J«.nuš Goleo:7 Lov na zaklade. Ljudsfea povest po zapisfeili rajnega prijatelja. Skleniii smo, da bomo počaikali ob Krokodilovem ot-oku, da fiknamo odhod kajmanov. Pri tem sklepu smo se vsi pošteno urezali, ker smo pozatoild, da bi se takale krokodilova proccsija prav laliko odigrala v noči. Ni bilo treba dolgo čaikati na romanje ikajtnanov. Do zadnjega komada posrečeno so jo popihali v noči po našem prvem srečanju s to golaznijo. Drugo jutro je bila votlina prazna in mi prikrajšani poleg azteških zakladov š« za zanimiv film odhoda kajmanov iz vališča. - • Naša prva ekspedicija je končala ob otočju Las Tres Marietas od družbe ji naloženo nalogo. Odkrila ter filmala je med vožnjo marsikatero živalsko zanimivost in posebnost. Res,- da ni dvignila zaželjenega zlatega zaklada, a se je prepričala, da je obstojal in kje sc je sikrival. Vrnili smo se po poti, po ikateri smo se pripeljali. seve brez pristankov. Vjdpli ter srečali smo na povratni vožnji morske velikane, pošasti in manjše prebivalce vsestransko zanimivega Mehikanskega morja. Srečno in ob najlepšem vremenu smo se usidrali v domači luki San Pedro, odkoder smo bili kmalu v Los Angeles, kjer so že komaj čakali na poročilo o naših doživljajih in najdbah. P-o razvitju res sijajno posrečenih filmov s-o sledila predavanja za predavanji, za katera smo želi vsi člani ekspedicije navdušena odobravanja. Naša družba je bila zadovoljna z iz'. iraimi filmi po naravi, saj so obetali poleg kritja stroškov še lep dobiček. Po daljšem odpočitku smo prejeli od družbe nastavljeni strokovnjaki drugo nalogo: Pripraviti znanje in proučiti prikladnost opreme za drugo ekspedicijo. Ta bo mnogo težavnejša od prve. Raziskovalci bodo morali na volovskih vpregah preko brazilskih step, pragozdov, skozi popolnoma neraziskane divjine do še neizrabljenih zlatih polj v Matto Grcsso med južnoameriškima državama Bolivija in Paragvaj. Prva ekspedicija je trajala na udobno opremljeni ladji dober mesec, druga je bila predvidena na več nego eno leto. Prodiranje od mesta Rio de Janeiro naprej v neznani svet bi naj pričelo decembra 1295. H. del.* Par mesecev brezskrbnega odpočitka je minulo hitro. Treba se je bilo lotiti resnega pripravljalnega dela za drugo raziskovalno ekspedicijo, koje namen je bil: Družbi zasigurati z odkritjem še neizrabljenih. zlatili poljan težke milijone za bodočnost. Pred vsem moram beležiti dvoje pripovedovanj dveh davno žalostno preminulili iskalcev zlata, ki sta videla nagromadeno zlato, a ga nista mogla odnesti ter izrabiti radi bolezni, nepopisnih naporov in pomanjkanja spremstva. Oba sta končala eden med Indijanci, drugi mcd iskalci dijamantov, ko sta videla obljubljeno in z zlatom prevlečeno deželo ter sta zaupala rdečekožcern in belim, kje jo je treba iskati. Indijanci med brazilijanskima rekama Rio des Mortes (reka smrti) in Rio Culisehu pripovcdujejo to-le: »Že mnogo deževnih mesecev (v Braziliji dežuje od oktobra do marca) je minulo, odkar se je * O drugi ameriški ekspediciji sk"ozi pragozdove in Matto Grosso do novih zlatih polj v Južni Ameriki je izšlo od nemških in angleških članov ekspedicije y zadnjih Ietih" par zanimivih potopisov o težavah" ter grozotali po jieodkritib pokrajinah