema četrtkove delavnice (25. 2. 2010) 
so bili gregorčki, ki v Železnikih naznanjajo prihod 
pomladi in svetlobe, ko umetna razsvetljava čez 
dan pri delu ni več potrebna. Vsak udeleženec de-
lavnice je naredil svojega gregorčka. Na vsakem so 
bili motivi iz nekdanjih kovaških Železnikov: ma-
keta vigenjca in silhueta plavža v ozadju. Vendar 
je bilo to šele osnova otroški domišljiji in ustvarjal-
nosti. Z raznimi detajli so naredili čudovite prizore 
in mali kovaški trgi na kartonasti podlagi so zaži-
veli. Nastali so čudoviti gregorčki, ki so 12. marca 
v Plnadi odnesli umetno luč in pozdravili prihod 
pomladi. 
Z obiskom otroških muzejskih delavnic smo v 
Muzeju Železniki zelo zadovoljni. Še posebej nas 
veseli, da se otroci k nam radi vračajo, pogosto pa 
pripeljejo tudi svoje prijatelje. Delavnice tako po-
stajajo stalnica v muzejski ponudbi in niso vezane 
samo na počitniški čas. Namenjene so tudi šolskim 
skupinam, ki obisk muzeja lahko nadgradijo tudi s 
katero od delavnic.
Železne niti 7 Pedagoški programi v Muzeju Železniki
407
Udeleženci železarske in oglarske delavnice februarja 2009.
Udeleženci mlinarske delavnice julija 2009.
Železne niti 7 Pedagoški programi v Muzeju Železniki
408
Udeleženci muzejske delavnice Lov na zaklad oktobra 2009.
Udeleženci muzejske delavnice februarja 2010.
Foto: Katja Mohorič Bonča
Železne niti 7 Kronika Muzejskega društva Železniki
409
Kronika
Muzejskega
društva
Železniki
Katja Mohorič Bonča
Galerija Muzeja Železniki
Dogodki v galeriji leta 2009
Galerijsko sezono za leto 2009 je 13. marca 2009 
otvoril Miro Kačar iz Sorice. Predstavil se je s svoji-
mi najnovejšimi deli. Kulturni program pri odprtju 
razstave so pripravili člani družine Kačar. 
Na fotografski razstavi z naslovom artnarava.com 
so se s fotografijami z motivi iz narave predstavili 
Janez Papež, Milan Cerar in Aleksander Čufar. Ot-
voritev razstave je bila 17. aprila 2009, v kulturnem 
programu je nastopila Lucija Čufar, učenka glasbene 
šole Škofja Loka, oddelek Železniki. 
V okviru občnega zbora MD Železniki 24. 4. 2009 
je bila na galeriji projekcija dokumentarnega filma 
Janeza Habjana Golcarija na Selškem nekoč. 
16. maja je svoja dela predstavil akademski slikar 
Jure Kalan. Otvoritev razstave je popestrila inštru-
mentalna jazz zasedba Gorazda Pintarja in Benjami-
na Prešerna ter člani KUD France Koblar. 
13. junija se je z nastopom in likovnimi deli 
otrok predstavila Podružnična šola Selca. V juliju 
je sledila razstava čipk, ki jo že tradicionalno pri-
pravlja Turistično društvo Železniki v okviru Čip-
karskih dni. 
Jesensko obdobje smo pričeli z gostujočo arhiv-
sko razstavo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, enota 
Škofja Loka z naslovom Protestantizem na Loškem. 
Razstava je bila na ogled od 28. avgusta do 16. sep-
Železne niti 7 Kronika Muzejskega društva Železniki
410
artnarava.com, 17. 4. 2009.
tembra. V kulturnem programu so nastopili France 
Čufar (kitara) ter Jernej Primožič in Luka Markelj z 
veznim tekstom o protestantskem obdobju.
Razstavo Grafike Lojzeta Tarfile in Aleksandra Je-
senovca je 25. septembra odprl Franc Berčič Berko, 
program sta popestrila akademska kitarista Luka 
Vehar in Monika Breuss. 
9. 10. 2009 je v galeriji potekal fotografski večer. 
O digitalni fotografiji je predaval Aleksander Čufar, 
EFIAP/b, PPSA, KMF, MF FDG.
Od 16. oktobra do 9. novembra so bile na ogled 
ikone Albine Nastran iz Škofje Loke. Razstavo je 
odprl umetnostni kritik dr. Damir Globočnik, v kul-
turnem programu pa smo lahko poslušali duet flavt 
(Veronika Šmid in Katarina Mohorič). 
Fotografska razstava Na poti je bila na ogled od 
13. novembra do sredine decembra. Fotografije je 
predstavil Igor Mohorič Bonča (Železniki), v pro-
gramu sta sodelovala tudi Aleksander Čufar, ki je 
razstavo odprl, in Katja Mohorič Bonča. 
