PoSinina platana v gotovini: LETO V. LJUBLJANA, 25. JUNIJA 1927. STEV. 26 VtAROČNlNA-ZA JVGOSLA-VllO ČETRTLETNO DIN 15* CELOLETNO DIN 6o/ZA-INOZEMSTVO JE DODATI POjTNlNO/OCi-AJIPO CENIKV/ POSAMEZNA 5TE VILKA* PO DIN • 150, POŠT. ČEK. RAt 13.188 OB1UNA VREDNljTVO IN VPRAVA VČITELISKITISKARNI/ rokopisi - Se • Ne-vra- XAlO/ANONlMNl DOPISI SE-NE-PRIOBČV-lElO/POjTNlNAPLA-XANA V-GOTOVINI TELEFON ŠTEV. 906. O vladi in volitvah. Glede nove vlade se izražajo zlasti slovenski politiki zelo previdno. Kdor čita naša politična glasila, začuti ta'koj rezervo, s katero so pisani članki o novi vladi. Nobena partija se noče za enkrat zameriti vladi, ker pač vsaka še upa, da bo prišla v volilno vlado in na ta način če ne okrepila, pa vsaj obdržala svoje pozicije. Pravilno je karakte- riziral položaj oni, ki je označil no- vo vlado kot pleče v dimniku, politične partije pa kot cucke, iki sede pod plečetom, požirajo sline in čakajo, da pade pleče iz dimnika. Nacionalisti nimamo političnih ambicij in opazujemo vso stvar te od daleč kot mirni, objektivni opazovalci. Vsled tega lahko mimo ugotovimo, da je sedanja vlada kljub vsem pomanjkljivostim vendarfe napredek napram prejšnjim. Vukičevič je osebno poštenjak, kateremu ne more nihče predbacivati korupcije in partizanstva, Marinkovič pa je edini, ki v današnjih razmerah lahko vodi naše’ zunanje zadeve. Vidi se jasno, da je tudi ta vlada te člen načrta, kako se naj ubije pretirano partizanstvo in ustvari temelj pravemu parlamentarizmu. Razbitje radikalne partije je uspeh te vlade, nad katerim se mora veseliti vsak, ki želi ozdravljenje naših razrvanih razmer. Ni dvoma, da gre vsa naša povojna mizerija predvsem in v prvi vrsti na račun te partije, ki se je smatrala kot pre-destinirana za večno vladanje in je to svojo voljo prav do zadnjega časa z vsemi tudi najbolj koruptnimi sredstvi uresničevala. Našla je vedno priveske, ki jih je od časa do časa potrebovala in največja sramota za naše parlamentarne prilike je baš dejstvo, da so vse partije slej ko prej sodelovale z radikalno partijo in pomagale, da je na notranje popolnoma gnil organizem životaril do danes in diskreditiral državo na znotraj in zunaj. NI dvoma, da bi bila radikalna stranka že davno zgubila svojo moč, če M se ji druge stranke Postavile nasproti kot strnjena masa, ki bi morala dobiti vlado v svoje roke in bi v najkrajšem času za vedno onemogočila radikalni reižim. Sele Vukičeviča ^e bilo treba za ta korak. Uspeh je dosegel, radikalna partija je na razkolu in se v stari obliki in moči ne bo nikdar več pojavila. Naj pride na njeno mesto kdorkoli in karkoli, kaj slabšega ne more priti. Nova vlada seveda ni popolna in bi morale biti v njej zastopane zlasti one partije, ki delujejo v ju-goslovenskem pravcu. Kaj je vzrok, da ni v vladi Pribičeviča, ne vemo, potrebno bi to bilo, da se ustvari enotna fronta vseh onih, ki se bore za edinstvo in enotnost države in nacije. Pozdravljamo kljub temu vlado, ker vidimo v njej le stopnjo h končni ureditvi države v našem zmislu in k ozdravljenju naših deso-latnih razmer. Glede volitev pa more biti naše stališče le to, da se pod nobenim pogojem ne eksponiramo niti za eno, niti za drugo listo. Privatna stvar vsakega nacionalista je, ali se volitev udeleži ali ne in za katero listo se odloči. Ta prostost nacionalistov je razumljiva, kajti nihče izmed njih ni v stanu voliti kako anacionalno separatistično listo. Organizacija kot taka pa se mora pod vsakim pogojem čuvati vsakega aktivnega podpiranja te ali one partije, ostati mora neodvisna, da lahko baš vsled svoje neodvisnosti in objektivnosti nastopi proti vsakomur, čim je to potrebno. Ni še prišel čas, da bi tudi organizacija kot taka stopila popolnoma samostojno in oficielno v politično areno, ki naj ostane torišče političnih partij. To pa Orjuna ni in ne sme postati, njene naloge so izven vsakdanje politične borbe, njen cilj je vzvišen nad to borbo, ki ga ne sme nikdar omadeževati. Gledali bomo torej volilni boj le od strani, posegli pa vanj le tedaj, če bi se katerakoli partija v tem strastnem boju spolzabita predaleč in zagrešila kak protidržavni in pro-tinacionalni čin. O udeležbi posameznih voditeljev Orjune v sedanji izborni borbi bomo govorili še naknadno. Gotovo pa je že danes, da ne bo škodovalo našemu parlamentarizmu, ako stopi na parlamentarno areno nekaj odločnih Orjunašev, ki bodo ob pravem času in na pravem mestu izrekli odkrito orjuna-ško besedo.____________________C. V. Mizice za pisalne stroje. THE REX C0., Ljubljana. Potovanje g. Korošca v Sofijo. Zadnja naša vladina kriza se je odmetavala in zamotavala tako nenavadno dolgo, da so vsi državljani izgubili vsak interes za dejanje in nehanje tistih mešetarjev in intrigan-tov, ki jih evfemistično in naivno imenujemo narodne poslance. Ob prevratu — bila je kriza vseh kriz — je odpotoval v Ženevo in v Pariz in nam ob povratku dal sijajno zagotovilo: »Nič skrbi za Koroško,« je naznanil, »vso bomo dobili in še čez, kolikor bomo mogli Nemcev prebaviti.