LETO XIX. ST. 28 (895) / TRST, GORICA ČETRTEK, 31. JULIJA 2014
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, NE/PD ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
IgoiGregori
Pepel odsotnega sveta
Tfežko je pisati in razmišljati o mednarodnih dogajanjih, zlasti v obdobju, ko se vroče fronte po svetu čedalje ogrevajo: dejansko je v prejšnjih tednih na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini vojna vihra prekoračila toplotno mejo in v kotlu zla požgala na stotine življenj. Ostal je le pepel.
Nemogoče je iskati vzporedja med dogajanjem v nekdanji sovjetski republiki in usodo Palestincev v Gazi. Izhodišče in narava posameznih situacij sta namreč različna, prav tako ni mogoče primerjati časovnega razpona obeh konfliktov. Verjetno je edina skupna točka teh dveh primerov sočasnost dogajanja, ki nas postavlja pred vrsto neizbežnih domislic, ki - v najboljšem primeru - hinavsko smrdijo po plehkosti cenenega dobrosrčnega razmišljanja. Na isto idejno dolžino zdrkne tudi ugotovitev, da se krvava ofenziva izraelskih sil v Gazi ter spopad med ukrajinskimi vojaškimi četami in proruski-mi enotami (ki je s sestrelitvijo linijskega letala malezijske družbe zlasti zaradi molka Zahoda dosegel 'groteskne' razsežnosti) prav tako sočasno dogajata v letu, ko obhajamo stoletnico začetka prve svetovne človeške množične morije.
Da ne bi ob razmišljanju na krvava dogajanja zlasti na Bižnjem vzhodu tudi sam zapadel na spolzko področje moralne banalnosti in geopolitičnega posploševanja, se raje spominjam besed slovenskega patra minorita Petra Lavriha, ki že več let vodi slovenski ku-stodiat za Sveto deželo. Ko smo ga pred nekaj leti po njegovem predavanju v Trstu vprašali, kdaj bo nastopil mir med Izraelci in Palestinci, se je za trenutek zamislil, nato je odvrnil: Zasledujmo mir najprej drugod, po svetu: šele nato bo mogoče dočakati mir v Sveti deželi.
Ne vem, ali je to pravi ključ, s katerim gre dojeti zagonetno dolgoletno bolečo situacijo/stagnacijo na Bližnjem vzhodu (in tudi vojnih posegov v Ukrajini ter nasilja drugod po svetu), res pa je, da nas ta misel postavlja pred veliko odgovornost, saj se moramo v tem primeru soočati z neizprosnim sogovornikom - nami samimi. Ali je namreč zelo narobe razmišljati o naši soodgovornosti do dogajanja okrog nas?
Verjetno bi bil prvi korak k odgovoru na to vprašanje preprosto sprejetje ugotovitve, da so poraženci v vsakem primeru umorjeni, bodisi tisti, ki so zgoreli v plamenih javnega poslopja v Odesi (napad pripisujejo vojaškim silam iz Kijeva), bodisi nedolžni, ki so kot kaplje dežja padali s sestreljenega malezijskega letala na žitna polja vzhodne Ukrajne. Prav tako bi bilo potrebno spoznati, da obličja treh judovskih najstnikov, ki so jih izraelske sile našle ubite pred nekaj meseci, in obraz palestinskega mladoletnika, ki je bil žrtev posledičnega maščevanja židovskih skrajnežev, se niso med sabo prav nič razlikovala. In še bi lahko naštevali, saj je bilo žal podobnih primerov v zadnjih tednih nič koliko. Zato da bi temeljiteje in vestneje zasledovali mir v sebi in okrog nas, velja upoštevati opozorilo argentinskega pesnika Borgesa, ko je v eni izmed svojih poezij zapisal, da mrtvec ni le mrtvec, je smrt, je odsotnost sveta. Tudi našega, saj predstavlja smrt vsakega človeka del minevanja vsakega izmed nas.
morp fltfč n 2ji<[| ftiorfG s Jtoif&a morje [
en na
go ra iz strahu, krči obumiku ■
mjSW^ in morje tu
Miroslav Košuta
Foto JMP
Spominski večer na prvo svetovno vojno
Vojne grozote v sliki in literarnih delih
Da so strahote krvavih bitk, ki so se bile v naših krajih v prvi svetovni vojni, katere izbruh je bil natanko pred sto leti, še zmeraj trdno zakoreninjene v zavesti ljudi na Goriškem, je pričal tudi zelo dobro obiskan torkov večer, 22. julija 2014, v Sovodnjah. Lepo, sicer manjšo dvorano sovodenjskega župnišča so dobesedno do zadnjega kotička zasedli večinoma krajani, med katerimi je bila tudi sovodenjska županja Alenka Florenin. Vsakdo izmed njih gotovo ima med predniki koga, ki je neposredno doživel krutost te strašne svetovne morije, ali kot vojak na fronti - tudi daleč na ruskem ozemlju - ali kot civilist, ki je moral v begunstvo, da je rešil golo življen-
Robert Cotič, Stefanja Beretta in Nikolaj Pintar
sso
je.
Svet slovenski organizacij je bil prireditelj spominskega večera na strašno klanje, ki se je dogajalo prav na našem območju. S finančnim prispevkom Fundacije goriške hranilnice in pod pokroviteljstvom Goriške pokrajine, ki s projektom KRAS@ 2014+ nudi podporo kulturnim prireditvam, ki jih prirejajo razna društva in ustanove v spomin na začetek prve svetovne vojne, si je SSO zamislil
tak spominski dogodek, ki ob dokumentarnem filmskem posnetku in branju literarnih odlomkov popelje gledalca v tiste krute vojne čase, za katere vsi upamo, da se ne bodo več vrnili. A žal se v človeku prevečkrat prebujajo take demonske sile, ki ga spet in spet silijo, da sega po orožju in kolje - tudi brata, kot je v mojstrsko izbrušeni slovenski besedi že davno izpovedal naš veliki Prešeren. Historia magistra vitae - Zgodovina učiteljica življenja so modro pravili Latinci, g. Renato Podbersič, župnijski pomočnik v Sovodnjah, pa je v nagovoru še pravilno dostavil "sed nos pessimi discipuli sumus - a mi smo najslabši učenci". Vojna žarišča se tudi danes pojavljajo kot za stavo vsepovsod in z njimi se ponavljajo že znani grozljivi prizori mrtvih vojakov, prestrašenih beguncev, ki z najnujnejšim bežijo pred okrutnostjo vojnih spopadov, kakor so takrat v prvi svetovni moriji peš ali na revnih vozovih, na katere so naložili svoje ubogo imetje. Prav o teh dogodkih odkrito in presunljivo spregovorijo posnetki v dokumentarnem filmu z naslovom Vojna je strašna stvar, ki je nastal v režiji prof. Daria Frandoliča, doma iz Doberdoba - groba slovenskih fantov, kot pravi pesem. Na filmski trak, ki ga je tehnično obdelal študent Samuel Kralj, je Frandolič že pred kakimi dvajsetimi ali več leti skupaj s prof. Hijacintom Iusso posnel pričevanja ljudi, ki so kot otroci na Goriškem, predvsem Doberdobskem, doživeli začetek vojne.
/str. 2
Romanje treh Slovenij na Svete Višarje
Prisrčno vabljeni na Svete Višarje, kjer se bodo na pfVO nedeljo V avgustu srečali rojaki treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske!
Ob 7.30 začnemo pešpot na parkirišču ob koncu avtomobilske poti (asfalta). Ob premišljevanju križevega pota se bomo povzpeli k Višarski Mariji. Za vzpon je na voljo tudi žičnica. Ob 10.30 bomo prisluhnili predavanju
prof. Tomaža Pavšiča z naslovom Slovenija, ostani naša! Ob 12.00 bo slovesna sv. maša, ki jo bo skupaj z izseljenskimi duhovniki daroval celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek. Ob 13.00 bo na ploščadi za cerkvijo kratek kulturni program. Pri sv. maši in kulturnem programu bodo sodelovali cerkvena zbora iz Žabnic in Ukev ter moški oktet iz Žabnic.
V Gorici 'pod lipami'
Ddr. Marija Stanonik je predavala o slovenskem odporniškem pesnjenju v času fašizma in v Severni Afriki
Zadovoljstvo deželnega svetnika SSk Igorja Gabrovca
Dodatnih 250.000 evrov za slovenske organizacije
Paberkovanje ob prevajanju
Knjige so naša duhovna hrana
Deželni svet FJK je s končnim glasovanjem sprejel finančni rebalans, s katerim je deželna zakonodajna skupščina prerazporedila razpoložljiva finančna sredstva in v tem smislu tudi določila svoje prioritetne posege. "Deželni zdravstveni mreži so bila dodeljena dodatna sredstva in s tem smo ublažili rez, ki so ga nižje proračunske zmogljivosti zahtevale decembra lani. Približno 9 milijonov evrov smo nakazali socialnim storitvam, ki so namenjene	najbolj
potrebnim družbenim slojem, ki prvi plačujejo predolgo trajajočo gospodarsko krizo. Dodatnih 26 milijonov evrov smo namenili spodbujanju gospo-darskih-proizvodnih dejavnosti, od teh preko tri milijone za raziskovalne dejavnosti in za tehnološko posodabljanje podjetij. Okrepili smo razne rotacijske sklade, skoraj deset milijonov evrov pa je vredna postavka za preventivna javno-vzdrževalna dela na hidrogeološko nestabilnih območjih", je med drugim
V ta pričevanja je vpletel dokumentarne posnetke iz raznih virov, začenši z utrinki iz zadnjega, "blestečega" že z dekadenčnimi lisami prepojenega obdobja avstro-ogrskega cesarstva, in jih glasbeno opremil. Vsa ta raznolika pričevanja oseb, ki so preživele vojno tragedijo, in posnetke prizorov z bojišč in iz strelnih jarkov v filmu povezuje goriški zgodovinar Drago Sedmak z opisom dogajanja na soški fronti, tako da gledalec bolje spremlja vsebino in dojame grozljivo razsežnost vojne, ki je v Posočju in na našem Krasu terjala
na tisoče smrtnih žrtev, pohabljencev in tako ali drugače s krutostjo vojne zaznamovanih ljudi. Poleg podob vojne v sliki se njena strahovitost izrisuje iz odlomkov literarnih del znanih pisateljev, ki so na lastni koži doživeli vojni čas. Tako so se v živo iz ust bralcev Stefanie Beretta in Niko-
poudaril deželni svetnik SSk in podpredsednik deželnega sveta FJk Igor Gabrovec.
"Glede pozornosti do slovenske narodne skupnosti gre beležiti zlasti podatek, da je deželni svet s tem rebalansom slovenskim
organizacijam skupno namenil vsaj 250.000 tisoč evrov dodatnih sredstev, ki smo jih črpali neposredno iz deželnih resursov. Gre za 50.000 evrov Inštitutu za slovensko kulturo za delovanje Slovenskega multimedial-nega okenca (SMO) in 60.000 evrov izrednega prispevka za Muzej slovenskega pomorskega ribištva v Križu, ki bo tako končal ureditvena dela in bo kmalu tudi uradno odprt za jav-
laja Pintarja, članov Dramske družine iz Steverjana, in Roberta Cotiča, člana Tik Tak Teatra, zarisovali vojni dogodki, kot so jih zapisali kar dva Nobelova nagrajenca, Ernest Hemingway in Ru-dyard Kipling, prva ženska, poročevalka s fronte na Krasu, Avstrijka Aliče Schalek (1874-1956), italijanski pesnik Giuseppe Un-garetti (1888-1970), Kornel Abel in Mate Zalka, avtorja vojaških dnevnikov, Prežihov Voranc (1893- 1950) v romanu Doberdob in še drugi. Nekateri odlomki so bili vzeti tudi iz knjige Pregnani Vilija Prinčiča.
Vse, kar je bilo prikazano in povedano, je v udeležencih večera v sovodenjskem župnišču vzbudilo globoke vtise in občutke velikega sočutja do vseh tistih, ki so se tako kruto soočili z vojno tragedijo. Ta je povzročila hude, skeleče rane, katerih brazgotine po sto letih še vedno trpko pričajo o
nost. Posebej sem si prizadeval za izredni prispevek Kmečki zvezi v višini 40.000 evrov, ki naj spodbuja svojo čezmejno povezovalno vlogo in promocijo razvoja gospodarskih dejavnosti, ki so vezana na podeželje. S kolegom Ukmarjem pa sva spremljala tudi odobritev dodatnega prispevka v skupni višini 100.000 evrov za obe krovni organizaciji, kar naj bi posredno omogočilo, da v skladu s proračunskimi pravili posredujeta v korist reševanja nekaterih posebej emergenčnih situacij znotraj včlanjenih organizacij", je dejal deželni svetnik Gabrovec, ki je zadovoljen tudi za prispevek v višini 70.000 evrov za zagotavljanje strokovnih storitev in tehnično asistenco deželnim čebelarjem. "Dokončna odobritev Načrta za razvoj podeželja za obdobje 2014-2020 pa naj bi prinesla prve konkretne odgovore tudi na dodatna pričakovanja naših ljudi, ki razvijajo sodobne kmetijske in turistične dejavnosti na območju od Milj do Trbiža".
tedanjem hudem trpljenju tukajšnjih ljudi, katerim je vojna uničila vse: domove, živino, polja. Ob vrnitvi na opustošene domačije so morali začeti vse znova in s težavo, v nevarnosti pred eksplozijami ostalin vojnega orožja in razstreliva skušali iztržiti z domačih njiv prepotrebno hrano. G. Podbersič je ob koncu omenil, kako so nekateri župniki iz naših krajev v vojnem času rešili župnijske arhive, s tem da so jih umaknili na Vipavsko ali v Stično, kamor se je zatekel tudi goriški nadškof F. B. Sedej. Omenil je, kako je bila njegova rojstna vas Vrtojba v vsej soški fronti najbolj porušena vas, kakor je razvidno iz dokumentov. V vasi je bilo 370 hiš, ostala pa je nepoškodovana samo ena, ker je bil v njej Rdeči križ. Baje je na vas oz. na takratna dva zaselka Gornjo in Dolnjo Vrtojbo padlo oktog 45.000 granat, 25.000 na Dolnjo in 20.000 na Gornjo Vrtojbo. Naše vasi so bile stalno pod udarom. Dejal je tudi, da bi bilo treba še marsikaj raziskati v zvezi s prvo svetovno vojno, ki je povzročila ogromno, še zmeraj ne do kraja točno določeno škodo. G. Podbersič se je zahvalil organizatorjem za ta lepi večer, ki je prisotne gotovo obogatil, Albert Devetak pa se je v imenu Sveta slovenskih organizacij zahvalil občinstvu za tako številno udeležbo in naglasil, naj se zamislijo nad besedami, da "nasilje rodi novo nasilje".
Dokumentarec Vojna je strašna so premierno predstavili 15. julija v prostorih Pokrajinskega muzeja na Goriškem gradu v italijanski inačici, slovenska različica pa je bila na sporedu tudi v Štma-vru, in sicer v torek, 28. julija, v prostorih nekdanje osnovne šole.
Tisti, ki ljubimo knjige, se srečujemo tudi s prevodi in hote ali nehote tudi s prevajalci. Ni moj namen, da bi koga poučeval, kako naj prevaja, rad pa bi kot bralec opozoril na nekatere stvari, ki se mi zdijo pomembne.
Kar nekaj pošte mi je poslala znana prevajalka v italijanščino, kot da bi bil kak ekspert. Šlo je za preprost svetopisemski stavek iz Visoke pesmi in je bolj ali manj poznan. Glasi se: "Zakaj močna kot smrt je ljubezen" (Vp 8,6). Prevajalka je imela pred seboj dve izdaji Svetega pisma v italijanščini. V prvi so prevedli: "Močnejša od smrti je ljubezen", v drugi knjigi pa: "Nenasitna kot smrt je ljubezen". Ker ni vedela, kaj naj naredi, sem ji svetoval, naj odpre okno in zakriči na mulce, ki "cbajo balon":
"Tisti, ki je zaljubljen, naj pride sem in naj pove, kako ga ljubezen tišči"! - Mimogrede: tu imamo dva sila različna pojma: ali je ljubezen močnejša od smrti? To presodite sami. Ali je smrt nenasitna? To pa naj razmišlja vsak sam.
V slovenskem prostoru imajo zlasti nekatere založbe letno izredno veliko prevedenih del. To ni slabo, ampak vzpodbudno! Ko tako brskam po knjigarni in iščem originalni naslov knjige in kdo jo je prevedel - velikokrat sta tu samo začetni črki osebe in ne celo ime in priimek -, se počutim nelagodno. Ob takšnem primeru dobi bralec občutek, da s prevajalcem nekaj ni v redu. Ni res, kot trdijo nekateri, da je to prevajalčeva ponižnost, nasprotno; če si nekaj prevedel in so ti plačali honorar, si po vsej logiki lahko deležen pohvale ali pa graje! Zlasti dela z versko vsebino se "v kloftru" na
veliko prevajajo iz italijanščine, čeprav je bilo delo napisano v kakem drugem jeziku. O italijanskih prevajalcih, zlasti pri teoloških delih, ne bi pisal, ker sem na ta račun dobil kar nekaj klofut, ko sem citiral besedila in so mi pozneje v originalu (jeziku, v katerem je bilo delo napisano)
opomnili, da citat ni pravilen. Še več, da smisel besedila ni isti kot v originalu. - Popolnoma pravilno! Kako naj prevajalec iz italijanščine v slovenščino ve, kako je avtor to, kar on prevaja, dejansko napisal? Pri najboljši volji se drži italijanskega teksta, kar je razumljivo, če pa smo iskreni, lahko tako krepko zavaja bralca!
Pri neki slovenski založbi se je mudilo z izdajo knjige, ki jo je napisal ugledni nemški pisec. Ker se ni nihče potrudil, da bi za prevod dobili kakega germanista, so prevajalcu dali francoski prevod in iz tega smo pozneje dobili slovensko knjigo. Prevajalec, ki odlično obvlada francoski jezik, je pač
prevajal tako, kot je bilo napisano v francoski knjigi. Pozneje pa se je izkazalo, da smo kljub najboljši volji dobili zelo slab prevod, v nekaterih poglavjih se je celo oddaljeval od vsebine, ki jo je imel original.
Nekateri evropski narodi redno prirejajo tečaje za prevajalce iz tujih jezikov. Prav zadelo me je, ko je slovenski duhovnik, ki odlično prevaja teološka dela iz nemščine, bil na ordinariatu zavrnjen, ko je prosil za dopust, da bi šel na takšen seminar, češ, ker si prevedel tega in tega "dvomljivega" teologa, ne boš šel nikamor! Komentar ni potreben.
Ob vsem tem bi bilo prav, da bi založbe, pa tudi tisti, ki založbam svetujejo, kaj naj izdajajo, imeli pri prevajanju malo več posluha, da ne bi zopet padli v razmere iz polpreteklega časa, v katerem se ni smelo prevajati vse tisto, kar je imelo versko vsebino, in so angelčke prevajali s škrati, peklenščke s po-redneži ... Skratka, ko sežemo po nekaterih knjigah iz tistega časa, se danes samo lahko nasmejemo, istočasno pa tudi zgrozimo, kakšno duhovno hrano - in knjige ostajajo duhovna hrana - nam je polpretekli režim ponujal.
Za konec pa še to: znanka, ki me redno letno obišče, da jo peljem na mamin grob in se prav po primorsko naklepetava za naprej in za nazaj, je tudi letos ob odhodu dobila zavoj knjig, ki jih bo prebirala tam daleč na jugu. Med njimi je bil tudi neki italijanski prevod. Tega se je lotila prebirati kar na letalu. Kmalu mi ga je poslala nazaj s korekturami (priložena fotografija). Ko sem to pokazal ge. Jolki Milič, je rekla: "Ta, ki je to prevajal, je res vreden svojega denarja"! - Če vstopamo v svet s takšnimi prevodi, potem si res ne delamo časti in je najbolje, da povesimo ušesa, nekako tako, kot jih povesi zajec, ko se skrije na njivi pod zelnato glavo.
Ambrož Kodelja
Povejmo na glas
Gaza, glas vpijočega v puščavi
Neverjetno je in podobno grdim sanjam, da obstaja območje, ki se imenuje Gaza. Štirideset kilometrov dolg in deset kilometrov širok pas, ki se razteza vzdolž morja in v vsej dolžini meji na Izrael, z ozkim južnim delom pa na Egipt. Na tej krpi zemlje živi vsaj milijon šesto tisoč Palestincev, ki jim sodobna zgodovina ne da dihati. Ko je leta 1948 nastala izraelska država, je Gazo zasedel Egipt, dokler ga ni leta 1967 v vojni porazil Izrael in uveljavil nad Gazo svojo kontrolo. Izrael se je formalno iz Gaze umaknil šele leta 2005, vendar tako da je še naprej strogo nadzoroval meje ter zračni in morski prostor. Za Palestince v Gazi se je že tako slab položaj neskončno poslabšal leto dni kasneje, ko je na oblast prišel radikalni Hamas, ki ne priznava izraelske države. Tedaj je Izrael nepropustno zaprl vse meje ter uvedel poostren nadzor tudi nad dobavo hrane, zdravil, bencina in gradbenega materiala z uničujočimi ekonomskimi, socialnimi in zdravstvenimi posledicami, ki so zavladale v Gazi, v enem od najbolj gosto naseljenih območij na svetu. Gaza 5e je tako spremenila v ogromno taborišče, ki ne dovoljuje vstopanja in izstopanja, zaradi Hama-sa pa je onemogočena vsakršna mednarodna humanitarna pomoč. Temu je sledil tudi Egipt, ki je zaprl prej nekoliko propustnejšo mejo. Ob tej podobi, za katero se zdi nemogoče, da lahko sploh obstaja, se človek vpraša, kako jo dopuščamo oziroma kje so razlogi, da je mogla nastati. Na eni strani igra nedvomno močno
vlogo soočenje med izjemno vsesplošno razvitostjo Izraela ter nerazvitostjo Palestincev. Toda to ne more biti razlog sedanje apokalipse, kjer nekateri opazovalci poimenujejo razliko v vojaški moči z Davidom in Goljatom, kjer svetopisemski David paradoksalno predstavlja Gazo. Globlje prepoznanje vsakršne podobne skrajno krute situacije pa daje vedeti, da je zanjo kriva še bolj kruta preteklost, ki se izravnava v sedanjosti in se nikakor ne more pomiriti. Dobro vemo, kaj je pretrpel judovski narod zgolj v drugi svetovni vojni, in te globoke ter krivične rane še danes niso zaceljene, ali pa so se preobrazile v gene strahu in ogroženosti, v gene prekomernega strahu in ogroženosti. Od tod si lahko razlagamo trajno občutljivost Izraela, ki se je vsak hip sposoben sprožiti v uporabo sile, seveda vojaške, in to kljub temu da gre za vzgledno razvito družbo, ki jo lahko prištevamo med najvidnejše rezultate današnjega sveta. V demonično rušilno dediščino preteklosti pa sodi nadalje osupljiva popustljivost zahodnega razvitega sveta do Izraela, kar današnjo Gazo soustvarja. Zahodni razviti svet očitno nima povsem čiste vesti, kar se tiče judovskega genocida med drugo svetovno vojno, in tako sedaj Izraelu dovoljuje vse, žal, s katastrofalnimi humanitarnimi posledicami. Enkrat se bo pač treba rešiti ran in krivd preteklosti in dati Palestincem vse pravice, do tedaj pa bo Gaza temni madež, ki bo razkrajal našo človečnost.
Janez Povše
Igor Gabrovec
S 1. strani
Vojne grozote •••
Slovenia ha una posizione geografka importante sul croccvia deH^ria tra >č'Ungheria ad cst/Austria a nordf Italia ad ovest c Croazia a sud. Ha un
. ■	ivahaa	\>	n	s*	O/'	«/i	m
jOVtJt'"
 ___________________________,	tomc	ogm-Mrtcgrita	arrotonda,	Slovenia	ha
anchc^suo pumo cantm>e/pot-x/To.	J**?
’	36	'Si",
liroltdeo. nato ncl 1081 con it nonn	v/Vače	.
i poteši chc"ptiK»<>-««*3f*k geografko della Slovenia*
wuv«salnw>t» i
» Vače. dove aUa fine del tl^čcpta	scavata	.	.
■cittit-Litija, Jože DemovSek e coV*35ft$SŠ del direttore -di-quc! tempo dciristituto geografko della Slovenia (Gcodetskii^titut Slovenije), Tcobald Belec, ia 1'autore di auesta dfronaca cffivmonc del lavoro di vcnt’anni, Peter Svetik,	progetto^K^fieSvvito	il	nomc
»Vaic'81«. [I p„g«.o	capitoli
• it cjIcokttM-potrto e&auaf* gcomctrico (m fondo št ttattfl del ■ pmilo ccntraU della Slovenia) con 1'crczione di un monumcntowku
■fecit <jttci punto,
• i* rc\iuli?i£une tfd/ttUM imAo «ACOidoAvO
• ’organipi\iC~d/t manifestarioni cultunilijrjcrcatiif cf-nkrr /^/ivuiLi	iwo centrjl« della Slovenia e
• p^Ritcrtf pet-la prcparaPiom> xM4m /clteratura, ncofdt e
dcUa-tfera.
AotmIoov-<, „L.
lUM«A.J«iuvimfl frtpiJ■!— im	wflrHinatiy0	(nCgli
niptri
I promotori'hanno-dapprima foodato un comitato eoefdinaUvo^ftegTT aȣcqopc
anni successivi ha avuto nomi diversi). invitaser A,.	.
diversi, tommmeiiUocon	 „
Gianel 19824ta3nocw»oil monumentoGeosscon il tiglio a nord. ta sufgU^lninterrottamcntcTivcnloli la bandiera/Slovena a sud.stemma /Sloveno all»«*tMta dalla strada c Kambiente pavimentato ed ordinata
H*- ia 24M .
Del občinstva
POGOVOR
David Bandelj in Alenka Di Battista, načelnika SZSO Gorica
Vzgojna ponudba skavtizma je še kako aktualna in pomembna tudi danes
szso
David Bandelj (Iznajdljivi gams) in Alenka Di Battista (Nasmejana puma) sta načelnika Slovenske zamejske skavtske organizacije Gorica, ki letos praznuje 50. obletnico ustanovitve. V času poletnih taborov, ki predstavljajo vrhunec letnega delovanja, sta za naše bralce spregovorila
o	svoji poti, "zdravju" organizacije in o načrtih za prihodnost.
