—   219   —
Novičar iz slovanskih krajev.
Iz Stajarskiga piše „Danica", da so milostljivi Lavantinski knez in škof po deželi pastirsk list razposlali, v kterim zmote odkrijejo, v kterih je bilo dosti ljudi zavoljo do m išljevan i ga prikazovanja Matere Božje na neki smreki na Štajarskim na P a ki v Vi tanj s ki fari blizo Celja. Poslali so cerkvene sodnike, dobro razumne, poštene in bogaboječe može, štiri tehante, kteri so ves kraj pregledali, vse priče zadišali in vse po resnici in pravici razsodili. Ali prepričali so se, de v celi ti prigodbi ni nobenima sledu kakiga Božjiga raz-odenja; noben čudež, nobena posebna gnada, nobena očitno spreobernjenje kaciga grešnika se ne da dokazati. Torej verne posvarijo', de naj se nikar ne dajo zapeljati, v ta kraj na božjo pot hoditi. Hudobneži in svojoglavci pa, kteri bi to prepoved pre-derzno in terdovratno grajali in ljudi na to prazno božjo pot zapeljevali, bodo od cerkvene družbe izobčeni (iz družbe vernih ločeni), ter imajo greh, od kteriga odvezati si škof sami sebi prihranijo. (Zadovoljno razglasimo ta modri sklep milostljiviga gosp. škofa, ki svetu očitno razodene resnico. Ko je v ,>Novicah" po natanjenim in vestnim prepričanju popisal odkritoserčen gospod pa prijatel resnice tisto sleparijo, ktero so vražni babjoverci in tisti, ki babjoverstvo ;5ab invisis" podpirajo, za čudež imeli, so razsajali uekteri zoper „No-vice" tolikanj bolj, ker so ne dolgo poprej tudi tisto komedijo na ?)Gori" po nata njenim in vestnim prepričanju sleparsko imenovale. Nek brezimen podpornik teh sleparij in ljudskiga motenja in poneiimstva nam je na to celo pismo, podčerkano z —o— poslal, v kterim nam priporoča: naj bi 53. list Dunajskiga cer-kveniga časopisa brali, v kterim stoji sostavek: ?5Die Aufklarer und der Aberglaube". Kar smo v tem so-stavku pričakovali, smo tudi v njem našli!! Ker s co-pernicam ne gre več, da bi ljudje na nje in na njih moč verjeli, so prišle sedaj kervotočnice in druge domišljevane prikazni na versto. ^Skrivnost božje moči je velika, pa te skrivnosti Bog ni starim babam, ne neumnim deklinam, ne ro-komavžarjem, ne ciganam razodel".      Vred.)
Iz Ormoia 3. julia. Xp. Letina na Štajarskem veselo kaže. Na spodnjem polji Drave in Mure so žita prav lepe, razun reži, ktero je zima zlo pobrala; tudi koruza in krompir obilen pridelk obetata, če le suša ne bo predolgo terpela in zadnja polovica tega mesca ne bo krompirja pokvarila. Bog daj, da ne! Tudi vinogradi, sosebno Radgonski, Lutomerski, Savriski in bližnji Hor-vaški lepo obetajo, in med temi posebno tisti, ki so dobro obdelovani in bolj gnojeni bili. Cešinj in češpelj bo dovelj, hrušk malo , jabelk celo nič. Ker letina dobro kaže, gre cena žita in vina zlo nazaj, posebno ker žita in vina iz bližnjega Horvaškega k nam sila veliko pride, kar naše kmete zlo tare. — Tista kužna bolezin, o kteri so „Novice" že pisale in ktera je pod imenom franco-zov plemenske kobile in žebce napadla, ne obstoji v gnjidavem razjedu spolovil (Chancer), ampak le bolj v žlemotoku, tedaj ne bo tako huda, če se bojo kmetje po poduku izvedenih zdravnikov ravnali, ne pa po konje-derskim mazaštvu in po svetu druzih mojstrov skazov. Slišal sim, da je 300 bolnih, med temi le 17 nevarnih, kakih 5 jih je nek poginilo. Pri sv. Križu naMurskom polji se je med govejo živino neka huda bolezin prikazala. — Drugo pot Vam bom več pisal.
Iz Krajnja. (Posvečenje Prešernoviga spominka. Konec). Ko pevci pesem končajo in gosp. dekan po-slednjič blagoslovijo gomilo , se gosp. dr. Bleiweis, kteriga trud je  važno  delo vodil in izverstno izpeljal,  v
—    220   —
imena odbora, kterimu je bilo izročeno spominek postaviti, zahvali gosp. tehantu Kos-u in njihovim gosp. po-močnikam , ki so obhajali današnjo slovesnost, — gosp. mestnima županu, ki je prijazno pripomogel, doveršiti stavo spominka, — gosp. pevcam in obilo zbranim ča-stiteljem rajniga, ki so se vdeležili slovesnosti današ-sjiga dneva. Pomenljive so bile poslednje besede gosp* govornika, vzete iz rajniga poezij,
De ni nesreč in, kdor v grobu leži,
ce, kakor Prešerin, neumerljiv živi v svojih delih na vedno večne čase!  —
Rano, zares, si doveršil tek svojiga življenja, pesnik mili, kterimu je osoda kozarc britkost do verna napolnila! Žalibog, le prerano je plameneči zubeljc tvo-jiga duha nam ugasnil, — prezgodaj je potihnil sladki glas tvojih strun, ktere zdajci zapuščene žalujejo po svojim mojstru. Nemila smert zasadi strupeno pušico v serce tvoje, — glas umolkne — truplo obleži!