« Ob krizi, ko so klerikalci frčali iz vlade, da se jim je zlasti Pribac smejal na vse grlo, je g. Korošec odpotoval na francosko Riviero’. Naš suhi davkoplačevalec, ki se ne more dokopati do tako odličnih bolezni, je tedaj s sožaljem vzdihnil: »da, da, sladkor« in je bil srečen, ko je izvedel, da se je vse dobro izteklo dasi g. Korošec ob povratku ni govoril o naši prebavi... Sedaj pa je spet kriza, vnanja in notranja, zato je vzel g. Korošec popotni les v roke in jo mahnil na jugovzhod. Po kaj, ni (povedal. Tudi »Slovenec« o tem molči. Javnost ne ve, da-li gre za politično misijo ali za privaten izlet. Slednji nas ne zanima. Pač pa je druga stvar, ako je šel g. Korošec v Sofijo v diploma-tični misiji, ki bi mu jo bil poveril g. Marinkovič; ako je 'temu tako, se ne moremo načuditi izboru. Go'spod Korošec je bil velik, dokler je hodil s Krekom. Imel je srečne trenutke, dokler se je še živo spominjal besed blagopokojnega voditelja, ko pa je bil navezan sam nase, pa moramo ugotoviti v vsem njegovem delovanju žalosten upadek: fijasko za fijaskom, polom za polomom, napako za napako. Pod njegovim vodstvom je SLS tavala od neuspeha do neuspeha in jadna Slovenija je preživela sedem suhih let hrepeneč po\ avtonomiji, po samostojni Sloveniji, »kolikor bi je mogli prebaviti.« Politične rutine in diplomatske prakse g. Korošcu ne manjka, samo to hibo ima mojčak, da nima uspeha v svojih akcijaih. »Slovenec« le preveč rad drugim očita oni ominozni cekin, nesrečno roko g. Korošca pa občutijo samo lajiki v SLS, ki jim je g. Korošec že mar-sikak cekin kruto poonegavil. Za važno politično misijo g. Korošec nikakor ni srečen izbo'r. Ako pa že ni bilo dosti izbirati glasom izreka pokojnega Protiča, da imamo v naši državi poštene ljudi in sposobne ljudi, nimamo' pa poštenih in sposobnih, potem upamo, da je g. Marinkovič dal g. Korošcu, ki je skozi in skozi pošten, striktna navodila, kaj naj govori in kaj naj dela. Sicer se zna zgoditi, da nam bo ob svojem povratku zopei kaj kvasil o kaki prebavi, kajti pošten je, one druge lastnosti pa nima v isti meri. Upamo predvsem, da so g. Ko rošcu v Beogradu vsaj to pojasnili, da Bolgari odkimavajo, kadar pravijo da in prikimavajo, kadar pravijo ne. Vsaj to direktivo je moral dobiti g. Korošec, če ne, bo siromak vse zmešal, hudo je namreč pošten. Zadeva pa bi postala resna, ako je naš junak posetil brate Bolgare, da jim potoži, kako klavemo je letel iz vlade, da jim pokaže oni jokavi uvodnik, ki ga je priobčil »Slovenec« o priliki tega poleta iz vlade, in da pokaže bratom Bolgarom skupno točko, kjer se stikajo interesi Slovenca Korošca in Macedon-ca Ljapčeva — avtonomijo. Ako bo g. Korošec v tem oziru kaj mešal, potem bo prekoračil celo ono mejo', ki je dopustna zelo pošte-* nim in zelo nesposobnim ljudem, med koje prištevamo g. Korošca. Počakajmo, da vidimo, kaj bot opravil naš junak doli, za sedaj smo mnenja, da se bo iz tega pohoda razvilo najmanj kako smešno nespo-razumljenje. 1 Gore rode smešno miš, kar je naš gromovnik zadnja leta često dokazal. Celjska sramota. Prav hvaležna je bila naša javnost g. Korošcu, da je monotonijo dolgotrajne krize prekinil s svojo bombo — potovanjem v Sofijo. Kadar je kaka kriza, g. Korošec odpotuje in se vrne s kako dobro vestjo, da razveseli naš mili narod. Občinske volitve v Celju so končane. Izid je skrajno sramoten in poniževalen za nas Slovence, ki smo »sol Jugoslavije«. Ideja političnega sodelovanja katerekoli slovenske, hrvatske ali srbske skupine z našimi narodnimi manjšinami bi bila v normalnih razmerah nemogoča in bi bil nemogoč vsak politik, ki bi tako idejo pOkrenil iz partizanskih razlogov. V naši državi pa so mogoče tudi nemogoče stvari in prosvitljeni »slovenski narod« ostane pri tem sramotnem dogodku popolnoma miren, kot bi se ne zgodilo prav nič posebnega. Pač. razburjajo se demokratje, toda to razburjanje ni ono pravo nacionalno ogorčenje, ki gre preko vseh lastnih interesov, marveč razburja se pred- vsem partija, ki je zgubila svojo dosedanjo pozicijo. Nam nacionalistom je dokaj postranska stvar, kdo izmed naših politikov doseže ta ali oni stolček, kdo izmed njih se spravi k temu ali onemu koritu: dokler gre le za naše ljudi, ostanemo mirni, seveda če ne gre za kako protidržavno in proti-nacionalnc demokracijo. Stojimo pa na stališču, da se naše narodlne manjšine ne smejo udejstvovati kot samostojne politične grupacije in zato smatramo kot sovražnika države in nacije vsakega, ki se s temi narodnimi manjšinami spušča v kakršnekoli politične kupčije. Zlasti moramo paziti na tako-zvane Nemce v mariborski oblasti. Tu ne gre za