Ljubljanski Zvon
©'
@)
$
Lepa JVIa^a.
klonile se bele veje, bele veje javorove pred devojko lepo Maro: »Kaj zatikaš rožni šopek v nedrija si bujno-jedra? Dragi tvoj  ob mladi zarji s svati, z Baro vranolaso peljal se je v belo cerkev. Izneveril se je tebi, zmamili so ga dukati.«
Deje bolna lepa Mara: »Oj, gorje mi, vitki javor! Dvigni veje, bele veje, ozri v sinjo se daljino, kjer zlati se križ  na cerkvi —¦
kaj si videl, vitki javor ?«
»Zlati križ se v solncu bliska, božji hram na čistem polju, svatov vrste pisane . . . Pred oltarjem zlato-svetlim so obrača otec Efrim, blagoslavlja mladi par —«
»Ljubljanski Zvon« 3. XXII. 1902,
»Skloni, javor, bele veje,
vzemi v vrh me svoj zeleni!
Ranjeno je srce moje,
krute tuge preboleti
meni jadni ni mogoče!
Hladni veter naj razpleta
moje goste, dolge kite,
naj v gostijo vran prikroče,
črne oči mi izkljuje,
z belim licem pogosti se . . .«
Skloni javor krive veje, zlobno v vrhu zašepeče: »Hotel sem, da bodeš moja, da poljubljam s svetlim listjem tvoje krasno,  bledo lice . . . Ni se verni izneveril tebi, tvojim sladkim čarom, ni ga vjela Bara v zanke: Išče te vse rano jutro s težko grozo v mladem srcu, ali najde prej gavran te nego pa tvoj verni ljubi.
C.  Golar.
11