SZSO Gorica obhaja letos 50 let skavtizma. Kakšne misli in morda čustva se vama porajajo kot načelnikoma ob taki obletnici?
David: Moram povedati, da se mi zdi 50-letnica organizacije zelo lepa "vmesna točka", ki nudi možnost preverjanja situacije. Zagotovo je skavtizem danes postavljen pred nove in predvsem drugačne izzive, kot je bil pred petdesetimi leti. Trdno pa verjamem, da je njegova vzgojna ponudba še danes aktualna in pomembna. Alenka: Tako pomembna obletnica vzbuja v meni občutke veselja, ponosa, hvaležnosti in časti. Vesela sem, ker je leta 1964prišlo do ustanovitve skavtov tudi na Goriškem, ponosna sem na pot, ki jo je do danes organizacija prehodila, hvaležna sem vsem, ki so pri tem prispevali svoj trud in prosti čas, in v častmi je, da sem lahko tudi jaz kot članica, voditeljica in načelnica bila soudeležena v njeni rasti in razvoju.
Nameravate na kakšen način obeležiti ta lepi jubilej? David: Želeli bi od septembra do decembra organizirati nekaj dogodkov, ki bi primerno obeležili ta jubilej, sicer brez večje retorike, ampak samo s spominom in željo po udejanjanju tega, kar nas je naučil naš ustanovitelj Robert Baden PoweII. "Glej daleč, in ko misliš, da gledaš daleč, glej še dlje"... Podrobnosti ne bomo razkrivali, ker še načrtujemo.
Alenka: David je že vse bistveno povedal.: -)
Kateri so bili vajini osebni mejniki oz. najpomembnejše izkušnje v organizaci-
ji? Katera je največja dragocenost, ki vama jo je dal skavtizem?
David: Morda se še najbolj močno "vpliv" skavtizma kaže v tem, da ga jemljem kot stil življenja. Odgovornost za soljudi, okolje, vzgojo mlajših, doslednost v izbirah ... Cilj skavtizma je ta, da pripelje osebo do tega, da je sposobna svobodno in odgovorno izbirati. Mislim, da je to velika investicija v človeški potencial, ki posameznika doživljenjsko obogati...
Alenka: Skavtizem je del mene in mojega življenja. Izkušenj in pomembnih trenutkov je bilo veliko, poudarila pa bi le nekatere: zaključni zbor na zadnjem taboru čete v Kočevju, ko so našemu letniku '84 ob petju pesmi slovesa in pesmi Zadnji pozdrav tekle najstniške, a iskrene, solze žalosti in sreče po licih; preproste, a duhovno doživete maše, ki smo jih imeli klanovci, zbrani okoli lesene mize na potovalnem taboru po Kočevju; radosti in težave voditeljstva v vseh treh vejah, pri katerih sem vodila; odgovornost načelništva in pomembnost trenutka, ko izvidniki in vodnice izrečejo svojo skavtsko obljubo pred teboj. Skavtizem je veliko pripomogel k moji osebni in duhovni rasti. Naučil me je požrtvovalnosti, vztrajnosti, so-
“Skavtizem je del mene in mojega življenja... Naučil me je požrtvovalnosti, vztrajnosti, sodelovanja in potrpežljivosti”.
delovanja in potrpežljivosti. Kakšno je trenutno "zdravje" organizacije?
David: Kot vsaka organizacija, ki deluje že nekaj časa, se tudi SZSO v Gorici spopada s težava-
mi, ki zadevajo predvsem bliskovito spreminjanje družbenega ustroja v zadnjih letih. Vrednote skavtizma temeljijo na zastonjskem služenju, pomoči bližnjemu, krščanstvu in skavtskih zakonih, družba pa ubira zelo drugačno pot. Ta razkol je vedno bolj viden, pozna se pa tudi globalizirana razsežnost sveta, saj mladi odhajajo v tujino, Gorica tudi ne nudi dovolj močnega zatočišča za tiste, ki bi radi ostali, in tako se spopadamo predvsem z velikim pomanjkanjem voditeljev.
Alenka: V zadnjih letih je stanje organizacije iz leta v leto slabše. Opažamo, da je zanimanja za skavtizem še vedno veliko, primanjkuje pa voditeljev, ki bi bili pripravljeni si vzeti večletno odgovornost za vodenje. Pred tremi leti smo bili zaradi tega primorani zamrzniti delovanje krdela Seonee v Doberdobu, delovanje krdela Sambhur v Gorici pa že dve leti deluje pogoj-
no s pomočjo mentorjev, starejših skavtov, ki spremljajo in usmerjajo popotnice v služenju v veji.
Zakaj so tako pomembni voditelji?
David: Voditelj postane tisti, ki se po končani formaciji odloči, da bo skavtizem živel tudi tako, da bo postal voditelj v organizaciji. Verjamem, da je danes ta način služenja, ki zahteva stoodstotnega človeka, težavnejši in bolj naporen kot, recimo, že pred desetimi leti. Voditelji niso pomembni samo za preživetje organizacije (nenapisano pravi-
lo	velja, da, če ni voditelja, ni enote), ampak predvsem zato, ker je njihovo vzgojno poslanstvo danes edina garancija za to, da mladi, ki pridejo k skavtom, doživijo skavtizem v vsej polnosti. Voditelj je namreč edinstvena vzgojna figura, ki pusti v mladem članu večji pečat, kot si sam misli...
Alenka: Brez voditeljev organi-
zacija ne more normalno delovati. Voditelj pa lahko postane le oseba, ki spozna svojo poklicanost in odgovorno sprejme to poslanstvo. Pomembno pa je predvsem to, da ne dela tega le iz trenutnega navdušenja ali pa zaradi splošne potrebe v družbi, ampak iz iskrene želje, da delček svojega življenja po Kristusovem zgledu posveti drugim.
Kakšne odnose imate s tržaškimi vrstniki/brati, z Združenjem slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) in z italijanskimi skavti AGESCI?
David: Odnosi delujejo že nekaj časa, na ravni celotne deželne organizacije SZSO s tržaškimi skavti, s katerimi skupno oblikujemo eno organizacijo, z ZSKSS in AGESCI pa potekajo na ravni posameznih starostnih vej (volčiči-volkuljice, izvidni-ki-vodnice in roverji-popotni-ce). Letos se bo npr. veja RP iz
Gorice in Trsta udeležila vsedržavnega potovalnega tabora italijanske organizacije AGESCI, kar bo gotovo zanimiva in bogata izkušnja. Naši voditelji se tudi izobražujejo na tabornih šolah, ki jih organizirata obe državni skavtski organizaciji, in tam se še najbolj srečujejo z različnimi skavtskimi metodami, predvsem pa spletajo bogate stike z drugimi voditelji-
Alenka: S tržaškimi brati imamo dobre odnose in sodelujemo na skupnih deželnih srečanjih in pobudah. Na krajevni goriški ravni smo se od ZSKSS iz Nove Gorice v zadnjih letih nekoliko bolj oddaljili, z italijanskimi skavti AGESCI iz Gorice pa so se izvidniki in vodnice začeli letos ponovno zbliževati. Državno realnost AGESCI pa bo pobliže spoznal tudi klan, ki se bo udeležil državnega srečanja italijanskih klanov v kraju San Rossore pri Pisi.
Kako gledata na prihodnost "velike skavtske družine" na Goriškem?
David: Rad bi bil optimist in kljub ne ravno blestečemu trenutku, v katerem praznujemo 50 let obstoja, ker smo skavti "pogumni in vztrajni v težavah", si želim, da bi vztrajni in pogumni ostali še naprej. Verjamem, da to, kar nas bo kot skavte zaznamovalo, ne bodo naši padci, temveč zmožnost, da se od njih poberemo. Alenka: Včasih sem optimist, drugič pa pesimist. Glede na dogajanje v zadnjih nekaj letih se bojim, da bomo postopoma primorani skrčiti naše delovanje na minimum. Formiranje nekaj novih voditeljev na leto ne bo zadoščalo za izboljšanje situacije, saj se danes lahko le redki za daljše obdobje posvetijo vodenju. Žal veliko mladih zapusti kaj kmalu zamejstvo in odhaja zaradi študija ali službe v tujino. Tega žal ne moremo spremeniti, lahko pa vsi tisti, ki nam je pri srcu skavtska organizacija na Goriškem, stopimo skupaj in z dejanji pripomoremo k temu, da ne bo skavtizem pri nas izumrl.
Danijel Devetak
Dileme Mira Cerarja
Senca krize nad sestavljanjem nove vlade
Miro Cerar
Petek, 1. avgusta, bo prvi “dan D" za novo vladno koalicijo v nastajanju. Takrat bo namreč ustanovna seja DZ, ko bo najbrž izvoljen tudi predsednik parlamenta. Kdo bo ta, še ni jasno. Neuradno je med kandidati "večni" Karl Erjavec, ki je v svoji dobro desetletje trajajoči politični karieri preizkusil malodane že vse. Nepisano pravilo veleva, da dobi predsedstvo v DZ druga največja stranka vladne koalicije: to vlogo z dokajšnjo mero gotovosti že danes lahko pripišemo Desusu. A, kar je morda še pomembneje, v petek bo v glavnih obrisih najbrž tudi že znana vladna koalicija: stranke, ki bodo sestavljale
vladno ekipo, bodo najbrž tudi tiste, ki bodo popdrle novega predsednika DZ.
Kdo s Cerarjem in Erjavcem v novi koaliciji?
In kako kaže le nekaj dni pred konstitutivno sejo DZ? SMC bo kot zmagovalka vodila vladno koalicijo. Prvi, ki so dokaj jasno sporočili, da se ji bodo
pridružili, so bili pri Desusu. Erjavec je že po prvem krogu pogajanj to tudi uradno oznanil: da jih pač zanima sodelovanje v vladi in da vidijo precej skupnih točk s SMC. Prevedeno nekoliko drugače: Desus mora zaradi lastnega obstoja nujno v koalicijo. Glasove za prestop parlamentarnega praga jim zagotavljajo pokojninske politike, ki pa jih lahko aktivno določajo samo znotraj vlade. Tako da gre nekako za objestransko korist: Erjavca bo v vladnih dinamikah zanimalo bolj ali manj samo dogajanje na pokojninskem področju, pri drugih vprašanjih se bo prilagodil. Za SMC je to tudi dokaj ugodno, ker bi s popuščanjem pri pokojninah imel na vseh drugih področjih mir. SMC (36 mandatov) in Desus (10 mandatov) skupaj imata v parlamentu že večino: 46 poslancev od 90 izvoljenih. Seveda bo potrebno za stabilnejšo koalicijo vključiti še
druge stranke. V trenutku nastajanja zapisa je glede tega vprašanja še nekaj nejasnosti. V koalicijo gotovo ne bo vstopila SDS zaradi vprašanja zaprtja Janeza Janše in kritik na račun sodstva, ki so po mnenju SMC spodjedanje pravne države. V vladi ne bo niti Združene levice: tudi njen odmik od vladnih soban je dokaj logičen, saj njen konsenz pri volivcih temelji na stališčih, ki bi jih morala ob morebitnem vstopu v koalicijo temeljito spremeniti (vprašanje privatizacije, evroskepticizem in podobno).
V	igri ostanejo še tri stranke. Miro Cerar bi najraje videl, da se mu pridruži Nova Slovenija: tako bi ustvaril toliko opevano "mavrično koalicijo", ki vključuje tudi desno-sredinsko stranko. Nova Slovenija bi morala ob takem koraku seveda zelo resno razmisliti z lastnega strateškega vidika: prvič, koliko bi jo taka koalicija stala z vidika volivcev, vezanih na predznak "krščanski demokrati". Drugič,
koliko bi jo taka koalicija stala na račun zelo liberalno ekonomskega programa, ki je bilo glavno strankino orožje v nedavni predvolilni kampanji in do katerega so potencialni partnerji v novi koaliciji dokaj skeptični. Stranka, ki se še ni jasno odločila, ali bi bila v koaliciji ali ne, je SD, stranka z najdaljšo tradicijo na levici, ki so jo zadnje volitve potisnile malodane na obrobje. V SD so v naslednjih mesecih možne nove kadrovske menjave, stranka je nekoliko izgubila kompas: njena prisotnost v koaliciji, ki bi bila v drugačnih razmerah dokaj naravna, je zaradi tega vprašljiva. Nazadnje je tukaj še Zavezništvo Alenke Bratušek: tudi ta stranka zaradi preživetja in prepoznavnosti si najbrž nadeja vstop v vladno koalicijo. Vprašanje pa je, ali bo na to pristal Miro Cerar, ki prav posebnega navdušenja doslej za to ni pokazal.
/str. 13 Andrej Černič
31. julija 2014
Kristjani in družba
Cerkev bo še naprej uporabljala tudi tradicionalne medije
"The Pope App": da bi papežev glas dosegel čim več ljudi
Teolog in prof. Franco Gisma-no, eden izmed škofovih sodelavcev, je podčrtal pastoralni pomen obletnice. Med drugim želijo sprožiti razmislek skupno s sosednjimi škofijami; na razpolago je dovolj časa, saj se bo spominjanje na veliko vojno nekako končalo leta 2018. Spomin nas mora utrditi v sodelovanju, dialogu in integraciji med narodi in kulturami. "Kulturna integracija je še vedno velik izziv". Zato "ne smemo samo proslavljati preteklosti, temveč bodimo pozorni na izzive, ki stojijo pred nami"! O zgodovinskem srečanju, ki naj bi po vsej verjetnosti potekalo v četrtek, 5. septembra, je g. Gi-smano povedal, da so pritegnili zraven skupino zgodovinarjev iz milanske katoliške univerze Srca Jezusovega (Univer-sita' Cattolica), ki poglabljajo ne le nauk Cerkve o vojni, temveč tudi zadržanje krajevnih Cerkva do spopadov. Kot je namreč poudaril tudi prof. Ser-gio Tavano, so naši kraji utrpeli zaradi vojne ogromno škodo, in to ne le zaradi žrtev ter splošnega razdejanja, temveč še bolj "zaradi izgube kulturne in civilne doslednosti". / DD
nato zapustil naše kraje. Vse naj bi se zgodilo med 9. in 12. uro. Maša bo potekala	na
prostranem prizorišču	ob
vznožju kostnice, kjer je Ric-cardo Muti pred nekaj tedni dirigiral Verdijev Rekviem. Goriška nadškofija je pa le dosegia to, da se bo Frančišek usta-
Goriška nadškofija se pripravlja na papežev obisk Redipulje
Bodimo pozorni na izzive, ki stojijo pred nami!
Prve dni junija letos je papež Frančišek sam - na srečanju z delegacijo karabinjerjev - izjavil, da bo v soboto, 13. septembra 2014, šel kot romar ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne molit za žrtve vseh vojn v Re-dipuljo, kjer stoji znamenita vojaška kostnica. O dogodku je tudi vrh goriške Cerkve prvič javno spregovoril v ponedeljek, 28. julija, na jutranji tiskovni konferenci na sedežu nadškofijskega ordinariata. Nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli je pravzaprav predstavil nekatere pobude, ki jih je zasnovala krajevna Cerkev ob stoletnici in kot pripravo na papežev obisk. Spregovoril je o svojem pastirskem pismu z naslovom "On je naš mir" (naši bralci ga bodo prejeli kot prilogo), posvečenem okrogli obletnici začetka velike vojne. Jubilej se nikakor ne sme omejiti na zgodovinski, kulturni ali celo turistični pomen! Naše skupnosti morajo izkoristiti priložnost za globlji razmislek o vrednoti miru, ki je Božji dar za ljudi vseh časov. K razmisleku, molitvi in delu za mir nas mora spobuditi papežev obisk spomenika padlim v Redipulji, kjer naj bi bilo pokopanih 100 tisoč italijanskih
vojakov, pa tudi bližnjega av-stro-ogrskega vojaškega pokopališča v Foljanu. Pomemben korak na poti miru je namreč poznavanje drugega. "Lahko je streljati na kategorijo ljudi, težje na človeka, ki ga osebno poznaš". Zato je pomembno poznati soseda, njegov jezik in kulturo. Drug pomemben vidik je sprejemanje (priseljenci!), tretji pa pravičnost, saj "brez pravičnosti ni miru". Posebno odgovornost pri obravnavi miru imajo pristojni politiki in sredstva družbenega obveščanja; slednji namreč tako ali drugače oblikujejo čutenje in čustvovanje ljudi, je dodal nadškof. Glavni cilj pastirskega pisma je torej posredovati nekaj napotkov za pastoralno delo v pripravi na bližnji dogodek in pa sploh za naše skupnosti.
V dneh pred 13. septembrom bo v petih dekanijah škofije
prav toliko srečanj z nadškofom, na katerih se bodo ljudje lahko pripravili na obisk svetega očeta. Na sporedu je tudi srečanje zgodovinskega značaja. Nadškof Redaelli ni mogel prikriti rahle zadrege in je sam prehitel novinarje, ko je
iskreno povedal, da škofija pri organizaciji papeževega obiska nima nobene vloge. Vedo, da bo obisk zelo kratek: papež bo pristal na letališču v Ronkah, obiskal vojaško pokopališče, maševal v Redipulji in takoj
vil tudi na avstro-ogrskem pokopališču, kjer v skupnih grobiščih počivajo ostanki vojakov najrazličnejših narodnosti. Papež tokrat žal ne bo obiskal Ogleja, kot so na tihem upali. "Prej ali slej ga bomo spet povabili. Vsi zadnji papeži so se že ustavili v Ogleju". Goriška nadškofija bi tudi zelo rada privabila k takemu dogodku predstavnike avstrijske in slovenske Cerkve, pa tudi to 13. septembra ne bo mogoče, saj -kot rečeno - ne more odločati. Nadškof je dejal, da so se Italijani in Slovenci prejšnjo nedeljo, ob obletnici, že združili v
skupni molitvi v Štmavru na srečanju v organizaciji društva Concordia et Pax (na sliki levo) , poiskali pa bodo še kakšno drugo priložnost. Kot je na tiskovni konferenci poudaril naš urednik Jurij Paljk, Redipulja velja za grobnico zgolj italijanskih vojakov, zato se lahko marsikdo upravičeno vpraša o tem, ali je bil dogodek - med drugim nedaleč od državne meje - primerno zasnovan in načrtovan. Kljub vsemu je nadškof prepričan, da bo papež šel mimo vsega tega in bo znal "posredovati pomembno sporočilo, ki bo podprlo naše nadaljnje delo”. Škofija bi želela soudeležiti tudi mlade oz. skupine, da bi se ne ustavili pri zgodovinskem pomenu, temveč bi šli dlje. "Naša krajevna stvarnost namreč gleda na obletnico z drugačnega zornega kota". Naši predhodniki so bili neposredno udeleženi v bitkah, "žive so tudi rane, ne samo spomini", je povedal nadškof, čigar ded - po rodu iz Veneta - je dopolnil 18. leto v vojaškem jarku v letu težkega poraza pri Kobaridu.
ZULIANI L U C I A N O
OPTIČNI LABORATORIJ KONTAKTNE LEČE
KRMIN (GO) - UL. FRIULI, 52 T. 0481.61610 ODPRTI SMO VES AVGUST
u	erkev se v tem tre-
I nutku ne bo odpo-V- Jvprlala uporabi tradicionalnih medijev, se pravi, radiu, televiziji in časopisu", je v intervjuju za časnik L'Osservatore Romano prepričano zagotovil predsednik Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja, nadškof Claudio Maria Celli. "Te komunikacijske poti Cerkev ne more zapreti". A to ne pomeni, da Cerkev ne želi biti navzoča tudi v kontekstu novih tehnologij. Spletna mesta in	kontakti	papeža
Frančiška v socialnih omrežjih so na prvem mestu po številu obiskov in ta številka vztrajno raste. V Papeškem svetu za sredstva družbenega obveščanja potemtakem neutrudno iščejo novih in novih poti, da bi papežev glas dospel do vseh virtualnih krajev, kjer se ljudje danes srečujejo.
V ponedeljek, 7. julija, je nadškof Celli v spremstvu sodelavca Thaddeusa Jonesa predstavil papežu prenovljeno aplikacijo The Pope App. Aplikacija bo na voljo na najpomembnejših digitalnih platformah. "Njena prednost",
kot pravi nadškof Celli, "je v tem, da bo omogočala hitrejši in enostavnejši dostop do papeževih pridig, sporočil in videoposnetkov. V video predvajalniku pa bodo ljudje lahko spremljali pa-
peške obrede in javne avdience". Namen nove aplikacije je približati papeževo besedo čim večjemu številu ljudi, saj jo bodo odslej lahko uporabljali tudi na pametnih telefonih in tabličnih računalnikih. Zato ni dvoma - in nadškof Celli nam je to potrdil -, da je bila papežu ta nova komunikacijska možnost zelo všeč, saj mu bo omogočala, da bo s svojo besedo še bolj dosegal može in žene današnjega časa.
Ob tem pa moramo poudariti, da papež Frančišek ostaja pripadnik tradicionalnega načina sporazu-
mevanja z ljudmi. Rad se pogovarja z vsakim človekom. Pogosto uporablja telefon in lastnoročno piše ljudem pisma. Kadar mora nagovoriti neko določeno skupino, to stori z video-spo-ročilom, da ljudje poleg besed začutijo tudi čustva, s katerimi spremlja povedano. Poleg tega sprejema intervjuje tako za tisk kot za televizijo. "To je zanj popolnoma značilno", pravi nadškof Celli. "Nikogar ne bo odklonil. Govori neposredno in njegove besede se globoko dotaknejo".
S tem, da papež sprejema intervjuje, še bolj kaže pripravljenost, da bi se sporazumeval z vsemi in to s pomočjo vseh razpoložljivih kanalov. "Obenem pa spoštuje tudi celoten sloj starejših ljudi, ki so manj spretni v manevriranju s tehnološkimi novitetami in v razumevanju tele-matske govorice. Ti ljudje uporabljajo časopis, radio in televizijo. Zato torej Cerkev ne bo ukinila tradicionalnih	kanalov
množičnega obveščanja. In papež Frančišek to dobro ve", je še rekel nadškof Claudio Maria Celli, predsednik Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja.
Tl
PO
PROGRESIVNE LEČE
IZDELANE PO MERI
Kristjani in družba
31. julija 2014
V pričakovanju imenovanja novih slovenskih škofov
Vrh Cerkve je v zadnjem letu najbolj zaposloval "mariborski problem"
V	letu po odstopu nadškofov Antona Stresa in Marjana Turnška je škofovsko konferenco po besedah njenega predsednika Andreja Glavana najbolj zaposloval ''mariborski problem". Prav ta je po nekaterih informacijah razlog, da novih nadškofov še ni. Teolog Janez Juhant kot razlog navaja zapletene razmere tako v Cerkvi kot družbi pri nas.
Nadškofa Stres in Turnšek sta z nadškofovskih mest odstopila 31. julija lani. K temu ju je papež pozval zaradi njune vloge pri poslovnih odločitvah, ki so privedle do finančnega zloma mariborske nadškofije.
Škof Glavan zaradi prezaposlenosti manj pogosto obiskuje bolne in ostarele
Novomeški škof Glavan pravi, da se je njegovo delo, potem, ko je bil pred okoli letom dni imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije in je prevzel tudi vodenje Slovenske škofovske konference (SSK), zelo povečalo. Pri tem pa se, kot pravi, drži načela "Kar mora, to mož je storiti dolžan". Ob tem pojasnjuje, da se nekatere zadeve lahko rešujejo po elektronski pošti, v veliko pomoč pa mu je tudi ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik.
Prezaposlenost se po njegovih besedah morda najbolj pozna na področju osebnih stikov in obiskov zlasti bolnih in ostarelih duhovnikov ter domov za ostarele, ki jih je prej redno obiskoval, letos pa je moral to opustiti. "Sem pa sprejel na obisk vsakega duhovnika in tudi mnoge druge ljudi, ki so zaprosili za sprejem", je pojasnil za STA.
Glede dela v SŠK, v katerega je bil sicer vključen tudi že v preteklosti, Glavan pravi, da se "zadeve še nikoli niso tako zgostile kot prav v tem letu". "Reševati smo morali toliko zadev, da smo imeli škofje od novega leta vsak mesec srečanje. Mislim, da kljub zmanjšanemu številu pastoralno aktivnih škofov nismo odložili nobene važnejše zadeve", je dejal.
Po njegovih besedah jih je v tem letu najbolj zaposlovalo reševanje finančnih težav mariborske nadškofije, kolikor to zadeva ško-
fovsko konferenco. Ni namreč konca pogajanj, poravnav in iskanja možnih rešitev, je dejal Glavan. Obenem pojasnjuje, daje to predvsem stvar tamkajšnje škofije. Kot pravi, gre za veliko tragedijo zaradi zgrešenih naložb, "v žepu nobenega od škofov ali duhovnikov ne bi našli tako rekoč nobenega evra, ki je s tem povezan".
Škof Lipovšek: Čuti se, da ni tiste zadnje avtoritete
Rešitev mariborskih finančnih težav nestrpno pričakujejo predvsem v mariborski nadškofiji, kjer upajo na čimprejšnjo rešitev, da bodo lahko "zadihali s polnimi pljuči", je za STA dejal celjski škof
Stanislav Lipovšek, ki od Turnško-vega odstopa upravlja mariborsko nadškofijo. Kot pojasnjuje, tečejo dogovori z bankami upnicami, ki jih kot škof zgolj spremlja. "Strokovnjaki so neprestano na delu, tako da upamo, da bo to v doglednem času obrodilo neke sadove", je dejal.
Glede povečanega obsega svojega dela v zadnjem letu pravi, da je to zanj velika obremenitev. "Že ena škofija je dovolj, zdaj pa je to delo krat dva", je pojasnil. Kot pravi, to od njega terja veliko poti in udeležbo na veliko sejah, skuša pa narediti vse, kar je v njegovi moči. "Rešuje me samo to, da relativno dobro poznam situacijo v Mariboru", pravi Lipovšek, ki je bil več desetletij v Mariboru. Ob tem dodaja, da so tudi duhovniki zelo razumevajoči in dobro sodelujejo. Nekatere službe po njegovih ocenah delujejo naprej normalno. "Jasno pa je, da se čuti na vsakem koraku, da ni tiste zadnje avtoritete in tudi garanta vsega tega do-
gajanja", je dejal za STA. Imenovanja novih škofov se po Juhantovih besedah v zapletenih okoliščinah zavlečejo
Škofa Glavan in Lipovšek nimata informacij o tem, kdaj bi lahko bila imenovana nova nadškofa. Kot pravi Glavan, si ne upa napovedovati, kdaj bi to lahko bilo -napovedoval je že, da se bo to zgodilo do Velike noči, pa se ni. Osebno pa vendarle pričakuje, da bi lahko do novih imenovanj prišlo jeseni.