narodno manjšino v pravem pomenu besede, nemštvo v mariborski oblasti obstoja iz nekaj privandrancev, v glavnem pa iz nemškutarjev, bivših Slovencev, ki so v svoji mladosti znali le slovensko, a jih je pozneje pritegnila nase velika mati Germanija. In s takimi Nemci se spuščajo v pogajanja in sodelovanje naši slovenoborci, ki jezfkajo neprestano o 'zatiranem! »slovenskem narodu«, pa izdajajo ta ljubljeni narod iz osebnih, popolnoma nestvarnih političnih nasprotij. In naša NRS! Radikali bi bili gotovo razburjeni, če bi jim kdo očital narodno izdajstvo in vendar ne morejo navesti resnega opravičila za njihovo paktiranje z nern-čurji. NRS ima sicer izgovor, to je boj proti samJstojnežem oziroma kliki te stranke, ki jo sovraži do smrti. Zveza s klerikalci in Nem-čurji je le sredstvo v tem boju in baš to dejstvo je najbolj sramotno. Te sramote ne izbriše nobeno izgovarjanje na nasilnost, nepoštenost ali kakršnokoli najslabšo kvaliteto samostojnih demokratov oziroma njih voditeljev, očitek ostane neiz-premenjen in nepopravljiv. V boju zoper lastnega brata se poslužujejo »Slovenci« pomoči onih Nemcev in nemčurjev, ki so jim par let prej pljuvali v obraz, jih denuncirali, gonili v ječe in na vislice. Danes je vse pozabljeno in SLS ter NRS pojeta navdušeno »Ljubite se med seboj«, pri tem pa udrihata z Vsemi močni in z najpodlejšimi sredstvi po Slovencih, ki niso njihovega prepričanja. Ni mišljen ta članek kot obranvba SDS, kajti v take malenkostne prepire se Orjuna ne spušča in Je poleg tega SDS tudi sama dovolj jaka, da jih konča. Pribije se pa lahko v dokaz popolne objektivnosti tega članka; da je SDS sama mnogo kriva, če vzbuja odpor in žene na-spotnike do tako podlih sredstev v političnem boju. Stoji, da SDS kljub vsej simpatičnosti programa in velike veGne njenih pristašev in mlajših voditeljev nima prave privlačne moči. Krivdo nosi centralno vodstvo, ki kar ne more uvideti svoih napak, brisklrajoč vse predloge svojih lastnih pristašev in nastopajoč povsem absolutistično. Toda vse to ni nikako opravičilo za SLS in NRS, celjska sramota ostane, dokler je ne bo izžgal čist in brezkompromisen nacionalizem. 11 HI • •• I »Narodni Dnevnik«, glasilo ne vemo katere stranke ali struje, organizacije ali kluba, ki je v zadnjih svojih številkah spuščal gromoglasne slavospeve klerikalnim uspehom LISTEK. Iz dnevnika Koste Pečanca. Četovanje In smrt vojvode Vojhio-viča. Res je, da je tudi v Beogradu poznano jme Koste Kosovca. Toda njegovo čudno povest so ohranili dostojno samd njegovi drugovi, njegovi četniki in sotrpini s Kopao-nika. Ko je naša vojska odstopala, Ko-sta ni moteel iti za svojimi drugovi. Jedva se je držal na oteklih nogah in je našel zavetje pri svojem očetu, tedaj finančnemu šefu v Kosovski Mitroviči. Vkljub vsemu se je posvetil trgovini. Njegovo prodajno blago kot čokolada, milo in platno mu je omogoCalo dolga potovanja od Kosova do /Kopaoničkih kos. Trije meseci Kostinega trgovanja so ustvarili čete zakletih hajdukov. Ko so okupatorski vojniki potrkali na vrata hiše Jovana Vojinoviča, je njegov sin Kosta, pri zadnjih vratih Odšel, skočil na sedlo in izginil v Planine. Domači ga od tedaj niso vi- deli, toda občutili so vse zločine, ki so jih neprijatelji izvrševali nad premaganimi. Obsojeni so bili na smrt, preganjani s kaznimi hujšimi od smrti, okradeni in zapuščeni brez strehe in kruha. VOjinovičeve so odvedli v madžarsko robstvo. Na potu so jim poslanci njihovega deteta, tedaj že hajduškega glavarja, skrivoma donašali vesti. Kratke besede na lističih, katere so takoj uničili ali pa se njihOvo vsebino naučili na pamet. Po dolgih mesecih so jim v za-robljeničkem nežiderskem taboru prinesli novine. Prvi znak pažnje. Iz teh časopisov, ki so bili pisani v tujem jeziku so doznali^da je njihovo najdražje dete, strašni in zloglasni hajduk Kosta Vojinovič ubit od Bolgarov. To porOčilo je zadelo nesrečno mater v srce. Ni ga prebolela. Vedeli so, da njihov Kosta ni zločinec. Ponosni so bili na to, da je junaško živel in hrabro poginil. A vseeno niso vedeli vsega. Niti danes ne vedo vse resnice, katero je Kosta nese] s seboj v svoj d?linji in divji grob. Nekaj je ohranjenega v srcu naroda. In to kar je ostalo tudi izven ozke rime in deseterca, spomin na Kosto Vojinoviča, predstavlja naj-divnejšo pesem, ki jo/ je sin naše zemlje spesnil Svobodi. Pogibei pri Vodenici. Kosta Vojinovič ni bil ubit. Ubil se je sam. Hladnokrvno je izpalil sebi strel v prsa. A, evo kaj o tem pripoveduje Ratomir Todorovič, seljak iz Cero-vice: »Ta dan sem prišel v Grure. Se pred mrakom sem se vračal domov. Ob potoku Urdup se je bila bo'rba. Ko sem prišel iz Grura v Jelenine so streli ponehali. Na nosilih iz vej so Bolgari nosili mrtvega vojvodo. Na mestu borbe je ostalo četvero ali pet četnikov. Te so pustili. Zbralo se nas je