Prevzvišenemu gospodu škofu
dr. Gregoriju Rožmanu
se na tem mestu
slovenski izseljenci, razkropljeni po Za-padni Evropi,
iskreno zahvaljujemo, da nas je razveselil s svojim obiskom.
Kadarkoli bo sedaj v molitvah za naš narod mislil na nas, se nas bo vse drugače spominjal kot doslej. Pred očmi mu bodo obrazi starih in mladih, ki jih je na tej poti srečaval; pred očmi mu bodo kraji in razmere, v katerih živimo.
V našem spominu pa bo živela do konca dni dostojanstvena podoba pastirja božjega, ki je kljub svoji visoki službi ves naš, ves preprost in ves domač. Kar škoda je, da ne ostane za zmerom med nami v Zapadni Evropi.
Bog ga ohranjaj slovenskemu narodu in svoji Cerkvi še mnogo let!
NA 1. STRANI OVITKA: Slovenska deklica pozdravlja g. škofa Rožmana (na Nizozemskem).
NAŠA LUČ izide vsak mesec razen junija in av-gusia, desetkrat na leto. Dopise za številko, ki izide konec meseca, je treba poslati uredništvu ali poverjenikom vsaj do petega v mesecu.
DOBRA SLOVENSKA SRCA med našimi izseljenci pomagajo, da list izhaja. Naj da vsak od nas svoj del, pa bodo stroški za tiskanje sproti plačani. Najlaže se to doseže, le se plačuje naročnina. Za tistega, ki naroči list naravnost v Celovcu in mu ga od tam pošiljajo, znaša naročnina 28 šil., 48 bfr, 400 ffr, 4 h. gld, 4.50 DM, 700 lir, 12 angl. šil., 1.50 dol.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA „NAŠE LUČI” Viktringer Ring 2G.
CELOVEC — KLAGENFURT, Austria.
Rešitev ugank v štev. 6—7: Peter je tisti srečni ribič.
ZANKE IN UGANKE
KRIŽANKA
1	2	3						
4			5 :6	7	8		=	9
	10					=	11	
	12							13		
	14		11	15				
Vodoravno: 1 del rudnika, 4 član akademije, 10 oblika glagola .ogoreti’, 11 nikalnica v italijanščini, 12 oblika glagola .lomiti’, 13 nikalnica, 14 veznik, 20 domača žival. — Navpično: 1 egiptovsko božanstvo, 2 okrog, 3 del vlaka, 5 domača hiša, 6 moško ime, 8 vstavi „im”, 9 zmrznjena voda, 11 reka v Egiptu, 13 nikalnica.
PRAVOKOTNIK
1	2	3	4	5	6
					
					
					
Navpično: 1. mati, 2. zadnja beseda v molitvi, 3. cvetlica, 4. moško ime, 5. poglavitni greh, 6. Kajnov brat.
I.—II. vodoravno: nam najljubše ime.
POSETNICA
TONE MAVAHIRAK
Kaj je ta človek?
REŠITVE ZANK IN UGANK - PRIHODNJIČ! UGANKE
Jezik stegne, pa obliže svojo žrtev in požre.
Ko do kraja vse poliže, sam omahne in umre.
Kdo je to?
V noč je zavita, vodo dviguje, nikdar spočita večno potuje.
Kdo je to?
(To vam pove urednik v svojem kotičku).
ŠTEVILKA 8-9 LETO VI.
gospoda škofa dr. Gregorija Rožmana
po naših naselbinah v Zapadni Evropi
r/)retekli junij in julij sta minila
^ v znamenju obiska ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana v Zapadni Evropi. Spomin na to bo ostal našim rojakom do konca življenja. Le škoda, da ni obisk trajal dalj časa in da gospod škof ni mogel v vse kraje, kjer žive naši ljudje, da ni mogel vsem stisniti rok!
V vseh središčih naših izseljencev so bili slovesni sprejemi. Tak dogodek se pač malokdaj dogodi. Poleg tega je bilo treba pokazati tudi tujcem, med katerimi živimo, da smo Slovenci kulturen narod, ki zna svoje velike može ceniti in zna biti ponosen nanje.
Moremo reči, da smo Prevzvišenega povsod dostojno sprejeli. Storilo se je to, kar se je v raznih krajih moglo. Sedaj, ko so ljudje gospoda škofa od blizu videli in ga spoznali, bi se dalo narediti še kaj več in lepše.
Tu so ga sprejeli s slavolokom in napisom »Dobrodošli!« Tam so spletli vence in okrasili kapelo. Ponekod so zazvonili zvonovi tako, kot zazvone na svobodnih tleh škofu, kadar prihaja v župnijo. Ni manjkalo deklamacij in petja, pozdravnih nagovorov. Tu je. bilo bolj slovesno in uradno, tam je bilo bolj preprosto, a domače, da so prišle ljudem solze v oči.
Ponekod je gospod škof birmal otroke. Drugod je maševal v škofovskem ornatu s škofovo kapo in palico. Tu je spovedoval in obhajal, tam so bile slovesne litanije. Tudi krstil je otroka našega preprostega rudarja. Povsod pa je kot nadpastir krščanskega ljudstva v domači besedi oznanjal božji nauk, vzpodbujal in tolažil, da so šle besede do srca. Še leta in leta bodo ostale v srcih naših mož in žena po vsej Zapadni Evropi.
Zares razveselil nas je ta obisk. Osebnost gospoda škofa je presenetila vse, ki ga doslej niso od blizu poznali. Saj so ljudje navajeni gledat škofa le od daleč in ga mnogi vidijo le kot otroci ob birmi! Tokrat so pa lahko z njim govorili in se z njim pomenili po domače. Kako lepa in topla je domača slovenska beseda iz ust slovenskega škofa v tujini! Nepozabna bo za vse naše delavce, rudarje, za naše žene in naše otroke, zlasti za tiste, ki so z njim govorili v doma-
či hiši! Občudovali so njegovo preprostost, ko je hodil po naših kolonijah in si ogledoval, kje naši ljudje 'živijo, in poslušal, kako se jim godi. Občudovali so njegovo svežost pri teh letih in potrpežljivost ob tej hoji iz kraja v kraj. »Ta človek pa res ni tak, kot ga nekateri klevetajo!« je dejal rudar, potem ko je sam govoril z njim.
Tuje oblasti in cerkveni predstavniki krajev, skozi katere je hodil, so ga s spoštovanjem pozdravljali. Obiskal je mnoge škofe, sprejeli so ga papeški predstavniki, časopisi so pisali o njem in o naših ljudeh. Tako je s tem obiskom pora-stel ugled ne le nas, slovenskih izseljencev po Zapadni Evropi, ampak tudi našega naroda doma, ki se bori, dela in trpi na slovenski zemlji pod Triglavom.
Na britanskem otočju
v
t—j e v domovini je škofov prihod zbu-/ jal zanimanje. Koliko bolj je še vladalo zanimanje za prihod škofa med nami v tujini, in to škofa, ki deli z njimi isto usodo izseljencev in beguncev, isto usodo, kot jo imajo tisoči in tisoči, razkropljeni po vsem svetu.
Slovenci so hvaležni Bogu, da je dal škofu dr. Rožmanu moči in zdravja, da se je podal na obisk rojakov po Zapadni Evropi. Ker je bilo krajev določenih za obisk veliko, se na Angleškem ni mogel dolgo ustavljati. Tako se je pomudil le v Londonu in bližnji okolici.
Prispel je iz Clevelanda v Združenih državah če/, morje z letalom. Nekje nad Atlantskim oceanom se je pokvaril motor. Letalo je moralo zaviti na Novo Fundlandi-jo, da so ga popravili. Tako se je vršil vesel sprejem Prevzvišenega L junija zvečer
na londonskem letališču. Sprejeli so ga in pozdravili zastopniki tamkajšnjih Slovencev. Nato je odšel v klub Kolumbovih vitezov, ki mu je nudil zatočišče za dneve bivanja v angleški prestolici.
Naslednji dan, na prvo nedeljo v juniju, je maševal v kapeli Mladih kršč. delavcev, nasproti „Našemu domu”. Maša ni bila napovedana, a se je nabralo toliko rojakov, da ni bilo prostora za vse. G. škof je med mašo pridigal in se po maši pomudil v razgovoru s Slovenci. Popoldan ob pol petih pa se je zbralo okoli 120 rojakov v cerkvi sv. Ane, kjer je g. škof po lepi pridigi podelil zakrament svete birme šestim našim birmancem in nato je dal po litanijah blagoslov. V dvorani poleg cerkve je bila za vse prisotne pripravljena malica. Ko je vstopil g. škof, ga je pozdravila Nadica Rožma-nova in mu dala slovenski šopek. Razvilo se je veselo razgovarjanje s Pre-vzvišenim, dokler ni prišel angleški duhovnik, ki je Prevzvišenega predstavil navzočim Angležem kot zastopnika molčeče Cerkve.
V ponedeljek je sprejel g. škof nekaj predstavnikov drugih narodnosti. Popoldan se je odpeljal na obisk rojakov v Bedford. Obiskal je družine v Bedfordu in Wootonu, kolikor je pač čas dopuščal. Hotel je videti, kje in kako žive angleški Slovenci. V torek je opravil uradni obisk pri apostolskem delegatu za Veliko Britanijo. V sredo je obiskal Sloven-
Skupina Slovencev z g. škofom po birmi v Londonu
ce v Chigwellu. V četrtek je še na kratko Pogledal „Naš dom”, o katerem je bilo mnogo pisanja po časopisju in daje zgled, k<lj bi bilo treba narediti tudi med drugi-
mi Slovenci Zapadne Evrope.
Tisti dan popoldne pa je že prišlo slovo: z letalom se je odpeljal čez Rokavski preliv na Francosko, v Pariz.
Po slovenskih krajih širom Francije
Na letališču v Parizu je g. škofa prisrčno Pozdravil č. g. Nace Čretnik, direktor jugoslovanskih katoliških misij v Franciji.
Slovesni sprejem na pariški mestni občini
V soboto, 8. junija, so g. škofa slovesno sprejeli v prostorih pariške mestne občine. Podžupan g. Roger Rigaud ga je pozdravil s toplimi besedami kot dragega gosta pariškega mesta. Prevzvišeni, odlikovan z visokim francoskim odlikovanjem častne legije, se je ob navzočnosti predstavnikov Slovencev in francoskih prijateljev podžupanu za sprejem zahvalil. Omenil je, da je tudi Napoleon enkrat spal v ljubljanskem škofijskem dvorcu, poudaril je tesne kulturne
stike našega naroda s Francijo in se francoskim oblastem zahvalil za gostoljubnost do naših izseljencev, zlasti zdaj po vojni do vedno številnejših naših beguncev.
Naslednji dan, na Binkošti, je .imel za Francoze slovesno pontifikalno sv. mašo v cerkvi Notre Dame de Lourdes, pri kateri ga je g. Čretnik v francoski pridigi in nato z okusno natisnjenim življenjepisom predstavil navzočim.
Med Slovenci v Parizu in okolici
Popoldne ob petih je imel g. škof sv. mašo za naše rojake, ki so se zbrali v velikem številu nad 200 oseb v kapeli, kjer je običajno služba božja, Montcheuil. Kapela je bila premajhna, pa tudi noč je kar prekmalu prišla, saj je hotel vsak spregovoriti vsaj
Pred „Hotel de Ville” v Parizu ob sprejemu pri pariškem županu (8. junija)
Med razgovorom po pariSki škofovi službi božji (9. junija)
nekaj besed s škofom. Med rojaki je bilo zlasti veliko mladih s Primorskega.
Na binkoštni ponedeljek se je Prevzvišeni podal v spremstvu g. Čretnika in g. Flisa, ki že od oktobra dalje tudi deluje med našimi rojaki, v Lohet, kjer se je k dopoldanski službi božji v Tivernonu zbralo lepo število rojakov, zlasti Prekmurcev. Rojaki so opravili sv. spoved, poslušali škofovo pridiga in nato ostali z njim pri skupnem kosilu in v prijetni domači družbi, da že dolgo ni bilo take. Popoldne je g. škof šel pokropit v Baccon Zverovega Lojzeta in obiskat v bolnico v Orleans ponesrečenega rojaka.