Tudi škof Lipovšek pravi, da bomo "po enem letu menda pa le dočakali nekaj". Obenem razume, da imajo ti procesi svoj potek in da ima j o v pristojnem vatikanskem uradu veliko tovrstnih primerov z vsega sveta. "Pa tudi neka modrost je, da stvar zori in da se pač upoštevajo vsi vidiki", je dodal.
Po mnenju teologa Janeza Juhanta, sicer tudi profesorja na ljubljanski teološki fakulteti, ni to, da se nov nadškof išče več kot eno leto, nič novega. Pred imenovanjem Franca Krambergerja za mariborskega škofa leta 1980 je bila tamkajšnja škofija po smrti Maksimiljana Držečnika brez škofa dve leti in pol.
Kot je za STA pojasnil Juhant, se v zapletenih okoliščinah imenovanja novih škofov zavlečejo. "V slovenskem primeru so procesi zahtevnejši kot običajno, posebej problem mariborske nadškofije narekuje podrobnejši pregled in najbrž je to razlog, da se zadeva dlje vleče", je dejal.
Juhant: Dru&ieni in cerkveni problemi v Sloveniji so zapleteni in prepleteni
Tudi sicer so po Juhantovih besedah družbeni in cerkveni problemi v Sloveniji zelo zapleteni, zato je popolnoma razumljivo, da se to odraža tudi v Cerkvi. "Cerkev ne more biti izločena, saj je sestavni del družbe. Pri nas se sicer sprenevedamo, da je Cerkev
ločena od države. A ni ločena od družbe in vsi družbeni problemi se tičejo tudi nje, zato so seveda tudi zadeve toliko bolj zapletene", pravi.
"Cerkev v Sloveniji in celotni nekdanji Jugoslaviji je bila pod vplivom komunističnega režima, to se je na različne načine pokazalo kot velik problem", navaja Juhant. Zato je po njegovih besedah sedanje prilagajanje na demokratične procese tudi problem cerkvenih ljudi in se odraža na delovanju Cerkve. Ključno pri iskanju novih nadškofov je po njegovem mnenju vprašanje, kako najti primerno osebo za ta zahtevni čas. Decembra so Vatikan obiskali jezuit Jože Roblek in nekateri laiki, da bi predstavili svoj pogled na razmere v Sloveniji pred imenovanjem novih nadškofov, o čemer so tedaj poročali mediji. Juhant glede omenjenega obiska pravi, da so v demokraciji skupine z različnimi željami in da se v procesih izbire nadškofov uveljavljajo tudi stališča vernikov. Kot pojasnjuje, Cerkev postavlja voditelje tako, da bi bili po volji ljudstva.
V	vrhu Cerkve na Slovenskem nad omenjenim obiskom niso bili vsi navdušeni. Juhant pravi, da je razumljivo, da prihaja tudi do nesoglasij, kar je sestavni del tega procesa. "Cerkev ni monolitna organizacija, kot se morda komu zdi ali kot jo kdo hoče prikazati", pojasnjuje Juhant ter opozarja na pluralizem, različne tokove in tudi različne predstave v Cerkvi. "Seveda vsakdo poskuša skladno s temi predstavami najti ljudi, ki bodo te predstave v življenju Cerkve tudi uveljavljali", dodaja.
Pri izbiri novih nadškofov je po Juhantovem mnenju najpomembnejše, ali je kandidat sposoben in primeren, da bo v teh zahtevnih časih najbolje vodil krščansko ljudstvo in tudi omogočil, da se bodo problemi v krajevni Cerkvi ustrezno reševali. Kot pravi, mora biti to v slovenskem primeru gotovo močna in razgledana oseba z vodstvenimi sposobnostmi. Predvsem pa mu mora biti vera temelj, ki vodi njegovo osebno življenje. "Novi škof mora živeti iz vere in dati pečat duhovni prenovi Cerkve v današnjem času", še meni Juhant.
Novomeški škof Andrej Glavan
Kratke
Slovenska maša v Porcinju
V	soboto, 6. septembra 2014, bo v cerkvi Svete Marije Žanjice v Porcinju (Ahten) ob 10.30 sv. maša v slovenščini ob 159. obletnici prikazanja Device Marije.
Daroval jo bo g. Aleš Rupnik, župnik v Kanalu in novogoriški dekan. Ob tej priložnosti bo odprta sprejemna soba.
Papež Frančišek ob 100-letnici prve svetovne vojne pravi: "Nikoli več!"
Papež Frančišek je v nedeljo, 27. julija, ob 100-letnici začetka prve svetovne vojne, ljudi po vsem svetu pozval, naj ne ponavljajo napak iz preteklosti in naj spore raje rešujejo z dialogom. Posebej je pozval k ustavitvi krvavega nasilja, ki divja na območju Gaze, v Iraku in Ukrajini. “Ustavite se, prosim, ustavite se! Rotim vas iz vsega srca”, je 77-letni papež ob molitvi angelovega češčenja čustveno vzkliknil pred verniki, zbranimi na Trgu sv. Petra. “Mislim na otroke, ki so oropani upanja na človeku dostojno življenje, na prihodnost. Mrtve otroke, ranjene otroke, pohabljene otroke, sirote, otroke, ki imajo namesto igrač ruševine vojne. Otroke, ki se ne znajo smejati", je nadaljeval. Spomnil je, da v teh dneh mineva natanko sto let od izbruha morije prve svetovne vojne, in ljudi po vsem svetu pozval, naj ne ponavljajo napak preteklosti. Mineva namreč sto let od dneva, ko je tedanja Avstro-Ogrska monarhija napovedala vojno Srbiji, s čimer se je 28.7.1914 uradno začela prva svetovna vojna. Ponedeljek je zato bil “dan žalovanja v spominu na te dogodke”, je dejal in si zaželel, “da se napake preteklosti ne bi nikoli več ponovile in bi ostale lekcije iz zgodovine vedno prisotne”. “Z vojno izgubimo vse, z mirom nič, nikoli več vojne”, je poudaril in spomnil na prelivanje krvi na Bližnjem vzhodu, v Iraku in v Ukrajini.
Pri Ruski kapelici so poudarili dobre odnose Slovenije in Rusije
Pred Rusko kapelico pod Vršičem je pred kratkim potekala tradicionalna slovesnost, ki je letos v znamenju 100. obletnice začetka prve svetovne vojne. Slovesnosti so se udeležili številni visoki gostje iz Slovenije in Rusije. Govorniki so med drugim poudarili prijateljske odnose med obema državama in opozorili na nesmiselnost vojn.
Kot je dejal častni pokrovitelj dogodka, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo v odhodu Metod Dragonja, je Ruska kapelica postala simbol prijateljstva slovenskega in ruskega naroda, tradicionalna srečanja pa imajo po njegovih besedah večplastni značaj.
“So poklon spominu na tragično nesrečo, v kateri so ruski vojni ujetniki med gradnjo ceste na Vršič umrli pod plazom. So opomin na nesmiselnost vsake vojne, tudi prve svetovne vojne 20. stoletja, ki je zaznamovala in spremenila evropski zemljevid. In so graditelj odličnih odnosov in prijateljstva med dvema državama, Rusko federacijo in Slovenijo”, je poudaril Dragonja.
Daje Ruska kapelica simbol slovensko-ruskega prijateljstva, je poudaril tudi podpredsednik ruskega sveta federacije Jurij Vorobjov.
“Naroda Rusije in Slovenije združuje želja po ohranjanju
resnice o zgodovinskih dogodkih 20. stoletja, želja, da spomin na junaške in tragične strani zgodovine ohranjajo tudi mlade generacije, in težnja, da ne dopustimo oživitve nacistične ideologije v Evropi in po svetu”, je dejal. “Grozote svetovnih vojn je treba pomniti, da se tovrstne tragedije ne bi nikoli več ponovile”, je še dodal.
Jedro slovesnosti je bilo letos spominsko, prireditev pa je med drugim popestrila izvedba dela skladatelja Ambroža Čopija Missa pro pace (Maša za mir), napisanega prav za obletnico, ki seje prepletala z recitacijami odlomkov pisem slovenskih in ruskih vojakov s fronte. Ob koncu slovesnosti je potekalo tudi krajše bogoslužje.
Pod Vršič so prišli številni visoki gostje iz Slovenije in Rusije, med drugim predsednik republike Borut Pahor, predsednik DZ Janko Veber, predsednik DS Mitja Bervar, delegacije zgornjega in spodnjega doma ruskega parlamenta, ruske pravoslavne cerkve, ruskega ministrstva za obrambo in ruske zveze veteranov, pa tudi ruski minister za zveze in množične komunikacije Nikolaj Nikiforov.
S tradicionalno slovesnostjo ob obletnici postavitve Ruske kapelice se predstavniki Slovenije in Rusije vsako leto konec julija spomnijo več sto umrlih ruskih vojakov, ujetnikov v prvi svetovni vojni, ki jih je leta 1916 pri gradnji ceste čez prelaz zasul snežni plaz.
Škofijska karitas Koper
Umetniki za karitas
Potovanje prodajne razstave likovnih del, ki so nastala v 19. mednarodni likovni koloniji Umetniki za karitas v lanskem avgustu na Sinjem vrhu nad Ajdovščino pod naslovom Pridite in poglejte, je v končni fazi.
Del slik je od 6. julija do
15.	avgusta na ogled v Frančiškovi dvorani na Sveti Gori nad Novo Gorico, del pa bo od 15. julija do 30. avgusta v hotelu Alp v Bovcu.
Razstavo na Sveti Gori je odprl koprski škof Jurij Bizjak, v Bovcu pa jo je odprl bovški župan Siniša Germovšek.
Na Sinjem vrhu nad Ajdovščino je od 19. do 23. avgu-
sta 2013 potekala 19. mednarodna likovna kolonija Umet-
niki za karitas. Geslo kolonije in prodajnih razstav 2013/2014 je Pridite in poglejte. Izkupiček
prodanih del bo namenjen Materinskemu domu karitas. Dela iz 19. kolonije so bila septembra razstavljena na Sinjem vrhu, oktobra na Stalnem predstavništvu RS v Bruslju, novembra na dvorcu Zemono pri
Vipavi, decembra v galeriji Ars v Gorici, v januarju 2014 v galeriji Družina v Ljubljani, fe-
bruarja v Ars sacri v Mariboru, aprila v Peterlinovi dvorani v Trstu, maja v Mestni knjižnici v Murski Soboti, junija v Jaki-jevi hiši v Nazarjah. Za zdaj je prodanih 51 likovnih del v skupni vrednosti 16.800 evrov. Neprodana dela iz preteklih kolonij so bila v tem času razstavljena na Ministrstvu za obrambo RS v Ljubljani, v Domu Svetega Jožefa v Celju ter v Župnijskem domu v Mengšu.
Istočasno s potovanjem prodajnih razstav potekajo priprave na 20. mednarodno likovno kolonijo Umetniki za karitas, ki bo, pod geslom Tujec sem bil in ste me sprejeli, potekala na Sinjem vrhu od 18. do 22. avgusta.
Jožica Učen, voditeljica projekta Umetniki za karitas gsm 041 429 713, e-pošta: jozica.licen@rkc.si
*—^ • V"|	NOVI
6 3i. iuiija 2014	Gonska	glas
Kratke
Srebrnomašnik Karlo Bolčina pod lipami
Protagonist novega srečanja pod lipami, ki bo v četrtek zvečer v Kulturnem centru Lojze Bratuž, bo slovenski duhovnik Karlo Bolčina. Pred kratkim je obhajal srebrno mašo, duhovniški jubilej bo zato priložnost za pogovor o duhovništvu, vlogi duhovnika v današnji družbi, pa tudi o slovenski Cerkvi pri nas in v matici. Spregovoril bo o prehojeni poti, preizkušnjah, zadoščenjih in novih izzivih, sončnih in senčnih straneh današnjega časa, za katerega velja definicija, daje v primežu krize vrednot. Pa tudi o tem, kako se njegovo poslanstvo vključuje v ta svetin med ljudi. Karlo Bolčina je Goričan, dekan v Standrežu in župnik v tem slovenskem predelu goriške občine. Dejaven je na številnih področjih, zaradi pomanjkanja slovenskih duhovnikov se s sobrati vsak dan spopada z versko službo v številnih vaseh. Je izvedenec za cerkveno pravo, na goriški nadškofiji je zadožen za številne službe, je tudi član več komisij slovenske Cerkve, poznan je tudi kot komentator na slovenskih medijih. “Veseli me, da sem duhovnik”, je povedal v intervjuju ob duhovniškem jubileju za naš tednik.
Na večeru, ki ga prirejata Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič, se bo z jubilantom pogovarjala Solange Degenhardt, profesorica verouka, kije iz misiologije diplomirala na gregorijanski univerzi v Rimu, delovala je več let v Afriki, in sicer v Togu, v zadnjih letih pa poučuje na naših šolah na Goriškem. Srečanje pod lipami bo v četrtek, 31. julija, ob 20.30 pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž, v primeru slabega vremena pa bo v komorni dvorani goriškega hrama.
Ddr. Marija Stanonik na “srečanju pod lipami” v KC Bratuž
//
Žalostna vest iz Sovodenj ob Soči
Zapustil nas je poštar Paolo Uršič
Dne 17. julija 2014 je v 73. letu starosti v goriški bolnišnici podlegel nekaj let trajajoči zahrbtni bolezni Paolo Peter Uršič, po poklicu poštar iz Sovodenj ob Soči. Rodil se je 17. decembra 1940 očetu Petru Uršiču in materi Kristini Devetak. Po vojni je obiskoval osnovno šolo v Sovodnjah in nato strokovno šolo v Gorici. Najprej je bil mehanik, potem pa dolgo let poštar v občini So-vodnje do upokojitve pred štirinajstimi leti. Zelo vestno je opravljal svojo službo. Po značaju je bil zelo prijazen in dobrosrčen. Zato je bil pri vseh zelo priljubljen in cenjen. Dne 19. julija je bila ob prisotnosti številnega občinstva v župnijski cerkvi sv. Martina v Sovodnjah pogrebna maša, ki sta jo darovala dekan Karlo Bolčina in g. Andrej Vončina. V sredo, 23. julija, so ga po upepelitvi pokopali v družinski grob. V počastitev njegovega spomina mu je v slovo tudi pred odprtim grobom spregovoril bratranec Emil Devetak s temi besedami: "Predragi Paolo! Zelo nas je prizadela in pretresla vest o tvojem preranem odhodu s tega sveta. Kruta usoda oz. neozdravljiva bolezen te je nepričakovano iztrgala iz naše srede. Zamrlo je vsako upanje, da te bomo še videli zdravega in se srečevali. Paolo, nikoli več ne bomo videli tvojega prijaznega nasmeha na vedrem obrazu. Odlikovale so te najpristnejše in naj dragocenejše človeške vrline, predvsem iskren in dobrohoten odnos do vsakogar. To si razodeval, tudi ko si kot poštar raznašal pošto v vasi sovodenj ske občine. Poklic poštarja si podedoval po dedku Antonu in mami Kristini Devetak por. Uršič, dolgoletni poštarici, ki se je še danes marsikdo spominja. Pri delu si bil vedno skrben in natančen. Paolo, tvoje življenje ni bilo rožnato. Že v zgodnji mladosti si okusil veliko žalosti in težav. Ko si imel štiri leta, ti je umrl brat Danilo v nesreči zaradi granate; ko pa si bil star pet let, ti je umrl oče Peter Uršič v nacističnem taborišču v Bu-chenwaldu. Tudi strica Silvestra si izgubil med vojno, neznano
kje v Rusiji. Še mlademu ti je umrla mama, pred nekaj leti pa ti je umrl še sin David. S trdno voljo in pogumom si si ustvaril družino, katere člani so nate lahko zelo ponosni. Z žalostjo se poslavljamo od tebe. Vsi te bomo pogrešali. Imeli te bomo v najlepšem spominu. Paolo, zbogom! Počivaj v božjem miru v domačem grobu! Ženi Adrijani, sinu Danijelu in drugim sorodnikom najgloblje in občuteno sožalje".
V Ljubljani je nekaj src, ki računajo na vas"
G1
s
lavna gostja četrtkovega ■srečanja "pod lipami" v Kulturnem centru Lojze Bratuž je bila 24. julija literarna zgodovinarka, docentka, etnologinja in teologinja ddr. Marija Stanonik. Večer, ki ga je povezoval prof. Tomaž Simčič, je bil v glavnem posvečen knjigi Slovenska pesem v tujem škornju od doma do puščavskega peska, ki je nedavno izšla pri založbi Mladika v Trstu. V monografiji avtorica v šestih poglavjih obravnava slovensko odporniško pesnjenje v času fašizma in v Severni Afriki. V njej je zaobjeto pesnjenje slovenskih vojakov v italijanski vojski, pa tudi v ilegali in pregnanstvu. Posebna pozornost je posvečena tudi nekaterim likom slovenskih pesnikov, in sicer vojaku v afriški puščavi Andreju Peršiču, vojaku v Rdečem in Jonskem morju Danilu Florjančiču in pesniku v Jeruzalemu in Kairu Antonu Novačanu. Zraven ddr. Stanonikove sta sedela še zgodovinar in raziskovalec, vnuk Jože Lovrenčiča, Andrej Vovko ter sin Danila Florjančiča, pravnik in sodnik, član Vrhovnega sodišča RS Damijan Florjančič. Oba sta z dragocenima živima pričevanjema požlahtnila srečanje, ki sta ga skupno priredila Kulturni center in Krožek za družbena vprašanja Anton Gregorčič.
Prof. Simčič je uvodoma povedal, da je ddr. Stanonik skoraj 40 let raziskovala na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU v Ljubljani, bila je urednica revije Traditiones, sicer pa tudi doktor literarnih ved, doktor teologije, magister etnologije, predavateljica na univerzi v Ljubljani, profesorica slovenske književnosti. Velja za utemeljiteljico slovstvene folkloristike, njen znanstveni opus je izjemno obsežen in zajema številna raziskovalna področja. Knjiga Slovenska
pesem v tujem škornju je povezana z njeno veliko ljubeznijo, z zbiranjem slovenske umetniške besede, ki je nastala v kontekstu
pesnjenju rojakov v nemški vojski, zdaj pa še o tistih v italijanski vojski oz. pod fašizmom. Če vse to spravimo skupaj, se prikaže
D. Florjančič, A. Vovko, M. Stanonik, T. Simčič (foto dpd)
druge svetovne vojne ali časa pred njo, vsekakor v strašnem 20. stoletju. Zbirateljska vnema izhajanja zlasti iz želje po spravi, ki bi slovenskemu narodu omogočila lepšo in mirnejšo prihodnost. Ni naključje, da je knjiga izšla prav med Slovenci v Italiji, je povedal prof. Simčič, "saj je tematika, ki jo obravnava, najbrž prav med nami še danes najbolj živo občutena". Ne gre za zbirko besedil, ampak za delo, ki vsebuje zgodovino teh krajev, vrsto zanimivih anekdotičnih podatkov, življenjepise znanih in manj znanih primorskih ali s Primorsko povezanih Slovencev, literarne, jezikovne in slogovne analize itd.
Ddr. Stanonikova je povedala, da so Slovenci v sosednjih državah že od mladosti njena "tiha oz. vedno bolj glasna ljubezen". Na slovenistiko in etnologijo se je vpisala, da bi se posvetila Slovencem zunaj Slovenije, v želji, da bi bili bolj povezani. Ko je obravnavala NOB pesništvo, si je zaželela, da bi lahko prikazali ljudem vse naše ustvarjalce, "potem pa naj vsak sam presoja in odloča, kaj je prav in kaj ni bilo prav". Zato je vesela, da je najprej spravila pod streho pesništvo, povezano z OF in partizani, potem je veliko napora vložila za knjigo o
"velik mozaik, popolnoma nepričakovana podoba". V zadnji monografiji je avtorica želela dati prednost neznanim, zanemarjenim, zatajenim, zapostavljenim ustvarjalcem. "Prednost pesmi je ta, da zamrzne razpoloženje, čustvo, misel časa, v katerem je bila napisana". Zato gre za najbolj konkretno, pričevan-jsko in dokumentarno gradivo. Vodila jo je zlasti želja, da bi na svoj način pokazala spoštovanje do vseh teh oseb in do vseh, ki se še danes borijo "za naše slovenstvo". Včasih je tudi zapisano, da matica pozablja na zamejstva: "Če vsi drugi, pa jaz prav gotovo ne. V Ljubljani je nekaj src, ki vedo in računajo na vas". Smo pač "eno telo", paziti moramo, da je "zdravo in krepko". Damijan Florjančič je nazorno prikazal razburkano življenjsko pot očeta Danila, po rodu iz Vrem. Med drugim je dejal: "Če je zaklad zakopan, nihče ne ve, da je to zaklad, dokler ga kdo ne odkoplje. Dr. Stanonikova je odkopala zaklad, ki je bil pri nas doma, in z lučjo posvetila nanj, da se šele sedaj zavedamo vrednosti očetove zbirke in jo tudi drugače cenimo". Pisal je - "za svojo dušo" - pesnitve in dnevnike, umrl leta 1987 in pustil bogato zapuščino. Večina njegovih pe-
smi je "poezija konteksta", poezija, ki je želela kovati svoj čas; to je pesem, ki je tudi orožje, je dodala avtorica. Terčelj je svojo intimo, pesniško ustvarjalnost in domovinsko ljubezen vključeval v cerkvene pesmi: "Avtorji so poskušali najrazličnejše možnosti. Nekateri so se vračali v preteklost", Joža Lovrenčič npr. v čas Cirila in Metoda ali celo rimskih osvajanj. O tem je vnuk, prof. Andrej Vovko, dejal, da je bil kljub domoljubju krivično obsojen za narodnega izdajalca, na izgubo spomina: "Eden njegovih glavnih grehov je bil vodstvo slovenske gimnazije v Gorici". Bil je "prepričan Slovenec, ljubil je svojo Primorsko".
Poglavje v knjigi je posvečeno tudi primorski duhovščini. Premalo se zavedamo vloge, ki so jo tu imeli slovenski duhovniki v času fašizma, je dejala avtorica, ki je med drugim podčrtala "junaške kreposti" kandidata za beatifikacijo Filipa Terčelja. Marsikaj zanimivega je še povedala o pesniku Antonu Novačanu in o Ivanu Rudolfu, uredniku glasila Bazovica in organizatorju slovenskih pre-komorcev v Afriki za boj proti fašizmu. Z veseljem je povedala, da jo je presenetilo kar nekaj doslej nepoznanih piscev.
Na večeru se je oglasila tudi hčerka Danila Florjančiča; o njem je povedala, da je bil tudi veseljak in velik humorist, po vojni je pisal tudi v Pavliho. Otrokom je napisal pesmico, ki jo je z iskrivim navdušenjem zrecitirala. Posebno zbrano in doživeto je občinstvo spremljalo tudi branje odlomka iz dnevnika, ki ga je Florjančič pisal, ko je bil vojak, daleč od doma.
Ddr. Stanonikova se je na koncu zahvalila založniku za izdajo knjige, vse navzoče pa je pozvala, naj poiščejo po predalih ali podstrešjih, ali morda najdejo še kaj takega gradiva, ki bi bilo vredno, da se reši pozabe in ovrednoti. "Zapisujte, kar še veste. Čez sto let bo to dragoceno, da se ne da povedati"! Tako se naredi nova sinteza, pokaže se nova podoba, novo spoznanje, nova potrditev naše identitete. "Če ne bomo sami sebe ljubili, kdo nas bo ljubil? Sami smo odgovorni zase: tega se premalo zavedamo". / DD
Koncert kriške operne akademije na Vrhu
Mednarodni praznik "lepega petja"
m;
'ednarodna operna akademija iz Križa pri . Trstu, ki jo vodi svetovno uveljavljeni bas Alessandro Svab, je v petek, 25. julija, v sodelovanju z goriško pokrajinsko upravo ob stoletnici začetka prve svetovne vojne priredila koncert pod oboki kleti Rubij ski grad na Vrhu Sv. Mihaela. Oblikovali so ga udeleženci tritedenskega izpopolnjevalnega tečaja solopetja, ki je potekal v prostorih Fundacije Villa Russiz v Koprivnem. Tam so mladi pevci vadili v glavnem Mozartovo opero Figarova svatba, na koncertu pa so predstavili dela najrazličnejših avtorjev, od Che-rubinija, Pergolesija, Bacha in Bi-zeta do Verdija, Čajkovskega, Rahmaninova itd. V prvem delu večera - posvečenem spominu na
padle - so peli operne arije in samospeve iz mednarodnega repertoarja, nato venček čudovitih ruskih narodnih pesmi ter utrinek iz Mozartove Figarove svatbe.
Med mladimi nadarjenimi pevci so prevladovali gojenci iz različnih krajev Ruske federacije, zraven so bili nekateri iz Ukrajine, Švedske, Malte,
Slovenije, Hrvaške in Italije.
Kriška operna akademija - je povedal Svab - že nekaj let izvaja projekt "II Belcanto ol-tre i confini": s tem želi širiti po svetu dragoceno zakladnico italijanskega opernega petja, hkrati pa jo povezuje z vrhunsko eno-
Utrinek s koncerta. Levo: Alessandro Svab (foto dpd)
loško tradicijo naših krajev. Cilj projekta je povezovati mlade študente različnih narodnosti, jezikov in kultur. Švab že več časa odlično sodeluje z ruskimi univerzami, konservatoriji in drugimi glasbenimi ustanovami. Koncerta na Vrhu se je udeležilo tudi več predstavnic različnih ruskih ustanov; med njimi je bila tudi predsednica Centra za nadnarodni razvoj med Ita-
lijo in Rusijo Elena Toukchoum-skaia, ki je prinesla pozdrav ruskega častnega konzula v Vidmu in generalnega konzulata v Milanu. Prav vsi so mu izrekali pohvale za širjenje glasbene kulture na najvišji kakovostni ravni v duhu dialoga in vsestranskega vzajemnega razvoja ter poudarjali, da "tako, kot zna delati on, ne zna nihče drug"! Prav vse goste je v imenu lastnikov kleti, ki je res primerna za take in podobne prireditve, gostoljubno pozdravil Venko Černič. Pozdrav je poslal goriški prefekt Vittorio Zappalor-
to, sovodenjska županja Alenka Florenin pa je povedala, da je zelo počaščena, ker lahko v svoji občini gosti tak dogodek, sploh pa podpira širokopotezni projekt, ki - tudi z glasbo - združuje ljudi v prizadevanjih za mir.