nekaj Seljakov, a vsi smo drhteli od strahu. In kdo ne bi drhtel, ko nesejo mimo takega junaka. Mrtve četnike smo zakopali in se potem razšli. Postalo je že temno. Natančnejši potek borbe, v kateri je Kosta našel smrt, nam popisuje g. Vlastimir Vukovič, neraz- družljivi drug vojvode Vojinoviča: »Bilo je 10. decembra 1917. Kostina četa je bila jfko maloštevilna. Mnogi so se razgubili ali pa se prebili na solunsko fronto1. Vojinovič je ostal sam z desetorico četnikov in neko rodbino iz Kopaonika. Tega leta je bil dvakrat ranjen in to obakrat težko. Ni mogel hoditi, a ni hotel, da bi ga nosili. Hodil je ob palici in. tako prehodil velike daljave od planine do planine. Pri Vodenici Jelenine so ga zatekli močni preganjalci. Polovica njegovih drugov je poginilo okrog njega. Ko je videl, da ni pomoči, se je odločil za smrt. Poslednje strele je nameril nase in ni zgrešil. Poslednje besede so bile: »Reši se kdor se more, a jaz bom tu poginil.« Kopaoničani pripovedujejo, da je poleg tega še pred spirtjo napisal na iztrgan list iz dnevnika sledeče: »Moja poslednja želja je, da me pokopljete tam, kjer bom poginil.« Skozi Grure so ga prepeljali na saneh v Kuršumlijo. Dolgo je ležal na kuršumlijskem trgu pod milim nebom v strašilo in svarilo Srbom. Končno je prišla od glavne komande v Nišu naredba, da se naj truplo hrabrega mrtvega vojvode pokoplje z vojaškimi častmi v Vodenici kraj Cerovice. Pripoveduje se, da so preko mrtvega junaka položili borovih vejic in cvetja. Ako je bilo res tako, so neprijatelji pred truplom Vojinoviča obžalovali mnoge svoje zločine, ki so jih izvršili v Toplici. Grob na Kopaonfku. Od vojvode Pečanca se je Kosta Vojinovič jako razlikoval. Kot junak že po pojmu junaštva. Med tem ko je Pečanac vedno prikrival svoje namene in jih hranil zase, je bil Kosta Vojinovič človek, katerega besede so kazale njegdve občutke. Pohitel je v najgostejši metež, da reš: prljntelja. Ako mu ni bila borba vsiljena, jo je sam iskal. Pred njegovim gnjevom so se najhrabrejši tresli kot v groznici, istotako pa je znal z ganljivim pripovedovanjem spominjati četnike na izgubljeni dom in ljubljeno deklico. Prepeval je rad in glasno čital pesmi svojim drugem. V torbi je nosil poleg vsega drugega i svoje pesmi, ki so ga pri nekaterih občinskih volitvah, je dobil tudi priliko, da je udaril po ljubljanskih nacionalistih in se zavzel za hčerko dežele vzhajajočega solnca, ki bi nas imela osrečiti z italijanskim prepevanjem. Sotrudnik, ki je v imenovanem listu priobčil napad na nacionaliste, pravi, da »bi nam bil japonski go'st lahko samo v ponos«. Zakaj naj b; nam bil v ponos, dopisnik ni povedat, tako da res ne vemo zakaj, kakor tega ne ve noben Ljubljančan. Ako kaka gospa z Japonskega obišče naše mesto na svoji poslovni turneji, naj bomo mii Ljubljančani ponosni? Naj bo ponosno naše gledališče, da bi ji smelo plačati lepe tisočake, če bi izvolila nastopiti pri nas? Ako bi mogli plačati Šaljapina, da najn pride pet, bi bili veseli in srečni, o ponosu pa bi niti v tem slučaju ne moglo biti govora. Dopisnik tudi ' zedo I posrečeno primerja: Občinstvo je ploskalo tudi Bolgaru Gospodinovu, »dasi ga ni nihče razumel, razen — morda — naših hipernacionalistov«. Predvsem moramo ugotejviti, da je o priliki predavanja Mladena Kostova, ki nam je par stavkov povedal bolgarski, isti »Narodni Dnevnik« z emfazo priznal, da so poslušalci razumeli vse od besede do besede. Kakor da so bili na tistem zborovanju sami — hipernacionalisti. Primera dopisnika šepa na celi črti, Mislimo namreč, da je čisto nekaj drugega, ako pri nas poje Bolgar bolgarski, kakor da nam Japonka poje laški. Kdor ne vidi razlike in tudi analogijo, mu ne moremo pomagati. Kar se tiče »izrednega umetniškega užitka«, moramo (Odkrito priznati, da doslej še nismo slišali imena Teiko Kiva. Z božjo pomočjo bo- rno prestali tudi to, da nismo; slišali' peti prave Japonke. Nikjer ni napisano, da bi Japonka najboljše igrala ulogo Butterf!y; če bi veljal ta princip, Aide ne bi slišali nikoli, ker so faraoni izumrli in tako je z mnogo drugimi operami. Glede »velikega umetniškega užitka«, ki za njim joka »Narodni Dnevnik«, smo mi zelo skeptični. Nasprotno pa bi v tem nastopu videli nekofliko želje po senzaciji, kajti Japonec je v naših krajih vsekakor nekoliko eksotična prikazen in bi velik del morebitnega uspeha šel na rovaš baš te okolnosti. Dalje ne smemo pozabiti, da je »Butterfly« proizvod evropskega genija, ki je popolnoma tuj mongolskemu čustvovanju. To lepo Puccinijevo opero so na Japonskem izžvižgali. Interpretacija gospe Teiko bi bila morda originalna, ako pa bi bila v skladu z umetniško stranjo dela samega, pa Zelo dvomimo. Kar nič naj nam ne bo žal. da gospa Kiva ni nastopila pri nas. Gospod urednik Nar. Dnevnika«, ki se rad postavlja v pozo nekakega arbitra in politicis, ie plitkim izvajanjem svojega dopisnika prilepil še sledečo ostroumno opazko: Komur ni všeč kaka predstava, naj ne gre v gledališče, pa je!