št. 16
.SLOVENKA"
3tr. 5'
V Trstu, 15. julija 1897.
M i 1 a  m o j a !
Tvoje poslednje pismo je tako stvarno in tako
objektivno, da Ti odgovarjam kar javno ; morebiti najde
tudi kdo drugi kaj, kar ga utegne zanimati.
Vprašaš me najprej, da li nevem, zakaj je bil od-
stavljen naš okrajni šolski nadzornik. Kako bi ne vedela;
saj to je samo po sebi umevno sedaj v teh r<izmerah,
kakoršne so na Primorskem. Mož je značaj, evo Ti
njegove krivde. Oprosti, da zahajam v politiko, ki ženski
baje ne pristpja, ali baš ta je sedaj v nas tako kričeča
in nam tako sovražna, da jo zapazi lehko tudi ,— nepo- .
litična ženska. Značaj Je bil naš nadzornik, ki ni hotel
str. 6
»SLOVENKA^
St. 16
zatajiti svojega prepričanja, svoje narodnosti, pa se tudi
ni dal teptati, da bi v strahu klečeplazil okoli višjih, ker
to jim je baje zelo všeč in taki ljudje so jim dobrodošli.
On je hotel vrediti in deloma je tudi vredil — šolstvo
v okolici. Ti zvračaš vso krivdo na naš magistrat, ah beži
no, krivda je pač na višji instanci. Priliko imam videti
in opazovati, da kdor je v magistratovi službi, se giblje
mnogo, mnogo lože nego oni, ki je v c. k.
Naši Lahi pa tudi nimajo oči, kjer bi bilo treba,
da vidijo. Ropotajo in kriče zoper nas, ovčice io se nas
boje kakor vraga tako, da v tem strahu ne vidijo pra-
vega sovražnika njihovega in našega. Kako lepo puščajo,
da se širi nemščina in nemška politika ob Adriji ! Niti
tega ne zapazijo, da se sliši po sprehajališčik in shodih
toliko nemščine, kolikor talijanščine. In Nemci se svobodno
gibljejo, svobodno napredujejo in svobodno množe v Trstu,
kjer se jih nihče ne boji, nihče ne ovira. Vidiš, jaz bi
vse to rada povedala našim Italijanom, povedala, da na
nemških šolah nastavljajo le takih moči, ki znajo samo
nemško ; kdor zna italijansko ali slovensko še zraven, ta
jim ni ljub, zato pa tudi izvabljajo ljudi iz ,prav trdih
nemških krajev", naše pa odstavljajo.
»Ich möchte deutschen Geist einführen", dejala je
neka šolska avtoriteta in ko se mu je odgovorilo, da za
naše kraje je dovolj avstrijski duh, se je odgovo-
rilo : Ach, Sie verstehen mich nicht".
A teh se Lahi ne boje; boje se nas, ki zahtevamo
le borno ljudsko šolo — Nemci imajo krasna šolska po-
slopja — boje se naših revnih kmetov, peric, prodajalk
in — volov. Ako bi ne bili tako zaslepljeni, morali bi
uvideti pravo pogibelj, katero bi jim moral tudi kdo
naših pojasniti v kakem italijanskem listu. Ne, oni po-
magajo z mirno vestjo Bismarkovi politiki, pomagajo ne-
hote razširjati nemščino, nam se pa baš zdaj godi prav
slabo. Po vsej pravici je, pisala .Edinost*: .Hrvatom in
Slovencem se uže dolgo ni godilo tako slabo, nego ravno
sedaj, ko so mladočeški voditelji toli zadovoljni z vlado"..
A propos o Čehih ! Spominaš se Hrvatov, ki so se
sešli z nami predlanskim pod planinami ? Spominaš se,
ko smo govorili o slovanski vzajemnosti, da je eden njih
dejal : pazite Slovenci, ne zanašajte se nego na same sebe,
mislite li res, da vam bodo Čehi pomagali ako dosežejo,
česar žele ? Kako radi si ustvarijo tedaj novih zahtev in
kako lahko pozabijo vas in nas ob tem ! Spominam se,
kak.o sva se spričkala, kajti ta njegova trditev se mi je
zdela naravnost grozna in razžaljiva za vse slovanstvo.
Ali on mi je dejal zopet mirno : ,.Možno, da bi Slovenci
storili baš tako ali mi Hrvati tudi*. Hudo mi je bilo, a
nadejala sem se vendar in nadejam se še, da je bil oni
Hrvat le pesimist, meni se zdi, da brat ne sme ostaviti
brata....
Dolgo sem politizovala, preidimo na slovstvo. Ti si
mi zamerila, da sem v svojem članku ,Shod slovenskih
književnikov in umetnikov* pisala, da v Slovencih je prav
malo slovstvenega vkusa, prav malo slovstvene kulture.
Ne samo, da potrjujem one besede, ponovim ti jih tudi,
ako hočeš.
Evo vzgleda! Spise, v katerih se riše otrok ali
otroško življenje prav mojstersko, sploh spise, v katerih
ni ljubezenskih prizorov, vtikajo v nas v otroške liäle.
Počasi moja draga, glej divnega Turgeajeva, koliko je
napisal prekrasnih slik iz otroškega življenja ali nikomur
ni prišlo na nm, staviti njegove spise v otroške knjige.
Otroci se popisujejo in njih življenje, pa ne za otroke,
ampak za odrasle, ki imajo fin in izobražen vkus. Ti si
čitala «Le petit chose" od Alf. Daudeta, velika večina
te knjige so otroški priz-ori in knjiga vendar ni za otroke.
Lansko zimo sem dobila nek star letnik nagega
otroškega lista »Vrtca".
Bil je hud dan in otrok je bilo prav malo v šoli.
Vzela sem torej »Vrtec" ter jela čitati svojim učenkam
(4. 5. in 6. šolsko leto) neko povest, katere nisem po--
znala. Naslova se prav ne spominam, ali povest je bila
prevedena iz ruskega. Spoznala sem prav skoro, da je
to povest napisalo mojstersko pero, vnela sem se v čita-
nji, bilo je podrobno, fino opazovanje muk o nekem psu.
Meni je zastajala sapa in v grlu me je dušilo; ozrla sem
se po svojih učenkah — one so se igrale z rokami, gle-
dale okoli, ali mene razuneto.
Prekrasnega, finega, podrobnega opisovanja niso ra-
zumele, ker ni bilo zanje. In kaj bi bilo, ako bi bil do-
tični prevajalec poslal ono povest našim listom za »odras-
le"? Skoro gotovo bi jo poslali »Vrtcu", kamor ne
spada, ali bi jo prezrli kot otročjo. Misliš si morda : a
„Srce' De Amicisovo ? Da, ono je za otroke, dasi
ne škoduje tudi odraslim.
Vidiš, pri takih le spisih je treba nečesa... neéesaiiiW
jaz ne vem kako bi nazivala oni nekaj,  ki je potre-
ben, da se spoznajo in tisti nekaj mora biti prirojen,
to mora narekovati nežno in blago srce poleg razuma.
Razgovorila sem se dovolj ; naveličana bodeš, a kriva
si Ti, ki si me izzvala. Sto srčnih pozdravov !
Marica.