WAsM 79.
W torek 2. StozoperKka
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in , za ene kvatre 1 gold. in 4;"> kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še V, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno i gold., za ene kvatre 2 gold.
Sedajno stanje cirkve.
(Dalje.)
II.
To pričajo tudi sv. llieronim, sv. Cyprian iu sam zbor Kartagenski 4., in kar je naj imenitnejši, de zbor duhovništvu ne samo glas posvetovavni, temuč glas rasodivni (ent-scheidend) podeli in pripiše: „alioquin irrita est sententia episeopi, nisi Clericorum senten-tia confirmetur." Da so se v pervih časih naše cirkve pri opravlenju cerkvenih zadev tudi svetjani (Laien) vdeležili in kako daleč vdeležili, pokažejo svete bukve in cerkveni spisateli; poglej : apost. dj. 21, 27 ; I. Kor. 5; 1; II. Kor. 2, 5; sv. Cyprian v listi 17. in 34. Res je, da se v poznejših stoletjih duhovniki in svetjani niso pri cerkvenim opravlenju več vdeležili iz uzrokov le malo hvale vrednih str. 26; — alj sedajne okolnosti in potrebe ojstro tirjajo, da se stara navada spet oživi in usede; zraven ustavnih deržav ne bo dolgo stalo samovladarstvo v cerkvi. Ravno tisto duhovno vrenje in gibanje, ktero se po-kazuje v deržavi, pokazuje se tudi v cerkvi. Tam hoče vsaki v vsih javnih zadevah kako besedo pregovoriti; ustavni in demokratični duh je prešinel narode; samovlade so nemogoče. Čisto samovladarsko opravlenje cerkvenih zadev je skoz in skoz proti duhu se-dajnega časa, in je zraven vstavnega in do-mokratičnega živlenja v deržavi le tedaj mogoče in stalno (haltbar), ako ves omikani del ljudstva od cirkve odpade, alj pa se v po polno mlačnost zastran vere in cirkve pogrezne" str. 26. 27.
Sedaj na temu stoji, zbore, in najprej škofiske zbore, tako sostaviti in jim toljko delavnosti in oblasti podeliti, da se, kakor v pervih stoletjih , celo duhovništvo in ljudstvo pri cerkvenih rečih živo in tesno vdeleži, in da se vse znamenitne duševne moči celega okraja oživijo, in se za blagor sv. cirkve krepko potegnejo. —
Škofam ni se bati, str. 27, da bi se sedaj ne bil tak dober cerkveni duh, kakor je bil v pervih dobah keršanskih; alj, da se sedaj duhovništvu in ljudstvu tak upliv (Ein-fluss) v cerkveno opravlenje dovolj iti ne more; na to pravi II. takole: „Naj viši pastirji zaupanje imajo in zaupanje pokažejo; dober duh, če ravno tudi odpor najde, bode zmagal; v najhujšim primerleju ima škof ja pravico, zbor razpustiti, in svoje poterjenje odreči." Tudi ob času sv. Cjpriana vidimo dosti pri duhovništvu in ljudstvu tistih slabost in pogreškov, ktere sedaj pri nas vidimo; vender je stal sv. Cyprian za to, da se pri cerkvenemu opravlenju ima škof z svojim du-hovništvam in ljudstvain vdeležili. —
Proti takej uravnavi škofiških zborov se pokaže, dobro vemo, na knjigo papeža Benedikta XIV. de Synodo Diocesana. Alj Benedikt ni previdel naše čase, naše razmere in potrebe; on je pisal od uravnave zborov z obziram na svojo dobo: „jas sim prepričan str. 31. da bi Benedikt, ki bi sedaj živel, in neprestrano pogledal v sedajno stanje, da bi sedaj vsedrugo knjigo spisal de synodo Diocesana. Pa kaj; mi nepotrebujemo nobene nove knjige: „salus ecclesiae summa Iex esto" blagor cirkve bodi najviši pravilo." —
Glavna potreba je ta, da bi se v cerkvi zbudila in napravila neka silna moč; ta pa ni samo pri škofih, alj pri nekterih njegovih sve-tovavcih, alj pri nekterih bogoslovcih, — ona je v celej cirkvi: v celim duhovništvu in v celim vernim ljudstvu. Na tej podlagi se morajo škofiski zbori poklicati in uravnati. Sedaj se dalej vpraša, str. 32, na ktere reči se pa stegne oblast takih zborov; kaj morejo in smejo škof, duhovništvo in ljudstvo pre-tresovati, razodevali in sklepovali ? Gosp. H. na str. 32 itd. izroči takim zboram sledeče točke: Zbori imajo:
1. bdeti ali paziti (kontrolo imeti), da se uravnava škofiska dobro vede, da se brez dogovora nič novega ne napravi ali vsili; k temu je večbart posebno v posamesnih, drobnih rečih očitnih prič treba; 2. se truditi in sker-beti za primerno in poslojno izobraženje du-hovništva; 3. ustavljati na duhovne urade in dostojnosti, pervo oblast pri tej reči ima sicer škof, pa tudi duhovništvo in ljudstvo ima kej pregovoriti; 4. sostaviti duhovne sodništva; ktere bi slabe duhovnike pred se tirjale, iz-praševale in obsodevale; 5. kaznovati tiste, ktiri se uperajo proti duhovnim postavam, zlasti duhovnike; 6. ustanoviti način, kako bi se moglo v okom priti prestopkam javne uravno-sti (Sittlichkeit), pomoti očitne božje službe, napadenju duhovnikov in njegovih opravil; — 7. preudariti, kako bi se dala mladež h ker-šanskemu nauku zaderžati; 8. opravljati cir-kveno premoženje; 9. premisliti, na ktero vi-žo bi se mogla ljubezen in gorečnost do ker-šanstva in cirkve pri ljudstvu, zlasti pri duhovništvu vžgati in oživiti. Vse to in še več drugih važnih reči le samo v zgoraj izrečenim omislu vredjen zbor vsestrano presoditi in srečno dogotoviti zamore; „pri takih zbo rab, veli H. na sr. 42, se bo razjasnila in občutila sedajna naloga cirkve; pri uzajemno-sti se bo zbudil duh uzajemnosti, pri gorečnosti se bo gorečnost unela, nadušeni govorniki bojo nadušenje vžgali, svete opravile bojo duše očistile, in uzajemni sklepi bojo zjedinili vse moči k temu, kar je povsod potrebno." —
Na str. 43. pristopi gosp. II. na to vpra šanje, kako bi zamogla cirkva svojo imenitno nalogo srečno izpelati, kako bi zamogla pravo keršanstvo zbuditi in uterditi v sedajnih okol-šinah in potrebah. Zraven, da se ona krepko povzdigne, in znotraj ponovi in oživi, je še treba:
