Podgoričan:  Svatba na Selih.
19
Svatba na Selih.
Povest. Spisal Podgoričan. I.
pomladi in poleti leta 1878. so ljudje po vsi državi ne-zaupno čitali časnike, ker so se bali vojske. Na Balkanu je že več let gospodaril meč, padlo je bilo tam na tisoče slovanskih m6ž, vender še ni bilo miru v deželah, ki so naši državi najbližje. Vse je kazalo, da bode morala miriti Avstrija s hrabrim svojim vojaštvom. Zato so se bali. Marsikdo je bil sam vojak, drug je imel brata vojaka ali sorodnika, ljubega prijatelja ali dobrega znanca, po katerem bi mu bilo žal, ako bi ga na vojski dohitela zgodnja smrt. Nič se ni za trdno vedelo, kaj bode iz vsega. Zdajci poči okolo sv. Vida glas: »Vojska bode s Turkom!« In ta glas je odmeval po vsi državi, po vseh deželah in segel hipoma v najoddaljenejše kraje, v najsamotnejša sela v pustih dolih in nero-dovitih gorah. Šumelo je zlasti v naših krajih, zakaj vojska s Turki je po mislih našega naroda najhujše zlo. Tristoletno krvavo bojevanje s temi sovražniki krščanstva in Slovencev je napolnilo naše pradede s sovraštvom in strahom tak6, da jim je prešlo oboje v mes6 in kri in da še sedanji rod čuti nekovo neznano mržnjo do Turčina. Ze ime Turčin vzbuja pri preprostem narodu grozo. »In sedaj bode zopet vojska s Turkom! Bog nas varuj!« vzdihali so ljudje. Hipoma so se oživele stare, na pol pozabljene pripovedke in pravljice o Turkih in psoglavcih ter se pravile prestrašenim ljudem, da so se podnevi plaho ozirali, odkod privihrajo Turčini, ponoči pa od groze niti spati niso mogli. Premnoga stara mamica si je otrla rosno ol<6, ko se je spomnila sina vojaka, ki bode moral na vojsko; jokale so žene, in tudi mnogi deklici, ki je rada imela mladeniča vojaka, bilo je nekamo tesno pri srci,  ko je pomislila, da morda:
»Ko pojde na vojsko, Nazaj ga več ne bo.«
Res niso bili nič kaj veseli dnevi. Vsak hip so pričakovali, koga pokličejo v vojsko. Kdor pa se ni bal za nikogar, pravil je, da bodo turški konji zopet teptali naša polja, neusmiljeni Turki morili ljudi in požigali vasi in mesta. In s tem brezupnim modrovanjem se je podrla marsikomu še tista srčnost, kar je je ostalo.
2*
2 O
Podgoričan :  Svatba na Selih.
Na Zgonče Poljane je prinesel novico o vojski cerkvenik od Svetega Primoža. Zjutraj je robski gospod župnik Primož maševal tam gori v podružniški cerkvi in po maši povedal cerkveniku, kar je zvedel prejšnji dan. Stari cerkvenik se je zelo prestrašil in vzdihnil ves p rep al :
»Jažeš! Kaj bode pa sedaj?«
»Glej ga, kaj bode? Na vojsko pojdeš, ako si še vojak ali si pa morda kdaj bil,«  pošali se gospod.
»Naka, gospod, vojak nisem in cesarskega kruha nisem še nikdar jedel in tudi suknje cesarske nisem nosil.   Zvrgli so me, dasi —«
v
»Ze prav,« ustavi ga gospod, ki je že večkrat čul staro pripoved.  »Ali pojde morda sin na vojsko?«
»Moj sin ne, pač pa bratov z Osredka. Povedati moram brž, da bodo vedeli, ako še ne vedo, in da kaj pripravijo za fanta, da ne pojde lačen  po svetu.«
»Stisni mu tudi ti kakšno petico, ustrežeš mu,« pravi gospod in krene po hribu nizdolu.
Cerkvenik pa zaklene cerkev, stopi v hišo in pove ženi in družini, da je vojska, nato gre brž po drugi strani hriba v Osredek pravit, kar je zvedel. V bližnje Zgonče pa je stekla cerkvenica, da je brž raznesla, kar so gospod župnik povedali nje možu.
Osupnilo je ljudstvo, ko je začulo izpoved cerkvenikovo in se prestrašilo nemalo. Najboljši možje in najkrepkejši mladeniči bodo morali na vojsko! Res pravi narodni pregovor, da so nebesa odprta, kadar je vojska, ali narodu prinaša ta pregovor ubogo malo tolažbe. Vsakdo se nerad loči sveta, kjer se živi sam6 jedenkrat. In iti na vojsko, kjer govori puška, grme topovi in žvenketajo sablje, to je hudo, težko se je ločiti rodnih dolov in gor, ker človek ne ve, ali se še vrne ali ne. Tožno so povešali očetje glave, vzdihale so matere in žene, in izginil je smeh z obraza marsikateri deklici.
Ko so zvedeli na Selu novico o vojski in se je zraven povedalo, da pojde na vojsko vse, kar je kdaj nosilo puško, prestrašila se je Dragarjeva Leniča, in nekova notranja bolečina ji je hipoma presunila srce; slutila je veliko nesrečo.
»Ubili ga bodo in videla ga ne bodem nikdar več!« mislila si je, in ta misel ji je privabila solze v oči. Razburila ji je srce in dušo.
»Bog zna, ali že ve ali ne, kaj ga čaka,« misli si. »Na samoti so, gotovo jim ni šel še nihče povedat.«
Sama pa vzame košek, pove, da gre na njivo po krmo za prašiče, in krene  po   grebenu   na Nered.   Na pol pota   tja pa zavije na
Podgoričan:  Svatba na Selih.                                                21
desno v breg, kjer so imeli precej daleč gori Dragarjevi nekaj njiv. In ne daleč od tam, komaj tri streljaje, stoji lovska hiša turjaške graščine, v kateri stanuje lovec, da varuje gozd Mačkovec in straši lesne in gozdne tatove.
Prišedši na njivo, Leniča obstoji in gre proti lovski hiši, ni li kdo zunaj. Toda ničesar ne opazi. Loti se dela, ali ob delu večkrat postane in se ozira zlasti proti hiši. Zdajci ji udari na uho glasno ukanje. Zgane se, zakaj dobro ji je znan čisti glas. Ozre se tja in na kolovozni poti ugleda njega, ki ga je prišla čakat. On jo je bil takoj ugledal in jo spoznal, ko je stopil iz gozda. Zaukal je, češ, da jo vidi. Pulila in plela je pridno, a solze, katerih se ni mogla ubraniti, kapale so ji na roko, zakaj tak6 žalostne slutnje so jo obhajale, da se nikakor ni mogla umiriti.
Skoro je stal vitki grajski lovec poleg nje.
»Ali danes sama pleveš ?«  nagovori jo veselo.
Leniča se vzravna, vzpogleda in odvrne:
»Sama.«
Ko opazi lovec nje solzne oči in zbegani obraz, vpraša jo ves vznemirjen:
»Kaj ti je, Leniča, zakaj si se jokala?«
Toda ona ne more odgovoriti tako brž, nego si s predpasnikom obriše solze.
»Povej, kdo ti je storil kaj  zalega?«  sili lovec.
»Meni ni storil nihče ničesar, ali ti, Egidij, moraš od tod — na vojsko.«
»Kaj praviš?«  začudi se lovec.
»Na vojsko pojdeš, in videla te ne bodem nikdar več!* ponovi Leniča s tresočim glasom.
»Kdo pravi, da grem na vojsko ? Jaz ne vem o vsem tem ničesar. «
»Pa jaz sem zvedela, in vsi že ved6. Oh, saj sem si mislila, da še ne veš, kaj te čaka! S Turkom se je vnela vojska, kakor sem slišala davi, in vsi vojaki morajo nanjo.«
Neverjetno in vznemirjen zmaje lovec z glavo,   rekši:
»Ne boj se, Leniča, ne bode tak6 hudo; bržkone se je kdo pošalil z nami Rovtarji. Ako se pa res začne vojska, no, vseh vojakov izvestno ne skličejo, in vse je mogoče, da mene izpuste, zlasti ako naš grof izpregovori dobro besedo, da mu lovcev ne pokličejo, ker potem nima kdo čuvati njega svojine.«
2 2
Podgoričan :  Svatba na Selili.
Razjasni se dekličin obraz, ker so jo nekoliko potolažile lovčeve besede.
»Oh, da bi le res bilo tako, kakor misliš!« pravi po kratkem molku.
»Res bode, le brez skrbi bodi in vesela, pa kaj drugega povej!«
»Kaj bi ti povedala? Pri nas se govori sam6 o vojski. Veš, molila bodem, da te ne vzemo\ Pa če dobiš pozovnico, poroči mi, da bodem vedela, pri čem sem,«  veli mu v skrbeh.
»Sedaj se mi pa mudi domov,« pristavi še in pospravi napravljeno krmo v košek.
Lovec ji pomaga zadeti in jo potem spremlja, držeč jo za roko, po stezi doli do pota. Vesel smeh dekličin skoro naznanja, da je pregnala tožnost in da jo je obšla tista znana dekliška brezskrbnost in lahkomiselnost. Na razpotji se ločita. Leniča hiti domov na Sela, lovec pa se zamišljen vrne na Podmol. Novica o vojski ga je nemilo zadela, vender je upal, da ga prezr6 in da ne dobi povelja iti k polku.
Materi ne pove ničesar, dasi ga je izpraševala, kaj mu je, da je tak6 malobeseden in nekamo  tožen.
II.
Novica o vojski se je že drugi dan uresničila. Zupan Zvonec je dobil cel zvezek pozovnic za vojake z naročilom, da jih mora takoj izročiti pozvancem. Raznašanje je bilo za župana naporno delo. Zu-panija je izmed največjih v deželi in obseza mnogo majhnih vasij in selišč, raztresenih po ozkih, dolgih jarkih, strmih brdih ali na vrhovih gričev in hribov. Četrt ure skoraj ni poti po ravnem. Potil se ni zastonj rejeni oče župan Zvonec. In v katero hišo je stopil, nikjer se ga niso razveselili, ampak povsod prestrašili. Ženske so zajokale, stari očetje so zmajevali s plešimi glavami in modrovali, da bi vojske pač ne bilo treba; kdor pa je vzprejel pozovnico, strmel je vanjo in si jo tolmačil. Jokal tak ni nihče, ker pravi vojak se ne joka in strahu pokazati ne sme\ Potem je župan Zvonec še vselej povedal, komu je že izročil pozovnico in   komu jo še ponese.
Na Selih se oglasi Zvonec mimogrede pri Dragarji, ker sta si bila prav dobra in je bil Dragar že več let občinski odbornik in zaupni mož.
»Ali   si   tudi k nam kaj prinesel?«   vpraša  Dragar nasmehoma.
»Komu? — Tebi? — Sinov še nimaš vojakov, hlapca pa tudi nimaš takega, da bi bil za cesarsko službo.«
»Nič se ne šali, Zvonec!«
Podgoričan:  Svatba na Selih,
23
»Saj se ne, ampak to vem, da bi ti ne bil tak6 vesel, ako bi bil jaz sedaj-le tak listek prinesel, < pravi župan in pokaže tako usodno pozovnico.
»Nekoliko bi me že jezilo. Kaj pa, ali je veliko pozvanih?«
»Mnogo! Vojska bode huda, ako skličejo vse vojake, kakor so jih pri nas «
»Kaj so vse pobrali?« oglasi se Dragarica.
»Vse, kolikor jaz vem, mislim, da iz naše občine nobeden ne ostane doma. Kakih dvajset pozovnic je prišlo, katere sem že močno raznesel, tukaj imam pa še dve za Kališče, dve za Krvave Peči in jedno za graščinskega   lovca na Podmolu.«
Župan izvestno ni včdel, kakšno žalost je provzročil Dragarjevi Leniči s tem tal<6 ravnodušnim poročilom. Vsa v skrbeh je mlada deklica, nekaj šivajoča, poslušala in vlekla na uh.6 županove besede, da bi zvčdela, kaj se zgodi z lovcem Egidijem. Vprašati zanj vpričo očeta in matere ni hotela, da bi se ne izdala. Imela je še vender nekoliko upanja, da Egidij ne pojde na vojsko. To upanje je pač izginilo, ko je izrazil svoje misli Zvonec, da pojdejo vsi na vojsko; ali ko je povedal, da nese lovcu pozovnico, presunila jo je bridka žalost, pretesne so ji bile prsi, in znamenja nje notranjih čustev so silila na dan. Zbeži iz hiše na vrt, da se tam v zatišji izjoka in da odduška srčni bolečini.
»Ha, ta grč" tudi?« pravi Dragar. »No, takega vsaj ni tak6 škoda kakor nas kmetov, ker nima kdo   delati in gospodariti.«
»Škodilo bode pa njega materi. Stara je, dela težko in sedaj ne bode imela nikogar. Lovec ni napačen. Marljiv je in pošten,« opomni Dragarica.
»Lovec ni bil še nobeden nič prida,« zavrne jo mož. »Kaj, Zvonec ? Takih ljudij ne potrebujemo,«   namežikne županu.
Zvonec se nasmeje, rekši:
»Morajo že biti. — Sedaj pa grem, da opravim do večera. Pa zdravi 1«
Po teh besedah odide od Dragarja in krene po poti na Kališče. Gredoč tja gori, zavije s pota še na Podmol, da bi šel potem iz Krvavih Pečij kar naravnost doli na Rob.
Lovec je sedel na klopi pred hišo in zamišljen zrl prčdse. Vzdrami ga težka hoja županova. Ko ga spozna, prestraši se in osupne, zakaj zazdi se mu, kaj prinaša.
»Kaj pa je vas prineslo sem gori Zvonec?«   vpraša vznemirjen.
24                                                Podgoričan:  Svatba na Selih.
»Dolžnost!« odvrne župan. »Pa kaj bi ti pravil, na, kar sam poglej, saj znaš brati.«
Poišče pozivnico, glasečo se na lovčevo ime, in mu jo vroči.
S tresočo roko vzame lovec beli list in upre oči vanj.
»Umeješ? Veš sedaj?«   vpraša župan po kratkem premolku.
»Vem.«
»Torej  v oseminštiridesetih urah. Hitro bode treba iti.«
»Hitro.«
»Nič se ne boji Srčen bodi, saj si mož in streljati tudi znaš,« tolaži ga župan, videč da je vsa odločnost in krepost izginila z lov-čevega obraza.
»Ali ste bili že kdaj v vojski?«
Zupan pogleda v tla.
»Bil še nisem, pa srca bi vender ne  izgubil.«
»Kaj si pa dobil, Egidij?« vpraša ga mati, stopivši na prag, ko je slišala zunaj govorjenje.
»Pa se pomenita in ne žalujta preveč,« pravi župan in gre svoj pot, ker menda ni hotel biti priča prizoru, kakeršnega je videl danes že večkrat.
