V Gorici, 1888. 9. zvezek. Zlata maša sv. očeta Leona XIII. (Iz „Vaterlanda“.) Rim, 1. prosinca 1888. Včeraj zvečer ob četerti na šest so zazvonili vsi rimski zvo-in zvonili celo aro k zlati masi papeževi pri svetem Petru, p alu nato je gosposka vredila zdatno redarsko službo na svetega etra tergu. O polnoči so že začeli prihajati ljudje, ki se jim ni čakati pred cerkvenimi vratini, da bi mogli le pervi in pred-b'ti, ko se odpro. Ob treh zjutraj je čakalo vže do dve tisoči P* vstopa, ki se jim je dovolil po nekolikim na enkrat ob štirih. Carstvo je vzderžavalo red z veliko spretnostjo, tako da se pri k Ue>zmerni množini ljudi ni prigodila druga nesreča, kaker da •^katerim kaj zmanjkalo v žepu in neki papežev kapitan si je ^da nogo zlomil. Cerkev je praznično okrašena, veliki stebri so , ®čeui v erdeč damast, kip sv. Petra je v papeški opravi. V cer-j vzderžujejo red palačna straža in papeški orožniki. Ob tri ert' na devet se prikaže sprevod, ki svetega očeta iz papeških D'šč v cerkev spremlja. Papež sedijo v svoji navadni nosilniei ; eti so prav dobrega zdravja, le nekoliko vtrujeni. Korarstvo cer- — 258 — kve svetega Petra jih sprejme ; nato molijo nekaj časa pred velikim oltarjem in potem krenejo v kapelo žalostne Matere božje, da se tam oblečejo v mašno opravo. Na malem oltarju te kapele, kjer so pripravljena oblačila, stoji dragi krucifiks, ki so ga podarili naš presvitli cesar : tudi škofovska kapa, ki jo je poslal nemški cesar, in papeška krona, ki jo je napravilo pariško mesto, je videti tam. Ko se opravijo, stopijo sveti oče na nosilnico in slovesni sprevod se pomika proti velikemu oltarju, kjer se začne zlata maša Vseh oči so v tem trenotku vperte na slavnega moža, ki denes po petdesetletnem mašništvu ponavlja nekervavo daritev. V tem trenotku moli cel svet kakor v Rimu in mašniki po vseh deželah obhajajo svete skrivnosti združevaje svoj namen z namenom svetega očeta. Genljivo je videti, kako v glavnem trenotku svete maše, ko zlatomaŠDik povzdigujejo presveto Rešno Telo, v velikanski hiši božji vse v tihi pobožnosti na kolenih kleči in s kora se zasliši kaker ungeljsko petje, ki moli Jezusa v podobi kruha. Končavši sveto daritev zapojo sveti oče „Te Deurn*, ki ga poje nadalje 70 tisoč glasov. Nato se dajo nesti v sredo cerkve, na o-der nalašč za to pripravljen. Tam vstanejo z nosilnice in molijo molitve pred blagoslovom. Mej tem poklekne množica in sveta tihota vlada po vsem velikanskem prostoru, dokler potihnejo besede slovesnega blagoslova. Nato se vzdigne gromovito klicanje v pozdrav-Ijenje svetemu očetu. Papež je blagoslovil Rim in cel svet ter se veruil nazaj v svoje izbe. Čez dobri dve uri je bila slovesnost minila, ali še cela ura je potekla, preden je vsa neizmerna množica prišla iz cerkve. — 5. prosinca so sveti oče zopet maševali v svetega Petra cerkvi. Slovesnost se je začela ob 9. uri. Okoli cerkve je bilo popolnoma mirno. V cerkev so se pustili samo laški romarji (okoli 20 tisoč), ki so z veselimi klici pozdravili papeža, ko so peš vstopili v cerkev. Brali so pri velikem oltarju tiho mašo ; mej tem so zvonovi svetega Petra cerkve zvonili. Stregli so papežu kanoniki te cerkve in gojenci ueminarija sV. Petra. Pričujoči so bili tudi velika vojvodinja toskanska, mnogi deržavuiki, kardinali, vsi papeževi dvorniki in mnogi rimski plemenitaši. Po maši so dali sveti oče blagoslov ter se odpravili na to v veliko zakristijo, kjer je pripravil kapitelj kosilo za 1000 ljudi. Kardinal Lavaletta jz tam poklonil papežu pozlačeno sreberno posodo za svetinjo (glavo) sv. Janeza Kerstuika. Povabljenim se je dovolilo nogo poljubiti svetemu o- — 259 — 1 ietu ; nato so mej talijanskimi romaiji, ki so v dveh veistah stali ’n jih veselo pozdravljali, odešli papež po njim prihranjenih stopnji-cah v svoje izbe. . ------------------- Bratovščina naše ljube Gospe z Gore Karmeljske. Mej bratovščinami, ki so mej pobožnimi Slovenci zelo razsrjene, je ena najimenitniših bratovščina svetega škapulirja. ■^udi v naši cerkvi na Kostanjevici ima ta bratovščina svoj Sedež ; zato se nam zdi primerno, da pred vsemi o njej kaj spregovorimo. Okoli leta 1240 je živel na Angleškem prečuden mož, Simon po imenu. Še le 12 let star je ušel v puščavo in tu pre-živi spokorno trideset let v votlem hrastu. Imenujejo