« Gledališče je naroden institut in nam ne more biti vseeno, kaj in kako se tam poje in igra. Tudi tisti, ki mu kaka stvar ni všeč, ima pravo, da pove svoje mišljenje in ga utemelji. Fašisti pravijo našim Hudem: Komur ni všeč v Italiji, naj se izseli. Pri nas pa teh navad ni in tudi »Narodnemu Dnevniku« se ne bo posrečilo, da bi jih upeljal. S tem je japonska zadeva za nas rešena. Tuinf glasi. Slavnost na Krnu. Že dvakrat so bili Italijani postavili spomenik na Krn in dvakrat ga je razbila strela. Prvikrat je sledilo temu grozno maščevanje nad popolnoma nedolžnim domačim prebivalstvom in grozote proti slovanskemu prebivalstvu je podpihoval sam tedanji minister Gasparotti in naknadno jih je odobril v rimskem parlamentu sam ministrski predsednik in to tedaj, ko so razni strokovnjaki i italijanska vojaška komisija ugotovila, da je strela uničila spomenik. Preteklo nedeljo so odkrili v tretjič spomenik na vrhu Krna, tokrat v obliki ,skromne spominske plošče majorju Vincencu Alabrelli-ju, ki si je pridobil velike zasluge pri zavzetju tega vrha po Italijanih v svetovni vojni. Po njem nosi tudi italijanska gimnazija v Tolminu ime. Odkritja plošče so se morali udeležiti zastopniki slovenskega di-jaštva iz Tolmina, gojenci potujče-valnice Skodnikovega konvikta. goriška fašistovska predstraža, milica, slovenski učitelji iz bližnjih krajev, zastopniki fašisrovskih, organizacij na Tolminskem. sorodniki pok. Alabrellija in seveda V velikem številu vojaštvo. Slavnostni govor je imel ravnatelj gimnazije, profesor Žorzut. Za avgust se pripravlja večja slavnost na tem vrhu. Napovedana je otvoritev planinskega zavetišča. Še en primer fašlstovske Justice. 17. t. m. se je vršila pred tržaškim sodiščem obravnava prdti 'fašistu Antinu Areni, ki je bil obtožen, da je pri znanem napadu na sedež mladinskega društva pri Sv. Ivanu pri Trstu odnesel knjige in spise in jih v družbi drugih svojih pajdašev zažgal v mestu pred spomenikom Verdija. Arena ni bil prisoten. Raje se je pred časom ukrcal na ladjo »Presi-dent Wilson« in jo je prispevši v New York popihal. Člani mladinskega društva se niso mogli izjaviti, ali je Arena' opustošil njihove prostore ali ne, ker ga po imenu sploh niso poznali. Pač pa so ga dobro poznali organi javne varnosti, ki .so ga zasačili pri pdžfen knjig hi so ga na licu mestu tudi aretirali in gnali na kvesturo. Toda pri obravnavi so pričali, da ne morejo vedeti, ali so bile zažgane knjige last opustoše-nega krožka. In sodišče je popolnoma »prost i-, lo odsotnega Areno,, češ, da sploh ni zagreišil dejanja. Seja fašistovskih tajnikov v Trstu. V soboto 11. t- m. se je vršila v Trstu na pcziv tržaškega fašja seja političnih tajnikov za vse pokrajine, kjer bivajo Slovani. Prisotni so bili za zadrsko pokrajino tajnik dr. Mandel in podtajnik odvetnik Arneritseh (olba po imenu »čistokrvna« Italijana), za reško pokrajino kapitan Host Venturi, za puljsko pokrajino tajnik inž. Cacce-se in podtajnik Bernardelli, za videmsko pokrajino presluh profesor Cavalotti kot zastopnik tajnika enako proslulega poslanca Zimola, za tržaški fašjo tajnik inž. Coboi in ko-mendator Coceancig. Kakor je videti. najlepša zbirka samih najhujših sovražnikov vsega, kar je slovanskega in ki bi najrajši utopili slehernega Slovenca in Hrvata. V tem smislu se je vfšila tudi seja pod predsedstvom tržaškega tajnika Co-bola. Razpravljali so o fundamentalnem političnem vprašanju, t. j. vprašanju slovanske večine. Prišli so do zaključka, da mora vladati nekaka koordinacija med vodstvi fašistovske stranke v posameznih pokrajinah glede postopanja napram Slovanom. Razpravljali so tudi o gospodarskem vprašanju, seveda *v škodo slovanskih gospodarskih zavodov in so sklenili prenesti vso zadevo pred sosednje fašistovsko vodstvo, ki naj bi po volji samega Mussolinija in osrednjega tajšnika začrtala skupen program za vso deželo. Odmevi procesa župnika Luxa proti »Popolu di Trieste«. Izid tega procesa, ki bije v obraz vsaki pravici, se bo sedaj celo ovekovečil. Koprski fašijo se je namreč sestal in slavni tajnik Petris, ki se je pri procesu pokazal kot najhujši sovražnik Slovanov sploh, je na dol- go in Široko poročal o procesu. Prisotni so seveda navdušeno aplav-dirali oproščenim obtožencem, iz-dajici svojega naroda Picigi iz Pobegov, vodji razbojniških tolp iz Kopra Altnerigogni in tedanjemu uredniku »Popola« Menesiniju. Končno so celo sklenili, da bodo izdali o procesu še javen komunike. Združitev več sosednjih občin v eno samo. Pred kratkim je dobila fašistovska vlada polnomoč, da tudi izven slučajev, ki jih predvidevajo tedanji zakoni in brez predpisanih formalnosti lahko tekom dveh let odredi