—   238   —
Za poduk in kratki čas.
Od rokodelcov in za rokodelce.
v-
Zakaj, mojster Cerne, vpraša župan , ste danes tako kisliga obraza?
I, zakaj nek bi ne bil! saj sami veste, odgovori mojster Cerne, da se spet en nov mizar (tišlar) v našo sosesko sili. Ze tako ni mogoče človeku pošteno izhajati.
Cista resnica je — poterdijo pričujoči — kar Cerne pravi, in mermrajo od slabih časov, da tacih še nikdar ni bilo.
Prijatli, jim župan v besedo seže, to je že stara pesem. Naši predniki so ravno tako tožili, kakor mi, zoper slabe čase so godernjali ljudje pred 100 leti ravno tako, kakor mi danes. Vendar vam pa nočem tajiti, da gre sedaj rokodelcu zares teško za krajcar.
Vse bi pa še bilo, reče Cerne, če bi dandanašnji le mogoče bilo , v stanovitnim zaslužku ostati, pa kaj? komaj človek misli, da mu za delo ne bo treba skerbeti, se že pritepe eden in drug. ki ga spodjeda in mu zaslužek krajšati hoče.
Ce Bog vstvari zajca, mu vstvari tudi travo, za-verne župan; pa zajic si mora trave iskati. Ljudi je zmiraj več na svetu. Kjer je pa veliko ljudi in vsak živeti hoče, ne more drugač biti, da eden spodriva dru-ziga.    Ali hočete ljudi pobiti, da jih ne bo!
Tega ne, odgovori Cerne.
Kaj druziga je tedaj početi, kakor z uma m, pridnostjo in poštenostjo prekositi druge, ki so našiga rokodelstva — povzame besedo župan. Tistih časov ni več in jih bo zmiraj manj, ko so ljudje dobro živeli, čeravno so se le malo izučili in še brati in pisati niso znali. Dandanašnji se ne opravi s pridnostjo in poštenostjo vse; ampak z vednostjo, ktera zmiraj s ča-sam napredje, morete biti združene pridnost in poštenost; potlej se zaslužka ne manjka, čeravno je 5 rokodelcov ondi, kjer sta nekdaj le dva bila. Tisti bo nar bolje oral, ki ima omenjene 3 lastnosti. Rokodelci se ne morete pritožiti, da je sedaj vse drago, ker ravno pri vaših izdelkih, ki jih od vas kupujemo, se dra-gine prepričujemo dovelj. Poiahkama živeti, sedaj nikjer prav ne gre. Ce se tu in tam kak nov rokodelec v sosesko vzame, je to dobro za sosesčane, če nov rokodelec lepši in boljši dela in morebiti tudi cenejši. Se ve, da bi marsikterimu dišalo edinimu svojiga rokodelstva v celi soseski biti, ker potem bi sosesčani plesati mogli kakor bi on piskal. Ce ni novinec veliko vreden , se bo to kmalo pokazalo; ljudje ga bojo kmalo spoznali, in starejimu rokodelcu se potem ni treba bati, da bi mu škodoval ali ga spodrinil. Kmalo bo pobral svoje kopita in odlazil, od kodar je prišel; ali ne veste , kako se je mogočnimu šivarju godilo v Levškim mestu ?
Nam ni znano, odgovori Cerne.
Vam čem povedati. Pred nekoliko leti se je vse-liTv imenovano mesto nek šivar, ki so mu sploh le „go-sposki šivar" rekli. Ljudje so mislili, da je kaj umeten, ker je rekel, de je bil v Parizu, Londonu in na Dunaji. Znal je dobro plesati in jezdariti; po nar novejši šegi je bil napravljen in dišal je vedno po žlahnih di-
—    239   —
šavah; imel je veliko svitlo iglo na persih verh srajce; je obračal debele perstane na perstih, se je igral s pe-čatami na dolzih , po videza zlatih ketnicah pri uri; ošaben je bil, da je smerdel. Pa ni dolgo terpelo, so ga ljudje bahača, postopača imenovali, kterimu je bilo za vse drugo bolj mar, ko za svoje rokodelstvo. Ce mu je kdo kaj delati dal, ni bilo dočakati izdelka, in drag je bil, da v drugič ni nobeniga v pest dobil. Kmaloje bil brez dela in jo je potegnil. Drugi šivarji, ki so se ga od konca strašno bali, niso po njem prišli ob delo.
Tako, Jjubi moj Cerne, sklene župan, se ni vsa-ciga noviga rokodelca že naprej bati. Ce je pa umetni si kakor drugi, če lepši, boljši in cenejši dela, kakor drugi, je prav, da kaj zasluži, ker je to tudi za so-sesko bolji. Treba je res, da se za umetne, pri dne in poštene domače rokodelce skerbi, da zamorejo pošteno s svojo družino izhajati, — ali nemarne staro-kopitneže podpirati bi bila pregreha nad celo sosesko! Cerne ni mogel zoper to nič nasproti reči — in umolkne.                                                                 Z—c.