List 13. Domače šege. Zenitvanske šege Slovencov Goriške doline. Kje dom je moj ? Tam, kjer Soča v blagem kraju Vije se — podobnem raju 5 Tam, kjer žlahne tertice Vencajo goričice. In to je slovenska krajna: Na Slovenskem dom je moj! A. Pirnat, Od slavno znane sv. Gore do pustega Krasa io od bistromodre Soče do tistih gričev, ki v izhniu so jul-ekim goram v podnožje, se razprostira raja podobna goriška dolina. „Novice" so nam prinesle že toliko lepega in pod-učnegfa iz slovenskih in neslovenskih krajev, da moram tudi jez povedati kaj od šeg in navad goriških Sio-vencov. Ako iz grada goriškega ali za njim ležeče Ka-etanjevice (samostana frančiškanskega), od ktere nekdo piše, da v Gorico priti in Kostanjevice ne obiskati, je toliko kot v Rim iti in papeža ne viditi, se oziraš po ti krasni dolini krog in krog, vidil boš kakih 13—15 slovenskih vasi in samostalnik cerkva brez kape!, če ti morebiti prenizka lega ali predstoječi griči ne skrivajo nekterih. Tu sem, ljubi bravec, te povabim na sprehod. Ker je ravno pust, po mislih naših Slovencov, zvun 2 ali 3 tednov o sv. Martinu, edini čas v letu se ženiti 9 me popisati mika naše ženitninske šege, čeravno se stare narodske navade zgubljujejo in zanemarjajo od leta do leta boij. Vgodne priložnosti, da ženin najde nevesto, menda ni, kot so sloveči goriški so m nji #). — in Bog hoteli da bi bil ta edini nasledek tistega vrojenega nagnjenja k plesu, ki ga še letošnja grojzdna bolezin in lakota zadušiti in zatreti ne more, kakor se ob nedeljah lahko vsakteri prepriča. Kjer je luč, je tudi senca! Ko sta fant in deklina svoje serčne zadeve med sabo poravnala, in ta sklep starišim po volji je, se poda prihodnja nevesta nekaj časa pred ženitvijo s svojimi stariši ali tudi bližnjo žlahto k ženinu na „r a zgled". Pri kozarcu vina in spodobni južni se o potrebnih rečeh pogovorijo, to je zaroka. Zenito vanje se ne odlaša dolgo, in morebiti že tudi odloči dan. Kakor letni čas tako sta tudi dva dneva v tednu, sreda in pondeljek ženitovanju pesvečena; le o posebnih okolišinah odstopi kdo od stare navade. Ko pride dan poroke, se začnejo okoli devete ure shajati svatje, vsak par, kamor je povabljen. Med deveto in deseto se vsedejo k zajterku, ali prav za prav h kosilu, obstoječem pri gospodi iz navadnih opoldanskih jedi, med kterimi je mogla nekdaj tudi 5)polentaa **) biti, vendar je poglavitna šega ta, da pečenko brez sa-late jedo. O pravem času se napravi ?)novicu (ženin) s svojimi svati in godci, kterim ta dan edino le „to-varš (drug) zaukazuje , po w novic oa (tako pri nas pravijo nevesti). Tukaj mi se priložno zdi od gode o v kaj povedati. Muzika je pri starem ostala iz basa, škanta (violine) in salterije ***); prav imenitno je moralo biti že-nitvanje, kjer so imeli dvoje škantov. Zdaj je to vse drujrači: velik korak so v tem naši Slovenci naprej storili. Mestna muzika: vojaške popotnice, bolcarji in polke mo-r&jo namestovati nekdanjo prosto pa narodsko godbo, da-siravno kak star zastopnik narodskih šeg s širokim klobukom tužno glavo maja in to sedanjo norost pomilo-vaje zdihuje: 5)o mojem času je vse to lepše bilo"! Pa skor sim pozabil, da sim ženina po nevesto poslal. *) Somnje imenuje naše slovensko ljudstvo plese, ki se na-pravljajo o priložnostih cerkvenih slovesnost. Goričanje