ga zato Simon „panj“ (Stock). Ravno tista leta so se naselili na Angleškem redovniki karmeljci ali karmeliti. Po nasvetu Matere ^°žje, ki se je Simonu prikazala, stopi tudi on v ta red in že leta 1245 ga izvolijo za poglavarja tega reda v zapadnih deželah. Sè vso gorečnostjo prosi več let prečisto Devico, naj mu dà kako znamenje svojega dopadajenja nad karmeljskim redom. ^ne 16. julija, — bila je ravno nedelja —, prikaže se mu Matija v veliki svetlobi sè škapulirjem v roki, obdana od angelov, ter mu pravi : „N a, sin moj preljubi, to oblačilce s v o j e g a reda kot znamenje moje bratovščine te posebne milosti, ki sem jo sprosila tebi in Vseni karmeljcem. Kedorvtiobleki vmerje, bo °l>vàrovan večnega ognja. Naj ti bo znamenje zve 1 iČanja, varstvo v nevarnostih in zastava Posebnega miru in hrambe.11 Po teh besedah pusti Marija škapulir Simonu v rokah in zgine. Ta obljuba Matere Božje je bila pa tudi koj s čudeži po-terjena. Še tisti dan, ko je Simon škapulir prejel, je neki ple-teonjtnik, obtežen z velikimi grehi, za smert nevarno zbolel. Ker obupa nad svojim zveličanjem, se brani sv. zakramentov. Pokli-*tejo Simona. Pride in ga najde že v omedlevici. Pokriža ga, Položi na-nj sv. škapulir in glej ! kmalu se bolnik iz nezavedno- — 260 — sti predrami, začne moliti, se odkritoserčno in skesano spové, ter vrne rje tisti dan ves miren. Kedaj se je začela karmeljska bratovščina, ni na tanko znano. Neketeri namreč mislijo, da je bila že pred to prikaznijo» ter je le škapulir ko svoje posebno znamenje po nji sprejela in pa ime „škapulirska bratovščina.“ „Marsiketeri posmehovalec,” pravi nauk za ta dan (16. julij) v Življenji Svetnikov, izdanem od družbe sv. Mohorja, — „marsi-keteri posmehovalec bi se vtegnil pohujšati nad besedami: „Ke' dor v ti obleki (škapulirju) vmerje, bo obvarovan večnega ognja1* Lahko bi rekel : „Škapulir si bom obesil na vrat, in potem smeffl počenjati, ker hočem ; nebesa mi ne otidejo.“ Ali umé se samo ob sebi, da veljajo besede Marijine obljube pod enakim pogojem, kaker besede v sv. pismu, postavim : „Kedor veruje in je kerščen, ta bo zveličan” ; „po upanji smo rešeni” in v 12. pogl. Tobijevih bukev beremo : „milostinja reši smerti in ona je. ki grehe zbri* suje“ ; ali „blager žalostnim11 i. t. d. Noben pravi katoličan Pa ne bo terdil, da že vera sama, ali samo upanje, ali milostinja zadostuje za nebesa. Vse te besede sv. pisma veljajo tolikanj, da človek razun tega ne sme zanemarjati onega, kar je pogla' vitna reč, brez katere nihče ne more zveličan biti ; postavim, da se slehernega smertnega greha varuje, dolžnosti svojega stana zvesto spolnuje, svojim razžalivcem iz serca odpušča i. t. d> Kedor pa milosti, ketere mu je Marija sprositi pripravljena, ter dovratno odbija, ta sam podira obljube in namene te ljubezni polne matere usmiljenja ; takega tudi sto škapulirjev ne more obvarovati večnega ognja. Res se je že večkrat pokazalo, da je marisikedo že na smertni postelji se svetim škapulirjem zadobil ob enem tudi milost spreobernjenja in tako rešil svojo dušo večnega pogubljenja še le zadnji trenutek, vender ne manjka tudi žalostnih zgledov, da so prederzni in nespokorni, čeravno so bili v ti bratovščini, na čuden način ravno pred smertjo prišli ob škapulir in tako brez njega vmerli. Pravi udje te bratovščine se toraj zanašajo na obljubo Marijino, da jim bo preskerbela iz nebeškega zaklada, ki ga ona oskerbuje, milost, da ostanejo do konca stanovitni, če so že v milosti Božji ; če so jo pa zgubili, da se resnično spreobernejo in tako pogubljenju otidejo. Dvojna je predpravica in milost, ki jo je mogočna in vsffli' ljena deviška mati obljubila pravim udom škapulirske bratovščine, — 261 — namreč : 1. obvarovani bodo večnega pogubljenja; in 2. kmalu bodo rešeni iz vic. Ko so neketeri prederzneži jeli vgovarjati ti predpravici in jo tudi tajiti, se papež Benedikt XIV. sami potegnejo za njo ter pravijo, da naj se verni derže na povelje papeža Pavla V. izdanega določila, ki karmelitom dopušča, da smejo to pobožno Vero očitno oznanovati. Mnogi drugi papeži, Klemen VII., Pavel dii-, sv. Pij V., Gregor XIII., Klemen X , Inocencij XI. i. t. d. so sami ta nauk očitno učili iu ga goreče zagovarjali. Mnogi redovi so dobili od sv. Rimskega sedeža dovoljenje, da smejo njihovi