I.	gledati na odgojenje mladine.
II.	misli; da mora duhovništvo to važno delo z večjo ljubeznjo in z večim trudam, kot dozdaj, opravlati, in si priskerbeti tiste lastnosti in tisto gorečnost, ki so k temu opravilu potrebne. Pa vender duhovniki sami ne morejo v šolah vse dognati, temuč treba je, da tudi učiteli se pri tem delu živo in krepko vdeležejo. Cirkva toraj mora skerbeti, da bojo učiteli pravi in verni kristjani; in da bojo tudi za svoj potreben in primera živež oskerb-leni. H. pravi, da cerkveno premoženje na keršanske učitele oberniti ni proti, temuč po volji darcev in zakladitelev (Geber und Stifter).
Posebno priporoči duhovnikam, učitele ne kot svoje sužne hlapce; ampak kot svoje sodelavce imeti, jih spoštovati in ljubiti. Mini-ške šole H, iz več uzrokov zaverže; str. 47.
Pri keršanskim odgojenju ima cirkva na trojne sorte ljudi posebno paziti: a) na otroke bornih, sirote in ur a vno (sittlich) zapuščene in zanemarene otroke; b) na žensko mladino, iz ktere zrastejo matere in gospodinje; c) na že bolj odraščeno mladino postavim na gimnazijah, na liceal-nih in drugih višjih šolah. Na str. 50 H. veli: „Da se v srednjih in viših stanih mnogokrat tak malo keršanske vere, in tak malo ljubezni k cerkvi najde, ima svoj glavni uzrok v tem, da so oni v svojej mladosti dro z ka-tehizmam mučeni, nikolj pa k pravemu poznanju keršanstva in cirkve uvedeni bili; da nikolj tisto v njej počivajočo modrost, moč in tolažbo spoznali in občutili niso; in da so v svojej mladosti v hišo božjo dro pelani bli, nikolj pa v njej prebudenja; nikolj primernega opravila, nikolj povzdignenja niso našli, temuč le dolg čas imeli. Kar toraj navk Kristusa in njegove cirkve niso poznali, in ljubezni do Kristusa in cirkve niso imeli, so se dali od vsakiga posmehovavca in njegove puhle modrosti hitro motiti in vkaniti." — Tudi na rodovine (FamilieJ mora cirkva svojo pozornost oberniti; tudi rodovinsko življenje mora postati vse drugače; keršanstvo in cirkva morate tudi rodovino preširiti, ako čemo pričakati novo živlenje v cerkvi. — (Dalje sledi.)
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Celovec 24. Septembra 1849. še nekterih dni, in novo šolsko leto se bode začelo; kaj bode kej leto 1850 nam Koroškim Slovencam doneslo? Bojim se, da ne bode za nas še hujši, še žalostnejši kot lani. Minulo leto je nadepolni Slovenc, gosp. Anton Jane-žič, 90 učencem — Slovencem in Nemcem — z velikim pridam, in z občno pohvalo slovenski jezik učil; kaj bo pa letaš? Ministerstvo je naukazalo, vse stolice na Celovških šolah s učeniki Benediktinarskiga reda oskersbeti. Že za druge predmete zmankujejo učeniki; tako bo namesti gosp. Placida Javornika stolni kaplan g. Balant Miiller, dohtar bogoslovstva, rojen in svojemu narodu zvest Slovenec, na bogoslovskim učilišču sveto pismo st. z., iztočne jezike, in staroznanstvo učil. Kaj bode z slovenskim jezikam? Upali smo na gosp. Karlna Bobidata; alj ravno smo zaslišali žalosten glas, da je njemu naročeno, vse svoje sile na naravoslovje oberniti, in se ne v druge predmete vtikati, in tako svojo težko butaro še pomnožiti; tak je tudi lete jedini naš up šel po vodi! Nemila osoda! Alj ni verlega in serčnega Slovenca v Beču, kteri bi gosp. ministru nauka povedal, da je na Koroškim več kot 112,000 Slovencov, kterim se mora ne samo jeden, temuč dva učenika slovenščine poskerbeti; alj ga ni Slovenca, kteri bi povedal na pravim mestu, da je začasni odbor deželnega zbora na predlog in podporo g. dohtarja Bulica že lani ministerstvu živo potrebo slovenske stolice v Celovcu razložil in za učenika prosil: alj ga ni vlastenca, kteri bi znal ministra naprositi, da naj zapove pre-latu, tudi dva učenika za slovenšino — nemškim in slovenskim Korošcem koristno in po-
trebno — na svoje stroške poskerbeti ? — Ime takega vlastenca bi slovelo in se med zvezde kovalo. Ako se iskreni Slovenci, in drugi slavjanski brati za nas borne Korošce krepko ne potegnejo, bomo gotovo prepadli: »Die Lehrkrafte werden nicht ausreichen," und »die Bevverber um die neuen Stellen haben ihre Sprachkenntnisse nur mehr anzufiihren;" po tem pa z Bogam slovenščina! Brati na jugu in proti severju, alj se vam ne smilimo? Brati zaženite svoj gromoviti glas za svoje mile umirajoče brate slovenske!!! —
Kakor nam »Klagenfurter-Zeitung" oznani, se bojo morali šolski pripravniki po ukazu vis. ministerstva nauka od 13. Julija t. 1. št. 4829 zanaprej dve leti učiti, da si temeljno in obširno izurjenje v vsih zapovedanih predmetih priskerbe. K zapovedanim pred-metam se mora po deržavnih in duhovnih postavah za Slovenske pripravnike tudi šteti materni to je: slovenski jezik. Kaj pomaga, če slovenski učitel ima vse nebeške in pozemlenske znanosti, če govori in uči, kot sam angele božji, kaj pomaga, ako mu maj n-ka znanost slovenskega jezika, ako govori in uči v jeziku šolskej mladini neznanim in ptujim?! Žeje blo v »Sloveniji" večbart izrečeno in potoženo, da se v Celovških šolah na jed-nakopravne Slovence čisto nič ne gleda, da so letaš šolski pripravniki po 10 učitelah v 20 predmetih se podučevali, da pa od slovenskih čerk , od slovenske slovnice, od slovenskih pisem ni blo duha ne sluha, — za božjo voljo! alj bode ta nepostavna, v nebo vpijoča krivica še za naprej terpela? Alj se bojo prirojene in svete pravice Slovencev, alj se bojo svetne in duhovne postave tak gerdo in nesramno z nogami teptale in to vse v tistim kraju, kjer so najperve in najviše šolske oblasti? Z nadepolnim in mirnim ser-cam gledamo na našega previsokega in pre-milostliviga knezoškofa, kteri so se že pri več priložnostih vkazali kot zvest sin velike matere Slavije: predober oče in skerb-ljiv pastir svojih milih slovenskih otrok in ov-čic gotovo ne bojo pozabili in zapustili; oni bojo slovenskim otrokam slovenski navk, slovenskim ovčicam naravno, slovensko pašo osker-beli! —
Dragi prijatel v Istrii! takih modrijanov in zijakov, kakšnega si li nasledil na nekemu uradniku koroško-nemškega rodu, takih imamo mi na Koroškim žalibože! na koše. Ne gre nam v glavo, kaj taki gospodi mislijo: utajiti Slovence na Koroškim ne morejo sedaj več, ker je sam minister pravice javno in uradno izrekel, da so tretjina obljudenja na Koroškim Slovenci; — požerli nas ja tudi ne bojo, ker bi jim 120 slovenskih far z 112,059 dušami gotovo še tako širok in terd želodec preveč obtežilo; — ponemčili nas tudi ne bojo, ker je svitli Cesar vsim narodam zagotovil narodnost in jezik, in ker Slovenci globoko občutijo, kaj so jim donesle nemške šole in nemške pisarnice; siti so jih do gerla.
