študentski list
Ljubljana, 15. decembra 1965 Letnik XVI.           Številka 10
(RE)SOLUCIJA
Druga letošnja univerzitetna študentska sfcupščina, fci bo tudi volilna, bo v torek, 21. decemjbra, ob 10.00 uri v dvorand Ka-zine (stara skupščina). Osnovna naloga skupščine je razprava in izoblikovanje na-šega stališča do reševanja ponovno za-ostrenega vprašanja materialnega položa-ja študentov. V ta namen pripravlja pred-sedstvo univerzitetnega odbora predlog re-solucije, iz katere navajamo nekatera mesta.
2. Materialni položaj in kvaliteta izobra-ževanja sta občutljivi merili zrelosti na-še družbe in njenega vodstva. Izobraže-vanje je namreč eno najobčutljivejših po-dročij družbenega dogajanja. Neodgovorno je obsojanje visokega šolstva, da ne zna gospodariti z velikimi sredstvi, ki so mu na razpolago in da jih nerazsodno zabija v zidove. Ob tem je namreč vsem znano, da so kapacitete visokega šolstva z ozi-rom na število študirajočih dvakrat pre-majhne.
Nekaj posebnega je fcvaliteta izobraže-vanja. Le-to si vse naše šole ena drugi od-rekajo. Ob tem pa po dolgih letih vendar-le pričenjamo razpravljati o kvalifikacij-ski  strukturi  kot  prvem  pogoju  razvoja.
4. Trenutnl položaj Stijpendliranja (35-od-stiotno zmamjšansje števiila šfcipendij^ 30-od stotni padec realne vrednosti šfcipsndije), ki po reflatttvnem izboljšanijiu lani kaže zo-pet vsaj krivično sliko, s kakršno smo bi-li soočeni jeseni 1963, govori o popolni ne-sistematičnosti pri podeljevanju sredstev za študij.
Ostati na sedanji stopnji finansiranja študija se pravi ostati pri štipendiranju, ki naših potreb niti sistematično niti kva-litativno   niti   kvantitativno  ne  zadovolju-
je; se pravi ostati pri študentskem poso-jilu, ki ni sposobno zadovoljiti potreb; se pravi ostati pri sedanji zmogljivosti študentskih domov; se pravi ostati pri se-danjem negospodarnem koriščenju druž-benih subvencij; se pravi ostati pri seda-njem nepopolnem zdravstvenem in social-nem zavarovanju študentov.
Nujna je sistematična, med seboj in z družbenimi potrebami usklajena rešitev vseh teh vprašanj.
5. Sistemu štipendiranja. kakiršen je bil zamišljen, je bila pripisana osnovna značilnost vezi med študijem in prakso. Na osnovi izkušenj pa je pričakovanje uresničitve tega poslanstva štipendij ilu-zorno.
štipendiranje je način finansiranja, ki mu naše gospodarstvo nikakor ni doraslo. Ce so bili pri tem doseženi nekateri uspe-hi, gre zahvala v prvi vrsti izrecnemu po-litičnemu pritisku na gospodarstvo, ki pr-vič ne more biti kontinuiran in drugič, ni v skladu z našimi načeli gospodarjenja. Če pa političnega pritiska ni, tudi štipen-diranja ni.
Štipendija ni ostvarila pričakovane ve-zi med štipenditorjem in štipendistom. Od same finančne zveze je bilo to tudi diuzorno pričakovati. Taiko daje velik od-stotek štipenditorjev svojiim štipendistorn »proste rake« in jim po petih letih šti-pendiranja ne da delovnega mesta. Veliko je število štipendistov, ki se po diplomi svojemu štipenditorju izognejo, Simbolič-no je ob tem odhajanje najboljših mla-dih strokovnjakov na delo v tujino.
Način podeljevanja štipendij, kjer se je na široko uveljavljal subjektivizem, po-vzroča skrbi vzbujajočo socialno struktu-ro študirajočih.
Izkuši\ja tarej kaže, da finanslinanja študija nikakor ne gre prepuščati tisti praksi, za katero neprestaho ugotavljamo kritično kvaliteto in trdovratno vztraja-nje na obstoječih pozicijah (reakcija na reformo). štipendiranje se bo dejansko uveljavilo in je na nekaterih redkih mestih že uveljavljeno, a samo taan, kjer so spo-znali, da je to aparat kadrovske politike, oziroma prvi pogoj kvalitetnejže proizvod-nje. Dokler pa tega spoznanja ni, je pre-puščanje finansiranja študija sistemu šti-pendiranja  neodgovorna   politična  poteza.
6. V primeri s štipendijami se posoji-lom z odpisom očita, da ne vzpostavljajo vezi študija s prakso. Toda posojila z od-pisom so najtesneje vezana na študij. Edi-no študij pa je tisti, v okviru katerega je možno delovni odnos, prakso uresničiti. Pred visoko šolstvo se v tem primeru po-sitavlja neizogibna zahteva po angažiranem študiju. (Spomladanska resolucija študent-ske skupščine). To pa je tisto, kar štu-deratje od univerze lahko pričakujemo in moramo puičakovati.
Na podlagi izkušenj in večmesečnih razprav zahtevamo študentje od skupšči-ne SRS, da potrdi in s predptisi uveljavi orientacijo na posojila z odpisi kot osno-vo finansiranja študija.
Zahtevamo, da se pri preciziranju si-stema posojil z odpisi upošteva nasled-nja naša stališča:
1.  Sredstva sklada posojil ne smejo bi-ti obremenjena z obrestmi. Z ozirom na potrebe   in   na   občutljivost   področja,   ki ga  finansiramo,   je  ta  zahteva   družbeno upravičena.
2.  Sredsitva naj se farmirajo iz bančnih ali proračunskih virov.
3.  Gre za posojila z odpisi, pri čemer naj bi odličnim študentom odpisali 100 od-
stotkov, prav dobrim 75 odstofckov, dobrlm 50 odstotkov in zadostnim 30 odstotkov posojila.
4.  Višina  posojila  je  določena   s   pcw-prečnimi življenjskimi stroški, od katera so odbiti siceršnji redni dohodkl. Ta višSr na se določa vsako leto znova.
5.  Za najem posojila ni potrebno jan> stvo.
6.  Administracijo sklada naj prevzame banka, če pa le-ta vztraja, da je potrel>> no  jamstvo  za najem posojila, je treba formirati   posebno   administracijo   sklada.
7.  Posojilo je možno najeti za študij na vseh jugoslovanskih  visokih  šolah  ter za študij, specializacijo ali prakso   na   tujih univerzah in znanstveno raziskovalnih ifi-štitucijah.
8.  Sklad posojil z odpisom je teritorial-no omejen na Slovenijo in je za najem po trebno predložiti tudi izkaz o stalnem bi-vališču.
9.  Odpis posojil se izvaja preko poseb-nega   regresnega   sklada,   v   katerega   se stekajo  sredstva  na  osnovi  predpisov  fi-nansiranja   iaobraževanja   jz   prispevinar na  osebne  dohodke   (po  progresivni  ob-davčitvi).
10.  Nosilca  regresnega  sklada  sta  uni-verza ali republiški sekretariat za kulturo in prosveto.
11.   Kot   korektiv   socialne   neizenače. nosti naj  se v okviru  regresnega sklada formira   dopolnilni   sistem   štipendiranja, katerega   bi   bili   deležni   tisti   posojilo-jemalci, ki bi zaradi dolga, nastalega z na-jemom  posojila,  po  diplomi   zašli  v  di-skriminiran položaj.
12.  Rok  odplačevanja  kredita  je   15 let in prične teči dve leti po diplomi (vojašči-na, staž).
Foto Drago Kralj
OSTI TEDNA
ŠE LJUBI BOG -ZA REKREACUO
V tretji in šesti številki študent skega lista Tribuna (20. X. 1965 in 10. XI. 1965) sta izšla članka z na-slovom Ljubi bog za rekreacijo. Bralcem Tribune je dogodek, ki ga sestavka prinašata, znan. Rad bi se omejil samo na načela in gleda-nja anonimnega DGP in Milana Pin-tarja (zadnji je v imenu uredništva odgovoril na pojasnilo prizadetih učiteljev), ki sta jih ob tej priliki izrazila. Tribuna ne zapira disku-sije in zato naj mi bo dovoljeno povedati svoje mnenje.
Stališče DGP je jasno: »Po šolah in sploh državnih ustanovah smo z religijo opravili... Če smo reli-giji odkrito zaprli glavna vrata šol, jizdaj ne odpirajmo stranskih.« Ne pove pa, komu in čemu naj pravzaprav bodo odprta glavna in stranska vrata. Pintar je v svojem pripisu mnogo konkretnejši. Ugo-tavlja »tihi dvoboj« šol s cerkvijo, kar v globljem pomenu besede iz-zveni kot dvoboj religije in ateiz-ma, oziroma religije in dialektične-ga materializma. Stvari, formulira-ne na ta način, so bolj jasne, izra-žajo pa isto stvarnost. Cerkev se bori za boga, za religijo, šola pa naj bi se v tem dvoboju borila za ateizem, za znanstveni svetovni na-zor, za dialektični materializem. Po Pintarjevem prepričanju dolžnosti podajanja tistih predmetov, ki naj bi formirali svetovni nazor naše mtadine, pedagogi ne izpolnjujejo dotolj kvalitetno, ali se je sploh izogibajo. Obenem pohvali one uči-telje, »ki se z vsem srcem borijo za kvaliteten pouk, za znanstvenl nazor svojih učencev in dijakov« Opozarja na skrbi vzbujajoče sta-nje, v katerem se nahaja pouk te meljev socialistične morale in eti-ke v naših šolah. V tej in takšni situaciji vidi Pintar vzrok sveto-hlinstvu in dvojni morali sloven-skih pedagogov.
Strinjam se z načelom: »Ne boga v šole«. Religijo pojmujejo kot sve-tovni nazor, kot pogled na svet, ki zaradi svetovnonazorske nevtralno-sti naših šol ne sme imeti prostora v šolskih učnih programih. Kakor religiji kot svetovnemu nazoru ni dovoljeno delovati v šoli, prav tako Je upravičena zahteva vernikov, da tudi noben drug nazor nima pravi-ce posluževati se državne šole v smislu svetovnonazorske vzgoje. Jugoslovanske, slovenske, državne ali družbene šole so odprte Ijudem vseh nazorov. V naši državi po prin-cipu humanizma in marksizma ni-ma nihče pravice vsiljevati svoje-ga nazora drugemu. Toda Pintar zahteva, naj se v smislu boja proti religiji v šoli podaja tisti svetovni nazor, ki zanika boga. To naj  bi
bfl konkretno dialektični materia-lizem. Toda, ali ne vnašamo na ta način boga zopet skozi glavna vrata v šole? Če je bog v interpretaciji religije izgnan iz šole, potem naj se ne vrača v interpretaciji dialek-tičnega materializma nazaj! Bodi-mo tu dosledni! Ali vsi ali nobe-den? Zanimivo je, da Pintar dialek-tični materializem, ki naj bi ga proučevali v šolah, imenuje »znan-stveni svetovni nazor.« Ne omeni sicer, v kakšnem pomenu ra-bi besedo znanstveni, vendar se da sklepati, da v pomenu izkustvene znanosti. Gotovo misli in želi po-udariti, da je dialektični materia-lizem znanstveni nazor. Ali je tak znanstveni nazor tudi možen? V znanstvenih disciplinah (izkustve-nih seveda), matematiki, fiziki, ke-miji itd. sem zastonj iskal dokaze in poskuse, ki bi zatrjevali, da ni boga ali da je bog. Takšne trditve pa najdem v raznih filozofskih knjigah. Očitno je, da vprašanje o božji eksistenci ne spada v izkust-vene znanosti, pač pa v knjige, ki na temelju izsledkov in dognanj izkustvene znanosti razglab-ljajo o upravičenosti ali nujnosti božje eksistence. To pomeni. da svetovni nazor in izkustvena zna-nost nista isto. Lahko pa ugotovi-mo, da je med njima večja ali manjša skladnost, da je svetovni nazor v odnosu do izkustvene zna-nosti bolj ali manj pravilen. Da je zgornje mišljenje točno, dokazuje dejstvo, da se z istimi znanstvenimi podatki skladajo mnogi različni na-zori, kot na primer Husserla, Berg-ssona, Sartra, Jaspersa, Heidegger-ja in drugih. Prav tako dejstvo, da imajo vrhovi sodobne znanosti — kakor Planck, Einstein, De Broglie, Curie— popolnoma različne nazore (od izrazito kršeanskega, religioz-nega do popolnoma nasprotnega — materialističnega), jasno dokazuje, da izkustvena znanost in svetovni nazor nista isto. če bi bila, potem bi nujno sledilo, da ima ista iz-kustvena znanost tudi isti svetovni nazor. To bi zares bil znanstveni nazor; kakor vidimo, ni tako. Zato je nesmiselno in neinteligentno ime-novati dialektični materializem v odnosu do religije znanstveni sve-tovni nazor. Obenem je tudi žalji-vo za pristaše drugih nazorov. Sprašujem se, ali je slovenska šola namenjena pouku kakšnega svetov-nega nazora ali samo izkustveni znanosti in socialistični etično-mo-ralni vzgoji. Mislim, da samo dru-gemu! Kajti, če bi bila tudi prve mu, bi to pomenilo preganjanje vseh ostalih nazorov. To pa bi bil »dločen korak nazaj v srednji vek! Mi smo svobodna država, naše šole so laične, v njej imajo prostor vse znanosti in hipoteze. Svetovni nazori ne spadajo v šolo. Tudi dialektični materializem ne!
V tej nejasnosti obeh avtorjev vidim obenem vzrok dvojni morali slovenskih pedagogov. Sprašujem se: »Ali mora biti učitelj dialektič-ni materialist, ali mora biti religio-
zeii, ali pa mora biti samo kvali-ficiran, sposoben, zavzet predava-telj svojega predmeta?« Mislim, da je v imenu naše družbe to naj-bolje izrazil Edvard Kardelj: »Ne samo politično škodljivo, ampak tudi nepravilno bi bilo, če bi se komunisti postavili na stališče, da je religiozno prepričanje nekega človeka samo po sebi ovira, da bi tak človek lahko pošteno in za-vestno delal ter enakopravno so-deloval in ustvarjal v sistemu so cialističnega upravljanja v sociali-listični graditvi.« (E. Kardelj: Pro-blemi socialistične graditve III.) Učiteljeve pravice in dolžnosti so jasne. V tako postavljeni formula-ciji in v njeni praktični uresničitvi ne vidim več problema dvojne mo-rale in svetohlinstva, ki ga sloven-skim pedagogom očitata DGP in Milan Pintar.
Soglašam s Pintarjem in obžalu-jem, da v slovenskih šolah ni kva-litetnega pouka morale in etike. Marksizem ima v smislu Marxove definicije namen in nalogo, da zgradi družbo, ki bo brezrazredna, brez izkoriščanja človeka po člo-veku, ki bo svobodna, v kateri bo lahko vsak posameznik razvil svo-je najplemenitejše človeško bistvo. V luči te naloge je marksizmu gotovo potrebna načrtna etična in moralna vzgoja mladih ljudi. Kak-šen cilj ima cerkev, religija s po-učevanjem svojega verouka? Da formira dobrega kristjana, ki bo istočasno tudi zaveden in pošten socialistični državljan, ker to zad-nje nujno izvira iz definicije dobre-ga sodobnega katoličana, kristjana! Kako nepričakovana skladnost ci-ljev marksizma in religiie! Nera-zumljiv mi je Pintarjev strah pred dvobojem šol-s cerkvijo! Ali se do skupnega cilja napreduje z dvo-bojem? Prav gotovo ne — ampak v sožitju in medsebojnem sodelo vanju. So potrebni za to dokazi? Navajam samo enega: »V katoliški cerkvi   so   tudi   katoliške ljudske
množice in slovenske katoliške množice so sestavni del Osvobodil ne fronte in nosilec nove oblasti. Slovenske katoliške množice so tvorec naše svobode, njenih okoli-ščin in njenih pogojev.« (Boris Kidrič:  Zbrano delo II).