najviši predstojniki, generali reda imenovani, — to se ve da s privoljenjem dotičnega škofa, — vstanoviti bratovščine, ki so obdarovane že precej pri vstanovitvi sè svojimi odpustki. Tako ima n. pr. general dominikanskega reda pravico, da vstanovi bratovščino sv. rožnega venca. Vstanoviti bratovščino sv. škapulirja. ali karmeljsko pa ima pravico general karmelj-skega reda. Pismeno privoljenje od škofijstva pošlje se o. generili, ki na temelju tega privoljenja napravi vstanovno pismo. Naznaniti je treba naslov cerkve in altarja za bratovščino. Papeži, kot najviši cerkveni pastirji, so določili, da so udje škapulirske bratovščine, ki vse natančno opravljajo, kaker je velevano, deležni ne samo zaslug in dobrih del vseh drugih udov te bratovščine, temuč tudi vseh predpravic karmeljskega reda. thuli mnogo popolnoma in nepopolnoma odpustkov so podelili Papeži, zlasti Pavel V., bratovščini sv. škapulirja. Ti odpustki so a) p o p o 1 n o m a : 1. Tisti dan, kadar kedo dobi sv. škapulir. (Spoved, obhajilo, molitev po namenu sv. tičeta). 2. Na praznik sv. škapulirja. t. j. 16. julija ali pa pervo Nedeljo za tem. Papež Benedikt XIV. so ta odpustek dovolili za Vsak dan mej osmino. (Pogoji so ravno tisti.) Ta praznik se sme Praznovati v nedeljo mej osmino, ali če je treba, ketero drugo Nedeljo v juliju, tudi s procesijo. 3. Na smertno uro 4. Popolnoma odpustek vsem tistim, ki se vdel e ži j o procesije te bratovščine ; smela bi se taka procesija, s škofovim privoljenjem, deržati eno nedeljo vsakega meseca. (Pogoji navadni.) Komer pa Ni mogoče, iti s tako procesijo, naj za odpustke tisto nedeljo °bišče cerkev ali kapelo te bratovščine in sv. obhajilo prejme. Navno to velja o popotnikih, bolnikih, jetnikih i. t. d., če zmo-Hi° to nedeljo male dnevnice Matere Božje ali vsaj petdeset d e n a š e v in Češčena-Marij in če obude djanje kesanja — 262 — s terdnim sklepom, da bodo pri pervi priložnosti prejeli sv. zakramente. 5. O praznikih Matere Božje : čistega spočetja, rojstva, daiovanja, oznanjenja, obiskanja, očiščevanja in vnebovzetja. 6. O praznikih: sv Jožefa, sv. Simona (16. maja), sv. Ane, sv. Mihela, sv. Terezije i. t. d. 7. Eno sredo vsacega meseca. — Da se dobe odpustki, našteti pod št. 5.. 6., 7., se je treba spovedati, prejeti sv. obhajilo, obiskati cerkev karmeljskega reda, ali, kjer te ni, domačo farno cerkev in opraviti navadne molitve. Če pa ni mogoče obiskati cerkev, morejo spovedniki mesto tega druga pobožna dela naložiti. Vse sv. maše. ki se bero za ranjce ude, imajo ravno tisto predpravico, kaker bi se brale pri privilegiranem altarji. Podeljen jim je namreč popolnoma odpustek. Tudi so udje deležni vseh duhovnih dobrot karmeljskega reda in vse cerkve. b) n e p o p o 1 n o m a. 7 let in 7 kvadragen (kvadragena: 40 dni) vsako nedeljo v mesecu, kije odločena za procesijo, ketera ne more biti ; treba je pa mesto procesije obiskati cerkev ali kapelo bratovščine. — 5 let in 5 kvadragen enkrat v mesecu, če se skesano spovedo in sv. obhajilo prejmo ter molijo za edinost kerščanskih poglavarjev, za zatertje krivoverstva in za povišanje sv. Cerkve. — Ravno toliko odpustkov zadobe tisti, ki spremljajo z gorečo svečo duhovnika, ki gre bolnika obhajat, in če za - nj molijo. — 3 leta in 3 kvadragene vsak praznik Matere Božje, če po skesani spovedi sv. obhajilo pobožno prejmó v cerkvi ali kapeli bratovščine in če molijo po namenu sv. očeta. Ti prazniki so : Marijino spočetje, rojstvo, oznanjenje, očiščevanje in vnebovzetje. — 300 dni, če se ob sredah in sobotah zderže mesnih jedi. — 100 dni, kolike r kr at kedo stori kakošno dobro pobožno delo ali delo ljubezni do bližnjega, postavim če kedo spremlja merliča na pokopališče, bližnjemu v sili pomaga, sovražnike mej seboj pomiri, nevedne v verskih naukih poduči i. t. d. — 40 dni vsaki dan, kadarkoli kedo zmoli 7 očenašev in č e š č e n a-m arij v čast 7 radosti Matere Božje. Vsi ti odpustki se morejo dušam v vicah v prid oberniti. Papež Pij IX. so 15. junija 1855 podelili vsem udom ška-pulirske bratovščine karmeljske posebno olajšanje za večne čase, da morejo na vseh tistih krajih, kjer ni karmeljskih cerkev, za-dobiti vse tiste odpustke in druge duhovne milosti, keteri e° podeljeni od rimskega sedeža obiskovalcem teh redovnih cerkev, — 263 — samo da