Svečan.
Iz Perave zunaj Belaka 24. Septembra 1849. 23. t. m. se je tudi v Belaku na Koroškim premaga rakovsko-ruske armade nad madjarskimi insurgenti s veliko svečanostjo obhajala. Zjutraj en malo pred devetmi se zasliši, kakor ob narvečim godu soglasje zvonov iz prekrasniga mestniga zvonika, ki zastran visokosti še Celovskiga za pol sež-nja preseže — topovi grome da se skoro zemlja giblje, in zdaj pristopajo v bladodan-ski obleki: tukajšni občeljubleni kresijski poglavar s vsimi uradniki, katirimu slovesniinu redu se je tudi več častitili niestjanov pridružilo, in gredo memo mestjanskiga kora, ki je na starim mestu pod orožjem stal, v cerkvo, kjer so mestni g. tehant Lavrenc lvolienc s dvema postrežnikama veliko sv. mašo Vsiga-mogočnimu darovali. Pri poglavitnih delili sv. meše je mestjanski kor prav po junaško navadne salve dajal, katirim so vsakokrat tudi
topovi prav krepko odgovorili. Po s zahvalno pesmijo dokončani b. službi, pri kateri so bili tudi v Belaku stoječi vojaki Prohaskiga regimenta pričijoči, se poda goromenjena častita versta iz ccrkve, in obakrat ki je memo mestj. kora šla, je turška muzika narodno pesem jigrala. Potem je mestj. kor s muziko pogla-vitniši ulice mesta prehodil, in s tem je bila predpoldanska svečanost končana. Zvečer je v mestnim kazališču igraška družba Ludevita švarca zadnokrat »Vtečenca" der Deserteur jigrala. Tako je minula Belačanam hvalosve-čanost nadonosne premage na Ogerskim !
Ni mi mogoče pri tej priložnosti zamolčali, koliko so (v Sloveniji že večkrat omenjene) Teržaške šolske knige, tudi na Koroškim koristi prinesle. Narbolj očevidno so to dokazale šolske skušbe na Dravi v Božiški in v Ločah in Štabnu v Belaški dehantii. Tako gladko in živo so otroci govorili, da jih je bilo kaj veselo poslušatijbrez vsiga spotikleja in neprestrašeno so pravili ravnala alj pravila za zlogiranje — kaj pika, vejica itd. med besedami pomeni, in kdaj se imajo take razločivne znamnja postavljati. Dobro iz glave so vedili praviti tudi plemena besedi, sklanjati, pregi-bati itd. in vse to po slovensko in nemško. Otroci sami so bili svojga materinskiga jezika tako veseli, da jim je to vsaki že na obrazu poznati mogel. Prepričal se je vsaki, ki je pred in zdaj šolske skužbe slišal, da se je v v gor imenovanih učivnicah skoz pol leta s Slovenščino več, kakor pred skoz 2 — 4 leta s nemščino opravilo. Bes je, kar je en majhin fantieik v Štabnu pri skušbi iz Teržaškiga Abecednika na 30 strani prav razumlivo bral: Brez glave storjena, Je rada skažena. —
Kje je tedaj kaj glave, kader se slovenskim otrokam že pri pervih čerkicali po nemško slovenska bistra glavica odbije, in jim posiloma nemške postavljati jame, — pred de se jim prav postavi, so se že skoro navadili brez glave biti?! —
Dragi rodoljubi! pripomagajmo, vsaki po svoji moči učiteljam in učencam potrebnih knig, in kmalo se bomo pri šolski mladosti obilniši omike in prosvete razveselili, kakor smo je dozdaj s slovensko mladostjo od nemščine dočakali!? Kmalo bomo kakiga učenca alj učenko pred nemškutarskegodernače postaviti in jim reči zamogli: Kader ne bote kakor toti mali, za vas ne bo zveličanja. — Kmalo se bojo taki, ki samo le zavolj lastne lenobe slovenski jezik kakor rob preklinjajo, prepričali, da se more slovenski jezik dro pred, kakor v 100 alj 50 letih tako omikati, de bo za uradni jezik spodoben, po tem gotovo ne bodo več tako bedasto kvarili , da po celini Kranjskim nista dva uradnika za dobiti, ki bi po slovensko pisati znala! — Dragi Krajnci, slovenski brati! pošlite nam kmalo več iztisov v Novicah oznanjeniga »Maliga Blažeta"! Za Belak vam za prodajavca prav pošteniga bukvaveza in knjigokupca Sig-munda Poznika priporočim. Bukvari! pošlite m u več slov. molitvenih knig, zakaj zlo se pri njemu po njih praša; vi pa na njemu tudi zvestiga človeka najdete alj pustite ga zraven vas tudi živeti!? —
Slovenci! s zjedinjeno močjo!
Hervaška iu serliska dežela.