Dan prej so pevci oblikovali podoben koncert v Koprivnem, dan kasneje, 26. julija, je bil na sporedu na Goriškem gradu pod pokroviteljstvom goriške občine, v tem tednu pa v Venetu in na Hrvaškem.
DD
(več fotografij na www. noviglas. eu)
mmei Praznovanje farne zavetnice sv. Ane
Načrtovan pester preplet dogodkov okrnjen zaradi dežja
Po že ustaljeni tradiciji je ob godovnem dnevu sv. Ane na prostornem prizorišču Športno-kulturnega središča v Pevmi ob nekdanjem župnišču potekalo praznovanje, ki so ga že kot nekaj let s skupnimi, podkrepljenimi močmi priredili Združenje Krajevna skupnost Pev-ma - Štmaver - Oslavje, domače Kulturno društvo Naš prapor, župnija sv. Mavra in Silvestra in Združenje pridelovalcev rebule -Oslavje, v sodelovanju s CRASG, Centrom za arheološke in zgodovinske raziskave na Goriškem, in s Turističnim društvom Solkan ter pod pokroviteljstvom goriške občine. Načrtovano pisano paleto dogodkov je žal okrnilo slabo vreme, tako da se je štiridnevno praznovanje skrčilo na tri dni. Praznično razpoloženje se je začelo v četrtek, 24. julija, ko je bil na urejenem igrišču Sportno-kulturne-ga središča na sporedu turnir v odbojki 4. Memorial David Sos-sou, v spomin na priljubljenega učitelja, ki je dolga leta poučeval v OŠ J. Abram v Pevmi in je mnogo prezgodaj zapustil svoje učence in kolege. Na svoj račun so prišli mladi odbojkarji, ki so se pomerili med seboj v tričlanskih ekipah s kar bizarnimi imeni. V petek, 25. julija, se je kljub muhastemu popoldnevu lahko nemoteno nadaljeval letošnji kulturni in zabavni program, ki se je začel v zgodnjih večernih urah. Medtem ko so na prireditveni prostor polagoma kapljali obiskovalci, je za toplo domače vzdušje poskrbel vokalno-instrumentalni ansambel Mlado srce (z njimi sodeluje prof. Karlo Zuljan) iz bližnjih Goriških Brd, ki ima med seboj tudi pevko iz Solkana. Po srcu mladi člani ansambla so zaigrali kar nekaj poznanih narodnih in narodno-za-bavnih melodij. Po tem prijetnem glasbenem intermezzu, ki ga je za nekaj minut utišalo pozvanjanje domačega zvona, je pred mikrofon stopil Lovrenc Peršolja, predsednik Združenja Krajevna skupnost Pevma - Štmaver-Oslavje. Pozdravil je goste, Julijana Čavdka, tajnika goriške pokrajinske sekcije SSk, Vita Conighija, nekdanjega predsednika rajonskega sveta iz Stražic, in Jožefa Markiča, predsednika Rezbarske-ga, intarzij skega in restavratorskega društva iz Solkana, in na kratko orisal letošnji program praznovanja. Za njim je besedo povzel publicist Vili Prinčič, ki vneto raziskuje krajevno zgodovino in je tokrat z Mariom Mutom, predsednikom CRASG, pripravil zanimivo in nazorno postavljeno dokumentarno razstavo z naslovom Bilo je nekoč... Pevma, Štmaver, Oslavje in Solkan pred 100 in več leti. Za postavitev razstave se je Lovrenc Peršolja zahvalil Viliju Prinčiču in Mariu Mutu ter Zdravku Grudnu iz Turističnega društva Solkan. Poleg treh vasi na desnem bregu Soče so za razstavo vzeli v poštev še Solkan, saj je bil zmeraj povezan z njimi; tik pred prvo svetovno vojno so npr. med
Štmavrom in Solkanom postavili brv, kot priča razstavljen fotografski posnetek. S 64 povečanimi črno-belimi ali barvnimi fotografijami sta ureditelja razstavnega gradiva želela gledalcu dati v pogled podobo, ki so jo imele omenjene vasi v mirnem času pred vojno. Marsikateri vaški predel je namreč sedaj popolnoma drugačen od tedanjega. Pevmska cerkev je bila npr. mnogo nižje v vasi, v kateri je stala tudi mogočna palača baronov Teuffenbach, ki so prišli v naše kraje iz Štajerske pred dvema stoletjema in imeli velike posesti na Goriškem: v Pevmi, na Jazbinah in v Vipolžah. Tudi na Oslavju je stala cerkvica; po vojni vihri, ki je vse idilične kotičke teh vasi ob Soči spremenila v prah in pepel, je niso nikdar več obnovili. Kot je dejal Prinčič, je vojna osiromašila vasi, povojna obnova pa jih je
preobrazila, tako da gledalec danes težko prepozna vaška jedra s tedanjih fotografij. Ob pevmskem mostu je npr. stalo skoraj pravo 'naselje', last bogate družine Fogar. V Štmavru ni več stare cerkve, ki je stala ob današnjem pokopališču. Sredi tridesetih let so njene ostanke porušili in zgradili novo cerkvico bolj v vasi.
Na šestih fotografijah se bohoti čudovit Solkanski most, ki je s svojim 85 metrov dolgim obokom največji kamniti most na svetu. Vse fotografije, ki so zvečine v lasti Maria Muta, so opremljene z dvojezičnimi dida-skalijami ali daljšimi zapisi, tako da obiskovalec dobi na razstavi kar nekaj informacij, nanašajočih se na te naše bližnje kraje, katerih zgodovino vse premalo poznamo. Razstavo so pripravili Center za arheološke in zgodovinske raziskave iz Gorice, Združenje Krajevna skupnost in Društvo Naš prapor; nekaj gradiva je posodilo tudi Turistično društvo iz Solkana. Ogled je možen še ves ta teden, vsak dan od 17. do 19. ure.
V	razstavnih prostorih Športno -kulturnega centra je bila na ogled tudi množica fotografij cvetja, cvetočih balkonov in vsakovrstnih lončnic, s katerimi so krajani sodelovali na vsakoletnem natečaju V domačem vrtu cvetijo
Večer se je po kulturnem utrinku nadaljeval v sproščenem razpoloženju ob kulinaričnih dobrotah, ki so jih ponujali pridni kuharji, in ob hladnih pijačah, predvsem ob pivu, ki so ga točili kar v dveh kioskih in je hladilo mlada žejna grla. V pričakovanju
na nastop zelo dobro poznanega tržaškega kantavtorja Lorenza Pilata (v zlatih časih italijanske popevke si je nadel ime Pilade) z istrsko - furlanskimi koreninami je občinstvo z izborom svetovno
znanih popevk v različnih ritmih zabaval mlad italijanski duo. Ob 22. uri je na oder s svojo svetlo kitaro stopil Pilat in takoj vžgal publiko, še posebno vnete italijanske fanse, ki so se posedli po klopcah pred odrom in navdušeno z njim prepevali znane okrogle pesmi v tržaškem narečju (Finanziere, Tram de Opcina, La ca-vala zelante, La mula de Parenzo...). Mnoge je spisal prav Pilat, ki se je rodil v Trstu 24. junija 1938 in kljub letom ohranja močan, jasen glas in kar nekaj tipično tržaškega humorja. Med pesnimi je povedal marsikatero smešnico, tudi na račun pijančkov, seveda. Poleg teh že 'ponarodelih pesmi' je zapel tudi take, s katerimi je kot avtor zaslovel v svetu italijanske in svetovne popevke. Oglasila se je, recimo, Alla fine della strada (1969), ki jo je v svet z naslovom Love me to night ponesel znani pevec iz Velike Britanije Tom Jones. To je bila ena izmed najbolj prodanih plošč in je zanjo L 1980 prejel Grammy Avvard. Pilat je zapel tudi Alle porte del sole, ki jo je pela Gigliola Cin-quetti in Nessuno mi puo' giudicare, s katero si je pot v lahko glasbo čudovito utrla Caterina Caselli v zlatih 60. letih. Pilat je tudi soavtor znamenite popevke II ragazzo della via Gluck, ki jo je pel Adriano Ce-lentano na sanremskem festivalu 1.1966. Na festivalu v Sanremu je Pilat nastopil trikrat kot pevec, kar 23-krat pa kot avtor. Publika v Pevmi se kar ni hotela ločiti od njega, tako da ji je daroval še ne-
kaj zimzelenih pesmi iz svetovne popevkarske zakladnice. Poslušalcem je bilo na voljo za nakup vseh šest CD-jev, v katere je strnil vse svoje pesmi v tržaškem narečju. Marsikdo se je pred koncertom s Pilatom tudi fotografiral. Čeprav je med nastopom omenil svoje 'dvojne' korenine, ki odražajo raznolikost Trsta, se ni potrudil, da bi vsaj pozdravil v slovenščini (!). Dež je v soboto popoldne preprečil organizatorjem, da bi uresničili krajšo slovesnost na gozdnatem pobočju Hrušča na Oslavju, kjer stoji mogočen avstro-ogrski spomenik v tipični obliki piramide. Mnogo časa je stal zapuščen in zaraščen, v zadnjih tednih pa so ta kraj člani Združenja Krajevna skupnost Pevma - Štmaver - Oslavje in Naš prapor ob pomoči goriške pokrajine, ki je objavila razpis za financiranje projektov za obeležitev 100-letnice prve svetovne vojne, temeljito očistili ta stari spomenik, ki so ga postavile avstrijske delovne enote 1. 1918, ker so tu našle okostnjake padlih vojakov.
V	nedeljo, 27. julija, se je iz lin zvonika vaške cerkve sv. Mavra in Silvestra oglašalo veselo pritrko-vanje zvonov. Pritrkovali so domači pritrkovalci in gostje od sv. Roka v Gorici. Zvonovi so oznanjali svečano praznično mašo, ki jo je ob 9. uri vodil g. Karel Bolčina, štandreški župnik in dekan, ki letos praznuje 25-letnico mašniškega posvečenja. V pridigi se je biseromašnik navezal na Matejev evangelij (13, 44-52) Nebeško kraljestvo je podobno zakladu in na podobo Salomona, ki Boga ni prosil za materialne dobrine, ampak za dar modrosti. Na koru je slovesno mašno daritev obogatilo petje domačega cerkvenega zbora, ki ga je na orgle spremljal Franc Valentinčič.
Po maši se je med lepim petjem vila procesija z Najsvetejšim od farne cerkve do pevmskega spomenika, kjer je bil pripravljen oltar, in spet nazaj.
Po stari navadi so se nato ob sladkih dobrotah, ki so jih pripravile pridne vaščanke, udeleženci slovesnosti okrepčali in z rujno kapljico nazdravili zavetnici sveti Ani z željo, da bi doživeli še večkrat ta občuteni praznik.
IvaKoišič
Obvestila
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča udeležencem piknika in izleta v Kobarid in Benečijo, da bo v soboto, 2. avgusta, avtobus št. 1 odpotoval ob 7.30 s trga Medaglie d'oro/na Goriščku, nato s postanki pri vagi, v Podgori pri športni palači in na Pilošču v Štandrežu. Avtobus št. 2 pa bo odpeljal ob 7.15 iz Doberdoba, nato s postanki na Poljanah, vSovodnjah in Štandrežu na Pilošču. Udeleženci morajo imeti veljavni osebni dokument. Društvo priporoča točnost.
Dekanijsko romanje Štandrež na Sv. Višarje bo v soboto, 23. avgusta. Vpisujeta Ema (0481-21361) in župnijski urad v Štandrežu (0481-21849). Romanje slovenskih zamejskih župnij na Barbano pa bo v ponedeljek, 1. septembra. Mladinski dom vabi na vpis priprave na šolo (1. - 5. septembra); predvpis k pošolskemu pouku 2014/15 (s polovično vpisnino). Informacije in vpisi na tel. 0481-280857,0481-536455, mobi: 366-6861441, 331-6936603, ali po elektronski	pošti
mladinskidom@libero. it.
V	palači Attems Petzenstein v Gorici je v organizaciji Pokrajinskih muzejev na ogled do 12. oktobra 2014 razstava z naslovom “Saksida. Slikar pravljičar". Urnik: od torka do nedelje med 10. in 17. uro.
Prodajam domač krompir, pridelan na Krasu. Zainteresirani lahko pokličete na tel. 339 3423585. Prodajam bukova drva za kurjavo. Drva prodajam zaradi žledoleda, ki je v našem gozdu v Gornji Trebuši povzročil ogromno škodo. Cena 50 evrov za kubični meter + 5 evrov za prevoz. Drva pripeljem na dom. Za kontakt tel. 041 821809, mail razazia@gmail. com Resna in odgovorna medicinska sestra nudi nego in pomoč starejšim osebam. Tel. štev. 00386 30 325 558.
Hvaležna in spoštljiva gospa nudi pomoč pri likanju in čiščenju v gospodinjstvu. Tel. št. 00386 41529652.
Iščem delo za čiščenje in likanje na območju Gorice. Tel. štev. 00386 31449311.
Kadarpotrebujete varstvo za otroka ali starejšo osebo, pokličite na tel. štev. 00386 41256240.
32-letnaprofesorica nudi inštrukcije slovenščine in varstvo. Tel. štev. 0038641256240.
Kvalitetno opravljam gospod injska dela: likanje, čiščenje... Pokličite na tel. štev. 0038641885539. Pianino znamke Danemann starejše izdelave, rezljan, zelo lepo ohranjen, primeren za takojšnje igranje, ugodno prodam. Tel. št. 0038641529652.
Nudim pomoč pri hišnih opravilih, čiščenju, likanju. Tel. 003865/3001328.
Resna gospa s petnajstletno izkušnjo nudi nego in pomoč
starejšim osebam tudi 24 ur na dan. Tel. štev. (00386)040484339. 20-letna študentka z izkušnjami nudi lekcije slovenščine, angleščine, nemščine ter varstvo otrok. Tel.: 0038631478807.
Darovi
Ob 35. obletnici smrti predrage mame Angele Kacin roj. Tušar darujeta Marija in Metka 100 evrov za KCLB.
Za obnovo Sedejevega doma v Števerjanu: v spomin na go. Jožico darujejo sorodniki in znanci iz Rakitne 40 evrov.
Za Slovenske goriške skavte: v
spomin na drago Anko Komjanc darujeta Marko in Irene Vrtovec 100 evrov.
Sožalje
Ob izgubi drage mame Anke izreka sinu Davidu in hčerki Marti ter svojcem iskreno sožalje Prosvetno društvo Štandrež.
Ob preranem slovesu ljube mame Anke sočustvujejo s sinom Davidom in hčerko Marto ter svojci in jim izražajo občuteno sožalje travniški pevke in pevci z organistko prof. Lojzko Bratuž.
Ob odhodu v večnost dolgoletne, vestne pevke Anke izrekajo sinu Davidu in hčerki Marti ter ostalim sorodnikom globoko in iskreno sožalje članice in člani MePZ Lojze Bratuž iz Gorice.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu (od 18.2014 do 7.8.2014)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od 21.00 do 22.00. Spored:
Petek, 1. avgusta (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Sobota, 2. avgusta (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v slovenščini ter v benečanskem in rezijanskem narečju.
Nedelja, 3. avgusta (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja
v	benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 4. avgusta (v studiu Andrej Baucon): V poletje z narodnozabavno in zabavno glasbo -zanimivosti in humor.
Torek, 5. avgusta (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 6. avgusta (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Ta visoka rosojanska pot I. del - Izbor melodij.
Četrtek, 7. avgusta (v studiu Andrej Baucon): Lahka poletna glasba -Zanimivosti iz sveta in humor.
ZAHVALA
JOŽICA TERČIČ vd. KLANJŠČEK
Ob izgubi naše drage mame se iz srca zahvaljujemo vsem, ki ste z nami sočustvovali in ste na katerikoli način počastili njen spomin ter jo pospremili na njeni zadnji poti.
Niko, Metka, Katja, Peter, Igor,
Fanika in Matija z družinami
Kulturni center Lojze Bratuž
•°rsn?
Krožek Anton Gregorčič
SREČANJA POD LIPAMI
Kantavtor in gledališki igralec Iztok Mlakar
Z gostom se bo pogovarjal Jan Leopoli
Del občinstva na koncertu Lorenza Pilata
Četrtek, 7. avgusta 2014, ob 20.30 KC Lojze Bratuž - Gorica
Dvojna številka Zgodovinskega časopisa
Različne vsebine na 300 straneh
Letošnja dvojna številka 68. letnika Zgodovinskega časopisa prinaša na skoraj 300 straneh osem izvirnih znanstvenih člankov ter več zapisov, ocen in poročil.
Na prvem mestu je razprava Petra Stiha o integraciji Karantancev in drugih alpskih Slovanov v frankovsko-otonsko cesarstvo. V njej avtor opozarja, da si zgod-njesrednjeveške družbe v vzhodnoalpskem prostoru po vključit-
vi	tamkajšnjih Slovanov v fran-kovsko-otonsko cesarstvo ni mogoče predstavljati v poenostavljeni obliki, ko naj bi vrhnje družbene sloje predstavljali "Nemci", "Slovenci" pa naj bi bili obsojeni zgolj na podložništvo. Nasprotno, takratnih zgodovinskih povezav ni mogoče niti opisati niti razumeti samo s pojmi,
kot so izključevanje, podrejenost, degradacija, ampak je šlo za precej bolj kompleksne družbene procese.
Boris Goleč v svojem prispevku obravnava nove ugotovitve o baronskem naslovu, družini, času smrti, grobu in zapuščini kranjskega polihistorja Janeza Vajkar-da Valvasorja. Dokazano je, da Valvasor ni bil upravičen do baronskega naslova, ki si ga je že zgodaj privzel sam. Večina njegovih trinajstih otrok se je rodila na gradu Bogenšperk. Še vedno pa ostajajo odprta nekatera druga vprašanja v zvezi z njegovim življenjem in delom.
Damir Globočnik podrobno opiše pobudo, obsežno nabiralno akcijo za pridobitev potrebnih finančnih sredstev ter izpeljavo in postavitev spomenika
kralju Petru I. v Ljubljani septembra 1931 v sklopu slovesnosti, s katerimi je Ljubljana proslavila tudi desetletnico vladanja kralja Aleksandra L. Udeležencev odkritja spomenika naj bi bilo več kot 100.000. Spomenik so julija 1941 odstranili italijanski okupatorji.
Mladci in stražarji med Scilo sodelovanja in Karibdo izključevanja je naslov razprave, ki jo je prispeval Dejan Pacek. Mladci in stražarji sta bili idejno radikalni katoliški skupini, ki sta od začetka tridesetih let 20. stoletja do leta 1945 delovali v okviru slovenske Katoliške akcije. Odnos med mladci in stražarji sta zaznamovala razlika v značaju njunih voditeljev, Ernesta Tomca in Lamberta Ehrlicha, ter vprašanje prestiža in prven-
stva znotraj slovenske katoliške skupnosti. Med drugo svetovno vojno so bili mladci v oborožen protikomunistični boj vključeni z nemško mobilizacijo jeseni 1943 in pridružitvijo Slovenskemu domobranstvu, stražarji pa so se vanj vključili že leto poprej kot člani vaških straž in protikomunistične policije.
Končno velja omeniti še razpravo Domobranstvo in povojni poboji skozi prizmo pouka zgodovine, ki jo je napisal Matjaž Geršič. Članek obravnava učne načrte in učbenike za zadnji letnik gimnazijskega izobraževanja, ki so se uporabljali po letu 1990. Tematike domobranstva so bile vključene v vse učbenike, tematike povojnih pobojev, prisotne v učbeniku iz leta 1984, ki je bil v uporabi do leta 1996, niso vključene. Učni načrti tematike domobranstva vključujejo, tematike povojnih pobojev pa učni načrt iz leta 1992 ne vsebuje.
(mab)
Častitljiv življenjski jubilej gledališke umetnice
90-letnica igralke, režiserke in teatrologinje Drage Ahačič
Igralka, režiserka, prevajalka, teatrologinja in publicistka Draga Ahačič je 6. julija 2014 praznovala 90. obletnico. Leta 1958 je ustanovila eksperimentalno Gledališče Ad hoc, si prizadevala za razvoj otroškega in mladinskega gledališča ter se ob delu za gledališče v polemičnih člankih odzivala na aktualna kulturna, politična in družbena vprašanja.
Draga Ahačič se je rodila leta 1924 v Črnomlju. V Ljubljani je obiskovala II. realno gimnazijo, kjer je 1943 maturirala. Po kapitulaciji Italije je odšla v partizane, kjer je bila bolničarka, potem članica kulturno-propagandnih skupin, od 1944 do konca vojne pa članica Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju, kjer je odigrala tudi nekaj vidnejših vlog.
Po vojni je študirala na Akademiji za igralsko umetnost, kjer je leta 1951 diplomirala. Hkrati je nastopala v ljubljanski Drami v številnih pomembnih vlogah, med
drugim je bila Ofelija v Shakespearovem Hamletu in Kordelija v njegovem Kralju Learu, Iris v igri Ogenj in pepel Mire Mihelič in Rozina v Beaumarchaisovem Seviljskem brivcu.
Po diplomi je živela z možem, ki je bil v diplomatski službi, v Pari-
d'Art Dramatique. Iz Pariza se je 1953 vrnila na oder ljubljanske Drame.
Nezadovoljna s konceptom osrednjega gledališča je leta 1958 ustanovila eksperimentalno Gledališče Ad hoc, leta 1964 preimenovano v Dramski studio, ki ga je vo-
šolo za očete Jeana Anouilha, Ma-rivauxovo Igro o ljubezni in naključju in Sartrove Umazane roke.
V	večini del je tudi igrala.
Za različna gledališča in radio je prevedla vrsto dramskih besedil, nekateri od teh prevodov pa so izšli tudi v knjižni obliki. Leta 1963 se je zaposlila kot vodja in pedagoginja gledališkega oddelka v Pionirskem domu v Ljubljani, kjer je ostala do upokojitve leta 1977. V tem času si je prizadevala za strokovno utemeljen razvoj otroškega in mladinskega gledališča.
Za otroške in mladinske gledališke uprizoritve je prevedla in priredila vrsto krajših besedil, jih opremila z navodili in pogosto skrbela tudi za natis v zbirki Pojdimo v gledališče, ki jo je zasnovala v Pionirskem domu. Pripravila je številna predavanja za dramske krožke v Ljubljani in okolici, pa tudi referate za strokovna gledališka srečanja.
Članke o aktualnih kulturnih, političnih in družbenih vprašanjih je objavljala v dnevnem časopisju in revijah doma in v širšem jugoslovanskem prostoru. Odmevna so bila zlasti njena razmišljanja o temi revolucije in osvobodilnega boja med drugo svetovno vojno pri nas in drugje, navaja sloven-ska-biografija. si.
Draga Ahačič kot Županova Micka v izvedbi SNG na osvobojenem ozemlju leta 1945
zu, kjer je bila v letu 1951/52	dila do 1965, zanj prevajala, pisala
slušateljica četrtega letnika igre in	članke v gledališki list in režirala
režije na akademiji za gledališče	vseh deset uprizoritev, med njimi
Conservatoire National Superieur	Sartrova Zaprta vrata, Cecilijo ali
Kratke
V Londonu na ogled retrospektiva del Kazimirja Maleviča
V galeriji modeme umetnosti Tate v Londonu je na ogled razstava ruskega avantgardista Kazimirja Maleviča. Obiskovalci si lahko ogledajo 420 del iz 40 zbirk. Vrhunec razstave je retrospektiva 150 Malevičevih del na papirju.
Dela, ki sojih zbrali iz 11 držav, bodo v kronološkem redu razstavljena v 12 dvoranah galerije. Obiskovalci bodo tako lahko
sledili Malevičevi umetniški poti od figur k abstraktnemu.
Večji del razstave obsegajo Malevičeva suprematistična dela in slike, ki jih je naslikal v sodelovanju z drugimi umetniki.
V	Londonu bosta prvič po razstavi v Moskvi in St. Peterburgu razstavljeni sliki Črnih kvadratov, ki so ju prepeljali iz Ruskega muzeja in galerije Tretjakov. Prve slike Črni kvadrat na belem polju, ki jo je umetnik naslikal leta 1915, pa zaradi krhkosti niso mogli prestaviti.
Največja razstava Malevičevih del zadnjih 30 let bo na ogled do 26. oktobra.
Malevič (1878-1935), ruski umetnik poljskih korenin, je utemeljitelj suprematizma, ene zgodnejših smeri abstraktne umetnosti. Njegova najbolj poznana dela so še Črni krog, Rdeči kvadrat, Rdeča konjenica in Suprematistična kompozicija, kije na dražbi avkcijske hiše Sotherby’s novembra 2008 dosegla rekordno ceno 60 milijonov ameriških dolarjev (46 milijonov evrov).
Aerosmith z videoigro Guitar Hero zaslužili več kot s svojimi albumi
Bostonski rockerji Aerosmith so več denarja zaslužili s prodajo svojih pesmi in podobe ustvarjalcem videoigre Guitar Hero: Aerosmith kot s katerimkoli od svojih albumov. S poslovnega vidika zasedbe, kot je Aerosmith, že od nekdaj bolje prodajajo majice kot albume, je zapisano na spletni strani priljubljenega tehničnega bloga Gizmodo.
Tudi v najbolj dobičkonosnih dneh glasbene industrije so skupine več denarja zaslužile z živimi nastopi in prodajo majic, značk, plakatov in obeskov kot pa s prodajo albumov.
Glasbena industrija sploh obrne veliko denarja z licenčnimi pogodbami, s katerimi bendi pravice za svoje delo odstopijo podjetjem, ki izdajajo videoigre, filmskim studiom ter celo zabaviščnim parkom.