Prepričan sem, da če so stvari postavljene tja, kamor jim po pra vici gre, ni dvojne morale, ni sveto-hlinstva, in niti tihega dvoboja. Nasprotno, združene so vse moči, vsi napori in vse znanje vseh dr-žavljanov pri zahtevni in dragoceni graditvi prave, svobodne socialistič ne družbe. Ali ni to jamstvo in opomin za sedanjost in prihod-nost?!
Franc Križnik
NEPOTREBNA NAGLICA
Finansiranje šolstva predstavlja že vsa zadnja leta precejšen problem v naši družbi, ker niso rešena vprašanja, kako in v kakšnih merilih naj bi se razdeljeval narodni dohodek med ma-terialno bazo, ki ta dohodek ustvarja, in porabniki tega dohodka. Šolstvo pa je verjetno v naši družbi med tistimi porabniki, ki sodijo med največje. Za-radi relativno majhne zmogljivosti ma-terialne baze pa so družbene možnosti za finansiranje družbenih služb in šol-stva še posebej omejene ter ne more-mo pri trenutnem razvoju proizvajainih sil za to dejavnost odvajati tistib sred-stev, ki bi bila potrebna, niti za zado-voljitev normalnega funkcioniranja sa-tnega šolskega sistema niti za razširi-tev obstoječe mreže šol in ustanov, ki so vzporedno nujno potrebne za na-daljnji razvoj izobraževanja.
Zato je vsekakor demokratično in v našem sistemu samoupravljanja edi-no možno, da o finansiranju razprav-ljajo in dajejo predloge tudi široki sloji proizvajalcev. Pobuda, ki jo je skupščinski odbor naslovil preko tiska, je zato vredna pohvale.
Zdi pa se, da nekateri ne bi poseb-no želeli, da bi prišlo o tej boleči temi do širših razprav v okviru SZDL in v širši javnosti nasploh. Rok za daja-nje predlogov, namreč do 20. decembra, se zdi izredno^kratek, in če je bil na-merno izbran, potem tudi pobuda za javno razpravo ni bila mišljena tako demokratično. O tako delikatni temi, kot je finansiranje šolstva, bi gotovo morali v javnosti razpravljati precej dlje kot 14 (štirinajst) dni, ker se lahko upravičeno bojimo, da bo potem rešitev spet le začasna. če pa že hoče-mo trajnejšo rešitev, in takšno v se-danjem obdobju, ko imamo že precej izdelane kriterije za delitev narodnega dohodka, lahko poiščemo, je pa nujno, da je ne iščemo na vrat na nos, ampak preko trezne razprave in ob so-delovanju vseb zavzetih faktorjev; ti faktorji pa so v tem primeru pred-vsem proizvajalci, ker se razdeljuje dohodek, ki so ga ustvarili oni. Nibče ne trdi, da tistim, ki so osnutke sestav-ljali, ne zaupamo, je pa verjetno res, da več glav več ve. In druga resnica je tudi, da se tožbe prizadetih vlečejo že skozi nekaj let in ne bi bilo pa-metno, da bi jih še naprej poslušali.
bz
UREDNIŠKI   ODBOR:
FRANCE   AN2EL    (TEHNICNI
UREDNIK)
IVO MARENK
RASTKO MOCNIK (ODGOVOR.
NI UREDNIK)
VILIBALD NOVAK (SEKRETAR;
MILAN PINTAR
DIMITRIJ RUPEL
TRIBUNA - IZDAJA UO ZŠJ - UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II - TE-LEFON 21-280 - TEKOCl RA-CUN 503-608-72 - LETNA NA-ROCNINA TISOC DINARJEV POSAMEZEN IZVOD 40 DI-NARJEV - ROKOPISOV IN POTOGRAPIJ NE VRACAMO — TISKA CP DELO, LJUBUANA, TOMŠICEVA 1 TELEPON 23-522 - POSTNINA PLACANA V GOTOVINI.
NOVOSTI S KNJIŽNEGA TRGA
j---------Tl
JAKA LACftf I^TtPEKDIST:
ERNEST HEMINGWAY: IMAŠ IN NIMAŠ
7   Z AVOt> ZA JUCOSLOVANSKO PUNIRANJE
- Hvaia bogu, da dežuje! Poplav se ne boji-mo, saj vemo kam iti po žito. Hudo je ob sušah, ko ne vemo kam po enetgijo!
NEKAJ MISLI NA DILEMO: ŠTIPENDIJA ALI POSOJILO
Zadnje čase smo zopet priča novim krčem naše kadrovske politike (če je to, s čimer urejujemo kadrovska vprašanja, sploh kadrovska politika).
Zadržanje nekaterih štipenditorjev do svojih štipendistov v zadnjem času je prav gotovo nezaslišano. Proglasitev šti-pendije za notranjo rezervo pa je — če drugo ne — vsaj smešna. Vemo namreč, da imajo naša podjetja in ustanove notra-nje rezerve v milijonih in da zneski šti-pendij zaradi svoje neznatnosti še sploh ne morejo delovati kot notranja rezerva. Obenem lahko ugotovimo, da je v teh podjetjih odpuščanje sploh prvi rezultat načel reforme. Kdor pozna ta načela, bo takoj dognal, kdo je pravjzaprav tu no-tranja rezerva. Naša velika notranja re-zerva so ravno ta podjetja in njihovi vo-dilni.
Mnogo podobnih izkušenj imamo že iz preteklih let. Velikokrat je imela kakšna reorganizacija ali kampanja za rezultat zmanjšanje števila štipendij. Sicer pa so se vsakršni premiki v gospodarstvu kar na splošno uporabljali kot fasade za od-slovitev štipendistov.
Vse te stare in nove nepravilnosti so ta-ke teže, da moramo nehote znova pregle-dati štipendiranje kot sistem gmotnega preskrbovanja študenta.
Ena največjih težav je v tem, da so vsa leta štipendije obvezno majhne in ne-zadostne za življenje. študent ne more v redu študirati in se mora honorarno zapo-sliti. Tako postane razcepljen med obvez-nostmi do zaposlitve in do študija. Leta in leta že prosimo in moledujemo za po-višanja Pišemo pisma, debatiramo in po-litično pritiskamo! Izboljšanja so — ven-dar delna; storjena pod pritiskom, s kis-lim obrazom in slabo voljo.
Kup naslednjih težav in napak sreCa-mo pri podejlevanju štipendij. Stric, teta, direktor, sekretar. Znane, stare in mnogo-krat kritizirane storije. O pravilnikih za podeljevanje štipendij pa raje ne govo-rimo. Saj jih v glavnem ni. Po novem pa so mahinacije v gornjem smislu še bolj olajšane. štipendije se ne delijo več na fa-kulteti in kontrole več ni. Prav hitro bo kdo zopet imel dve štipendiji. Podobno kot pred leti.
Stike med štipenditorjem in štipendi-stom smo si lepo zamislili. Spoznavanje podjetja, spdelovanje na sestankih DS in UO, nekak samoupravni odnos, so bile naše stalne besede in krilatice. Nekatera podjetja imajo urejene takšne stike. Veli-ka večina pa teh stikov nima. Skrajni čas je, da se spomnimo in rešimo podjetja ter ustanove teh dolžnosti. Lahko smo se že prepričali, da jih ne morejo oziroma ne želijo opravljati. Poznam štipendista, ki ga podjetje ni povabilo niti na otvoritev lastne tovarne. Štipendist naj sedaj pri-čakuje, da ga bodo povabili na sestanek DS. Na drugi strani pa ima to podjetje do svojih štipendistov korektne odnose in jim daje visoke štipendije.
Mislim — in s tem delim mnenje z mnogimi ostalimi — da denar ne more povezovati štipenditorja in štipendista. Po-vezovati bi ju moralo delo. Delo študen-ta pa je študij na univerzi. Gre torej za povezavo študenta s prakso preko dela na univerzi — preko študija. Za takšne stike pa bomo morali trdo delati.
Vse te pomanjkljivosti temeljnega zna-čaja dajo misliti. Posebno, če imarno v mislih vprašanja in boje preteklih let, lahko ugotovimo, da po tej poti vse do letos nismo prišli do nekoliko trdnejših in trajnejših rešitev, ki bi bile manj od-vtisne od raznih faktorjev. Sploh pa dvo-mim, da se po tej poti problematika sploh da izboljšati oziroma zadovoljivo rešiti.
Leta in leta smo zatrjevali, da je^šti-pendiranje kot sistem dobro, da vsebuje
vse lastoosti, na podilagi katerih se lah-ko vpleta in vplete sistem samoupravlja-nja. Govorili smo o ugodnostih tega si-stema. Trdili smo, da ga je treba samo natančno vpeljati in dosledno izvajati. Po vseh teh bojih, prošnjah in ugotovitvah in ne nazadnje po proglasitvi štipendije za notranjo rezervo je kupa polna. Ugo-tovimo lahko sledeče: sistem štipen-diranja zaradi zmedenosti, nebogljenosti in nezavz©tosti svojilh poglavitnih nosdilcev
—   gospodarskih   organizacij    in   ustanov ne ustreza. Ti nosilci — to se kaže že le-ta in leta po vojni — niso zmožni — kot je širše pokazano zgoraj — zagotoviti kon-tihuiranosti   podeljevanja,  zadosti  visokih zneskov, dovolj objektivnega podeljevanja, učinkovite in pravične kontrole študija in prejemanja štipendij  ter ustreznih stikov. Vse to pa so nedoslednosti s težkimi po-sledicami, ki jih  ne moremo prezreti ob tako važnem delu kot je študij.
Mislili smo, da se bodo podjetja in ustanove v novih gospodarskih razmerah bolj zanimala za kadre kot prej. No, in kaj smo doživeli? S tem ni rečeno, da se v bodočnosti niso zmožna bolj zanimati, vendar vrag vedi, kaj se bodo takrat zo-pet spomniia. Misilim, da na taiksnih opta-mističnih pogiledih ne smemo graditi nove politike gmotnega preskrbovanja štu-dentov. Ta sistem moramo spremeniti, po-staviti ga moramo na trdnejše noge. Po-veriti ga moramo inštituciji, ki bo izpol-njevala vse gornje zahteve, za katere je pokazano, da jih gospodarske organizaci-je in ustanove ne izpolnjujejo.
Mnenja sem, da je takšna inštitucija, ki izpolnjuje vse gornje zahteve, sklad posojil pri ljubljanski univerzi.
Posojilom očitajo, da so krivična, ker razslojujejo in povzročajo, da je po štu-diju startna osnova štipendistov in poso-sojillcHJemalcev razliičma, v škiodo posojilo-jemalcev.   (Glej  M.  Pintar,  Tribuna  St. 2
—  13. oktobra str. 1. in 3.)
Obenem predstavljajo posojila tudi di-skriminacijo do štipendij. Vendar se mi zdi, da so očitki neosnovani. Vse te kri-vičnosti bi se dalo urediti, kot bom to pokazal na koncu sestavka.
Posojilo je dalje krivično tudi s te pla-ti, ker študentu v prvem letniku daje ma-terialno možnost, medtem ko mu s tem tudi ni stoodsitotrio zagotovljeno napre-dovanje v študiju..
S tem. sta mišljena osip in selekcija. Tu pravi Pintar, da gre za prevaro štu-dentov. Zdi pa se mi, da korenine tega problema niso na univerzi, ampak v sred-ni šoli. Tu — mislim — se bi v bodoče že moralo odfočitd, kdo gire na uniiverzio in kdo ne gre. S tem pa je gomji problem bistveno omitljen
Na drugi strani pa ima inštitucija po-sojil mnoge dobre strani. Predvsem se mi zdi važna ta, s katero je omogočeno, da so^ po materiatai plati univecrzitetne pre-davalnice odprte vsem. To se pravi, da je materialni kriterij selekcije bistveno omiljen, in da pride do veljave kriterij se-lekcije po intelektualni sposobnosti.
Posojila so že sedaij dovolj velika (za onega, ki je »čisto reven«, tudi 30.000 din). Tudi za bodočnost mislim, da so glede te-ga dovolj lepi izgledi.
Nadaljnja dobra lastnost posojil je v enotnih kriterijih za podeljevanje in v ne-familiarnem presojanju upravičenosti pre-jemanja posojila samo ene inštitucije, da-lje v možnosti pritožbe in ponovnega ob-ravnavanja. Ta lastnost posojil je teme-ljne 'važnosti in dviga to inštitucijo za stopnjo nad štipendijo.
Tej enaka dobra lastnost je možnost objektivne in stalne kontrole — soočanja prejemkov z rezultati dela študenta. V bo-doče se bodo soočali tudi ob polletju in tako bo kontrola še kvalitetnejša.
Omembe vredna je prav gotovo tudi stimulaeija, ki jo vsebujejo kriteriji vra-čanja.
Ko se študent vpisuje, je vsa odgovor-nost na njegovih ramah, gotovo bo kljub vsemu dobro premislil. Sploh pa bodo najeli posojilo in vpisali verjetno samo oni, ki že verjamejo vase in v svojo spo-sobnost.
Neposredna štipendija naj bi torej po-stopoma odmrla. Postopoma, pravim. Go-spodarske organizacije in ustanove, ki bi si žedele bolj zanesljdvo zagotx>viti kader, naj bi še naprej štipendirale. Zlasti koga iz svojega kolektiva itd. Tako podeljena štipendija bo verjetno tudi dovolj velika in ustrezno kontrolirana. Ostanejo naj se-veda tudi vsi republiški skladi.
Sedaj pa smo pri tistem, kar bi bilo po mojem v novem sistemu posojil bistve-no. Posojila naj bi namreč vračala podjet-ja oziroma ustanove, h katerim bi diplo-marnti oibenem s svojim dolgom prihajali v delovno razmerje. Posojilo bi se v tem trenutku spremenilo v štipendijo, ki pa bi bila korigirana z odpisom, določenim z uspehom diplomanta. Breme študija bi ta-ko kakor doslej nosila podjetja in ustano ve. Razlika bi bila v tem, da bi bile stvari drugače zasnovane, reilacije bolj čiste in naložbe bolj zanesljive.
Mislim, da bi bili tako diskriminirani slabši študentje. Zaradi slabšega uspeha bi moralo podjetje vračati več posojila. To pa je vendar dobro. V tem je tudi sti-mulacija. Slabše ocene bo imel diplomant, bolj bo naivezan na »štipenditorja«. Odli-čen Šfcudemt bo seveda prost (po novih dolooiiih  pravilnika  sklada).
Tako zasnovane odnose naj bi regu-1 i r a 1 i s posebnim pravnim aktom, ki bi podrobneje določal pravice in dolž-nosti »štipenditorja in štipendista«. To se mi zdi posebno važno. Doba obvezne-ga službovanja po mojem sploh ne bi pri-šla v poštev. študent bi šel lahko dru-gam v službo in seveda s seboj odnesel svoj dolg.
Verjetno bi bilo treba preoblikovati tudi sam sklad. Treba bi bilo podjetja in ustanove obremeniti z morebitnim pri-spevkom itd.
Če k stvari primaknemo še idejo, da bi v bodoče posojila podeljevale banke (to idejo bo treba še znova in znova do temelja premisliti in domisliti) vidimo predlagane novosti v novi luči (podjetja imajo več denarja kot sklad, relacija pod-jetje—banka je jasnejša in bi vračanje poenostavljala).
Prdčujoči sestavek je moje mnenje, kar obenem pomeni, da je neobvezno ter po-trebno in željno kritike. Napisal sem ga na v Tribuni objavljeno povabilo Mila-na Pintarja, kjer pravi, da... v razpravi poziva vse..., kajti rešitev ne sme biti parcialna ..., marveč mora vsebovati ko-rist za vse.
Janez Kure
AMD ŠOLT
prireja nov tečaj za voznike amaterje. štu-dentje in študentke, prijavite se!
Vse tečajnike obveščamo, da s 1. janu-arjem 1966 zapadejo stari bloki za vožnjo in kavcija za knjige, ki ste jih dvignili pred l.novembrom 1965.