združitev več občin v eno samo kadarkoli smatra to za umestno. S tem problemom se bavi sedaj notranji minister. Pred vsem gre za to, da izginejo vse občine z manj nego sto prebivalci in vse občine, ki ne zmorejo same vseh stroškov, ki so združeni z občinsko upravo. Zaprta razstava. Preteklo nedeljo so nekateri slovenski umetniki iz Trsta otvorili pri Sv. Ivanu obsežno razstavo svojih del. V torek pa so se pojavili v razstavljalnih prostorih zastopniki varnostne oblasti in so zahtevali, da mora razstava ostati zaprta dokler ne dobijo izrecno dovoljenje od tržške kvesture, za katero so razstavljalci že pravočasno prosili, do danes pa tega dovoljenja še niso prejeli. Dopisi. Radičevstvo v Prekmurju. Tudi v tej svoje čase talko Radičevcem naklonjeni pokrajini, kjer se je obljubljalo poleg republike vse pravice Madžarom in celo odrešenje izpod S. H. S. je Radiču odklenkalo. Poznani drž. podsekretar dr. Per-nar vajen komandirati kompanije žandarjev na shodih je ostal sedaj osamljen in ljudstvo vrača milo za drago, tako da ne more niti govoriti. V nedeljo 12. junija je nastopil v Turnišču po glavni maši ob 11. uri in končal v četrt ure, ne da bi prišel do besede. Ljudstvo je odločno odklonilo radičevca s striktno konstatacijo, da ne sme govoriti. Ves poparjen je mogočni gospod piričel udrihati čez Orjuno, čim je zapazil predsednika mestne organizacije iz Dolnje Lendave, seve je žel skoro še večjo bPamažo, ker ljudstvo ni pustilo, da blati oni, ki je dajal neupravičeno' zapirati na shodu v Murski Soboti naše Orjunaše, ki niso storili tukajšnjemu ljudstvu ničesar žalega. Iz Dolenje Lendave jo je popihal Pernar v svojo republiko uvidevajoč, da se tudi v Prekmurju svita. Prikazal se je ponovno v nedeljo, vendar ni zboroval nego le konferiral s posamezniki, seveda tudi brez uspeha! OR.jUNAŠI! Zahtevajte »Orjuno« v vseh kavarnah in gostilnah, katere obiskujete! Naj ne bo 0«ju-naša, ki ne bi podpiral orjunaški tisk. Ob smrtni postelji Narodne radikalne stranke: N. R. S. Ob smrti patrijarha in svetitelja vesoljne, radikalne stranke srno zapisali, da prihaja (Jas, ko se bo jela radikalna vojska klati med seboj. Vsem na čelu pa vsi razneimenski in še raznosmemejši voditelji te stranke (kapitalizma in buržoazije, ,ki se koljejo kakor rdeče mravlje. Dolgo in težko pričakovani trenutek prihaja. Narodno radikalna stranka leži na smrtni postelji in za njeno dedščino, v kolikor jo že niso zapravili njeni brezglavi nepošteni jerobi, se že oglašajo nestrpni dediči, kojih nekateri jo žele pokopati še kar napol živo. Lep je bil početek narodne radikalne stranke, kateri je bil idta-Ševni oče veliki Svetozar Markovič, ki jT je udaril temelje, katerim je bilo jedro načelo, »da je narod suveren in da je on izvor vsake oblasti-« Toda kakor je bil lep pri-, četek, ‘tem žalostnejša je bila nje- lahko v trenutku spremenile. Isto-tako je nosil vedno pri sebi svoj dnevnik. Kje je sedaj ta njegov dnevnik? V Bolgarski? Neki bivši četnik je izjavil, da se ta dnevnik nahaja v rokah nekega odsluženega narednika blizu Novega Pazara. V njem bi se gotovo našla zanimiva zgodovina Topliške vstaje. Po ponovnem zavzetju Prokup-lja in Kuršumlije s strani neprijate-Ijev je Kosta Vojinovič odšel na Brus, od tod pa na Aleksandrovac in KruŠevac. G. Čebolon, ki je bil tedaj z njim, ga je opozarjal, da vkljub naši zmagi vendar ne bodo mogli vzdržuti te kraje. Vojvoda mu je na to odgovoril: »Ne govori mnogo, ker borbe brez krvi ni. Tudi Karadjordjc je devet let let vodif borbo, naposled pa |e vendar osvobodil Srbijo, Boriti se moramo, dokler le kdo od nas živ!« Držal je svojo besedo. Bil je poslednji, ki je poginil, zvest svoji ideji. Mrtvega Kosto so pustili in na njega pozabili po prihodu naše zma- govite vojske. Na grobu ni imel niti križa. Neki njegov stari prijatelj in zaslužni štiridesetletni oficir rezervni podpolkovnik Vukoje Todorovič je jeseni leta 1919. prišel v Kuršuin-iijo in poiskal njegov grob. Z nekim meščanom sta izkopala telo vojvode, zavila ga v sukno in prenesla v Grure. Na pobočju Kopaonika so pokopali vojvodo Vojinoviča, sredi groblja pri cerkvi Sv. Jovana. Nad grobom se dviga kainenit križ in na njem so z nepravilnimi črkami urezane te besede: »Kosta Vojinovič, vojvoda u top-ličkom ustanku poginuo 10. XII. 1917. godine. Ovde ga sahranio in ovaj beleg stavio Vukoje Todorovič, rezervni podpukovnik. Na Blegaš. Zadnje poljanske hiše so izginile v daljavi, ko je izvidnica naših najmlajših četnikov dospela v okrilje temnega gozda. Noč je že davno padla na zemljo in biledi mesečni žarki so prodirali skozi vejevje. Mladi četniki, ki jim je dofi v dolini prepovedano svobodno gibanje, kut jim ga narekuje njihova ljubezen do naroda, so se v tej divni okolici počutili izven območja teh temnih sil in so gromko zapeli zmagoslavno himno