Na binkoštni torek se je zbralo v Parizu v materini hiši sester Pomočnic vernih duš nad 40 slovenskih sester, usmiljenk, slovenjebistriških sester, pomočnic vernih duš,sionskih sester, asump-cijonistk; pestra družba raznih redovniških oblek, pa vse vesele, da so same domače skupaj in sicer v družbi slovenskega škofa, ki jim je maševal in tako globoko prav ža njihovo življenje v domači besedi govoril.
Pojjoldne je g. škof v spremstvu pariškega po-
možnega škofa msgr. Rup-pa in direktorja g. Čretnika obiskal pariškega kardinala Feltina in se z njim dolgo razgovarjal o razmerah naših izseljencev po Franciji in o verskem položaju v domovini.
V sredo 12. junija je škof po sv. maši v 'kapeli Čudodelne svetinje obiskal urade NCWC, ki našim beguncem mnogo pomaga pri emigraciji. Govoril je tudi s hrvatski-ma duhovnikoma o naših skupnih problemih. Opoldne je bil gost pomožnega škofa msgr. Ruppa, ki je predstojnik vseh izseljenskih misijonarjev v Franciji.
Popoldne se je vršil slovesen sprejem g-škofa, ki so ga priredili Prijatelji Jugosla-vije in se ga je udeležilo veliko število vodilnih osebnosti francoskega cerkvenega, kulturnega in političnega življenja. Med njimi je bilo več ambasadorjev in bivših ministrov. Kljub zasedanju parlamenta je prišel pozdravit za kratek čas pariški poslanec in bivši minister g. Fred Dupont. Njegovemu govoru se je oddolžil Prevzvišeni z lepo zahvalo. Po sprejemu se je vršila v počastitev škofa pri admiralu Milletu večerja, katere so se udeležili tudi naši gospodje Čretnik, Flis in msgr. Grims.
V krogu slovenskih sester — Pariz, 10. junija 1957
V Bruay-u (Pas-de-Calais), 16. junija 1957
Dne 13. junija je sledil obisk pri apostolskem nunciju pri francoski vladi in pri slovenjebistriških sestrah v Versaillesu ter Meudonu.
Pri naših rudarjih v Pas-de-Calais
V soboto 15. junija se jo podal Prevzvišeni v Severno Francijo, v pokrajino okoli Lensa, kjer živi že leta in leta veliko naših rudarjev. Njegov prvi pozdrav je veljal msgr. Valentinu Zupančiču, starosti slovenskih izseljenskih duhovnikov, ki kakor on letos praznuje svoj zlatomašni jubilej.
Drugi dan, 16. junija v nedeljo zjutraj so se zbrali naši ljudje iz Lievina pri škofovi sv. maši. Nadvse slovesen je bil ta trenutek zanje, saj so imeli prvič v zgodovini med sabo slovenskega škofa. Škofova pridiga je bila zanje nekaj edinstvenega. Po službi božji so g. škofa pozdravili s svojimi zastavami in predsednikom slov. kat. društev Severne Francije g. Blazetn Zupančičem na čelu.
Ni se bilo mogoče dalj časa ustavljati, ker je bilo treba pohiteti v oddaljeni Bruay-en-Artois, drugo slovensko središče. Tam je maševal msgr. Zupančič, g. škof pa je pri-
digal zbranim rojakom. Tisti dan so imeli ' popoldne v -poljski dvorani slovensko proslavo materinega dne. Društvo sv. Barbare je porabilo to priložnost, da pokaže pre-vzvišenemu kulturno delo našega življa v Pas-de-Calais. Škofova navzočnost je dala temu dnevu izreden pečat, kar se je videlo tudi iz veselega razpoloženja navzočih.
Od tam se je podala duhovščina s škofom v Sallaumines. Kljub temu, da je bil delavnik, je prišlo veliko ljudi k škofovi sv. maši in tudi tam so ga pozdravili zastopniki Društva sv. Barbare. Popoldne je sledil še obisk nekaterih drugih „slovenskih” krajev, zlasti Meuchlina, kjer so se zbrali bližnji rojaki pri g. Blažu Zupančiču, da se pogovore s škofom.
Naslednje dni od 18. do 20. junija so se zbrali v senci starodavnega Marijinega svetišča na belgijsko francoski meji vsi naši izseljenski duhovniki, razen g. šeškafja, ki je bil zaradi bolezni zadržan. Prevzvišenega so prišli tja pozdravit tudi g. Tensun-dern iz Nemčije, g. Ilc in g. Kokel iz Belgije. Zbrani ob škofu, so tu naši gospodje skupno molili
V Lievin-u (Severna Francija), 16. junija 1957
in se skupno pogovorili, kaj bi še več lahko storili za naše izseljence, ki so vedno bolj razkropljeni po deželah in krajih Zapadne Evrope. Na praznik sv. Rešnjega Telesa je bila škofova pontilikalna sv. maša v Marijinem svetišču. Pridigal je v francoščini g. Čretnik.
V	petek je Prevzvišeni obiskal škofa v Arrasu in pri njem ostal tudi na kosilu, nakar se je vrnil v Bonsecours in naslednji teden obiskoval rojake v južnem delu Belgije, o čemer poročamo na drugem mestu.
Med rojaki v vzhodni Franciji
Od tam je prišel g. škof s č. g. Kunstljem in č. g. Revnom med naše rudarske družine na drugem koncu Francije, ob nemški meji. Vzdolž nekdanje Maginotove linije sta že leta in leta dve slovenski katoliški misiji, ki ju je doslej upravljal msgr. Stanko Grims.
Prevzvišenemu je za sprejem postregel msgr. Grims in mu razkazal svoj skromni center dolgoletnega delovanja med našimi rudarji. Merlebaški zvonovi so zazvonili v pozdrav škofu naroda, katerega izseljenci že dolga leta trpijo in delajo v teh krajih. Škofa so pozdravili razni krajevni predstavniki. Msgr. Grims se je podal z njim obiskat tudi bolnike v bolnici.
V	nedeljo 30. junija je bila tamkaj glav-
na prireditev. Tedaj so se zbrale množice na velikem romanju pri Mariji Brezijanski v Habsterdicku. Iz Moselle, Meurthe-et-Mo-selle in še drugih okrajev Vzhodne Francije so se zbrale z avtobusi, avtomobili in kolesi stotine in stotine, da so prostorno cerkev čisto napolnili.
Dolgo je Prevzvišeni spovedoval, pa niso vsi mogli priti na vrsto. Ob slavoloku ga je pozdravila zastopnica slovenskih mater. Nato se je začela slovesna pontifikalna maša z veliko asistenco. Slovenski pevski zbor „Slomšek” je z latinskim petjem pokazal, da zna tudi latinsko mašo odlično zapeti. „Lepe maše smo že imeli tu, ali tako imenitne kot danes še nikdar ni bilo!” je dejal eden naših rudarjev. Ljudje so napeto poslušali pridigo g. škofa.
Opoldne so se ljudje zatekli v bližnjo senco in v obširne prostore bližnje gostilne. Po kosilu je sledilo pozdravljanje Prevzvišene-ga in govorjenja ni bilo ne konca ne kraja, da bi kmalu še litanije zamudili. Tudi pri večernicah in popoldanski škofovi pridigi so romarji napolnili cerkev. Čutili so, da je med njimi’ oče ljudstva in prijatelj naših izseljencev.
V ponedeljek, L julija je bil na programu obisk pri škofu v Metzu, pod katerega spada veliko naših izseljencev. Prisrčen je
Mi smo pa s Tikcnja ...! Tuccjucgniex (M. et Mile), 3. jul. 1957
bil in škol iz Metza je rekel, da si šteje v srečo, da more pozdraviti velikega škofa, ki je moral in še ■nora toliko trpeti za svojo sveto
službo.
Zvečer so pozdravili Prevzvišene-ga v svojii sredi rojaki v Aumetzu pod Luksemburgom. V novi cerkvi jim je isti dan in naslednje jutro maševal, pridigal in spovedoval. G. škof je obiskal tudi več bolnikov.
V sredo 3. julija je bila sv. maša v Tucquegnieux-Marine, kjer so po maši v dvoranici otročički prav prisrčno pozdravili g. škofa, v imenu ostalih pa je Povedal besedo naš učitelj g. Jankovič. Tudi tu je bil obisk nekaterih bolnih.
Od tam se je Prevzvišeni odpeljal kilo-metre in kilometre daleč pod nemško mejo blizu Posarja, kjer je v Creutzwaldu spet pridigal in maševal in spovedoval in sicer v četrtek, v petek pa v cerkvi Jeanne d’ Are.
Ker je čas potekel, je moral naprej v Luksemburg, kjer ga je pozdravil naš prijatelj in dobrotnik Slovencev v Luksemburgu č. g. Molitor. S tem je tudi obiskal tamkajšnjega Škofa, ki je sedaj za škofom dr. Rožmanom prevzel predsedstvo mednarodnih kongresov Kristusa Kralja.
Bo treba poskrbeti!
Pri vseh, ki so ga srečali in videli, je g. škof pustil nepozaben vtis in težko je bilo vsem, da se dalj časa ne more muditi med njimi. Ljudje vedö, kdo je res ljudski in znajo to ceniti.
Čisto razumljivo pa je, da so se zaradi njegovega prihoda vznemirili taki, ki se morajo obdajati s kordoni policije, da jih varuje. Njihov protest je naredil le toliko, da so po njem zvedeli za škofov obisk v Za-padni Evropi tudi naii ljudje v domovini in se nad njim razveselili. Tako je imelo tudi njegovo letošnje zlatomašno slavje velik odmev med slovenskim narodom.
Priložnost je, da povemo izseljencem po svetu, kakšnih metod se v teh krajih poslužujejo nekateri, ki bi se radi prikupili gospodarjem. Poslužujejo se laži in strahovanj. Koga nalažejo in koga strahujejo? Naše poštene in delavne rudarje in njihove družine, ki si žele še enkrat videti svoje do-
mače kraje. Sicer postajajo glede laži že previdni, ker ne vleče več. Le šušljajo in namigavajo. Potrebno pa je napraviti korake naravnost v Beogradu, da tudi tam zvedo, kako izrabljajo svojo službo tisti, ki groze našim ljudem, da, če bodo Sli na romanje, ne bodo dobili vize. Zapomnite si to, rojaki po svetu! Potem pa poglejte v „Rodno grudo” in še poslušajte tiste, ki pravijo, da se vera ne preganja! Ze tu jo preganjajo, kaj šele tam, kjer imajo zapore v rokah!
Sicer je „Rodna gruda” pametno naredila, ko je do konca julija molčala. Z julijsko številko se je pa le osmešila, ker je prinesla fotografijo žrtve, pobite od komunistov. Naši izseljenci tudi niso tako neumni, da bi jih slika mauthausenskih nemških žrtev pripravila do tega, da bi koga po krivici obsojali ali pa da bi mislili n. pr., če vidijo Tita fotografiranega z angleško kraljico, da je med njima kakšno ljubezensko razmerje.
Laž ne prijemlje več! Naj bo konec tudi strahovanja! Časi, ki so bili, so minili. Naj vsaj to razumejo! Menda ne bo treba začeti javno razpravljati o zlorabljanju službe takih, ki so dobro plačani, in o zapostavljanju in nasilju nad državljani v tujini.
... še sanjalo se mi ni nikdar o tem, da bo ljubljanski škof kdaj prišel v mojo sobo. To se je zgodilo prvič in najbrž zadnjič v mojem življenju. Pa naj bo kakorkoli. Vesel sem bil tega obiska. Ljubi Bog naj povrne tisočkrat ta trud ...
Iz pisma enega naših bolnih ljudi, ki jih je obiskal g. škof.
Obisk v Belgiji
V	Belgiji se je g. škof dr. Rožman podal najprej v starodavni Tournai in obiskal škofa, pod katerega spadajo Slovenci iz ökolice Monsa in Charleroi. V Rarnegnies-Chin je obiskal begunske vajence, ki se učijo raznih poklicev pod vodstvom č. g. Strečan-shega. Zlasti Slovenci so ga bili zelo veseli.
Med potjo v Charleroi je obiskal več bolnikov-rudarjev in nekaj družin v (hta-rcgnonu, Rstinnes in Gilly, nakar je proti v .čeru krstil Ruštovega Gabrijelčka.