»Nič dobrega, mati,«  odvrne lovec bled.
»Govori, Egidij, kaj ti je prinesel župan?« pravi mati in zre vprašalno sina.
»Mati, nič drugega ni nego povelje za vojsko. Jutri moram od vas, kamor me kliče cesarjev ukaz,« razloži ji na videz miren in ravnodušen.
»Na vojsko moraš?« zajekne starka in sklene roke. »Moj Bog, na vojsko!? — Kam? — S kom?«
»Na vojsko, s Turkom.«
»Da te tam umore! — Ti ne greš, ne smeš iti!« Rekši objame sina in ga stiska k sebi, kakor bi ga hotela za vselej pridržati doma. Solze so ji porosile vela lica.
»Mati, ljuba mati, pomirite se in ne tožite. Iti moram, ker sem prisegel zvestobo cesarju in domovini. Kaj hočete, da me bodo preganjali orožniki in da pridem v ječo ali še kam drugam?« Govoreč se oprosti iskrenega objema.
»Ali moraš res na vojsko ?» vpraša mati tak6 milo in žalostno, sklene roke in gleda sina, kakor da ga vidi zadnjič.
Sina pa je materin pogled še bolj težil in mu grenil pot na vojsko.
»Res moram, jutri grem, pripravite mi kaj za pot.«
Podgoričan:  Svatba na Selili.                                                25
»Vse ti rada storim, karkoli hočeš 1 Saj ti morda ne bodem nikdar več, saj te bržkone ubije turška krogla ali pa ti odsekajo glavo in potem umrjem tudi jaz od žalosti ! Sama pač nimam kaj početi na svetu.«
Tak6 je težila mati srce sebi in sinu.
Lovec pa krene molče in zamišljen v gozd, da se umakne tožeči materi. Sede na porobek in si podpre glavo. Lep razgled se mu razgrinja čez griče in dole, do sinjih gora. na vzhodu, ki v velikem polkrogu meje obzorje. Toda danes je slep za vso krasoto in veličastvo rodne zemlje; dušo mu stiska bridka toga, glavo pa mu polnijo mučne skrbi. Ni se bal krvave vojske niti naporov in trpljenja, ki čakajo vojaka na vojski v tujih, negostoljubnih deželah. Težilo pa ga je pustiti ljubi domači kraj, pustiti morda za vselej rodno mater, pustiti Dragarjevo Lenico, da je nemara ne vidi nikdar več. Mati je že stara in onemogla, zanesti se ne more, da bi še dolgo živela, ker star človek je itak od danes do jutri; toda upal je, da jo Še najde zdravo, ako se srečno vrne z vojske. Tal<6 se pa ni mogel potolažiti zaradi Dra-garjeve Leniče. To je imel najrajši na svetu za svojo materjo in časih je cel6 dvojil, ali ljubi mater bolj ali njo, Vedel je pač tudi, da ga ima deklica rada, in bal se ni, da bi mu bila svojevoljno nezvesta; toda ni si mogel misliti za trdno, da bi dobil Lenico še tako, kakeršna je sedaj. Morda ni prav zaupal neomahljivi ženski zvestobi. Bal se je, da ne bi našel Dragarjeve Leniče žene drugega, ako bi vojska že predolgo trajala in bi ga v tem   pozabila — strašna misel!
Na večer se vrne v hišo k materi, ki je bila v tem jokaje in moleč pripravila večerjo sinu in sebi. Toda jesti se jima ni ljubilo in govoriti tudi ne, zakaj vsaka beseda je le še povečala žalost. Ljubeče je gledala tožnega sina. kateri skoro odide, morda za vselej.
Po kratki molitvi vstane  lovec in se pokrije.
»Doli grem na Sela,«  izpregovori  in grč k vratom.
»Pridi skoro, da se še kaj pogovoriva,«   naprosi ga mati.
»Čakati me ni treba, ne vem,   kako dolgo se zakesnim.«
Rekši odide iz hiše in nizdolu  po poti.
(Dalje prihodnjič.)
84
Podgoričan:  Svatba na Selih.
Svatba na Selih.
Povest. Spisal Podgoričan.
(Dalje.)
III.
oste sence so legale na zemljo in zavijale v somrak gore in dole, ko je spel lovec Egidij na Sela. Večerna zarja je bledela čimdalje bolj in se napdsled stopila v sivo-modro nebesno barvo. Na jasnem obnebjt pa so se užigale nebrojne zvezde. Nenavadna tihota je bivala nad vso krajino. Nobenega petja, ne ukanja, kakor bi daleč na okolo ne bilo žive duše. Le hrošči so brneli po zraku, in v travi so cvrčali murni. Koliko ljudij, sicer tako veselih in nemirnih, bilo je nocoj žalostnih 1
Ali najtožnejši je bil morda Egidij. Vrhu tega je bil silno vzne mirjen, in po vsi sili ga je nekaj vleklo doli na Sela k Dragarjevi Lenici. Videti jo mora nocoj, govoriti ž njo, saj ji ima povedati še mnogo, mnogo  važnega.
Dragarjeva Leniča je slutila, da pride nocoj Egidij. Čakala je, da gresta k počitku oče in mati. Ko je bilo vse mirno, izmuzne se iz hiše in gre na vrt, da bi lože govorila z Egidijem. Čakala ni dolgo. Skoro se približa lovec oprezno po vrtu. Gre mu naproti. Zadovoljen je bil Egidij, da je prišla iz hiše, ker ji je imel toliko povedati, da bi pomenek ne bil varen pri oknu.
»Po slovo sem prišel,« izpregovori lovec zamolklo in jo prime za   roko.
Nje roka se strese, in glas ji je brezupen.
»Vem. Zvedela sem že, kaj te čaka,« odgovori Leniča. »Pojdi z mano!«
Odvede ga za očetov ulnjak konci vrta. Ondu se zgrudi na hlod, zakrije si 'obraz in zaihtf.
»Leniča, ne plakaj! To meni ne pomaga, tebe pa vznemirja.«
Sede poleg nje in jo prime za  roko, da bi jo videl v obraz.
»Leniča, ako me imaš rada, ne plakaj več! Pomeniva se kaj; le malo ur je še pred mojim odhodom!«
»Saj prav zat<5 mi je^tak6 hudo, Egidij! In pomagala bi ti, če bi ti mogla!«
Podgoričan: Svatba na Selili.                                                85
Egidij molče" nasloni glavo na roke in jih upre ob kolena.
Deklico osupne njega molčečnost in zamišljenost.
»Kaj ti je ?«  vpraša ga v skrbeh.
»Ne vem. Neko ve skrbi in bojazni se ne morem iznebiti.«
»Ali se bojiš vojske, ali se bojiš smrti?«
Lovec zmaje z glavo.
»Vojske se ne bojim, ker sem vojak, smrti pa ne uidem nikdar in nikjer.*
»Kaj pa te teži, da niti ne moreš govoriti? Ali ti morda lahko pomagam jaz?«
Lovec jo pogleda.
»Leniča, samo ti mi moreš pomoči, ako mi hočeš.«
»Samo jaz? — Govori,  rada storim vse, ako le morem!«
»Lahko. Veliko lože bi se napravljal odtod, če bi vedel, da se v tem ne omožiš.«
»Jaz da bi se omožila? — S kom?«
»Snubači  pridejo,   in oče  te da njemu, kateri  mu bode ugajal.«
»Ali če ne bode všeč meni?«
»Vprašal ne bode nihče, prisilili te bodo.«
»Mene ne prisilijo nikdar, ženina sem si izbrala po svoji volji in po svojem srci.«
»Leniča, ali te je resna volja vztrajati pri svojem sklepu?«
»Res nečem nikogar drugega nego tebe!« Rekši se ga oklene. »Prisežem ti, ako  hočeš.«
»Prisezati mi ni treba, samo obetaj mi, da me počakaš in da se ne omožiš, predno ne zveš, da sem mrtev.«
Nestrpno čaka nje odgovora.
»Prisege nečeš? Dobro! Čakala te bodem brez nje, dokler se ne vrneš zdrav in vesel.«
»Leniča!« vzklikne lovec in jo iskreno objame. »Tvoje besede so mi dale novih močij.«
Deklica pa sname z vratu črn trak, na katerem visi zlat križec, in ga natakne njemu na vrat.
»Na, Egidij! Birmansko darilo je moje kumice. Podarim ti ga v dokaz, da te čaka in ljubi doma preprosta deklica, ki ne mara nikogar drugega nego tebe!«
Lovec pogleda križec,   poljubi ga in spravi.
»Jaz ti ne dajem ničesar v spomin, ali spominjal se te bodem sredi vročega boja in tvojo podobo bodem nosil vedno v srci!«
m
Podgoričan: Svatba ua Selih.
Objameta se in poljubita. Veseli so bili trenutki žalostnega slovesa. —
Sedela sta še precej časa za očetovim ulnjakom, govoreč o lepi bodočnosti, katero sta menila skoro učakati.
Petelin je že pel, in jutranja danica je že bliščala na nebu, ko sta si podala roke.
»Bodi zdrava in ne pozabi me. V nedeljo pa zmoli zame še kaj molitvic, ker jaz ne bodem imel prilike . . . Ako pa umrjem, no — pa vzemi, kogar hočeš, pa časih se me vender še spomni. — Ljubil, vem, da te nihče ne bode tako kakor te jaz,«  pravi ji lovec v slovo.
Deklica se spomni, da grč njen izvoljenec na krvavo vojsko in da lahko za vedno ostane v tuji zemlji.
»Se jedenkrat!« vzklikne strastno, oklene se ga in ga iskreno poljubi.    »Z Bogom I In ko pojdeš jutri skozi vas, oglasi se pri  nas!«
Lovec krene domov, deklica pa se vrne v hišo. Leže, toda spanec ji neče priti na oči. Bdela je in slike žalostne in vesele so se ji kazale v mislih.
IV.
Drugega dne so se napravljali možje in mladeniči, katerim je bil poslal cesar pozovnice, na vojsko. Matere in žene so jim plakaje pekle popotnice. Vojaki pa so hodili k sorodnikom in prijateljem ter se poslavljali pri njih, in marsikatera solza je kanila iz očij ljudem, zakaj naše ljudstvo ima mnogo blagega sočutja za svoje ljudi, katere doleti nesreča. In  vojska s krutim  Turčinom je pač velika nesreča.
Egidijeva mati ni bila še nikdar tako žalostna, tudi takrat ne, ko ji je umrl mož. Najmlajšega svojih sinov je ljubila najbolj in ni hotela iti od njega, dasi se je starejšim sinovom godilo bolje in so jo cesto vabili k sebi. Sedaj pa mora Egidij kar nagloma odtod, in videla se ne bodeta skoro. Lahko tudi, da se nikdar več ne vidita. Ta brezupna misel je mučila starko. Vzdihala je, molila za srečno vrnitev, delala in jokala. Moleč je prečula vso noč, in ko je na jutranjem nebu zažarela zarja, vstala je, da pripravi vse, kar je potrebno za sinov odhod. Nobena reč je ni mogla utešiti, zakaj zdelo se ji je, da je s tem dnem pokopana  njena in sinova sreča.
Opoldne, ko si Egidij naveže zveženj, vzame mati vodo sv. treh kraljev in ga poškropi, da bi ga obvarovala vseh nesreč. Lovec še jedenkrat izpred hiše pogleda po okolici, od koder se je vesel oziral tolikrat, ozre se na dom, kjer je prebil mnogo lepih dnij, in nato gresta. Govorita malo, dasi bi si imela povedati toliko kakor še nikdar.
Podgoričan: Svatba na Selih.
87
Tožno-milo pogleduje mati od strani sina svojega, vender reči mu ne more ničesar. Bila je prepričana, da čuti in ve" za nje materinsko ljubezen. Vedela je tudi, da je ne pozabi nikdar. Opominjati ga ni smela ničesar, saj je bil njen Egidij pošten mladenič. Če sta kaj pregovorila, bilo je le skrbno vprašanje, ali ima to ali ono s seboj, ali želi še česa. Egidij je odgovarjal prav kratko. Prvič je bil žalosten, ker je videl svojo mater tal<6 tožno in brezupno, drugič je imel toliko misliti, da ni mogel nikakor pazno odgovarjati materinim vprašanjem.
Tak6 dospeta na Sela. Navzlic delavniku so danes vaščani malone praznovali. Postajali so po vasi in po vrteli, govoreč o grozni vojski, ki je zanesla toliko nemira in žalosti celo v to gorsko zakotje.
»Lovec Egidij gre tudi!« zašumelo je takoj po vasi, ko so nekateri ugledali lovca s prtljago in njega mater.
In ljudje so odpirali okna ali pa prihajali pred hišo, da še jednoč vidijo lovca, katerega so še dokaj cenili, dasi kmetsko ljudstvo nič kaj ne trpi grajskih lovcev, katere meče z biriči v isti koš. Običaj tega kraja je, da mu  podad6   vsi znanci  roko ter  mu vsak de" tolažilno besedo.
Egidij je segel v roko vsakomur, kdor je stal blizu poti in iz-pregovoril ž njim. Tudi Dragar se mu je nasmihal pred hišo.
»Ali moraš tudi ti?« ogovori ga že od daleč. »Kadar je vojska, ne vprašajo nič, ali si kmet ali v službi grofovi.«
»Vsi smo cesarjevi,« pravi Egidij. »Postava je za vse jednaka. Zdravi, Dragar! Ako sem se vam kaj zameril, pozabite.« Rekši mu poda roko.
»Ej, kaj tisto! Potrpeti moramo vsi in prizanašati drug drugemu. Pa se varuj turške krogle in ne nastavljaj vratu krivi sablji, če hočeš priti domov!  Srečno hodi!«
Egidij seže v roko še Dragarici, ki prihiti iz veže, in potem Leniči, ki stoji bleda na pragu. Najrajši bi jo bil objel in pritisnil na prsi, toda bal se je Dragarja in se sramoval ljudij, gledajočih od blizu in daleč. Molče ji stisne roko in ji proseče pogleda v oči. In umela ga je.
»Šopka še nimaš? Vedel bode vsakdo, da nimaš sestre. Ako hočeš, deni si kakovo vejico za klobuk.« Rekši stopi k oknu, odlomi vejico rožmarina in mu ga da. Egidij si ga zatakne za klobuk.
»Leniča, ako se vrnem,  ne pozabim  tvoje prijaznosti.  Zdrava!«
Dragar je bil nejevoljen, da je dala njegova hči lovcu šopek, in zagodrnjal  je:
»Brez take reči se pa že prebije. In škoda je rožmarina, ki se lahko posuši.«
Egidij tega ni več slišal. Hči pa se molče obrne in grd na vrt. Samo Dragarica pravi:
bQ
Podgoričan :  Svatba na Selih.