in Lahi sploh jim pravijo „šagra". Somnjem pa naši »pravijo „tergu. O takih pomenskih premembah bi bilo kaj vec govoriti. „Lahe" imenujemo mi Furlane, in razloček delamo med Lahi in Talij an i, ki se še le za Vidmom začnejo, uni pa berž unkraj Soče od slovenskih Berd proti morju. **J Slovenska „polenta" je sploh bolj mehka kot pri Lahih, inyne jedo suhe, kakor oni, ki jim kruh nadomestuje. ##*) Se razveseljuje zadnji trubadur goste po goriških keremah s svojo salterijo. Pis. Brez dveh reči ne sme možki celo ne v svate iti, namreč brez p lajša ne in ne brez samokresa; le starašina ne potrebuje samokresa (pištole). Približajo se nevestinemu domu, vstrelijo vsi h kratu, med tem ko so poprej le bolj poredkoma, zdaj eden, zdaj drugi, streljali. Dvoriščne vrata najdejo zaperta. Nevestini starašina, slišati tak hrup, skoči na dvorišče in začne popraševati: kaj pomeni tako streljanje, tako vriskanje? Vunanji starašina mu odgovori, da so ranili tico, ktera ima znamnje na glavi, in da se je ondi notri skrila ter ga prosi naj jo iskat gre. Tu se vname hudo in ostro besedovanje in prepiranje; vendar se pa notranji starašina vda, jih na dvorišče spusti in gre v sobo, kjer so nevestini svatje skriti. Nar popred kako staro žensko, kuharico ali otroka, ali če čas pripusti, da se kdo ose-mi, njega viin pripelje in praša in praša: „jeli je ta?a Mu odgovorijo: wtudi to vzamemo za ljubo in za dobro, pa ona ni." Pred zadnjo, potem ko je že vse, staro in mlado, lepo in gerdo vun izpeljal, pokaže „tovar-šico" (družico). „Ta ji je skor podobna", mu odgovorijo, „pa le znamnja nimaa. Starašina pa, rekoč da je že vse preiskal, noče nič več vediti in iskati. Ženinov starašina toliko lepši prosi, kolikor bolj se uni ustavlja, tudi svatje io sosebno pervi godec založijo svoje prošnje, dokler terdovratnega moža ne omečijo, da jim se enkrat, pa zadnjikrat poiskati obljubi. Gre in pripelje — ^novico". To zaznamnjano tico z enim glasom za svojo — nar ljubši in boljši — spoznajo, in berž se z groznim veseljem nevestinim prijatlom pridružijo. Hišni gospodar jim začne po versti napivati. Dolgo pa vender se ne smejo muditi, kjer je ednajsta že odbila in ravno jih (danes veliki zvon) k poroki vabi. (Dalje sledi.) — 50 — — 54 --- Domače šege. Zenitvanske šege Slovencov Goriške doline. (Dalje.) Popotoi, za celi dan veljavni red je ta: Narprei gre ženin (novic) in od nje^a neločljivi „tovarša in če je med svati kak neoženjen fant; za njimi grejo godci, potem nevesta s svojim vedno zvestim varhom , staraši-nom, in zadnjič svatje brez reda. Kamor koli gredo, se po celem potu neprenehoma strelja. V cerkvi ni posebnih navad; med sv. mašo se poje pesem „od nebeške svatbe" (navadno) z orglami. Izrečena je osodepolna beseda! — Po poroki jo spremi še zadnjikrat njeni sta-rašina od altarja do kropivnika, kjer jo za en v papir zavit (neveljaven) tolar izroči ženinoverna stara-sinu, kteri ji poda žegnano vodo. Na planišču pred cerkvijo eno malo poplešejo, to je, starašina zasuče nevesto dvakrat ali trikrat okoli, in godci zagodejo eno pa starem(štajersko, ali kakor naši Lahi pravijowuuaschiavaa), in berž se podajo na nevestni dom na ples, ob pomanjkanji prostora tudi kam drugam. Starašina začne ples z nevesto; svatje plešejo iz-perva vsaki s svojo