Bobby Kotick, izvršni direktor ameriškega podjetja Activision, je za MTV povedal, da Aerosmith, zahvaljujoč posebni tematski izdaji videoigre Guitar Hero, poleg visoke licenčnine uživajo tudi večjo
prepoznavnost.
Prvi teden po izidu igre leta 2008 je prodaja Guitar Hero: Aerosmith presegla 567.000 izvodov, do leta 2010 pa je bilo prodanih več kot
3,6	milijona izvodov.
“Guitar Hero: Aerosmith jim je prinesel precej več prihodkov kot pa katerikoli od njihovih albumov’’, je poudaril Kotick.
Igrica je po njegovih besedah na Aerosmith spomnila stare ljubitelje njihove glasbe, jo predstavila novim oboževalcem ter spodbudila prodajo koncertnih vstopnic, albumov in tržnega blaga skupine. Zaradi večje priljubljenosti benda na trgu glasbene industrije pa so večje tudi njihove možnosti za podpis novih licenčnih pogodb.
V	preddverju grajske dvorane v Murski Soboti so
16.	julija odprli stalno razstavo Portreti slovenskih impresionistov Draga Tršarja. Eden najboljših slovenskih kiparjev se na razstavi med drugim predstavlja s kiparskimi portreti Riharda Jakopiča,
Mateja Sternena,
Ivana Groharja in Matija Jame.
Študije za kiparske portrete slovenskih impresionistov sodijo v sklop spominske plastike.
Umetnik svojih modelov ni mogel videti v živo, zato je ustvarjal po fotografijah in si pomagal z rekonstrukcijo njihovega
značaja, ki ga je povzel iz umetniških del slovenskih impresionistov.
Tršar je povedal, da se je s kiparskimi skicami impresionistov ukvarjal tako dolgo, da se je na koncu z njimi že tikal, kot da bi
bili stari znanci.
Drago Tršar, akademski kipar, ki je s svojim opusom najvidneje zaznamoval razvoj povojnega slovenskega kiparstva, se ukvarja z risanjem, keramiko, grafiko, tapiserijo in gledališko sceno-
grafijo.
Portretist in kipar abstraktnih oblik ustvarja v različnih tehnikah, najpogosteje v žgani glini in bronu. Poleg živalske motivike pa upodablja tudi človeško figuro. Ustvaril je skoraj 80 portretov znanih slovenskih osebnosti.
Posebej pomembna je njegova kiparska inovacija, množična skulptura. Njegovi kipi iz cikla Manifestanti I so postavljeni v parku moderne plastike v Bruslju. Med njegovimi spomeniškimi skulpturami je najpomembnejša Spomenik revolucije na ljubljanskem Trgu republike, ki ga je snoval deset let.
Tršar, rojen leta 1927, je razstavljal v newyorškem Guggenheimovem muzeju in v Grand Palais v Parizu, za svoje delo pa je bil tudi večkrat nagrajen. Prvo nagrado za kiparstvo je prejel na I. mediteranskem bienalu v Aleksandriji in na I. trienalu likovnih umetnosti v Beogradu. Leta 1990 je prejel veliko Prešernovo nagrado, od leta 1996 pa je izredni član SAZU.
Murska Sobota / Pomurski muzej: odprtje stalne razstave
Tršarjevi portreti slovenskih impresionistov
Ob pisateljevem jubileju
Spoštovani profesor Rebula, hvala Vam!
Ob Vaši devetdesetletnici, ki jo preživljate v svojem zelenem ob savskem Tuskulu, se z iskrenimi voščili pridružujem vsem, ki Vam v teh poletnih dneh izražajo svojo bližino, čestitke in pohvale.
Ce pomembnost in duhovno širino besednega ustvarjalca zaznamujeta dve koordinati, ocena literarne kritike in mnenje bralstva, to še kako velja za pisatelja Alojza Rebulo, ki mu - prav tako kot lanskemu jubilantu Borisu Pahorju - nikoli nista manjkala načelnost in samozavest, tudi v težkih svinčenih časih, na katere premnogi radi pozabljajo. Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja sta se v zlato knjigo slovenske književnosti zapisali imeni obeh naših velikih besednih ustvarjalcev. Leta 1968 je izšel Rebulov roman V Sibilinem vetru, leto prej Pahorjeva Nekropola, deli, ki sodita v sam vrh ne samo slovenske, temveč tudi sodobne evropske literature. Poštena in poglobljena literarna kritika je že tedaj znala dojeti globinsko povezanost obeh pisateljev z najintimnejšimi elementi človeške biti in izjemno umetniško vrednost njune literarne izpovedi. Pahor in Rebula sta v težišče svojega opus maximum postavila predvsem etos in človečnost. Rebula v zgodovinskem romanu, za katerega je leta 1969 prejel nagrado Prešernovega sklada, očrtuje duhovni tloris Marboda iz rodu barbarskih Jacigov, po-
rimljanjenega Nemeziana - individuuma z vrojenim stremljenjem po najvišjih vrednotah, kot jih odraža idealna triada verum
- bonum - pulchrum. Pahor v pretresljivi retrospektivi, ki je nekaj desetletij kasneje v prevodih v številne jezike postala prava evropska uspešnica, pa predstavlja do skrajnosti zatiranega in nebogljenega človeka, ki upa v možnost rešitve iz peklenskih krogov nemškega taborišča. V tem je pobesnela žival-skost rabljev dosegla svoje dno in se postavila na antipode človeškosti v triadi malum - horridum
- absurdum.
Opus obeh velikih primorskih pisateljev je zavezan zlasti lastni jezikovni in narodni identiteti, ki v vseh njunih delih pljuska tako ali drugače na dan. In če se Alojz Rebula v zadnjem desetletju svoje šestdesetletne ustvarjalne plovbe (od povesti Devinski sholar, objavljene leta 1954 v Literarnih vajah) še vedno opira na vesli antike in krščanstva ter ju giblje
v smeri fabulativno spretno oblikovanih zgodb, ki se mu levijo v čudovite zgodovinske romane, se Boris Pahor, od enega ali drugega fiktivnega romanesknega junaka svoje zrele literar-
ne produkcije vse bolj zateka v vode memoarske proze. Ta v zadnjih letih izhaja tako v italijanščini (Tre volte no, Figlio di nessuno) kot v slovenščini (Knjiga o Radi).
A da se vrnem k izhodiščni trdit-
vi: veličina književnika se zrcali v njegovi priljubljenosti pri bralcih. Kljub temu da sem naletela na marsikoga, ki priznava, da je težko biti kos Rebulovemu zahtevnemu slogu in privzdignjeni
vsebinski naravnanosti njegove proze, lahko iz svoje pedagoške izkušnje zatrjujem, da se mladi bralci, primerno opremljeni s predznanjem, dokaj uspešno in samozavestno prebijajo skozi Rebulove tekste. Med najbolj brane
in priljubljene se pri dijakih uvršča roman Kačja roža, sledijo pripovedna dela Cesta s cipreso in zvezdo, Nokturno za Primorsko, v zadnjem času Četvero-rečje.
Nedvomno mladostnik doživlja Rebulo, ki se z antičnega Olimpa zazira v vrhove ontoloških razsežnosti, na svoj način, pomembno pa je, da mu ostaja zvest in se loti še kakega drugega njegovega teksta. Zato lahko trdim, da Rebulovo romanopisje živi tudi zaradi mlajših ljubiteljev knjige.
Zanimivo se mi zdi, da se je pisatelj v zadnjem desetletju še bolj odločno spopadel z nekaterimi bolečimi temami slovenske polpretekle zgodovine. V odličnem romanu Nokturno za Primorsko (2004) , prevedenem v italijanščino, je izkristaliziral tragični lik slovenskega duhovnika, ki ga prizadene in fizično uniči zlo ideološke nestrpnosti po drugi svetovni vojni, v romanu Ob babilonski reki (2007) se je lotil problematike povojnih begunskih taborišč na Koroškem in dramatičnega povojnega eksodusa. Skrivnost kostanjevega gozda (2010) iščočemu in razmišljujočemu bralcu ponuja drugačen, precej utopičen pogled na slovenskega
udbovca. Roman Četverorečje (2011) , ki je sicer postavljen v obdobje razsvetljenstva in francoske revolucije, pa med vrsticami nudi možnost refleksije o slovenski bratomorni tragediji. V Rebulovem zgodovinskem romanu se nenehno pojavlja ideja in potreba po rešitvi temeljnih vprašanj slovenskega naroda. Mednje sodijo priljubljene teme slovenske samobitnosti, idejne svobode, pomena jezika in enotnega slovenskega kulturnega prostora, kar izstopa zlasti v številnih dnevniških zapiskih (Oblaki Michigana, Vrt bogov idr.), ter problema obstoja slovenskega naroda in njegove (krščanske) prihodnosti.
V	navedenih romanih zadnjega desetletja se vse bolj postavlja v ospredje problem moralne odgovornosti, etične čistosti in človeškosti. Izrednega pomena je, da pisatelj etik in filozof s svojega krščanskega in humanističnega gledišča tako v tedenski rubriki Čredo v Družini kot v romanih opozarja na človečansko dimenzijo tuzemske problematike, prepletene z globoko vero v transcendenco.
Hvala Vam, jubilant Alojz Rebula, da s svojim prodornim umom, pretanjenim slogom in književno vitalnostjo dokazujete, kako smo potrebni intelektualnih spodbud in duhovnih izzivov, da ne pozabimo, kako nas lahko literatura spodbuja k iskanju in odkrivanju resnice!
Majda Artač Sturman
Škrbina na Krasu
Odprta je hiša slikarja Lojzeta Spacala
Slovenski slikar in grafik Lojze Spacal, znan tudi kot slikar Krasa in Istre, na Krasu že ima svojo stalno zbirko del, ki je postavljena v štanjelskem gradu. V vasi Škrbina pri Komnu so pred kratkim ponovno odprli vrata
tuitivnim in prirojenim občutkom za ritem, skladnost, razmerja in celovitost kraške-ga stavbarstva ter z ljubeznijo do kraškega izročila nasploh je kraško hišo obnovil, dopolnil in oblikoval v harmonično celoto, v kateri je v vsaki stvari
da prof. Alojzu Rebuli. Ob prisotnosti visokih cerkvenih dostojanstvenikov mu je svoje čestitke prinesel tudi predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Glavan, ki je Rebulo označil za "viteza misli". Izjemen jubilej so zaključile besede Alojza Rebule: članica domačega društva je prebrala nekaj odlomkov iz pisateljevih dnevnikov, ki jih avtor posveča ljubljeni Loki, nato pa se je slavljenec zahvalil za priznanje, ki je prišlo s samega vrha slovenske Cerkve. Povedal je, kako ga ume kot priznanje njegovemu iskanju smisla bivanja, človekovega trpljenja in upora svetu niča: že samo stvarjenje vesolja je namreč dokaz neke nadčloveške inteligence, nekega nadurna, ki ne more biti indiferenten ali krut do človeka. Svojim vprašanjem je Rebula našel odgovor predvsem v besedah Sv. Pavla, ki pravi, da je "samo Bog dober”, ker je za rešitev človeštva žrtvoval svojega edinega sina. Od leta 1960, je še dodal Rebula, je tudi razumel, da hoče biti kristjan in to poskuša biti še danes. Zahvalil se je Ločanom, predvsem pa svoji sopotnici Zori Tavčar, ki je vseskozi njegova "glavna pomočnica pri likanju slovenskega jezika", literarna svetovalka, njeni pa so tudi nekateri naslovi v njegovem opusu, med temi posebej za roman Nokturno za Primorsko. Zora Tavčarjeva pa je bistveno pripomogla tudi, da je pisatelj našel svojo pot do vere. Pisateljica je dodala, kako je življenje z umetnikom večkrat težavno, a vendar obenem izredno dragoceno. Slovesnost se je končala z Zdravljico, ko so avtorju nazdravili vsi prisotni.
IR
Loka pri Zidanem mostu
Počastili so jubilej Alojza Rebule
tudi pisateljeva najpomembnejša dela, pred leti predvsem med poletnimi počitnicami na vrtu, v utici med sadnim drevjem, v tišini nove domačnosti. Ločani so pisatelja sprejeli z izjemnim spoštovanjem, kar so dokazali tudi s počastitvijo njegove devetdesetletnice prav na njegov rojstni dan 21. julija v domačem Trubarjevem domu: nabito polna dvorana je dihala v prazničnem vzdušju skupaj s pisatelj ivimi najdražjimi, za to pa so poskrbeli organizatorji Občina Sevnica (v njenem imenu je najprej spregovoril župan Srečko Cvirt), Krajevna skupnost Loka pri Zidanem mostu, Kulturno društvo Primož Trubar, Aktiv žena iz Loke (prav domačinke so poskrbele tudi za izjemno bero do-
slanec in pisateljev prijatelj Lojze Peterle: podčrtal je Rebulov etični imperativ in njegovo besedo, ki se osredotoča na temeljno vprašanje bivanja. Spomnil se je, kako je večkrat še kot študent potrkal na pisateljeva vrata, kako se je oplajal ob pogovorih z njim. Svoje čestitke je izrekel tudi podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Jože Krašovec, ki je poudaril predvsem pomemben doprinos akademika Rebule pri ekumenskem prevodu Svetega pisma.
Z Alojzom Rebulo je praznovala tudi številna skupina tržaških somišljenikov ter prijateljev, med katerimi so bili tudi Sergij Pahor, Marij Maver in odbornica za kulturo devin-sko-nabrežinske občine Marija
Slovesnost je dosegla višek, ko je Tadej Strehovec v imenu Slovenske škofovske konference prebral utemeljitev za dodelitev odličja Sv. Cirila in Meto-
mačega peciva in sladic) ter domača župnija. Slovenske pesmi so zapeli Razborski fantje, zaigral pa je tudi harmonikar Andrej Roštekar. Slavljencu so se zelo prisrčno poklonili predstavniki Rdečega križa, domači umetniki ter predsednik Krajevne skupnosti Jože Racman. Slavnostne besede je jubilantu izrekel evropski po-
Brecelj. Tržaški pozdrav je s srčnimi in občutenimi besedami izrekel Prešernov nagrajenec in Rebulov prijatelj, pesnik Miroslav Košuta: poudaril je predvsem dejstvo, da predstavlja Alojz Rebula za vse nas enega izmed stebrov ne samo primorskega, ampak vseslovenskega občestva, s katerim upamo, da bomo nekoč tudi Slovenci, ki živimo
i	izven meja domovine, zliti v eno, ne glede na ideološki
predznak, ampak na podlagi in v imenu humanizma in poštenosti.
Alojz Rebula je prvič spoznal Loko pri Zidanem mostu v letih, ko se je srečal s svojo soprogo Zoro Tavčar med njunim študijem v Ljubljani. Po upokojitvi si je to prelestno okolje izbral za svoj dom, kjer so misli in besede ubrane v tok Save in šumenje domače lipe, v barve gozdov in vonjave gob. Tu so nastajala
njegovega doma, kjer je umetnik občasno ustvarjal in živel. Za zdaj sprejemajo le vnaprej najavljene goste.
Umetnikova vnukinja Tanja Spacal se je odločila, da vrata slikarjeve hiše po 35 letih ponovno odpre javnosti. To je že storil sam slikar, kasneje pa je hiša ponovno zaprla vrata, je za STA povedala Spacalova.
V	Trstu rojeni slikar in grafik je v Škrbini ustvarjal predvsem v poletnih mesecih. Zaradi njegovih kraških korenin se ljubezen do tega dela slovenske zemlje zrcali prav v vseh njegovih delih.
Hiša Spacal je edinstvena kraška hiša, po besedah Spaca-love zgrajena v 17. stoletju, umetnik pa jo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kupil in obnovil. Tudi gradbena dela je vodil sam. "S svojim in-
zaznati sled njegovega duha", je povedala umetnikova vnukinja.
Poleg ogleda Spacalova domačija ponuja tudi prostor za različne kulturne in druge dogodke.
Lojze Spacal sodi med najpomembnejše slikarje povojnega časa tako v Sloveniji kot v Italiji, pomemben je tudi v svetovnem merilu. Umetniški vrh je dosegel s svojimi grafikami. Za svoje delo je prejel številne domače in mednarodne nagrade in priznanja. Leta 1974 je prejel Prešernovo nagrado za grafični in slikarski opus. Umetnik se je med drugim štirikrat udeležil beneškega bienala, redno je razstavljal na ljubljanskem grafičnem bienalu. Njegove slike in grafike so del številnih umetniških zbirk.
Kratke
vse občinske šole, skupno pa kar 366 navdušenih otrok. Od septembra naprej bo šolam, turistom in ostalim uporabnikom na voljo na novo opremljen Sprejemni center naravnega rezervata Doline Glinščice, saj je občini v projektu uspelo kupiti interaktivno multimedijsko tablo ter dodatnih osem tabličnih računalnikov. Nov multimedijski Sprejemni center, nove interaktivne vodnike rastlinstva Doline Glinščice ter sklepni dogodek projekta SiiT bodo predstavili na novinarski konferenci v petek, 5. septembra, letos v dvorani občinskega sveta.
Občina Dolina bo namreč glavni organizator Dneva biodiverzitete, to je sklepnega dogodka projekta SiiT, ki bo na vrsti 19. septembra letos. Dogodek bo na dveh lokacijah, in sicer dopoldne v večnamenskem centru “France Prešeren” v Boljuncu, kjer bo potekal sejem biodiverzitete z raznimi aktivnostmi za šole ter vodenimi ogledi v Dolino Glinščice. Popoldne pa se bo dogajanje preselilo v mestno središče Trsta, v muzej Revoltella, kjer bo predstavitev rezultatov projekta in podeljevanje nagrad šolam, ki so bile izbrane na mednarodnem natečaju o temi biotske pestrosti projekta SiiT.
Občina - Toponomastika Zaslužne Slovenke
Podžupanja občine Trst dr. Fabiana Martini, glede na dejstvo, da predseduje Komisiji za toponomastiko, si veliko prizadeva za to, da bi v sklopu Komisije za toponomastiko tržaške občine obravnavali možnost poimenovanja ulice, ceste, parka ali druge prostorne enote v tržaški občini po zaslužnih Slovenkah, ki so živele in produktivno delovale v prejšnjih stoletjih. Podžupanja Martinijeva pričakuje konkretne predloge s strani skupnosti, kot je že storil na primer profesor Samo Pahor; to pomeni predstaviti podžupanji kratko pisno besedilo, predstavitev osebnosti zaslužnih žensk. Čim več predstavitev zaslužnih žensk ima podžupanja v evidenci, tem lažje bo poimenovanje ulice po zaslužni Slovenki.
Gledališka skupina KD "Brce" gostja v Praprotu
V soboto, 2. avgusta 2014, ob 21.15 bo, v sklopu festivala Poletni večeri pod zvezdami, v borovem gozdičku v Praprotu pri Nabrežini gledališka skupina KD “Brce" iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo Marjana Tomšiča “Češpe na figi”. Režija Sergej Verč, pomočnica režiserja Minu Kjuder.
Občina Dolina: ključ za spoznavanje biotske pestrosti!
Če želimo raziskovati in razumeti pomen biotske pestrosti, moramo najprej prepoznati organizme, ki nas obkrožajo. Moramo jih poimenovati. Danes s pomočjo informacijske tehnologije z lahkoto izvemo imena rastlin, živali in gliv. Cilj projekta “SiiT -Interaktivna določevalna orodja za šole: spoznavanje biotske pestrosti na čezmejnem območju” (www. šiit. eu) je izdelava inovativnih aplikativnih orodij, ki bodo omogočala spoznavanje biotske pestrosti na projektnem območju (identifikacijo živali, rastlin in gliv), jih prilagoditi in dati na razpolago v izobraževalne namene šolam vseh nivojev, za promocijo naravoslovnega turizma, pa tudi za namene aplikativne rabe (biomonitoring kakovosti zraka in vod). Projekt SiiT ponuja šolam in ljubiteljem narave interaktivne vodnike, ki so prilagojeni njihovim potrebam (npr. drevesa na šolskem vrtu ali v mestnem parku) in so uporabni v številnih učnih situacijah. Projekt SiiTje sofinanciran v Programu čezmejnega sodelovanja Slovenija-ltalija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev. Glavni pobudnik in koordinator projekta SiiT je prof. Nimis z Oddelka za znanosti o življenju Univerze v Trstu. Pri projektu sodelujejo, poleg vodilnih partnerjev - Univerze v Trstu in Občine Dolina, še Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane, Univerza na Primorskem iz Kopra, Univerza v Padovi, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Konzorcij Regionalnega parka Delta del Po iz Emilie Romagne, Regionalna agencija za varstvo okolja FJK (ARPA), LAS Venezia Orientale (VEGAL), Triglavski Narodni Park ter Univerza v Novi Gorici.
V samem projektu želi Občina Dolina spodbujati šole in ljubitelje narave k uporabi interaktivnih orodij za določanje rastlin in živali predvsem Naravnega rezervata Doline Glinščice. V ta namen je občina organizirala izobraževanje za učitelje in naravoslovne vodiče ter sklop vodenih ogledov naravnega rezervata z uporabo interaktivnih določevalnih orodij, nameščenih na tabličnih računalnikih ter na l-podih. Pobuda, ki je potekala od aprila do junija, je imela izreden uspeh, saj je sodelovalo 13 šol, izmed teh
Sociala / Naveza Primo Aroma in Zadruga Lister
O jutovini, ki je postala
torbica
du s svojim socialnim poslanstvom.
Pod mentorstvom Pina Rosatija - dejanskega art directorja krojačnice - v delavnici svetoivan-skega parka nastajajo izredno zanimivi in pisani izdelki. Prednost le-teh je predvsem v tem, da so unikati. Postopek predelave je dokaj preprost. Pristojni v prostorih skladiščijo različna obrabljena oblačila, ki jih nato operejo, posušijo in secirajo na način, ki je najbolj primeren obliki novega proizvoda. Tkanina srajc bo tako postala podloga torbic, katerih zunanjščino bodo na primer sestavljali izrezki iz nekdanjih plaščev. Zanimivo je - kot nam je prikazala odgovorna da zunanja podoba dokončnega izdelka ne skriva svoje izhodiščne narave: gumbi, žepi in preostali kroji plaščev in jop postanejo sestavni element novega proizvoda. Torbe izdelujejo tudi z recikliranjem kravat; tanjši del tega dodatka moške obleke uporabijo za kažistran. "Kaj pa te torbice: zdijo se pletene iz plastičnih pasov", smo ugotavljali.
"Ti izdelki so nastali na podlagi sodelovanja Zadruge in tržaške univerze", se je pridružila pogovoru Aurora Fantin z urada za sti-
Carla Stefani: Doma pri nas verjamemo, da se ničesar ne da uničiti, vse se lahko izrabi za izdelavo novih izdelkov.
ke z javnostjo in za širjenje znanstvenih dosežkov tržaške univerze. "Naš sedež se nahaja v neposredni bližini krojačnice. Prav zato ni naključna naveza med univerzo in Zadrugo". Fantinova nam je obrazložila, da temelji sodelovanje med ustanovama prav tako na reciklaži, v tem primeru plastičnega materiala transparentov, ki jih univerza uporablja zlasti za znanstvene manifestacije. "Kot prireditelji pobude Next, ki na Velikem trgu na raznih stojnicah vrednotijo znanstvene dosežke univerze, smo ugotavljali, da je bilo skladiščenje starih transparentov nesmiselno glede na to, da je bil naš sedež le nekaj metrov stran od krojačnice Zadruge Lister".
Kljub temu da so izdelki sad potrpežljivega ročnega dela in da so - kot smo že povedali - unikatni, je njihova cena nizka. "Za torbo srednje velikosti mora kupec odšteti 35 evrov".
"Kaj boste izdelovali iz jutastih vreč, ki vam jih je poklonilo podjetje Primo Aroma"?	smo
vprašali.
"Najbrž vrečke ali nahrbtnike za prihodnjo Bavi-selo. Material je zelo trpežen", nam je odvrnila Carla Stefani.
"Če se pa povrnemo	na
začetek našega pogovora, kaj izdelujete iz dežnikov, ki jih je bur-ja uničila"? Nas je še zanimalo. "Recikliramo jih za izdelovanje vrečk, predvsem pa za freesbyje in zmaje". "Vbrkburji".
"V brk burji", nam je odvrnila.
t I ^rst razpolaga z dvema surovinama, s ka-_L voinzburjo"! Ničesar ne oporekam glede prve, kako pa je lahko burja surovina tržaškega gospodarstva - smo odvrnili Fabriziu Polojazu, dolgoletnemu podjetniku na področju praženja kave, ko smo se v sredo, 23. julija, udeležili prve simbolne predaje števila odrabljenih vreč iz jutovine, ki jih je njegovo podjetje Primo Aroma zaupalo odgovornim krojačnicam Zadruge Lister v svetoivanskem parku.
"Kar burja s svojo silo uniči, lahko zaživi novo življenje v drugačni preobleki. Na primer: koliko dežnikov uničujejo letno sunki tržaške burje..."?
Ko smo se ozrli po delavnici, so postale besede Fabrizia Polojaza vse bolj jasne. Na delavniških mizah je bilo med ostalim materialom, zlasti med tkaninami in lanom nekdanjih oblačil, videti nič koliko ogrodij dežnikov, zraven njih pa kupe plastičnega, mehkega in pisanega materiala, ki sestavlja zložljivo dežnikovo "streho".
Podjetnikove uvodne misli je ob prijetnem kramljanju razvila odgovorna za krojačnico Carla Stefani. "Doma pri nas verjamemo,
da se ničesar ne da uničiti, vse se lahko izrabi za izdelavo novih izdelkov. In v tem vidiku je nastalo tudi sodelovanje s podjetjem Primo Aroma".
Podjetje bo krojačnici zagotovilo
dobavo "Žakljev" iz jutovine, ki jih bodo sodelavci Zadruge Lister dejansko reciklirali in preosnova-li v druge namene. Jutovina je naraven material, veliko te vlaknine se nahaja v državah, kjer izvažajo pridelovano kavo. Jutovi-no je na teh legah mogoče proizvajati dokaj poceni in ni naključje zato, da se kavna zrna prevažajo ravno v vrečah iz jute. Tovrstno vrečevino uporabljajo tudi za prevoz premoga, lesa in za kmetijske dejavnosti. Čeprav oziroma prav zato, ker je jutovina preprosta po videzu in hrapava na dotik, jo uporabljajo tudi v sodobne umetniške namene.