»Saj si tudi ti komaj čakal, da sem ti dala kaj zelenega in rdečega.«
»Vsak človek je jedenkrat v življenji brezpameten,« zavrne jo Dragar in odide.
Ljudje so pa zrli za lovcem, dokler so ga videli. Menili so se o njem in ugibali, ali se še vrne ali bode trohnel v turški zemlji.
»Skoda bi ga bilo,« zamrmra predse marsikatera deklica, ki je že tolikokrat zaman obračala oči za njim in se mu nastavljala. —
Doli na Robu je čakal velik lestven voz, da odpelje vojake v mesto. Polagoma so se shajali vojaki z gor in iz dolov, spremljani po očetu, materi ali ženi in otrocih. Nihče ni ukal, nihče ni pel. Kako tudi, ko so se malone vsakomur iskrile solze v očeh! Se jedenkrat so poljubili vojaki svoje roditelje, žene in otroke, stisnili jim roke in potem sedli na voz.
»Z Bogom, molite za nas!« rekali so drug za drugim in tožno zrli na vrhove z belimi selišči.
Egidijeva mati se oklene svojemu najljubšemu sinu okolo vratu, iskreno ga poljubi  in mu pravi:
»Egidij, ne pozabi me! Ako pa kdo umrje, vidimo se dnkraj groba.«
»Da, 6nkraj groba, ako ne tukaj več!« odvrne Egidij, poljubi mater na čelo in ji stisne velo desnico. Otrne si skrivaj solzo, ki mu je porosila oči, in nat6 prisede k tovarišem. Se jeden pogled na mater, nato požene voznik, in zdajci  izgine voz za cestnim ovinkom. —
Lovčeva mati je spela sama od Roba v breg na Zgonče Poljane. Molila je mnogo in iskreno, da bi ji dal Bog srečno učakati sinove vrnitve.
Dragarica pa je tistega popoldne vprašala hčerko, ali jo glava boli, ker je tako bleda in zažarjenih očfj, ali kaj ji je.
»Oh, kaj bode, ako se več ne vrne!« vzdihnila je Leniča večkrat predse in se takoj zgrozila te strašne misli.
Šele sedaj je prav vedela, da je bil samo jeden Egidij na Zgončih Poljanah in da ga ni sedaj več tam in nobenega takega več v vsi župniji 1
v
»Čakala ga bodem, kakor sem obetala, in njegova bodem, ako ga le Turki ne pobijejo!«  bil je končni njen   sklep.
V.
Na Zgončih Poljanah in v vsi okolici robovski ni bilo po odhodu domačinov na vojsko pravega veselja. Nekaj zat6 ne, ker so odšli vsi nemirnejši in veselejši, nekaj pa, ker so bili ostali prepazni na vse resnične in neresnične novice, ki so prihajale največkrat grozno pokvarjene gori v samotne  vasi.
Podgoričan:  Svatba na Selih.                                               89
Samo mlademu Rakarju s Kališča je vojskina nesreča napravila precej veselja, in sicer zato, ker je bil med pozvanci tudi grajski lovec Egidij. Toda ne da bi mu privoščil smrt — Bog ne daj! — mladi Rakar ni bil tak6 hudoben in neusmiljen, ampak vzrok njega veselju je bil ta, ker je prav rad videl Dragarjevo Lenico. Ogovoril jo je bil že večkrat prav izbrano in se ji cesto pridružil ob nedeljah, iz cerkve grede, toda — vrag si ga vedi! — deklica je ostala vedno hladna, najsi je še tak6 gorel zanjo! Bila je prijazna, pa nič več. Ali to ga še ni jezilo najbolj. Ker ni bil slep in gluh, videl in slišal je prav dobro, da se proti lovcu Egidiju vede vse drugače, da vidi onega mnogo rajši nego njega. Slišal je tudi časih od svojih tovarišev, da z Dragarjevo Lenico ni nič, in cel6 dekleta so godrnjala, da lovec Egidij ne pogleda nobene druge nego Dragarjevo. To se pa Rakar-jevemu Janezu ni zdelo prav nič prav, da bi deklica rajši imela lovca
v
nego njega, sina trdnega kmeta. Cesto je premišljal, kako bi se to prenaredilo. In časih, ko je tako jezen mislil to in ono, domislil se je, kak6 bi bilo dobro, ako bi kdaj lovca odkod prinesli mrtvega domov, saj potem bi ne mogla Leniča ž njim več biti tako prijazna in bi se morala meniti ž njim, ker bi ne bilo drugih  nevarnih tekmecev.
Prav presrčno je bil vesel, ko je zvedel, da gre" lovec v Turško Bosno, odkoder se težko vrne. Vender njemu ni bilo končno nič*do tega, ali se vrne ali ne, da bi ga le Dragarjeva Leniča v tem dolgem času pozabila, drugo se že vse dobro uredi. Rakarjev Janez je računjal na podporo svojega očeta in očeta Dragarja. Čutil in slišal je nekoliko od strani, da misli oče snaho izbirati pri Dragarji, in kar se je Janezu zdelo najbolje: ponosni Dragar ni bil baje nič nasproten, zakaj vedelo se je, da Rakarji nimajo samo imena, ampak tudi denar, ki je vender več vreden od lepega ženina brez denarja. Zat6 se je udal mladi Rakar prešernemu veselju ter ukal in pel po dolih in gričih okrog Svetega Primoža, da je bilo kar veselje. —
Dragarjeva Leniča pa je bila nekamo tožna, in nobena reč je ni mogla prav razvedriti. Časih je toplo molila za Egidija, da bi se srečno vrnil z vojske. Ob nedeljah popoldne je cesto prišla k žalujoči lovčevi mamici v samotno hišo in jo izpraševala, ali kaj v6 o Egidiji. Starki je dobro dela skrbnost dekličina, in rada se je pomenila ž njo. Pripovedovala ji je o preljubem svojem sinu in tožila, kako ji je silno dolgčas po njem. Kadar je prišlo pismo iz daljne Bosne, pokazala gaje tudi Leniči. Rada ga je čitala deklica, saj je bilo pismo pisano od njegove roke, in naročala je, naj ga mati v pismu pozdravi v nje imeni. Postarni materi se je nekaj dozdevalo, ali ker je svojemu sinu privoščila
90
Podgoričan: Svatba na Selih.
vse najboljše, pisala mu je vselej, da izprašuje Dragarjeva Leniča po njem in da ga pozdravlja. To pa je bila velika tolažba za trpečega vojaka v negostoljubni deželi.   —
Ko se je vračala Leniča neke nedelje od Egidijeve matere, srečal jo je Rakarjev Janez, ki je spel s Sel domov na Kališče.
»Kje si bila?«  vpraša jo in ji zastopi pot, da ne more dalje.
Leniča odgovori odkritosrčno:
»Vasovala sem pri lovčevi materi.«
Janez osupne, in ujezi ga njen  odgovor.
»Saj lovca ni več doma;  po kaj hodiš tja gori?«
»Eh, kaj, k njegovi materi, ker je sedaj ubožica sama in ji je dolgčas.«
Rakar ne ve" kaj  odgovoriti.
»Zakaj pa imaš tistega Egidija rada? Zakaj ?«
»Kdo pravi to?«   odgovori Leniča v zadregi in hoče dalje.
»Z menoj sevč nisi tako prijazna, kakor si bila z 6nim, in nečeš nekoliko z menoj postati. Dobro, grem pa s teboj.«
»Le pojdi, saj ti nihče ne brani! Prijazna sem pa s teboj tako kakor z vsakomer.«
Rakar se obrne, in oba gresta doli na Sela.
»Nič se ne jezi, saj ne mislim hudo. Rad te imam, pa bojim se zate, ker zmirom pravijo, da te je že ta prešmentani lovec premotil. Sam sem videl, da je bil ob nedeljah vedno za teboj. Sedaj je šel, hvala Bogu,   in Bog daj, da bi ga vzela vojska!«
»Oh, kako pregrešno govoriš!« posvari ga užaljena deklica. »Kaj ti je na poti, da mu privoščiš smrt?«
»Na poti? Nič! Sam6 obetaj mi, da ne bodeš več govorila ž njim, pa naj se vrne še zdravejši,  nego je šel!«
»Oh, Janez, Janez, kakšne govoriš danes! Prepoveduješ mi cel6 govoriti z Egidijem! Beži, beži! Kdo bi bil tako neusmiljen in oduren ? Prijazna moram   biti z vsakomer.«
»Eh, ti Leniča, danes me ne umeješ kar nič, ali pa nalašč zaobrneš besedo. Čakaj, razložim ti prav po domače, da bodeš vedela !«
»No, kaj?«
»Leniča, glej, to je tako. Naš oče so mi rekli nekoč: Janez, kadar te bodemo ženili, pojdem na Sela k Dragarju po nevesto. Tam se bode dobila lepa, dobra in petična nevesta!' Jaz sem bil pa zadovoljen, ker sem se spomnil tebe, in prikimal sem jim. Iu dejali so še:   ,Kadar  bode čas,   pa naredimo svatbo tako,   kakeršne še ni bilo
Podgoričan :  Svatba na Selih.                                                91
na naših Poljanah!' In jaz sem bil zopet zadovoljen. Naš oče in vaš oče, pa vem, da sta tudi že zmenjena,  saj sta vedno skupaj.«
»Oh, kaj se meniš o svatbi! Ako se misliš oženiti, moraš si že drugje poiskati neveste, zakaj padlo bode še mnogo dežja pa naših gorah, predno se omožim, ako se sploh kdaj.«
»Tega pa nič ne govori, Leniča! Omožila se bodeš prav res. Mene braniti se pa tudi nimaš za kaj. Glej ! Mlad sem še bolj nego 6ni Egidij. Denarja imamo pa pri nas toliko, da se ti ne bode godilo slabo, in oče in mati sta tudi tako dobra, da bi ti ne storila kaj zlega.«
»Saj nič ne pravim. Vidim, da si še mlad. Tisto tudi vem, da imate denarja dosti, očeta vašega in mater pa poznam dobro, saj sta večkrat pri nas. Omožila se bodem pa takrat, kadar se zljubi meni in nič prej, in Egidija mi nikar ne očitaj! Ako sem govorila ž njim, ni to nič hudega, saj govorim tudi s teboj in z vsakomer, kdor me ogovori U
Janez ujame nje desnico in jo stisne. Ni mu je izmeknila, a desnica je ostala mrzla, kakor je bilo njeno srce mrzlo zanj. Staro prijateljstvo je bilo med njiju roditelji, in prijazna je bila zat6 Leniča ž njim, ker drugače ni mogla,  saj ji ni storil ničesar zalega.
»Danes je tak6 lepo kakor že dolgo ne,« meni Rakar.
»Lepo je; na travnikih vse cvete, na polji pa rumeni žito,« pravi Leniča in obrne oči po bregu.
Rakar pa iskreno drži njeno roko, in srce se mu topi od veselja in zadovoljnosti, zakaj tako  srečen ni bil še nikdar.
Prekratka je bila Rakarju pot, in danes bi bil šel z Lenico čez hribe in doline do konca sveta, ako bi le hotela iti ž njim.
Stisne ji poslednjič roko  in pravi preprosto:
»Moja bodi in kadar hočeš, naprosim očeta, da mi izroče posestvo! Branili, vem, da se ne bodo.«
»Eh, Janez, povedala sem ti že, da se mi nič ne mudi. Oženi se pa, kadar se hočeš!«
»Kadar ti hočeš,« pravi odhajajoči Leniči, ki hiti, da se iznebi nadležne druščine.
»Ako čakaš moje volje, postaraš se, predno se oženiš!« zamrmra prčdse Dragarjeva hči, ko začuje zadnje Rakarjeve  besede.
Rakarjev Janez pa je počasi spel nazaj po poti. Sladka čustva so ga naudajala, in po glavi so mu rojile lepe in srečne misli. Pred očmi mu je bila lepa podoba mlade Dragarjeve hčere. Nič več se ni hudoval na lovca Egidija, saj je bil prepričan,  da ga ima Dragarjeva
Leniča vsaj nekoliko rada, lovca pa nič več!
(Dalje prihodnjič.)
146
Podgoričan:  Svatba na Selih.
Svatba na Selih.
Povest. Spisal Podgoričan. (Dalje.)
VI.
akar ni bil še star, toda cesto ga je mučila bolezen in ga zadržavala v hiši; no, okreval je še vselej. Ali prišlo je nestalno jesensko vreme, ko popoldne solnce pripeka, zvečer pa tuli mrzla burja. Taka vijavica je zalotila starega Rakarja, ko je nekoč spel z Roba in je bil ves pregret od slabega pota. Zazeblo ga je do kostij in gostila se mu je kri po žilah. Komaj je prišel domov, kjer je takoj legel v posteljo. Zaman mu je kuhala žena različne rože, zaman je bilo vsako mazilo: slabel je od ure do ure. Spravil se je z Bogom in dal napisati oporoko, da je tako uredil svoje reči. Peti dan potem je bil že mrlič. Tožila je žena in vila roke, otroci so jokali in klicali očeta, ljudje pa so hodili kropit in milovat nesrečno družino. Pri Svetem Primoži je zvonilo, in takisto je zvonilo na Robu, da se je brž razneslo: »Starega Rakarja ni več.« Ko so ga nesli gori k Svetemu Primožu, vila se je za krsto dolga vrsta pogrebcev — ljudje vedo, kdo ima denar!
Po poslednji volji očetovi je gospodaril poslej na Rakarjevini najstarejši sin Janez. Njegovo je bilo vse: hiša, njive, travniki, živina in denar, le mlajšim bratom in sestram bi moral izplačati zapisano doto, kar bi ga pa itak ne težilo, saj je imel pokojni oče že pripravljeno za vsakega.
Po očetovi smrti je bilo pri Rakarji precej drugače. Mladi gospodar ni imel skoro komu gospodariti. Bratom in sestram ni bilo več do dela kakor prej, mati pa je molila za možem in bolehala od žalosti. Sosedje so nagovarjali mladega gospodarja:
»Janez, oženi se, tako ne bode nič! Mati ne more, drugi te pa ne slušajo !«
»Res, tak6 bode najbolje,« dejal si je mladi Rakar. Mislil je vedno na Dragarjevo Lenico, katero si je bil že izvolil iz davna. Reči ni mogel, da ga ljubi, vedel pa je, da mu je prijazna in da ga rad vidi nje oče. To ga je hrabrilo, in v svesti si je bil, da bode Dragarjeva Leniča skoro njegova žena.
Podgoričan:  Svatba na Selih.                                              147
Naposled omeni ženitve cel6 mati njegova, ko ji je potožil, da nima kdo delati.
»Tako je povsod,« pravi mati. »Dokler živi oče, pridni so otroci, potem pa skrbi vsak zase. Najbolje storiš, ako se oženiš.«
»Ali bi vam bilo ljubo ?«
»Meni? — Zakaj ne? Saj drugače niti ne more biti. Oženi sel Izberi si pridno ženo in glej, da ne pride k hiši prazna, da bode imela polne skrinje blaga in lepo doto. Oče je časih mislil, da bi Dragarjeva Leniča ne bila napačna; tudi meni se zdi pridna. Ako ti je po volji, pa pojdita s strijcem k Dragarju in zmenita se!«
Janezu zaigra srce od radosti in sreče.