Vladar Boznije je naznanil austr. ministerstvu, de bozniški puntarji mende orožje iz Hervaškiga dobivajo. Bansko svetovavstvo je potem sprejelo iz Dunaja ukaz, tega se prepričati, in ako bi resnično bilo, ojstro čuti, de za čas puntanja v Boznii se orožje čez mejo tje ne pošilja.
Ban je vse uradnike trojediniga kraljestva službe pri narodni straži oprostil.
Oddelik banskiga svetovavstva za javni poduk je predložil, de naj bi sc občino koristne družbe v Zagrebu: Museum, Matica, Čitaona in kmetijsko družtvo v edin domo-
rodni zbor zedinile, kir to bi bilo za občni prid posebna podpora.
Austrijanska dežela.
Ukaz zastran odveze zemljiš na Krajnskim.
(Dalje.)
B.	Dela. §.31. Tlaka se mora rajtati po tretinu tiste cene za delavni dan z roko ali z živino, ktera je v katastru za sosesko odločena. — 32. Vrednost merjene, se pravi tlake za gotovo znamenito delo, se mora ceniti. K taki se šteje tlaka posameznih, ali cele soseske za obdelovanje polja, za vožnjo derv itd. Cenitev se godi po ka-tastralni ceni dela z roko ali z volmi. Zneski se razdele pri občni tlaki med srenjike, kakor je tlaka v 10 letih pred letam 1845 razdeljena bila. — 33. Pri prerajtovanju čistiga dohodka iz tlake velja §. 14. Nasprotno odrajtvilo, ki se ima odločiti, se ne sme vikši odvzeli kot je polovica izrajtane vrednosti tlake. — 34. Kjer je tlaka po pogodbah že odpravljena (abolirana), ali bi pred 7. kini. 1848 odpravljena biti imela, se povračilo ne prerajtuje, razun ko bi pogojeno povračilo manjši bilo od prerajtaniga, in podložni bi prerajtovanje želil. — §. 35. Ako pogodba odpravljenja uradno poterjena ni, se ima za neveljavno spoznati, razun če bi nekoliko že izpolnena bila. — §. 36. Ako so take pogodbe le nekoliko izpolnene, naj se prerajta ostank tlake, ki še odpravljen ni, po patentu 4. sušca t. 1. in temu ukazu, ali pa, če bi manji povračilo kazalo, po vodbah pogodbe. — 37. Ako je pervinsko delo po pogodbi ali s časama spreobernjeno v darilo v denarjih, pridelkih, ali v delo ki se časno ponovljuje, (ako je reluirano,) naj se odškodovanje prerajta po novim darilu; ako bi po temu višji prišlo, kot po vodbah patenta 4. sušca t. 1., naj se pa po teh ravna. — §. 38. Začasno spreobernjenje tlake, se pravi tako od kteriga vsaki lahko vselej odstopiti zamore, se mora po postavi 7. kim. 1848 za odpravljeno imeti, toraj se odškodovanje prerajta brez ozira na to. Zastane darila iz pogodb za odpravljenje (abolicijo) ali spreobernjenje (relucijo) tlake se morajo odrajtati na podlogi pogodb in njih vodil za cenitev.
39. in 40. Od pogodb čez odpravo in spreobernjenje vkupej.
C.	Denarske (lavšine, — 41., nespremenljive se vrajtajo kakor so; — §. 42.
—	spremenljive davšine (laudemi) ki izvirajo iz deželne ustave, iz postave ali podložnosti, se bodo po 14. patenta 4. sušca 1848 iz deržavniga zaklada povračovale. Plača za var-stvino pismo je plača v kancelijo. — 43. Ako je zavezan pred 7. kim. 1848 prosil za prepis na podložno zemljiše, mora lavdemi gospodu plačati; ako pozneje, ni nič plačati.
—	44. Vrednost Iavdemij se ceni po 30 letih ov 7. kim. 1848 nazaj, in znesik se iz-viža iz zemeljskih bukev ali drugih pisem, ali ga morajo ceniti možje po vrednosti zemljiša ob času spremembe posestnika. — §. 45. Ako ni moč ceniti po 30 letih, se mora pre-rajtati po posebni (ukazani) viži. — 46. Ako je gospod pisma spridil ali vničil, de bi dokazu dohodka Iavdemij vbranil, ga kazin doleti. — 47. in 48. Odpušeni petin, in tudi drugi odločki po §. 14. patentu 4. sušca t. 1. se morajo odrajtati od lavdemialniga pre-vdarka.
IV. odsek. Od zastanih davšin. §. 49. Dolžni morajo od 1. listopada 1847 do 31. kozoperska 1848 zastane, v §§. 3. in 6. postave 7. kim. p. 1. odpravljene davšine, brez šestiga dela na leto, poverniti. Prerajtanje se godi po patentu 4. sušca t. 1. in temu ukazu. — 50. Zastanki davšin, ktere so brez povračila odpravljene, odpadeja brez odškodovanja, razun sodnih taks in plače za zemljiške bukve. — §. 51. Te zapovdi ne veljajo od zastankov davšin, ktere so po §. 6. patenta 4. sušca t. 1. odkupljive, in ne
od tacih, ki so čisto privatne baže. Te dav-šine se morajo cele dajati, doklor niso odkupljene. — 52. V 49. omenjeni zastanki se morajo celi na enbart, ali v dvanajstih mesečnih delih s cesarskim davkam plačati. Kter koj vse plača, se mu 10 percentov odpusti. — §. 53. Zastran starejših zastavkov pred letam 1848 se bo posebna postava koj dala.
V.	odsek. Od prerajtanja dohodka in kapitala odškodovanja. §§. 54. in 55. kažeta na vodbe pat. 4. sušca t. 1. — j§. 56. Dohodki iz odškodovanja gredo pre-jemnikam od 1. listopada 1848, in se plačujejo v kase ki so za cesarski davk odločene. — 57. kaže na 22. pat. 4. sušca t. I.