ženo, potlej pa vse po čez kakor se jim ljubi. „Seškarji" smejo plesati le z dovoljenjem tovarša; tudi se jim piti da. Vino gre zmiraj iz kleti nevestinih starišev. Vsaki hip teče ta ali uni k oknu al na dvorišče vstrelit s svojim samokresom. Kake pol ure pred solnčnim zahodom priderdra ženinov hlapec ali mlajši brat a štirko (to je, par volov, par konj) po „baloa. Voz in živina, vse je z ze-lenikom lepo ovenčano. Med tem, ko gonjač enmalo pojužna, pregleda in poišče nevesta po vsih sobah, je li ne bila morebiti kaj svojega pozabila. Ako ni sosedov tukaj, gre na dom se poslovit. Zdaj stopi ženin k nevestini materi, ki sedi na skrinjah, hčeri namenjenih, in prosivši jo ponižno, da bi mu dovolila hčerko proč peljati, ji poda en tolar, ki ga ona berž izroči pričujoči hčeri. Ko mu mati s serčnim blagoslovom to dovolijo, zgrabita on in tovarš skrinje z nevestimi oblačili napolnjene, drugi popadejo posteljo in nabašejo na voz, in to je „balatf, ki jo je mogel dan popred krojač ceniti. Te skrinje so iz naj lepšega orehovega lesu, z izrezleji in vloženimi podobami tičev, cvetlic itd. lično izdelane; ena pride kraj, druga konec postelje. Mesto druge po-dolgaste skrinje naročujejo pa sedaj sploh gosposki skrinje. Na skrinje se vsedejo štiri mlade, pa omožene žene, vse z obrazom naprej obernjene; poslednje dve deržite zglavnike na kolenih. Na jarm privežejo kokoš, ki je razun pušeljca, ki ga za klobuk dobi, in rute, ki mu jo družica daruje, gonjačevo plačilo. Kokoš se ne sme umoriti, ker je menda zaznamek materinstva. Kadar je že vse za odhod pripravljeno in se je sosebno s solzami zalita nevesta pri stariših, ki doma ostanejo, serčno poslovila, jo sprejme zdaj starašina k vozu, kjer ji je gonjač na sredi narezano šibo presker-bel, s ktero narpopred v duhu slovenske pobožnosti pred konji križ naredi in eno malo pogoni; pa ker se ji narezana šiba zlomi, en kos čez vole verze, drugi ji je čez ramo omahnil. Cela družba gre v znanem redu pred vozom. Godci godejo neko staro, milo in občutkom neveste primerjeno popotnico, ktera se še edina novemu duhu časa ustavlja in za staro narodsko pravico poteguje. Ti popotnici se navadno smešne besede podstavljajo, na priliko: „Saj jo peljamo (dvakrat) od polente k močniku". Tako nastopi nevesta, scer morebiti ne dolgo, pa naj imenitniši popotvanje v — srečo ali nesrečo. (Konec sledi.) — 58 — Domače šege. Zenitvanske šege Slovencov Goriške doline. (Konec") Da bi se jim pa usta po poti ne posušile preveč, previdijo se že doma z vinom v zalih maj olikah, ki morajo biti v vsaki boljši kmečki hiši. Znancov in pri-jatlov med potoma ne prezirjejo. Domači fantje imajo navado jim kak drog: ali hram deržati čez cesto in jim zapirati jo. Popred jim fantje napivajo, potem jim še le svatje povračajo; posebno velja to, ako se jim dekle ukrade in iz vasi odpelje. Ko so pa nazadnje vendar, vkljub vsim spodtikle-jem s temo, srečno dospeli domii in so s strašnim strelom in vriskom naznanili svoj prihod, stopi mati — tašča (velika mati) na hišni prag z bokaletico v rokah. Sta-rašina ji z gorečimi priporočili in voščili predstavi nevesto , kteri ona trikrat napiva, nevesta pa s tim razodeva svojo hvaležnost, da tisti tolar, ki ga je prejela, v bokaleto verze. Potem jo peljajo v kuhinjo, in ko se