»Storim po očetovi volji in vaši želji,« meni vesel. »S strijcem pojdeva na Sela, in zmenimo se, da še pred zimo uredimo, česar treba.«
Prihodnje nedelje na večer prideta Rakar in njega strijc na Sela snubit lepo in imovito Dragarjevo hčer. Dragar je že vedel, kdo pride danes v hišo, zakaj Janezov strijc se ni mogel premagati, da ne bi črhnil Dragarju o snubitvi.
»Le pridita,« menil je Dragar, in zat6 je šel strijc mirnega srca, saj mu ni bilo treba misliti, kak6 bi mehčal in nagovarjal očeta, kateri bi rad dal hčer, denarja pa ne.
Rakar pa je mislil na lepe dni, katere bode živel ob lepi ženi. Do tega mu ni bilo, kako bode govoril, da se prikupi Dragarju, Dra-garici in Leniči. Nadejal se ni nikakih izgovorov,   nobenih ovir.
Leniči zatrepeta srce in mraz jo pretrese, ko vstopita Rakar in strijc. Slutila je le predobro, kaj pomeni njiju prihod. Na pozdrav Ra-karjev je komaj odgovorila, toda proseče je pogledala mater, ozrla se v zadovoljnega očeta.
»Strezi, Leniča!«
Očetov glas jo vzdrami. Urno vstane in pregrne mizo z belim prtom, mati pa prinese vina in kruha. Skrbna mati namigne hčeri in ji šepne, naj premeni krilo in predpasnik. Leniča sluša in gre* urno v shrambo. Dolgo se je mudila ondu, tako dolgo, da jo je morala mati poklicati v hišo. Rosne so ji bile črne oči, v lice pa je bila bleda; nič ni bilo tistega veselja, kakeršno naudaja hčere, kadar pride težko pričakovani  snubač.
Tretjič je že krožil kozarec okolo mize, in trikrat je morala Leniča omočiti ustnice v rujno vince, vender pa so še vedno govorili o vremeni in letini, dasi je Rakar strijca suval, naj vender že iz-pregovori potrebno besedo.
Pokašlja strijc,   popraska se za ušesi in prične:
10*
148
Podgoričan: Svatba na Selih.
»Kaj bi vam pravil, po kaj sva prišla, saj ste itak bržkone ugenili. *
Dragar prikima.
»Na Rakarjevem domu nimajo gospodinje. Prišla sva k vam vprašat, ali daste Lenico na Rakarjev dom za gospodinjo in Janezu za ženo?«
Janez pogleda Lenico, toda ne vidi ji v obraz, ker ga je povesila.
»Hm, to se pravi, Janez bi se rad oženil?«  meni Dragar.
»Kaj pak, če hoče imeti gospodinjo. No, Janez, sedaj pa le sam govori, navrnil sem že jaz,«  pravi  strijc.
»Vi, oče, in mati Dragarjeva, snubit sva prišla vašo Lenico. Za ženo mi jo dajte, saj veste, da mi je je treba! Poznate me, gospodarim že sam, dom imam lep, denarja dovolj, mlad sem, vašo Lenico imam rad, kar sem ji povedal že večkrat,«   pobaha se Janez.
Dragar se nekoliko nasmehne in zažvenketa v žepu s srebrnim drobižem, češ:   »Tudi mi nismo suhi.«
»Taksni ste mladi ljudje! Vse se že prej zmenite, potlej šele vprašate stare,«  očita Dragarica in pogleda hčer.
»Ej, Leniča, kaj se sramuješ in skrivaš obraz, saj vem, da ni bilo nič slabega! Vesela bodi in prisedi k Janezu, ako hočeš,« potolaži jo mati, misleč, da se hči sramuje.
Toda hči je ne sluša, nego molče" obsedi na mestu.
»Torej kaj bode in kak6?«   povzame strijc.
»I glejte, kak6 ? Dote ji dam toliko, kakor sem nekoč že omenil, in svatbo napravim.«
»Ali sta oba zadovoljna, ti in mati?«
»Morava biti, ker ni drugače. Saj vidiva, da Janez ne more biti več sam. Vprašajte še deklica, ali hoče   iti!«
Toda Janez ni imel prave besede, da bi jo vprašal in strijcu je bil jezik preokoren
»Leniča, pa reci, ali greš ali ne   greš z Janezom na Kališče?«
Zvezdica upanja se ji zablišči, ko začuje zadnje očetove besede. Nadejala se je, da bode res tako, kakor se sama odloči.
»No, Leniča?«
»Doma ostanem,   ne omožim se,» izpove Leniča dokaj odločno.
Snubca osupneta, Dragar pa se jezno obrne k hčeri.
»Kaj bledeš? Ali meniš, da so prazne marne?«  zarezi oče.
»Glej jo! Ves čas se vede tak6, kakor bi že komaj čakala Janeza, naposled pa tako pove! Reci, reci, saj vidiš, da komaj čaka!« priganja mati.
Podgoričan: Svatba na Selih.                                               I49
»Rekla sem, da se sedaj ne omožim in pri tem ostanem.<
»Sedaj ne? Kdaj  pa? Janez ne utegne čakati,«  zarohni oče.
»Janeza ne maram! Poišče naj si je drugje!« zavrne ga Leniča pogumno.
»Leniča!« izpregovori. Janez malodušno. »Ali je vse laž, kar si mi govorila ?«
»Laž? Zakaj?   Ali sem ti kdaj rekla, da bodem tvoja?  Povej!«
Janez umolkne in iz nova pomisli vse, kar mu je kdaj povedala.
Dragarju pa zalije kri obraz, in  huda jeza vzkipi   v njem.
»Reci, da greš! Sicer« . . . zakriči tal<6 ljuto, da se dekle kar zgane.
Zbere vso srčnost in pravi:
»Ne silite me! Janeza ne maram in ga tudi ne morem vzeti!«
Oče pa plane izza mize in zamahne z desnico na hčer.
»Tepel je ne bodeš!« vikne žena in se postavi pred hčer. Janez pa prime Dragarja za roko:
»Pustite jo! Pomenimo se lahko iz lepa!«
Ali ploha zlih besed se vsuje iz očetovih ust na nepokorno in svojeglavo hčer.
»Ha! Le čakaj, videli bodemo, ali vzameš Janeza ali ne. Na, Janez, pij! Pa vesel bodi in ne poslušaj nje govoričenja; saj še ne ve, kaj govori!«  pravi Dragar in  postavi   pred Rakarja kozarec z vinom.
Janez pa je predobro vedel, da Leniča takisto misli, kakor govori, zakaj izdala se je z besedami, da ni še pozabila lovca Egidija, kakor si je mislil Janez. Omenil bi bil rad, da Leniča bržkone misli na Egidija, toda ni hotel, ker bi Dragar  preveč zbesnel.
»Oh, Leniča, kakšne preglavice nam napravljaš! Nikar ne bodi tak6 svojeglava in lepo se pomeni z Janezom, da ne bode zastonj hodil sem doli,«  govori mati hčeri na srce.
»Kaj ji govoriš tako medeno? Pusti jo, kdo se meni za nje trmo! Omoži se takrat, kadar bodem jaz hotel, in tistega vzame, kogar ji pokažem,«  odloči Dragar in izprazni kozarec.
Leniča se pa še neče udati. Vstane in stopi malone prav pred očeta.
»Sklenite, kar hočete! Toliko pa vam povem, da se sedaj ne omožim, do tega me ne more nihče prisiliti!« pove" očetu. »Ti, Janez, izberi si drugo, ako se hočeš oženiti! Snubi dne, katere se rade omožč!«                                                                    »
Po teh besedah zbeži iz hiše. Dragar hoče za njo, toda pridrže ga, češ,   da bi ji kaj ne naredil.   Rotil pa se je na   svojo besedo, da
«5°
Podgoričan: Svatba na Selili.
ne bode   nikogar   drugega   nego   Rakarjeva,   naj   jo pride   snubit sam grof ali pa cesarjev sorodnik.   Kar je dejal, ostane. Dragar še ni lagal.
»Saj ne bode vedno taka! Jutri bode že boljša,« tolaži mati, videč, da Janez ni nič  vesel.
»Zakaj pa nama niste povedali, da se brani? Rajši bi ne bila prišla, da bi ne bilo take sramote. Naka, kaj takega pa še nisem učakal,«  godrnja strijc.
»Meni se niti sanjalo ni, da bi se ne hotela omožiti, in zato je nisem nič vprašal. Toda na mojo vero, na mojo roko! Naj se brani ali ne, Janez, tvoja bode, nič se ne jčzi! Pokažem ji, kdo je nje  oče!«
»Pa malo odloži, Janez, ako moreš,« meni Dragarica in za njo strijc.
»Saj moram, ker ni drugače. Siliti je ne kaže, Bog zna, kaj bi še bilo! Počasi bode že mislila drugače.«
»Janez, kadar hočeš. Ali sedaj ali pa pozneje. Samo reci, kdaj gremo k notarju!«   pravi Dragar.
»Pozneje kdaj,« meni Janez. »Ako prej ne, pa pred pustom; bodem že kak6 prebil.«
S tem so bili vsi zadovoljni. Sklenejo molčati o vsem, da bi se ljudje kaj ne zgledovali in ne govorili več, kakor je res.
Janez pa je bil vender jezen, da se ga Leniča tako brani. Nikdar si ni mislil,   da bi lovca res tako ljubila.
»Oh, da bi ga le nikdar več ne bilo nazaj !«
Zvečer se vrneta domov, oba jezna. Strijc je godrnjal vso pot, da ne pojde nikdar več snubit.
Dragar pa je rojil na ženo in ji očital, da je le ona kriva, če je dekle tal<6 svojeglava! —
VIL
Leniča je morala od onega večera mnogo prebiti, zakaj oče je vedno režal nanjo, mati pa je bila osorna kakor še nikdar in nič drugega ni hotela zvedeti od hčere, nego zakaj Rakarja ne mara. Leniča seve, iz prva ni hotela povedati; ko pa le ni več vzmogla vsakeršnega natolcevanja, osrčila se je in ko nekoč očeta ni bilo doma, razložila je, kak6 in kaj.
Mati se zelo začudi, zakaj da bi nje hči količkaj mislila na ubož-nega lovca, kaj takega se ji še zdelo ni!
»A tako je vsa ta reč!« izpregovori mati, ko Leniča umolkne. »Zato ne maraš vzeti Rakarja, ker si zmenjena z drugim? No, to je lepo, da take pregrešne reči  počenjaš z lovcem.«
»Mati, pregrešnega ni bilo nič! Rada ga imam in on mene, bolj nego ta Rakar, in obetala sem mu, da ga vzamem, ako me zasnubi.«
Podgoričan: Svatba na Selili.
'S»
»Taka si? Veš, dekle, iz tvojega obetanja ne bode nič, kaj pa misliš? Veš, da bi se mi ljudje smijali, ako bi vzela ubogega graščinskega lovca! Midva z očetom tega ne dopustiva. Lovca si le izbij iz glave! Boljšega pač ni nobenega,   nego je Rakarjev Janez.«
»Mati, slušala sem vas vselej, ali v tem vas ne morem. Z drugim vem, da ne bodem srečna kakor z Egidijem. Čakala ga bodem, dokler se ne vrne.«
»Ej, ne govori tak6 brezpametno! Koliko se je že obetalo, pa se ni storilo! In meniš, da te Egidij še ni pozabil ? Res utegne misliti nate! B6z\, beži! Rakarju naročimo, da si pri volji, pa pojdemo pismo delat.«
»Mati, ne silite me, da bi prelomila svojo obljubo !«
»Kaj, svojo obljubo? Kaj pa moreš ti obljubiti? Ali misliš, da je taka obljuba veljavna, ki ni premišljena? Itak si še premlada, in taka obljuba ne veže.«
»Le silite me, ali to vam povem, da se bodete kesali. Z drugim ne grem v cerkev nego z Egidijem, dokler je živ.«
»Kaj pa, če ga ubijejo na  vojski?«
»No, tedaj se pomenimo drugače.«
Mati pomisli, in zdi se ji mogoče, da umrje lovec Egidij v hudi vojski, kar bi se ji jako ustreglo; Leniča bi potem rada vzela Rakarja.
»Leniča, prav ni bilo, da si se pečala z lovcem. Odpuščam ti, ali očetu nikar nič ne črhni, ker bi te nalašč dal Rakarju. Ti ga še ne poznaš. Nanj pa več ne misli, saj vidiš, da iz tega ne more biti nič dobrega.«
Mati se je bala za hčer, da bi si kaj ne naredila, ako bi jo prisilili vzeti Rakarja. Prav tak6 se je bala, da bi ne zvedel mož za hčerino razmerje, ker ga je dobro poznala. Nadejala se je, da se lovcu kaj pripeti in da ga hči pozabi.
Leniča je imela, kar se tiče matere, poslej mir, oče pa je bil tudi nekoliko boljši, ker se je bližal advent in je bilo za ženitev že malone prekesno. Ali to je dejal, da pred pustom mora biti, naj se Leniča kuj a ali ne.
O lovci Egidiji ni zvedela Leniča ničesar več, zakaj njega materi je bilo presamotno na Podmolu, kjer jo je vse spominjalo sinu, in preselila se je k starejšemu sinu v Čušperk, kakor jo je vabil že tolikokrat. Po nje odhodu ni imela Leniča nikogar, ki bi ji kaj povedal o Egidiji. Nestrpno je čakala vsake novice z bojišča.. Sedaj so povedali, da je oni ranjen, drugega so ubili, in strahoma je čakala, kdaj poved6 kaj o Egidiji, in molila je iskreno, da   bi se mu ne pripetilo   kaj hudega,   —
152                                               Podgoričan :  Svatba na Selih.
Lovec Egidij ni bil v Bosni, kjer so bili iz večine naši domači vojaki, ampak pri svojem lovskem polku v Hercegovini, sam iz domačega kraja, da se mu je še bolj tožilo po domovini. Časih je pisal materi, ali kaj, ko je tak6 malo utegnil in so pisma zaradi velikega vojnega nereda prihajala in odhajala kaj neredno ali pa celo izostala. Komaj je čakal, da bi bila končana vojska in bi bil odpuščen, da bi pohitel domov. Vsak napad na sovražnika, vsako prasko je pozdravil kaj veselo, zakaj sleharna zmaga ga je bolj približala domovini. Kadar pa niso preganjali sovražnika in so počivali v taboru, zamislil se je in duh mu je  vzplaval v domači  gozd, k materi in naposled k Leniči.