se skesano spovedo, sv. obhajilo prejmó, svojo farno cerkev ob določenih dneh pobožno obiščejo in druge zapovedane pobožne dela kakor se spodobi opravijo. Cerkve karmelitov imajo odpustke rimskih postaj ob dnevih, ki so zaznamovani v rimskih mašnih bukvah. Keder se ima obiskati karmeljska cerkev, ali župna cerkev, pa ne zadostuje, ako se gre samo v kako kapelico ali k podružnici. (Konec prih.) Življenje in delavnost sv. Frančiška Solana, misijonarja Peruanskeg-a. (P. F. H.) VII. Poglavje. Misijonar iu čudodelnik v Tukumaniji. Kaker smo slišali, so naši misijonarji z drugimi nesrečneži srečno dospeli v pristranišče mesta Pajte. To je bilo nekako meseca januarija leta 1590. Od tod gredo misijonarji peš proti glavnemu mestu Limi. Pot je deržala preko puščave s peskom posute, ki se razprostira mej Tihim morjem in kordiljerskim pogorjem. Po nepopisljivih težavah dospó srečno v mesto, kjer gredo v samostan »sv. Frančiška od Jezusa" imenovan. Tam je bila namreč tedaj vže jako cvetoča pokrajina ali provincija redovnikov sv. Frančiška, ki so se deržali po pervotni ostrosti vodila. Vstanovili so jo redovniki, ki so prišli s Pisarora, odkriteljem peruanske dežele, v tiste kraje. Ker jo bilo dvanajst misijonarjev, zvali so jo sploh »provincijo dvanajsterih apostolov." V glavnem mestu Limi so imeli velik samostan, v keterem je moglo bivati po 200 redovnikov. Mej njimi so bili jako učeni možje, ki so deloma o-skerbovali šole, drugi pa so oskerbovali misijone. Kmalu je nastalo iz te pokrajine še pet drugih. Tu ostane sv. Frančišek z drugimi misijonarji nekoliko dni, da se odpočije od težavne poti, pa tudi okrepča za daljnjo pot Proti Tukumaniji, kamer je bil namenjen. Seveda je bil počitek Za svetnika, kaker po navadi, le molitev, samota, vaja v raznih čednostih in mertvičeujo vže tako oslabolega telesa. Tudi je pridi- — 264 — goval po ulicah in na glavnem tergu mesta, kjer koli je našel množico ljudi. Sè svojo, rekel bi, nebeško in nadnatorno prika' znijo je kar očaral prebivalce Njegova zgovornost pa je bila tudi tem veča, čim bliže je bil namenu svojega novega poklica. Vse ga je spoštovalo kaker svetnika. Po kratkem odpočitku se odpravijo misijonarji na pot proti Tukumaniji. Morali so iti prek Kordiljerskega pogorja, čiger ver-hunci merijo nad 7500 metrov in so pokriti z večnim snegom. Treba jim je bilo hoditi 900 milj, ali po našu, 37 dni, če hodijo noč in dan. Lahko si misliš, dragi bravoc, težave pota prek gorovja, kjer ni bilo najmanjšega sledu o kakem potu ali stezici. Zakaj to gorovje je bilo še popolnoma zaraščeno in še ni bilo videlo sekire, od kar stoji svet. Tudi še za današnje dobe je pogorje in okolica še malo znana. Ravnine in doline mej posameznimi gorskimi razrastki pokrivajo puščave, „ljanos“ zvane, ki so zaraščene z visoko travo, da se še človek iz nje ne vidi. Če še omenimo, da so bile te pustine bivališče mnogobrojni golazni in zverjadi, in da cele trume strupenih komarjev popotnika neprenehoma nadlegujejo, imamo le še majhen zapopadek o težavah, s katerimi se ima vbogi misijonar vojskovati po teh krajih. Po vseh deželah je življenje misijonarjev vedno zatajevanje ; po pokrajinah južne Amerike je pa vedno marterništvo. Lahko si toraj mislimo, kako težavno je bilo potovanje po teh divjih krajih. Tender pride naš svetnik v Talavero, špansko naselbino ob Saladu v Tukumaniji. Vže petdeset let, preden je prišel sv. Frančišek v te kraje, so tod oznanjevali sv. vero redovniki našega reda. Zlasti se je odlikoval brat Aljfonz od sv. Bonaventure in pred njim brat Ludovik Bolanos. Le-ta je umel pet različnih indijanskih jezikov ; tudi je preložil katekizem, ki ga je izdal tretji okrajni cerkveni zbor v Limi 1. 