VI.	odsek. Od izročenja zneskov odškodovanja in odkupa, in od pred-posojil. — §. 58. Deželni zbor se ima pečati z oskerbljenjem deželniga premoženja za tretin odškodovanja, ki na to pride, in z napravo deželniga isposojilskiga opravništva za hitro odvezo dolžnih, in izplačilo prejemni-kam. — §. 59. Dokler taciga opravništva na Krajnskim ni, prejemlje deržava plačila dolžnih in izplačuje prejemnikam po denarnici za odvezo zemljiš v Ljubljani. — 60. Prihodki te denarnice so: a) Doneski dolžnih v davske denarnice v navadnih delih davka, b) plačila celiga, ali dela kapitala za odškodovanje, c) odškodovanje za lavdemije iz deržavniga zaklada, d) predposojila deržave za deželo po
18. patenta 4. sušca t. I., e) predplačila prejemnikam po <§. 25. tega patenta, zadnič f) plačila za zastanke davšin. — 61. Časnih doneskov (obresti) se dolžni lahko oprosti , ako: a) pred doveršenjem odškodovan-skiga opravila dele kapitala odplačuje; ali b) po doveršenju celi kapital, ali tudi dele, tode ne spod 20 gold. plačuje. Plačila, ki se z štev. 20 deliti ne dajo, se vzamejo za časne doneske (obresti). Vse te plačila dolžni nosi v davsko denarnico. Pomanjšanje letnih ob-rest se le vsake kvatre po izmeri odplačila prerajta. — 62. Denarnica za odveze zemljiš vsakimu prejemniku da prejemni list. Za zastanke se bodo posebni nakazi dajali. §. 63. To se zgodi koj, ko je pismo izročenja od deželniga odbora za odvezo zemljiš poterjeno. — 64. Pridobitev plačila od dolžnih se zgodi kot pri ces. davku. — <§. 65. Ministerjalni ukaz bo prišel zastran predpla-plačila prejemnikov pred odločbo odškodovanja ali odkupa. — §. 65. Ako dohodki prejemnika niso spisani v rektifikalnih pisanjih, mora spisik sam vložiti. — 67. Odbor ta spisik presodi, in predplačilo po 25. pat. 4. sušca t. 1. nakaže pri denarnici. —
(Dalje sledi.)
Posvetovanje vojskovodjev na Dunaju s cesarjem zastran novih naredb pri c. k. armadi se je pričelo. Armada bode razdeljena v 14 velikih trum, konjiki in pešci v posebne oddelke; en polk artilerije se bo novi napravil, de jih bo 6, in vozništvo se bo ar-tilerii pridjalo. — Na Češko pride armada 50,000 mož pod vodstvam nadvojvoda Albrehta. — 21 bataljonov pride v Vorarlberg pod vodjam knez Sclnvarzenberg. — Tudi blizo Ptuja se bode mende armada zbrala, h kteri je 18 bataljonov graničarjev že odločenih.
Nj. Veličanstvo so poterdili novo poštno postavo, po kteri se bo vsako pismo oprostiti (frankirati) moglo, in bode s takim štempelj-nam zaznamvano: plača za pismo bo od pota do 10 mil 3 kr., čez 10 mil 6 kr. za 1 lot; plača od druzih reči za vožnjo ho stalno 40 kr., in zraven do 50 mil od vsake pete 1 kr., od 100 mil naprej, za vsako 20to 1 kr. od funta ali od 100 gold. vrednosti.—
Vedno novi slovaški poročniki prihajajo na Dunaj z ravno tistim prošnjami na cesarja, kot jih je „SIovenija" že naznanila.
Cesar bo do 2. ali 3. kozoperska v Prago in Pilnico šel.
Minister javniga uka je cesarju predložil načert za gimnazialne in realne šole, po kte-rimu je cesar dovolil te šole voditi.
Za veliko deržavno posojilo je bilo do konca dne 29. kimovca po celim cesarstvu podpisanih 19, 431, 900 gold.
Zastran oficirskih plačil je cesarju predloženo , de naj bi lajnant po 40 gold., nad-lajtnant 60 gold. stotnik 80 gold. na mesec; penzionirani lajtnant 400 gold. (namestu 200.) nadlajtnant 600 gold., stotnik 800 gold. na leto imel. —
v
Ceska in Moravska dežela.
Cesar Ferdinand in njegova sopruga sta se iz Inspruka na pot v Prago podala.
Dr. Kurak bo v prihodnim šolskim letu fiziologijo v Pragi v domačim jeziku učil.
V	Nar. Novinah (čeških) beremo: „Za svojo dolžnost imam, očitno naznaniti, de zamorem izvižati, de je, v „avstr. ko-respond." razglašeni protokol zbora, kije bil 18. velk. travna t. I. neki v pričo gosp. Dr. Riegerja pri knezu Čartoryskimu v Parizu, goljfiv, in sim pripravljen, ako bi treba bilo, ta moj izrek pred sodbo dopolniti. Zgol ob čutje pravnosti me k temu naznanilu pripravi.
Dr. Gabler. Ravno te Novine pišejo, de je slavnivojT skovodja Knjičanin v Prago priti namenjen bil, alj po želji nekiga naših ministrov je to pot opustil. Nar. Novine zamorejo na vpra šanjc tega ministra imenovati. Naprej naznanijo v te reči: Že prejšno leto je ban Jelačič nekim češkim poslancam izročil, de misli v Prago priti. Letos , ki so sloveči Jugoslavjani Jelačič, Rajačič in Knjičanin na Dunaju združeni, so mnogi v Pragi sklenili, jih vun povabiti, in že se je po Zagrebškim časopisu zvedlo, de je Knjičanin pri volji tje popotva ti. Zdaj se Pražčani jamejo pripravlati, junaka spodobno sprejeti. Veselični zbor„Biir-ger-Ressource" mu sklene poročnikov naprod poslati, pojedno napraviti i. d., in naroči ne-kimu poslancu, generala Khevenhiiller — kir obsedni stan to zapove — naprositi za privoljenje. Poslane dobi ljubeznivi in prijazni od govor. Kmalo pak pride pismo od mestne gosposke na zbor, ktero veli, de se generalu Khevenhulleru za sprejembo Knjičazina pripravljena „ demonstracij a" zavolj stana obsede nespodobna zdi, in naj bi se opustila. Dvakrat so se še po 3 tovarši zbora k generalu podali, dovoljenje pridobiti — tode se jim ni dalo. — Pozneje je mestna gosposka pisala še na zbor, de v pervim pismu beseda „demonstr acija" stoji namestu: „osten-tacija". Prihod Knjičanina se je obranil s temu, kir je neka stranka med generala veli-telja in med domorodce se vstavila, ktera mu jih kar je moč gerditi skuša.
Pet kmetov iz Vršovic blizo Prage je vojaško sodniše obsodilo za 1 leto k delu v terd-njavi v železih, kir so puše skrivali. Kir ima vsaki družino in delo (eden je 85 let star,) se je kazin premenila v vojaško ječo v železih na 3 mesce.