Več je vidikov, ki jih je pri tem poslu (brezplačnem!) potrebno vzeti v poštev.
Najprej temeljno podjetniško in družbeno vizijo samega Fabrizia Polojaza, ki je glede pravice do dela po eni strani in ponovne uporabe odrabljenih materialov po drugi izjemno jasen. "Verjamem, da je obsodbe vredna neenakomerna porazdelitev bogastva v svetu
osrednje gibalo družbenega neravnovesja". To stanje po njegovem mnenju med drugim preprečuje pretakanje sinergij, ki so pogoj za delovanje gospodarsko-trgov-skega sektorja. "Družbene razlike nastajajo zaradi pomanjkanja dela: dela pa je manj, ker je tudi vse manj pogojev, ki bi omogočili nastanek novih zaposlitvenih možnosti".
Kako torej ustvariti te pogoje?
Najbrž ravno z domišljijo in pogumom, kot priča
Polojaz: Verjamem, da je obsodbe vredna neenakomerna porazdelitev bogastva v svetu osrednje gibalo družbenega neravnovesja.
"To je prvič, da v našem laboratoriju uporabljamo ta material", nam je povedala Stefanijeva.
Obrazložila nam je, da je Zadruga Lister prišla v stik s podjetjem Fabrizia Polojaza na zadnji izdaji Bavisele, ko je bil Primo Aroma sponzor manifestacije. Tudi Zadruga je bila takrat soudeležena pri organizaciji tekaške prireditve s svojimi izdelki, ki so takoj naleteli na zanimanje podjetnika. Nadgradnja tega začetnega stika se je kaj kmalu udejanjila v tvornem sodelovanju.
nova delovna situacija v svetoivanskem 'čudežnem okolju'. Fa-brizio Polojaz je prepričan, da je
vsak član družbe poklican, da po svojih močeh prispeva svoj delež k ovrednotenju dostojanstva osebe: ta pa je vzro-čno-posledično odvisna prav od tega, ali ima oseba možnost za delo ali ne. "Oseba trpi, če je izrinjena iz družbe in delovnega sistema", je prepričan Polojaz.
To je še kako res v primeru oseb, ki so jih življenjske okoliščine potisnile na rob. Takih primerov je pri zadrugi Lister veliko. "Naša Zadruga je uvrščena v t. i. kategorijo B. Zadolženi smo zato, da uvajamo v svet dela osebe s posebnimi težavami, duševno prizadete, nekdanje narkomane in druge", je dejala Stefanijeva. Zadruga, ki ima tri uslužbence z redno pogodbo, sedaj ponuja zaposlitev na podlagi delovnih štipendij Zdravstvene službe, pokrajine in občine desetim osebam. "Pri nas se naučijo krojaškega poklica in imajo možnost, da se na podlagi dela dejansko vpeljejo v družbeni sistem. Dodati moram, da je delo naše delavnice odvisno tudi od stanja naših sodelavcev, ki je izjemno nihajoče, kot je navsezadnje tudi razumljivo. Večkrat ponujamo 'zatočišče' tudi osebam, ki so gostje svetoivanskih zdravstvenih struktur". Delokrog Zadruge je zato majhen, sicer v skla-
NOVI
Obvestila
Urad za slovenske šole sporoča, da je ministrstvo za šolstvo določilo rok za telematsko predstavitev modela B (izbira šol). Predstavitev zadeva učno osebje, kije vključeno v zavodske in tudi v pokrajinske lestvice. Model B bo mogoče predstaviti do ponedeljka, 4. avgusta, ob 14. uri. Tozadevna okrožnica je objavljena na spletni strani Ministrstva za šolstvo (www. istruzione. it).
Ravnateljstvo liceja F. Prešeren
sporoča, da bo šola med poletjem zaprta ob sobotah in v ponedeljek, 18. avgusta. Pouk se bo pričel v četrtek, 11. septembra.
DIZ Jožefa Štefana obvešča, da bo šola do vključno sobote, 23. avgusta, odprta od ponedeljka do petka, od 7.30 do 13.30. Ravnateljstvo liceja A. M.
Slomšek sporoča, da bo šola zaprta ob sobotah do 30. avgusta. Narodna in študijska knjižnica obvešča, da bo do 29. avgusta odprta s poletnim urnikom: ponedeljek, sreda, petek 8.00-16.00; torek, četrtek 11.00-19.00. Od ponedeljka, 21., do petka, 25. julija, in od 11. do 14. avgusta, bo zaprta zaradi dopusta. Romanje slovenskih zamejskih župnij na Barbano bo v ponedeljek, 1. septembra.
Darovi
Za obnovo Sedejevega doma v Števerjanu: v spomin na gospo Jožico Terčič iz Gorice daruje Sonja R. iz Gročane 15 evrov in Marija B. iz Gročane 20 evrov.
Za Novi glas: v spomin na gospo Jožico Terčič iz Gorice daruje Marija B. iz Gročane 30 evrov.
Prednagrada Luchetta
EU velja podpirati
Naše poročanje o dogodkih ob letošnji Predna-gradi Luchetta končujemo z zgodbo, ki ima marsikaj skupnega z našim obmejnim okoljem. Novinar tržaškega dnevnika II Piccolo Paolo Possa-mai je za iztočnico intervjuja s slavno novinarko Lilli Gruber izrabil njen roman Eredita' (Dediščina), v katerem opisuje življenje svoje prababice od priključitve Južne Tirolske Italiji po prvi svetovni vojni do začetka drugega svetovnega konflikta. O svoji prababici je Gruberjeva dejala, "da je verjela v troedino resnico: v Boga, cesarja in domovino". Bila je gospa, "od katere ni bilo mogoče zahtevati, da bi postala dama tretjega tisočletja". Se pravi, da jo je razdelitev njene domovine, Tirolske, hudo prizadela, vse do mere, da je z ostjo gledala na novo domicilno državo. Mejna ločitev na Brennerju, ki so jo med mirovnim pogajanjem v Parizu določili leta 1919, je zare-
odraščanjem pa ni bilo vse tako jasno: s težavo je sprejemala dejstvo, da so jo nekateri sorojaki zaradi njene pomanjkljive nacionalistične drže imeli za 'Italijanko', Italijani pa za 'Nemko'. Svojim koreninam se ni odrekla niti takrat, ko je vkorakala v svet. Takrat je spoznala veliko drugačnosti, do katere je poskušala ohraniti isto držo kot doma. Tudi takrat, ko je postala poslanka v evropskem parlamentu. Gruberjeva je rada spregovorila o tej svoji politični izkušnji, saj je nastajanje in širitev EU kljub vsem pomanjkljivostim prineslo veliko pozitivnih novosti. Res je, da ostaja EU včasih zagonetna tvorba, "njena zapletenost je bila sicer potrebna, da je lahko spravila pod isto streho toliko različnih kultur". Pogovor med Possamaiem in Gruberjevo je bil le nekaj dni po evropskih volitvah, ki so v Franciji in drugod potrdile moč evroskepti-kov oziroma v nekaterih primerih pravih šovinistov, ki se
uwi Klanovci Kraškega klana
Potovalni tabor Oj stric!
Grrr...
se po kosilu spustijo v dolino. Prespali so v Domu v Kamniški Bistrici. Čeprav z razbolelimi nogami in upehanimi hrbti so se odločili, da se povzpnejo še na Ko krško sedlo do Cojzove koče. To je bil zaradi dvodnevne utrujenosti in številnih žuljev šele pravi izziv, a ker si skavt žvižga in poje v težavah, so s skupnimi močmi, z medsebojnim spodbujanjem in dobro voljo le dosegli cilj. Pred kočo so si skuhali odlično polento, oskrbnica pa jim je gostoljubno ponudila ocvirke in mleko, tako da je kosilo še bolj teknilo.
Popoldne so se nameravali povzpeti še na Grintovec, a jim je oskrbnica zaradi hitro pomikajočih se temnosivih oblakov to odsvetovala. Popoldne je tako minilo v skupnem pogovoru o temi, in sicer o "pravem fantu in pravi punci", o vzdržnosti do zakona ter o "kulturi smrti".
Četrtek je bil zelo sočen dan, v katerega so se klanovci zagrizli že ob petih zjutraj, ko so se odpravili na Grintovec in ga osvojili v rekordnem času. Na vrhu je potekal tudi obred zamenjave rut za Petra in Matjaža, nato so se hitrih nog vrnili v kočo, pobrali
nahrbtnike in se še hitreje vrnili v dolino, kjer so pojedli, ujeli avtobus in se vrnili domov. Čeprav je bil potovalni tabor zaradi višjih sil krajši od načrtovanega, so bili vsi dnevi prežeti z naporom in hojo, a tudi z občudovanjem narave in božjega stvarstva, z globokimi pogovori in odnosi prijateljstva, s pripravljenostjo za pomoč bližnjemu in z zahvalo Njemu, ki je skupino bodril in jo spremljal.
Metka Šinigoj
Vsako skavtsko leto Slovenske zamejske skavtske organizacije se poleti konča z vrhuncem delovanja, s taborom, ki je
prilagojen starostnemu obdobju. Najmlajši, volčiči in volkuljice, se odpravijo na tabor in se nenadoma znajdejo v pravljičnem in igrivem svetu, izvidniki in vodnice pa se udeležijo pustolovskega tabora, kjer se urijo predvsem v pioneristiki in ročnih spretnostih. Klanovci, fantje in dekleta od šestnajstega do dvajsetega leta, se navadno odpravijo na potovalni tabor, na katerem sta v ospredju predvsem pot, služenje in poglobitev vase.
Pred nekaj meseci so se klanovci Kraškega klana odločili, da bodo za potovalni tabor opravili del slovenske transverzale. Ker so bili lani na Triglavu, so izrazih željo po spremembi in se odločili za Kamniško - Savinjske Alpe. Potovalni tabor so poimenovali Oj stric! Grrr...
Na ponedeljkovo jutro, 14. julija, so si zarana oprtali nahrbtnike ter se odpeljali z avtobusom in vlakom do Kamniške Bistrice, od koder jih je nihalka pripeljala na Veliko planino. Prav tukaj se je začela
naporna pot: preko planjav Konjščica, Dol in Rzenik so se v muhastem vremenu počasi vzpenjali do vrha Konja, kjer je desetčlansko odpravo čakalo
presenečenje s klini in jeklenicami. Klanovci so bili s pogumom in premišljenimi koraki kos izzivu in so se začeli s Konja spuščati na Presedljaj, kmalu je bilo tudi napornega prečkanja skal v megli mimo. Čakal jih je še dveurni vzpon do Korošice, kamor so prišli pod večer izmučeni, a skrajno veseli. Po večerji, ki so si jo sami skuhali in je vsem zelo teknila, so se posvetih glavni temi tabora, in sicer Teologiji telesa, spolni revoluciji papeža Janeza Pavla II. On je Cerkvi in svetu v 129 kratkih nagovorih ponudil bogato
svetopisemsko premišljevanje o pomenu človekove utelešenosti, s
poudarkom na tem, kar zadeva spolnost in erotično željo. Klanovci in voditelji so se prvi večer najprej lotih pogovora o spolnosti po reklamah, ki prikazujejo žensko v dvoumnem smislu. Naslednje jutro je Urško, Ivano, Danieleja, Andraža, Petra, Nino in Nado ter voditelje Metko, Alexa in Matjaža čakal vzpon na 2.350 m visoko Ojstrico. Po začrtani poti so morah na Kamniško sedlo, a je zaradi
nevarnosti snega in nuje po cepinu in derezah ta možnost odpadla, zato so se odločili, da
In memoriam / S. Efrema Ozbič
Pridi/ zvesta služabnica
V	sredo, 16. julija 2014, na praznik Karmelske Matere Božje, je v zgodnjih jutranjih urah umrla v Katinarski bolnišnici s. Efrema Ozbič. K zadnjemu počitku smo jo spremljali v ponedeljek, 21 julija. Pogrebno mašo v kapeli sv. Ane na tržaškem pokopališču je vodil zaslužni nadškof Alojz Uran ob somaševanju šestih duhovnikov, poleg ostalih prisotnih duhovnikov ter številnih sorodnikov in sosester.
S. Efremo so vse življenje odlikovale izredna požrtvovalnost, urejenost, doslednost pri vsakem delu. V odnosu do sosester in drugih ni bila vsiljiva in ne zahtevna, rada pa je ponudila svojo pomoč, komur je mogla, če ji je dopuščal čas. Bila je iznajdljiva in ustvarjalna. Bila je odkritega značaja in ni poznala ponarejanja in sprenevedanja. Z osebami, ki jih je srečevala, je imela zaupen odnos in je znala prisluhniti
njihovim težavam, in če ni zmogla pomagati in svetovati, jih je spremljala s tiho molitvijo in žrtvijo.
Sestra Efrema, s krstnim imenom Ivanka, se je rodila očetu Ivanu in materi Frančiški Habe v zelo verni krščanski družini 19. septembra 1925 v Lomeh v župniji Črni Vrh nad Idrijo. V družini je bilo osem otrok, šest deklet in dva fanta. Sestra Efrema je bila predzadnja. Čeprav je župnijska cerkev oddaljena od njihove domačije, je družina redno prihajala k Božji službi. Osnovnošolsko izobrazbo je prejela v Črnem Vrhu. Družina je bila med drugo svetovno vojno hudo prizadeta, saj so njeno sestro Frančiško vaški zagrizeni aktivisti umorih skupno z dvema sestrama g. Silvestra Čuka. Vse do osamosvojitve Slovenije so bile pokopane v nekem gozdu. To je zaznamovalo celotno družino in še posebej sestro Efremo. Kot dekle se je zapo-
slila v bolnišnici v Idriji in tam spoznala svetniško in požrtvovalno sestro usmiljenko - sestro Efremo, po kateri si je kot redovnica prevzela tudi ime.
K šolskim sestram je pristopila leta 1962 in leta 1963 vstopila v noviciat v Rimu. Takrat so imele šolske sestre skupen noviciat v Rimu. Po noviciatu se je vrnila na
Tržaško. V redovnem življenju je opravljala v večini gospodinjska dela, pa tudi pri bolnikih se je dobro znašla. Delovala je v Gorici,
v Trstu v ulici Risorta, nekaj časa tudi v Egiptu. V Marijinem domu v ulici Risorta 3 je skrbela za topel sprejem slovenskih delavk, ki se je še danes hvaležno spominjajo. Veliko let je delovala v otroškem vrtcu v Dolini kot pomočnica, obenem pa tudi v domu šolskih sester v Dolini. V vrtcu so požrtvovalno in dosledno sestro otroci in vse osebje imeli zelo radi. Po upokojitvi je prav v Dolini s posebno požrtvovalnostjo skrbela poleg ostalega dela za duhovnike, ki so prihajali tja na kosilo.
Bila je zgledna redovnica. Odlikovalo jo je izredno spoštovanje do duhovnikov in ni prenesla kritik o duhovnikih. Vedno je ob takih priložnostih rekla: "Kdo ti bo dal odvezo? Kdo bo priklical Jezusa na oltar, če ne duhovnik"? Zanjo velja evangeljska misel: "Pridi, zvesta služabnica. V malem si bila zvesta, čez veliko te bom postavil".
Sosestre smo Bogu hvaležne, da nam jo je podaril, in njen zgled nam je v veliko spodbudo.
šolska sestra
zala v geografsko tkivo do tedaj enotnega geopolitičnega in družbenega okolja.
Gruberjeva je torej manj Šinka, v marsičem se njeno doživljanje drugačnega in drugačnosti vzporeja z našim. Tako kot se dogaja pri nas, je odnos, ki ga imajo nemški manjšinci (ki so sicer v Južni Tirolski v večini) do domicilnega naroda, dvorezen. Novinarka je zaupala, da se zaradi vzgoje, ki je je bila deležna doma, ni nikdar zatekala k nacionalističnim logikam, vselej je gojila svojo dvojno kulturno osebnost (italijansko in nemško) ob hkratnem spoštovanju svojih korenin. "Obmejna področja omogočajo neko posebno sintezo: lastno kulturo lahko obogatiš s sosedovo. To je najlepše spoznanje, ki mi ga je lahko moja zemlja podarila", je zaupala novinarka. Med
	
obešajo na tematike priseljevanja. "Novinarka je dejala, da je vprašanje priseljevanja res velik problem, ki bi ga bilo treba sicer obravnavati s strokovnimi sredstvi, ne pa s pavšalnimi populističnimi spoti. "Priseljeništvo je zapleten problem, ki zahteva odgovorne rešitve". Protievropska nagnjenja se krepijo tudi zato, ker se politika EU odmika od potreb državljanov: res je, da deluje evropsko birokratsko kolesje izredno počasi, prav tako velja, da ravno zaradi te počasnosti se težko najde ravnovesje med proračunsko stabilnostjo in razvojem. Lih Gruber pa je potrdila, da EU ni nekaj samoumevnega, ampak je dolgotrajen proces, ki ga morajo mlajše generacije globoko doumeti.
/konec
IG
12 31. julija 2014	Beneška	/	Aktualno	glas
Notranjost kapelice Marije Pomagaj okrog leta 1908
AIMaeRegI n£ *Anto
nIoar
GANS
Kardinal Jakob Missia
Škof Anton Bonaventura Jeglič
“Soška fronta” velika priložnost za razvoj Benečije in Posočja
V utrdbi Kluže razstava Rombon 1914-1918
Letos je bovška občina prvič omogočila domačim zbiralcem predstavitev zgodovinskih rekvizitov z razstavo v trdnjavi Kluže. S tem je začela popravljati že leta zamujeno priložnost, da bi ta izjemni zgodovinski objekt končno prav zaživel. Kot je ob odprtju povedal župan Siniša Germovšek, so domači zbiralci že doslej dokazali, da so z domačimi zbirkami doma in po svetu prvi sposobni in poklicani predstavljati duha tega dogajanja v tem prostoru, saj so potomci teh ljudi, ki so prvo svetovno vojno doživljali kot prebivalci -begunci, povratniki v porušene domove, uničena in onesnažena polja, kot vojaki v tej vojni in nazadnje še kot zbiralci gradiva in ostalin; med njimi je marsikdo postal tudi strokovno izobražen specialist.
V trdnjavi Kluže so obiskovalci imeli priložnost ogleda najboljših eksponatov (in zgodb), ki jih domačini ohranjajo že skoraj celo stoletje in so izkoristili priložnost, da jih predstavijo v enkratnem okolju trdnjave Kluže in njene okolice.
Bovški župan Siniša Germovšek,
tudi sam zgodovinar in sociolog, ki se je v pravem času znašel na pravem mestu, je povedal, da je občina zagotovila logistično podporo in pokritje materialnih stroškov. "Prepričani smo, da bo razstava požela odobravanje med obiskovalci, ki so pogrešali tovrstno vsebino v trdnjavi Kluže. Na Bovškem je prva svetovna vojna pustila velik in prepoznaven pečat in posledice so bile silovite: povsem opustošena in razorana krajina, s strelskimi jarki prepredena polja, drzno speljane in v skale vrezane dostopne poti (mulatjere), porušena naselja, uničena infrastruktura, številni padli vojaki in žrtve med begunci in civilisti".
nem uradni povod za začetek prve svetovne vojne. Ta je dobila
Sto let mineva od prelomnih in usodnih dogodkov Leta 1914, 28. junija, je bil v Sarajevu zloglasni atentat in obe-
več poimenovanj : velika vojna, svetovna morija, svetovno klanje in našli bi še veliko podobnih etiket, ki se lepijo na dejansko prvo globalno vojno in grozotno katastrofo, ki je prizadela številne evropske dežele in narode. Med soško fronto se je zgodil prvi primer t. i. "bliskovite vojne". Ta fronta se je odprla leta
Požrtvovalno operativno delo in spodbujanje drugih
Zaslužen za razvoj gasilstva in pritrkovanja
Občina Bovec podeljuje na svoj praznik občinska priznanja ali nagrade zaslužnim občanom in ljudem iz drugih krajev. Eden najpomembnejših nagrajencev zadnjih let je nedvomno letošnji dobitnik nagrade Anton Božja, veteran gasilstva in pri-trkovalstva na Bovškem.
V bovškem kulturnem domu je na dan sv. Urha, zavetnika župnijske cerkve, ob občinskem prazniku Občine Bovec potekala slavnostna seja občinskega sveta, na kateri je najvišje občinsko priznanje - priznanje častnega občana Občine Bovec - prejel gasilski veteran in častni poveljnik PGD Bovec Anton Božja.
V Bovec se je priselil iz srca slovenskega podeželskega gasilstva Malega Lipoglava. Pri njih doma je gasilska tradicija že v družini. Že njegov oče je bil ustanovni član PGD Mali Lipoglav, (današnji PGD Lipoglav).
Kot je bilo povedano ob podelitvi, ga je njegov
oče že kot 15-letnega fanta usmeril na pot tega humanega poslanstva, ko ga je vpisal v PGD Mali Lipoglav, in tako je zelo zgodaj postal član gasilske organizacije. Otroštvo je preživel na območju občine Grosuplje. Ko
je končal osnovno šolo, ga je pot zanesla na šolanje na Obrtno poklicno šolo, kjer se je izučil za tapetnika. Leta 1956 ga je poklicna pot zanesla v Bovec, kjer se je takoj vključil v vrste PGD Bovec, saj je imel tapetniško delavnico v takratnem ga-
silskem domu v Bovcu. Tu je spoznal svojo življenjsko sopotnico Elzo in si ustvaril družino. Njegov prihod v Bovec in s tem vključitev v PGD Bovec pa je pomenil stalnico na poti navzgor pri razvoju njegove osebnosti in
1915 - po vstopu Italije v vojno na strani Antante -, sprva kot pozicijska vojna, ki je potekala od Rombona vse do kraškega zaledja Trsta. Ta je imel poseben status, saj se na njegovem območju niso izvajale vojaške aktivnosti. Bovec in mnoge vasi so bili na hitro izseljeni in begunstvo je doletelo večino prebivalstva, medtem ko so v zaledju fronte bivali v Logu pod Mangartom,
Bavšici, Soči in Trenti, (posamezniki pri sorodnikih in znancih na Koroškem), na Kranjskem in v notranjosti Avstrije (Bruck an der Lei te).
Čez dve leti bo že 100 let od t. i. "ruskega leta" oziroma obletni-
ca tragedije ruskih vojnih ujetnikov pri gradnji vršiške, zdaj Ruske ceste. Še več pa jih je pomrlo v groznih razmerah ujetništva skozi cel čas te gradnje. Leto 1917 je znano kot zlom in konec morije soške fronte. Premalo se poudarja, da se je le-ta začela na vzhodu bovške kotline, ko so nemške in avstro-ogrske čete, pod poveljstvom generala Borojeviča, prodrle z uporabo strupenih, morilskih bojnih plinov, in nadaljevala s strahovitim porazom italijanske armade, ki je znan kot "čudež pri Kobaridu", v italijansko zavest in dušo pa zapisan kot "la disfat-ta di Caporetto", kar preprosto pomeni nekaj naj hujšega, kar se ti lahko zgodi v življenju in vojni sploh. Zanimivo je, da so se tukaj vojskovali kasneje znani vojskovodje in politiki: Romei, Mussolini...
Z letom 1918 je bilo konec prve svetovne morije in ljudje so se oddahnili, toda ne za dolgo, kajti v glavah brezbožnih ideologov treh glavnih totalitarnih ideologij, povezanih z osvajanjem dežel bogatih z energenti, se je nadaljevala v pripravah na drugo svetovno
vojno in naslednje z orožjem hladne in drugačne vojne, ki ogroža obstoj človeške civilizacije ...
Posledice prve svetovne vojne so na Bovškem resnično neizmerne. Popolnoma se je spremenil življenjski prostor in za vedno so se prekinili stoletni tokovi in povezave s Koroško, Tirolsko in celotnim alpskim prostorom, kar je zelo negativno vplivalo na prihodnost. Ne nazadnje je bila najhujša posledica uresničitev tajnega sporazuma med Italijo in Antanto, kar je pomenilo, da se je Italija obnašala kot okupator; temu je dal piko na i nastop fašizma, ki je grozil s popolno asimilacijo in uničenjem slovenstva.
Danes in v prihodnje pa pomeni kulturnozgodovinsko spominjanje in obeleževanje stoletnic usodnih dogajanj veliko priložnost za spravo med narodi in državami, obenem pa tudi priložnost za turizem ob celem toku edinstvene in tudi "svete reke" Soče. Ob tem je domačinom in krajanom sosednjih držav dana možnost, da znotraj regije in Evropske zveze naredijo vse, da ne ostane samo pri tem, to je pri priložnostih (kot doslej - v glavnem zamujenih, če izvzamemo drobne svetle izjeme...). Tokrat je priložnost za Benečijo in Posočje na prvem mestu.
MM
MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (60)
Mariza Perat
razvoju gasilstva v občini. Izstopala je njegova odlika stalnega izobraževanja, požrtvovalnosti pri operativnem delu in spodbujanju drugih občanov. Kot so še zapisali v utemeljitvi za priznanje, je v občini in v širšem prostoru, s sodelovanjem med društvi, razvijal dober zgled zavesti medsebojne pomoči, humanosti in tovarištva do drugih. Prav njegova	aktivna
vključitev v to gasilsko organizacijo je zanjo pomenila pot nenehnega napredka in razvoja, s tem pa potrditev kakovostnega in odgovornega dela, s katerim se danes gasilstvo na Bovškem kaže v najboljši luči. V društvu je opravljal vse najodgovornejše funkcije od tajnika do predsednika in nazadnje je bil 33 let poveljnik. Prav njegov osebni lik, njegova skromnost imata veliko zaslug pri razvoju medsebojnih odnosov med slovenskimi gasilci. To ne nazadnje kažejo najvišja priznanja in odlikovanja GZS ter republiške zaščite in reševanja. Poleg gasilstva pa je zaslužen član v Lovski družini Bovec in pritrkovalec v skupini pritrkovalcev župnije Bovec, kjer je vodja in hkrati mentor mladih.