V	nedeljo 23. junija so ga na kraju obi-č tjne službe božje slovesno s slavolokom sprejeli tamkajšnji Slovenci in Hrvati z našimi duhovniki čč. gg. Revnom, Kunstljem, Ilcem in Kokelom. Po službi božji in pridigi mu je pevski zbor „Jadran” zapel dovršeno tri pesmi, nakar je g. škof poudaril pomen slovenske besede, pesmi in narodne noše.
Po slavnostnem kosilu, pri katerem je bil navzoč g. kanonik R. Goor, se je odpeljal v Quaregnon Lurd, kjer so ga že čakali rojaki iz okolice Monsa in prisrčno pozdravili. Pred votlino so bile slovesne litanije in škofov govor. V bližnji šoli so mu zapeli fantje pod vodstvom g. Strečanskega v pozdrav nekaj lepih slovenskih pesmi. Naši rudarji so mu izročili v spomin rudarsko svetilko z napisom ,Jšlovenski rudarji Monsa — Belgija”.
V	ponedeljek 24. junija je z izs. duhovnikoma Žakljem in Revnom obiskal papeškega nuncija v Bruslju, si ogledal bizantinsko kapelo, ki je namenjena Rusom in jo
G. škof si ogleduje rudarsko svetilko. (Quaregnon -Mons, Belgija)
upravlja č. g. Ilc. Obiskal je tudi msgr. De-jardina, ki je predstojnik vseh izseljenskih duhovnikov v Belgiji. Nato je obiskal g. inž. Lušickega in hrvatske sestre.
V	sredo 26. junija je mimogrede razveselil s svojim obiskom nekatere družine v Dampremy, nakar je odšel čez slikovite Ar-dene mimo opatije Maredsous in romarskega kraja Beauraing do samostana Cheve-togne, da ustreže prijaznim redovnikom, ki so ga že v Ameriki vabili, naj jih obišče.
V belgijskem Limburgu
Drugo skupino Slovencev v Belgiji je obiskal po obisku rojakov v Moselle v Franciji. Sredi hude vročine je prišel iz Luksemburga pozno zvečer v Liege.
V	soboto, 6. julija je bilo prirejeno Pre-vzvišenemu kosilo v hiši za tuje duhovnike in se je kosila udeležil tudi škofov zastopnik za tujce g. kanonik Nullens. Nato je obiskal Iješkega pomožnega škofa msgr. Van Zuil-lena.
V	nedeljo, 7. julija so mu naredili sprejem Slovenci in Hrvati v Seraingu pri Liege. Verski govor, ki so ga vsi napeto poslušali, je Prevzvišeni navezal na praznik sv. Cirikt in Metoda, dveh slovanskih apostolov.
Po kosilu pri hrvatskih sestrah v Liege-u se je odpeljal v 50 km oddaljeni Eisden, središče Slovencev belgijskega Limburga. Ko je vstopil v mogočno cerkev, je zadonela pesem „Zlatomašnik, bod’ pozdravljen!”. Po sveti maši in njegovi pridigi so mu tamkajšnji Slovenci priredili pozdravno prireditev v dvorani. Poleg naših čč. gg. Žaklja, Ilca, Fleka in Kokela so se je udeležili tudi zastopniki krajevne duhovščine in rudnika ter rojakov iz Nizozemske.
Naslednje dni je Prevzvišeni obiskal še druge kraje tam okoli, se ustavil pri bolnikih 'in se pogovarjal z našimi izseljenci. Nepozabna bo skupna molitev zvečer pri kapelici v Eisdenu.
Potem ko se je še enkrat podal v okolico Liege-a in obiskal znani romarski kraj Banneux, se je v petek, 12. julija vrnil v Eisden. Zastopniki društev in pevci s 5(. Rogljem na čelu so imeli priliko, da govore spet z njim.
Po službi božji v Eisdenu (7. julija 1957). Od leve na desno so: kanonik Nullens, škofov zastopnik iz Liege-a, domači župnik Peeters, Prevzvišeni, slovenski izseljenski duhovnik.
Na Nizozemskem
V	soboto 13. julija zjutraj je Prevzvišeni prišel z avtom v Sittardeweg v Heerlen. Po maši, h kateri se je zbralo precej rojakov, je zmolil na grobu p. Teotima molitve za rajne. Tako se je oddolžil spominu tega odličnega dušnega pastirja Slovencev skozi dolgo dobo let. Zvečer je v Heerlerheide po spovedovanju obiskal še pevce „Zvona” na njihovi vaji. Ti so ga pozdravili z dvema narodnima pesmima.
V	nedeljo 14. jul. so se že ob devetih začeli zbirati rojaki pri Mariji Pomagaj. Začelo se je s prenosom slike Marije Pomagaj v sprevodu h glavnemu oltarju. Po romarski pesmi „Marija, Ti pomagaj nam” je sledilo birmovanje 14 otrok. Po lepi pridigi je bila sv. maša, med katero je „Zvon” pel Tomčevo Slovensko mašo. Po tihih litanijah je sledila posvetilna molitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.
Po maši so se fotografirali in nato šli v dvorano, kjer je bila ob navzočnosti župana in narodnega poslanca Maenena iž Heer-lena in drugih visokih rudniških funkcionarjev in rudarskih organizacij izvajana krasna pozdravna prireditev in sprejem g. škofa. Ob koncu je spregovoril navzočim Prevzvišeni in polagal na srce, da moramo o-stati zvesti domovini in Bogu do konca. Prosil je, naj držimo skupaj in se imamo radi. Rekel je še: „Mnogo sveta sem videl, lepote tu in tam raztresene po ogromnih deželah bodočnosti, a povem vam nekaj: takšne lepote, kakor jo ima naša domovina, pa nisem videl nikjer. Je to lepota, ki je povezana kakor šopek iz najrazličnejših cvetic.”
Zvečer so bile v Heerlerheide pete litanije M. božje in nato razgovor z g. škofom. Drugi dan je ta obiskal v Wertu sestro Justino, ki se toliko žrtvuje za naša dekleta, obiskal je še bolno sestro Doloroso v Hoor-
Sliki na str. 10 in 11: Škot dr. Gr. Rožman med slovenskimi rojaki v Hcerlenu na Nizozemskem
(slikani po birmi in njegovi sv. maši).
nerheide. Nato je bil prijazno sprejet v Roermondu pri škofu in pomožnem škofu ter se z njima razgovarjal o dušnem pastirstvu Slovencev na Nizozemskem. Zvečer so bile večernice v stari cerkvi v Hoensbroeku in sestanek tamkajšnjih rojakov s Prevzvi-šenim.
V	torek se je podal obiskat bolnike v Sit-tardsko bolnišnico; zvečer je imel pete litanije v Lindenheuvelu. Tam so ga potem v Volkshuisu pozdravili triletni Martinček s slovenskim šopkom, pevci „Lipe” pa z narodnimi pesmimi.
V	sredo se je g. škof odpeljal v Aachen. Po povratku so bile zvečer večernice in pozdrav gosta v Eygelshovenu.
V	četrtek je bil deležen njegovega obiska bolni rojak Smode v Hoensbroeku pri Resnikovih. Po kosilu je prišel čas slovesa od nizozemskih Slovencev, ki so v zadnjih letih lahko rečemo izpolnili svojo krščansko
in narodno dolžnost pred Bogom in svetom v veliki meri. Prevzvišeni je moral naprej proti Westfaliji.
Pri naših v Porurju
Kot rečeno, je bil g. škof tudi v starodavnem Aachenu v Nemčiji in nato v Eifelu, kjer ga je v Schleiden pozdravil župnik g. Roblek. Obiskal je aachenskega škofa in se z njim razgovarjal glede problemov dušnega pastirstva Slovencev v tamkajšnji škofiji.
Ko je odhajal iz Nizozemske, ga je vodila pot preko Marksteina, kjer delajo v rudnikih novopriseljeni Slovenci. Cilj njegovega potovanja pa je bil Recklinghausen v Westfaliji, kjer ga je čakal gostoljubni prijatelj Slovencev - izseljencev g. duhovni svetnik in župnik Tensundern.
V petek se je podal z duhovščino, ki ga
je spremljala, v Münster, kjer ga je lepo sprejel pomožni škof, ga vodil po mestu in mu razkazoval katoliške stavbe. Obiskala sta ga g. Toplišek in g. Knežević.
Sobota je minila na drugem koncu West-ialije, v Essenu, kjer sta mu stisnila roko hrvatska duhovnika in kjer se je razgovar-jal z novodošlimi mladimi Slovenci, ki delajo tam okoli. V Hambornu ga je pozdravil dolgoletni dušni pastir Slovencev, ki se je tudi naučil slovenščine prošt Nülsman iu prav tako g. župnik Hegenköter blizu Kevelaerja.
V Kevelaerju se je v nedeljo 21. julija — na isto nedeljo in isti dan, kot je bil pred 50 leti g. škof posvečen v mašnika — vršilo najlepše in res veličastno slavje tega potovanja na starodavni božji poti. Pravijo, da je bilo tisti dan 10.000 ljudi zbranih na tem kraju. Od naših ljudi je bilo poleg Slovencev in Slovenk iz vseh strani Nemčije tudi okoli 300 rojakov iz Belgije in Nizozemske, ki so komaj mogli v nabito polno cerkev.
Ko je stopil v kevelaersko baziliko pon-tifikalni sprevod z jubilantom zlatomašni-kom g. škofom dr. Rožmanom, so s kora zadoneli mogočni akordi Mozartove latinske maše. Začela se je slovesnost, ki se more primerjati le s slovesnostjo v domovini. C:, g. Božidar Tensundern je kot slavnostni govornik popisal bogato, a težko škofovo pot. „Te Deum” Bogu v čast, našim ljudem pa v tolažbo je zaključil cerkveno slavje.
Slovenci so se nato podali v procesiji v prostorno, a še premajhno dvorano, ki je zbrala rojake z vseh vetrov skupaj. Po pozdravni pesmi belgijskih Slovencev iz Eis-dena, je pozdravil dekan iz Kevelaerja, ta-mošnji župan in č. g. Žakelj v imenu slovenskih izseljencev Zapadne Evrope. Sledile so izbrane pesmi iz grl slovenske mladine „Zvona” iz Nizozemske. Nato je delegacija treh v narodnih nošah izročila slavljencu za ta zlatomašni jubilej in v spomin na obisk rojakov lep slovensko okrašen album v imenu izseljencev Zapadne Evrope. „Zvon” iz Nizozemske je še posebej izročil
magnetofonski trak s posnetkom petja in prireditev na Nizozemskem, ko so se spomnili tudi 28. obletnice njegovega Škofovskega posvečenja.
Nato je škofov kancler msgr. dr. Jagodic, ki je prišel tja iz Avstrije, prebral navzočim papeževo čestitko za ta jubilej. Drugih desetin in desetin pisem ni bilo mogoče prebirati tam, ker se je škofu že smilila vsa množica, ki je bila že ves dan na nogah in ni bilo primernega prostora, da bi ljudje posedli. Ob popoldanskih litanijah in škofovem nagovoru so združeno zapeli pevci nizozemskega in belgijskega Limbur-ga pod vodstvom g. Willemsa „Zlatomašnik, bod’ pozdravljen!”, nakar je g. škof spremil rojake iz Nizozemske in Belgije do avtobusov. Težko je bilo slovo, pa vendar je bilo v zavesti, da je bilo lepo in da smo se Slovenci v svobodnem svetu v imenu zasužnjene domovine poklonili velikemu vladiki ob tako lepem jubileju.
V povorki 9 avtomobilov skozi te rudarske, z znojem tolikih slovenskih obrazov napolnjene kraje se je vrnil Prevzvišeni v Recklinghausen. Med potjo so ga počastili po starem slovenskem običaju s soljo, kruhom in vodo in rdečimi nageljni. Večerjal je v Drostenu. V Recklinghhausenu je bilo kot doma na veliki župniji. Sprejel ga je župnijski odbor, deklice v belih oblekah in rudarji v uniformah.
Naslednji dan je odpotoval v Essen, kjer
je maševal mladim slovenskim rudarjem, ki so šele zadnje leto prišli tja.