Brazilije. mudil pri nas belokožec. Glava in njegov obraz sta bila pokrita z dolgimi lasi, iki so bili enalke barve kakor kamni, katere je imel seboj, rumeni in blesteči. Njegovo telo je bilo raztrgano od ran. Njegove oči so gledale, kakršnih nismo videli nikoli poprej. Znano mu je bilo, ikako imenujejo priprosti Indijanci ogenj, veter, vodo in reke. Gor voriti je znal indijanščino. Ko jfe videl, da gre zf njim na smrt, je poklical k sebi poglavarja ondotnega plemena in glavarjevega sina ter rekel: »Daleč proti polnoči, tam, kjer pošilja Rio Ksingu četrtič svoje vode v globočine ter jih žene potem v velikem kolobarju na desno, je treba reko zapustiti in potovati na desno, vedno naravnost. Le kar dalje naprej, kakor daleč sega pogled. Pozneje bodo ovirali potnika hribL Nato tudi cilj ni več daleč . ., Dolga je pot do tja in vee nego enkrat se mesec spremeni. Malo divjačine je v oni pokrajini, smrt se smeji potniku skozi veje dreves. Kdor je dosegel cilj, bo našel pesek in kamenje iste barve, ikakor jo poseda solnce in ikakršno iščejo belokožci , . , Belokožec je potegnil kos zlate rude izpoii razcapane obleke, držeč ga na dlani v lufi ognja, in je dostavil: »Velike so množine peska tcr kamenja, a krog njih prožita strah in pogin. Z velikim sprcmstvom scm sc podal na pot, vrnil sem se sam, da umrem pri tujih Indijancih . . . Sporočite moje besede belim Ijudem, ki bcdo prišli k vam . . .« Mnogo deževnib mesecev je zatonilo od tcdaj. Oblaki so zatemnili nebo, bilo je mokro ter mrzlo, dokler ni prisvetilo nad Indijance blesteče solnce. Glavar je umrl, njegov sin se jc postaral, odkar je dospel k tamošnjemu indijanskemu plemenu belokožni tujec in — vimrl tamkaj . . .« Drugo iistno izročilo o potovanju proti bajnim zlatim poljanam je mnogo daljše in se glasi: »Mnogo let je minulo, ko sem se priključil ekspediciji, ki se je odpeljala navzgor po reki Amaconas. Sem Mehikancc in vzeli so me radi seboj. Star sem bil 25 let. Mornarji, ki so prihajali v naše mestece, so pripovedovali o tujih pokrajinah pravljične reči. Govorili so o Braziliji, iki prikriva neraz,iskane tajnosti, kjer leži na zemlji na mernike dijamantov in zlata.Zemlja hrani tam neizmerna bogastva, pa jih tudi čuva skopo v svojem črncm krilu in jih je težko iztrgati. O nevarnostih na potovanju do zlata in dijamantov nis-o pravili. Nasprotno — zasmehovali &o težkoče v zavesti svoje moči in zmage. Ncvarnosti, s katerimi se je mogoče boriti iz oči v oči, niso naši najhujši sovražniki. Za potnikom plazoči sp stru- pi so: bolezni, dež, vročina, kužno izblapev«ije pragozdov, golazen in žužeike. Tega 3C treba^bati. Podali smo se na pot, bilo nas je šest. Z orožjem, s strelivom in.z dobro obutvijo preskrbljeni, smo upali na gotov uspeh, oeravno smo imeli v sebi klice pogina ob nastopu potovanja. Nismo imeli seboj spalnih mrež, ne mrežic proti pikom komarjev ali moskitov, tudi premale količine kinina proti mrzlici smo vzeli na pot. Naš cilj so bile pokrajine ob reki Amaconas, !kjer smo hoteli odkriti velike zlate zaklade. Veletok Amaconas smo dosegli brez posebnih težkoč. Veličastno vali reka vseh rek svoje vode skozi obširne pokrajine, dokler je ne sprejme morje. Če plavamo po valovju