V	Pragi je bilo 28. kimovca, na dan sv. Vencelna, navadno veliko cerkveno praznovanje in semenj.
V	Humpolecu na semnju je gosposka jela moške kupčovavcc, kteri posa niso imeli, za vojašinjo loviti. Tako napčno je razumela novo postavo, de potepuhi, kjer koli so, se imajo na račun soseske v soldate vzeti.
V	Znajmu na Moravskim se je strašna prigodba pripetila. Ude neke ženske razter-gane so našli na cesti. Mestni pisar, Šerer, to slišati s besedami: „Ta je gotovo moja žena" naglama iz pisarnice vdere, in ko pride do ostankov trupla jih ogledaje poterdi dc so od nje. Pravi de hudodelnik je gotovo neki stotnik konjikov in poljski grof, ki je ženo pred zalazoval, in de mora hitro za njim, ga oslediti. Odide, in od slej ga ni bilo nazaj. Dekla poklicana pove de zakonska sta v pre-
piru živela, in de je šerer od odhoda pred že govoril. Kmalo pak tudi dekla pobegne. Tako oba zlo sumljiva izpustiti, kaže malo
pazljivost gosposke.
Ogerska in Erdcljska dežela.
Streljanje v Komarnsko terdnjavo se je pričelo, ali kmalo so puntarji ponudbo vdati se s nekimi prošnjami vun poslali. Terdnjava je torej dobljena, in tudi vožnja po Donavi memo nje se je že pričela.
Ruska armada je na poti iz Ogerskiga in Erdeljskiga proti domu. Samo pred Komami stoji še general Grabbe s 18,000 možmi. V tukajšnimu taboru je Grabbe veliko pojedno napravil za austr. generala Nugenta in njegove oficirje, in je njim na čast svoje trume razprostil v razkaz.
Puntarska vojskovodja Avlich in Kis sta bila usterljena v Aradu.
Nekdajni madž. minister Csanyi je bil v verigah v Pešt pripeljan, kjer zdaj v podzemeljski ječi prebiva. Major Mak, kije austr. begun, in tudi pri Madžarih nove izdatbe sumljiv, živi jetnik v Komarnu.
Časopis iz Kronstata (v Erdeljski) piše, de je neki popotnik blizo turškiga mesta Wid-din vidil tabor madžarskih begunov, okoli 5000 mož, ki so bili obdani v okrogu od turških vojšakov. Neki paša je pravil, de Košut, Dem, dva Perczelna, Mesaroš, Dem-binski in drugi madžarski poglavarji so v terdnjavi \Viddin. Orožje madžarskih vojšakov so Turki Austriancam izročili.
Podmaršal Kempen je postavljen za vodja cele austr. gendarmerije.
47 romarjev, ki so se čez Vago pri selu Muresek v Trenčinski županii pelali, je utonilo.
Se sliši, de ministerstvo je že sklenilo prihodno raždelitev Ogerske in Erdelske dežele. Erdeljska bo mende 7 okrogov imela.
Ptuje dežele.
Laška. Sv. oče papež je oklic na svoje predrage podložne razglasil, v kterimu napove napravo noviga deržavniga sveta, ki bo vse postave pred izdatbo pretehteval, in po-sebniga sveta za denarske reči, kteriga bo papež izvolil iz med mož, od sosesk njemu imenovanih. Tudi deželne svetovavstva so po-terjene, kterih ude bo tudi papež izvolil izmed od sosesk priporočenih možov. Za popravo pravdnih in kaznovavnih postav bode odbor odločen. K puntarju zapeljanim je zamera podeljena. Oklic papeža je pisan 12. kimovca 1849. Zamera za veliko hujših puntarjev ne velja. Francoski poročnik pri Rimski vladi, gosp. žl. Korsel je dožel v Rim.
Nadvajvoda Toskanski, ki se je bil čez Terst na Dunaj podal, spet proti domu popotva.
Nemška. Poročniki nekterih nemških deržav se bodo na Dunaju snidili, zavolj vravnave prihodnosti nemške.
V	vasi blizo Frankobroda majnskiga je bil silni pretep med pruskimi in austrijanskimi, od bavarskih podpiranimi vojšaki zavolj raz-dražbe pri plesu; dva sta bila neki mertva, mnogi so bili ranjeni. —
V	sel Pirmansens je razpertija vstala med vojšaki in drugimi ljudmi v gostivnici, in se je v boj spremenila pri kteremu so nekiga vojšaka ranili. Na to se zbere derhal vojša-iov, razsaja, pobija, podira, tepe in rani po drugih sosednih gostivnicah, kar se ji vstavi, in nekiga gledavca, ki je bil oče večih otrok, osmerti.
Turška. V Rosni se stan od 13. kim. sem ni kaj spremenil, razun de tudi v taboru puntarjev je kolera jela hudo gospodariti. Puntarji ne odnehajo, vezir pak jim žuga, ako pomoči zadobi, de jih premaga, kolikor mu jih v roke pade, vse alj pobiti, alj vklenjene v Carigrad odpeljati.
Greški otoki. Na otoku Samos novi punt. Prebivavci tega otoka imajo vsakoletni davk 400,000 piastrov plačevati. Vladar otoka je davk vedno povikšal, in letos 2 miljona piastrov tirjal. Na to so se Samoščani spuntali, in s turškim vojšaki bojevati jeli.
— 316 —
I e p o I i i i § k i d e 1.
Kraljevič llarko in vila.
(Serbska narodna pesem.) (Koncc.)