1582 v narečji Kusko-indijanskem, v druga indijanska narečja. Zato je imel tudi mnogo vspeha ; nad 20.000 Indiianov je kerstil. Ali kaj je to število proti nebrojni množici erdečekožcev, ki so še živeli po gozdih tistih pokrajin ter prežali na evropske naseljence, da jih kcterega zasačijo in slastno povžijejo. Divji Indijani so bili namreč človekožerci. Tako misijonsko polje je imel naš svetnik obdelovati ter obsejati se semenom božje besede. Seveda se ni strašil člove-kožercev, ker je hrepenel po marterniški smerti. Ali ljubi Bog je imel drugi namen sò svetnikom. Naj perva skerb je bila Frančišku, da se nauči raznih indijanskih jezikov. Ali s tem se mu ni bilo treba dolgo truditi. Saj — 265 — ga je Bog izvolil za svojega oznanjevalca po južni Ameriki, ter mu tudi podelil „dar jezikov", kaker nekedaj v Jeruzalemu zbranim svojim aposteljnom, ki so imeli nesti njegov nauk narodom vesoljnega sveta. Le tokouotskega indijanskega jezika ga je učil 15 dni Andrej Garsija Veljdeški, zapovednik Talavere. Pa tudi v tem je kmalu prokosil učenika in Iudijane same tega rodu, ki so menili, ko so ga slišali govoriti v svojem jeziku, da je prišel k njim njih malik in bog Ataguš. Saj jih je učil, kako morejo besede prav izgovarjati. Svojo misijonsko delavnost je pričel Frančišek v mestu Ta-laveii in po okolici, da v veri poterdi kristijane raznih narodnosti, ki jih je tu našel. Ne daleč od mesta ste bile dve naselbini Indi-janov, S o k o t o n i j o in M a g d a 1 e n a. Od nekedaj so namreč misijonarji delali ua to, da se divjaki za stalno naselijo ter prično obdelovati polje ali pa se raznega rokodelstva primejo, ker jih je le tako mogoče za terdno pridobiti sv. veri in pravi omiki. Takoisto so delali po severni Ameriki naši rojaki misijonarji Ba raga, Piree in drugi. Taki naselbini ste bile tudi omenjeni dve. Precej po svojem prihodu je prevzel naš svetnik oskerbovanje po teh in druzih naselbinah. Vsak dan je hodil po vaseh ter učil otroke in odraščene in delil sv. zakramente. Po dokončanem delu je šel iz vasi na kak samoten kraj, kjer je zavžil svoj pičli košček kruha in se zatopil v premišljevanje svetih reči. Drobne tiče in drugi gozdni prebivalci so ž njim vred hvalili Boga ter ga obletavali kot posebnega prijatelja božjega. Dà, celo divje zveri so zgubile s v oj o divjost! Necega dne, tako je pripovedoval poveljnik Andrej Garsija, — jezdil je on sam iz mesta, za njim je šel pa Solan po svojem misijonskem opravilu. Na enkrat zapazi divjega bika, ki serdito pridirja po hribu proti njemu. Poveljnik spodbode svojega konja ter skoči ua stran. Na enkrat pa se spomni, da bode sedaj divja zver skazala svojo divjost nad neoboroženim redovnikom. Berž oberne svojega konja, da hiti nesrečnemu na pomoč. Pa kako se začudi, ko vidi, da zver kaker krotko jagnje stoji poleg svetnika, ki jo gladi in boža. Potem ji pa reče, naj gre nazaj, odkoder je prišla. Zver se oberne in gre v resnici nazaj. Ravno ta poveljnik je bil priča še druzega čudnega dogodka-Necega dne zopet popotujeta bkupaj vsak po svojem opravku. Pot ju pripelje do široke deroče reke. Sedeta v čolnič, da se prepeljeta na ono stran. V tern trenotku pade svetniku plašč raz ramo v vodo in valovi ga odmso. Ker jo bila ravno zima in za tiste — 266 — kraje čas deževja, je bilo občutljivo merzlo. Ko stopita na suho, gresta nekaj časa svojo pot dalje. Stotniku se smili svetnik, ki se je tresel mraza. Gre toraj nazaj, kè bi vender znabiti kje ob bregu našel plašč. Ko pride na kraj, kjer sta stopila na suho, vidi ga razgenajenega po travniku, kaker bi ga bil kedo razgernil, da se posuši, — in vender ni bilo žive duše blizu. Garsija ga pobere ter ž njim spoštljivo ogerne svetnika. Da misijonar v božjih očeh mnogo velja, skusili so tudi In-dijani v Sokotoniju. Ta naselbina je imela veliko pomanjkanje vode ; morali so jo od daleč po prav težavni poti nositi. Zato so mislili naselbino vže zapustiti ter se preseliti na drugi kraj. Bridko je bilo svetniku pri sercu, ko pomisli, da se bode vže vrejena vas razkropila. Zateče se torej v goreči molitvi k Bogu. Veselega obraza pride svetnik drugi dan v Sokotonijo ter skliče može skupaj in pravi, da jim ni treba kraja zapustiti, ker je voda prav blizu. Indiani odkimujejo z glavo, češ, kar se spominjajo, ni bilo še na tem kraji sledu vode. Svetnik jim prigovarja, naj le zaupajo na vsegamogočnost božjo. Potem jih pelje na polje ter pokaže s palico na suh prostor, kjer naj prično kopati. In glej ! Kmalu se prikaže mokra zemlja in iz nje pri zre bister vrelec, ki si je pričel delati strugo. Vsi oslermé ter padejo svetniku k nogam. Od daleč so hodili gledat čudežni vrelec in zajemat vodo, ki so jo rabili tudi kot zdravilo v raznih boleznih. Verjetne priče so poterdile, da jih je tudi mnogo ozdravelo. Se dandenes imenujejo Indijani iu drugi prebivalci ta vrelec rs tud en ec sv. Solana". Od tistega dne