Miro Kačar, 13. 3. 2009. Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Kronika Muzejskega društva Železniki
411
Jure Kalan, 16. 5. 2009. Foto: Aleksander Čufar
Podružnična šola Selca, 13. 6. 2009. Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Kronika Muzejskega društva Železniki
412
Protestantizem na Loškem, 28. 8. 2009. Foto: Aleksander Čufar
Lojze Tarfila in Aleksander Jesenovec, 25. 9. 2009. Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Kronika Muzejskega društva Železniki
413
Albina Nastran, 16. 10. 2009. Foto: Aleksander Čufar
Igor Mohorič Bonča, 13. 11. 2009. Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Kronika Muzejskega društva Železniki
414
Tone Kavčič, 19. 3. 2010. Foto: Aleksander Čufar
Dogodki v galeriji do julija 2010
 
Po zimskem premoru se je v letu 2010 na galeriji 
prvi predstavil Tone Kavčič iz Kamne Gorice. Odprt-
je slikarske razstave je bilo 19. marca, v programu je 
sodeloval Mešani pevski zbor Društva upokojencev 
za Selško dolino.
Ciklus razstav je nadaljeval Vlado Jehart iz Pre-
valj, ki se je predstavil s fotografijami narave. Raz-
stavo je poimenoval Življenje nad 1000 metri, v pro-
gramu na odprtju razstave 16. aprila sta nastopila 
Lucija in Nace Čufar.
Ob dnevu muzejev 18. maja je bilo v Muzeju 
Železniki slovesno odprtje prenovljene muzejske 
stavbe, za to priložnost pa je bila pripravljena 
tudi dokumentarna razstava fotografij posamez-
Vlado Jehart, 16. 4. 2010. Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Kronika Muzejskega društva Železniki
415
Antonov vrtec Železniki, 21. 5. 2010. Foto: Aleksander Čufar
nih faz prenove muzejske stavbe – Plavčeve hiše. 
Le nekaj dni kasneje, 21. maja, so se otroci iz An-
tonovega vrtca predstavili z nastopom in razstavo 
Mi ustvarjamo. 
11. junija je slike iz peska predstavila Stanka Go-
lob. Razstavo je poimenovala Reke – spoštujem vas. 
V kulturnem programu so nastopili člani KD Po Be 
Re Posočje – Benečija – Rezija, razstavo pa je odprl 
umetnostni kritik dr. Damir Globočnik. 
15. julija je bila otvoritev tradicionalne čipkarske 
razstave v okviru 48. Čipkarskih dni. 
Stanka Golob, 11. 6. 2010. Foto: Aleksander Čufar
Železne niti 7 Kronika Muzejskega društva Železniki
416
Muzejski izlet v Gornjesavsko dolino
Po nekajletnem premoru in številnih pobudah 
članov Muzejskega društva Železniki smo letos 
spet pripravili muzejski izlet. Odločili smo se, da 
10. aprila 2010 obiščemo Gornjesavsko dolino, ki 
ima z našo Selško precej skupnega. Obe dolini je 
močno zaznamovalo železarstvo in prav Gornje-
savski muzej Jesenice na Stari Savi z železarsko 
in etnološko zbirko je bil naš prvi postanek. Spre-
jel nas je kustos Marko Mugerli in nam predstavil 
železarstvo na Jesenicah ter življenje železarjev 
na Stari Savi, ki je čudovito prikazano v etnološki 
zbirki v Kasarni. V času našega obiska je bil v je-
seniškem muzeju na ogled tudi meteorit, ki je 9. 
aprila 2009 padel na Mežaklo. Z zanimanjem smo 
si ogledali še to vesoljsko pošiljko, nato pa smo se 
odpravili naprej. 
Pot nas je vodila do Pristave v Javorniškem Rovtu, 
ki je bila nekdaj v lasti družine Zois. Karel Zois, brat 
bolj znanega Žige Zoisa, je bil botanik, ki je razisko-
val alpsko rastlinstvo in odkril vijolico in zvončico. 
V gostinskem objektu na Pristavi imajo urejeno spo-
Udeleženci muzejskega izleta pred Kasarno na Stari Savi na Jesenicah, 10. april 2010. Foto: arhiv MD Železniki
minsko sobo družine Zois, ob pristavi pa se nahaja 
botanični park z domačimi in eksotičnimi drevesni-
mi vrstami in tremi jezerci. Kljub nekoliko hladnej-
šim temperaturam je bil sprehod po parku prijeten, 
drevesa v parku pa res mogočna. 
Pred nami je bil ogled še ene muzejske zbirke, 
dislocirane enote Gornjesavskega muzeja Jesenice. 
Odpeljali smo se v Rateče, kjer je v Kajžnikovi hiši 
rekonstrukcija črne kuhinje ter razstava rateške 
noše. Na ogled je bila gostujoča razstava Tehniškega 
muzeja iz Bistre z naslovom Stanko Bloudek – Leteči 
človek. Ogledali smo si tudi kratke starejše filme o 
ljudskih običajih in planiških smučarskih skokih. 
Vodenje in ogledi zbirk Gornjesavskega muzeja 
tako na Jesenicah kot v Ratečah so bili za člane MD 
Železniki brezplačni, za kar smo se upravi muzeja 
najlepše zahvalili in jih povabili v Železnike na 
ogled našega muzeja. 
Strokovni del muzejskega izleta smo polni novih 
informacij in v pričakovanju naslednjega izleta za-
ključili s poznim kosilom v gostilni pod Vršičem.
Železne niti 7
417
Železne niti 7
418


7
2010
7
/2
01
0
Ovitek_Zelezne niti_7.indd   1 16.11.2010   7:36:38