21. DECEMBRA
ŠTUDENTSKE
VOLITVE
Po dolgotrajni statutarni razpravi smo na univerzi pred volitvami študentskih predstavnikov v samoupravne organe. Novi statuti določajo nova pravila in nove pro-porce, vsekakor pa oTnogočajo večji štu-dentski vpliv — rezultat naših prizade' vanj pri formuliranju določb.
Ob letošnjem razpisu nas vse skupaj opozarja slaba izkušnja zadnjih voli* tev. Nezadostna udeležba in angažiranje volilcev je pogojevala slab izbor prefr stavnikov, ki — razumljivo — posebne o&-govornosti niso čutili. Posledica tega so neizkoriščene možnosti, ki jih prisotnost študentskih predstavnikov v najvišjih ov-ganih upravljanja nudi. V večini primerop so bili naši študentski interesi na falcifr teti zadovoljeni le po meri dobrohotnosti naših učiteljev, nikdar pa na osnovi o» ganiziranih zahtev ali enakopravnega <&> aloga. študentsko mnenje ni bilo upošt» vano ali pa povsem slučajno, ker v samo* upravnih organih domala nikoli m bifo formulirano.
Vse to, razen morda na eni fakultet^ onemogoča razgovor med študenti ki uČŠ> telji o prenatrpanosti študijskih progra* mov, o perspektivnosti nekega strokovne* ga profila, o zastarelosti neke štiuHfsHe metode, o značilnih študentskih hibah, O nemogočem materialnem položaju &tf» dentov (in morda tudi profesorjev), O idejnih vidikih študentskega dojemanja strokovne in družbene problematike itd. Vsa ta vprašanja so ostala nenačeta, klfub temu, da študentje ob njih ne moremo biti, pa tudi nismo neprizadeti.
Tem »večnim« temam se letos prldrv* žuje vrsta novih vprašanj, za nas življenj* skega pomena:
—   Vprašanje sistema selekcije. Kdo •§ po kakšnih kriterijih naj si pridobi prc* vico   do univerzitetne  izobrazbe? AH  reB vsakdo, ali pa naj o tem odločajo sprefc jemni   izpiti, selekcijski  izpit  po  prvem letniku, usmerjevalni izpiti, ali pa testl lA orientacija v srednji šoli?
—  Vprašanje uvajanja sistema posojU ¦ odpisi.  Ali naj bo to osnovna oblika /SK nansiranja študija z dodatnim štipendir» njem, ali nasprotno?
—    Vprašanje    povezanosti    študija   § prakso. študij s posojili dela diplomanta svobodnejšega.   Toda   ta   svoboda   izbora delodajalca    je   iluzorna,    če    diplomant skozi študij ni spoznal osnovnih karakte* ristik  proizvodne  prakse.   V  perspektivni delovni organizaciji se bo znašel povsem slučajno.
—   Vprašanje  vplivanja  na  elekcijo ta reelekcijo. S posojilom prevzema študent vso odgovornost za uspešnost v študiju na lastna  ramena  še  izraziteje  kot  pri  št> pendiranju.   Naravna   posledica   tega   bo večja prizadetost v primeru nekvaiitetnega vodenja študijskega  procesa.   Ob  elekcifi študentsko  mnenje  tako  ne  bo  izostalo.
—   Specifična   vprašanja   nekaterih   fo kultet.  Prestrukturiranje,  nove usmeritve, podiplomski študij, znanstveno raziskovab-no delo itd ...
Vsa ta vprašanja, skupaj s finančnim položajem fakultete, tvorijo osnovne el&-mente fakultetne politike, katere prva formulacija je izrečena v samoupravnih organih. Gre za urejanje vseh naših pro-blemov in za zadovoljevanje vseh naših interesov, zato naše mnenje in naš vpliv ne smeta izostati.
Študentska organizacija na fakulteti je nemoralna, če vzpostavi politični konflikt z izvršilnimi organi fakultete, ne da bi predhodno skušala odnos regulirati po samoupravni poti.
Od študentske javnosti pričakujemo. resnost in polno zavzetost pri izboru in volitvah naših predstavnikov v najvišje organe fakultet in univerze.
Volitve v torek, 21. decembra, bodo dejansko manifestacija te resnosti in an-gažiranosti.
PREDSEDNIKI
FAKULTETNIH ODBOROV
ZVEZE ŠTUDENTOV
LJUBLJANSKE UNIVERZE
OBVESTILO
ŠTUDENTSKI   TISK
obvešča fakultetne *\iprave, družbeno po-litične organizacije ter druge ustanove, da sprejemamo naročila za tipkanje matric in ciklostiranje materiala.
Vse   potrebne   informacije   dobite   na tel. št. 21-280 in 21-170
ŠTUDENTSKI TISK
TRIBUNA STRAN 3
NAŠ RAZGOVOR
ODGOVARJA: BOŽIDAR DEBENJAK
1. Kako ocenjujete položaj (krizo) srednjega in visokega šolstva pri nas? Kako premiki v prvem odsevajo v dru-gem, kje so njune skupne težave? V kakš-ni luči se nam danes kaže reforma šolstva?
1. Kako ocenjujem naše srednje in visoko šolstvo? Predvsem moram ugotoviti, da je šolski sistem povsod v svetu zašel v razvojno krizo, da so modeli srednjih in visokih šol 19. stoletja povsod izgubili nimb svoje abso-lutne pravilnosti in da obstoji paralelizem med krizo produkcijskega načina in krizo šolskega sistema. S to tezo seveda ne trdim ničesar novega, saj so nekaj podobnega trdili že vsi dosedanji zagovorniki reforme. Razlika je edino v tem, da navedena ugoto-vitev zame nikakor ne pomeni avtomatičnega pritrjevanja obstoječemu mcKielu reforme; prav nasprotno, relativira ga in ga s tem omo-goča presojati kot enega od možnih reform-nih posegov, da ugotovimo, ali je nadpovpre-čen, povprečen ali podpovprečen med re-formnimi posegi, ki so bodisi v svetu uresni-čeni bodisi miselno možni. če analiziramo do sedaj izvedene reforme šolskega sistema, praviloma ugotavljamo neskladnost med mo-delom in realizacijo; tipičen primer je že kar osnovno šolstvo: model reforme je predvide-val zmanjšanje števila predmetov, odpravo dvournih predmetov, koncentracijo na bistve-no učno snov, olajšanje prehoda od razred-nega pouka k predmetnemu itn. Realizacija: namesto 12 zdaj 14 predmetov, za »posodob-ljenje pouka« so se pojavili v šoli enourni in dvourni predmeti kot komunalna in prometna vzgoja, gospodinjstvo in tehnični pouk. Noben od teh predmetov ni bil pripravljen, zato se je zgodilo, da so pri gospodinjstvu na kaki šoli (v Ljubljani) dve uri »jemali« kuhanje makaronov, pri zgodovini pa je prav toliko časa ostalo za Oktobrsko revolucijo, ker je bila zgodovina zgoščena na najnujnejše. Obe-nem s takimi nesorazmerji pa je nastal peda-goški paradoks, da je bila v 5. razredu osnov-ne šole skoraj vsa vedoželjnost otrok med 11. in 12. letom usmerjena na enega samega pe-dagoga, in to običajno človeka s srednjo izobrazbo. Kaj nam dokazuje ta primer? Mar ne, da je treba reformni model miselno ločiti od realizacije, ki često sploh ni več realiza-cija tega modela? Zivljenjskega pomena bi bilo raziskovanje, kakšen je mehanizem, ki omogoča tako izkrivljeno realizacijo zelo pre-mišljenega in pretehtanega modela. šele če nam je znana mehanika izkrivljanja, moremo predvidevati rezultate reforme na katerikoli stopnji šolstva. Poudariti hočem še tole: ni bistveno iskanje »krivca«. Uvajanju prej ome-njenih novih predmetov v osnovno šolo so botrovali »najboljši nameni«: vzgojiti po-trošnika, zavarovati otroka v prometu, širiti tehnično kulturo, navezovati otroke na do-mačo občino in pozitivna gibanja v njej itn. Toda rezultat teh namenov je realna spre-memba osnovne šole, ki dokazuje prvič, da šola ne more biti edini vzgojitelj, in drugič,
da   je   z  najboljšimi  nameni   res   tlakovana pot v pekel.
Odnos do reforme srednjega in visokega šolstva je prav tako dvojen: odnos do re-formnih načel kot ene miselne možnosti re-forme na eni strani, odnos do realnosti, ki se povezuje s temi načeli, na drugi strani. Srednja šola je z dosedanjimi reformnimi po-segi postala mnogo bolj »praktična«: gimna-zija s svojo pretežno teoretsko usmeritvijo je bila družbeno devalvirana; v -manj razvitih področjih države so ohranjali gimnazije kot najcenejše srednje šole, povsod drugod so jih spodrivale tehnične, ekonomske in stro kovne šole. Nekaj časa je bila uveljavljena negativna selekcija: odlični in prav dobri iz osnovnih šol so mogli na tehnične idr. šole, dobrim in zadostnim so bila odprta samo vrata gimnazij. Klasičnih gimnazij v Slovemji ni več, če ne štejemo latinskih paralelk (brez grščine) v Ljubljani. Namesto gimnazij kot morda (?) preveč teoretskih šol imamo zdaj gimnazije, ki veljajo za defektne, ker nimajo »zaključenega profila«. Vztrajno se širijo gla-sovi, da bi bilo treba v nadaljnjem gimnazije še bolj omejiti.
Nova reforma, prva, ki je preračunana na dolgo dobo uveljavljanja, predvideva dvolet-no politehnično šolo, ki bi se nadaljevala z dvoletno gimnazijo, ali z drugimi besedami, gimnazija bi bila skrčena na obseg nekdanje-ga (predmarčnega) liceja. Glasovi v obram-bo edine teoretsko usmerjene srednje šole prihajajo tudi z univerze; s tribune prosvetno-kulturnega zbora zvezne skupščine sta raz-vila identične misli dva predstavnika fizikal-ne znanosti: oba sta se zavzela za kultiviranje teoretskega mišljenja in fantazije, priporočila kot pripravo na študij fizike čim več knji-ževnosti in jezikov, ker matematike, in fizike lahko študenta nauči univerza. Noben pred-stavnik univerze temu ni nasprotoval, pač pa so vsi na svoj način nadalje razvijali osnovne misli obeh fizikov. To dokazuje, kako zelo je šolstvo integralna celota. Hkrati s tem pa nam kaže, kako prav je, da diskusija o reformi srednje stopnje šolstva še ni kon-čana. Proučitve terja model sam.
Kar zadeva visoko šolstvo, je bila reah-zacija v marsičem oddaljena od modela. Mo-del je predvideval intenzifikacijo študija, pre-nos specialnosti v podiplomski študij, manjše osipanje in možnost, da se v sistemu viso-kega šolstva formirajo strokovnjaki različnih usmerjenosti in kvalifikacij (različnih »profi-lov«). Realizacija je prinesla kot izključni reformni model stopenjski študij v treh dvoletnih stopnjah, ostali cilji reforme pa so bili uresničeni le toliko, kolikor so se za to posebej zavzeli pedagoški de-lavci na fakultetah in katedrah. Ostvar-je bil torej predvsem tisti del reformnega modela, ki je najbolj diskutabilen, ker je cilj reforme mogoče doseči tudi po dru-gih poteh. Nerešena pa je ostala osnov-na rana današnje univerze — kako funk-cionalno povezati znanstveno in pedago-ško delo. Humboldtovski tip univerze, me-ščansko-humanistična negacija fevdalne uni-verze, nastal 1806 z ustanovitvijo berlinskega vseučilišča, je prišel k nam leta 1919 v po starani obliki, ko se je funkcionalna vez med pedagoškim in znanstvenim delom že začela trgati in ko je bila koncentracija vseh strok okrog humanističnih, teh pa okrog filozo-fije, že stvar davne preteklosti, ko torej od osnovnega koncepta te univerze ni ostalo drugega  kot tradicija.  Reforma je  temeljno
konceptualno vprašanje — vprašanje, kako je univerza kot univerza danes mogoča in upra-vičena — pustila odprto. Prav tako se ni do-taknila odnosa med raziskovalnim in peda-goškim delom, iz česar izvira tudi temeljna neizčiščenost t. i. »tretje stopnje«, potem od-nosa med kategorijami univerzitetnih delav-cev, odnosa med fakultetami in višjimi šola-mi itd. Konceptualna nejasnost pa je potem omogočila tudi vrsto birokratskih intervencij, vključno takih, ki so bile zvezane z rivali-teto med »centralnimi« in »lokalnimi« centri, kjer so vprašanja centralističnega in lokali-stičnega prestiža dostikrat bila bolj v ospred-ju od realnih družbenih interesov.
2. Ko razpravljamo o visokem šolstvu, vedno vprašujemo po družbenih potre-bah. In ponavadi.se pri tem v naših ra-čunih motimo. Ali naj šolstvo vselej pa-rira na impulze z »materialne baze«? _
2. šolstvo je zdaj pojmovano kot področje, v katero je treba investirati podobno kot v materialno produkcijo. To je teoretska likvi-dacija škodljive zmote, da je šolstvo le poraba. V omenjeni poenostavljeni postavitvi gre za poskus ekonomske operacionalizacije Marxove in Engelsove teze, da je temeljna vsebina zgodovine produkcija in reprodukci-ja ljudi in stvari. šolstvo je v tem humani-stičnem konceptu del produkcije in repro-dukoije ljudi, torej v socializmu pač humane reprodukcije humanitete. Kot tako je na vseh stopnjah hkrati tudi kreativno. Prav v tem je smisel klasične marksistične zahteve po raz-vijanju teoretskega mišljenja, saj si brez njega ni mogoče misliti niti običajnega prila-gajanja tehničnemu napredku, kaj šele ustvar-jalnosti v socialistični preobrazbi sveta. Prav s tega stališča in iz tega koncepta moramo obsoditi kot tehnokratske vse poskuse, da bi produkcijo in reprodukcijo ljudi v socializmu koncipirali po meri produkcije in repro dukcije stvari. Prvič je v šolstvu »končni produkt« producent in drugič je »profil« tega »končnega produkta«, tega producenta, nekaj drugega od profila T železne traverze: kot ustvarjalni individuum stopa v produkcijo, kot enakopraven dedič deduje rezultate do-sedanje zgodovine, da bodo za njim lahko bogateje in polneje dedovale nove generacije. Osnovno vprašanje je, ali in koliko dana reforma uresničuje te cilje, ali in koliko je producent — produkt usposobljen, biti ustvarjalec na določenem sektorju družbene-ga dela.
Kar pa zadeva »družbene potrebe«, smo pred gospodarsko reformo lahko neposredno uvideli le fiktivne potrebe gospodarstva. Ker so bile te potrebe očitno namišljene, smo tudi tu našli administrativni korektiv: potrebuje-mo take »profile«, kot jih imajo druge sred-nje razvite dežele, v plansko določljivem raz-dobju pa bomo potrebovali »profile«, ki jih imajo visoko razvite dežele. Omenjeno inte-lektualno spoznanje je lahko tudi točno, toda v gospodarstvu so se lahko usidrali le kadri, ki so ustrezali namišljenim, neekonomskim »potrebam« gospodarstva. Morda so prav zato bili tako »nekurantni« vsi »profili« obratnih inženirjev. Upati je, da bo reforma našega ekonomskega sistema uspela in da nam v vato zavita »šraufencigerska« industrija ne bo več opredeljujoči kupec na trgu »stro-kovnih profilov«, da se bodo torej v dogled-nem času pokazale stvarne družbene kadrov-ske potrebe, in to ne zgolj v gospodarstvu. Tudi v tem pogledu stopajo v ospredje kon-ceptualna vprašanja.