Svobodi in Jugoslovanstvu. Bledi mesec jih je spremljal vso noč in je zašel za gorami, ko so se zjutraj bližali svojemu cilju. Na cilju. Deloma je pokrivalo dolino še megleno morje, zapadna stran pa je bila odprta in četnikom se je razgrnil pogled na gosto po-rastle griče in doline, na ceste, ki jih je zgradil in utrdil tujec, da jih o lahko porabil v borbi z »barbari«, ki mora priti v doglednem času. Odprl se jim je pogled na neosvo-bojcno zemljo, kjer živijo njihovi bratje po rodu in jeziku, ki jim pa kruta usoda ne dopušča svobodnega življenja. Toda i zanje mora priti doba Vstajenja in Ujedinjenja' s svobodnimi brati onstran Julijskih Alp, Blegaša, Javornika in Snežnika. Iz takih in enakih sanj je zbudilo mlade četnike-izvidnike rezko pod velje — znamenje, da se je približal trenutek, na katerega so se priprav- na zgodovina, v kateri je neštetič .izdala svoj program od onega hipa. ko je po poznani Timoški buni, v kateri je prelilo 21 idealnih radikalov svojo kri. prihitela pred kralja Milana cela vrsta najodličnejših ra: dikalnih voditeljev in mu čestitala, da je udušil z ognjem in mečem buna, pa do danes, ko je postala jugoslovenska bete noir, koje ka-daverski smrad je ponesel glas naše zemlje prdko cele širne Evrope. Radikalna stranka je danes trgovsko politični konzorcij, ki se nahaja po smrti svojega nenadomestljivega šefu v konkurzu in v popolni agbnijiuker ji je močna' roka, dri je jela posegati zadnje čase v tok naših prezarnotanih partizanskih prilik, odvzela pomlajevalni in vzdrževalni eliksir — oblast. Nastala s po močjo oblasti bo razpadla brez te. v najkrajšem času tn doživela že zdavno zasluženo Ijali in radi katerega so se povzpeli na te višine. Na ta trenutek pa se niso pripravljali s pompom, niti jih ni spremljala godba na kraj svečanosti. Spremljevalec jim je bil bledi mesec, pot k cilju pa jim je krasilo košato drevje. Ro kratkem govoru, posvečenem v glavnem bratom v -robstvu in njihovemu osvclmjenju, je komandir teh mladih četnikov vzdignil novorazvitl četniški simbol — barjak z belo mrtvaško glavo na črnem polju in ga izročil v varstvo barjaktaru, ki ga je sprejel z zaklet-vo zvestobe. Pok petarde je zaključil akt razvitja. Mogoče so ga čuli oni, ki branijo nasilno postavljeno mejo, mogoče ga i niso. Ako so ga, se gotovo niso zavedali in niso slutili, da je bil razvit barjak. ki nosi na sebi dokaz nezlomljive volje jugoslovenske omladine, izražene v stavkih »Sio-hoda ili smrt« in »Za Kralja i Otad-žbinu«. Končano je. Megle so se dvignile, sc vile ob pobočjih in ogrinjale vrh v sivo kopreno. Skozi njo pa so prodirali glasovi divne pesmi mladih četnikov: usodo grupe, ki ni ostala verna niti enemu v svojih prejšnjih načel. Do-čim so bili nekoč za eno samo državno edinico, so uvedli sedaj kar tri (srez, okrug in oblast). Svoje dni so upili proti birokraciji ter bu-nili proti uradništvu opanke in šu-baro, danes pa je baš samo radikal-ska zasluga, da imamo državno administracijo, kot ji ni para pod soln-cetn in da bi kor državnih najvišjih uradnikov, generalnih direktorjev, načelnikov, inšpektorjev itd. zadovoljeval povsem potrebe kake bivše priznano birokratske Avstrije. Protestirali so proti ministrskim plačam in dnevnicam narodnih poslancev, ko pa so oni sedli v ministrske fotelje, pa so ogromno pomnožili ministrske plače in izpre-menili dnevnice poslancev v zlato rento za razne delamržne porodi-ške pitančke. Klicali so na odgovor vlade zavoljo poštenih dcfoav, sami pa goljufali Idržavo za stotine težkih milijonov in ustvarili kompozicijo kot Ahasver putujočih,' a kot Krez bogatih komisij. Iz nič so postavljali z zlatom .obložena (korita in s sinekurami so obdali vse, ki so prisegli na njihov evangelij, izmozgavanja in plačkanja naroda. V času, ko ni bilo denarja za najpotrebnejše, so naročali v inozemstvu dragocene salonske vozove in se vozili z njimi na državne stroške po partijskih prireditvah. Obsojali in preklinjali so korupcijo, pri tem pa jo tako izpopofnili, da je postala matematični sistem, pred kojim so klonile vse anketne komisije in .drugo imenske institucije z izjemo sodišča in Dragiše Stojadi-noviča. Policijo so pretvorili v agitacijske pisarne radikalske vitežke vojske in žandarmerija je morala s konicami bajonetov korigirati rezultate volitev, da so bili izvoljeni ti na koje je padel milosten pogled stranke ali sedaj izranžiranega železnega kancelarja lin nesudljenega diktatorja Jugovine. Končno ga že ni bilo zakona, ki ga še niso poga-zili, da o obligatnem kršenju ustave niti ne pišemo, saj so ustvarili dvojno kasto državljanov. Neradi-kale spadajoče pod zakon in radikale nad zakonom, katere so morali državni tožitelji pri notoričnih 'dokazili goljufij v škodo države malo matije, nego zagovarjati. Polni prljavščine so iskali i sebi primernih zaveznikov i preko