Še je bilo več obiskov po Nemčiji, v spremstvu msgr. Jagodica, č. g. šeškarja, duhovnika iz Miinchena, in č. g. Slapšaka, ki je prišel, da ga spremi v Rim, kjer je na grobu sv. Petra g. škof opravil sveto daritev ob 50. obletnici svoje nove maše. Od tam se je namenil podati na kraj Marijinih prikazovanj pred 40 leti v Fatimo, da prisostvuje Kongresu Kristusa Kralja in prosi Marijo bogatih milosti in varstva za slovenski narod na tujem in v domovini.
* # #
„Naša luč” zaključuje to poročilo o obisku Prevžvišenega z globoko hvaležnostjo Bogu, da mu je dal zdravje in odpornost za to pot. Ta obisk bo šel v zgodovino izseljencev zapisan z zlatimi črkami. Veselje je za nas, da smo imeli g. škofa med seboj prav za njegov zlati mašniški jubilej. Kako je to lepo, da gre naš škof povsod, kjer so naši ljudje in z njimi govori, se zanje zanima, kako in kje žive. To je pomembno ne samo za nas, da se bomo bolj čutili močne v valovih življenja, ki hočejo uničiti živo vero in zvestobo slovenski zavesti; pomembno je tudi zato, da bodo drugi narodi nas bolj spoštovali in bolj cenili. Srečanje s prijaznim in domačim, pa kljub temu dostojanstvenim škofom bo v marsičem k temu pomagalo.
Iz raznih nagovorov g. ŠKOFA ROŽMANA
Posnemamo nekaj misli iz raznih nagovorov g. škofa dr. Rožmana za tiste, ki ga niso imeli prilike slišati.
„Ko hodim po svetu, sem videl mnogo ljudi. Nisem našel Slovencev milijonarjev, a našel sem povsod, da so naši ljudje priljubljeni zaradi svoje delavnosti, poštenosti in vernosti. Nikdar in nikjer nas ne sme biti sram, da smo Slovenci.”
, +
„Že v svetem pismu je zapisano; Gorje samemu! Tudi življenjska skušnja uči: gorje samemu. Zato: držite se skupnosti, za vsako ceno se je držite, da se boste ohranili in »i med seboj pomagali. Navezanosti na
skupnost je pa več stopenj. Nekateri so nanjo bolj, drugi pa zopet manj navezani. Nanjo naslonjen pa naj bo sleherni, da se ne pretrga tista žila, ki teče iz slovenskega naroda v slehernega posameznika, v sleherno slovensko družino, v slovensko udejstvovanje, v slovensko mišljenje.”
+
„Držite se svojih društev, organizacij, berite slovenske knjige, slovenske časopise. Skromni so v primerjavi z listi v velikem svetu, toda naši so, v slovenski besedi so pisani. In kako človeku dobro de, ko dobi ob obilici tuje literature list v domači besedi. Vsaj toliko biti povezan s slovensko
skupnostjo, da greš na njene prireditve, da se čisto ne odtujiš in ne izgubiš. Zato skupnost za vsako ceno, pa četudi se kdaj med sabo malo skregate!”
4-
„Poštenje! Če je katera lastnost našega naroda lepa, je gotovo ta, da nas imajo za poštenjake. Zato to lastnost ohranjati povsod: pri delu, v službi, v javnosti. Poštenost povsod! Pošten mora biti vsakdo tudi tako, da bo sam sebi lahko priznal svoje napake. Zato poštenje povsod, ker to je, kar nam daje samozavest. Pregovor lepo pravi, da poštenje najdalje traja.”
+
„V tujini moramo gledati na to, da ohranimo čim dalje svoj jezik in pa tisto zavest, da bodo naši otroci vedeli, od kod so, kdo so bili njihovi predniki in kakšne dobrine
so prinesli s seboj. Ta zavest se mora ohraniti vsaj še v petem rodu. In sramovati se nam ni treba ničesar. Slovenski narod ne zaostaja za nobenim drugim narodom: to je važna in nujna zavest, ki jo moramo imeti.”
+
„Skrb staršev mora biti, da njihovi otroci čim dalje gladko slovenski jezik govorijo. Temu namenu mora predvsem služiti gojitev branja. Materin jezik je naš narodni jezik. Otroci se v šolah uče tujega jezika. To je navadno tudi njih občevalni jezik. Njihov narodni jezik pa je slovenski! Ljubiti ga morajo kot svojo lastno mater; prav tako slovenske šole in tečaje. Otroci, radi se učite slovenskega petja, branja, pisanja! Od tega zavisi ohranitev slovenskega narodnega čuta in narodne zavesti.”
Kafco so naši mali deklamirali
MINISTRANT
Škofov obisk je bil tudi doživetje za našo mladino. Najbolj je bilo seveda „gorko” pri srcu tistim, ki so ga pozdravili z deklamacijo. Poglejte, kaj so povedali otroci v Tucquegnieux (Francija) pod vodstvom g. Jankoviča:
DEČEK MLAD
SEM DEČEK ŠE MLAD, POZDRAVIL BI RAD. KER DRUZ’GA NE ZNAM, PA ROŽ CE VAM DAM.
ME DEKLICE MALE ...
TUDI ME DEKLICE MALE MARIJI BI RADE ZVESTE OSTALE.
PA TUKAJ NA TUJEM TO JE TEŽKO. ZATO VAS PROSIMO PRAV LEPO:
MISLITE NA NAS VEDNO IN POVSOD,
DA SE BOMO LAŽE VAROVALI GREHA
IN ZMOT.
MI SMO NAJMLAJŠI ROD Mi smo tukaj najmlajši slovenski rod, kateremu ste prišli pokazat pravo pot. Pridno bomo vašim naukom sledili in zraven molili, da bi se v nebesih
združili.
Prišli ste danes tudi v naš kraj, da nam pomagate priti v sveti raj.
Bog naj vam vaš trud obilo povrne ter vas varuje, da vaš avto kam ne prevrne.
Jaz sem zdaj še ministrant.
Nekoč bi pa rad nosil duhovniški gvant. Molite, prosim, da bi se mi ta želja spolnila.
Vi ne veste, kako bi se takrat moja mama
veselila.
Vam pa želim, da bi tako dolgo živeli, da bi skupaj z menoj „Dominus vobis-
cum“ zapeli.
iiiiiiiiiiniiiiiiniiiiitiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiii
OTROŠKA
Ko je bil Škof dr. Rožman Se v Ljubljani, je Sel večkrat na Grad po strmi stezi nad stolnico.
Nekoč sreča otročičke, ki se na stezi igrajo. Nagovori jih in otroci se začno meniti z njim. Pa se razkorači fantek in reče: „Jaz pa vem, kdo si ti?”
„No, če veS, pa povej,” reče Škof.
Fantek pokaže na stolno cerkev in pravi: „Ti si tam dol za svetega Miklavža.”
ALI NAJ OTROK
ŠTUDIRA
adi delimo ljudi v dva dela, kakor se komu zdi in mu je bolj prav. Eni so nekaj, drugi nismo nič. Bogatin bo rekel: Na svetu so bogati in revni ali pa: Eni pridejo naprej, drugi si pa ne znajo pomagati. Prevzeten si bo mislil: Eni so pametni, drugi pa malo trčeni. Potem pridejo pošteni in podli, civilizirani in divjaki. Punce bodo rade delile ljudi v lepe in grde. Zdaj pridejo na vrsto šoferji in pešci, tisti, ki imajo avto, in tisti, ki ga nimajo. Tako je in nič drugače! Kaj si bi človek glavo belil! Z isto pravico bom jaz obsodil ljudi v golobučne in klobukonosce, v mesojedce in regratjedce ali pa še v zdravo-nožne in kurjeočesne. Zakaj bi potem imeli ene za gospode, ki malo delajo in imenitno živijo, druge pa za trpine, ki garajo kot vol in nikamor ne pridejo?
Večkrat slišimo kakega očeta rudarja: „Ne maram, da bi moj sin toliko trpel, kot sem jaz,” in pokaže svoje Žuljave roke. „Študirat ga bom dal.”
Res je, da je rudarsko delo zelo težko, mogoče najtežje izmed vseh. In ko pošilja otroka v šolo, ima dober namen. Ali je pa že kdo pomislil, da je biti rudar poklic, kot so drugi poklici, da ni rudar nič manj kot pa inžehir ali pa direktor in da je inženir več samo v njihovi domišljiji? Seveda so Slovenci, ki so prišli delat v rudnike, večinoma kmečki sinovi, vajeni zraka in sonca; zato se jim tako življenje upira. So pa ljudje, ki se jim delo v rudniku dopade in poznam slučaj nekega študenta pri Lille-u, ki je končal svoje študije, pa se je vrnil nazaj v rudnik, ker ima ta poklic.
Resnica je pa, da ni težjega dela kot tisto, za katerega nismo bili ustvarjeni, in
poznamo preveč slučajev, kjer človek ne dela tega, kar bi moral; ali ni imel sredstev ali pa ne dosti volje za to.
Naj si otrok izbere tisti poklic, ki se mu dopade, pa bo dobro. Starši nimajo pri tem nič opraviti. Svetujejo mu lahko, kakšne težave in kakšne ugodnosti bo imel pri tem ali onem poklicu, kajti nekatere službe so' prenapolnjene, nikdar ga pa ne smejo siliti. Večkrat se zgodi, da nagovarja oče sina k delu, ki se je njemu dopadlo, pa ga ni mogel izvršiti, čeprav nima otrok zato nobenega veselja in bo zaradi tega vse življenje nesrečen.
KAJ PA OTROKA VESELI?
Če ga boste vprašali, vam največkrat ne bo vedel kaj odgovoriti. Redkokdaj bo natančno vedel, kaj hoče. Opazujte ga malo, s čim se igra, poslušajte ga, ko vam kaj dopoveduje ali izprašuje. Kar poglejte ga; včasih se v kakšno stvar zagleda in ne more od nje, pa boste kmalu vedeli, kam pes taco moli. Večkrat ga kaj takega zanima, kar se vam upira in vendar je vaša dolžnost pomagati mu, da pride do cilja.
Zdaj imate povsod urade, ki vam svetujejo, kakšnega posla naj se loti vaš sin. Pomagajo le v toliko, da otroka ne pošljete tja, za kar ni sposoben. Odsvetovali bodo na primer trgovsko službo tistemu, ki je boječ in malo govori, svetovali pa službe, v katerih si bo najlaže pomagal.
Do enajstega leta bo vaš sinček brez skrbi „biksal” klopi osnovne šole. Potem se bo moral on in tudi vi malo za ušesi popraskati. Take so namreč šole v Franciji.
RAZNI PRIMERI
L primer: Vašega paglavca šola ne zanima; je močan in ga ročno delo veseli. Prav tako, vendar bo moral potrpeti še do 14. leta, preden bo začel delati, če bi se pa rad v kakšnem rokodelstvu specializiral, bo pa počakal do 17. leta v šoli in če bo priden, bo dobil svoj mojstrski izpit. Tako bo hitro in gotovo prišel do kruha. Delavcev sedaj bolj in bolj primanjkuje, ker bi vsi radi postali nekaj, čeprav pozneje zapazijo, da niso nič. Saj je danes že vse tako študirano, da ne vedo, kam bi z učenostjo in bodo kmalu opazili, da po glavi hodijo.
2.	primer: Fant je bistre glave in se lahko uči. Lahko poskusite s Cours complemen-taire, da bo s šestnajstim letom dobil svoj ..Brevet”, S tem največkrat ne bo mogel še nikamor in bo moral nadaljevati eno ali Štiri 'leta v raznih strokovnih šolah, da dobi mesto v državnih službah, v trgovini, banki, kot pomočnik v apoteki, bolnišnici, pri zobozdravniku, inženirju ali arhitektu. Lahko nadaljuje v drugih tehničnih strokah kot na primer: radio, elektrika, letalstvo, mehanika, tekstilna industrija, železnica, ali v obrtnih šolah: mizarstvo, urarstvo, optika, fotografija, krojaštvo, moda. So še razne kmetijske šole, ker kmet mora danes tudi precej vedeti. Če ga zanima, bo Sel za kiparja, slikarja, učitelja in tudi na pravno fakulteto.
3.	primer: Fantič dobro ve, kaj hoče. Potem pa le v gimnazijo z njim, posebno še, ker daje država podpore zmožnim študentom, ki imajo francosko državljanstvo: od 9 - 19.000 na mesec (čeprav študirajo doma s pomočjo korespondence) in nekoliko manj za univerzo in višje šole.