Ta pa ni marala za nikogar drugega. Zaman se ji je dobrikal Rakar, odbila ga je, dasi se je potezal zanj neizprosni oče in ji je prigovarjala mati, naj ga vzame. Kar je obetala svojemu ljubljencu, to je hotela izpolniti, naj se ji protivi ves svet.
Rakarjev Janez se je iz prva hudoval, ker je tak6 odločno zavrnila njegovo snubitev, bil je pa tudi tak6 svojeglav, da je hotel zvršiti svoj namen. Pri tem sta ga vodili strast in želja, da bi imel lepo, dobro in imovito ženo in gospodinjo. Zamudil ni nobene prilike ogovoriti Lenico in se ji priljubiti; še bolj pa je stregel Dragarju, zakaj vedel je dobro, da se bode morala naposled Leniča tak6 omožiti, kakor bode hotel oče.
Smijal se je časih Dragar in dejal:
»No, Janez, ali si še kaj hud, ker te je Leniča tako odbila? — Veš, meni je žal in — saj drugič te izvestno ne bode, za to hočem poskrbeti.«
>Eh, kaj, saj ni tak6 hudo, počakam jo, da je bode volja, in takrat, mislim, da ne pridem brez uspeha.«
»No, menim, da je ne bodeš čakal predolgo. Pred pustom pridi, takrat se dogovorimo, naj je Leniča take ali inake volje! Veš, ženske imajo časih posebne muhe, no, pa tega se skoro prepričaš, Le pogum in glavo pokonci, dokler si še prost!«
»Kaj pa, če gleda za drugim?«
»No, mislim da ne; ako bi pa bilo res, zapojem ji tako pesem, da ji bode sedem let zvenela po ušesih.  Oh, Bog obvaruj!«
In ko je Rakar spoznal, da bi se Leniči ne godilo dobro, če bi oče količkaj slutil na Egidija, sklenil je, da le v največji sili uporabi svojo skrivnost. Kak6 bi se potem živelo v zakonu, tega se ve ni pomislil, in takisto ni pomislil,  da prenapeta struna poči.
Toda naposled ni bilo treba nikakega izsiljevanja!
(Dalje prihodnjič.) TJ
2o8                                              Podgoričan: Svatba na Selih.
Svatba na Selih.
Povest. Spisal Podgoričan. (Dalje.) VIII.
ojska v Bosni in Hercegovini je bila končana. Vsa dežela se je rada ali nerada uklonila dvoglavemu orlu, ki je ponosno plapolal na trdnjavah, stolpih in gradovih ter pričal, čegava je zemlja. Mnogo krvi se je prelilo, predno je bil sovražnik ugnan ali končan; premnog junak je na veke zaspal v osvojenih deželah,
Okolo Božiča so se vračali starejši vojaki v rodne kraje. Po vseh vaseh in seliščih pod temnim Mokricem in prijaznim Svetim Primožem so se jih razveselili domačini, najsi so prišli nekateri bolni, bledi in suhi. V Bosni sta ostala samo dva, in sicer bivši hlapec na Robu in graščinski lovec Egidij. O prvem so povedali, da je pal pri Jajci, o lovci Egidiji pa niso vedeli ničesar in so sklepali, da je tudi ubit, ker bi se bil sicer že vrnil; mogoče pa tudi, da leži kje v bolnici. Po prvem niso kaj žalovali, za Egidijem pa so ugibali, kdo mu bode naslednik v službi, zakaj vedeli so vsi, da lovčeva hiša na Podmolu ne ostane dolgo
v
prazna. Zal je bilo ljudem toliko za njim, ker so vedeli, kakšen je bil, vedeli pa niso, kakšen lovec  pride za njim.
Samo Dragarica, ki se je jako bala za hčer, če bi se vrnil Egidij, oddehnila se je in dela  sama v sebi:
»Oh, vender ! Hvala Bogu! Skoda ga je; pa vender, božja volja je. Prebil je, nas pa še čaka!«
Toda Leniča ni mislila tako. Obledela je, ko ji je mati povedala o Egidijevi smrti, in solze so jo oblile. Sedaj šele je čutila vso ljubezen do lepega lovca.  Zaihtela je, da se je zasmilila celo materi.
»Ej, beži, Leniča! Kaj bi se jokala? Saj ni tvoj brat, in božja volja je bila, da je ubit Obriši se, da ne zve oče, kak6 jočeš za njim!«
Leniča pa jo pogleda in pravi:
»Zved6 naj vsi! Egidija sem ljubila, kakor ne bodem nikogar drugega. Ne bojim se nikogar, saj nisem storila kaj slabega.«
In grč, da se izjoka in da pomoli za njega dušo. In ko premišlja vse, zazdi se ji, da Egidij ne more biti mrtev, in v tej misli jo potrja še več rečij.    Tisti,   ki so se   vrnili z vojske,   niso   bili ž njim
Podgoričan:  Svatba na Selih.                                              209
skupaj in zat6 ne morejo vedeti kaj določenega. Vrhu tega bi moralo priti pisanje do županstva, kakor je prišlo tudi za Čopovega hlapca, da je res ubit. Ta [dva precej tehtna razloga sta ji zel6 podprla upanje. Mislila je, da je bržkone bolan, da pa se po bolezni zdrav vrne v domovino. In sto lepih nadej se ji vzbudi ob tej misli.
Mati je bila prav vesela, opazivši, da Leniča ni več tak6 tožna, kakor je bila prve dni, ko ji je povedala za Egidijevo smrt. Mislila je, da bode zadovoljna z Rakarjevo snubitvijo, in zat6 ji je nekaj dnij po novem letu skrivnostno šepnila :
»Leniča, pripravi se, o Sv. treh Kraljih pridejo snubači.«
»Kdo?«  vpraša Leniča preplašena.
»Ej, glej jo, kdo? Rakarl Grdo se je držal, ko si ga jeseni odbila tako odločno, pa te ima venderle rad, da pride zopet p6te. Le glej, da ga bolj razveseliš!«
Leniča je bila sedaj v novi, še hujši stiski nego kdaj prej. Predobro je vedela, da se bode morala sedaj udati očetovi volji, ako pride Rakar pčnjo. — Brezupnost ji je obhajala srce/in ugibala je noč in dan, kako bi se izmotala iz te zadrege. Naposled se domisli nečesa, kar se ji zdi  najbolje.
Dva dni pred Svetimi Kralji se zapre v sobico pod streho, kjer so hranili obleko in druge reči, in napiše v mrazu takšno pismo:
»Ljubi Egidijl
Ne vem, če te dobi moje pismo, ker vsi pravijo, da si mrtev. Sam6 meni živi upanje, da si še živ. Obetala sem ti, da te počakam, dokler se ne vrneš. In ta obet hočem izpolniti, bodisi karkoli. — Pomisli, koliko moram prebiti I Jedenkrat me je že snubil Rakar, ali odbila sem ga na očetovo veliko jezo in materino nejevoljo, sedaj pa zopet pride pojutrišnjem. Upirati se ne morem dlje, ali če dobim tvoje pismo, povem vsem, da sem tvoja, in potem me ne prisili nihče vzeti njega, dasi sem slabotna ženska. — Prosim te, odpiši mi takoj, ker le potem se more zvršiti moja in tvoja volja in želja. Upaj, kakor upam jaz, da se izide vse dobro! Pridi skoro! Pozdravlja in poljublja te tvoja
zvesta Leniča.«
To pismo zapečati in zraven napiše drug listič:
»Ljuba  mati!
Ne čudite se preveč, da vam pišem. Prosim vas, pošljite to-le pismo precej svojemu sinu Egidiju, če še živi! Dobiti ga mora. Naročite tudi temu, ki to pismo prinese, ali res veste, da Egidij ni mrtev 1
Pozdravljam vas in ostajam vaša
Dragarjeva Leniča.«
14
2IO
Podgoričan:  Svatba na Selili.
Ko sta ti pismi dobro zaviti in zapečateni, poišče človeka, kateri je bil znan daleč na okolo pod imenom Selški Matija. Doma je bil s Sel in se je prišteval beračem. Hodil je z maliho po svetu, in ljudje so mu radi dajali jesti in še kaj drugega, ako je hotel, zakaj radi so imeli Selškega Matijo, ki je bil vedno vesel in je vedel cele bukve čudnih historij. Dragarjevo Lenico je imel rad, zakaj kadar je bil v rojstveni vasi, spal je največ v Dragarjevem hlevu, in domača hči je bila kaj prijazna ž njim in mu še cesto kaj dala tečnega za zobe in želodec. Zato je ni mogel nikdar prehvaliti in je vedno pravil, da jo tisti zadene, ki vzame Dragarjevo Lenico, zakaj take ni v vsi komisiji.
»Matija, časih si dejal, da me imaš rad, ali me imaš še kaj ?« nagovori ga Leniča.
»Rad te imam, kolikor te smem imeti in kolikor ti pustiš, saj veš, da sem beraškega rodu!«
»Bodi, kar hočeš, hvaležna ti bodem, ako mi ustrežeš.c
»Rad, le povej, kaj imaš  in kaj hočeš.«
»Ali pa bodeš molčal,  da nihče ne zve?«
»Hihi, Leniča, ali je tak6, da ne sme nihče zvedeti?« zarezi se Matija in pokaže dve vrsti belih zob. »Očetu povem, da skrivne pošte pošiljaš, pa bode zopet ropotal, Leniča pa jokala! No, no, ne bodi žalostna, saj se samo šalim ; le povej, kaj imaš na srci, in jaz povem prav tak6 tvojemu srčku, kakor naročiš ! Ej, stari Matija ve dobro, kaj  so mladi ljudje,  hihi!«
v
»Ali greš na Cušperk do Egidijeve matere?« »Nekamo daleč je, pa zate grem, kamor veliš!* »To pismo ji ponesi in vprašaj jo, ali še živiEgidij! Ako pove, da živi, daj ji pismo, ako pa je mrtev,   izroči ga zopet skrivaj meni! Podvizaj se in kadar se vrneš, zmeniva   se za potnino.«
»Ej, Leniča, sedaj pa vem,   zakaj si se jeseni Rakarja tak6 branila ! No, no, lepa deklica ima vselej lepega fanta rada, in ti pa Egidij sta lepa, kakor ni vsak!« »Ne mudi se nikjer!«
v
»Kaj še! Zvečer je pismo že v Cušperku v pravih rokah.«
Leniča gre na delo, Matija pa se odpravi. Obleče se v najboljšo beraško obleko in vrže novo maliho  čez rame.
»Matija, kam pa na praznik?«  vpraša ga Dragar, stoječ na pragu.
»Koledovat!« meni Matija in se zarezi. »Na Svetih treh Kraljev dan režejo gospodarji poprtnik, in jaz bi bil vender še kje rad po-prtnika deležen, saj pri vas, vem, da me počaka, kakor me je vselej. Vsakemu družinčetu svoj   kos!«
Podgoričan:  Svatba na Selih.                                              211
Se tistega večera je imela Egidijeva mati pismo v rokah in se je čudila. Izpraševala je Matijo, kaj je novega na Selih in pri Dragarji, toda Matija ni povedal mnogo, ker ni vedel ali pa ni hotel. Drugega dne je poslala mati pismo na sina, kateri je še živel, toda si je zdravil rane v bolnici nekje v dalmatinskem mesteci, kamor so ga bili prepeljali iz Ercegovine.
IX.
Rakarjev Janez je bil jako vesel, ko je zvedel, da je umrl lovec Egidij, ki mu je delal toliko napotja. Takoj o novem letu je zopet vprašal očeta Dragarja, če sme priti  snubit.
»Le pridi!« dejal je Dragar. »Sedaj ne prideš zastonj in strijcu povej, da ga ne bode treba  biti sram!«
Da bi bilo še bolj gotovo, pokliče Dragar na večer pred Sv. tremi Kralji svojo hčer in jo odvede v sobico. Leniča je slutila, kaj bode. Sklenila pa je privoliti v Rakarjevo ženitev, toda le proti temu, da se svatba odloži na zadnje predpustne dni, češ, morda pride v tem Egidij in potem se vsa reč kako  presuče.
»Leniča«, prične oče, »zadnjič, ko te je snubil Rakarjev Janez, razjezila si me na vso moč, ker ga nisi hotela. Mislil sem te prisiliti, toda premislil sem si, češ, da se spametuješ Jutri pride zopet, in to ti rečem, sedaj ne pride zastonj. Ako se sama ne obljubiš, obljubim te jaz. Sedaj ni nobenega izgovora. Janez je dober in imovit, da boljšega ne najdeš. Let pa imaš tudi že dovolj za možitev. Povej, ali ga vzameš rada ali nerada?«
Začudi se oče, ko vidi, da je hči  tako mirna.
»Ker ni drugače, vzamem ga,«  odgovori Leniča ravnodušno.
»Tako je prav, nikdar se ne bodeš  kesala!«
»Oče, ali mora biti takoj poroka?« vpraša Leniča po kratkem molku.
»Najbolje, če se precej vzameta;  veš,   gospodinje   mu je treba.«
»Toliko časa je že prebil, naj pa še počaka dva tri tedne, da ne bodo govorili ljudje: ,Komaj sta čakala predpusta'.«
»No, to je že jedno, teden prej ali pozneje, da ga le vzameš. Glej, da se jutri lepo oblečeš in da si  prijazna ž njim!«
Na Sv. treh Kraljev dan popoldne prideta Janez in strijc. Sedaj pa se Leniča ne prestraši; prijazno pozdravi Janeza, kakor še nikdar ne, da mladenič takoj začuti, kako veje danes vse drugačna sapa nego jeseni.
Miza je bila hitro pregrnjena z belim prtom; star bokal dobrega vina seje zalesketal na mizi, poleg njega pa je bil položen beli »veliki hleb«  ali poprtnik.
14*
212
Podgoričan:  Svatba na Selili.
Snubca sedeta za mizo, in za njima prisedejo Dragar, mati in hči; otroci in posli pa se potaknejo v hlev ali k sosedom, ker se ne spodobi  o takih prilikah vleči besede na  ušesa.
Po kratkem uvodu pravi Janezov strijc :
»Dekle, ali nama danes zopet odrečeš, da se še domov ne bo-deva upala ?«
Leniča se zardi v obraz in povesi oči. Zdajci se ji zazdi greh, da bi se obljubila proti slovesnemu obetu. Toda nekaj ji pravi: »Ne, greh ni, prisiljena si, tak6 moraš storiti. In morda te je še pozabil !«
v
»Ne bode tako hudo. Cesar nista dosegla prvič, bodeta pa sedaj. Kaj ne, Leniča ?«  pravi mati.
Leniča prikima.
Veselje prešine Janeza po vseh udih. Strijc pa prime polni kozarec in napije:
»Bog živi nevesto in ženina! Bog jima daj pridnih otr6k in jima daj dočakati svojih otr6k otroke v zdravji in sreči! Vse naj se njima izpolni, kakor je volja božja!«
»Bog ju živi!« pritrdita oče in mati, strijc pa izlije rujno tekočino v grlo.