Save ter srečno priželi na svoja revolucionarna srca razne Plamjence, Frankovce, Šerife, Arnautoviče. Gagliardije in pilpogačice ter bandite Čaruginega kova. In sedaj prihaja dan plačila i za skoro vsegamogočno bando, ki je tirala zemljo na rob propada in prodala cel narod. Organizatorjem Sr-naovskih krvavih band in krvavim solunskim psom prihaja ura obračuna, že zidavnaj zaslužena in po vsem narodu tegobno s hrepenenjem pričakovana. Sila je prikipela do vrha in blagor oni roki, ki je imela pogum s kirurškim nožem načeti že smrt obetajočo rano. Operacija, iki jo bo morala izvršiti, . bo. težka, toda raktano je treba izrezati ter gnojno meso vreči na gnojišče, kamor je spadalo že leta 1918., ko so se solunski borci vračali brez svojih najboljših vodij v domovino, kjer bi morali obračunati z onimi, ki jim je bilo^ krvavo nasilje v korist partije pričetek in konec vsakega dela. A. V. —- »■ »Ne plači I*tro- več šapni Soči, da Orjunaši sta’no če dQči!« Dvignili so se in se pričeli spuščati v dolino. Na čelu dva barjaka z mrtvaškimi glavami. Prodno so prišli v bližino krajev v. katerih prebivajo ljudje, ki jim je največja zabava striktno izvrševati razne odredbe in preganjati nacionaliste, so zavili barjaka v nadi, da bo prišel skoraj dan, ko bosta ponosno zavi-hrala pred vsemi, ki danes še omahujejo in kolebajo na levo in desno, ki pa bodo tedaj ponosno stali na braniku nacije. Solnce je stalo že visoka na nebu, ko so še enkrat gromko zapeli'-»Hrabri ko borci našeg Soluna, Slohode tvorci: to ie Oriuna!« Borut. __________ Preko Čakora. Sneg, ki nas je zasipal že od trenutka, ko je naš polk krenil iz Rugova je pričel padati vedno gosteje. Niti pol ure ni minilo in spremenili smo se v kolono belo pokritih ljudi... Baš tedaj smo krenili desno od toka Bistrice. Težko smo ho- Kronika. ODKRITJE SPOMENIKA padlim Junakom 45. p. p. se vrši na v l-dovdan dne 28. t. m. v Mariboru ob 11. uri dopoldne. Zbor Orjune je točno ob 10. uri predpoldne pred »Narodnim domom«, Kopafiška ulica. Nacionalisti, udeležite se proslave polnoštevilno!!! NAŠI EMIGRANTI. Razsejana po viharjih življenja tekom celega širnega sveta, ne more sirotna deca naše zemlje pozabiti na rodno majko in to- niti tedaj, ko se po povratku željna miru vrača zopet razočarana in obupana od nas za vselej. Nesrečno zaljubljeni v domovino, ki jih ne ljubi, ne morejo naši bedni izseljenci v resnici vzljubiti tujine, akoravno jim morda nudi nadvse dobre pogoje za človeku primerno življenje. V težkem snu. po neprestani in neizprosni borbi za vsakdanji 'kruhek zasanjajo polni neutolažljivega hrepenenja o prelepi lepoti domače zemlje in misli jim tedaj plovejo visoko nad dušljivo meglo dimov amerikanskih tvor-nic. In tako umirajo v tujini z grozo v očeh, polni strahu, da jih bodo zagrebli v tujo ledenomrzlo zemljo in da bo utonilo njih zdravo se-ljaško seme, ki ga ostavljajo v morju mas tujcev, ki govore, mislijo in čutijo povsem drugače kakor oni. Usode in teka življenja teh naših nemih milijonov ne beleži zlato pero zgodovine, niti ne plaka nad njimi zaviti lok slepega guslarja. Pozabljeni umirajo in na njih gro-beh raste do neba novi babilonski stolp, ki ga grade Faraoni XX. stoletja v kljub in za inat onim, ki so gradili nekoč piramide ... Statistika priča, da jei ena dvanajstina našega naroda v emigraciji, poleg one osmine, ki nam je bila nasilno odtrgana, da leži danes izven naših meja. Žalostna slika. K vašemu zadnjemu članku o bednem položaju progovnih delavcev bodi v ilustracijo naslednji slučaj. V Prevaljah se je progovni delavec O. V. vsled slabosti in gladu pri delu zgrudil in obležal nezavesten. Vsled pomanjkanja zaslužka si ni mogel privoščiti dovoljne hrane. Od mesečne plače 280 Din mora dati za stanovanje 180 Din in mu ostane za vso prehrano 100 Din na mesec. Je pa oče treh nepreskrbljenih utrok ,in ' vzdržuje bolno ženo. In če potem tak človek obupa, pa ga prekolnejo in izobčijo vse svetne in duhovske gosposke. V Čehoslovaški je 15.176 vojaških grobov Jugoslovenov, ki so umrli med vojno. na. njenem teritoriju. • Vsi so zmagali. V Kamniku, Celju, Novem mestu, Domžalah in Železnikih so se vršile občinske volitve. Interesantno je bilo čitati nato po volitvah pisanje časopisov vseh prizadetih strank, ki so na vse grlo oznanjali strmečemu svetu, da so sijajno zmagali. Kakor nam govore številke, temu ni tako, ali vendar to ni nic hudega, ker zamoremo z veseljem vsaj enkrat konstatirati, da so vsi naši najraznovrstnejši partizani ene misli in ta je, da so ■ vsi zmagali. Vestni orožniki. Škofjeloški orožniki slove po svoji gorečnosti v 4 ■»iaraaiira'XiLjTj~i£ ...x.. . jaimm dili po kalužah snega in vode. Sneg nam je zasipal oči in koraki so nam bili nesigurni. Preko strme pečine je padala voda. Zdelo se nam je, da s topečim se snegom izgineva tudi