reke Amaconas navzdol, vidimo, kako stopajo njena obrežja vedno bolj vsak sebi, dokler ne zameglijo y daljavi in se nam dozdeva reka kakor morje. Človck obstoji začuden, ko zagleda, da deli reka Amaconas neiz.merno pokrajino v dva dela. Če se približamo njenemu obrežju, se nam nudi redka slika najživabnejšega rastlinstva. Povsod visi tuje — bajno cvetje. Globoko v tomno vodo se spuščajo ovijalke in orhideje gorijo v zelenju gozda. Zgradili smo dva čolna in smo veslali navzgor po reki. Naše dela navajene roke so pakrili kmalu mcburji, ki so nas ovirali. Ti meburji labko stanejo človeka ob rcki Amaconas življenje. Kače nas. niso ogrožale, čeravno smo jih videli zelo mnogo. Proti kačjemu piku smo bili zavarovani s trdo tkano obleko. Sploh pa kača napade redko človeka, če je ne draži ali nc splaši. Krokodili, katerih je kar mrgolel-o po blatu na obrežju, se niso niti zmeniM za nas. Naš najhujši sovražnik so bile majhne mušice, ki so gospodarice onih pokrajin. Neprestano so nas pikale in nam vbrizgavale malarijo — mrzlioo, ki nam je slabila telo in duha. Edino meni je zavratna bolezen prizanesla, a tudi tovariši niso mislili, da bi radi malarije prekinili potovanje. Iz veletoka Amaconas smo krenili lepega dne v ono izmed njegovih brezštevilnih stranskih rek, (ki se najbrž imenuje Rio Tapajos. Tudi ta se je razdelila s časom in mi smo veslali navzgor proti reki, kateri nismo znali imena in ni bila zarisana na nobenem našcm zemljevidu. Že cele mesece smo bili na potovanju. Doživeli smo marsikaj novega ter zanimivega, vpdno hujše je gospodarila mrzlica in nismo imeli več kinina, da bi jo bili ugnali. Nato je pričelo deževati in kar preko noči je narasla reka v deroč veletok, kojega vodo &o valovile seboj izkoreninjena drevesa. Izključeno je bilo, da bi se bili borili proti toku. Opustiti smo morali misel na daljne prodiranje. Imeli smo dovolj opravka. da smo čuvali čolna, sicer bi se bila prevrnila. Gnana od deroče vode, ogrožena od drevesnih debel, sta drvela v divji vožnji navzdol po peneči se reki. Naenkrat — ovinek. Pogozden jezik je molel v reko. Ceravno jo bila voda na desno prosta omenjenega jezika in je valovila neovirano naprej, je vendar vlekel ta nesrečni pomol zemlje tok reke k sebi in tamkaj se je vrtuljil velikanski vrtinec. Debla, divje zamotano vejevje, sredi med to navlako naša eolna in oba je vleklo proti vrtincu. Napeli smo moči, da bi odrinili čolna v prosti tok, a je bilo vse zastonj. Čolna sta bila preveč obdana od orjaških pragozdnih debel, tiralo nas je z neugnano silo v pekel razbcsnelih naravnih -noči. Vsi prestrašeni smo zagledali, kako se jc urinilo med oba čolna mogočno deblo in nas je razdvojilo. Vsak trenutek se je lahko eden čoln, ki se je zapletel mcd vejevje krone, prekucnil. Vendar — zapleteni čoln se je snkal nad množinami vode, veje so ga porivale vedno dalje proč od dobla, dokler ni do.--.egel sredine reke, prosto vodovje in je oddivjal rešen navzdol po reki. Drugi čoln, v katerem sem tičal jaz, so gnali valovi vedno bliže proti vrtincu. Samo malenkost nas je ločila od njega. Videli smo že, kako je zatonil čoln s tovariši v daljavi . . . Ali so se rešili, ali so utonili . . ? Nikdar nisem zvedel . . .