»Sezita si v roko!« pravi oče, srečen, da se mu je izpolnila iskrena želja.
Janez ji radostno ponudi roko, Leniča pa malomarno položi desnico vanjo, tak6 hladno; da se Janez nehote spomni zunanje zime. Lenico pa zdajci obide zavest, da ni storila prav, in notranja žalost jo prevzame. Janez je sicer nejevoljen, da se tak6 skesano drži njegova nevesta, toda skoro se potolaži, da bode že bolje. Drugih pa itak ni nihče kaj opazil, ker so bili preveč  zamišljeni v svoje pogovore.
Strijc je našteval, kaj mora Dragar vse dati s hčerjo, Dragar pa je skrbel, kako bi se zavarovala dota hčerina na Rakarjevem domu.
»No, torej kdaj sklenemo   vso to reč?«  vpraša končno strijc.
»Najbolje precej,«   pravi Janez.
»Leniča meni, da bi še nekoliko počakali,«  pravi Dragar.
Janeza obide nejevolja, toda ker je bil dobrega srca, uda se, rekoč:
»Pa naredimo, kadar hočete, sam6 pismo spišimo precej v sredo, da ne bode pozneje potov.«
»Tudi prav.«
Razven Leniče so bili vsi zadovoljni. Ženinu sicer ni bilo vse prav, zlasti to ne, da Leniča ni kazala posebne ljubezni do njega, ali ker ni bil tako natančen, oprostil ji je  in se vesel vrnil domov.

Podgoričan: Svatba na Selih.
213
Prihodnje srede so šli v Lašiče, in tam jim je spisal notar že-nitovanjsko pismo. In brž se je zvedelo, da je Rakarjev Janez ženin in Dragarjeva Leniča nevesta. To ni bilo nič čudnega, in kdor je poznal obe rodovini, vedel je že prej, da bode kaj takega. V obče so trdili, da Rakar ni slabo izbral. Dekleta pa so si šepetala marsikaj in so obsojala Lenico :
»Glejte jo, nezvestnico! Ves čas je motila lovca, dani pogledal nobene druge, sedaj  pa se niti ni ohladil v grobu, in že ga je pozabila. <
Leniča pa je takrat molila, da bi Egidij prejel nje pismo in se vrnil, ali pa ji odpisal, če še živi, da bi se uprla zoperni možitvi. Iz težka je pričakovala Selškega Matijo, ki je brnjal na poti s Cušperka, kamor ga je bila poslala s pismom. Ko se vrne v tednu dnij, vpraša ga, ali Egidij še živi ali je že mrtev. Matija pa se zarezi in z obotavljanjem muči nestrpno Lenico. Končno pravi:
v
»Živi. Bolan je in ne more domov!«
»Oh, kaj sem storila, ker sem prelomila obljubo!« vzklikne dekle in tleskne z desnico po žarečem čelu. »Živi, jaz pa sem nevesta drugemu! Toda, ali se ne lažeš?«
»Zakaj bi se lagal brez dobička, in cel6 tebi?«
»Gorje mi!« vzklikne Leniča in pobegne v sobico pod streho, da se izjoka.
v
»Čudna je, prav čudna,« zamrmra Matija. »Kriči, da je nesrečna, papirna dva ženina, jednega doma, drugega na tujem. No, počakaj, sita bodeš še jednega, hihi!«  —
Tako malo veselja za možitev, kakor ga je imela Dragarjeva Leniča, ima malokatera nevesta. Nevesta je bila, toda o možitvi še govoriti ni hotela, niti misliti na novo   obleko in druge potrebščine.
»Eh, saj je dolg predpust, časa je še dovolj,« zavračala je očeta in mater, ki sta jo priganjala, naj vender kaj pripravi, ker bode že treba  oklica.
In Janez, ki je vsak dan prišel gledat lepo svojo nevesto, slišal je namesto prijaznih besed samo take-le besede:
»Sedaj me vedno hodiš gledat; kadar me bodeš pa imel, tedaj me še videti ne bodeš hotel.«
Minilo je malone štirinajst dnij, odkar so bili naredili ženito-vanjsko pismo, vender še ni bilo nobenega oklica, niti kaj drugega za svatbo pripravljenega, tako da so ljudje že vpraševali, ali se je svatba razdrla, ali so jo prestavili v post,   da ne bode   treba godcev.
Druge nedelje zjutraj po maši pokliče župnik Dragarja k sebi,
214
Podgoričan:  Svatba na Selih.
»Pismo imam za vašega dekleta, ako ga hočete vzeti. Včeraj ga je prinesel moj hlapec z laške pošte, toda nisem ga imel po kom poslati. No, pa menda ne bode toliko zamude.«
»Kaj? Leniča dobiva pisma?« zagodrnja Dragar sam v sebi, in vzbudi se mu nekova neprijetna slutnja, ki ga jako razjezi.
Dragar poljubi župniku roko in odide.
»Bog ve, kdo bi ji bil pisal ?« vpraša se Dragar na poti domov, potem pa potegne pismo iz žepa in ga ogleduje.
»Saj je moja hči in brez moje vednosti ne sme storiti ničesar.« Ta misel mu prežene vse pomisleke, tako da odpre list. Postoji in bere:
»Ljuba Leniča!
Prejel sem tvoje pismo. Razveselilo me je in zopet užalostilo, ker mi praviš, da te silijo k možitvi. Upam, da se ne udaš in da me počakaš, kakor si mi obetala zadnji večer. Bolan ležim v b61nici, toda okreval sem že toliko, da me skoro izpustč domov. Naravnost pridem na Podmol in potem takoj stopim pred tvojega očeta in te zasnubim. Bodi stanovita in ne udaj se 1 Pozdravljam in poljubljam te ter ostajam tvoj
zvesti Egidij.«
»Tristo vragov, z lovcem je zmenjena!« raztogoti se Dragar; »oh, da sem to vedel!«
Jeza mu speši korake, da stopa brez težav v breg. Misel za mislijo se mu podi po glavi. Vedel je, da mora kaznovati hčer, ker ima zvezo s takim človekom, kakor je lovec Egidij, katerega ni nikdar trpel. Zdajci mu je seveda jasno, zakaj se je jeseni branila možitve in zakaj jo odlaga celo sedaj. »Ne bodeš, dekle, premalo te je! Tega graščinskega biriča že ne dobiš 1 Precej te omožimo, Rakarja vzameš, in potem se le vrni ta vražji birič, kateri te je zaslepil.«
Iz nova prebere pismo.
»Kaj naj storim? Ali naj jo oštejem ali pretepem kakor pa-stirico?«
Njega kmetski ponos je zel6 užalila zavest, da se je hči pečala s človekom, kateri živi ob milosti drugega gospodarja. Ali bi ji pokazal pismo ali ne? Dasi ga je tako razjezilo, vender je bil zadovoljen, da mu je prišlo v roke. Naposled sklene izpregovoriti z ženo, Leniči pa ne pokazati pisma, niti ji povedati, da je pisal Egidij. Naj čaka pisma, dokler hoče! Toda takoj prihodnjo nedeljo bodeta hči in Rakar na oklici.
A. Funtek: Brez besed.
215
Osoren je bil danes Dragar in s hčerjo niti ni govoril. Ko pa sta bila z ženo sama, potegnil je pismo iz žepa in ga ji prebral.
Dragarica obledi, ker se je bala za hčer. Mislila je že, kako bi jo zagovarjala.
»Pa ji ne povej, da sem dobil to pismo. Omožiti jo moramo pa takoj, da pozabi tega lovca.«
»Najbolje bode; omoži naj se precej!« potrdi Dragarica, začudena, da ni mož tako hud, kakor je mislila. Tega seve ni vedela, da je že prebil notranjo nevihto.
(Dalje prihodnjič.)
Brez besed.
f
omlad.   —  Glej,  drobna cvetica Priklila iz solnčuih je tal! Pomlad.   — Glej, drobna pesem Poganja mi v srci kal!
Čemu li  poslavljal tebe, Cvetica na solnčnih bi tleh ? Vesela  takd se mi vidiš Zemlje- utelešen nasmeh !
Čemu li, pesem, za tebe Besede zlagal bi v red? Iskrena tako se mi vidiš Sen duše, sen živ, brez besed!
J_i.učica brli na mizi — Skoro mi ugasne; Duh pa moj  se brzo dviga V  rajske kraje jasne.
Luč.
A. Funtek.
Ni mu treba zemske luči, Vzor mu rajski sveti:
To je pač ljubezen moja, Ki veli bedeti!
Davorinov.
Podgoričan:  Svatba na Selih.
273
Svatba na Selih.
Povest. Spisal Podgoričan.
(Dalje.)
X
rihodnje nedelje sta bila Leniča in Rakar prvič oklicana. Ženin je bil vesel, nevesta pa se je kar stresla, ko je raz lečo zaslišala svoje ime. Zazdelo se ji je, kakor bi ji bil kdo potisnil mrzel, oster nož v srce. Prosila je bila očeta, naj počaka vsaj še teden dnij, toda oče je bil neizprosen; šel je k župniku, in v nedeljo je bil prvi oklic. In zapretil ji je oče, naj se več ne upira, zakaj kujala se je dovolj dolgo, sedaj pa je čas, da je pametna, sicer bi napel drugačne strune. In udati se je morala, zakaj vedela je, da je oče svojeglav kakor malokdo. Upala pa je še vender, da se vse predrugači, ako se vrne Egidij, ali pa če vsaj piše. Čudno se ji je zdelo, da ni bilo nobenega pisma, in večkrat je na nje prošnjo gazil Matija na laško pošto, toda vselej zaman, zakaj pismo je bilo le predobro shranjeno, drugega pa bilo ni. Upanje se ji je vzbujalo čimdalje bolj, da pride namesto pisma Egidij sam; kar bi bilo  tem bolje.
K Dragarju so prišli šivilja, krojač in čevljar. Šivalo in razbijalo se je podnevi in ponoči. Blaga je nakupila mati sama, ker Leniča ni hotela iti v Lašiče. Bilo je mnogo šale in smeha pri Dragarji zlasti zvečer, ko je bilo polno vasovalcev; za Lenico pa so bili žalostni dnevi in bridke noči brez spanja. Vest ji je očitala, da se je izneverila svoji obljubi. Cesto je hotela vse povedati Rakarju in ga naprositi, naj ustopi od ženitve. Vender se ni mogla odločiti do tega. Jedina mati je bila, kateri je mogla povedati, kaj jo teži, toda kaj, ko je vedela, da mati na očetovo delo in nedelo nima nikakeršnega vpliva, ker dela oče po svoji volji in ne dopusti, da bi ženske sezale v njega gospodarstvo!
Ljudje pa so govorili, da zakon ne bode srečen, ker nevesta ne pokaže veselega lica, celo ne tedaj, ko so ženske najbolj vesele. In ugibali so, zakaj je taka. Oče in mati sta se delala, kakor bi ne videla ničesar, in pazila sta, da so se hitro izvrševale vse priprave. Oba sta bila jednih mislij, da boljšega moža za Lenico ni, nego je Rakar.
Bilo je teden dnij pred svatbo. Mati in Leniča sta sedeli sami v sobici.
18
274
Podgoričan:  Svatba na Selih.
»Leniča, ta teden še si deklica, potem pa nikdar več,»  meni mati.
Leniča ne odgovori, ampak zaihti na glas.
»Ej, ne jokaj se zat6! Tudi jaz sem se jokala, pa ni tako hudo; še nikdar se mi ni tožilo po dekliških  letih.«
Leniči pa se zdi sedaj najugodnejša prilika izpregovoriti z materjo in ji  povedati, da ne more vzeti Rakarja, dokler živi Egidij.
»Mati, ljuba mati!« pravi brezupno ter pogleda mater ljubeče in proseče.
»Kaj je, kaj hočeš?«
»Oh, saj veste, obljubila  sem se Egidiju!«
»Egidij je vender mrtev, kaj  te sedaj skrbi?«
»Mati, to ni res!«
»Tak6 govore vsi, in slišala   si že pač sama.«
»Slišala že, toda res venderle ni. Mati, pomagajte mi in pregovorite očeta, naj me odpovedo Rakarju!«
»Saj ne blazniš menda? Pomisli, ali je mogoče kaj takega? Kaj bi dejal Rakar? Kaj ljudje? Oh, sramote! S prstom bi kazali za tabo, za mano, za očetom  —  saj jih poznaš!«
Toda materino govorjenje ni prepričalo hčere prav nič.
»Mati, obljuba mi je več nego vsa sramota! Prosite očeta, če hočete, da sem kdaj srečna!«   Proseče dvigne sklenjene roke.
Materi se hči malone zasmili;   pomagala  bi ji, če bi se le dalo.
»Leniča, poslušaj in ne jokaj se! Ne misli sedaj na nikogar drugega nego na Rakarja.«
»Mati, njega že ne vzamem ! Ako mi nečete pomagati vi, po-morem si sama, bodisi kar hoče. Egidij živi, in njegova bodem! Rakar naj si poišče druge neveste!«
Materi se zaiskre solze v očeh, solze usmiljenosti, ljubezni in strahu. Ljubila je svojo hčer in bala se je zanjo, če bi bila primorana vzeti neljubega ženina. Bala se je svojega moža in tudi tega, da bi si Leniča v brezupnosti česa ne storila.
Premišlja, kaj bi ukrenila, da bi se izšlo vse srečno. Moža pregovoriti je vedela, da ne more; naposled se vender domisli nečesa, kar se ji zdi najbolje.
Zvečer, ko sta z možem sama, razloži mu vse natančno, kaj misli in pravi Leniča ter mu izrazi bojazen, da Leniča ne bode hotela z Rakarjem v cerkev ali pa da si kaj stori.
Toda ženino govorjenje ne vzbudi v moževem srci ljubezni, ampak srd in jezo. Misel, da mu utegne hči narediti v cerkvi sramoto, zdi se mu najstrašnejša. Kaj takega bi ne prebil !
Podgoričan:  Svatba na Selih.
275
»Ha, to naj mi stori, in potem jo zapodim z bičem po svetu ! Pa ne, tega že ne bode! Pretepem jo in ji izbijem tisto kleto misel na lovca iz glave! Ha, nalašč ji povem, da sem dobil tisto pismo v roko!«
»Ne st<5ri tega in slušaj mene!«
»Ti ne veš ničesar. Potuho ji daješ !«
»Poslušaj me in potem bodeš videl, ali je tako prav, kakor pravim, ali ne!«
»Torej govori; pa saj vem, da ne veš ničesar pametnega!«
»Leniča se je Egidiju obljubila in kakor trdi, more jo le njega smrt odvezati obljube. Leniča pa ne verjame, da bi bil lovec mrtev. Naprosi župana Zvonca, naj pride k nam in naj pove, da je umrl lovec Egidij; potem bode menda verjela in se ne bode več branila Rakarja.«
»Eh, kaj je treba tega in razkladati drugim ljudem, da se bodo smijali! Saj mora itak storiti, kar jaz hočem.«
»Prav, le stori vse po svoji trmi, toda če Leniča potem kaj stori', pripiši sam sebi! Sedaj te je sram povedati jednemu človeku, potem bodo vedeli vsi ljudje.«
»Molči!«
»Molčala sem ti dvajset let in niti tega me ne slušaš, kar ti svetujem danes. Ako hočeš dobro sebi in hčeri, stori to!«
Dragar ne reče ničesar, za dva dni pa res pride župan Zvonec na Sela, naravnost k Dragarju.