O SLOVENSKI INTELIGENCI
Pretekli torek je univerzitetni komite %KS priredil v dvorani Kazine predavanje Bena Zupančiča o slovenski inteligenci, njeni vlogi in njenem položaju danes, včeraj in ju-tri. Predavatelj je poudaril, da namerava go-voriti o praktičnih plateh delovanja te inteli-gence, prav tako je dejal, da so njegove besede bolj razmišljanje kot dokazane trditve. Ugoto-vil je, da je bila vloga slovenskega izobražen-ca, kot sledi iz kritičnih zapisov v vsej zgo-dovini slovenske publicistike, klavrna, inte-lektualni napor ni bil spoštovan in ni ¦. bil uspe-šen. »Slovenski izobraženec je še vedno hla-pec, razpolaga z dvojno moralo, njegove zami-sli so konservativne, je malomeščan, se vdaja romantiki, je mistifikator in še revež povrhu,« je iz različnih zgodovinskih označb povzel po-dobo slovenskega izobraženca Beno Zupančič.
Ko je ugotovitve o inteligenci prenesel v novejše obdobje, je tov. Zupančič dejal, da je bila naša kulturna dediščina bogata samo re-lativno, absolutno pa je bila skromna, saj smo bili narod brez države, brez politične tra-dicije, kot narod smo doživeli posebno usodo, v zvezi s to posebnostjo pa je tudi struktura naše inteligence, ki je bila pretežno humani-stična. Tudi dandanašnji so ostale sledi te po-sebnosti slovenskega izobraženstva: v rivaliteti med »tehnično« in »humanistično« inteligen-co. Revolucija in dogodki med vojno so po svoje vplivali na strukturiranje slovenske in-teligence in na kriterije njenega vrednotenja. Osvobodilna fronta je bila kulturno dejanje, v njej so se ostvarjali ravno kulturniški načrti. In od tega trenutka dalje se je moral tudi odnos nove družt\e do inteligence spremeniti. Kot ovira novega sproščenega odnosa se je pojavilo stalinistično gledanje na »duhovno elito«  in zahteva po »Ijudskosti« inteligence.
Po letu 1948 se je potem premaknilo v korist umetniške svobode, ki pa tudi ni mogla postati čista kategorija — zaradi še vedno zakoreninje-nega agitpropovstva in zaradi preproščine ne-katerih literatov samih.
Danes se moramo vprašati o ostankih tak-šnih in drugačnih konceptiranj usode slovenske inteligence. Vprašati se moramo, kateri načrti so bili uresničeni, kateri niso bili. Beno Zu-pančič je evociral »platonični načrt slovenske kulture« izpod peresa prvega slovenskega mi-nistra za kulturo Ferda Kozaka. Resnično — marsikaj, kar je bilo takrat programira-nega, je doživelo svojo ustrezno ali manj ustrezno uresničitev.
Beno Zupančič je dejal, da je potrebno te-meljito proučiti našo preteklost, da bomo mo-gli zavreči nekatere trditve, ki jih danes po-stavljamo kot originalne, pa jih je že zdavnaj razrešila zgodovina. »Nismo več tako majhen narod«, je dejal Beno Zupančič, »dosegli smo stopnjo razvoja, ko ne sme več biti vprašanje, ali naj bo intelektualna dejavnost neka dušev-na država znotraj velike države. Bili so časi, ko je slovenski izobraženec moral obupavati. Bili so časi, ko se je zdelo utopija, razmišljati o samostojni slovenski raziskovalni dejavno-sti. Danes nas resni gospodarski premiki silijo k racionalizaciji — to pa ne pomeni, da bi se morali vračati nazaj. Danes je treba podpreti vsa prizadevanja, ki vodijo k zadovoljitvi sploš-nih kulturnih potreb, vendar je prej potrebna temeljita analiza. Analiza bodi konstituens na-še pralcse.«
Komentar:
Beno Zupančič je napravil takle sklep: da bi bolje razumeli današnje stiske slovenskega intelektualca,   moramo   preučiti   zgodovinsko
ozadje formiranja takšne usode. V preteklosti bomo našli veliko rešitev, ki jih s skrbjo pri-čakujemo od današnjega dne, preteklost nam bo razložila današnjost. Zdi se mi, da je lahko takšno zaupanje v preteklost tudi nevarno, kajti prav lahko nas zapelje v neki poseben način mišljenja: v formiranje prihodnosti v okviru preteklosti, v okviru postavk preteklo-sti. Zdaj se nam postavlja vprašanje, ali sploh hočemo s to preteklostjo prekiniti. Mislim, da hočemo, saj jo vidimo, kako je borna. če ho-čemo prekiniti s preteklostjo, se moramo otre-sti tega preteklega besednjaka in preteklega načina mišljenja. Zdi se, da z analizo pretek-losti ni mogoče ustvariti kaj več kot »prete-klo« prihodnost.
Reforma je danes postavila pred nas točno isti problem, kot ga je postavljala vsa zgodo-vina slovenskega izobraženstva: namreč raci-onalizacijo kulture, znanosti, prosvete. Poudar-jamo zmernost, treznost, racionalne analize! Ali bomo počeli isto, kar so počeli naši dedje, ki jim nadevamo iz lastne pomanjkljivosti epi-tet »drobtinčarji«? Zadovoljiti se z malim; namesto da bi ustvarjali, sestankujemo o ma-terialni suši. Ali ne pomeni takšna interpreta-cija reforme (saj jo tolmačimo tudi drugače) v bistvu vendar siromašenje, čeprav pravimo, da tega ne pomeni?
Zdi se, da je potrebno dandanašnji posta-viti popolnoma nov koncept o delovanju izo-bra&encev pri nas, takšen načrt, ki v pretek-losti še ni bil diskreditiran! Toda Beno Zu-pančič tega niti ni nameraval. Njegova zaslu-ga je v tem, da nas je opozoril na izvor današ-njih tezav in v tem, da nas je napotil k raz-mišljanjiu
V pogojih novodol ružbe se kultura realizira na način, ki je ekskl n, Umetniško delo je ma-terija (stvar, artikel) io po sebi ne pripada kul-turi. Umetniško delo ndi komunikativno (outno in torej miselno doji (0). V komunikaciji s po-rabnikom konstituin materija v porabnikovi notranjosti kulturo. ira ni nekaj, kar se kaže kot določeno družbe Blovanje ali manipuliranje ali kot nakopičeno u ižko delo, ampak je tisto, kar se od umetniške ia v porabniku (posamez-niku, družbi) realizj ier pa je razvidna trajna kriza novodobne drt hkrati pa, da bi se ohra-njalo navidezno ravspe, ki je potrebno za po-nora, nastajajo v porab-lem sistemu filtri (zido-Itura priti do svoje rea-celovit svet, iz katerega
rabnikovo odrekanje nikovem živčnem in vi), skozi katere litete. Ti zidovi izk: oddvojijo kulturo izigrava človekova ziven) način.
V   slovenskih ekskluzivnost kul čin. To  je trditev, ki ji sledita.
DOKUMENT ŠT. 1
Konec   avgusta   1965 turo  Karavana.   Ustai Kranj   in   klub Iteraturo,   filmsko denco celotnega  slovei tj    na   lokalni   krog. rešen.    (Ofsetni   tisk, prispevki niso honori: Ijajo  člani   fihnskega ljeni  uredniški  odboi
brlog, v katerem se st na omejen (eksklu-
novodobne   družbe   se tudi na ideološki na-
opravičujeta  dokuimenta,
ustanovljena  revija  za  kul-, bila osrednji  filmski  klub ltov.    Revija   bi   objavljala publicistiko   in   risbe   s   ten-istora, vendar temeljno  opr-in   pravni   problem   je   bil samo   materialne   stroške, dela v zvezi s tiskom oprav-IV začetku sepfc-mbra je  izvo-
^___   _.....              Jno številko.   Zadnjega.  samo
organizacijskega sestanl Iniškega odbora pred oddajo rokopisov za tisk se pričakovano ndeležiK nekateri občinski funkcionarji. ! >d njih je taknj povedal, da so se sestali predstafi rpžbeno političnih organizacij občin« in razpravljali ji, ugotovili, da je potrebna, da pa so opazili, da knuijskilt študentov v statutu nima posebnega določil izdajanje revije in da filmski klub ni po pravilih rej J. Zato je javni tožilec rekel. da bo revijo zaplenil, lie in da moramo revijo od-ložiti vsaj za tri meseater se te reči ne uredijo. Za-čudeni smo bili, saj Cki sekrelariat za informacije po  naši  prijavi  ni   spoifcbenih zadr/.kov,  dalje,  ker  za
Marko Pogačnik Happy end za Requiem za Kar Epitaf za Karavž
HHHIIIBH
KAfcNANA
naštete opravke niso bili potrebni trije meseci in nad pa-tosom,   s  katerim  so   niun   biie   naštete  ovirc  sporočene.
Pristali smo na enomesečni odlog in spet bili prcscne-čeni, ko je isti večer na sestanku odbora študentskega klu-ba skupina čJanov In gostov napadla revijo z novih vidi-kov. Ta sk:ipina ;e uredniškemu odboru očitala prenckatere stvari: da je med materialom za prvo številko idejno zgre-šena literatura, da je glavni urednik nezrel, da so si re-vijo izmislili člani uredništva, bivši sodelavci Perspektiv, da bi tako nadaljevali ukinjeno rcvijo in diugo. člani ured-niškega odbora Karavane smo povedali, da je literatura umetniško in nc ideološko delo, gJavni urednik je od-stopil, bivši sodelavci Perspektiv smo dokazali, da smo bili v Karavano povabljeni potem, ko je bil koncept zanjo že dejstvo. Kljub temii smo pristali na to, da se urcdni-ški odbor razveljavi in preimenuje v pripravljalni odbor in da se o reviji razpravlja in voli nov odbor na redni letni skupSčini študentskega kluba. Skupščina je brez plodne razprave sprejela revijo in izvolila odbor, izpopolnjen z dvcma članoma odbora kluba kulturnih delavcev Kranj, predstavnik občine p_a je podprl izid revije. Revijo je zajel nov ritem, sodelavci smo predložili nov material in na novo  uredili  prvo  številko.
Karavana je bila drugič pred tiskom. Takrat pa se je sestal občinski svet za prosveto in kulturo s problema-tiko Karavane kot eno od točk dnevnega reda, ne da bi povabil kogarkoli od uredniškega odbora. Izvedeli smo, da se je svet soglasno opredelil proti Karavani in prepovedal filmskemu klubu, Id ga svet financira, finančno sodelova-nje. Ostalla je še možnost, da soizdajateljstvo prevzame klub kulturnih delavcev, ki je že leta govoril o potrebi revije. V nadaljevanju občnega zbora tega kluba smo sodelavci Ka-ravane predlagali, naj klub prevzame soizdajatcljstvo, ko-misija za sestavo programa dela kSuba pa je pismeno pred-lagala občnemu zboru, naj o tem razpravlja in pretrese možnosti za izdajanje. Delovni predsednik je rekel, da je Karavana nezrela in po izvedbeni plati neokusna, predsed-nik starega odbora pa je rekel, da je sicer revija, potreb-na, pogovarjali pa bi se o tem kdaj drugič. Tako zbor niti ni razpravljaU niti glasoval o predlogu v zvo.zi s Ka-ravano. Sodelavci smo smatrali, da je revija tako dokonč-no onemogočena, zaradi česar smo umaknili svoje prispcv-ke.   Zaradi   tega  je   revija   prenehala   obstajati.
DOKUMENT ST. 2
Dne  y.  nt,VL-........   1965  je  bil  sklican  občni  zbor  kluba
kulturnih delavcev v Krnnju. Predscdnik kiuua je na za-čctku vpiaša,l zbor, če je potrebno volili deiov;,o predsed-stvo in ostale organe zbora. Po zagotovilu, da to ni po-trebno, je vodil zbor dosedanji odbor kluba. Pi-edsednik je za program dela v prihodnje predlagal: da se upravni posli kluba prenesejo k prosvetno kulturnim društvom ob-čine Kranj, da naj bi v prihodnje imele sekcije kluba svoj sedež v ustreznih ustanovah. Diskulanii so razprav-ljali predvsem o tera, kaj pomeni dejstvo, da se uprava ptiključi k občinskim kulturnim društvom, in ali ne po-meni prestavitev sekcij y ustanove tako i-ekoč razpust klu-ba.   »Kritika«   je   nastopila   z   naslednjimi   tczaini:
1.  K'Jub  je  doslej  deloval  predvseni  kot  organizator  kul-turnih   praslav   —   predstavljal   je   preteklo   kulturo   in   se premalo    ukvarjal    s    sodobnim,    živim    kulturnim    snova-njem.
2.   Občni   zbori   so   bili   doslej   le   vo<lilni   mlini,   ki   so zaradi  videza  demokratičnosti  volili  nove  odbore,  katere  so predlagali   stari   odbori.   Zato   bi   bilo   priporočijivo,   da   bi uvedli   kakršnekoli   obUike   dela,   v   katerih   bi   člani   kluba lahko  delovali   kako   drugačc,   tako,   da  ne   bi   bilo   vse   de-lo   prepuščeno   ozke.mu   upravnemu   odboru.
3.  Vse priredjtve,  ki jih je klub  organiziral, so  bile na-menjcne kulturni eliti, zato bi morali razmišljati  tudi o ob-likah,   ki   bi   zanimale   širše   plasti.
Občni zbor se je (vsaj po diskutantih sodeč — gla-sovanja ni biln) s »kritiko« strinjal. Ker pa točnega pro-grama v duhu teh tesc ni bilo izdelanega, je bilo predlagano, da se zbor prekine in nada^juje drugič. Stari odbor se je uprl temu delu, češ da je že dovolj delal, zato je bila izvoljena petčlanska komisija za sestavo programa, od ka-terih so bili trije člani predstavnjki »kritike«. Nadaljeva-nje zbora je bilo napovedano za 23. november. V vmesnem času je komisija sprejela in napisala program po načelu soglasnosti vseh članov in v smislu zgoraj navedenih tez. Hkrati je predlagala tudi nekatere spremetnbe obstoječega statuta in se zavzela za evidenco članstva in minimalno olanarino — oboje je bilo že prej predvideno s statutom, vendar neuresničeno. Na začetku nadaljevanja občnega zbo-ra je stari predsednik ubral drugačno pot: predlagal je de-lovno    predsedstvo,    dnevni    red,    volilno    in    kandidacijsko
komisijo, na bitro prebral imenft za te orgaoe in sbor fih je sprejel. Tako je postal tajnik starega odbora dclovni predsednik in že v dnevnem redu razglasil prvi del oMne-ga zbora /a neveljaven z izgovorom, češ da ni imel de-lovnega  piedsedstva.
Naprej: namesto da_ bi se začela obravnava napisanega programa komisije, je de^lovni predsednik razložil svojo spremembo statuta v celoti, v kateri je bilo bistveno tole: klub si nadene ekskluzivno obliko, ker je s predlaganim statutom napovei'ana selekcija članstva. Clani bodo lahko samo tisti, ki dosegajo pomembne in družbeno priznane rezultate na kulturnem področju in podobno. Kdo je tak-šen, pa bo odločala posebna komisija! Ta predlog je bll presenetljiv, posebno glede na to, da je še pred štirinajst dnevi isti stari odbor tožil, da so težave kluba v tcm, ker je malo članov in tako dalje. »Kritika« je zavrniBa pred-lagano ekskluzivnost, ntemeljevala širino in odprtost klu-ba, pojasnjevala, da profesionalni kulturni titflavci nimajo Jastniške pravice do kulture, ki ni njihovo delo in podob-no hkrati pa se je zavzemala za obravnavo programa, ki ?a  je  napisala  izvoljena  komisija.
Delovni predsednik je sicer ta program dal prebrati, ni bil pa za diskusijo ruti ni dal programa na glasovanje, češ da je ta prograin »vendar nekaj drugega, kot predla-gamo mi«! Predsednik mladine je s svojim nastopom dal razumeti, da ima »kritika« skoraj prav, ko je proti eksklu-zivnosti, vendar je treba paziti na to, kakšne interese ima y ozadju. Potem je delovni predsednik potcgnil fz žepa spis in ga bral. V njem je bilo velikp rečenega o tem, da so med nami ljudje, ki so proti socializmu, ki izvirajo iz re-vije, ki je nosila perspektiven naslov, ki jih je treba s ko-reninami izkoreniniti, da zbor ne sme biti malodušen in podobno. Na glasovanje je bil dan novi statut ekskluziv-nega kluba in izglasovan. Za konec (vmes ni bilo niti odipora, da bi se člaru kandidacijske komisije za mni odbor vsaj med sabo posvetovali) je vstal še predsednik kandidacijske komisije, potegnil list iz žepa in gladko pre-bral imena vseh prihodnjib funkcionarjev kluba, brez vsa. kršne utemeljitve. Zbor je, verjetno zaradi avtoritete mo. ža, z glasovanjem potrdil njegov predlog. Stari predsed-nlk   kluba   je   tudi   novi   predsednik   ekskluzivnega   kluba.