Na gimnaziji si bo izbral klasični oddelek, če se hoče učiti latinsko in jezike, ali moderni brez latinščine in več matematike. S prvim delom mature pri 18 letih bo že sam vedel, kam se obrniti za drugi del, da bo potem sposoben za univerzo. Tam ga bodo učili:
1.	Obračati jezik, prerekati se, okoli vrele kaše hoditi in se ne opeči, tako govoriti, da se nič ne pove. S tem bo postal sinko politik, advokat, notar, sodnik in še kaj drugega.
2.	Tri leta mu bodo razlagali, kaj so včasih pisali, delali in govorili in kako še vedno govorijo, pišejo in delajo, pa bo postal profesor.
3.	Tri leta ga bodo vadili igrati se s številkami, kamni, tekočinami, zrakom, s tem, kar se ne vidi, pa je in se lahko vidi. Ta bo inženir.
4.	Pet let bo tuhtal, vonjal, tehtal in mešal praške, kapljice in strupe. Eezal, tlačil, močil, sušil, formuliral, analiziral bo vse vrste živih in mrtvih stvari in vse to pod strašno učenimi imeni prodajal kot apotekar.
5.	Pet let si bo belil glavo, zakaj ima človek usta in v ustih 32 belih kosti. Saj za
tako hrano, kot jo danes uživa, so te koščice brez pomena; torej le ven z njimi, si bo dejal kot zobozdravnik.
6.	Vaš dečko je potrpežljiv, zdrav in dobrega značaja. Leta zanj nimajo istega pomena kot za vas, prav tako ne denar. On ima ta poklic in ga drugo ne zanima. Tudi na mnenje ljudi se požvižga. Skratka: Malo je pritisnjen. Ta se bo vrgel v vodo in bo plaval toliko časa, da bo nekam priplaval.
7 do 11 let se bo čudil, zakaj človek živi. Razsekal ga bo na drobne kosce, da bi kaj izvedel. Povedali mu bodo, da človek lahko zboli, kadar je zdrav, in ozdravi, kadar je bolan, da se ga lahko hitro ozdravi, da potem lahko še enkrat zboli, da se ga lahko počasi zdravi, da je lahko dalj časa bolan in da je včasih dobro, če malo zboli, da potem pozneje zares ne zboli. Zdaj bo mož videl, da je bilo tudi enajst let učenja premalo. To bo zdravnik.
9 do 12 let mu bodo kazali, kako stoji kamen na kamnu, zakaj mora biti oni kamen manjši od tega, zakaj mora biti ta kamen rdeč in drugi zelen, ker bi lahko postal rumen, če je zraven sivega; zakaj ima kamen to obliko tukaj in bi lahko imel drugačno tamkaj, zakaj je tukaj kamen in ne bi smel biti, ker bi moralo biti prazno. Zakaj stoji železo namestu kamna in zakaj se da železa notri v kamen, ki pa ni več kamen, ampak beton. Ko mu bodo vse to pokazali in zraven poudarili, da sami dobro ne vedo, zakaj so mu to povedali, ker je bilo zelo verjetno, da so se zmotili, se bo tudi vaš sinko pošteno potrkal po glavi in se vprašal, zakaj je hodil v šolo. Ugotovil pa bo, da so bili njegovi profesorji pametni, ker so priznali, da dosti ne vedo. Takrat ne bo imel samo naslova arhitekt, ampak tudi ženico in več otrok.
ŽIVLJENJE ŠTUDIRANEGA NI LAHKO
Zdaj pa ni treba misliti, da je postal vaš sinek gospod. Se marsikatero grenko bo pokusil in ne bo imel nič lažjega življenja od drugih, čeprav ljudje radi tako mislijo. Študiral je, ker je bil za to ustvarjen in je bila to njegova dolžnost.
Za duhovnika bo pa moral prečepeti šest let v malem semenišču in ravno toliko v velikem, kamor lahko tudi pride iz gimnazije.
KAJ PA BO S HČERKO?
Po navadi imajo vse deklice en poklic in dobro vedo, kaj hočejo. Kar opazujte jih od štirinajstega leta naprej, pa se vam bo kmalu posvetilo. Le pridna naj bo in poštena; javne zabave je ne bi smele preveč mikati. Drugače pa naj bo prijazna in lepo naj se obleče, da jo bo fant pogledal. Vendar je pametno, da nekaj ve.
Pri enajstem letu lahko stopi v Cours Complementaire, da dobi svoj Brevet. S tem že lahko nekam pride. Če jo zanima, gre lahko tudi v gimnazijo in univerzo. So nekateri poklici, v katerih je ženska na svojem mestu in uspešno nadomestuje moškega. V mnogih je celo nenadomestljiva in lahko stori mnogo dobrega kot vzgojiteljica, pomočnica v bolnišnicah in raznih dobrodelnih ustanovah.
V Franciji so danes mnoge ženske službe prenapolnjene. Na primer: šivilja, modi-stinja, prodajalka, risarica, tipkarica, bančna uradnica. So seveda najlažje službe in ker noče nobena ostati dekla, se mora potem boriti z drugimi težavami.
Napačno je mnenje ljudi, ki vidijo v službi najprej čast in denar. Kdor bo šel s tem ciljem naprej, ne bo nikoli nič dobrega napravil, kvečjemu škodil bo sam sebi, še bolj pa drugim. Če bo imel veselje in bo vestno opravljal svoje delo, pa naj bo še tako neznatno v očeh ljudi, bo s tem potrdil svojo osebnost. Čast in denar bosta pa prišla sama ob sebi.	A. J.
LUČ JIM JE'ZASVETILA ...
*	Nedavno je podal svojo izjavo, s katero se pridružuje katoliški Cerkvi namestnik moskovskega patriarha, v Sofiji, ruski arhimandrit Sergej KANABAJEV, rojen ob Volgi 1885.
*	Italijanski pisatelj Curzio Malaparte je bil dolga leta urednik listov. Še ni dolgo, ko je napisal knjigo, ki jo je cerkvena oblast prepovedala. Odpotoval je na obisk v rdečo Kitajsko. Nato je zbolel. 8. junija se je dal krstiti in je kot kristjan umrl v svojem 59. letu.
*	V preteklem letu je na britanskem otočju prestopilo v katolišjco vero 27 anglikanskih župnikov.

Mnogi naši pesniki in pesatelji so napisali lepe sestavke o domovini. Med najlepše spada odlomek iz črtice, ki jo je napisal največji slovenski pisatelj Ivan CANKAR. Objavljamo ga v razmišljanje našim rojakom:
NEBESA POD TRIGLAVOM
O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in rekel: „Tod bodo živeli veseli ljudje!” Skopo je meril lepoto, ko jo je tresel po zemlji od vzhoda do zahoda: šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje — puste leže tam, strme proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti.
Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote: razsul jo je na vse strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale, pa od Triglava do Gorjancev, in rekel: Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje! Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in rodila — zrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih gleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti: zakaj gore in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu narodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo: bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvoč-nejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo — ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. VESELA DOMOVINA, POZDRAVLJENA IZ VESELEGA SRCA!
(I. Cankar)
V Centralni Mehiki živi Slovenec Že-bre, ki je svojo ženo Mehikanko in otroke naučil govoriti slovenski.
Medi ydZi UlecUi
Je nedelja, nate mislim.
V vrt bi šla, bi rož nabrala; pa gotovo bi zvenele, če na pošto bi jih dala.
Ptica plove tam pod nebom, bi pozdrav ji izročila.
Pa ne vem za njena pota, bi gotovo te zgrešila.
Vetru bi poljube dala, živ šumi tam čez poljane. — Pa raztresen bi jih nesel v kraje tuje in neznane.
Ko se vračam v tiho hišo, glej, večerni zvon zapoje,
S svojo toplo melodijo je olajšal srce moje.
Z njim sem »Ave« tri zmolila zate iz srca goreče — da ne zgine s Tvojih potov nikdar žar ljubezni, sreče.
Včasih pa se naj povrne v tiste čase misel Tvoja, ko si mi v naročju, dete, šepetala: »Mama moja«.
R., Francija
Po domačih krajih
V	Solkanu pri Gorici so slavili 100 let obstoja ljudske šole in 90 let od ustanovitve čitalnice. — Gospodarsko podjetje „Stan-
'đard” v Tolminu je propadlo in naredilo nad 20 milijonov din. izgube. Zaposlovalo je nad 200 ljudi. — V Tolminu začenjajo graditi prvo jugoslovansko tovarno mlečnega sladkorja, ki ga uporabljajo za zdravila in za proizvodnjo penicilina. Dobivali ga bodo iz sirotke.
V	Ribnici na Dolenjskem je požar uničil tri skednje, hlev, ledenico in stanovanjsko hišo. — Na Gorenjskem je bilo letos manj turistov, ob morju v Slovenski Istri pa toliko, da že sedem let ne, ker so tam znižali cene. — V Ljubljani so prodali več jadralnih letal v Burmo. — „Higiensko stanje na naših šolah poraznol” piše „Ljubljanski dnevnik”. — V velenjskem rudniku je za pol dne zasulo dva rudarja. K sreči so ju odkopali. — Na Brezovici so otvorili novo šolsko poslopje. — 27. maja je Pohorje pokrila snežna odeja. — V Borovnici nameravajo začeti izdelovati vrata po tekočem traku.
Na Jesenicah grade novo pekarno. — Že to zimo se bodo smučarji lahko vozili z novo žičnico na Krvavec. — Letina v okolici Ajdovščine dobro kaže. — V Petrovem brdu nad Železniki je okrevališče za bolne
na pljučih. — V Prekmurju je slana požgala 70% vseh akacijevih nasadov, ki so Čebelarjem mnogo donašali, odkar je odpovedala ajda. Tako je letos prekmursko čebelarstvo zelo udarjeno. — Na Primorskem so ugotovili največ pojavov bolezni zaradi raka v Idriji in Logu pod Mangartom in sicer na želodcu in pljučih. Torej je kriva bližina svinčenega in živosrebrnega rudnika. Največ raka na koži je v okolici Kopra.
Pri Podčetrtku ob Sotli (Harin žlak) so odkrili „atomske” toplice z izredno stopnjo radioaktivnosti. Mnogo revmatičnih hodi tja. Doslej so poznale ta vrelec le perice pozimi. —- Na ljubljanski univerzi in drugih visokih šolah je študiralo letos 6641 študentov, od teh 2600 v prvem letniku. — V. Ljubljanski festival je skozi tri tedne prirejal razne operne, baletne in folklorne nastope.
Po podatkih Zavoda za statistiko iz leta 1956. je v Slovenski Istri 42.034 prebivalcev, od katerih je 3.233 italijanske narodnosti (7,70%). V mestu Koper je 6.066 ljudi, od katerih je 522 Italijanov (8.61%). V mestu Piran je 3410 ljudi, od teh 558 Italijanov (16,36%). V mestu Izola je 6.008 ljudi, od teh 548 Italijanov (9,12%).
27. julija je minulo 100 let, odkar je pripeljal prvi vlak iz Ljubljane v Trst po južni železnici. — Vsi sedanji komunistični veljaki pri nas morajo biti pod stalnim zdravstvenim nadzorstvom, da ne bi prehitro
Pogled na del LJUBLJANE z gadom. Levo pod njim: stolnica (sedež škofa) in nato frančiškanska cerkev.
umrli. — Avtomatična telefonska mreža se /elo širi po Sloveniji. — Predvajali so prvi slovenski televizijski prenos v Ljubljani in sicer po oddaji iz Zagreba.
V Pomurju nameravajo izvesti uradni popis vseh izseljencev od 1880. leta naprej. — V Ljubnem v Savinski dolini razširjajo cesto skozi trg. — Zlato inženirsko diplomo je prejel naš znanstvenik ing. Milan Vidmar od tehniške visoke šole na Dunaju. — V Šenčurju pri Kranju so postavili nov gasilski dom. — Odprli so avtobusno zvezo Ambrus — Zagradec — Krka — Ivančna gorica — Ljubljana. — Postavili so nov viseč most čez Savo v Renkah pri Litiji.