»Kaj pa ti tod, Zvonec, v tem snegu in tej zimi?« nagovori ga Dragarica nekamo razveseljena.
»Eh, opravki, zgolj opravki. V Osredku sem bil in sem se grede zglasil pri vas, da vidim, kaj ste vse napravili za svatbo, in da se kaj pomeniva s starim. Kje je?«
»Le počakaj! Precej pride; bržkone je kje v hlevu. No, kaj novega?«
»Snega in mraza dosti, pa ženijo se tako, da bi se človek malone na starost še jedenkrat začel, ako bi ga katera marala. Kaj pa vaša Leniča, ali se smeje ali joka ? Kaj imaš rada Rakarja?«  vpraša Lenico.
Dekle povesi glavo, da bi ne videl   solz,  ki ji igrajo v očeh.
»Nekaj hudo se ji zdi, ker pojde z doma in ker ne bode več dekle,«  odgovori mati.
Nato pa stopi Dragar v hišo, ker je zvedel, da je  prišel Zvonec.
»O, o, Zvonec, ti tukaj?«
»Ponujat sem se prišel na svatbo, ker me sami nečete.«
»Kar pridi, da bodeva midva trčila in se zasukala; mladi svet bode vsaj videl, kako smo se mi sukali nekdaj.«
18*
276
Podgoričan:  Svatba  na Selih.
»Lahko si dobre volje, ker oddaš hčer tako   dobro.«
»Ali je še kaj vojske, ali bereš kaj ?<
»Turka so že ukrotili.«
»Ali je še kaj vojakov tam iz našega kraja?«  vpraša Dragarica.
»Vsi so prišli, sam6 tista dva ne, ki sta ubita, to sta Čopov hlapec in graščinski lovec, ki je bil tukaj-le na Podmolu.« Zadnje besede dobro poudari.
»Kaj? Lovec je ubit?« vpraša Dragarica začudena. »Torej je venderle res, kar govore? Glejte, glejte, tak6 mlad in čvrst, pa ga ni več!«
»Ali bode pa tisti vesel, ki pride na njega mesto!*  meni Dragar.
»Kje pa je sedaj   njegova mati?«
v
»Na Cušperku. Kakor bi vedela, da ne pride sin več nazaj; prej je šla s Podmola,«  pove Dragarica.
»Torej ubit, mrtev!« šepne Leniča, in bridek vzdih se ji izvije. Pogleda mater, kakor bi hotela reči: »Kaj ne, to je za vasi?« In takrat vidi na materinem obrazu nekovo zadovoljnost, katera jo uža-losti še bolj. Res je bila sedaj prosta, da je lahko storila, kar sta hotela oče in mati, ali za to dvojbeno prostost je izgubila človeka, katerega  je   ljubila   od   vsega   srca.   Mirna je bila   sedaj nje vest, ali
v
srce ji je tožilo. Zupanovim besedam je verjela in vedela je, zakaj je zaman čakala odgovora.
»Vidiš, Leniča, ali ti nisem pravila? Ali sedaj verjameš, da je mrtev?«  izpregovori mati, ko odideta Zvonec in oče.
»Moram verjeti.«
»No, ali se bodeš še branila Rakarja?«
»Sedaj itak nič ne pomaga. Vzamem ga, pa nikar ne mislite, da rada ali celo iz ljubezni.«
»Eh, kaj je treba ljubezni k temu! Ko bodeta skupaj, privadiš se mu in rada ga bodeš imela,  morda še bolj nego Egidija.«
»To bodete videli! Sedaj me pa ne mučite več! Obljubila sem vam vzeti Rakarja, in toliko je menda dosti.«
»Dosti! Nama z očetom ne moreš bolj ustreči, nego če vzameš Rakarja. Se nekaj dnij, in gospodinja bodeš, potem pa skoro pozabiš lovca, ki ti je prizadejal toliko skrbi in žalosti.«
Leniča ne odgovori ničesar,   ampak obriše si solze in gre" iz hiše.
Tako sta prepričala oče in mati Lenico, da je nje ljubi Egidij mrtev. Sedaj je bila voljna vzeti Rakarja.
(Konec prihodnjič.)
334
Podgoričan:  Svatba na Selih.
Svatba na Selih.
Povest. Spisal Podgoričan. (Konec.)
XI.
ila je nedelja pred poročnim dnevom. Neb6 so zastirali sivi, snežni oblaki, in mrzla burja je brila po sneženih planjavah, pobirala drobni sneg in ga nosila v zatišja, kjer je kopičila visoke, nevarne žamete. Bil je dan Gospodov, toda živa duša ni spela danes z Zgončih Poljan doli na Rob, zakaj prenevarne so bile steze. Stiskali so se ob peči, molili in zrli skozi na pol zamrzla okna, dedje in babice pa so pravili otrokom in vnukom stare zgodbe in nesreče, ki so se kdaj pripetile v burji in snegu, tako da je naposled vsakdo hvalil Boga, ker mu je dal streho in peč. —
Dragar še nikdar ni tako godrnjal na vreme kakor danes. Oziral se je skozi okna in mrmral polglasno:
»Saj ne pridejo ponjo ! Saj ne morejo priti po balo! Uh, da je prav danes tako vreme kakor pred  sodnim dnevom I«
»Ne bode jih po balo, ne! Saj ni mogoče priti v tej vijavici z vozom,« meni ona in gleda omaro, skrinjo in druge reči, ki so že pripravljene; zraven pa ukazuje ženskam, nalašč najetim za te dni.
Danes se je v Dragarjevi hiši živahno delalo navzlic sveti nedelji, in skrbno so se pripravljali na znameniti poročni dan. Vse je bilo že počejeno, okna dobro izbrisana, mize in stoli čisto omiti in orodje pospravljeno. V shrambi so se šibile police pod težo pogač in gibanic, od stropa so visele obešene svinjske gnjati in cele rešte klobas. V kleti je bil napolnjen sod s staro dolenjsko kapljico, in veliki kosi zaklanega teleta so ležali na mesarnici. V kuhinji je izkušena kuharica, daljna sorodnica Dragarjeva, kurila na ognjišči in kuhala in cmarila, da je cvrčalo in dišalo po vsi vasi. Postrežnice pa so prinašale in odnašale kuharici, lovile pitano perjad ter klale in skuble, da so bili krvavi vsi noži in predpasniki. Dragar in Dragarica nista nič ovirala in branila: »Tega ne in 6nega tudi ne,« ampak priganjala sta: »Le napravljajte, da ne bode pohajalo!«
Zamišljena je sedela Leniča v kotu pri peči, zrla predse in na svoje   reči,   in   časih  ji je   zdrknila   svetla   solza   po   cvetočem  lici in
Podgoričan: Svatba na Selih.                                             335
globok vzdih se ji je izvil iz prsij,   da jo je jezno pogledal oče in se je mati plašno ozrla po hčeri  . . .
Stenska ura je odbila dve.
»Dve je že, pa jih še ni!« zagodrnja Dragar nejevoljen. »Kdaj pa misli voziti balo ?c
»Veš, da bi rad prišel, pa menda že ne more. Morda so proti Kališčam še večji zameti nego pri nas,« pravi mati.
»Zameti? — Naj bodol Po balo mora priti; kaj misli, da bo-demo sedaj prestavljali svatbo, ko je že vse pripravljeno?«
»Ne bi bilo take škode, ne!* oglasi se Leniča.
»Ej, ti pa veš. Toliko smo že pripravili za svatbo, kaj misliš, da bodemo sedaj sami jedli?«  pokara jo mati.
»Pa post se prične, ko se človek še ženiti ne sme,« pristavi Dragar jezno.
Zdajci jim udari žvenketanje zvončkov na ušesa. Dragar veselo iznenadejan pogleda skozi okno in ko ugleda v sneženi megli konje in okrašene sani, vzklikne:
»Tukaj so!«
In brž jim gre naproti.
»Leniča, sedaj pa ne bodeš več naša,« pravi mati hčeri in si briše solzč, ki jo polivajo ob tej misli. »Danes odpeljejo balo, jutri pa tebe. Oh, pa kaj hočemo, saj mora biti tak6, saj se je godilo meni prav takisto! Nič ne žaluj, saj dobiš dobrega moža!«
Po teh besedah gre mati za možem, Leniča pa si zakrije obraz in brezupno zaplaka. Nato hoče iz sobe, ali ko že drži kljuko, odpr6 se vrata in ženin Janez vstopi in ž njim tovariš in godci.
Na obrazu ji ne zaigra radost, ko ga ugleda, ampak resno in hladno mu poda roko.
»Leniča, zopet si jokala!« šepne ji Janez ljubeče in ji stisne roko.
»Jokala? — Čemu?«  zavrne ga ona.
»Saj se ti pozna na očeh! Oh, ti Leniča ti, dolgočasna žena bodeš, ker tak6 rada jočešl«
»Ej, Janez, nič se ne boj«, pravi mati. »Videl bodeš, da bode bolj vesela, nego je danes, ko se odpelje njena bala. Kaj ne veš, da joka vsaka nevesta, kadar ji nakladajo balo ?«
»Pravijo da, pa jaz nisem verjel tega. Sedaj pa verjamem.«
»Sedite, sedite k mizi!« sili Dragarica. »Da nekoliko prigriznete in izpijete kozarec vina za srečen začetek.«
Dekla pregrne mizo, in skoro se kadi na mizi juha in v steklenicah se iskri rujno vino.
33Č>
Podgoričan:  Svatba na  Selili.
Dragar pa posaja ljudi za mizo. Najprej ženina, tovariša, voznika, godce in vsakogar, ki je prišel v hišo.
Običaj je, da dobe- nakladalci bale nekakšno južino, predno začn6 nakladati. Seljani so hiteli skupaj, nekateri so bili naprošeni, da pomagajo, drugi pa so pasli svojo radovednost.
Hlapec izpreže konje in jih odvede v hlev, drugi obrnejo sani in jih zapeljejo prav pred vežo. Na smrekovih vršičkih so migljali raznobojni popirnati trakovi in nekamo tajnostno šepetali, kadar je potegnila burja. Otroci in drugi radovedneži so prezebajoč stali pred hišo, ogledavali sani, hvalili in grajali,   ugibali  in šepetali. —
Ko zaigrajo godci, uder6 vsi v hišo, da se zavrti, kdor se zna, ali pa se čudi plesalcem in jim zavida. Godci so zaigrali polko dvakrat, in plesal je, kdor je znal in mogel. Ta je pograbil deklo, (3ni kuharico, drugi zopet tovariša; izbiral ni nihče, ker ni bilo ni časa nI prilike. Oče Dragar se je skrbno in važno razgovarjal z ženinom; ta pa se ni kaj zanimal za svojega tasta, nego smijal se je nevesti in gledal plesalce. Silil je mater, da bi zaplesala ž njim; ta pa se je izgovarjala, da ne zna in je namežikala hčeri, naj bode prijaznejša z ženinom.
»Leniča, jutri pa bodeva plesala midva,« meni Janez in jo prime za desnico.
»Da, jutri bodeva plesala,« pravi ona, izmakne mu desnico in seže po kozarci.
»Matija, na! Pij!« namigne Leniča vstopivšemu Matiji, nudeč mu  kozarec.
Matija se zarezi in seže po vinu. Nesoč ga k ustom, napije:
»Na dobro srečo vsem!«
»Bog daj!*
»Matija, pazi nekoliko, saj vidiš, daje vse narobe,«  pravi Dragar.
»Pa bodem!«
»Cas je, naložiti,« pravi Dragar ženinu. Nato oba vstaneta in gresta v vežo, kjer stoje pripravljene reči.
Nakladali so balo, smijali se, ukazovali drug drugemu, pehali se semtertja, ker jih je bilo toliko, da so bili drug drugemu na poti. Dragar in ženin sta se pogovarjala o važnih stvareh, Leniča je jokala, čemur se pa ni čudil nihče, in ljudje bi se bili le čudili, ako bi ne bila potočila solz. Saj je vender umevno, da človek ne ostane ravnodušen, kadar za vselej odhaja z rodnega doma. Da bi se jokala iz drugega vzroka, zdelo se ni nikomur 1
Podgoričan: Svatba na Selih.
337
Nekoliko predno je prišel kališki Rakar na Sela po balo, stopil je v spoštovano Slobodinovo krčmo na Robu lovec Egidij, o katerem se je bilo zvedelo, da je mrtev, a se je baš zadnje dni raznesla govorica, da še živi.   Vračal   se   je   v   domovino, toda ni se mogel od-
v
ločiti, da bi šel najprej k materi na Cušperk, ampak videti je moral prej rodni kraj in deklico, katere podobo je nosil ves čas v srci. Mudil se ni niti v Trstu, v Ljubljani pa je ostal le toliko, da si je kupil za prihranjene denarje potrebnih stvarij in med temi tudi novo puško dvocevko, katere si je že nekdaj želel. K sreči je dobil prostor na pošti in tako se je mogel odpraviti zjutraj domov. Zaradi slabega vremena je prišla pošta nekoliko pozneje v Turjak, in zato je Egidij šele okolo   dveh ves upehan   in   snežen   stopil   v Slobodinovo krčmo.
Slobodinovi pivci radovedno pogledajo novega gosta. Ko ta odloži in se osnaži snega ter popravi obleko in ko jim zopet pokaže obraz, ostrme vsi, nato pa vzkliknejo:
»O, o, Egidij! Lovec Egidij!   Ti, Egidij? Jazes, Egidij!«
Gneto se okolo njega in mu stiskajo roke, zakaj veselilo jih je, da ni ostal v turški zemlji.
»Pa so mi rekli, da si že mrtev!« pravi Slobodinka, ko mu poda desnico.
»Nisem, pa skoro bi bil ostal na Turškem!«
»K nam sedi, da izpijemo kozarec ali dva, ker si tako srečno unesel glavo,« silijo ga pivci, njega znanci, in se stiskajo okolo mize, da mu naredi prostor.
»Toči, Slobodin, toči, da ne bodemo sedeli pri prazni posodi!« zakliče vdovec Srobot in trka s steklenico ob mizo.
»Le pijmo ga, saj je nedelja!«   pravi drug.
»Le pijte ga, saj ga imam dosti!« meni Slobodin in vzame prazno steklenico.