izvira tako močan, da goni mline in namaka rižno polje. Tako blagono8no je pričel sv. Frančišek svojo misijonsko delavnost. Ostale so pa tudi te naselbine v zgled kerščanskega pobožnega življenja vsem Indijanom po Tukumaniji. Svetnika so imeli v veliki časti, ko že več ni bil mej njimi. Pa tudi svetnik se jih je z veseljem spominjal kot svojih pervencev v vinogradu Gospodovem. Tudi potem ko je že vžival zasluženo piaci lo v nebesih, jim je večkrat prihitel sè svojo priprošnjo na pomoč. Naj nevedem le en zgled. Ko so nekaj let po svetnikovi smerli prišle v Tuku-manijo brezštevilne trope kobilic, ki so pokončale vse, zatečajo se prebivalci v Talaveri, Sokotoniju in Magdaleni k svetniku, naj jih reši strašne šibe. Obljubijo, da ga hočejo vedno častiti kot svetnika če jih reši. In glej ! na enkrat se tropa oberne proti golemu gorovju in ondi pogine. Takih in enakih dogodkov nam popiso- — 267 — vavci njegovega življenja mnogo pripovedujejo. Nekatere bodem^še pozneje omenil. Iz teh svojih stalnih postaj je svetnik hodil iskat divjakov za sv. vero po okolici v hribovje, kamer so se pred belimi nasel-niki vmaknili. Povsod so ga divjaki radi poslušali ter sprejeli sv. vero, ž njo pa tudi pravo oliko. Učil jih je, kako naj si pripravljajo obleko ; v svoji divjosti so bili namreč nagi ter si barvali kožo z raznimi barvami. Tudi jih je učil, kako naj si prideljujejo vsakdanjega živeža. V kratkem času so bili divjaki prerojeni, da so se sami sebi čudili, kako so postali vsi drugači. Ko je pa do-veršil svetnik po okolici svoje misijonsko delo, gre dalje po neizmerni planjavi in pogorji proti vzhodu. Prišel je do mesta Santiago del Estero, ki so ga Spanjci vstanovili 1. 1562. Lega tega mesta je bila jako lepa. Daleč na okoli se razprostira lepa ravnina, katero pretekate reki Dolse in Salado. Ob mestu pa dela reka Dolse prijazno jezero. Divjaki so se pred naseljenci vmeknili v gore in obširne gozde. Zato je naš misijonar tudi le malo časa ostal v Santijagu. Šel je dalje ter prišel do mesta R i j o h e, ki so ga bili Spanijolci pred kratkim vstanovili. Mesto stoji na obnožji Andeškega pogorja ob meji sedanje Cilenške republike. Tukaj so bili našli bogate rudnike sre-berne rude. Indijani po okolici so bili pa jako divji in grozoviti. Vedno so napadali naseljence in ti so bili v vednem strahu pred njimi. Jako se toraj razveselé, ko pride sloveči misijonar v Rijoho. Upali so, da bode svetnik z besedo sv. evangelija vkrotil divjake. In niso se varali. Kjer je Solan oznanjeval božjo besedo, premagal je vso divjost in vse zapreke ter spremenil maščevauja željne, nage erdečekožce v krotka jagnjeta Kristusova in olikane ljudi. Celi rodovi so sprejeli sv. vero, naselili se okoli Rijohe in postali mirni, delavni in omikani prebivalci. Kar ni moglo orožje, to je mogel bosonogi redovnik sè sv. križem v roki. To pa je jako razserdilo divje indijanske rodove, ki so prebivali po vzhodnem gorovji mej rekama Dolse in Santomo. Zbere se 45 glavarjev indijanskih rodov sè svojimi vojaki ter sklenejo vse belokožce in tiste, ki so ž njimi potegnili, pomoriti in svojim malikom darovati, sela pa požgati in pokončati. Zbrana vojska divjakov se vtabori na hribu blizu mesta. Njih divje vpitje in ples, ki so ga imeli po noči svojim malikom na čast, je se strahom navdajal prebivalce po mestu in okolici. Kerščanska občina Indija-nov in naseljencev je bila ravno zbiana pri božjo službi, ko zvejo — 268 — namero o napadu. Ondotni poveljnik Peter Kotero skliče može hitro skupaj. da bi napad odbili ali pa se branili do zadnjega zdih-Ijeja, češ, bolje je slavno vmreti v boji kaker v roke priti člove-kožercem. Žene in otroci ostanejo v cerkvi. Ko se možje pripravljajo na boj, vkaže svetnik, naj bodo le mirni in počakajo, da pride nazaj. Sam pa se odpravi v šotor divjakov. Hotel je dati življenje za svoje ovčioe in menil, da je sedaj najlepša prilika, da vmerje marterniške smerti. Brez opovire pride svetnik do šotora divjakov. Kot nebeška, vzvišena prikazen stopa deržeč križ v roči, mej divjaki. Vsi ga stermo gledajo. Potem stopi na višji prostor ter prične razlagati sè živo besedo divjakom resnice sv. vere. Vsi pazljivo poslušajo to nebeško prikazen. Ko jenja govoriti, gnetejo se vsi proti njemu, proseč, naj jih sprejme v katoliško cerkev