Po novih odredbah sme vsak jugoslovanski prebivalec prejeti enkrat v treh mesecih en darilni pajcet v vrednosti do 20.000 dinarjev brez carine. Brez carine je tudi dediščina, ki jo dobi iz tujine v Jugoslavijo. Prav tako brez carine lahko prinese v Jugoslavijo, kar je zaslužil v tujini. Carine prosta so tudi zdravila na podlagi zdravnikovega recepta, ki pridejo iz tujine.
Jtlf d ttasuni izMl^en ei
A N Q L I J A
Opravičilo: V prejšnji številki „Naše luči” ni bilo vesti iz Anglije. Zaradi prihoda g. škofa v Zap. Evropo je izšla nenamera-vana številka in odločitev je padla v tako kratkem času, da ni bilo mogoče poslati novic pravočasno. Vsekakor jih bomo nadomestili tu in pa v prilogi. Posebej pa opozarjamo, da je v Londonu vsako prvo nedeljo (tudi brez posebnega opozorila) v kapeli Y. C. W. nasproti „Našega doma” ob 11. dopoldan sv. maša s pridigo in popoldan ob 5. blagoslov s petimi litanijami in govorom. Navadno sledi potem sestanek Slov. društva v „Našem domu”. Občni zbor Slov. društva bo letos kasneje, ker 'bi radi združili s jrroslavo 10-letnice prihoda Slovencev na Angleško.
Krsti: 7. aprila je bil v Stainforthu, Yorks, krščen Peter Mirko Badavnik. — 28. julija v Doncastru Janez Peter Tivadar. — 3. avgusta v Chapelend, Nuneaton, David Saje. — Čestitamo!
Poroka: V cerkvi sv. Jožefa, Bedford, sta se poročila 3. avgusta Sophie Schnellrieder in Vladimir Gmajner. — Mnogo sreče!
Blagoslovi domov: Še g. p. žužek S. J. je blagoslovil nova domova J. Peštaja in F. Gragerja v Burnleyu, Lancs. Poslednjemu tudi novi avto.
Naslov Slovenske pisarne v Londonu je: • 62. Offley Road, London S. W. 9.
B E L Q I J A
CHARLEROI - MONS
Medtem ko se naši bolniki zadnje mesece še kar dobro držijo, nas je nenadoma zapustila vdova Marija Kirbiš, roj. Jermenec v Zagorju ob Savi 1889. Na 17. junija je bila pokopana v Quaregnon-u. Pogrešali jo bomo, zlasti pa njeni otroci. — 26. julija je pri Hainin neki Šved, ki se je vračal s poročnega potovanja, do smrti povozil 20-let-nega fanta iz Hrastovja v Slov. Benečiji
Ezia Primožiča. — Naj počivata oba v miru.
Zvestobo so si obljubili pred Bogom: v Zuun Julij Rovšček in Olga Gabršček; v Pironchamps—Fatima Marija Pisarič in Francois Tavernien; v Montigny-Trieu pa Branko Gregorič in Adrienne Gregoire. Naj jim bo življenje srečno!
Slovo so dali Evropi in zapluli čez ocean v Kanado: Franc Grdun, Ivan Hrnčič z družino ter Rudi Deželak z ženko.
V nekaj krajih okoli Monsa se je oglasila babica. Ponekod pa po stari navadi zdravnik. Operacijo je srečno prestal Stanko Žafran.
Iz Charleroi so se podali pevci gledat, kako se je v Genku „Matiček ženil”. Zapet so šli tudi k Hrvatom v Seraing, niso bili bogvekaj veseli svinjetine in jagnjetine. Odnesli so pa le s tombole krasno tablo.
Smo močno razkropljeni, a smo le nekaj naredili ob škofovem prihodu. Vsaj lep spomin je bil narejen z dobro voljo tistih, ki so v Charleroi poskrbeli za avto, šopek, za smreki, napis, zastavice, vence, za lepo petje, deklamacijo in pozdrave. Cerkvenemu pevskemu zboru je g. škof izročil lepo diplomo v priznanje, delo našega rojaka Janka Rupnika iz Elouges. — Vreme je bilo bolj naklonjeno Slovencem okoli Monsa, ki so tudi okrasili šolsko dvorano in poskrbeli za šopek, napis, pozdrav in deklamacijo. V imenu slov. rudarjev so pa izročili Prevzvišenemu pravo rudarsko svetilko. Ta svetilka sedaj plava čez ocean, ker jo je g. škof namenil, da bo za večno luč v novi kapeli slovenskega semenišča v Argentini.
LIEGE - LIMBURG
O škofdvem obisku med nami in njegovi zlati maši v Kevelaerju, ki sta za nas najpomembnejša dogodka v zadnjem času, je govor na drugem mestu.
Tu želimo samo izreči zahvalo vsem tistim, ki so se trudili, da bi ti veliki dnevi čim lepše potekli.
Poseben problem je bil, kje sredi sezone dobiti zadostno število avtobusov. Po velikem prizadevanju zastopnikov društev iz Eisdena in Waterscheja je bilo tudi to vpra-
šanje vsaj približno zadovoljivo rešeno. Ne pozabimo, da so tisti, ki organizirajo potovanja s posebnimi avtobusi, vejiki dobrotniki naše skupnosti! Napraviti morajo na stotine potov, na katere navadno nihče ne misli.
Četrto nedeljo v juliju je društvo Slavček iz Waterscheja svojim članom organiziralo izlet v Dinant in okolico. Kljub slabemu vremenu jim je izlet nudil mnogo razvedrila.
V avgustu so naši fantje iz Eisdena in okolice organizirali 14-dnevne počitnice v lepi ardenski prirodi.
POJDIMO V JEMEPPE!
Vsem je Se v spominu naša krasno uspela prireditev v Jemeppe-u, ki se je vršila po Veliki noči pred dvemi leti. Da ustreiemo splošni lelji rojakov iz okolice Liege-a, za tretjo nedeljo v septembru (15. sept.) pripravljamo podoben nastop.
Ob 4. tiri popoldne bo v župni cerkvi kratka služba božja, pri kateri poje mešani zbor iz Eisdena.
Ob 5. uri se začne prireditev v dvorani „Cercle catholique”, tam kot zadnjič. Dvorana stoji nasproti katoliške šole v Jemeppe-u. Iz cerkve se krene takoj na desno, nato pa prva ulica na levo.
Na sporedu so narodne pesmi v moškem in mešanem zboru, deklamacije, krajša veseloigra in prosta zabava.
To obvestilo velja že za VABILO, ker nam ne bo mogoče pošiljati posebnih vabil. Povabite tudi sttoje prijatelje.
Zaradi oddaljenosti in razkropljenosti rojakov je napovedana prireditev finančno zelo tvegana zadeva, zato naj vsak Slovenec udeležbo na tem in sličnih kulturnih nastopih smatra za svojo narodno dolžnost.
V zadnjih mesecih so naslednji pari sklenili zakonsko zvezo: G. Hvalica Bruno iz Zwartberga z gdč. Gele Marijo; gtlč. Leščak Fanika, ki je pred letom odpotovala v Kanado, z g. Berdajs Vladom; g. Stanko Kravanja iz Waterscheja z gdč. Rosi Satori;
gdč. Lambert Melita iz Eisdena z g. Bisi-oreL Janom; g. Železnik Božidar iz Saint Nicolas lez Liege z gdč. Van de Ven Mar-celle; g. Poglavc Leopold iz Beringena z vdovo go. Marijo Saje in g. Soršek Ervin z gdč. Köls Berto.
Bilo srečno!
Nah bolniki: G. Pejovnik Alojziju so v Hasseltu odrezali nogo. Gg. Hren Nace in Vok Jernej sta zaradi rudarske bolezni še vedno v bolnici v Geneku. Ga. Medvešček je že okrevala od operacije v Genku. G. Ivan Bizjak je še vedno v angleški bolnici v Liege-u. Zaradi presiljene hrbtenice in turov zelo trpi rojak g. Špec Anton iz Eisdena.
Omenjenim in tem, za katere morda še ne vemo, pošiljamo iskrene pozdrave z željo, da bi jim čim prej bilo bolje.
Naši pokojni: Nenadne smrti je umrla gospa Kopriva iz Waterscheja! Zapušča sina in hčerko. V Eisdenu je na cesti zadela kap rojaka g. Požin Mihaela. Zapušča skrbno ženo in sina, ki je že poročen.
Vsem žalujočim izrekamo naše sožalje, na pokojnika pa bomo mislili v molitvah.
Zelo težka prometna nesreča se je zgodila v Stockemu, kjer sta zakonca g. Marcel Sa-venkoel in ga. Jožefa Vivod zgubila edinega sina, 14-letnega Franca, ki ga je na poti iz šole povozil tovorni avto. Težko prizadetim staršem in sorodnikom izrekamo iskreno sožalje!
FRANCI JA
Pas de Calais
JUBILEJNO SLAVJE
Zveza slov. katoliških društev sporoča, da bomo proslavili zlatomašni jubilej našega dragega nam duhovnika msgr. Valentina Zupančiča dne S. septembra t. 1. v Lievin-u (P-de-C). Vabimo k tej proslavi tudi rojake iz drugih pokrajin.
Msgr. Zupančič se je rodil v Mostah pri Ljubljani 14. 2. 1883. V Ljubljani je 1903. dovršil gimnazijo in je stopil v ljubljansko semenišče. Novo mašo je pel v cerkvi sv. Petra 21. 7. 1907. Bil je potem eno leto kaplan v Mokronogu na Dolenjskem, zatem pa v Dovjem na Gorenjskem pod Triglavom. Od tam je bil poklican v Ljublja-
no in je 1920. šel v Polhov Gradec za župnika.
24. 2. 1927. se je odločil za misijonsko delo med rudarji tukaj v Severni Franciji. Tako je po 20 letih službovanja v domovini nato do danes še 30 let delal za naše ljudstvo v Franciji. Bog ga blagoslovi v njegovem 75. letu življenja in ohranjaj še mnogo let!
Zvezni odbor
Čestitka. — Bratovščina živega rožnega venca Sallaumines-Mericourt iskreno čestita svojemu voditelju msgr. Valentinu Zupančiču k zlatomašniškeim> jubileju, ki ga obhaja 8. septembra 1957.
Jubilantu kličemo, naj mu ljubi Bog nakloni še mnogo zdravih let!
*
V letošnjem juniju je obiskal slovenske kolonije v Pas de Calais prevzv. škof dr. Rožman. Slovenski izseljenci nismo vajeni na visoke obiske, zato smo bili tembolj veseli tega obiska.
Prcvzvišenernu se iskreno zahvaljujemo za njegov obisk iti za lepe nauke, po katerih se hočemo ravnati.
OBISK DOMOVINE. - Tudi letos se je odpeljalo precejšnje število izseljencev, okoli 117 v Jugoslavijo. Tam bodo preživeli v ljubljeni domovini, med dragimi sorodniki in znanci mesec avgust. Pokazali bodo, da nanje in na domovino še niso pozabili. Domovina je le ena, kot je ena mati.
Videli bodo marsikak napredek. Že na meji jim bo dobro del prijazni sprejem, veselili se bodo lepe bele Ljubljane. Sprejem domačih, ki jih bodo čakali na kolodvoru, bo prisrčen in ganljiv.
Če bodo slišali, da ljudstvo želi še kako izboljšanje, upajo, da jim bodo oblasti tudi to uresničile ...
POROKA. — V kapeli Lurške Matere božje, v Lievin, sta se poročila 1. junija Metod Menart in Marija Knavs. Čestitamo in želimo vso srečo!
POGREBI. — V Mericourt les mineš smo spremili na zadnji poti Antonijo Lazanski. Po daljši bolezni, lepo pripravljena in pri polni zavesti, je vzela slovo od svojih ter odšla v boljšo večnost.
V bolnici v Lille je umrl 18. julija po
daljši bolezni Ivan Udovč, upokojeni rudar, v 58. letu starosti. Četudi nagla, ga smrt ni našla nepripravljenega. Potiva na pokopališču v Noyelle-s-Lens. — Bog daj obema večni mir!
WlateUftslä datr in
Pod okriljem društva Jug. rud. sv. Barbare v Bruay so naši mali priredili v čast materam lep in prisrčen materinski dan dne 16. junija t. 1. To je bil tudi dan obiska prev/., škofa dr. Gr. Rožmana v spremstvu čč. gg. Naceta Čretnika iz Pariza, Kunstlja Ignacija in našega msgr. Zupančiča Valentina.