»Egidij, pij, pa kaj povej, kak6 si davil Turke!« sili njegov sosed in mu pomakne kozarec.
Egidij pije, saj ga je pot ugrela navzlic mrazu, dasi je hodil komaj uro dolgo.
V tem se je bila novica zvedela v kuhinjo, v hlev, k sosedu, in tako so prišli po vrsti gledat Egidija dekla, hlapec in sosedovi. Egidij je imel dovolj odgovarjati.
»Ravno o pravem času si se vrnil, Egidij,«. izpregovori Opalek z Osredka in kriči, da vse prevpije: »Moja baba mi je pravila, da si hodil za Dragarjevo punico.«
22
33^
Podgoričan:  Svatba na Selih.
Egidij se zardi, drugi pa utihnejo, ker so radovedni, kaj bode povedal Opalek.
»Pa jaz svoji babi ne verjamem,« nadaljuje Opalek, »ker menda ni nihče tako brezumen, da bi hodil za žensko in bi jo rad imel.«
»Kaj ti veš, ali je pametno ali ni,«  vtakne se Srobot v besedo.
»Molči, pa poslušaj. Povejte, ali je res to pametno, ker sta se Egidij in Dragarjeva imela rada, sedaj se pa ne moreta več, ker vzame Dragarjeva punica Rakarja ?«
»O, o, o, Egidij, kaj si povabljen na svatbo?« vpraša nekaj njegovih vrstnikov.
»Na čegavo? Govorite razločno 1« pravi Egidij vznemirjen. »Kdo se ženi ali moži?«
»Kaj ne veš? Rakar se ženi pri Dragarji. Jutri bode poroka,« pove Slobodin.   »Lenico vzame.«
Kakor bi ga bil kdo udaril s kolom po glavi, tako pretrese Egidiju ta novica glavo in možgane. Stemni se mu, v glavi pa mu razdivjajo grozne misli in porajajo se grozni naklepi. Besneč plane kvišku, da se strese ogromna javorova miza in da sosed odleti od njega. Zgrabi puško in zbeži iz hiše.  — — —
Divje je tulila ledena burja in sipala sneg na zemljo. Egidij pa se ne meni za to divjanje, saj mu v srci še bolj divjajo razbrzdane strasti, zahtevajoč neusmiljene osvete za nezvestobo. Sopel je v breg po zametenem poti na Sela in malone nevede je dejal v puško smrtonosno strelivo. Skoro prisope ves oznojen in upehan   na Sela.
»Pobij vse, uniči njo in njega!« dejalo mu je nekaj. »Osveti se, ne bodi šleva, da se šalijo s teboj in te vodijo za nos! Ubijem ju, hahaha, ubijem kakor psa!« zagrohota se divje. »Potlej naj se pa vzameta!«
Takrat ugleda Dragarjevo hišo, pred njo naloženo balo in okolo nje polno ljudij. Zdajci se razlije v njem ves silni srd in ga popolnoma zmede. Z divjim vzklikom  plane pred hišo med ljudi:
»Kje je Rakar? Kje je?«
Ljudje se mu preplašeni umaknejo. Ko ga spoznajo, ostrme; nekateri bolj babjeverni mislijo, da je prikazen in se zato tresejo od strahu, da se jim kar  noge šibe.
Ženin se ozre, ko začuje, da ga nekdo kliče. Ko spozna Egidija, nekdanjega svojega tekmeca, osupne, a. takoj se nekamo razveseli, češ : Kaj mi moreš, Dragarjeva Leniča je moja in ne bode nikdar tvoja!
»O, lovec, ti tukaj ? Odkod pa v tem mrazu in snegu ?« izpre-govori Rakar in mu stopi naproti.
¦
Podgoričan:  Svatba na Selih.                                             339
»Umakni se, pes, da te ne   ubijem le   zakriči lovec in napne pe-k telina.
Rakar obledi od strahu in jeze, ker ga je Egidij tak6 ustavil, ljudje pa se umaknejo, ker so izprevideli na lovčevem obrazu in njegovem govorjenji, da res tudi to misli, kar govori.
Takrat se prikaže na pragu Dragar, radoveden, kdo je prišel.
»Ha, ti tukaj, ti  slepar!«
»M61či, starec, s teboj nimam opravka! Kje je tvoja nezvesta hči, kje?e
Ljudje stoje osupli in čakajo, kaj bode iz vsega. Iz veže pa pridejo drugi, kar jih je bilo še v hiši, in ko ugleda Leniča Egidija, zavrisne in se zgrudi na tla, kar   zmešnjavo še poveča.
»Oče, kaj hoče ta birič? Kaj blazni, kaj?«   reče Rakar Dragarju.
»Hahaha,« zagrohoče se lovec. »Čakaj, da vidimo, kdo je bolj blazen, jaz ali ti!«
Rekši nastavi puško in meri počasi, kakor bi se veselil smrtnega strahu, ki obhaja Rakarja. Zona obide vse, ki v duhu že vidijo Rakarja ležečega v krvi, le-ta pa stoji kakor ukopan.
»Poberi se!«  zakliče Dragar.
»Precej, samo to vam povem. Tvoja hči ni čakala mene, zato pa tudi Rakarja ne bode imela,« pravi Egidij in dobro pomeri, da zvrši brezumni svoj  naklep
»Egidij, ne ubijaj!« zakriči zdajci stari Selški Matija, zgrabi puško in jo povesi. Puška poči, in Rakarju namenjena krogla  se zarije v tla.
Nekateri zamiže, da ne bi videli krvi, drugi zaječe, kakor da so sami prestregli  kroglo.
Lovec se ruje z Matijo, ki mu ne pusti puške, ampak mu jo hoče iztrgati,   videč,   da je brezumen   in da namerja  umoriti Rakarja.
»Janez, beži!«  vikne Dragar osupel smrtnobledemu Rakarju.
Strel je vzbudil Lenico. Piane kvišku, pogleda lovca in z vzklikom: »Egidij, Egidij!«  skoči k njemu.
Lovec obstane in izpusti puško, s katero Matija zmagovito pobegne.
»Egidij, Egidij!« ponovi Leniča strastno, veselo, burno in ljubeče ter se mu oklene okolo vratu.
»Leniča! Ali me ne varaš?« vzklikne lovec, toda ne more se premagati, ljubezen do nje mu zopet prekipi', da jp stisne k sebi in jo poljubi.
Ljudje se spogledajo, in tudi sumnjivo kihanje se zasliši.
22*
34°                                             Podgoričan:  Svatba na Selih.
Rakar se osramočen obrne in zakolne. Dragar pa kar strmi od grozne začudenosti, potem se zave vse sramote, katero sta mu v tem hipu naredila hči nevesta in lovec. Njega neizmerni kmetski ponos je bil užaljen kakor še nikoli. Srd, sramota — oh, kako je vrelo v njem! Ljudsko posmehovanje ga je šegetalo kakor oster nož. Dra-garica, ki je hitro spoznala sitni in nevarni položaj, plane iz veže k hčeri in lovcu, ki se objemata in poljubljata,   kakor bi bila sama.
»Leniča, Egidij, kaj delata, bežita!« prigovarja jima, vedoč, da mora mož vsak čas razdivjati. Poznala ga je dobro. Toda Leniča ni marala za opomine materine. Mislila ni ničesar, ker ji je prevelika radost udušila vsa druga čustva.
Dragar pograbi bič, zavihti ga, da zažvižga, in ga spusti besneč in kolneč na lovca in hčer. Toda komaj pade bič na lovca, potegne ga ta Dragarju iz rok in ga vrže daleč v sneg.
»Birič, slepar!« zakriči Dragar in se vrže na lovca. Iztrga mu hčer, ki jo je držal, kakor bi se bal, da mu je kdo ne otme.
»M6lči, grešnica, jaz sem tvoj oče, jazi« Razljučen jo pahne pred vežo.
Dragarica joka, in ljudje godrnjajo, videč, kak6 divja Dragar proti rodni hčeri.
»Poberi se, birič!«
Egidiju iz nova vzkipi jeza, toda zdajci se oglasi Leniča:
»Egidij, nehaj 1 Pusti! Pojdi! Ne boj se, tvoja sem in nikogar drugega! Rakar, le vozi balo, toda pome nikar ne hodi, ker ne pojdem s tabo! Egidijeva sem!«
Razdrobil bi bil Dragar v tistem hipu svojo hčer, da mu ni utekla v hišo in zapehnila vrat za seboj.
»Rakar, vozi in ne poslušaj je, kaj blebeta!«  veli svojemu zetu.
Ta pa si misli: »Žene, ki te ne mara, ne moreš biti vesel,« in zato pravi Dragarju:
»Oče, ker je tak6, bale ne vozim in po Lenico tudi ne pridem. Ako bi bil to vedel, kar vem danes, ne bi je bil nikdar snubil. Pa brez zamere, le lovcu jo dajte!«
»Izprezi!«  veli vozniku in mu sam   pomaga; nato zajaha konja.
»Balo pa razložite ali pa prevrnite, jaz je nečem, po voz pa pridem, kadar bode prazen!«  Rekši odjaha.
Dragarju je bilo to preveč. Z izbuljenimi očmi je zrl za Ra-karjem, ljudje pa so sprijemali lovca Egidija, saj so se prepričali, da ni prikazen, da je res podmolski lovec Egidij.
Podgoričan: Svatba na Selih.                                             341
Lovec pa se ne meni z radovednimi ljudmi, ampak gre" za Matijo, ki mu je odnesel puško.
Dragar plane v hišo, ker so bila vrata že odpahnjena. Išče hčere, toda k sreči se mu je skrila tako  dobro, da je ne najde.
Besnel je in klel po hiši, kričal na ženo in kogar je dosegel ter razmetaval vse, kar je bilo pripravljenega za svatbo.
Zunaj pa so se ljudje smijali, kričali in razkladali balo. Cesar niso mogli znesti v vežo, znosili so v skedenj.
Tak6 se je razdrla Rakarjeva ženitev na Selih.
Ljudje so imeli dovolj govorice za ves post, in še dandanes ti vsakdo po 6nih gričih ve" pripovedovati o tej ženitvi.
XII.
Drugi predpust je prišel v dežel. Sneg je zopet pokrival naše gore in dole, ljudje pa so se ženili in možili, da je bilo veselje. Celo na Selih pri Dragarji je bila svatba. Nevesta je bila Leniča kakor pred letom, le ženin je bil drug, in sicer nihče drug nego lovec Egidij.
»Čudno, čudno,« misli si marsikdo, češ: »Saj ni mogoče. Stari Rakar izvestno ni privolil, in ona sta se vzela le, če je Dragar že umrl.« Toda živeli so še vsi. V naslednjih vrsticah naj povem, kak6 je prišlo do te ženitve.
Rakar si ni dosti belil glave, ker se mu je bila podrla vsa ženitev tak6 čudno. V postu se je res nekaj časa jezil in klel, ogibal se Dragarjevih in srdito gledal lovca Egidija, ako sta se slučajno sešla, spomladi, po Veliki noči, pa gresta s strijcem snubit doli nekam v Suho Krajino, in čez kake štiri tedne privede nevesto gori na Zgonče Poljane. Rožica ni bila ta nevesta, močna in širokih, rjavih lic, a imela je dokaj dote. Tožilo se ji je res nekaj časa po domačih kamenitih rebrih, naposled pa se je venderle privadila  moža s Poljan.
Dragar je iz prva preganjal hčer in preklinjal Egidija, ki mu je storil toliko sramoto, in se rotil, da Leniča nikdar ne bode njegova, da jo rajši ubije. Dragarica pa je jokala in tolažila moža, karala hčer in molila, da bi ljubi Bog kako prav naredil. Leniči se je smijalo srce, ker se tako iznebila prisiljenega ženina, in ljubila je še iskreneje svojega Egidija. Shajala se res nista več, ker se nista mogla, a ob nedeljah sta se venderle videvala vsaj mimogrede, in takrat so govorile njiju oči.
Lovec Egidij je bil še nekaj časa v službi grofovi in je vedno čakal,   da bi   dobil   boljše   mesto.   Kar mu umrje   imoviti ujec v Za-
342                                             Podgoričan :  Svatba na Selih.
gradci in ker ni imel svojih otr6k in mu je tudi žena že prej umrla, zapusti svoje imenje sestrinim otrokom. Egidij vzdigne svoj del in kupi ž njim Stoparjev malin na Raščici, ki je bil prav takrat na ponudbo. Pusti službo in se preseli v novi svoj dom.
Silno se mu je tožilo po lepih solnčnih Zgončih Poljanah, in srce mu je sililo nazaj, gori na Podmol, pod Mokrec. Oh, kako bi bil šel rad na Sela k Dragarju, toda ni se upal, ker se je bal Dra garja. Cesto je šel v nedeljo v Rob v cerkev samo zato, da je videl Lenico. Ljudje pa so ga sedaj veliko bolj spoštovali, in kako bi ga ne, saj je imel dom in denar!
Selški Matija se je cesto oglašal v Stoparjevem malinu, in mladi, lepi malinar ga je bil vselej vesel, zakaj Matija se je vedno režal in namežikal, saj ni bil nič drugega nego sel med njim in Lenico! — Prenašal je pisma in pozdrave.
In po dolgem času prinese Egidiju preveselo novico, da se Dragar nič več ne huduje in da ne bi branil Egidiju v hišo, ako pride na Sela. In skoro se oglasi Egidij na Selih. Dragar se je držal nekoliko resno, a Leniča in mati sta bili veseli. Počasi je vse tako prišlo, da je Egidij zasnubil Lenico, in ponosni Dragar mu je ni odrekel. Pozabljena je bila vsa sramota in jeza, in Egidija ni mogel Dragar več prezirati, saj je bil njemu jednak, posestnik in celo malinar!
Predpustom je bila burna svatba, Leniča in Egidij sta se vzela. Povabljen je bil tudi Rakar, toda ni ga bilo.
Sedaj pa gospodari Egidij na Stoparjevem, melje in reže, ukazuje hlapcem in ljubi ženo, zakaj še vedno je lepa, da se ž njo lahko ponese. Otroci že skačejo okolo hiše, in ž njimi se igra tudi stari, osiveli Matija in trdi, da mu še nikdar ni bilo tako dobro kakor sedaj. In res ne laže: Egidij in Leniča mu strežeta oba in ona že vesta, zakaj, saj če bi ne bilo Matije, no, Rakar bi bil takrat — — — in Bog ve, kje bi bil sedaj Egidij!
Dragar in Dragarica prihajata cesto k njima in se radujeta sreči svoje hčere.
In ko se vračata domov, pravi ona dostikrat:
»Vidiš, starec, da je vzela Rakarja, ne bi ji bilo tako dobro. Menda vidiš, da je naš Egidij vse kaj  drugega nego Rakar.«
»Priden je res, kdo bi si bil mislit« zamrmra starec in se zamisli, koliko si zopet v letu dnij  pridobi njega pridni, skrbni zet . . .