in kersti. Bilo je zbranih divjakov nad 9000 in vsi so bili po govoru svetnikovem kaker spremenjeni. Le nekaj se je vsem čudno zdelo, da so. ga namreč vsi u m e 1 i, ko je govoril, dasi tudi so bili Indiani iz raznih narečji, ki se mej seboj niso razumeli. To je dalo našemu svetniku neko nebeško veljavo. Njegovo ime se je širilo daleč mej Indijani po okolici. Vsi divjaki so ga imeli za nebeškega poslanca. Kjer koli se je prikazal, hitelo je vse k njemu, da slišijo iz njegovih ust nebeške nauke. Kmalu so sprejeli vsi divjaki okoli Rijohe sv. korst ter postali verni in pobožni katoličani. Tudi B divjaki so se po okolici naselili, ko so bili kerščeni. Toda svetnik ni mogel vedno pri njih ostati. Želel je, da pridobi še druge divjake Jezusovi čredi. Obernil se je proti severovzhodu ter prišel preko Katamarke v San Mi gèl. Tudi tukaj so divjaki z gor in ravnin hiteli k svetniku, da slišijo nebeškega poslanca nauke in sprejmo sv. kerst. Od tod je šel sv. Frančišek proti severu ter prišel v Tuku-man, ki stoji na vzhodnem podnožji pogorja „Siera de Akonkiha“ zvanega. Okolico tega kraja moremo zvati raj južne Amerike. Tu vidiš najlepše rastline, ki rastejo v vročem pasu naše zemlje. Razne reke, osobito Rio de Tnknman, dajejo tem pokrajinam to rodovitnost. Tukaj je našel naš svetnik večinoma le španjske naselnike ; Indijani so se vmeknili pred tujci v obširno gorsko ravnino Velike čake, da si ohranijo svobodo. Po teh krajih so prebivali zelo divji Indijani ter kuhali serd do belih. Tako divji so bili, da so slastno povžili vsacega belega človeka, ki jim je prišel v roke. Ta divjost je tem bolj mikala našega svetnika, da je šel 7 veliko Čako. Ni se zmenil za te- — 269 — žavno pot in za nevarnost svojega življenja. Saj je hrepenel po ®arterniški smerti. S križem v roči se prikaže Solan mej divjaki 'n oznanjuje Jezusovo vero po gorah in ravninah. Čudom gledajo divjaki božjega poslanca, ki govori v jeziku vsem razumljivem. Ti-s°o in tisoč divjakov je hitelo iz nezmernih ravnin in zaraščenih gozdov, poslušat nauke nebeškega poslanca. Iz rek, ki pretakajo in bočijo rodovitno pokrajino, je zajemal svetnik vodo, da prerodi otroke puščavske se sv. kerstom v dediče nebeškega kraljestva. sveto vero so divjaki sprejeli pa tudi oliko ; učil jih je, kako naj si naredé potrebne obleke ter se žive ob poljedelstvu in živi-n°reji. Če tudi jih je nevsmiljenost in nezmožnost španjske vlade *ekoni časa zopet spremenila v divjake, se vender spominjajo še dandenes v svojih pesmih in pripovedkah nebeškega poslanca. Od r°da do roda se ohranjajo mej njimi pesmi, katerih jih je učil „č u-^°delnik iz nebes", Ko je Solan prehodil vso pokrajino Čako, pride do reke Pa-ragvaj, ki loči te pokrajine od Paragvajskih. Reka je 300 do 400 Petrov široka po nekaterih krajih. Onstran reke je prebivalo mnogo ^vjakov, ki še nigdar niso slišali ničeser o sv. veri. Tudi te ne-8rečne je želel pripeljati v Jezusov hlev. Ali kako priti preko ši-r°ke reke? Čolna ni bilo blizu; divjaki pa se tudi niso podvizali (1°biti ga kje. Marveč so bili jako veseli, da nebeški poslanec n® more dalje ; saj bode primoran ostati pri njih. ki so ga nad vse ljubili. Tudi so mu ponujali vsega v obilnosti, kar so imeli, da bi njih ostal. Svetnik pa jim je vedno kazal na ono stran, kjer divjakov še ničeser ne vé o Jezusu, odrešeniku sveta. Tudi mora osrečiti z nebeškim naukom. Potem opominja še svoje ov-naj ostanejo stanovitni v veri, blagoslovi jih še enkrat, pomigne gvoje 0 tam bodete našli listek papirja. Kake stopinje naprej je okrog0' kamen, ki je z drugim pokrit Le vzdigni pokrov, in našli bodet0 vodo. Tovarišu so se te besede svetnikove zdele neverjetne ; ker01 ni mogel misliti, da bi bila voda na verhunci homca, keteri je o8' stal vsled podzemeljskega ognjemeta (vuljkana). Vender pa ni ho-tel vgovarjati svetniku. Ljudi, ki so koperneli žeje, pelje na omenjeni homec ; P9 kako se začudi, ko vidi list papirja na omenjenem kraju in pol0? kamen. Sè svetim strahom veli, naj odvale ploščo, — in kako ®e začudijo vsi, ko zagledajo 'čisto hladno vodo. Vse hiti blizu, zaj0' majo, kaker le vejo in znajo, da si pogase hudo žejo. Tudi si o8' — 271 — Polnijo posode, katere so ravno imeli sè seboj. Nobenemu pa ni Prišlo na um, da bi bil vprašal, komu se imajo zahvaliti za to do-f°to. ge le, ko si pogase žejo, prično misliti, od kod tukaj voda ? 