Kai se je zgodilo med enim in drugim zascdanjem zbora?                                               Marko Pogaftiik
O NEKATERIH POJMIH SLOVENSKE MIZERIJE
Kritika je subjektivna interpretacija lite-rarne umetnine, zato mora biti enakovredna avtorjevi interpretaciji lastnega dela. Kakor hitro namreč umetnik literarno delo ustvari, začne bivati tudi zunaj ustvarjalčevega du-hoynega obsega. Ker je umetniška beseda po svoji naravi dvosmiselna, vstavi kritik (ali recenzent, ali ocenjevalec) v njeno shemo svoja občutja in asociacije. Na ta način po-maga umetnini do bivanja. Nekdo, ki poezijo ocenjuje ali o poeziji piše, mora torej imeti o zadevi vsaj osnovne pojme, ker ni vseeno, ali metli rečemo smetišnica, ali zemlji nebo, kakor ni vseeno, ali neko poezijo imenuje-mo topografsko ali konvencionalno. Dodaj-mo še prastaro pravilo, da mora kritik (ali recenzent, ali ocenjevalec) imeti kot subjek-tivni faktor, ki vrednoti, do poezije pošten odnos. Vsak kritik je prepričan, da ga pre-more. In večina kritikov si nesramno, nesra-mno laže. Posebno na Slovenskem. Kakšen pa je pošten odnos do umetnosti, morda kon-kretneje, do poezije? Toliko je odgovorov na to vprašanje. In eden sam: znanje. Ker je po-vsod edino resnično in ustvarjalno merilo določeno znanje ^o določeni stvari, sloni tu-di kritika poezije na znanju, predvsem na znanju.
Jože Snoj je v Probleme napisal Osnutek poetike za lastno uporabo, Tone Vrabl pa je v osmi številki Tribune zapisal, da je to tehten zapis, »ki na dokaj pregleden način uspešno secira problem avantgardne poezije v Sloveniji, njen smisel in odziv pri bralcih«. Potem Vrabl nadalje pravi, da je »škoda, da se ta pojasnjevanja o sodobni poeziji niso nadaljevala tudi v zadnji številki, saj bi" z or-ganizirano in strokovno polemiko lahko mno-go pripomogli k samemu razumevanju so-dobne poezije (podčrtal E.F.) in s tem vzpo-redno k večjemu odzivu in zanimanju pri bralcih«. In nato dalje: »Ta negativni odziv med slovenskimi pesniki lahko samo ško-duje slovenski poeziji, ker jo bodo še naprej neusmiljeno bičala mnenja strokovno neuspo-sobljenih amaterjev bralcev.«
Mladi slovenski pesniki se, kot je videti, ne menijo za usodo svoje poezije, ne razprav-ljajo o njej, molčijo in ne skušajo je pojas-njevati (podčrtal E.F.). In samo Jože Snoj se spomni, da »secira« problem avantgardne po-ezije.
Ni to tragično?
Eden se vendar oglaša iz te vrste neza-vzetih pesnikov, pa še ta noče razpravljati o poeziji, ampak o kritiki te poezije. Ta (spo-daj podpisani, op. avtorja) namreč meni in je tudi prepričan, da poeziji ni treba razprav-ljati o sebi, kajti v tem trenutku stopa v od-nos, ki se mu pravi nehanje. če poezija je poezija — in je kot taka dana pa ni treba za njen obstoj nobenih argumentov — bo to vrednost tudi ohranjala in ohranila, ne da bi razmišljala o sebi in se pri sebi zanimala o svoji takoimenovani avantgardnosti. In po-tem ko Vrabl pravi, da bi strokovna razpra-va pesnikov o njihovi poeziji pripomogla k samemu razumevanju poezije, mi naj ne za-meri, če mi je žal njega in njegovih sposob-nosti, kajti to je najabsurdnejša trditev, kar sem jih utegnil v svojem kratkem življenju slišati. žal pa mi je tudi slovenske literarne kritike, ki ji predrzno dajem en sam katego-rični naziv: naivna kritika.
Kdaj si bomo enkrat za vselej na jasnem, da poezije ni treba pojasnjevati, da je ni tre-ba razlagati, poezijo je treba živeti, živeti z dušo, živeti s svojim lastnim življenjem?! Kdo mi pokaže človeka, ki bo nekomu razlo-žil neko pesem tako, da jo bo ta nekdo za-živpl v sebi? O tem je vendar v Tribuni pi-sal že Herman Vogel, in kako more nekdo takorekoč naslednji trenutek trditi nasprotno?
Kakšna kritična merila premore Tone Vrabl, in koliko znanja o poeziji in o proble-mih, ki poezijo zadevajo, je izredno prozorno, ali pregledno, da se izrazim z Vrablovimi be-sedami. Njegova kvalitativna merila so: »ali je avtor i>ovedal kaj novega, ali je odkril nov
izraz, ali je njegov pesniški umotvor konvencio-nalen (podortal E. F.) in podobno. Kako more nekdo poezijo označevati z umotvori, mi nikoli ne bo jasno In potem dalje: koliko je kakš-na pesem preprosta, koliko je pregledna in jasna, koliko premore avtor »skromen« izraz-ni način. In podobno. Torej skromen izrazni način — to je najbrž šibek izrazni način. In yrabl Kuntnerju šteje v dobro, da je v pesmi čudno na »skromen izrazni način« nekaj iz-razil. Občutek imam, da se Vrabl nekaterih svojih protislovij ne zaveda, da v svoji pavšal-nosti zmeče vse v en koš, bralec pa izbiraj, presojaj — in se čudi. Osnovna kritična kate-gorija mu je preglednost. S preglednostjo obdeluje kar štiri avtorje zaporedoma, pri tem pa ni jasno, kakšna je tista poezija, ki je pregledna, in kakšen je tisti pesniški način, ki je pregleden.
Potem govori o topografskem načinu pe-snjenja, ki da je nov, in o konvencionalnem načinu, ki da je preživel. Ta dva načina se torej izključujeta — ali ta ali oni. če neka pesem ni topografska, je konvencionalna. In ker je menda konvencionalna resnično slaba, je edina dobra poezija topografska poezija. Tu pa Vrabl tudi obnemore. Topografski na-čin pesnjenja pripisuje Zagoričniku in šala-munu, konvencionalnega pa Miškotu in Zagor-skemu. Zdaj pa postavljam Vrablu vpraša-nje: v kakšnem načinu pa potem pesnijo vsi tisti, ki jih ni mogoče uvrstiti v eno prejš-njih kategorij? Recimo Rotar, Vogel, Kunt-ner, spodaj podpisani? Tu Vrabl več ne ve ni-česar, reši se tako, da »Kuntner ne zna svo-jega talenta pripeljati do konca in je nedisci-pliniran, da je Rotar nadarjen, vendar še v fazi iskanja, da se Vogel kvalitetno spreobr-ne, ko začne pisati takoimenovano topograf-sko poezijo, da so Flisarjeve pesmi polne filo-zofije, doživete in jasne.«
Kaj je filozofičnost, kaj je doživetost, kaj je jasnost? Kaj je nadarjenost, kaj je faza iskanja? Kaj se pravi talent pripeljati do kraja, kaj je nediscipliniranost? Kaj je topo-grafsko, kaj je konvencionalno?
O vsem tem nima Vrabl niti pojma. O vsem tem nima slovenska literarna kritika (z ne-kaj izjemami) niti pojma. Ta kritika se lote-va ocenjevanja v goli želji, da sebe uveljavi, pavšalno, z nekimi ad hoc ugotovitvami, ki koristijo njenemu oblikovanju, ne briga pa je poezija sama. Nima odnosa do poezije. Ni po-štena do poezije.
Vrablu mimogrede: šalamun ne piše to-pografske poezije. On sam gotovo niti ne že-li tega početi, ker v nasprotju z Vrablom ve, da je topografski način star kot mati zemlja. In kadar ga uporablja Zagoričnik, ga ne upo-rabi zato, da bi »na poseben, potenciran na-čin prikazal bralcu odlitek svoje vizije na pre-gleden in kratek način.« In ko ga je uporabil Vogel, kljub »nenehnemu in vztrajnemu iska-nju« ni »izpovedal tistega, kar čuti«. Kje ne-ki! Ali se Vrabl ne zaveda strahotnega pome-na sleherne besede, ki jo izreče? Ali se ne za-veda, da greši, ali nima vesti ali vsaj ne sluti, da laže, da je nepravičen, ker je površen, ker nima znanja — kakor je nepravična sloven-ska literarna kritika, ker je površna, ker je brez znanja, ker je mizerna?
Da ne bo nesporazuma!
Moja domena ostaja prej ali slej poezija, ker ne morem iz nje — kritik ne znam pisa-ti, če sem to kdaj počel, sem grešil in ne bom nikoli več. Toda: zdaj, ko obtožujem, se zavedam svojega početja in vem, da sem pravičen, ker zavračam površnost, neznanje, revščino, neodgovornost, korupcijo, pozerstvo, domišljavost. Tu ne gre zame, ne za Vrabla, ne za Vogla, ne za Snoja, tu gre vendar za ne-kaj, na kar moramo pristajati, če hočemo, da svoje početje, takšno ali drugačno, opraviči-mo, tu gre za poštenost.
In mi, kako daleč smo odpoštenosti!!!
Kako, da se je v naši kulturi in lite-raturi spet zakotilo malomeščanstvo, kako da se vsak s prezirom in odklanjanjem postavlja nad drugega namesto s kvalitetami, kako da
smo priče takšnim filozofarskim grižam, ki nam zasmrajajo cilje in nas silijo v omaho-vanje, kako da imamo polne gobce predpo-topnih fraz, pa se vendar imamo za sodobne in moderne, predvsem pa napredne, kako da smo tako hinavski in se eden drugemu sm^i-ljamo v večnem prijateljstvu, v resnici pa se mrzimo ali zavidamo, ali se bojimo in se ogibamo ali pa se navidezno spoštujemo za-voljo zaslug, ki jih ima ta ali oni za sloven-ski narod? Kako da si ne uparao priznati, da ničesar ne znamo, ali pa — v skrajnem pri-meru zelo malo, kako da si ne upamo pri-znati, v kakšni pošastni pogibeli se čedalje bolj srečujemo?
O, prekleta mizerija!
O, prekleti snobi na Slovenskera! O, pre-kleti zapečkarji! če smo narod, če smo kul-turna elita, če nam gre za umetnost, ne pa za lažni pečat duhovnosti, bi si vendarle morafi pljuniti v obraz zavoljo te gnojnice, v kateri plavamo. Tako bi sami sebe zagledali y uma-zaniji. In to je pogoj  za očiščenje, edino to!
Seveda: zdaj bo planilo po meni, sloven-ska kultura bo zaplesala na meni svoj ponos-ni zmagovalni ples: ti nisi nič boljši, ti plju-ješ na narod, na kulturo in njene predstavni-ke, ti si pozer, kdo ti daje pravico, da kritizi-raš, ti si, ti si...
In ničesar ne bo ostalo.
Pa vendar se mi zdi, da mora vsak pove-dati, kar misli.
Sem proti snobizmu, sem proti pozi, sem proti besedarstvu, proti potvarjanju in nere-sničnosti. Kdor pravi, da moramo z nekate-rimi stvarmi, ki se pojavijo v kulturi, po-trpeti, se moti. Potrpljenje — to je polovica priznanja. Brišimo, kar je brisanja vredno, postavimo, kar bo stalo bolj trdno od prejš-njega. Mi smo se nekam zalezli in tam spo-kojno kinkamo. Bog nam odpusti! Naša lite-rarna zgodovina ima na sebi sedem naglav-nih grehov in še več. Kdo vse je o tem že pi-sal? Pisal je D. Rupel, pa je dobil pq glavi. Pisal je ta in oni pa je dobil po glavi. Naša proza piše o partizanih, ki so nam priborili svobodo, piše o naših prizadevanjih za soeia-lizem, o našem novem življenju v socializrau, piše o spokojnih stvareh, o ljubezni, grulje-nju, samoti, pa še o prostituciji. Kje pa ]e, vprašam vas, kakšna proza, ki piše o nas? ONAS?
O poeziji ne morem govoriti, ker bi mo-ral govoriti o sebi. To je nespodobno.
Ali je lastnost Slovencev, da ne znamo ni-česar pretehtati, da.ne znamo razmisliti, da se ne znamo pogovoriti? Ali je v naši krvi, da smo brez pravih občutij za resnično in zla-gano? Ali smo po naravi egoisti, koristolju-bni, potuhnjeni, strahopetni, ali smo rojeni fi-listri?
Bog nam grehe odpusti!
Moje besede so emocija. Moje besede ni-so sveto pismo o kulturnih razmerah na Slo-venskem. Saj ne morejo biti. Kažejo pa, kaj o teh razmerah mislim, kako se kot eden Slovencev počutim med soslovenci. Ali mi puščate to pravico? Da takim razmeram na-sprotujem?
Sicer pa: med nami je gotovo tudi nekaj pametnih Slovencev. Recimo Jože Snoj. On bo znal povedati o poeziji in kulturi vse, kar vas bo zanimalo. On je vse to že definiral. On je definiral celo to, kar se poraja, kar se bo jutri rodilo, definiral je prihodnost. On je veliki slovenski vseved. In navsezadnje lahko pristanemo tudi na linijo najmanjšega odpo-ra: kaj bi se mučili s spoznavanjem, z odkri-vanjem, z znanjem, kaj bi z njim, saj vendar pravi Tone Vrabl — »Danes ni več potreb-no poznavanje starih pesniških oblik, norm in zakonitosti. Dovolj je, če zna mlad pesnik uspešno razglabljati o filozofskih in ontolo-ških vprašanjih ter na zanimiv način prikazo-vati svoje asociacije.«
Pa vzkliknimo: ŽIVIO!
Smej se, narod slovenski!
Vem, da se boš smejal le meni, enemu svojih norcev.                                 Evald Flisar
michal sprusinski
se je rodil leta 1940 v Krakovu, kjer je leta 1963 končal polonistiko. Od leta 1960 sodeluje s pesmimi skoraj v vseh pomembnejših polj-skih literarnih revijah. Piše prozo, literarne kritike in eseje ter prevaja iz češke, slovaške in angleške poezije. Leta 1963 je izšla njegova prva pesniška zbirka Popoldan. Posamezne pes-mi iz nje so prevedene že v francoščino in nemščino. Za tisk je pripravil novo pesniško zbirko in svoj prvi roman.