MM
Brezje na Gorenjskem
Niko Kuret v svoji knjigi o božjih poteh pravi, da je v nekem pismu leta 1811 župnik Arko poročal, kako se je ljudstvo v času francoske zasedbe zatekalo k Mariji Pomagaj na Brezje:
"K tej podobi so ves postni čas prihajali tako pogosto in v tolikih množicah ljudje iz okoliških župnij, da je do pet tujih duhovnikov ondi m^evala Dne ^ 2.
so vse klopi polomi- p^TTrfTTnMl li...	n
Še posebno je Mariji-
na podoba zaslovela v drugi polovici 19. stoletja, ko se je tu dogodilo več čudežnih ozdravljenj. Zgodovinarji poročajo, da se je prvo nenadno ozdravljenje zgodilo 22. septembra 1863. Temu so sledila še mnoga druga in slava brezjanske Matere Božje se je razširila daleč naokrog. Telesnim ozdravljenjem so se pridružila mnoga spreobrnjenja in uslišanja in mnogi so tu v stiskah našli tolažbo in pomoč.
Ker je na Brezje prihajalo vedno več ljudi, je bilo treba misliti na gradnjo nove cerkve, saj cerkvica
tar, ki ga je izdelal Janez Vurnik iz Radovljice (1849-1911), je posvečen sv. Vidu, zavetniku cerkve. V desetih letih je zrasla veličastna stavba, ki naj bi tudi poznejšim rodovom pričala o vernosti slovenskega ljudstva in njegovi hvaležnosti do Marije Pomagaj. Cerkev je leta 1900 na praznik Rožnovenske Matere Božje posvetil go-riški knezonadškof kardinal Jakob Missia. Kot poroča p. Hajnšek v
^Osvoji knjigi o Marijinih božjih poteh, sta bila pri slovesnosti navzoča ljubljanski ^ škof Anton Bonaven-i	tura Jeglič in škof iz
St. Clouda v državi Minesota, slovenski ■9 rojak Jakob Trobec, “■ doma iz Polhovega Gradca. Prisoten je bil še frančiškanski provin-cial iz Ljubljane p. Konstantin Luser. Seveda se je ob tej slovesnosti zgrnila na Brezje velika množica navdušenega ljudstva.
Zaradi stalnega navala romarjev k Mariji Pomagaj na Brezje je škof Jeglič odredil, da cerkev sv. Vida s kapelico Marije Pomagaj kot božjepotna cerkev preide pod škofijski ordinariat v Ljubljani in da torej ne spada več pod župnijo Mošnje. Nad kapelico Marije Pomagaj so zgradili kupolo. Kapelica je kar poldrugo stoletje ohranila svoj
sv. Vida nikakor ni mogla sprejeti vseh romarjev. Ti so bili tako prisiljeni med mašo ostajati zunaj, saj v cerkvi ni bilo prostora.
Leta 1889 so tako pričeli zidati novo cerkev. Gospod Frančišek Kummer, župnik v Mošnjah, se je z velikim navdušenjem lotil dela in 9. oktobra istega leta je takratni ljubljanski škof dr. Jakob Missia blagoslovil temeljni kamen. Načrt za novo cerkev je pripravil Robert Mikovitz iz Gradca, kateremu je z nasveti stal ob strani ljubljanski kanonik in generalni vikar Janez Flis. Glavni ol-
prvotni videz, dokler je niso po drugi svetovni vojni temeljito preuredili. Odstranili so stari strop in prenovili Marijin oltar. Nekatere dele starega oltarja so prenesli v samostansko kapelo, kjer so še danes. Načrt za prenovitev kapelice je po Vurnikovi smrti in po njegovem načrtu izdelal arhitekt Janez Omahen. Ob 70-letnici kronanja je leta 1977 bil izdelan bogato izrezljan zlat okvir. Oblikoval ga je kamniški mojster Maks Bergant.
/dalje
Slovensko politično prizorišče po volitvah
Sestavljanje nove vlade in protesti zaradi zaprtega Janeza Janše
Slovenska občila javnosti še kar naprej vsiljujejo svoje resnice in modele o tem, v kakšno smer naj bi po nedavnih izrednih državnozborskih volitvah krenila Slovenija. Izraza pravna država sta med najbolj uporabljanimi in izkoriščanimi besedami oziroma pojmi, pozablja pa se, da bi najprej in najbolj potrebova-
li	pošteno državo. Tudi Miro Cerar, najbolj verjetni novi premier, je v dosedanjem predstavljanju javnosti zelo pogosto govoril o nujnosti uveljavljanja in utrjevanja pravne države, nikoli pa ni, denimo, zahteval ali vsaj predlagal, da kdo iz vrha pravosodja pojasni, zakaj so Janeza Janšo zaprli neposredno pred volitvami. Tega ni zahteval in tudi zdaj molči ob pomislekih različnih pravniških izvedencev iz Slovenije in tujine ter znatnega dela slovenske javnosti, ki so se postavili v bran Janeza Janše. Pri tem pa domnevamo, da bi Miro Cerar z jasnim stališčem o omenjenih vprašanjih lahko kvečjemu še povečal ugled in prestiž pri volivcih in nasploh v državi. Najbolj verjetni predsednik nove
vlade torej meni, da so bile nedavne parlamentarne volitve zakonite, torej poštene in tudi legitimne, pri čemer ne bi bilo sporno niti to, da je sodišče Ja-
ti
%
nezu Janši naročilo, da mora prav v obdobju neposredno pred volitvami začeti prestajati svojo zaporno kazen. T. i. navadnemu Slovencu, ki ni vajen političnih
igric in sprenevedanj in tudi ni nujno privrženec Janeza Janše in njegove stranke SDS, je najbrž bližja in bolj stvarna ocena volitev, ki jo je dal kardinal dr. Franc Rode v pogovoru na neki krajevni TV v Sloveniji. Po njegovem so bile volitve zakonite, saj so na njih lahko sodelovale vse politične stranke, ki so to hotele oz. izpolnjevale zanje določene pogoje, tudi SDS Janeza Janše. Toda volitve niso bile poštene, ker so potekale z vodjo opozicije
v	nepošteno in politično določenem zaporu. Zaradi tega, tako kardinal dr. Franc Rode, tudi niso mogle biti legitimne. Politične opcije, preprosteje izbire, v Sloveniji so zdaj vkopane vsaka v svojo resnico, z močnejšimi predsodki ali celo sovraštvom kot kdaj prej. Najbolj verjetni novi premier Miro Cerar ni še veliko povedal o novi vladi, njenem programu, ministrih, koaliciji, pa o odnosih z EU in Zvezo Nato. Tisto, kar je najbolj očitno, pa bo najbrž vodilo zgolj k nadaljevan-
ju napetosti na notranjepolitičnem prizorišču. Napovedujejo namreč, da bi na umestitvenem zasedanju državnega zbora v no-
vi	sestavi, začelo se bo 1. avgusta, poslanci, razen tistih iz SDS, utegnili glasovati za odvzem poslanskega mandata Janezu Janši. Takšno glasovanje utemeljujejo z navajanjem, da je bil Janez Janša pravnomočno obsojen in kazen prestaja v zaporu ter si zato poslanskega sedeža ne zasluži. Ob tem pa tudi poslanci novega sklica parlamenta vedo, ali morda vsaj razmišljajo o tem, da sodba zoper Janeza Janšo ni bila poštena in da po krivici ždi v zaporu. Gre vsekakor za njihovo vest, za njihovo osebno odločitev, pri čemer pa zakon omogoča, da bi Janezu Janši lahko priznali poslanski mandat, kljub temu da se nahaja v zaporu. Domnevno naj bi na dogajanja v veliki dvorani državnega zbora privrženci Janeza Janše odgovorili s protesti na prostem pred parlamentom.
Politična in tudi ostala javnost z velikim zanimanjem pričakujeta podpis in seveda vsebino koalicijske pogodbe med strankami, ki bodo sodelovale v novi vladi. Napovedujejo nove hude obremenitve in odrekanja državlja-
S 3. strani
Senca krize
•••
Zagon domačega gospodarstva
Pomembno pa je tudi vprašanje prioritet, ki si jih bo postavila nova vlada. Cerar namreč še vedno (kljub temu da so bile volitve pred več kot dvema tednoma) ni predstavil natančne vsebinske plati svojega programa. Nekaj zadev pa je jasnih (in jih je bilo tudi pred volitvami logično pričakovati):	v	prvi vrsti,
omehčal se je njegov odnos do privatizacij. Čas predvolilne kampanje je bil za Cerarja čas, ko je napovedoval velike razmisleke pri prodaji državnega premoženja. Danes je že slišati precej drugačna, bolj umirjena stališča, v smislu: "Danih zavez ne moremo pretrgati. Kar je bilo že dogovorjeno v obliki zaveze pred
Evropsko komisijo, bomo morali izpeljati". Preobrat, torej, in to precejšen. Nova vlada pa bo morala takoj zagristi v še nekaj kislih jabolk.
Po predvidevanjih bo sicer slovensko gospodarstvo doživelo pozitivno rast, k čemur bo v prvi vrsti prispeval izvoz. To je sicer pozitivna novica, a izvoz sam dolgoročno gledano ne bo dovolj. Cerar stavi na boljše črpanje evropskih sredstev, ampak spet gre za vprašanje, kako? Sredstva iz evropskih skladov so bila že nočna mora vlade Alenke Bratušek: med zadnjimi izostanki iz državnega proračuna gre zabeležiti v prvi vrsti prav manjši dotok bruseljskih sredstev od predvidenega. Ob tem pa bo potreb-
no razmisliti o strategiji, kako zagnati domače gospodarstvo. Če Slovenijo za zdaj rešuje izvoz (torej povpraševanje iz tujine), je zasebna potrošnja (torej potrošnja slovenskih državljanov, pa tudi podjetij na domačih tleh) še vedno katastrofalna. Kljub splošnemu preobratu je bila zasebna potrošnja v hudo rdečih številkah še lansko leto (-
2,7	odstotka), najbrž pa bo tudi v letošnjem letu. Konkretni koraki naprej na tem področju bi bili možni s primernimi politikami na ravni podjetij in na trgu dela: potrebno bi bilo zagnati investicijski tok firm, ki bi omogočil zmanjšanje stopnje brezposelnosti in povišanje kupne moči povprečnega Slovenca. In v naslednjem koraku bi se dvignila tudi zasebna potrošnja, kar pomeni večje povpraševanje po proizvodih slovenskih podjetij. Gre za začaran krog.
nov, ki jih bo nova izvršilna oblast zahtevala za premagovanje krize. Odgovorni urednik slovenskega katoliškega tednika Družina mag. Franci Petrič je v komentarju z naslovom Brezmejno gorje, objavljenem v novi številki omenjenega časnika in namenjenega stoti obletnici začetka prve svetovne vojne, zapisal tudi: "Naj v imenu Boga vsako verstvo na zemlji prinaša pravičnost, mir, odpuščanje, življenje in ljubezen! Tega si želimo tudi Slovenci, ki se še vedno nismo spravili s preteklostjo. Toliko grobišč, ki so še vedno nezaznamovana, toliko žrtev, ki nimajo imena, ampak jim zmagovalci še danes jemljejo čast. Toliko zla v narodu, ki še vedno ni premagano, je naša največja rana. Zato se je naša država znašla tam, kjer je danes, na dnu". Damir Črnec, predsednik Odbora 2014, ki je nastal 20. junija, ko je moral predsednik SDS oditi v zapor na Dobu na podlagi politično motivirane sodbe v zadevi Patria, meni, "da je civilna družba še zadnji steber razuma v tej brezumni in očitno zastrašeni družbi. Govorim le o dejstvu, da postane vsakdo, ki si drzne s kritično distanco ocenjevati delo sodišč, nenadoma tarča medijev. Zasmehujejo ga in ga razglasijo za sovražnika". V intervjuju za tednik Republika je sporočil, "da se bodo vsakodnevni protesti pred vrhovnim sodiščem Republike Slovenije v Ljubljani ob 17. uri nadaljevali do izpolnitve zahtev glede izpustitve iz zapora Janeza Janše. Edino, kar bi nas lahko ustavilo in česar se bojim, je
represivno ravnanje organov, proti katerim sedaj protestiramo. Dvomim sicer, da bi že tako vznemirjena mednarodna javnost tako početje spremljala mirno". Sociolog, predavatelj na raznih univerzah in politični analitik dr. Matevž Tomšič pa je ponovno menil, "da bodo ljudje, ki so bili vpleteni v Janševo obsodbo, morali prevzeti odgovornost za svoja dejanja". Publicistka Zlata Krašovec pa je v Slovenskem času, časniku za družbo in kulturo, ki je priloga tednika Družina, zapisala, "da bo SDS tudi po volitvah podpirala svojega predsednika Janeza Janšo". Po njenem prepričanju "to, kar za svojega predsednika počne SDS, s političnega vidika morda ni taktično, je pa globoko pošteno".
Iz politično turobne in zagrenjene Slovenije pa z zadovoljstvom posredujemo novico, da Ministrstvo za zdravje kljub vsesplošni krizi in pomanjkanju denarja namenja veliko skrb in zagotavlja veliko finančnih sredstev za oskrbo dveh najbolj občutljivih in ranljivih skupin bolnikov, tistih z rakom in bolnikov s sladkorno boleznijo. Bolnike z rakom zdravijo v Ljubljani z vsemi zdravih in uporabo metod in tehnik, tudi najdražjih, kar jih pozna sodobna onkološka medicina. Za oskrbo sladkornih bolnikov, ki jih je v Sloveniji po dosedanjih ugotovitvah okoli 130.000, pa Zavod za zdravstveno zavarovanje porabi kar okoli 100 milijonov evrov na leto.
Marijan Drobež
Slovenija pa nikakor ne more izstopiti iz tega začaranega kroga. Kriza je nastala na napačnih ekonomskih politikah, ki so jih slovenske vlade vodile skozi dve desetletji. Od nastopa krize pa tudi ni še nihče postavil konkretne nastavke za izhod: Slovenija se doslej problemov ni lotila stvarno. Vedno je šlo samo za prelaganje na kasnejše čase: rezultat tega pa je hitro rastoče zadolževanje, zaradi katerega je slovenski javni dolg v zadnjih šestih letih poskočil iz 22 na 80 odstotkov BDP oziroma iz 8 na 28 milijard evrov. Medtem rastejo glavnice, ki ji bo treba nekoč vrniti, rastejo pa tudi obresti na dolg, ki se iz leta v leto seštevajo (letos znašajo milijardo evrov). Dolžniška zanka bi lahko kaj kmalu Slovenijo začela dušiti, recepta za zagon domačega gospodarstva pa še ni. To bo prva Cerarjeva naloga.
Na hrvaškem sejmu kmetijskih inovacij
Goriški izumitelj Ivan Gregorič je ponovno navdušil
Na Hrvaškem je v Biogradu od 9. do 11. maja 2014 potekal 7. mednarodni sejem inovacij na področju kmetijstva in prehranske industrije AGRO ARCA. Skupaj je bilo predstavljenih preko 400
inovacij iz enajstih različnih držav. Pri dogodku že vrsto let zapored sodeluje tudi Slovenija, ki se je v organizaciji združenja izumiteljev ASI predstavila s sedmimi izumi, posebej pa je na sejmu nastopilo tudi podjetje iz Murske Sobote, ki je predstavilo inovativne mesne proizvode.
Slovenski izumitelji so se odlično odrezali, saj jim je strokovna komisija, ki so jo sestavljali različni hrvaški strokovnjaki s področja agroživilstva in strojništva, dodelila kar štiri nagrade - plakete Agro Arca. Prejeli so jih Bojan Goršič iz Kranja za zaščito objektov proti poplavam, Ivan Gregorič iz Vogrskega za “kraljico vinogradov" - ekološki vinogradniški voziček, Damijan Ružič iz Žalca za izolacijo iz agro-biološke mase in Jožef Vlah iz Šentilja za napravo za pridelavo rožičeve moke.
Glavna nagrada Agro Arceje šla tokrat v roke hrvaških izumiteljev, in sicer prejelo jo je podjetje Letina inox za mlekomat, leta 2010 pa jo je osvojil prav omenjeni goriški izumitelj Ivan Gregorič za večfunkcijsko samohodno kosilnico. Tudi njegov letošnji izum, za katerega je izumitelj maja vložil patentno prijavo, je bil deležen velike pozornosti obiskovalcev. Njegova “kraljica vinogradov” je zložljiv trikolesni vinogradniški voziček na ročni pogon z mehanskim prenosom moči. Namenjena je uporabi v vinogradih, rastlinjakih, sadovnjakih in sploh povsod, kjer se dela opravljajo na razmeroma nizki višini. Obrezovanje trte v vinogradih, nabiranje grozdja, obiranje paradižnikov v rastlinjakih in podobna dela namreč delavci pogosto opravljajo v sklonjenem položaju ali kleče, kar je izredno naporno, zlasti če delajo po več ur dnevno. Gregoričev izum ta problem učinkovito rešuje, saj delavec lahko z njim opravlja delo sede in se na lahek način premika naprej. Hkrati pa je pogon vozička povsem neobremenjujoč za okolje, saj ne uporablja bencina, elektrike ali podobnih pogonskih sredstev. Voziček je mogoče na enostaven način zložiti in ga spraviti v prtljažnik osebnega avtomobila.
Interes za proizvodnjo izuma je že pokazalo podjetje iz Koprivnice, ki s svojimi izdelki oskrbuje rastlinjake po svetu. Zato upamo, da bo inovacija čim prej na voljo na trgu in da si bodo z njo lahko pomagali tudi naši vinogradniki in sadjarji.
Obršljan pri Komnu
Praznik sv. Ane
v
Z ene, matere in dekleta že desetletja najdejo svoje zavetje in varstvo pri sv. Ani, zato ob njenem prazniku, 26. juliju, rade poromajo k njej. Sv. Ana, mati Device Marije in žena sv. Joahima, v izročilu velja za priprošnjico žena in mater v vseh potrebah. Na ta dan že tradicionalno pri Devici Mariji v Obršljanu (Komen) priredijo stanovski shod, ki se ga udeležijo v velikem številu. Župnik Peter Černigoj je letos k sodelovanju povabil tomajskega župnika Gabrijela Vidriha.
Zakrament svete sprave je delil tudi župnik iz Štanjela in Kobjeglave, Tone Požar. Ljudsko petje je pri orglah
spremljal Miloš Lozej. Gabrijel Vidrih je najprej približal življenje sv. Ane in sv. Joahima, bogaboječa in pravična sta vztrajala v zaupni molitvi in na stara leta dobila tako želenega otroka -hčerko Marijo. Žene se sv. Ani priporočajo za srečno poroko in skladen zakon, za svojo zavetnico jo imajo matere in vdove, žene se ji posebej priporočajo za srečen porod in za blagoslov otrok. Dalje je Vidrih še dejal, da danes Cerkev upošteva žene, kar se lahko prepozna v službah, ki jih opravljajo na katehetskem in karitativnem področju, mesto imajo tudi
v župnijskih svetih. Predvsem pa jim je pripisal zaslugo, da so cerkve polne, kolikor so še.
Vsekakor je shod žena lep in pomenljiv stanovski dogodek, ki je udeleženke potrdil v veri, upanju in ljubezni, da bodo mogle svoje poslanstvo opravljati med svojimi bližnjimi. Lahko bi še dodali, da so podobni dogodki v Cerkvi še kako potrebni in bi jih veljajo razvijati ter jim dodajati vsebine. Žene zaradi sprevrženosti javne podobe in popačenosti na eni strani ter negativnega feminizma na drugi strani še kako potrebujejo ustreznega razločevanja in pravo zaščito v Cerkvi.
Jba
Slovensko zdravniško društvo Trst - Gorica
Spet so jih zvabile zelena Koroška in njene zanimivosti
Lepa navada, da člani SZD Trst - Gorica enkrat na leto obiščejo Koroško in ohranijo prijateljske vezi s sorodnim koroškim zdravniškim društvom, se je tudi letos uresničila.
Po zaslugi vsestransko aktivnega koroškega zdravnika dr. Franca VVuttija, ki veliko let skrbi, da bi Primorci čim bolj v celoti spoznali Koroško, njeno kulturno in zgodovinsko dediščino in čutili njen utrip, so obiskali Podjuno, prekoračili nekdanjo mejo s Slovenijo, se peljali po Dravi in obiskali tudi Libeliče.
Izletniki so se z avtobusom odpeljali z Opčin v soboto,
21. junija 2014, in po slovenski avtocesti preko Šentilja prispeli do Doma Sodalitas v Tinjah, kjer jih je čakalo kosilo in kjer so jim zvečer nudili tudi večerjo in nočitev.
Kraj Tinje je povezan z Gorico, saj je rojstni kraj Franca Ksaverija Lušina, prvega slovenskega škofa iz Koroške, ki je bil peti goriški knezonadškof. Dom Sodalitas je živahno središče, ki ima lepo urejene prostore, v katerih lahko razne skupine prirejajo seminarje, srečanja, razstave in prireditve. Duša in rektor je gospod Jože Kopeinig, ki je do gostov zelo pozoren in zna tudi marsikatero hudomušno povedati, da
se takoj ustvari domače in sproščeno vzdušje. V domu je zelo lepa kapela z mozaiki, ki jih je izdelal pater Marko Rupnik s sodelavci. Mozaiki s svojo simboliko nagovarjajo vsakogar, ki se v kapeli ustavi in zamisli. V njej mašuje gospod Kopeinig. Tistim,
ki je že nad dvajset let župnik v tem kraju. Podrobno je orisal župno cerkev sv. Petra in Pavla, ki je bila zgrajena leta 1512. Gotski slog se prepleta z barokom in novo gotiko. Krasijo jo Hemina okna, na katerih je v simbolih prikazano življenje sv. Heme. V tej
ki so se udeležili nedeljske službe božje, bodo ostale v spominu besede o definiciji človeka. Človek je največji, ko kleči, najlepši, ko moli, najbolj junaški, ko odpušča, in najbolj podoben Bogu, ko ljubi. Za ljubezen pa si je treba vzeti čas!
V	soboto popoldne je skupino spremljal po Pliberku Ivan Olip,
cerkvi so tri nedeljske sv. maše, in sicer v slovenščini, nemščini, ena pa je dvojezična. Asimilacija, ki je bila vsa leta zelo huda, se je nekako ustavila; kar nekaj novih družin se je preselilo iz Slovenije, ker so cene stanovanj na Koroškem nižje in ker je vedno več vpisov za slovenski pouk na šoli. Zaradi tega pa nastaja problem:
Izsledki nedavne raziskave
Italijani mamini sinčki tudi pri telefoniranju
Italijani so tudi pri uporabi sodobnih komunikacijskih pripomočkov pravi mamini sinčki. Nedavna raziskava je
namreč pokazala, da prebivalci Apeninskega polotoka te naprave uporabljajo za vzdrževanje stikov s starši v veliko večji
meri kot drugi Evropejci.
Kar 38 odstotkov Italijanov je tako po sodobnih komunikacijskih sredstvih s starši v stiku več kot enkrat dnevno. Za primerjavo: pri Britancih je takšnih le 18 odstotkov, še manj pa pri Nemcih (13 odstotkov) in Francozih (11 odstotkov).
Kot je še pokazala raziskava agencije Ipsos Mori, okoli 80 odstotkov Italijanov meni, da sredstva, kot so pametni telefoni in družbena omrežja, pomagajo pri krepitvi odnosov s starši. To je več od povprečja Evropejcev, ki se s to trditvijo strinjajo v 64 odstotkih.
Po drugi strani številni ne pomišljajo pri uporabi teh sredstev za povsem drugačne namene: kar 41 odstotkov se jih namreč odloči, da ljubezensko zvezo končajo s sporočilom na družbenem omrežju ali sms.
NOVI	ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
(^1 A	Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černič
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 -št. ROC 3385 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548 276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SVVIFT ali BIC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B - Videm.
Tel. št. 0039 0432 299664 - Faks 0039 0432 512095 - E-mail info@publistarudine.com Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo
[j}| za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. liC Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 29. julija, ob 14. uri.
znanje vpisanih je zelo različno. Podobno je tudi na naših šolah v Italiji.
Gospod Olip je podrobno orisal dela, ki so bila opravljena na zunanjosti cerkve in pri ureditvi okolice s pomočjo evropskega sklada. Pri vhodnih vratih so namestili ploščo z imeni 54 župnikov, od leta 1503 do danes, in imena kaplanov v zadnjih 100 letih.
Cerkev je obdana s trgom, ki so ga tlakovali mojstri iz Furlanije; v tlaku so izdelani simboli, ki predstavljajo 28 držav Evropske unije. Ležijo pa v smeri zemljepisne lege vsake države. Stopnišče, obdano z bujnim cvetjem, preide v spodnji predel, vrt religij, kjer je v steklenih stolpih z barvami in simboli prikazanih pet svetovnih verstev. Po kratkem sprehodu in ogledu kužnega znamenja so se izletniki vrnili v Tinje na večerjo in nato na grad Suha, da bi se udeležili istoimenskega festivala. Oktet Suha ga prireja vsako leto v gradu, v katerem jim družina
Erika Brajnik
Liaunig nudi grajsko dvorišče in prostore ob njem. Na letošnjem festivalu je nastopilo pet pevskih skupin, med katerimi so bile domače slovenske, nemške in skupini iz Slovenije ter Madžarske.
V	nedeljo je vreme kar vabilo na Dravo, na splavarjenje. Pot mimo obdelanih polj do Dravograda je bila prijetna in prav tako vožnja s splavom po reki. Na splavu so gostom ponudili golaž s polento ob zvokih domače na-rodno-zabavne glasbe.
Sledil je zabavni program s "flosarskim krstom" dveh udeležencev.
Na programu je bil nato ogled Libelič, kjer je goste sprejel gospod župnik Franc Kraner. Cerkev sv. Martina iz leta 1154 je bila kar štirikrat obnovljena, ker je bila požgana in porušena. Ob njej je kostnica iz 12. stoletja. Na pokopališču ob cerkvi je pokopan tudi slovenski alpinist Pavle Kozjek, ki je leta 2008 umrl na Himalaji. Bogat muzej vsakovrstnega orodja, ki so ga nekoč uporabljali, kaže na živahno in razvejeno dejavnost, ki je bila nekoč v teh krajih. Kako so bili prebivalci Libelič trdi Slovenci, je pokazal plebiscit leta 1920, ko so glasovali za priključitev k matični domovini, a žal so bili del cone A in so bili priključeni Avstriji. Niso se vdali, uprli so se in tudi dosegli, da so bili po dveh letih pri-
ključeni takratni Jugoslaviji. Njihov idejni vodja je bil župnik Anton Vogrinec, na katerega spominja doprsni kip, ki so mu ga postavili hvaležni krajani. Sledil je še kratek ogled "črne kuhinje" in muzeja o plebiscitu in nato so izletniki odšli na avstrijsko stran v Žvabek.