Skupina otrok in odraslih smo ga pričakali s tremi zastavami. V imenu društev sv. Barbare, Bratovščine živega rožnega venca in otroškega Marijinega vrtca je goste pozdravil predsednik Martin Gregorčič.
Po kratkem nagovoru so se Prevzvišeni zanimali, od kod smo doma.
Iz te in one vasi, iz dežel Slovenije, smo drug za drugim naštevali imena svojih nepozabnih rojstnih vasi. Naše male so pa vpraševali, kako jim je ime. Jožef, Marica, Franci, Lojzka, Bernard in Anica, tudi Mihel in Martinka i. t. d. Vsi tretjerodniki prvih tukajšnjih izseljencev so pogumno povedali svoja krstna imena; priimke naših dedov.
Po tem izrednem snidenju in sprejemu je bila sv. maša s škofovskim blagoslovom. Med mašo je pel naš domači mešani pevski zbor.
Na popoldanski prireditvi je skupina otrok (trije fantki in štiri deklice) v narodni noši pozdravila g. škofa s sledečo deklamacijo:
Prašala je deca maia, prašal je nemirni vir, prašala mladina vzorna:
Kje mudi se naš pastir?
Glej, nemirne duše mlade vendar so dočakale,
Vas pozdravile bi rade, so v pozdrav zaplakale.
So zaplakale radosti kakor cveti sred polja,
v nočni temi in bridkosti sonca žejni zlatega.
Al’ nebeške ste darove prišli, Svetli, nam delit, našega življenja dneve z. lučjo in močjo krepit?
Prišli k nam, od nas nikar! kličemo Vam od srca; naše duše preporodi v ognju Svetega Duha.
Iz svojega srca globine verni ostali smo vse dni.
Ah, v ločitvi srce gine, nič veselja tukaj ni.
Ker ste daleč, če Vas ni, vladika, nada naših dni.
Jasno čelo Vaše bodi, ur bridkosti ne poznaj; ljubi Bog Vas varno vodi in ohrani vekomaj!
G. škofu so v spomin izročili rudarsko svetilko s sledečo deklamacijo:
Sveti, lučka sveti, razsvetljuje temni rov, na nebu lučka sveti ko oče vrača sc domov.
Ljubezen v srcih naših plameni podnevi in ponoči, v ljubezni č’mo živeti do konca slednjih dni.
V	spomin naj lučka sveti,
Vam, Prevzvišeni še mnogo dni.
V	nebesih večna lučka sveti,
Bog daj snidenje nad zvezdami!
Mešani in ženski pevski zbor je zapel za ta dan par primernih lepih slovenskih pesmic.
Kct drugi del popoldanskega sporeda so bile deklamacije v čast vsem materam. Pod vodstvom režiserja Kralja Fr. je otroški dramski odsek odigral ganljivo 3-dejanko „Snidenje”.
Po igri je otroški pevski zbor z ganljivimi prizori zapel: Ciganska sirota, Tolažba, Sirota in več drugih veselih in ljubkih narodnih slov. pesmic; s spremljevanjem violin,
klarinetov, kitar in havajske kitare je glas iz srca še milejši, na tujem čut bridkejši.
Pevska skupina iz treh rodov; mladinski in odrasli zbor, med njimi še nekateri pevci iz dneva ustanovitve in stara mati iz hiše, kjer so pred 31 leti zadoneli v tem kraju prvi slovenski akordi, so zaključili prisrčno materinsko slavje in naznanili otožno slovo z narodno pasmico:
„Lahko noč!
Bog nam svojo daj pomoč!”
Z velikim veseljem 'smo imeli v juniju med sabo PrevzxriSenega, o čemer poročamo na drugem mestu. Vsi se mu najlepše zahvaljujemo za njegov trud.
V zakramentu sv. zakona so si potrdili svojo ljubezen: 19. maja Obid Franc in Franetič Emilija; 14. julija Valenčič Franc in Skok Ivanka. Čestitamo.
Najmlajši: 8. julija je bila rojena in 13. krščena Kristina Cathelin, hčerka Marije Tratnjek; 11. julija rojena in 19. krščena Ana Karolina Sinko, 26. maja je bil krščen Gomizelj Marijan, 11. maja pa je Mahničevo družino razveselila mala Silvana. Pariški Slovenci še ne bomo torej izumrli, sicer se pa tudi vsak dan naše število veča, ker je vedno nov dotok beguncev od doma, katerim želimo vse dobro in lepo med nami.
Sveta maša je vsako nedeljo ob petih popoldne: 55 rite de Sevres.
LOIRET
Škofov obisk na binkoštni ponedeljek je pustil pri vseh najboljši vtis. Vsi smo mu res hvaležni.
Na Vnebohod je motorno kolo povozilo g. Zeksa Ivana iz Gidyja. Sedaj je že doma in gre z zdravjem na bolje. Zelo je bil srečen, ko ga je na binkoštni ponedeljek obiskal v bolnici v Orlčansu g. škof dr. Rožman, kateremu se toplo zahvaljuje, kakor tudi njegovim spremljevalcem.
Zverovo družino je na Binkošti zadela težka nesreča. Hčerka je imela tisti dan prvo sveto obhajilo, nenadoma pa je popoldne prišla žalost v hišo: sin Lojze je naenkrat padel in umrl zadet od srčne kapi. Drugi dan je g. škof dr. Rožman sam prišel tola-
žit nesrečno družino, pokopal pa je mlado truplo naslednji dan č. g. Flis.
CALVADOS
17. julija sta si v Lisieuxju obljubila večno zvestobo Zelko Aleksander iz Pečarovcev ter Feuš Anica iz Cezanjevcev. G. Čretnik jima je v spremstvu g. Flisa pripravil lepo domačo poroko.
Ob nemški meji
Iz pisarne naše Misije
V času moje odsotnosti je bil tukaj g. Jožko Flis, izseljenski duhovnik iz Pariza. Sedaj se je vrnil na svoje mesto. Iskreno se mu tu zahvaljujem za vestno delo, ki ga je opravil v pisarni in dušnem pastirstvu po kolonijah. Vsi se ga z veseljem spominjajo — in želimo, da bi zopet kaj kmalu prišel 'k nam.
Razne družine v Merlebachu in okolici so se ta čas razveselile novorojenega deteta — posebno pa še naš cerkveni pevec Kaliope -Jožko. Njegova ženka, doma iz Dalmacije, je povila dete Gaston-Bernard-a dne 22. 7. v porodišnici v Creutzwaldu. Naj bi vsi o-tročiči delali staršem veselje, dokler bodo živeli na svetu!
Pred oltarjem je cela vrsta naših fantov in deklet obljubila zakonsko zvestobo iz vseh slovenskih kolonij. V majniku je č. g. Flis poročil rojaka Blatnika Martina z Nado Kremžar v Merlebachu, 22. 6. pa je podpisani duhovnik poročil prvega izmed naših novodošlih delavcev Štibilj Viktorja z [ošt Ivanko v župni cerkvi v Freymingu. Tem so se pridružili še fantje in dekleta: Resnik iz Freyminga, Brezavšek Franc iz Hochwalda, Vovk iz Stiringa, Maravič-Ko-ren iz Cuveletta in še drugi iz raznih kolonij. Vsem želimo dolgo, srečno življenje!
Dušan Maravič je žal 3. maja moral v prezgodnji grob. — Za njim se je poslovilo od tega sveta še polno naših rojakov: Novak Ivan-Vincencij, smrtno ponesrečen pri delu v Stiringu; Gospa Zalokar, vdova, enako iz Stiringa; Eržen Franc, rojen v Št. Rupertu na Dolenjskem, umrl po težki bolezni zaradi kamna na pljučih, pokopan v Stiringu. — Tudi Kozinc Anton iz Habsterdicka se je poslovil s tega sveta. V Creutzwaldu so ta čas pokopali malega sina družine Jerak, ki stanuje v koloniji Maroko. V Mer-
lebachu so na stolu našli mrtvo vdovo Antonijo Zaspan, 69 let staro, v Hochwaldu so ponesli k zadnjemu počitku Viktorja Blatnika. Iz Algrange je umrl v bolnici Strasbourg oče Smrtnik, v Errouville (M. et. M.) pa oče Vezenšek, ki je tako rad prihitel k slovenski službi božji v Aumetz.
Vsem rajnim želimo večni mir in pokoj. Vsem sorodnikom pa izražamo iskreno sožalje!
Daši smo z žalostjo poslušali poročila o naših umrlih, se število rojakov v teh krajih ni zmanjšalo. Povečalo se je namreč za 96 novodošlih delavcev in njihovih družin. V kratkem bomo imeli priliko pozdraviti novih 102 rojakov. Vsem novodošlim želimo, da bi se kmalu mogli vživeti v nove razmere, vabimo vse k slovenski službi božji, ki je vsako nedeljo ob 10. uri v Merlebachu, Ho-spice Ste. Elisabeth.
Vsem, ki žele urediti kake zadeve v pisarni naše Misije, sporočam, da so uradne ure v ponedeljkih in sobotah od 9.—12. in od H.—18. ure. Ako imam v teh urah kako službo božjo (poröko, pogreb) ali da grem s kom na direkcijo ali na občino, naj vsak, kar ima kaj nujnega, napiše na listek in vrže v nabiralnik na vratih pisarne.
Vsem našim dragim rojakom želim vse dobro!
St. Grims, izs. duhovnik,
24, rue N. Colson, Merlebach (Moselle)
Prehitro minuli teden visokega obiska
Opoldansko sonce je obsevalo mesto Merlebach, vse kolonije okrog nas, ko je obstal avto 28. junija t. l. pred mojimi vrati in je sonce veselja posijalo tudi v srca vseh dobrih naših rojakov. Prevzvišeni g. škof dr. Rožman je v spremstvu naših duhovnikov stojni na merlebaška tla. Po temnem hodniku smo prišli v pisarno naše Misije, kjer so vse stene polne slik naših rojakov, pravi izseljenski muzej. Z radostjo smo takoj zapazili, da kljub svoji častitljivi starosti izraža ves njegov obraz popolno svežost, očetovsko ljubeznivost in dostojanstvo ljubljanskega škofa. Med domačim ljudstvom in domačo duhovščino je takoj zašu-melo: Ta škof je prijazen z vsemi, kljub svojemu dostojanstvu je preprost, ljubezniv. To so takoj začutili tudi naši rudarji: povsod so se zbrali delavci, njihove družine z
vsem zaupanjem okrog njega, z odkritim srcem so mu razlagali svoje življenje, delo, trpljenje, jra tudi veselje. Kar naenkrat je jrridobil popolno zaupanje vseh, ki so imeli priliko samo par besedi govoriti z njim. Tako je razumljivo, da je bilo tudi v vseh kolonijah v Jeanne d’ Arcu, Creutzwaldu, Aumetz, Tucquegnieux, Knutange svidenje s škofom res domače, brez posebnih slovesnosti, vendar jra povsod prisrčno, ljubko.
Bolniki so jjotožili brez strahu svoje bolezni in težave kot svojemu dobremu očetu. Prevzvišeni jih je pa blagoslavljal in jim dajal poguma ter zaupanja v božjo pomoč.
Nejjozaben jra je dan našega romanja v Habsterdick k Mariji z Brezij. Na stotine se jih je pripeljalo od raznih slovenskih kolonij. Tam je g. škofa pri Materi Kraljici Slovencev pozdravila v imenu slovenskih mater mlada slovenska mati Minka Mauc, roj. Kancilija. Izročila mu je krasen album z vsemi slovenskimi kolonijami in statistiko naših rojakov. Vse fotografije je okusno uredil in okrasil rudar Kaliope Jožko iz St. Avolda. V cerkvi je pozdravil Prevzvišenega cerkveni pevski zbor „Slomšek iz Merle-bacha z lepo pesmijo in nato pel Missa Montana. Ljudje še vedno govore o krasni jjontifikalni sv. maši, katero je prvikrat v zgodovini izseljencev v teh krajih opravil slovenski škof in to spremstvu štirih domačih duhovnikov.