Ob tem času sem zapuščal mesto
črn pramen ga je rezal
sonce ni zahajalo v vrtove Arlesa
Tu je morje zame
z ladjami za tovor In jadrom
nagnjenim v brazde valov                     f
Tu na začetku celine poslednji
beg za ptice Sredi skal
bom videl davno umrle svojce
ko sen v soncu V čereh barve žvepla
Sna ni Rekli so — odidi nisi naš Ni nas v tvojih mislih Videl sem — med kamni umira zadnja
s     ptica
Predno bom začaran šel na pot čez provinco dežele puste trge Se bom naučil pozabiti zven vaših imen
povratek k prijateljem
Tako vstopam v to hišo tu sem vas pustil domače sorodnim predmetom v sivini njihove skorje Na poti do novih arkadij potujoče v snu nad pepelom Zvok je spet oster In zrak suh Vidim vas torej dobro ohranjene Pravim: predmet — vidim ga od blizu navadno upognjen malo že uničen vendar je ohranil brezhibne oblike ta stol filozof ki brez pete noge Poslušam niso se še vrnili ostrina izgine Potovanje prijateljev se ni začelo Ostali so tukaj: Ta stol filozof ki o njem še enkrat hrastje kredence vitke oblike peči Ko pa od vas zahtevam odgovora čakate tihi kot njihova skorja Sivo je vendar Mrtvi so brez sanj
zahvalna žalostinka
V  kakšen krasen čas smo vpeti &e železo je zdaj dobrohotno 2ivo se sveti iz muzejske omare ali iz barv vpleteno v sliko Kakšna obogatitev ta bodeča žica
Zahvalno žalostinko pišeš tistim ki so
odšli spominjaš se korakov nenadoma zamrlih
V  globino peska plitvo vdolbeni v
kamenju
Tisti dim brez ognja je že kdaj razvelo In potem spet v svoja tihožitja
Za nami bo ostalo... Tu je citat prekinjen S pripisom: Negibnost poletnih plaž tako na hitro zapuščenih Sledovi nog so izbrisani
Kmalu bo spet čas vročine apnenčaste iskre na obali Spet bomo prišli pozdravit novo sezono
V  kakšen krasen čas smo vpeti
Prevedla Katka Šalamun-  Biedrzycka
TRIBUNA STRAN 6
NIKO DARLE, TIHOŽITJA
Po naključju sem prav pred kratkim dobil v roke pesniško zbirko TIHOŽITJA mladega sloven-skega koroškega pesnika Nika Darleta. Knjižica je izšla v samozaložbi s pomočjo Janežičevega sklada, opremil jo je Pavle Pernjak, natisnila pa Tiskarna Družbe sv.Mohorja v Celovcu (1965). Iz skromnih podatkov razberemo, da se skriva za psevdonimom Niko Darle pravo ime Erika Prunča (rodil se je 1941 v Stražji vesi pri škocijanu v Podjuni, kojičal gim-naž-jo v Celovcu, študiral slavistiko v Grazu in ne-kaj časa tudi v Ljubljani), enega vodilnih predstav-nikov mlade koroške generacije, ki je pred leti rezko stopila v koroško in avstrijsko duhovno živ-ljenje z ustanovitvijo literarne revije Mladje. Sam Prunč je obenem ustanovil gledališko skupino Oder Mladje, ki jo vodi še zdaj.
Posebej so se nova prizadevanja izrazila v lepo-slovnem ustvarianju mladega koroškega pokolenja, in najbolj v vodilnih predstavnikih: Kostanku in Prunču. Posodobljenje koroške literature, ki se s tem pokolenjem odločno pridružuje matični slovenski, pa imejmo v mislih Kostankove Crtice mimogrede, ki so izšle pred meseci v Ljubljani, ali pa Darletova Tihožitja, se kaže v rezkem odmiku od samouške tradicije. Ta se je do nedavnega napajala iz-prepro-stih folklornih in celo bukovniških vrelcev ter se izražala v romantično rodoljubnem objokovanju na-rodne bolečine — pri tem se je neločljivo vezala na staro versko čustvo in tradicijo — ali pa v vznese-nem opevanju pokrajinskega »raja«. Mlada genera-cija spoznava v naciomalnem pogledu, da je prava resničnost sicer huda, a da si nima smisla pokrivati oči pred njo, v literaturi pa se je usmerila k intira-nemu subjektu ter to preusmen / združila z novi-mi oblikovnimi in izraznimi iskanji.
V  tem trenutku pa je tudi ocenjevalcu nove za-tnejske   (koroške)   literature   posel   znatno   olajšan. Ni namreč več potrebno, da se svojemu predmetu približa s prizanesljivimi in popustljivimi umetnost-aimi merili, ni več potrebno, da sleherno slovstveno pobudo,   pa   naj   bo   še   tako   diletantska,   pohvali, z obveznim dodatkom seveda, kako si mora  ta li-teratura  s  svojo  samorastniško  močjo utirati  pot. Mirno lahko vzame v roko Darletovo zbirko in brez olajševalnih okoliščin pove svojo (jasnoda zasebno) sodbo. Literatura je slaba, če potrebuje drugorodnih podpornikov, da obstane. Stati mora samo na svojih nogah, ne glede na to, kje, kdaj  in kako je rastla.
V  vrh svojih izrazito simetrično skomponiranih TIHO2ITIJ (število enot je 1 + 2+3+2 + 1, od tega sta prva in zadnja posamezni pesmi, vse druge pa cikli) je Niko Darle postavil tri cikle. Tretji (Pesem Miklove Zale)   se sicer že krepko   odmika   prvima dvema  (Cikiopi, Kralj Matjaž), odmika po pesniko-vem odnosu do svojega predmeta, vendar pa ostaja temeljno hotenje v  vseh  treh  enotno:   odločno  od-pravljanje  nekaterih   poglavitnih   romantičnih   praz-nih upov, ki jih je v pogledu narodnosti in književ-nosti gojila, ali jih pa še goji koroška tradiciia. Ta tradicianalni rodoljubni romantizem se je oprijemal najyeč  slavnega,  dasi  le  na  videz  slavnega,  zgodo-viriskega,   legendarnega  in  folklornega  izročila.   Za-tegadelj    je  edino   naravno,   da  poteka   Darletovo »streznjenje« prav   od teh  temeljev navzven. Svojo idejo je »demonstriral« na ogrodju koroških folklor-nih in legendarnih mitov.
Kako? Poglejmo najprej nekaj motivov, ki se v koroški slovstveni podobi nenehno prepletajo, po-glejmo jih na primer v zbirki Milke Hartmanove IVIoje grede (Celovec 1952). Rodoljubna izpoved, po večini tesno naslonjena na versko čustvo in trdno zvezana z romantično zaljubljenostjo v doraačo zemljo in domačo besedo, se oplaja in dobiva po-budo v staroslavni preteklosti, v ustoličevanju koro-ških vojvod, v Cirilu in Metodu, za prihodnost pa jo živi trdno zaupanje v vstajenje Kralja Matjaža. To epsko ravnino spremlja vseskozi otožen ton za-vesti, da vodi pot v prerojenje naroda samo skozi trpljenje.
Niko Darle je energično strgal zaveso s tega emocionalno romantičnega duha in pogledal resnici in resničnosti v obraz. Ne trdimo, da to dejanje zanj ni bilo mučno in boleče, trdimo samo, da je bilo pogumno in potrebno. Ciklu Ciklopi je pripisal-Ko-roška 1964 in s tem očitno opozoril sam na neko resnico, ki bi jo brez tega dodatka sicer tudi zaznali, vedar pa malo teže: gre namreč za čisto konkretno ozadje dogodkov ob 550-letnici zadnjega ustoličenja koroškega vojvode, za »obračun mlajše generacije z ozkim nacionalizmom preteklosti« (R. Vospernik), ki je ob tej priložnosti spet močno zaživel, poleg tega pa še za nekaj več: za dokončno sprijaznjenost te generacije z zgodovinsko resnico, pa naj bo še tako trpka (prav zavoljo te načelnosti in angažirane vse-bine smo v uvodu zapisali, da so literarne stvaritve mladjevcev nekoliko programske in akcijske na-rave). Sprijaznjenje poteka seveda skozi mrzle po-krajine pustošenja, podiranja do včeraj svetih res-nic, zato pa se ta trpka plovba, odisejada nazadnje sklene s popolnim spregledanjem:
Nazaj ni poti, mornarji, tu, n a o b a 1 i moramo najti vasi.
Epilog
Streznjeni zavesti se v ciklu Kralj Matjaž, na-menjenem: Vsem, ki čakajo njegovega prihoda, pri-druži v sklepni deziluziji še blaga ironija: folklorni junak se je naposled le prebudil in krenil iz gorskih bokov na mogočen pohod, a z njim se zgodi nekaj nezaslišanega:                             y
... S korakom železa se je spotaknil ob peto. V drobcih suha glina ihti. Luna liže lisaste luže krW. Epilog
čakajoči čakajo zastonj, njih odrešujoči mit se je nerodno, prav po človeško spotaknil sam ob sebi in se razsul.
Obračun z zgodovinsko obremenjenostjo je v tretjem središčnem ciklu Pesem Miklove Zale sicer dosti intimnejši, zato tudi pretresljivejši, vendar je osrednja povednost še zmerom usmerjena v veliko streznjenje: legendarna Miklova Zaia se spremeni v pregnanko, ki rodi v tujini tujcu janičarja in ki se končno vrača domov kakor spokornica.
V teh motivnih izvirih smo odkrili snovno, vse-binsko jedro Darletove zbirke; je poudarjeno tezne narave in se tako kaj malo sklada s pristno liriko in še manj z naslovom zbirke Tihožitja. Vendar pa rešuje pesnika to, da je opisnost omejil na najmanj-šo mero in jo prežaril z lirskim čustvom in jezikom.
Tako se skriva untvarjalno-oblikovalna sredica TIHOZITIJ tlrug-je, v ciklih, ki še simetrično zbirajo okoli središčnih treh. Prva dva nosita naslov TIHO2ITJA in LETO, zadnja dva pa ZALIK-ŽENE in JUTRA. Res vje sicer, da posebej druga meja ni ostra, saj se že v PESMI MIKLOVE ZALE obrne pesnik k intimnemu lirskemu subjektu, postane v zadnji pesmi tega cikla celo že sam ta subjekt, in prav tako nosi tudi še ciklus Z\LIKŽENE v sebi diskretno zakrito idejo, ki "so jo glasno oznanjaJi osrednji cikli, komaj opazno idejo deziluzije, ki se zdaj razodeva v počasnem one-mevanju žalikžen, tega nadaljnjega folklornega rekvizita, in v konč-nem spoznanju:
V ustih poje nema ptica,
vnsndar je kljub temu med obema središčoma bistven ustvarjalno oblikovalni in idejni razloček. Dmgo središče uveljavlja namreč nasproti prvemu, ki je zgolj pesnikova močno zavestna reakcija na narodno kulturne mite, do.sti daljnosežnejše namere: gre za ni5 manj zavestno prizadevanje prestaviti literaturo z izrazito pokra-jinsko amaterskega področja na višjo raven, ki bo profesionalna in krajcvno neomejena hkrati. To je pred Darletom storil že Ko-stanek s CRTICAMI MIMOGREDE in iz obt>h lahko izluščimo isto hotenje: profesionalizirati vsebino, tako da se zdaj obrne na in-tinuiega sodobnega človeka, in profesionalizirati obenem izraz, je-zik, tako da postane zdaj tako umetno izbran, da meji že na lepo-rečje in larpurlartizem. Zato ni čudno. da nahaja to prizadevanje marsikak vir v sdovenskem eksprpsionizmu. v problematiki, ki se neredko dotika religioznega sveta, ali pa je z njim vsaj močno obarvana, predvsem pa v izrazu, fci je baročno nakopičen, ki iz-bira iz epitetoneze največ svetlo skalo, spremin.ja glagolski vid in obuja arhaično besedišče.
Preostali cikli zbirke naj te splošnejše misli samo nadrobneje osvetlijo, konkretizirajo. Opisnost se je v njih pop< ilnoma zgubila, tudi ni več tistega eiiotnega veznega (epskega) osebka, ki daje ci-kloni organizirano podobo in zgradbo. Zamenja ju nizanje bolj ali manj dubovitih podob, ki ustvarjajo svojevrstiia statična tihožitja. Princip, po katerem Darle na hitro riše te podobe, je enostaven, a marsikdaj učinkovit: splošne zaznave, upodobljene v eHptični (ncglagolski) jezikovni strukturi, prepclje v drugi kitici (\se pes-mi imapo namreč samo dve kitici) v rafcdo dinamično neeliptično obliko in jili tudi ponavadi osredotoči na manjšc detajle teh tiho-žitij. Tako so zgrajeni cikli TIHOŽITJA, LETO in JUTRA. se pra-vi najbolj tipična tihožitja, in od splošnega principa se Darle od-dalji samo tam, kjer vdre v mrtvo naravo z izrazHo subjektivno voljo, izpovedano v prvi osr.bi. V teh primerih delujc v ciklu dis-harmonično.
Taka je v ciklu TIHOZITJA pesem ŽEJA: s svojo osebno iz-povedjo nekakšnega sizifovstva tn s svojo izrazito aktivno stOno obliko se rezko loči od ostalih treh pesmi, MESTA, SKRIVANKE in SOBK. To so le vtisne podobe iz zunanjega sveta, ki nočejo povedati same po sebi ničesar in ki šcle v sklepnih kiticah opo-zore na avtorja, upodabljavca tihožitij. Pesiiikovo razmerje do svo.jega predmeta je tudi v ciklu LETO tako zakrito in neopre-deljeno, da ga moramo izluščiti šele iz pesniške obdeSave motiva in pa iz izrazne strukture cikla. »Urski dogod.ek« ,je uglašen črno: neviden, neizprpsen boj vlada v tihožitjih, poante so neoptimistič-ne. Neenoten je naposlcd še ciklus JUTRA, kjer se je tako kot v prvib dveh ciklična organizacija razpustila v posamezne meta-fore brez vezncga subjekta. Kolikor je to pesnik sam, mu mo-ramo pripisati neko padajoče intonirano nehanje, ki se vzporedno s porajanjem  jutra  sfolene  v   izpoved:
Brez pesmi so ostala jutra.
Celotna padajoča uglašena melodija zbirke se s sklepno pesmijo Mutec spusti najniže, konča se pravzaprav v nekakšni vsestranski nemoči, ki pa nikakor ni resignacija, kaj šele obup, ampak spet tista značilna Darletova pomirjenost, »sprijaznjenost z resničnostjo, ki smo jo srečevali Vseskozi: nje-govo početje se izteka v pepel, oči so gluhe in »ne pregriznejo mraka«; tista sinja beseda pa, ki je v uvodni Sinji pesmi vendarle izvirala iz neke trpke, a kljub temu očiščujoče sladke zavesti o darovanju samega sebe, je zdaj »mrtev meč« Tako obstane na koncu svoje zbirke Darle na kraju, odkoder za zdaj še ne ve poti, in v podobni stiski jezika, kakor pri-stajajo danes pesniki drug za drugim: Zajc, Grafe-nauer, celo Zlobec, idr. Vprašanje je, ali ne gre tu zgolj za prevzete pobude, zakaj Darletu vsaj nad besedo ne bi bilo treba obupovati, saj še zdale6 hi izčrpal vseh možnosti, ki mu jih le-ta daje.
S tem smo obrisno pregledali motivno vsebinski razpon Dar-letovih TIHOŽITIJ. Očitno je, da se v njej vsebinski in obUko-valno ustvarjalni vrh nista ujela, da nista sovpadla, to pa nas vodi tudi že v ugotovitev, da pesnikovo slovstveno dejanje ni za-dobilo hotenju ustreznega    učinka.  Ostalo  je  neenotno,  nedorečeno.
In nekaj podobnega moramo ob sklepu zapisati hotenju ustreznega učinka. Ostalo je neenotno, ne-še za Darletov pesniški izraz. V oblikovno izraznem pogledu kaj hitro odkrijemo močno navzočnost Gre-gorja Strniše. čeprav bi to lahko trdili že za snovni del, pravzaprav za pesnikovo razmerje do predmeta, ki je tako pri Strniši kot večidel tudi pri Darletu opisujoče, epsko. to še posebej v osrednjih ciklih, so Strniševe pobude dosti očitnejše in neutajljive v oblikovno-izrazni zgradbi Tihožitij. Preprosta pesem, sestavljena iz dveh štirivrstičnih kitic, je edina Dar-letova oblika, in asonanca v vseh mogočih popolnih in nepopolnih oblikah edino poetično znamenje disci-pliniranosti. Gradnja pogostih iskanih metafor po-staja skorajda že mehanična: vsak stavčni člen mora nujno dobiti še svojo kvalifik?cijo, razvijajočo opredelitev (npr.: Zdaj se v neusmiljeni goloti / za-vržena skriva v prozorni kopreni / megla pred mlado radovednostjo sonca — Jutra IV), kar"prehaja že na področje pesniške dvomljivosti in okornosti. Ni mi treba poudarjati. da je močna genitivizacija po-dobe, ki se je pred leti v slovenski ppeziji skorajda že banalno razpasla, tudi pri Darletu najpogostejši sintaktični odnos (primeri iz IV. pesmi Kralja Ma-tjaža: debla nog, iz skal ponosa, v gori prsi, moč povelja, kamni kletve, suhi mah čakanja, ognjena krila vešče). Nagnjenost k obujanju arhaičnega bese-dišča smo omenili že prej.