'stek papirja jim bode pač to raztolmačil ; pa ni ga bilo več ni-Jer- Temu se še bolj Čudijo. Ko pridejo na verhunec, od koder ;° zopet videli na ravnino, vidijo v znožju homca klečega sv. So-na, ki je bil v molitvi zamaknjen. Sedaj je bilo vsem jasno, kedo JItlje sprosil vode v tej puščavi. Od sedaj so imeli še veliko veče gostovanje popotniki do sv. Frančiška. Okrepčani po hladni vodi 80 sli dalje. Ko pridejo v Kordovo, so šli mimo sodišča, kjer so stale vi-!'Ce za hudodelnike. svo- Naš svetnik obstoji ter reče na tihem Jsinu tovarišu P. Andreju, da bodeta jutri zaradi zločina vboja vi-8ela na teh vislicah ona vojaka, ki sta mejpotoma tako gerdo pre-'"Jala. Seveda je verjel po dogodku v puščavi tem besedam ; in rug' dan se je res vse tako zgodilo. Ravno ta dan je predsednik 8°dišČa v Kark8su poslal list, v keterem veleva, Jaka naj omenjena vo- zaradi vmora obesijo, kjer koli jih zasačijo, kar je sodišče v Ofdovi tudi vestno izveršilo. To mesto je bilo tedaj še le komaj vstanovljeno. Neki plemič , Kordnve na Španjokem doma, po imenu llijeronim Kabrera se lu naselil, in za njim drugi okoli leta 1573. Okolice ne moremo k kovati prijazne, ker jo obdajajo puščave polne soli. Tudi reke, j, 8e vijejo po pustinah, so slane in dajejo zato slabo pitno vodo. a Jako važno je bilo to mesto za tergovino in kupčijo, ker je Sekako v sredi mej mesti Santafé in Sau Hvan de la Frontera. V *ej naselbini naš svetnik ni našel ravno divjakov, pač pa mnogo aase]jencev, ki, če tudi kerščeni, niso živeli po sv. veri. Odperto |e bilo torej delavnosti njegovi široko polje. Kjer je našel priliko, začel opominjati in svariti zanikerue in mlačne. Kmalu se je tudi 8ad njegovega truda pokazal v mestu. Ljudje so zopet jeli hoditi "ožji službi in prejemali sv. sakramente. Vse je kazalo neko ne-®8ko spoštovanje do pveluika, kot poslanca iz nebes. Bogati kupci 8° darovali mnogo denarja za stavbe cerkev, samostanov in druzih °orodelnih naprav, ki še dandenes zaslužijo občudovanje, k Od te dobe je hodil Frančišek po okolici od kraja do kraja, atoer so ga ravno klicali ali kamer so ga poslali predstojniki, de-v vinograd Gospodov. Ko ponižnemu služabniku Gospodovemu ka mu je bila nad vse zoperna hvala, ki se mu je obilna dajala P°v8od, kamer se je prikazal, ker so bili povsod znaui njegovi ču- — 272 — deži. Ali znal je obračati vso čast na Boga, od katerega pride vsak dober dar. Ta svoj vpliv pri erdečekožcih kaker pri naseljen^ vporabljal je v čast božjo. Divjake je učil sv. vero, in da naj boi® prijazni mej seboj in miroljubni do belih ; naseljencem je pripor0' čal ljubezen in vsmiljenje do divjakov, in naj vestno spolnjujoj0 božje in cerkvene zapovedi. S tem bodo divjakom najlepši zgled. Naj h sklepu tega poglavja omenimo se nekaterih dogodi iz življenja našega svetnika, ki so se dogodili v dobi, ko je še bi val v Tukumaniji. Necega dne sliši, da je nekaj ur hoda daleč bolan neki 1° dijan, Lule po imenu. Tudi niso vedeli, če je bil kerščen. Franci šek, to slišati, se berzo napravi na pot k oddaljeni koči za 8tnert bolnega Indijana. Našel je bolnika nezavednega in se smertjo 8° borečega. Iz govora njegove žene spozna, da ima opraviti z Indij4 nom čisto neznanega mu jezika. Naš svetnik se ne zmeni m00»0 za to. Zaupaje na božjo previdnost in pomoč, poklekne k post® J vmirajočega ter veli bolniku, naj govori. In glej 1 Zgcdi se dvojeD čudež ! Bolnik zadobl zopet moč govoriti, naš svetnik pa dar r* uma bolnikovega jezika. Frančišek ga poduči v resnicah s.v. ve‘6 in kersti. Kmalu potem bolnik izdihne svojo dušo. Zopet drugi pot prihiti k svetniku neki Iudijan ter britk0 joka in tarna, da mu je edini otrok vmerl. Tudi je tako reven, d* ne more omisliti za pogreb vreče, v ketero bi zašil merliča in P° kopal. Naj vender pride svetnik ter pokoplje otroka vsaj cerkve00 in blagoslovi grob. Frančišek potolaži žalostnega moža, rekoč, ^ gre le domov, bode že kmalu prišel za njim, da pokoplje merl*0&' Ko pride Fraučišek h koči Indijanovi, vidi pred njo sedečega °ver stega in zdravega dečka. Svetnik naš stopi v kočo, da bi vl<1 merliča. Starisi mu prihité nasproti ter se izgovarjajo, da je bil si10 njih edini otrok, res vmerl, ker je bil vže več ur ves terd in