Pa se šarcu zavihti na rame, Ino zdirja po Miroč - planini. Vila po verhu leti planine, Šareč dirja po sredi planine, Vile ni še viditi ne čuti. Ali šareč, ko zagleda vilo, Skače po tri kopja u višino, In po štiri dobre u napredek. Urno je dohitil šareč vilo. Ko se vidi vila u zadregi, Švigne plaha nebu pod oblake. Al je Marko buzdovan #) zavihtil, Ter mu prosti mah dal, brez bojazni. Belo vilo med pleča udari, Jo pobije na žemljico černo, In začne mahati z buzdovanam. Prevračuje s desne jo na levo, Pa jo bije s šestoperom zlatim. Zakaj si mi, vila, Bog ubij te! Zakaj pobratima ustrelila ? Daj ti bilje letemu junaku , Sicer ne odneseš glave svoje. Al ga začne vila bratimiti: Bogom brate, kraljeviču Marko ! Višnjim bogom in svetim Jovanom! Oj, izpusti me v planino živo, Da naberein po Miroču bilja, Da zagasnem rane na junaku. Al je Marko milostiv za boga. Žalosten je na sercu junaškem, Vilo izpusti v planino živo. Bilje bere po planini vila, Bilje bere, gosto se oglasa: Zdajci pridem, bogom pobratime! Zbere vila po Miroču bilja, In zagasne rane na junaku. Lepše je Miloša carsko gerlo, Še je lepše kakor pred je bilo, In zdraveje serce u junaku, Se zdraveje, kakor pred je bilo. Vila odšla je v Miroč-planino, Odšel Marko s pobrati m om svojim, Odšla na poreško sta planino, Ino Timok vodo prebrodila Na Bregovu, na selu velikem, Pa odidesta v Vidinske kraje. Al med vilami poveda vila: Čujete li vile tovaršice? Ne strelajte po gorah junakov, Dokler se o kraljeviču Marku, In o njega bistrem šarcu sliši, In o njega šestoperu zlatem. Kaj sim reva od njega terpela: Ter sim komaj živa še ostala!
Podgorski
Zcrnjc
za slovensko zgodovino.
Skušnja uči, de se v našim narodu še marsiktero lepo zgodovinsko zernice le od ust do ust izročuje. Tudi se najdejo semtertje stare pisma in druge reči, iz kterih bi se marsikaj dalo v našo domačo zgodovino potkate. Se ve de je posebni poklic zgodovinskiga društva vesele in žalostne prigodke pretečenib in sadanjih časov nabirati in v svoje liste zapisovati, tode v veliko žalost vsili pravih domorodeov se vredništvo ljubljanskih zgodovinskih listov že dalj časa za reči poganja in huri, ktere je ravno toliko mogoče dokazati, kakor de je dan noč ali pa noč dan. Dobro bi bilo tedaj, de bi prijatli mile domovine zgodovinsko blago pridno nabirali, in v enim ali drugim časopisu prihodnjim rodovam ohranjevali. Te misli pred očmi imevši sim tudi jaz nekaj taciga zernja po Gorenskim nabral, kteriga tukaj dragim bravcam Slovenije podam.
Kdor se je svoje dni le količkaj z zgodovino naše domovine pečal,mu je znano, de je gorensko železo in jeklo že v starodavnih časih zlo slovelo in se v unkrajinorske dežele prodajalo. Če pa človeka želja obide, de bi zasledil, v kterim kraji na Gorenskim so per-ve fužine za železo in jeklo bile, si revše zastonj glavo beli. Pa kdo se bo čudil, če se marsikaj pretečeniga več oslediti ne da? Saj so prihruli barbarski narodi od vsih krajev sveta v slovenske dežele in so pokončali dela naših sprednikov. Desiravno mende tistih go-
*) Buzdovam je, ko šestoper, nekaki kij.
renskih fužin, v kterih so že v prestarodav-nih časih železo in jeklo kovali, nihče več zasledil ne bo; se najde vender več krajev, v kterih so bile žc pred sto in sto leti fužine.
Med naj starji gorenske fužine se po pravici štejejo tiste, ki so stale pri izvirku Lip-nice. Rečica Lipnica pa izvira blizo Vošeč, eno uro od Badolicc in % ure 0(1 Kamne gorice. Tukaj je goril tudi plavž. De je pri izvirku Lipnice res plavž stal, nam tole priča. 1'ervič se v tem kraji še dan današnji najde veliko žlindre in kosci železa, če se kaj koplje. Pred sedmimi leti so dobili ravno tam tudi tri voze rude, ki je bila že za stopljenje pripravljena. Drugič ljudje še dan današnji v tem kraji travnike kažejo, na kterih pravijo, de se je voda za plavž nabirala.
Druge prav stare fužine so bile v Kovnici. Gonila jih je tudi Lipnica kakor une pri Voš-čah. Ravno na tistim kraji, kjer so bile nekdaj fužine, je zdaj cajnarca gospoda Antona Tomana, teržaskiga kupca in sina rajn-kiga gospoda Načeta Tomana. Pred tridesetimi leti so tukaj iz zemlje izkopali hrastov panj, ki je nekdaj v kovniških fužinah bil. Iver je bil še dober so ga v sadanji cajnarci porabili. Tukaj šc to opomnim, de ima kov-niška cajnarca še zdaj pravico z Lipnico poljubno ravnati.
Blizo današnjiga Rožmanoviga mlina v Kosnici pa je bila nekdaj cajnarca. Od te cajnarce ni skorej nič druziga več viditi, kakor ravnica, po kteri so rake šle. Pri tej cajnarci so bile berž ko ne tudi ješe za žeblje delati. To pričajo voglje in žeblji, kteri se tukaj najdejo, če se cnmalo v zemljo ko-P1.)6-
Kovniške fužine in njih zadeve bolj natanko popisati ni lahko mogoče, ker je 1828. leta strasen ogenj pokončal hišo gospoda Načeta Tomana in z njo vred vse pisma, ki so kaj od Kovnice govorile. De so bile pa v Kovnici resnično fužine, nam tudi to priča ker še dan današnji prebivavce tega kraja ftt-žince imenujejo. Tudi se v Rožmanovim mlinu, ki že čez 300 let stoji, od ust do ust izročuje, kje de sta plavž in cajnarca stala.
Kdaj de so se zdaj imenovane fužine začele , se ne da več natanko i zvediti. Ustno izročilo pravi, de so bile Kovniške fužine nekdaj svete Heme, ktera je tudi v Bohinji fužine imela. Pred 500 leti so slišale te iužine nekim Laham, ki so bili s posestniki sadanjiga Pustiga grada v španovii. Po tim jih jc ime la haronka Katarina Lambergova. Leta 1550 jim je dal cesar Ferdinand I. fužinski red, ki je imel 36 paragrafov. Za ta red so fužine cesarja prosile, de bi bil enkrat konec prepira, ki so ga fužine z grajšinskimi oskerbniki imele.
Ko so sčasama ljudje poprej imenovane fužine zapustili, so se jeli počasi proti sadanji Kamnigorici pomikati. To se bere v Valva-zorjevi Elire des Herzogthums Ivrain v L knjigi na 394. strani. Tako je sčasam postala Kamnagorica. Kamnogoriško cerkev, ki je presveti Trojici posvečena, so jeli 1648. leta zidati.