Končajmo z vodilno mislijo tega pomanjkljive-ga zapisa: z Darletovo zbirko Tihožitja se je koro ška literatura še bolj približala matični, se popplno ma vzdignila na raven, ki prenese ostro kritično sodbo, ni je pa obogatila s kakšno presenetljivo daritvijo. Rekli bi celo, da je za zdaj še kakšen korak za književno ustvarjalnostjo pri nas.
Herman Vogel
ŠTUDENTSKA POSOJILA
Eden izmed načinov reševanja materialnega po-ložaja študentov je tudi najemanje dolgoročnega po-sojila pri univerzi, do katerega je upravičen tisti, ki izpolnjuje pogoje pravilnika sklada za študentska po-sojila in javnega razpisa. Letos je upravni odbor sklada sprejel že maja kriterije, po katerih se je jeseni prosilcem podeljevalo posojilo. Poskrbel je tudi, da bi bila jqvnost — absolventi srednjih šol in študentje — pravočasno seznanjena z možnostmi ne samo najetja posojila, pač pa tudi sprejemanja v študentske domove in prejemanja podpore za hrano. V ta namen je univerza dala potrebna sred-stva za tiskanje potrebne brošure navodil, ki bi tila v prvi vrsti pomoč študentu novincu.
Poleg te novosti je univerza formirala na pripo-
*s,
ročilo upravnega odbora sklada za študentska po-sojila in komisije za podeljevanje individualmh pod-por na fakultetah, akademijah, višjih in visokih šo-lah, poseben referat, usposobljen za sprejemanje prošenj za posojila in za podporo za hrano, Kar naj bi onemogočilo študentom različna manevrira-nja s frekventacijskimi in drugimi potrdili. Ta služ-ba v letošnjem letu razen na nekaterih zavodih ni opravičila svojega obstoja, čeprav si je univerza z organiziranjem sestankov referentov šol prizade-vala pripraviti le-te na delo, ki prav gotovo ni bilo lahko, zato pa toliko bolj potrebno. Treba je bilo zagotoviti popolnost dokumentov in objektivnost pri samem reševanju prošenj.
V zvezt z delom referentov na fakultetafi bi re-kel še to: če ne bi rejerent nikdar prišel na posve-tovalni sestanek na univerzo, temveč bi imel ob spre-jemanju prošenj pri seti samo »Navodila«, odprta na strani 12, bi nepodpisanih prošenj in neoverovlje-nih poroštvenih izjav ne sprejemal. Mislim, da bi on laže zavrnil študenta in mu dal navodila za dopolni-tev, kot pa to stori administrativna komisija na fa-kulteti in centralna komisija pri skladu. S tem bi se delo komisij olajšalo in študenta prosilca ne bi za-dela zavrnitev ali pa pogojna odobritev posojila.
Tudi delo komisij na fakultetah in ostalih viso-košolskih zavodih ni bilo tako, kot bi pričakovali. Komisije so delo opravile z veliko površnostjo in neresnostjo, glede samih predlaganih zneskov pa nerealno, kar se izrazito ka&e pri prošnjah s fakul-tete za naravoslovje in tehnologijo in s filozofske fakultete. S teh dveh fakultet bi navedel predvsem dva primera: prvi, ko prosilec prosi za posojilo, ker zidajo doma hišo, in drugi, ko prosilec prosi pri mesečnih dohodkih najmanj 50.000 dinarjev na dru-žinskega člana. Ko dobi centralna komisija tako prošnjo v roke, se najprej vpraša, kako neki more študent, ki prebere razpis, vložiti prošnjo, kje je njegova zavest, ko se odloči za ta korak in kako, s kakšno utemeljitvijo je mogla komisija na fakul-teti obravnavati in odobriti posojilo. Poseben pro-blem ostanejo tudi nepopolne prošnje, iz česar je tudi sklepati na neresnost pri sprejemanju in obrav-navanju prošenj na fakultetah.
Vse te pomanjkljivosti pri delu referentov na večini visokošolskih zavodov so odsevale tudi pri centralni komisiji, katere delo je bilo že zaradi šte-vila prošenj zelo težko in obsežno. Kot primer naj navedem, da je bilo lani ob prvem roku oddanih ne-kaj nad 1100 prošenj, letos pa 1619. Centrelv-! ko-misija se je zaradi pomanjkljivo izpolnjenih in do-kumentiranih prošenj večkrat znašla v zadregi, ali naj ugotavlja, kaj se iz vsakega posameznega lističa da raztrati, ali naj se odločno drži razpisa in klav-zule. Nepopolnih prošenj komisija ne bo obravna-vala. Komisija se je tu odločila za prvo varianto, za katero pa menim, da je vse prej kot koristna, kajti s tem se je odločila za podpiranje lagodnosti in pa-sivnosti med študenti še v primeru, ko gre neposre-dno za njihov materialni položaj. Glede same odo-britve pa je komisija uvedla še eno ugodnost za študente. To je pogojna odobritev. Naj navedem sa-mo nekaj številk v ilustracijo gornjih izvajanj. Od 1619 vloženih prošenj bi izpohijevalo formalne po-goje za obravnavanje na komisiji 1146 prošenj. Osta-lih 473 pa bi morala komisija zavreči oziroma zavr-niti. Z uvedbo pogojne odobritve pa je bilo zavrnje-nih z možnostjo pritožbe le 196 prosilcev. Mislim, da številke dovolj zgovorno kažejo, kakšno je bilo delo centralne komisije, komisij na posameznih zavodih, referentov in končno samih prosilcev.
Na drugi strani pa slišim vsak dan na hodniJdh fakultet, študentskih menz in drugod negodovanje prosilcev, češ, kdaj bodo posojila, saj poteka že tret-ji mesec študija. Take in podobne pripombe so čisto odveč, kajti knvci za to niso na univerzi in v njenih sluzbah, temveč v vrstah prosilcev samih in na fa-kultetah.
Ob reševanju prošenj se vsako leto pojavljajo tudi drugi problemi. V lanskem študijskem letu so bile redke prošnje, ki li imele poleg drugih doku-mentov priloženo tudi potrdilo o opravljenih izpitih. Letos pa je bilo referentom naročeno na sestankih, naj ta potrdila dostavljajo prosilci, oziroma naj v zbirne pole vpišejo tudi povprečno oceno. Ne glede na to, kako je bilo to delo opravljeno, se je letos pojavilo vprašanje, kako računati povprečno oceno. Ali z upoštevanjem negativnih ocen, ali brez njih? Na vseh fakultetah so bile povprečne ocene razme-roma visoke, od 3 do 4. Le na ekonomsm jakulteti so bile povprečne ocene nizke in to od 1.7 do 3.5. No-benega dvoma ni, da gre pri tem za dva različna načina, ki sem ju navedel zgoraj. Gotovo je zaradi tega napravljena marsikateremu prosilcu ekonomske fakultete večja ali manjša krivica. Moje mnenje je, da sama povprečna ocena ni pravi pokazovalec uspe-ha ali neuspeha posameznika, je pa pri sedanjih odobravanjih posojil s potrdilom o opravljenih izpi-tih nujno potrebna.
Problem, ki je dosti bolj aktualen pri odobrava-nju študentskih posojil, je problem poroštva. Znano je, da banka zahteva od posojilojemalca poroka, ka-terega 6-mesečni osebni prejemki skupaj dajo naj-manj višino zaprošenega posojila. Tega pogoja pri posojilih, ki jih daje univerza preko sklada, ni in prav zaradi tega je zanimivo, kdo nastopa največkrat kot porok pri študentih — posojilojemalcih. V pre-cejšnjem številu pnmerov je za poroKa eden izmed staršev ali ožjih sorodnikov. Vsi ostali pa imajo za poroka kakega znanca. Pri prvih in drugih je precej* šen del takih porokov, ki imajo mesečne prejemke okrog 30.000 din (invaiidnina, pokojmnaj. Take po-roke imajo največ študentje iz revnejših družin, štu-dentje, ki jim je posojilo edini vir dohodkov in se jim zato odobrava v rnaksimalnem znesicu. V seda-nji situaciji, ko daje študentska posojila še univerza, ne predstavlja to nobenega problema. Protlem pa bo nastal, če bo študentsko posojilo prešlo na bančni sistem — tako, da bi ga odobravala sama banka. Ali bodo tudi takrat študentje iz materialno slabo situiranih družin, ki so posojila najbolj potrebni, dobili posojilo s poroštveno izjavo upokojenca inva-lida...?
Slednjič naj še omenim sredstva sklada za letošnje študijsko leto. Med študenti in v nekaterih krogih naše javnosti je prevladovalo in še prevladuje mne-nje, da je gospodarska reforma okrnila sredstva skla-da, zaradi česar je veliko prošenj odkionjenih in po-gojno odobrenih — oziroma, zaradi česar ni denarja za izplačilo posojil za prvo tromesečje: oktober, no-vember, december. Te trditve so popolnoma neute-meljene, ker je sredstev dovolj za vse prosilce, ki izpolnjujejo razpisne pogoje. Mogoče pa se bo med posojilojemalci našel kdo, ki bi utegnil vprašati, zakaj se pri letošnjem posojilu že ob prvem izplačilu ne podpiše pogodte, Icot je to bilo prejšnja leta. Upravni odbor sklada se je odločil, da bodo posojilo jemalci do sprejetja republiškega proračuna, s či-mer bodo tu dokončno znana razpoložljiva sredstva sklada, prejemali posojilo kot neke vrste akontacijo, katere znesek se tudi po podpisu pogodbe ne bo spremenil. Pripominjam, da je to zgolj tehnična ma-nipulacija, ki naj bi skladu omogočila smotrnejše gospodarjenje s sredstvi.
Tine Mozetič
RAZŠIRITI ŠTIPENDIRANJE
S spremembami, ki jih je prinesla reforma, se pojavlja tudi v sami raaterialni stimulaciji študentov vedno bolj akutno vprašanje: kako si zagotoviti os-novna življenjska sredstva, ki so potrebna za normal-ni študij na univerzi. Kot smo lahko videli in brali v dnevnem časopisju, se večina tistih, ki niso nepo-sredno povezani s študijem «a univerzi, zavzema zlasti za kreditiranje. To se jim zdi že skoraj nujno in edino pravilno. Temu bi v prvem trenutku pritr-dil še marsikdo, vendar če stvar nekoliko globlje premislimo, lahko ugotovimo, da bi z ukinitvijo šti-pendiranja in z uvedbo popolnega kreditiranja prišli do težav, ki bi še poslabšale doslej že tako slabo materialno stanje študentov.
Naj vzamem za izhodišče filozofsko fakulteto, saj vemo, da so prav študentje te fakultete najbolj veza-ni na kreditiranje in se ga tudi največ poslužujejo. V študijskem letu 1963/64 je od 1179 študentov preje-malo štipendijo 359 (povpr. štipendija 15.000 din). Naslednje študijsko leto se povprečna štipendija ni bistveno dvignila in je dosegla nezavidljivo številko 18.750 din. škoda je le to, da socialno-ekonomska komisija na fakulteti še ni mogla ugotoviti, kakšna je povprečna štipendija v letošnjem letu. Vendar pa po mnenju večine ne bo presegia 23.000 din.
V študijskem letu 1964/65 je zaprosilo za kredite 91 študentov, da pa so imeli zanj pravico, nam pove že to, da prošnje niso ugodno rešili samo dvema študentoma. In kakšno je stanje v letoš-njem študijskem letu? Vsoto 2,470.000 din je socialno-ekonomska komisija razdelila 94 prosilcem in to v vrednosti od 5000 do 25.000 dinarjev. Pri tem pa je prav gotovo zanimivo poudariti, da so bili krediti in subvencije podeljeni tudi takšnim študentom, ki pre-jemajo štipendijo, vendar je ta prenizka in ne zado-šča za njihove najosnovnejše življenjske potrebe. Največ kreditov so podelili prvim letnikom, kar je razumljivo, saj so prav oni najbolj vezani na takš-no obliko materialne pomoči.
Iz tega vidimo, da se število kreditov z ozirom na prejšnje študijsko leto kljub reformi ni bistveno dvignilo, po tem pa lahko sklepamo, da je tudi šti-pendiranje obstalo na isti točki kot lani. Sklep iz vse-
ga tega bi bil, da je kreditiranje potrebno, ne smelo pa bi postati stalna oblika in edina možnost reševa-nja materialnega vprašanja študentov.
V zvezi s kreditiranjem se morarao vprašati, kdo naj bi odločal pri reševanju prošenj za kredite. Svet letnika, socialno-ekonomske komisije, ali kdo drugi? Praksa je pokazala, da svet letnika zelo dobro po-zna študenta, toda tega ne moremo trditi za prve letnike (ti pa so najslabše situirani in jih je največ). Vendar se je v mnogih primerih pokazalo, da pre-haja mnenje svetov letnikov iz objektivnosti v sub-jektivnost in s tem je onemogočena kakršnakoli stvar-na rešitev. Socialno-ekonomske komisije po fakulte-tah? Brez svetov letmkov, brez njihovih priporočil, brez širšega aparata, ki bi se sistematsko ukvarjal s problematiko posameznika, so mrtvo telo. Morda štu-dentski klubi, ki poznajo študentove domače razme-re, »imajo povezavo z občinskimi skupščinami« in životarijo? Ali vsi skupaj? In zopet smo na mrtvi točki, s katere ne vemo naprej.
Iz vsega tega se mi zdi, da je v novih pogojih, ki jih narekuje reforma, edino pravilno in smotrno, da se v naših gospodarskih organizacijah, usianovah in pri občinskih skupščinah vendarle že izoblikuje ti-sta zavest, da so nam strokovnjaki potrebni, da brez njih ni napredka, da se tudi reforma ne bo mogla raz-vijati brez njih tako, kot bi se morala. Prav oni pa bodo potem zavzeti za to, da bodo dobili v svoja pod-jetja in ustanove čim boljše strokovnjake, za katere bodo sicer morali nekaj žrtvovati, a se jim bo pošte-no obrestovalo. Potem bodo tudi oni tisti, ki se bo-do zanimali za uspehe študenta, za njegov študij. Po-znali bodo svojega štipendista, ga klicali na odgovor-nost in ga ob njegovih uspehih tudi primerno nagra-dili. Skratka, materialno ga bodo podprli po učinku njegovega dela.
že samo dejstvo, da študentje v večini primerov iščejo štipendijo v svojem domačem kraju, pa nam tudi pove, da prav ljudje teh podjetij in ustanov ko-likor toliko poznajo svojega bodočega štipendista in že v začetku njegovega študija vsaj delno lahko skle-pajo, kako se bo uveljavil na univerzi. Seveda pa bo treba izkoreniniti že skoraj tradicionalno štipendira-
nje po zvezah in poznanstvih. štipendira naj se le po resničnih materialnih potrebah prosilca in seveda: uspehu pri študiju.
S takšnimi smotrnimi perspektivami za kader pa bodo podjetja bistveno vplivala na razvoj štipen-aijske pontiKe m pravilno porazdeljevanje visoko-kvalificiranega kadra. Razumljivo je, da bodo podjet-ja štipendirala tiste strokovnjake, ki jih potrebujejo, s tem pa bodo ze neposredno vpnvala na študentovo usmencev. Obenem do temu študentu že zagotovlje-no delovno mesto in ne bo v negotovosti, kam po končanem študiju. Seveda pa tak način štipendiranja zahteva pogiooijene in podrobnejše raziskave posa-meznih poajetij m ustanov za več let naprej. To pa je v skladu z retormno politiko in posamezna podjet-ja se bodo morala, kolikor tega še niso storila, spri-jazniti tudi s tem.