Enako naši romarji ne morejo pozabiti krasne pridige, v kateri je Prevzvišeni tako nazorno razložil Marijino življenje v tujini ter vzpodbujal vernike k nadaljnji ljubezni do Marije in Njenega Sina. Po sv. maši je bilo razdeljenih 570 škofovih podobic. Tudi popoldanska pobožnost, pete litanije ter govor Prevzvišenega sta napravila vtis na vse navzoče.
*
V imenu vseh romarjev se Vam, Prevzvišeni, iskreno zahvaljujem za Vaš obisk, za Vaše lepe govore, za vso Vašo ljubeznjivost. Zahvalim se tudi dragim slovenskim duhovnikom iz Anglije, Belgije in Pariza; zahvalim se cerkvenemu zboru ter vsem, ki so kakorkoli jromagali |>ri organiziranju avtobusov, okrasitvi slavoloka in Marijinega oltarja. Posebna zahvala tistim, ki so pre-
skrbeli, da smo mogli g. škofu primerno postreči. Za prenočišče in postrežbo v župnišču se iskreno zahvaljujemo g. župniku Ensle v Merlebachu.
V ponedeljek nato sem bil z g. škofom pri tukajšnjem škofu v Metzu, potem pa smo naslednje dni obiskali kolonije Au-metz, Tucquegnieux, Citč Jeanne d’ Are, Creutzwald. Povsod so se zbrali naši rojaki v cerkvi, povsod je Prevzvišeni spovedoval v cerkvi in bolnike na domu. Naše družine pa so takoj spoznale, da imajo v svoji sredi resnično dobrega prijatelja, ki jih razume, ki jim prinaša mir, blagoslov in pravi Kristusov evangelij.
Grims St.
NEMČIJA
Poletni meseci spravijo mnoge naše ljudi — sedaj, ko vse potuje — pogledat slovenske kraje.
Tudi letos se je zbralo tu ljudi za posebni vlak z okoli 500 ljudi. Trije novo poročeni pari so šli tudi z njimi. Še ena zanimivost: 9. avgusta je šla v domovino na obisk tudi družina, sestavljena kar iz štirih rodov: prababica Gale Terezija, roj. Deželak iz Zagorja ob Savi; babica Matilda To-fahren; mati Inge Braun Evelino, z 2 leti staro hčerko.
NIZOZEMSKA
Od zadnjega našega poročila bodo minili že skoraj trije meseci, zato bomo navedli le nekaj najvažnejših dogodkov.
Prvi in nepozabni dogodek je bil ob koncu junija obisk skupine Radia-Ljubljana. V nedeljo 23. junija so nastopili skupaj z našo plesno in pevsko skupino Zvona ter Škrjančka ob priliki 50-letnice telovadnega društva OLIMPIJA v Nieuwenhagen-u. Uspeh je bil zelo zadovoljiv in to posebno zato, ker smo pokazali vsi skupaj, da SLOVENCI nismo „kar si bodi”. Še lepše pa je bilo v sredo večer v Heerlenu. Na ta res slovenski večer se je nabralo veliko rojakov; menda jih ni bilo še nikoli toliko barv in iz toliko vetrov skupaj pri „takšni” prireditvi, čeprav jo je organiziral „kaplan”. Bog daj, da bi prišli „nekateri zavedni Slo-
venci” tudi tedaj zraven, ko podobne prireditve sami izvajamo (materinski in očetovski dan!). Če „nas” ni sram v EDINOSTI nastopati pred zastopniki iz domovine, tedaj bi morali biti „njih” še manj pred zastopniki tujine. Gostje rojaki so ostali med nami še par dni. Muzikantje so obiskali rojaka Vrčka, ki je priklenjen na bolniško posteljo že par let, in mu zaigrali par „okroglih”, obiskali so pa tudi „slovensko ohcet” in zaigrali več poskočnih, tako da je postala Drstvenškovega Jožeta ohoet, ki je dobil nevesto iz domovine, res nekaj posebnega. Mlademu paru pa še mi čestitamo z željo, da bi začetne težave in križi prinesli novi družinici mnpgo božjega blagoslova in zato sreče.
14. julija je bilo romanje k Mariji Pomagaj, ki je bilo združeno z obiskom g. škofa dr. Gregorija Rožmana. O tem obisku berete na drugem mestu.
7. julija se je priključil Slovenija Transport DALMACIJA EXPRESU, ki je odpeljal 65 rojakov na obisk v domovino. Nekaj „novoporočencev” pa se je pridružilo 8. avgusta rojakom iz Nemčije. Brata Ro-bek sta odšla pred njimi s svojima nevestama z NSU-skoterjema po drugi poti v domovino. Vsem želimo srečen povratek z željo, da bi jih ti obiski vedno bolj povezovali z domovino.
Ko smo že pri „ohcetih”, jih še nekaj naštejmo, ki so bile v avgustu. Dne 3. avgusta sta si obljubila življenjsko zvestobo pred novomašnikom p. Papežem Marija Čebin in Niko Michon iz Maastrichta. V drugem tednu avgusta pa rojak Lindič z domačinko. Dan pred Marijinim praznikom je stopila pred oltar domače župne cerkve na Viču (Ljubljana) Tončka Petrovčič in obljubila zvestobo do groba tukajšnjemu domačinu Janu Snijdersu. Bog jima daj srečo v enem srcu in dveh domovinah. Tokraj Kamniških Alp, pri farni cerkvi v Selah, je zapel zvonček in povabil pred oltar Drenovec Franca, kjer mu je Bog po stricu -župniku izročil v večno varstvo nevesto -Korošico, Vauti Zofko. Tudi njima želimo srečo z željo, da bi ona in njuni otroci v novi domovini stare nikoli ne pozabila in zaničevala. Še pred vsemi temi pa je Zagor-
če v Vili «poročil tukajšnjo domačinko; enako je Križmanov oz. Vodebov najmlajši poročil domačinko iz Eindhovena v mesecu juliju. Vsem želimo mnogo božjega blagoslova na novi življenjski poti. V sredi julija je naredil izpit (examen) srednje teh-nične šole kot električar Vrčkov Poldi, ki je odšel za nagrado v domovino svojih staršev. Čestitamo.
Zdaj še nekaj ialostnih. V 77. letu starosti nas je zapustil Ograjenšek Jožef iz Heer-lena. Bil je eden izmed ustanoviteljev društev sv. Barbare in njen zvesti član do smrti. Naj mu sveti večna in zaslužena luč v družbi njegove ljubljene žene! Enako nas je zapustil Pompe Martin iz Hoensbroeka. Tudi on je umrl na posledicah rudarske bolezni. Bog mu daj večni pokoj!
Dne 13. avgusta pa je nenadoma umrl g. Peter Primožič iz Heerlerheide, star 60 let. Naj mu sveti večna luč!
Veseli dogodki _
Pripoveduje Tobija Bratko
19.
Francoski filmski igrajec Fernandel, ki je pripravil že tri filme o Don Camilu, se je nedavno srečal, oblečen v duhovniško obleko, s petletno deklico. Ta ga je takoj spoznala kot duhovnika Don Camila. Pripognila se je pred njim in ga pozdravila in prosila, naj jo blagoslovi. Nekoliko v zadregi je Fernandel odgovoril: „Jaz nisem pravi duhovnik.”
„Tako?” se je začudilo dekletce, „potem pa blagoslovite mojo punčko, s katero se igram, če že mene ne morete.”
20.
Butalcem je zbolel pridigar, pa so sklenili, da si bodo tačas, dokler ne okreva, pridigali sami. Kakor je butalski berač hodil po hišnih številkah in ga je morala vsaka hiša rediti teden dni, tako naj se tudi nedeljske pridige vrste po hišnih številkah in bo vsako nedeljo drug gospodar dolžan skrbeti za pridigo. Pa je prišla za pridigo na vrsto hiša, katere gospodar je bil takisto bolan. Zato je naročil svojemu svinjarju, naj gre in namesto njega opravi to reč.
Svinjar ni obupal. Vajen je bil s prašiči se prerekati ves ljubi dan, pa je mislil, da mu bo enako lahko tudi s prižnice tekla beseda. Pokimal je poslušalcem, z dlanjo si obrisal nos in dejal: „Vi!” in je malo počakal, da mu v glavo pride koristna misel. Pa je še enkrat dejal „Vi!” in pokazal s prstom na moško plat poslušalcev. Koristna misel se ni marala prikazati od nikoder, pa je s prstom pomeril še na žensko plat in dejal: „Vi!” Potem je molčal, požiral sline in buljil dol v cerkev. Poslušalci so čakali, že so se pričeli muzati.
Svinjar na prižnici je zajel sapo: preklicana je ta reč — svinjam lahko govorim ves dan, tukaj mi pa še za ped daleč ne gre jezik! Iznova se je zaletel in s povzdignjenim glasom dejal: „Vi, vi, vi!” in s prsti kazal na poslušalce. Pa ko se je izmed poslušalcev oglasil smeh, se je raztogotil, udaril po prižnici in zagrmel: „Vi, vi, vi vsi skupaj ste svinje, prašiči, pajcki!” in je bil vesel, tla je tako gladko „končal” pridigo ...
PERIODIQUE NAŠA UJČ
POIZKUSI:
MSGR. VAL. ZUPANČIČU
Letos obhajate pol veka svoj god, kar Cerkvi vodnika Vas dal je Gospod. Petdeset let od takrat, ko povzdignili ste darilni kelih prvikrat.
Ta kelih darovan Bogu je kelih Va5cga stanti.
Mnogokrat razsajal vihar je grozan, obzorje obdajal oblak je teman, valovi so v ladjo bili.
Pa le naj razsaja vihar, saj ladjo vodi izkuäcn krmar.
Za to je treba pač moči, a moč nebo Vam dodeli.
Iz Sallaumines, Francija.
TIHA NOC
Nam tiha noč zemljo pokriva.
Nad nami bdijo angelci.
Življenje v miru sniva, dokler ga Stvarnik ne zbudi.
Milijone zvezd nebo zakrije in zvezda zvezdici miglja.
Nato še luna gori pride.
Vse to je delo Stvarnika.
Kcdaj se je vse to začelo, tega pač nikdo ne pove.
Kedaj, kako se bo končalo, tega nam Stvarnik ne pove.
J. Potočnik, Belgija.
#
Prav lepo na svetu živeti, pa tako deklico imeti kot je Kočerjeva Micika, ker se tako lepo smehlja .
J. Scholl, Saar.
Odgovorni urednik: Dr. Janko Hornböck. — Založba Družbe sv. Mohorja. — Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja. — Vsi v Celovcu. — Printed in Austria.
JlfyaUL pa žapacUii čvcapi!
Pregovor pravi: „Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.“ Tako recimo tudi mi in si pomagajmo sami. Kako? Tako, da podpremo in vzdržujemo ta naš list, brez katerega že ne moremo več biti. Mnogi so že spraševali, kdaj spet izide številka »Naše luči«. Zato je ta številka večja in lepša, da bo za spomin. Natisnili smo je več izvodov, da boste lahko dobili po dve, če ju želite. Kar pišite in pošljemo, če boste zraven priložili kaj za povračilo stroškov.
DARUJTE KAJ V TISKOVNI SKLAD »NAŠE LUCI«!
LUČ misli na vas, mislite tudi vi nanjo! Preračunajte, koliko bi vas stale le fotografije današnje številke, če bi jih posebej naročili. Tako pa vam jih nudi »NAŠA LUČ«. Toda njo klišeji veliko stanejo!
DARUJTE ZA SKLAD »NAŠE LUČI«!
...........niiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiHiiiiiiiiiiiiiiihiiiliifii
kupil sem ploSčo, o kateri pišete v zadnji „Naši luči” (str. 12) in sem je res vesel. To je brenkanje in naša pesem, da še tujce gane!	Anton Jurel, Francija.
*
Silno žalostno je to, da toliko mladih fantov sedaj spet beli iz Jugoslavije. Je prav, če naši ljudje pišejo tja, naj vsak dobro premisli, kaj naredi. V svetu je treba tudi delati, včasih še trdo. Nekaj dobiš, pa drugo izgubiš. Mnogi potem od razočaranosti tu pijejo in spravljajo slovensko ime ob čast s svojim obnašanjem.
Jole Potrebinar, Belgija.
UREDNIŠKI KOTIČEK
Rešitev ugank v tej številki: Prvi je — ogenj, druga je — luna.