na pripravljeni stol vsede, ji podajo lepo oblečenega otroka, da ga eno malo popestva; otroku pravijo 55p o ko-lenček". Kuharica jo spremi k ognjišču in ji skoraj od vsih jedi ponudi v pokus. Med tem je pa že ženin s pomočjo tovarša in družin možkih balo spravil na svojo mesto, in bilo bi nespametno se zoperstavljati prijaznemu vabljenju lepo po-gernjene mize in iz kuhinje puhtečega duha. Tu se še le začne pravo ženitninsko veselje. Večerje mi ni treba na široko popisovati, ker se obnašajo, -kakor je sploh ob tacih veselicah navadno. Po večerji se delijo „kolačia. Družica vstane in, omenivši delenja kolačev, ogovori ženina in celo veselo družbo v prid neveste takole : „Novic pet petič!" „Stara-šina, dva cekina!" itd. kolikor ji je pri ženski sramožljivosti mogoče. Ženinu predloži pervemu kolača in navada je, da ji en tolar verze v kolačevo luknjo; in tako se premika spremljevana od neveste, ki ji iz jerbaščeka vselej po dva kolača na okrožnik poklada, od svata do svata, in vsaki verze v sred kolača svoj dar, vzame pa le enega: tako veli sposobnost, po kteri se vedejo saj ta dan. — Nekdaj je tudi godec denarje pobiral, potem ko si je bil s šaljivim ogovorom svate prikupil in k rado-darnosti spodbodel; dandanašnji pa skušajo zvediti, koliko se bo godcom plačalo, in toliko zložijo berž sami možki pri mizi. Ravno tako se tudi zgublja navada y da si kuharica s kuhavnico pri gostih pobira svoje plačilo in na dolgo in na debelo od strašne nesreče pripoveduje, ki jo je vihar na loncih napravil. Za njo skladajo pa tudi ženske. Po večerji se gre zopet plesat in pleše se skor do jutra. Stroške za večerjo morate obe hiši terpeti; zatega voljo ali vse reči vkup skupujete , ali pa nevestini sta-riši svoj del plačajo. Po starem, ko so ženitnine po dva dni terpele, je pervi dan, zvun zajterka, mogla nevesta za vse svate skerbeti, drugi dan pa ravno tako ženin. Tudi drugi dan so šli k maši. — To so ženitovanske šege v okolici goriški, nočem pa terditi, da po vsih vaseh z vsimi tukaj popisanimi okolišinami in malenkostmi, ker je vsakterema dobro znano, da ne le vsaka vas, temuč kedaj vsaka hiša ima ali v obleki ali v govorjenji in naglasu posa-mesnih besedi svoje nepomenljive posebnosti, ki pa splošnega narodskega značaja kraju ali vasi nič ne kratijo. Ravno taka je tukaj. Lahi v goriških predmestjih posnemajo tudi te slovenske navade. Dragi bravci pa si morajo premožnega kmeta (kmeta v pravem pomenu besede) misliti, ne pa tacega, kte-remu pri obhajanji ženitnine revšina predpisuje postave* Bilo bi še morebiti marsikaj povedati, od ženitvan-skega in vsakdanjega oblačila, ali ker se to z golo besedo brez podob težko jasno in razumljivo popisati da, naj bo tukaj le toliko rečeno, da, kar sedanji rodpomne, je po francozkih vojskah tista noša obveljala, ktera se še le od osem in štiridesetega leta sem novi oblačilni aegi umikuje in bolj in bolj značaj narodovnosti zatiruje. Naši Kraševci, Brici, Gorjani in Bovčani imajo gotovo tudi svoje lepe stare narodske šege; zato mislim da bi bravcom ^Novie" dobro vstreženo bilo, ako bi kak z ondotnimi navadami soznanjen domorodec jih nam naznaniti hotel. Ako slavno vredništvo želi, bom skušal včasih še druge navade in narodske posebnosti goriških Slovencov popisavati. *) *) Nam bo drago.