V pnmenft popomega kreditiranja pa bi se uteg-nilo zgoditi, da di iz ene stroke npr. aooiii mnogo več stroKovnjaKov, Kot jih dejansko potreoujemo in jih kljub njihovirn uspeiaom pri študiju ne bi raogli zaposliti. Za študij di jim nitdili vse potrebno, bili bi zadovoljni, toaa ko bi dokončali fakuiceto, bi ostali praznih roK, brez ustrezne zaposlitve. Naše kreditira-nje bi bilo brezpomembno.
Kot smo razorali v prejšnji Tribuni iz razgovora Francija Pivca s tov. Vido Tomšičevo, se tudi šti-pendiranju oDetajo boljši časi, saj tov. Tomšičeva pravi: »Sele sedaj, ko z reformo uvajamo enotno vrednost dinarja cdoslej so ga v gospoaarskih orga-nizacijah različno finančno občutiii in zato različno vrednotili glede na to, ali je bil iz fonda za mate-riaine scrosKe, osebne donodke, investicije, devi-ze itd.), se bo v strukturi*troškov gospodarskiii or-ganizacij tudi štipendija začela pojavijati drugače, tako da se zdi, aa bo sedaj med štipendiranimi in štipenditorji šele začela nastajati takšna trdna pove^ zanost, kaKršno smo si želeli že dosiej.« Torej lepši časi tudi za študente. Po vsem tem, kar sem navedel v članKu, pa se s tov. Tomšicevo ne morem strinjati v tem, da je treba kreditiranje razširiti, temveč: kre~ ditiranje je potrebno, ker maši vrzeti raed dejanskim štipendiranjem in potrebami, sodim pa, da je prav štipendiranje tisto, ki bi ga bilo treba razširiti in čim stvarneje spodbuditi.
Miha Mate
KREDITIRANJE ŠTUDIJA
NA NORVESKEM
Na Norveškem je glavni vir finansiranja študen-tov na fakultetah, visokih in višjih šolah, srednjih strokovnih šolah, zadnji čas pa tudi v splošno izo braževalnih inštitucijah — državni študentski kredit-ni sklad s kreditom kot osnovno obldko finančne po-moči. Ta sklad, ustanovljen leta 1947 in formiran iz dotacij državnega proračuna, je bil prvotno name-njen samo študentom obeh univerz (Oslo in Ber-gen) ter visokim tehničnim in pedagoškim šolam. Danes pa so teh sredstev — razdeljuje jih admini-strativni aparat sklada na osnovi splošnih smernic ministrstva za prosveto — deležne poleg vseh visokih šol tudi srednje (predvsem strokovne) šole in različ-ne oblike izvenšolskega izobraževanja.
Pravico do posojila dobi študent ali dijak s kva-lifikacijo za vpie in z dokazili, da sicer nima gmot-nih možnosti za normalno študiranje.
Kakšna je višina posojila?
Opredeljena je z izračunom vseh stroškov študi-ranja na izbrani šoli oziroma fakulteti: stroški pre-hrane in stanovanja, učbenikov in drugih učnih pri-pomočkov, obveznih ekskurzij, prevoznih stroškov, stroški oblačenja itd... Vsakemu prosilcu se od tako izračunane vsote odbijejo morebitna razpoložljiva sredstva, ki prihajajo od doma ali iz kakšnega dru-gega vira. Ta sredstva se izkažejo na osnovi uradnih dokazil, potencialni prispevek od doma pa se izraču-na po posebnem ključu, glede na družinske dohodke, ostvarjen kapital (hiša itd.), število nepreskrbljenih dl&nav družine in število šolajočih se članov družine.
Posojilojemalec podpisuje vedno enoletno pogod-bo in sredstva so mu izplačana v obeh okvirih na šoli, kjer študira. Naslednje leto lahko enakoprav-no konkurira za posojilo samo v prifneru, če opravi študijske obveznosti.
Za najem kredita prosilec ne potrebuje jamstva. Kredita v toku študija ne bremenijo obresti, te — v obrestni stopnji 4,25 odstotka — prično teči šele v času odplačevanja, to je leto in pol po koncu študija. Rok odplačevanja je 15 let. (V izrednih primerih — bolezen itd. — se na prošnjo ta rok podaljša.)
V  šolskem letu 1956—57 je isti kreditni sklad for-miral dodatno obliko — štipendiranje. štipendij so bili deležni študentje višjih letnikov in slabih mate-rialnih razmer — se pravi tisti, ki se jim je v letih študija nakopičilo največ dolga in ki ga bodo najjtež-je odplačevali. Razen socialne ima štipendija tudi iz-razito stimulativno obeležje — deležni so je namreč najboljši študentje.
Posebno področje sklada sq posojila študentom, ki študirajo na inozemskih univerzah tiste stroke, ki jih na Norveškem zaradi finančnih ali kadrovskih razlogov ne poučujejo. Norvežani usposobijo na tak način tretjino univerzitetno izobraženih kadrov.
Kakšen obseg zavzema sistem kreditiranja?
To je razvidno iz nekaterih podatkov: na Cen-tralni univerzd Oslo si je oskrbelo posojilo 63 od-stotkov študentov, na univerzd v Bergenu 55,6 % štu-dentov, na visokih šolah 75,6 odstotka študentov, na pedagoških šolah 84,4 odstotka študentov. 77 odstot-kov norveških študentov na tujih univerzah krije stroške študija in šolnine iz posojila. študentski kre-ditni sklad oskrbuje torej praktično vse, ki so oskrbe potrebni.
V  ta sistem pa so vpleteni še nekateri elementi: podpora sklada za brezposelne, ki se po   posebnih pravilih preliva tudi na univerzo;  plačani študijski dopusti; skromno število tovarniških in teritorialnih štipendij; razni regresi itd...
Ob tem pa Norvežane že skrbi nepopolnost nji-hovega sistema in razmišljajo o njegovi razširitvi na vse študente.                                                      F. P.
O NAVDUŠENJU DRUGIH
Brali smo o demonstracijah študentov Združenih držav Amerike proti zunanji politiki svojega vodstva, brali o pohodih in o »teach-inu«. Dobro je bilo izpo-polnjevati svoje predstave, pa naj so domneve o novih silah, sposobnih usmerjanja, odločanja o svo-jem življenju, še tako malo utemeljene, pa čeprav bi ne mogli sprej^ti krilatice o študentskem prole-tariatu v ZDA.
Najbrž bi morali biti v Newportu, na festivalu ljudskih pesmi, »folk songov«. Folk songi so postali nepogrešljiv del študentskega življenja. Ne gre toli-ko za oživljanje ameriške ljudske glasbe kakor za odkrivanje ameriške preteklosti, povezano z zavestjo odgovornosti za ameriško sedanjost. Tako poleg angleških, škotskih in irskih balad in pesmi o »out-laws« pojejo predvsem pesmi z ameriškega juga, črnske pesmi, pesmi kaznjencev in sužnjev, tudi cerkvene pesmi — v nespremenjeni obliki, z aktual-nimi kiticami ali s povsem drugim tekstom. Gospel songi in minstrel songi so brez dvoma znani že pre-cej časa, toda danes ne gre več za estetski užitek, pri katerem bi lahko spregledali socialni pomen. 16.000 mladih ljudi je v Newportu pazljivo poslušalo folkloro, sodelovali pa so, ko so kitare in pevci opo-zorili na sedanjost, na Vietnam, atomsko orožje, rasno vprašanje, ko je Joan Baez v bližini enega naj-večjih pomorskih oporišč ZDA pela pesem THINK IT OVER — ljubeznivo opozorilo predsedniku John-sonu, naj še enkrat premisli svojo zunanjo politiko. Drugo ime je Pete Seeger, ki z vso to množico vadi
refren »God gave Noah the rainbow sign, no more water but fire next time«, poje svoje »Songs of struggle and protest«, da bi dal svojim poslušalcem neko globljo zavest o življenju — »consciousness of life«. To je lahko poziv na odgovornost, lahko pa tudi pomeni, da je nekomu že to, da v veliki množici poje protestne pesmi, akcija.
Toda ni videti, da se bodo vsi zadovoljili s tem. Salingerjev Holden Caulfield, junak 1951. leta izda-nega romana The Catcher in the Rye, »biblije« mla-dine z ameriških collegeov, je resigniral. Mario Savio, študent iz Berkeleya, University of California, vodja Free Speech Movement, gibanja, ki si je po lanskih nemirih, ko je policija zaprla kar 800 demon-strantov, priborilo pravico pozivati na področju uni-verze na politične akcije tudi zunaj njenega okvira in kar je še podobnih pravic, ta Mario Savio upo-rablja tudi takšne besede: »Nastopa pomembna manjšina ljudi, ki izjavlja, da bi raje umrli, kakor postali standardizirani, nadomestljivi in nepomemb-ni.« Temu bi se težko izognili na univerzah, ki po stajajo »knowledgefactories«, tovarne znanja, vedno bolj podobne delu industrije, y katerih študente na najhitrejši možni način prepeljejo skozi izobraževal-ni proces. Ameriški študentje postajajo nemirni, za-čenjajo se doživljati kot žrtve sveta strojev, kot »lumpenproletarci« morda. Ne prilagajajo se — še qe ali tudi sploh ne. Za njihovo navdušenje.
Nadežda čačinovič
RES SAMO NAJPREMOŽNEJŠI NA PRAKSO?
Vsako poletje je precejš?ije število jugoslovanskih študentov odhajalo v tujino na strokovno prakso. Bili so to taki Študentje, ki so bili dovolj razgledani, da so lahko razumeli razmere v deželi, v katero so . prišli, da so se lahko seznanjali z njenimi družbe-nimi problemi in s študentskim življenjem. Bili so dovolj strokovno usposobljeni, da so se lahko vklju-čevali v delo in se pri tem tudi nekaj naučili. Skrat-ka, bili so Ijudje, ki so jih s preudarkom izbrali zaradi njihovih študijskih uspehov, druzbenega dela in znanja jezikov in so zato lahko dostojno zastopa-li domovino v stikih s študenti iz najrazličnejših de-žel. Prihodnje leto bodo najbrž mnogi naši najspo-sobnejši kolegi ostali doma. štipendija, ki jo študent prejema — ali pa tudi ne, ne zadošča za ceno vozov-nice, ki znaša do Anglije več kot 100.000 dinarjev, do Francije okrog 55.000 in do Skaridinavije okrog 90.000 dinarjev. Do zdaj je skoraj vsak praktikant, oziroma vsak praktikant, ki je šel v kako oddaljenejšo de-želo, dobil vožnjo plačano, poleg tega pa še dnevnice v devizah za čas vožnje. To je bila tako imenovana tehnična pomoč. Izvirala je iz posebnega sklada Ju-goslovanskega zavoda za mednarodno tehnično sode-lovanje v Beogradu, ki jo je dodeljeval posameznim republikam. Pred kratkim je prišlo sporočilo, da je ta sklad tehničnih pomoči ukinjen. Pododbori Med-narodnega odbora, ki se ukvarjajo z izmenjavo štu-dentov (to so AIESEC, IAESTE in JORMASMIS), niso bili zaradi tega posebno presenečeni, ker so o tem ze prej krožile govorice, so pa zato tem bolj priza-deti. Sami narnreč še za svojo osnovno dejavnost ni-majo dovolj sredstev, kaj šele da bi mogli kriti za praktikante del njihovih potnih stroškov. Ker tudi popusti (so samo za Nemčijo in Skandinavijo) dan-danes stojijo na bolj trhlih nogah, se bojimo, da bo sedanji položaj postal še težji.
Splošno varčevanje, ki je zajelo vso državo v zvezi z gospodarsko reformo, je v našem primeru spet en-krat pokazalo do kakšnega nesmisla lahko vodi, če postane samo sebi namen. Smoter naše reforme je ravno večja produktivnost, ki razen večjega priznde-vanja temelji na večji strokovnosti in boljH orna-nizaciji dela, tega pa zapečkarski, iz knjig nagulje-ni učenjakarji prav gotovo ne bodo zmogli. Dcmašnji visoko kvalificirani delavec ni in ne sme biti samo strokovnjak na svojem delovnem mestu, ampak je tudi že s prvim dnem službe aktivni samoupravlja-vec, ki mu ne smejo biti tuji niti problemi v samem podjetju ali ustanovi niti ne sme biti gluh in slep za dogajanja v domovim in v svetu. Ravno inozemska praksa pa je eden tistih činiteljev, ki oblikujejo štu-denta v zrelega in razgledanega strokovnjaka. Nepo-sredni stiki z Ijudmi različnih dežel, vključevanje v delovni proces, ki prav gotovo marsikje obsega ele-mente pri nas še neznanega, a koristnega, preučeva-nje družbenih in političnih premikov v državah vzho-
da in zahoda, živo spoznavanje tujih jezikov in kul-tur, so stvari, ki se jih ne da doseči z nobenimi dru-gimi, tudi ne dražjimi sredstvi. Ni treba posebej omenjati, kakšne koristi prinašajo tuji praktikanti, ki kot nujna posledica medsebojne izmenjave priha-jajo k nam. širok izbor jih je, od po{itičnih na eni strani, do, recimo, turistično propagandnih na drugi.
Najbrž ne dovolj premišljeni sklep Jugoslovan-skega zavoda bo torej postavil izbor kandidatov na nesocialistične temelje ali pa inozemske prakse sploh omejil. študentje, ki si šelijo v svet, pa bodo šli av-tostop brisat krožnike na švedsko, kopat premog v Nemčijo ali pa nabirat jagode v Anglijo; saj ne mo-rejo več po stari šegi trkati na vrata dobrih Ijudi in jih z nagovorom »Pauper studiosus sum...« spomi-njati svojega nepremo&nega stanu.
Take »prakse« so že v preteklosti jemale ugled resničnim, otganiziranim praksam. V posameznih pri-merih se je včasih žal zgodilo, da kljub pretehtane-mu izboru tudi pravi praktikant ni vzel svoje prakse resno. Nekateri zato z nezaupanjem gledajo na izme-njavo študentov. Sedanji ukrep bo najbrž pripomogel k temu, da bo kljub pazljivosti takih pojavov več.
Naši študentje so hodili na prakso v tujino že za časa stare Jugoslavije, danes poznajo izmenjavo študentov že vse civilizirane dežele sveta. To torej ni kaprica slušateljev Ijubljanske univerze, ampak po-staja zmeraj bolj potreba slehernega naprednega štu-denta, da, lahko rečemo, tudi njegova pravica.
Morda bo kdo porekel: »Tovariši, prekinite alt omejite svojo dejavnost za leto ali dve, dokler se raz-mere ne zboljšajo, potem pa nadaljujte z izmenja-vo.« Razen tega, da bi tako prikrajšali celo genera-cijo študentov, je treba resnici na Ijubo povedati, da naša dežela kljub svojim naravnim lepotam ni tako vabljiva za tujega študenta, kot bi si mogoče kdo predstavljal. Posebno pri izmenjavi s skandinavskimi državami se namreč pogosto zgodi, da pošljemo na-šega študenta tja na prakso, oni pa nimajo nobe-nega prnktikanta, ki bi bil voljan priti k nam. Kljub temu, da imajo tamkajšnje organizacije s tem čisto izgubo, zaradi prestiža in naklonjenosti do naše dr-žave izmenjavo z nami še naprej vzdržujejo. Lahko si predstavljamo, kakšno škodo bi imeli s tem, če bi naenkrat uničili vse delo tovarišev, ki so delali pred nami in se jim je posrečilo navezati stike s skoraj vsemi evropskimi državami.
Beograd je daleč. Zato lahko samo upamo, da so naši beograjski kolegi napravili vse, kar je bilo v nji-hovi moči, da do ukinitve tehnične pomoči ne bi prišlo. Mi pa ne bomo točili solza za tem, kar je mi-nilo, temveč bomo poskusili najti razumevanje pri ti-stih republiških ustanovah. ki jim je skrh ^n^razba in vvr^*r< mjariih Ijudi.
Fododbori AIESEC, IAESTE ia JO&«iASittlS