Ko ti si, pesnik mili, prepevati začel, se je še černa tihotna noč razprostirala po domačih livadah, po nebu so se valile sive oblačne gore, luno je gosta megla zakrivala, in zvezdja bliščoba ni primigljala do nas. Pa močniga teka prijadra skoz tamoto snežnobel labud iz neznanih krajev; veličastno se vsede na volhko planjavo, ktero veslaje premerja na vse strani, ponosno dviguje svoj vrat, ter pošilja rajske glasove po daljnim krogu. Pa vihar zabuči po valovih, silno ga jame semtertje metati , — ali pevcu glasa ne umori. Še krepkeji prihaja iz njegovih tužnih pers žalujoča pesem, — Neugodni sroči so mu ogrenili življenje; tarejo ga mnoge britkosti, ali neusušljivo je tekel sladki vir, in pritekel je memo po-čivajočih domačincov v daljne ptuje kraje, kjer so ga z obeudenjem okušali in berzno prihrumeli, v bližavi sladkoto vživat; zbudili so domače, ter jih opazne storili čuda nedopovedljiviga , — pa urnokrilati čas ločitve je dospel, utrujeni pevec že zapoje svojo mertvašnico, glasovi poslednje pesmi razdone5 — labuda objame groba tamna noč.
Zgodila se je Večniga volja!
Počivaj torej v miru; saj je osoda? čeravno v življenji nemila, tvojimu truplu nar lepši kraj odločila v počivališče. V obziru siviga slovenskiga orjaka Triglava, — na bregu bistre Save, ktera hvaležna memo tebe doni, ki si njeno mater Savico v pesmi večnimu spominu posvečil, — v okrožji starodavniga slovenskiga mesta naznanuje spominek: tukaj počiva Prešerin, neumerli pesnik slovenski!                  u—a—i.
Iz Ljubljane. Kako nevarno je, da kosci na Krajnskim z golimi kosami po mestu hodijo, se je spet anidan očitno pokazalo. Trije kosci, že nekoliko vinjeni, so se drenjali skoz množico ljudi, ki je ravno iz Lat-termanoviga drevoreda šla, in edin je s svojo koso ne-kimu dekleticu , ktero je pestema v naročji imela, slam-ničik z glave stergal, in pesterno na vratu ranil. To vidši se nam vprašanje vsili: ali imajo naši kosci ka-košno posebno pravico, da po mestu in sprehajališih, ki so polne ljudi, z golimi kosami postopajo, da človeka, ki memo njih gre, nevarnost žuga ? V druzih mestih in deržavah mora vsaki kosec svojo koso s slamo poviti, ali jo z ročnice sneti in na njo privezati, kadar do mesta ali terga med več ljudi pride; — kdor se po tem ne ravna, mora v denarji kazen plačati ali ga pa zapro. Pri nas pa je še vedno ta nevarna navada, brez da bi jo dotična gosposka ojstro prepovedala,
1% Ljubljane. S pravim veseljem zamoremo danes naznaniti, da smemo do konca tega leta nekih novih bukev v slovenskim jeziku pričakovati, ki so nam tako potrebne, kakor ribi voda.    Te bukve so popoln
nauk kmetijstva. Na povabilo kmetijske družbe jib bojo spisali slavnoznani slovenski pisatelj in v kmetijstva dobro izvedeni gosp. fajmošter Janez Za lok ar v Št^ Kocianu na Dolenskim , ki so te dni družbi naznanilir da se hočejo v prid kmetijstva in domovine tega zlo te-škiga dela lotiti, ktero mora biti kratko in dobro izdelano, da bo spolnilo svoj namen. Častiti gosp. fajmošter so ves mož za to; Bog jim daj ljubo zdravje, da kmalo doveršijo delo, ktero nam je sila potrebno, ker razun posamesnih oddelkov v ?)Novicahu in 1. dela v Celji 1821 natisnjenih knjig pod naslevam „Bukve za pomoč inu prid kmetam ukup složene za Slovence od J. P. Ješenaka" nimamo nobenih bukev tega obsežka. — V torek popoldne, ki smo se tudi v Ljubljani hude ure bali, je toča po več vaseh Ložke doline vse polje pokončala, da usmiljenja vredni reveži, ktere je lanska povodinj tako strašno poškodovala, ne vejo, kaj bojo počeli.