Tam so si ogledali gradnjo novega kulturnega doma, kjer bo prostor za dvorano, sejno sobo, kuhinjo in sanitarije. Predsednik društva KPD Drava, Lenard Katz, se je z zadovoljstvom in hvaležnostjo spomnil na nekdanjega ministra za Slovence po svetu Žekša, ker je s prispevkom omogočil, da so se dela začela, dr. Francu Wuttiju pa za veliko pomoč, da se bodo dela kmalu končala in bo v kratkem dvorana pripravljena za sprejetje raznovrstnih prireditev in kulturnih dejavnosti. Povedal je tudi, da je bilo v gradnjo vloženih veliko ur prostovoljnega dela.
Polni lepih vtisov, hvaležni odboru, predvsem predsedniku dr. Rafku Dolharju, tajnici dr. Elviri Kalc in stalnima spremljevalcema, Korošcema dr. Francu Wutti-ju in dr. Wolfangu Zdovcu, in Zdovčevi ženi Mariji, so se izletniki v večernih urah vrnili na Primorsko.
Maiilka
NATUROPATSKI NASVETI (34)
BOLEZNI PLJUČ IN ČREVESJA
Številne alergijske reakcije preprečimo z zdravljenjem črevesne flore s probiotiki in ti naj bi bili sposobni tako preprečiti kot zdraviti mnoge alergijske reakcije.
Poleg preprečevanja astme lahko probiotiki preprečujejo atopičen dermatitis pri dojenčkih in lajšajo alergijo na hrano.
Dihalne okužbe, še posebno virusne okužbe, neposredno vplivajo na bolehnost in umrljivost in so posredno faktor, ki prispeva ne samo k slabšanju astme, ampak tudi k razvoju bolezni. Domneva se, da identifikacija probio-tičnih organizmov, ki so sposobni zmanjšati virusne infekcije v zgodnjem življen ju ali v maternici, lahko prepreči razvoj astme. Poleg oralnega jemanja probiotikov so učinkovitost probiotikov prikazali tudi ponosnem jemanju.
Kronična obstruktivno pljučna bolezen je trenutno četrti največji morilec po vsem svetu in pričakuje se, da bo tretji vodilni vzrok za smrt v naslednjih 10 letih. Kajenje nosi zelo pomemben dejavnik tveganja za razvoj pa-togenovKOPB in pljučnega raka. KOPB in KVČB (kronična vnetna črevesna bolezen) delita mnogo epidemioloških in kliničnih značilnosti kot tudi vnetnih patologij. Mešanje med pljučnimi in črevesnimi sluznicami pri kroničnih vnetnih boleznih, kot je KOPB in KVČB, so nedavno obšir-n o preiskovali v ZDA ". (Departm en t of Medicine, St. Luke 's - Roosevelt Hospi-tal Center & Columbia University).
Stroka v zadnjem času torej meni isto, kar nam že od nekdaj govori tradicionalna kitajska medicina - organa, pljuča in črevesje, sta tesno povezana in določene težave lahko odpravimo s pravilno prehrano in vnosom dobrih bakterij.
Prvi znaki nepravilne absorpcije se kažejo že pri dojenčku z ekcemom in se potem stopnjujejo v vnetje nosne sluznice, otroško astmo, astmo odraslega človeka in lahko dlje do avtoimunih obolenj.
Telo kliče na pomoč takoj, ko začuti, da nekaj v njem ne deluje pravilno. V tem primeru predstavlja prvi klic na pomoč prav ekcem in če telesu
Ekcem
ne prisluhnemo, se stanje z leti slabša. Če klic na pomoč prezremo oziroma akutni izbruh samo mašimo, lahko privede celo do te točke, da celice zblaznijo in se telo obrne proti nam z avtoimu-nim obolenjem. Tudi vi bi bili jezni, če bi na ves glas klicali na pomoč, pa bi vas okolica enostavno preslišala.
Kako postopati? Celostno! Urediti je treba prehrano, da se telo prečisti toksinov. Predstavljajte si telo, polno toksinov - tam vlada kaos, nered. Zato moramo telo prečistiti, predvsem s spremembo prehrane, šele takrat bomo lahko sami sebi pravilno prisluhnili, saj se v kaosu ničesar ne sliši. Poleg tega je treba pregledati še način življenja in seveda po potrebi vnesti v prehrano ustrezna mikrohranila (vitamine, minerale, probiotike).
Z naturopatskega vidika je pomembno dejstvo, da je treba telo obravnavati celostno - odstraniti moramo tisto, kar v telesu proizvaja sluz oziroma krepi slabe bakterije; eden večjih krivcev današnjega časa je pšenica, saj človek nima gena za presnovo glutena. Torej predstavlja pšenica moteči dejavnik za naše črevesje, ker kot tujek hrani slabe bakterije in šibi naš imunski sistem.
Moramo se tudi zavedati, da samo jemanje probiotikov ne predstavlja dolgoročne rešitve bolezenskega stanja. Dobre bakterije delajo nam v korist, vendar je pomembno zavedanje, da je nujno potrebno spoštovanje vseh telesnih procesov, saj s tem spoštujemo tudi našo individualnost - skratka, probiotik ne sme in ne more postati rešilna kapsula določenega bolezenskega stanja. Tako razmišljanje je alopatsko in ne natu-ropatsko.
Človek vedno išče "linijo najmanjšega odpora", torej tableto, ki bi rešila vse težave, kar je napačno. Atopičnega dermatitisa ne boste rešili samo z vnosom ustrezne probiotične bakterije, potrebna je tudi sprememba prehrane, stila življenja, dodati telesno vadbo idr., saj se bo v nasprotnem primeru dermatitis vrnil oziroma boste doživljenjsko odvisni od tablet!
www. saeka. si
Astma odraslega človeka
Brezupno utapljanje v preteklosti in utvarah
Poštena naivnost
O volitvah v Sloveniji smo najprej pisali na Face-booku, nato smo si izmenjali mnenja po telefonu, zjutraj pregledali še, kaj pravi tisk, in kar je najslabše, nazadnje vse skupaj pozabili in se vrnili v svoj vsakdan. Za nas posameznike je le-ta pomembnejši in verjetno lepši od tega, kar se dogaja v Ljubljani ali v Rimu. A vendar...
V	dneh, ko sem spremljala slovensko volilno kampanjo, mi je prišlo na misel, kakšne so bile volitve, sicer v Italiji, v času mojih najstniških let. Z eno samo besedo bi jih tedaj opisala kot dolgočasne. Predvsem zaradi dolgih in za mladostnika nemogočih zborovanj, ki so potekala za vsakim vogalom, v vsakem rajonu, in dogoveznih letakov, celo zgibank, ki so prihajali po pošti in so opisovali volilni program in še marsikaj drugega. Vse skupaj je bilo sicer hudo dolgovezno, a konkretno in pregledno. Stranke so pač imele svoje programe, ne samo besed.
Da se vrnemo k stvari. Slovenci so čuden narod, vsaj meni se tako zdi. Sicer je v človeški naravi, da pozabljamo grde trenutke in se spominjamo samo tega, kar je bilo v preteklosti lepega. A ven-
dar mislim, da ima vse svoje meje. Že tisočkrat sem poslušala, pa tudi videla v dokumentarcu, kako se je, po odprtju meje med Goricama, v petdesetih letih, cela vojska Slovencev, pravzaprav po večini Slovenk, z na novo kupljenimi italijanskimi metlami množično vračala v socialistično domovino. Seveda, če tega ne doživiš na lastni koži in je vse skupaj samo zgodovinski dogodek iz tistih let, ko sta se tvoj tata in mama, v Italiji, vozila s Topo-linom in dopustovala na Južnem Tirolskem ali v Gradežu, je vse skupaj samo smešno. Če bi to doživljala sama, bi se mi zdelo verjetno boleče, kajti sem človek, ki vsestransko ljubi svobodo in nima rad omejitev, priznam, niti pomanjkanja. Ne morem pa razumeti, da se ljudje, in verjemite mi, veliko je takih, tega spominjajo z besedami "kako je bilo lepo".
Nekoliko poznejšega obdobja se spominjam tudi sama, tistega meseca namreč, ki sem ga kot študent preživela na ljubljanski univerzi. Ob koncu sedemdesetih let je bilo. In tedaj se je vse živo gnetlo okoli mene, ko so izvedeli, da sem Tržačanka. Ne, ker bi koga zanimalo, kako gre nam,
zamejcem. Sploh ne vem, ali je kdo vedel ali je koga zanimalo, kdo smo zamejci. Saj še danes v matični domovini vedo za Sistia-no in Cividale, pa za morje in
moupravljanja in tiste sivine, za katero nisi vedel, kako bi jo napolnil, in kam bi se del. In sem se vrnila med razkošje trgovin, o katerih so sanjali oni... in svobode, o kateri sem sanjala jaz. V moj Trst.
Potem je prišel tisti decembrski referendum in Slovenija. Res sem verjela, da bo narod, razklan v dvoje, za kar je vedel že Prešeren,
trgovino Vidussi, nimajo pa pojma, kaj so to, Sesljan, Videm in Čedad. Moj Trst jim je bil zanimiv zaradi trgovin, k meni so prihajali z najrazličnejšimi željami, od uhanov do sponk in plošč, pa seveda kave in kavbojk. Nekajkrat sem prinesla, potem mi je postalo vsega dovolj, Ljubljane, nakupovanja, socialističnega sa-
Košarkarska legenda Christian Slavec
Jadranov simbol se vrača k Bregu
Naj bo tokratni prispevek dolžnosten poklon legendi slovenske košarke. Te dni se je Christian Slavec odločil za prestop od Jadrana k Bregu. Kapetan aprilskega napredovanja Jadranovih košarkarjev iz državne C v B ligo, ki je ravno v tem času dopolnil 35 let, je naposled sklenil, da je drugoligaška konkurenca prevelika, v bistvu vsakodnevna tekmovalna obveznost, tako da ni sprejel ponudbe Jadranove uprave in trenerja Mure, da bi odigral za združeno vrsto še dvajseto člansko sezono zapovrstjo. Ker pa je še v zavidljivi formi in namerava nadaljevati kariero, je bila najbolj naravna izbira dogovor z domačim Bregom, ki nastopa v deželni C ligi. Slavec je namreč doma iz Boljunca in je v Dolini kot otrok začel svojo športno pot. Brž ko je prodrla v javnost vest, da zapušča Jadran, je njegov telefon seveda začel brneti, poklicali so ga tudi vsi ostali slovenski klubi.
Srce pa je kajpak velelo, da se športna pot nadaljuje in morda nekega dne sklene doma, med drugim spet ob boku prijatelja Alena Semca, Bregovega kapetana, in trenerja Toma Krašovca, povratnika na dolinsko klop, s katerima je že sodeloval več let pri Jadranu.
Če je bilo to sploh potrebno, je Slavec prav na koncu pustil v Jadranovem taboru in med navijači najglobljo sled in najbolj svetel spomin. Odločilno zmago za prestop v B ligo na Opčinah
proti Arzignanu je namreč v zadnjih sekundah zapečatil z zmagovito trojko, ki bo ostala zapisana v zgodovini našega športa kot vrhunska in usodna poteza. Toda Christian je naši košarkarski srenji in zlasti Jadranu dal še veliko več. 19 sezon v članski ekipi ni mačji kašelj. Igralci in trenerji so prihajali in odhajali, uprave so se spreminjale, Jadran je romal iz Trsta v Gorico in nazaj in včasih tudi tvegal zaprtje, številka devet pa je bil -
skupaj z vrstnikom Petrom Francom, ki bo še vztrajal v Jadranovem dresu - vedno na svojem mestu. Tehnično gledano specialist za met od daleč (zlasti za tri točke), ni velik atlet z izrazitimi motoričnimi sposobnostmi, niti posebno čvrst obrambni igralec, pa niti košarkar, ki bi zadeval povprečno 20 točk vsako soboto. Je pa izjemno zanesljiv mož, tehnično prefinjen, bogat z
čigar je tisti boleči verz "Slovenec že mori Slovenca, brata", našel skupno pot v prihodnost. A je utvara trajala le nekaj let, dokler predstave kotalečih kamnov, "Rolling Stonsov", na obmejnih pobočjih niso postale vse bolj pogoste, dokler ni že vsaka stena z rdečimi grafiti zahtevala Titovo vstajenje od mrtvih in dokler ni-
JURIJ PALJK
sem sama razumela, da je ta narod preveč navezan na neko medlo predstavo namišljene preteklosti, da bi zmogel pot v demokracijo. In to ne samo starejša generacija, ampak tudi tisti, ki tistega Tita, čigar vrnitev iz onstranstva željno pričakujejo, še poznali niso.
Tako sem poslušala ljudi, mlade ljudi, ki so mi s solzami v očeh pripovedovali, kako je vladajoča politična elita z roko na srcu poslušala Tržaški partizanski pevski zbor, ki je v tistih, meni tako zoprnih Stožicah, izvajal Internacionalo. Ob mojih pripombah, da jih je večina drugo roko tiščala v žepu na polni denarnici, so mladi Slovenci vihali nos.
S prijateljem sva se skregala nekoliko pred zadnjimi volitvami. Tistimi zadnjimi volitvami, ki so že zaradi Janševe obsodbe dišale bolj po vzhodnoevropskih metodah kot po pravi zahodni demokraciji. Prijatelj je namreč verjel, da bo narod, ki je naveličan kraje, revščine, brezposelnosti in dokaj neobetavnih napovedi za prihodnost, vendarle izbral novo, drugačno pot. Mene je bolelo že to, da so prijateljico, ki si je na Fa-cebooku upala napisati, da na demokratičnem zahodu, brez vsakega dokaza, nikogar ne zapirajo med zločince in morilce, vsi zmerjali z domobranko in reak-cionarko.
Vedela sem, da bodo Slovenci, naveličani tiste demokracije, ki je
pravzaprav nikoli niso spoznali in za katero prelepa deželica na sončni strani Alp nikoli ni bila preveč zavzeta, nasedli prvim vi-sokodonečim besedam. Ravno tistim besedam, ki jih je bil narod najbolj željan slišati. In tako so številni znani obrazi na številnih letakih zbrani čredi ponujali in obljubljali eno in isto: POŠTENOST. In to ravno tisti, ki so jo do skrajnosti oskrunili in so do pred nekaj dnevi nanjo javno pljuvali, Slovenci so se seveda navdušili nad lepo besedo, ki je povrhu dišala po izgubljeni preteklosti. Niso videli laži in pretvarjanja. In so, ne da bi sploh pomislili, kdo se skriva za lepo zvenečimi zlogi, volili istega volka v novi preobleki.
Pišem, komentiram, prijatelji iz zamejstva me podpirajo. A čutim, da je med mano in tistimi, ki se teh izidov veselijo, neprehodna pregrada, zid, ki ne dopušča komunikacije. Prepad je prevelik. Sprašujem se, kaj sem in kdo sem. Vsekakor sem človek, vsekakor ljubim demokracijo in svobodo. Narod, ki se utaplja v preteklosti in razdvojenosti, mi je popolnoma tuj. Po politični kulturi sem Italijanka, to vem, moji nazori, moja miselnost, moja bit nosijo pečat italijanske kulture in italijanske zgodovine. Od nekdaj vem, da je tako, po teh zadnjih volitvah pa še veliko bolj. In na dnu srca sem tega celo vesela.
Srni Pertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 190
izkušnjami in predvsem s tistimi človeškimi vrlinami, ki v kolektivu pomenijo dodano vrednost. V družbo velikanov naše moderne košarke (Ban, Vitez, Čuk, Daneu, Starc, Sosič, Pregare, Oberdan, Samec) sodi predvsem zato, ker je zgled za mlade zamejske navdušence igre pod košema. Vedno pozitiven, nikoli nobenega nepotrebnega izpada, obnašanje neoporečno, izjave v medijih premišljene. Vedno prisoten na treningih, povezovalni člen v slačilnici, na igrišču včasih s stisnjenimi zobmi, poln prevez in zaščit ob številnih poškodbah. Primer, ki dokazuje, da v športu ne uspevajo samo veliki talenti, pač pa v prvi vrsti tisti, ki znajo vztrajati in postavljajo potrebe ekipe na prvo mesto. V zadnjih sezonah v bistvu ni imel vedno vodilne vloge, vseeno pa smo stalno imeli vtis, da je glavni, svojo priložnost je vselej izkoristil in večkrat je dal tudi več od tega, kar bi bil dolžen oziroma kar so od njega pričakovali. Skratka, pravi kapetan in duhovni vodja. Z lastnostjo, ki ne krasi prav veliko športnikov, da najbolje deluje pod pritiskom: ko so se marsikomu zašibila kolena, je Slavec hladnokrvno zadel odločilni met.
Zdaj ga pri Bregu čaka malce manjša obveznost, verjamemo pa in želimo mu, da so pred njim nova zadoščenja, uspehi in igranje sebi ter domačim v zadovoljstvo.
HC
Ernesto Galli della Loggia, znani italijanski zgodovinar in časnikar, gotovo najbolj poznan po svojih uvodnikih v prestižnem dnevniku Čorriere Della Sera, je minuli ponedeljek, 28. julija, napisal za ta milanski dnevnik uvodnik s pomenljivim naslovom Brezbrižnost, ki ubija, v katerem na kratko in zgovorno prikaže, kako je danes Evropi in razvitemu zahodnemu svetu čisto vseeno za vse poboje kristjanov v muslimanskih državah, obenem pa tudi pove, zakaj je tako.
Univ. prof. Ernesto Galli della Loggia, ki se je kot mlad izoblikoval v krogih politične levice, ki pa ni hotela imeti ničesar skupnega s komunizmom (v Sloveniji tega gibanja, žal, ne poznamo po drugi svetovni vojni), je zelo resna oseba, ki navaja dejstva in iz njih izhaja. To sem napisal zato, ker v slovenskem kulturnem prostoru pravega in plodnega dialoga žal ni in tudi ne kaže, da kdaj v prihodnje bo, saj se vse ustavi na ravni rdeči-beli ali pa komunisti-belogardisti, če grobo poenostavim. Ernesto Galli della Loggia torej navaja zadnje poboje kristjanov, ob katerih se ni dvignila ena sama resolucija nikjer, ob katerih je bila brezbrižnost tista, ki je kraljevala. Pisec odličnega uvodnika navaja razloge, zakaj je tako, med drugim tudi vseprisotni strah pred (nasilnim, tudi terorističnim) islamom, ki je tudi pri nas zaznaven, predvsem pa Ernesto Galli della Loggia navaja kot glavni razlog dejstvo, da se v Evropi in na Zahodu vsi vse manj čutimo kristjane in je krščanstvo danes neke vrste "placebo" ("zdravilo", ki to ni, a pacient zmotno misli, da mu pomaga) za šibke, v družbi manj vredne sloje prebivalstva. Nadalje pravi Ernesto Galli della Loggia, da danes ni "elegantno" biti kristjan v Evropi, ker je s pomočjo medijev in banaliziranja ter vulgariziranjavsegat. i. "kritična laična misel" krščansko misel in izročilo potisnila v kot. Če se Evropa islama boji, je razumljivo, krščanska ni, predvsem pa se današnja Evropa boji tistih, ki pobijajo kristjane, saj imajo islamske države danes ogromno gospodarsko moč, ki ni vezana samo na petrolej, ampak predvsem na ogromne količine denarja, ne nazadnje se Evropa boji islamskih teroristov, ki imajo do smrti popolnoma drugačen odnos kot kristjani, a ker krščanske miselnosti v Evropi ni več, naša družba smrt v javnosti odklanja vedno in povsod.
Kar me je v krasnem uvodniku, ki ga je napisal Ernesto Galli della Loggia, najbolj zabolelo, je bilo predvsem dejstvo, da sem pomislil, na koliko nižji in veliko slabši stopnji od Evrope je Slovenija in smo Slovenci, saj se v slovenskem kulturnem prostoru v javnem življenju še danes skrbno ter zvesto briše vsaka sled za našim skupnim krščanskim izročilom in zato je še naprej Bog napisan z malo začetnico kot bog, Cerkev pa kot ustanova spet le cerkev, ni Kristusovega štetja, ampak zgolj in samo "naše štetje" itd...., še dobro, da so vsaj zadnja leta nehali s tistim "znanstvenim odnosom do sveta", ki ga je oznanjal komunizem, in širili v šolah tovariši in tovarišice (vsi, ki smo hodili k maši, nismo imeli "znanstvenega pogleda" in smo bili zato, ah, pa saj sami veste, kaj smo bili, če se le ne sprenevedate!), da niti ne govo-
rim o dejstvu, da si danes, takoj ko poveš, da si, bolje: da skušaš biti kristjan, v hipu drugorazreden, kot izobraženec pa gotovo manj vreden od tistega, ki se že v začetku pogovora na glas pohvali, da je ateist. Kaj to pomeni, da si ateist, pa še sam ne ve, ker bi sicer tega najbrž niti ne izrekel.
Mimogrede bi tu rad dodal, da je Ernesto Galli della Loggia liberalni laik, človek torej, ki se ne prepoznava v katoliški veri, ni torej vernik in ne "hodi k maši", se pa preklemano dobro zaveda, kaj je krščansko izročilo pomenilo in bi še danes moralo pomeniti za vso Evropo. To sem napisal za vse tiste, ki te širine sodobnega, razgledanega evropskega liberalca ne poznajo, kajti tak liberalec danes nima mesta v Sloveniji, ga enostavno ni, če pa je že kakšen in na glas kaj podobnega pove, je takoj "desničar", ergo: manjvredna...., pa saj dobroverno, kako takemu rečemo tisti, ki živimo ob Italijanih ali sredi njih.
Ker me te zadeve zadnje čase vedno bolj zanimajo, najbrž res zato, ker se staram, tudi zato, gotovo, a ne samo zato, sem pred dnevi z veliko nejevoljo gledal bedastega mladeniča na plaži v hrvaški Istri, ki je kalil popoldanski mir tako, da je v gruči svojih vrstnikov, ki so se pritepli v Istro od nekod iz Francije, vpil na ves glas: "Selfi1 iiiiiiiiiii, ueeeeeeeeee, selfi1 iiiiiiiiii, ueeeeeeeeee-ee, selfi'iiiiiiiiii"! Svojim vrstnikom je vpil, naj se vendarle zberejo, da bodo posneli "selfie", to je fotografija, ko se fotografiraš sam, a je besedo "selfie" izgovarjal seveda po francosko in je zato poudarjal zadnjo črko i. Kretenov je dovolj povsod, a ta butasti mladenič, ki so ga bila tudi dekleta njegove druščine vidno sita, mi je dal misliti, kako banalno in vulgarno je postalo danes vse, ampak zares prav vse. Francoski fant, ki je na istrski plaži skakal kot ponoreli bikec na svoje vrstnike in tulil na ves glas: "Ueeeeeeeeeee, selfi'iiiiiiiii!, ueeeeeeee"!, je deloval tako vulgarno, da se ne da povedati.
Kot vsako leto sem tudi tokrat na plaži bral zadnje knjižne uspešnice, tako imenovano lahko, poletno branje, za katerega sem sam prepričan, da to sploh ni, če je le vrhunsko napisano. Bral sem uspešnico Ni je več, izdala jo je Mladinska knjiga, napisala Gillian Flynn, lepo jo je prevedla Dušanka Zabukovec, knjiga ima 600 strani iskrivega, sodobnega pisanja, založba jo ponuja kot "psihološki triler", je seveda uspešnica, po njej bo posnet še bolj uspešen film z velikimi imeni, psihološki triler torej, srhljivka, a je več kot to, saj je to tudi čisto zlobna ženska pisava, ki nam moškim postreže tako, kot si sami najbrž po njihovem mnenju zaslužimo, več ne povem, ker se ne spodobi. Še to lahko dodam, da sem jo na dušek prebral, a v njej niti sledu o Bogu in ne o kakem bogoiskateljstvu, tega zares nisem našel in sem zato z užitkom prebral uvodnik Ernesta Gallija della Loggie, ker mi je posredno dal odgovor. Pa me je vulgarno in banalno vpitje francoskega mladeniča med branjem na plaži vseeno zelo motilo, kot me je motil in me moti ta današnji plehki svet, v katerem se zares dnevno sprašujem: "Kaj sploh počnem tukaj"?
Vft>OZjsixf**u>
POPRAVA AVTOMOBILOV
mehanična delavnica in avtoličarstvo
Avtoličlarstvo PPG autorefinish Pripravljanje barv na vodni podlagi Barvanje v peči Popravljanje podvozij Restavriranje starih avtomobilov Menjava vetrobranskih stekel Leplenje folij za osenčenje 3M Oskrba in montaža klimatskih naprav Montaža radijskih in navigacijskih naprav Tuning / Osebne rešitve za avte Računalniška diagnoza in tehnični pregledi za avte različnih znamk Pooblaščena mehanična delavnica za električna popravila G IADI servis - Magneti Marelli Checkstar Nadomestna vozila Menjava pnevmatik ter občasne revizije zunanjosti avta
|jAGNBti Via del Collio, 7 BWVREU'1 LU CIN ICO - LOČNI K nam*™ Tel. 0481.390201 - ezvidoz@tin.it
  . --------------------------
• ••jV'	•://£&**/	’
m.
k.
 	............. i/.
\v:-	.'v':	r ■‘:3; .-.v
VrAvS V ■	•."v
- '• ’•:-
t-.LV/.V.r.v;*;.	v.	;vr>	•
CARNICA ARTE TESSILE
I M B E L L I N U M za ljubitelje lepih stvari
33029 villa santina / ud / ul. nazionale 14 tel. št. +39 (0)433 74129 faks +39 (0)433 747529
www.carnica.it
GOR I
COCETT
C. o C
i
PLESKARJI - DEKORATERJI - TAPETNI PAPIRJI - BENEŠKE ŠTUKATURE - POLAGANJE MAVČNOKARTONSKIH OBLOG
Ul. IV Novembra, 40 - 33050 Cuccana - Bicinicco
Tel. in Faks 0432.990061 Mobi Gori N. +39 335 6124062 Mobi Cocetta C. +39 335 6827574
E-mail: gori.cocetta@gmail.com