Gruntni kamen je položil prečastiti gospod Miha žlahtni Kumberg, ljubljanski prošt in škof in partibus. 1652. leta je bila ta božja veža dodelana in 14. avgusta 1656 jo je Bibcnski škof, prečastitljiv gospod Franc Voc-cani blagoslovil. Sperviga je imela beneficiate, ki so bili radolški fari podložni. 14. grudna 1751 pa je bila na faro povišana. Sadanji farovž je bil še le 1760. leta sozidan. Poprej so duhovni v vasi stanovali v hiši, ki ima 34. številko, in kteri še zdaj stari farovž pravijo. 1806. leta so postavili pri cerkvi še mežnarijo, ki je zdaj tudi kaplanija,.leta 1845 pa lepo prostorno šolo.
Tudi se pripoveduje, de so bili kdaj v tih krajih strašni gojzdi, kterih ni nihče pose-koval. Po tih gojzdih je valenburška (pusto-graška) gospoda zverino lovila. Primeri se pa eniga dne, de se neki valenburški gospod v temnim gojzdu zgubi, de ni vedil ne naprej ne nazaj. Ko tako semtertje blodi, slori obljubo , de bo na tistim kraji, kjer se jc zgubil, kapelco postavil, če mu bo Bog pomagal, de še enkrat srečno v Valenburg pride. To se zgodi, in grajšak da na ravno tistim kraji, kjer dan današnji kropška farna cerkev stoji, obljubljeno kapelco sozidati. Kar Valenburg (zdaj Pusti grad) in njegovo nje bližnjo okolico zadene, še to le opomnim.
1. Žlahten valenburški rod je že 1354. leta po Kristusovim rajstvu pomeri. Zdaj dobi grajšino Anže vitez Houensberški. V poznejih časih so bili lastniki te grajšine Katzenstein-
ski grofi. Za njimi Lambergarji, in za temi grofi Thurni, kterim še zdaj razvaline tega grada slišijo.
2.	Valenburški grad je okoli srede 16. stoletja pogoril, in se od tistiga časa Pusti grad imenuje. Tačas je bil Ambrož grof Tnurn njegov gospodar. Od ust do ust se izročuje, de je grof sam grad zažgal. Poglej gospod Tomanove glase domorodne, stran 112.
3.	Spredniki današnjih zgornjih Lipniča-nov so bili po navadi sredniga veka oprode valenburških grajšakov. Berž ko ne so jim že pervi valenburški posestniki nekaj sveta blizo grada dali, de so si hiše in njive naredili. Ti so bili prosti tlake in drugih grajšin-skili davšin. Toraj se še zdaj lastinarji imenujejo. Njih dolžnost je bila v Valenburg na stražo hoditi, in ga v nevarnosti braniti, ob času vojske se z gospodam na vojsko podati in če so koga k smerti obsodili, ga na moriše spremiti. To se je zadnjikrat okoli srede 18. stoletja zgodilo, ko je bil neki laški tihotapec (kontrabantar), Dominik po imenu, pri radol-škim mostu ob glavo djan. Glavo je s tem zapadel, ker je bil v Mostah nekiga človeka ubil. Pesem od te zgodbe stari ljudje še zdaj pojejo.
Poprej imenovanih lastinarjev je bilo pa 18. Sedemnajst jih je službo opravljalo, eden je bil pa napovedovavec. Napovedovavec pa ni bil zmiram ravno tisti, temuč so se tako verstili, de je vsako lelo drugi napovedovav-sko službo opravljal. Ta navada se je pri njih do današnjiga dne ohranila. Ti lastinarji imajo namreč še zdaj navado, de je vsako leto eden izmed njih župan.
Če so bili v gradu na straži, ali če so v vojsko šli, so imeli sabljo in kopje. Ako so pa kako drugo grajšinsko službo opravljali, je bilo njih orožje palica, ki je bila z železarn okovana in je na verhu butico imela. Kopja in palice zdaj ni nobene več najti, ker so jih ljudje v orodje prekovali. Tode še veliko ljudi je živih, ki so jih z lastnimi očmi vidili. Sablje se pa še najdejo. Eno sim jaz pred nekolikimi leti kupil in v ljubljanski muzeum poslal.
Kar gradno stražo zadene j ljudje še dobro pomnijo, de sta vsa ko noc dva moža na straži bila. Tudi še ni dolgo, kar se je na pusto graški razvalini še tisto mesto kazalo, kjer sta stražnika stala.
V Kamni gorici na svetiga Matevža dan 1849.
Jernej Uršič m/p.
Fajmošter.
Z 111 e s.
Angleški časopis „Times" pripove od s-hoda Cesarja Franc Jožefa s Badeckitam sledeče : Cesar se je častitljivimi! vojšaku serčno zahvalil, in ga za prihodni svet in pomoč prosil. — Junaški starčik je odgovoril, de je mož nekdajnosti, in ne prav vgoilin za potrebe se-dajnosti in prihodnosti, ali kakor vselej je vdan svojimu vladarju, in misli, de mu sme moža priporočiti, kterimu vselej vse zaupati zamore. — Od bana Jelačiča je tako živo govoril, — in ravno ban je v sobo stopil, in po svoji lepi viži svoje velikodušne misli razodevati jel. Z gorečnostjo govori od ustavne slobode, in s moško zgovornostjo skuša Cesarja oserčje ganiti za resnico, de prave sreče za Austrijo ni, ako se cesarske obljube popolnama ne spolnejo. Vsi pričjoči so bili po temu govoru prepadeni. Cesar je neke besede govoril, ki so ilovelj dokazale, kako so se mu sveti teh mož vtisnili.
K sadajnimu mladimu perzianskimu Šahu pride poročnik mogočne kristijanske deržave v šotor. Zvunaj že se sliši neizrečeni krič, in noter poročnik težko pririne do Šaha skoz der-hal rabeljnov, ki so ravno v pričo Šaha 8 človeških glav posekali. Poročnika obledev-šiga vpraša vladar, kaj de mu je; poročnik pa mu Irinoštvo iskreno očitati jame, in pravi, de je mislil pred kralja, ne pak pred mesarja priti. — Šah osramoten glavo pobesi; njega pervi minister poročniku zagotovi, de njegove besede bodo takimu ravnanju konec stavile. —
Smešiiica.
Undan se šetate (po slovensko šp en čira te) dve Ljubljanske deklini po velikem tergu. „Mer scheint, dass berd pold regnen," pravi ena. „Ja, es kapel t schon", povzame pajdašica.