JANKO LEBAN Slepi goslar. i ste poznali Zaplotarjevega Jerneja? Bil je goslar in dasi slep, znal vam je tako lepo gosti na gosli, da bi ga človek poslušal noč in dan. Ubogi inož je bil doma iz naše vasi. Morebiti vam ustrežem, če vam kaj več povem iz njegovega življenja. Kakor rečeno, rojen je bil v naši vasi. Njegovi starši so biii ubožni. Še zdrav otrok se je s starši preselil v bližnje mestece, kjer je začel hoditi v šolo. Učil se je prav pridno. Posebno veselje in na-darjenost pa je kazal do glasbe. Kar blagroval in « občudoval je gospada učitelja, ko je z goslimi sprein-' Ijal pctje v šoli. O, ko bi tudi jaz imel take gosli, zaželel si je večkrat Jernejček. In ta želja se mu je izpolnila! Blag, imo-vit mož je slišal o pridnem Jernejčku in o njegovem veselju do< godbe. Kupil mu je gosli ter mu oskrbel tudi učitelja, ki ga je učil gosti. Jernej-ček je bil neutruden v učenju. Kmalu se je izvežbal tako, da se je vse ču-dilo njegovi spretnosti. Ker so mu ljubljeni starši zgodaj umrli, ni strpel več v mestecu. V spremstvu dobrega prijatelja je zapustil mestece ter šel po svetu, kjer si je služil povsod kruh, lepo svirajoč na svoje gosli. Kjerkoli so zadonele njegove strune, povsod se mu je vse čudilo. Vse je bilo očarano in ve-selo spričo njegove v dno srca segajoče godbe. Toda nesreča nikoli ne počiva. Sredi njegovega umetniškega poto-vanja ga je zadel hud udarec usode. Vnele so se inu oči in nesrečnež je vsled tega oslepel. Noč je legla na njegov duli. Toda, če je godel, vzha-jale so mu zvezde, zakaj vsak glas inu je bila iskra, ki mu je padala v dušo. Ob takih prilikah si lahko opazil na njegovem ozarjenem obrazu, kako potolaženega se je čutil. Velika sreča je bila zanj, da ga prijatelj tudi v nesreči ni zapustil. Ostal mu je tudi sedaj zvest vodnik in varuh. Bridka usoda je pridobila Jerneju rnnogo prijateljev. Naposled je bil po-zvan celo na knežje dvore, da je nastopal s svojo umetnostjo. Mnogi šo-pek cvetlic mu je podarila nežna roka. Škoda, da ga ni mogel videti, dasi je vsak tak dar livaležno stisnil na srce. Marsikateri zlat prstan jc krasil njeKrove prste ter se lesketal, ko je z roko vodil lok preko strun. Toda tudi solze so mnogo noč rosile na te lepe darovane mu prstane! Ubogi Jernej sc ni čutil nikjer doma, nikjer ni našel iniru, najsi so ga vsepovsod ča-stili in ga odlikovali. Večkrat se je hrepenece spominjal svojega rojstnega kraja, kjer je prcbil otroška Ieta, polna sreče. Ko se je postaral, se je vr-nii v svoj domači kraj. Bogastva si sicer ni nabral. imel pa je že toliko, cla je lahko brezskrbno živel. Časih je liodil goslarit semintja po vasi, pa ne, da bi si služil kaj dcnarja, nego le, da je ljudi kratkočasil ali da je .----¦: 154 •—---- pri kaki domači priredbi ali vcsclici sodeloval, posebno, če je šlo za bla-ge nainene. Vsi domačini so ga milovali tcr mu bili izredno prijazni. Ob pobočju domače gore se je košatila orjaška lipa. Tu se je kaj rad mudil slepi goslar. Za lipo se je širil temen, obširen gozd. Od lipe je bil lep razgled na vasico, ki je prijazno gledala izza zelenega drevja s svojo čedno, da-si starodavno cerkvico. Na desni strani lipe je stala gozdarska liiša. Z njenega vrta se je širil prijeten cvetlični vonj do lipe. Na levi strani pa je šuinljal potoček preko kamenja, proda in mahu nizdol po gori. Tu, pod staro lipo je posedal slepi goslar v tihih gorkih večerih. Zahaja-joče solnce lnu je orudevalo od žalosti razorano. lice; njegova roka pa je izvabljala goslim takn čarobne glasovc, da so celo ptice obmolčale, po-slušaje ga. Toda stari goslar ni bil vzljubil tega kotička matere zcmlje le zaradi njegove mičnosti, pač pa tudi zato, ker so se tu zbirali vsak ve-čer otroci iz vasi. Ti so bili srčno-vdani nesrečnemu možu. Vsi so ga po-zna!i in ljubili. vodili ga večkrat po potih in stezah, skrbno pazeč, da ne bi se mu zgodila kaka nesreča. Presrečnega sc je čutil vsak, ki mu je smel nositi gosli. Večkrat so ga otroci čakali pod drevesi. Ko je prišel in sedel na klopico pod lipo, so se drenjali okoli njega, da so opazovali, kako izvablja strunam tako mile glasove. Ko je pa končal. tedaj so Ijubeznjivo objemali in poljubovali nesrečnega moža. O, kako dobro mu je dela ta otroška ljubezen! Ob nji je pozabljal viharno odobravanje imenitnih ljudi, pozabljal na vse časti, ki jih je bil deležen pri bogataših. Nikjer se mu ni življenje zde-lo slajše nego tu pod lipo, kjer ga je oboževal inladi rod. Večkrat je hru-ške in jabolka delil mcd otroke. Ko so jih vživali, jim je pravil, kaj je vse doživel tuintam pn svetu. Fa bi jili videli, kako zvesto so ga poslušali ti naši malčki! Marsikdo je ob tem pozabil celo na jed. — Če jim je kdaj pravil o brezsrčnih ijudeh, ki so mu prizadejali tupa-tam kaj hudega, tedaj so ga otroci božčkali po uvelein licu, kakor bi ho-teli popraviti, izbrisati vse, kar je kdaj bridkega izkiisil. Tako so giniia leta. Nekega večera pride osiveli goslar s tcžkimi in trudnimi koraki na staro shajališčc. Sede na klopico pod lipo ter prične ]>otrt in ganjen svirati znano pesem »Zdihljaji slepčevi«: Le enkrat bi videl, A tema poskuša kje solnce gor gre, nad mano si moč, bi videl, kje luna, ne vem nie od dneva. kje zvezde blišče. obdaja me noe . . . Strme so ga poslušali otroci. Ti ncskončno n.ili olasovi s:> jim scgali globoko v sice. Toda zdajci osivcli goslar prebledi, omahne, struna 11.11 poči in gosli mu padejo iz rok. Prcstrašeni otroci, videč, da se je ne-srečni niož zgrudii na tla, stečejo v vas ter kličcjo Ijudi na pomoč. Ljudje res prihitijo ter ga skušajo vzdramiti, tcda zainan. S :. t r u n o m u j e p o-Lilobilosrce! Njcgova duša pa je /.e plula v nebe.ške višavc, da tain poveličnje Cinsi^oda .. . ¦ 3). n ic: 11-------------'i ii -ii —ii 11--------11— —-1