lilll. Kratkočasen in pocjučen li f Velja celoletno *S M> 2 gld. 50 kr, ^J St- ensko Ijudst\$). L iflt 7. V Celovcu 1 Le %. Miha Brtoncelj in njegove čudovite dogodbe po svetu. (Spisal Andrejčekov Jože.) (Dalje.) 6. liha Brtoncelj t slnibi. V Špitalskem gradu je stanovala stara vdova nekega stotnika, ki se je že bila naveličala mestnega hrupa ter se preselila tu sem, da bi uživala mir in pokoj na samoti. Bila je ženica sicer majhne postave, pa tem bolj rejena, in njena edina družabnica je bila kuharica Liza, kteri sta tudi špitalsko podnebje in dobra hrana precej teknila, da se je skoraj smela meriti z gospodinjo. Za Brtonceljna je bila ta služba kakor nalašč, in je bil iz vsega srca hvaležen žganjarjn Škrabcu, da ga je pripravil h kruhu. Dela je bilo malo, ker je bilo vse zemljišče v najemu, samo dva konja je cedil in krmil dan na dan, drugokrat pa polegal in lenival. Gospa je bila res dobra ženica, vsakih štirnajst dni je komaj enkrat prišla v hlev pogledat, če sta še oba konja živa in zdrava, vec drngo pa jo prepustila Mihčevi bistri glavi. Mihec bi bil imel toraj že na tem svetu nebesa, ko ne bi bilo pri hiši kuharice Liže, ktere ni mogel žive trpeti. Ta je vse kote oblezla, vtikala se v vsako reč, če je tudi ni razumela, in vse je hotela bolje vedeti, nego Miha. To ga je jezilo, in mnogokrat jej je povedal ktero v zobe, kar Liza, prva oseba v gradu poleg gospe, ni mogla kar nepožvečeno požreti. Eavsala sta se toliko časa, da je bilo slednjič kuharici preyeč in zatožila je jezičnega in neubogljivega hlapca pri gospej, ter ga ondi tako očrnila še z lastnimi do-mišlijami in pridevki, da je pobožna gospa večkrat roki sklepala in izdibovala, kako more vendar človek tako hudoben biti. Ni čuda, da je moral potem Brtoncelj tudi od gospe marsiktero debelo požreti; in vse to le za? ^ d kuharice Liže. Zato jo je pa tudi sovražil, kakor frn v preti. Brtoncelj bi se bil večkrat dolgočasil, ker se v gradu ni bilo z nikomur nič zmeniti: z gosp6 ne, ker je skoraj nikdar ni bilo iz sobe, in s kuharico ne, ker Je ni mogel videti. — Ali sreča Kranjca nikdar ne zapusti, pravi pregovor, in tudi Mihec je našel prijatelja, ki je bil po njegovem mnenji vreden zlatega denarja. Koj pod gradom v majhni leseni koči je stanoval mizar Stanislav Pludrakovski. Ta človek je prišel pred nekaj leti, ne vemo po kaki naključbi, iz Polskega na Slovensko, ter se v tej neprijazni dolini vdomačil. Ker pa je bil neozenjen in ni imel za druzega skrbeti, ko sam za-se, zato se tudi ni dosti pečal.z delom. Tega moža si je Brtoncelj izvolil za svojega to-varša in marsikak večer sta v krčmi presedela, Poljak P" steklenici žganja, Brtoncelj pa pri vinu, ker ni žganja rad pil. Miha pa ni tega moža sam o ijnbil, temnč tudi spoštoval, ker zdel s - mu je neznano učen. Koliko lepega mu je vedel povedati o tujih krajih, o polskih puntih, ko so nabrušene kose mesto trave kosile bradate Ruse. Kaj tacega Brtoncelj še nikdar ni slišal, zato se mu pa tudi ni škoda zdelo, plačati kake bore v poboljšek prijateljevemu grlu. Neko nedeljo zjutraj je Miha pridno snažil konjsko oprego in mazal kolesa. Gospa se je namenila s kuharico Lizo, brez ktere ni šla nikamor, na Štajersko t Mozirje, kjer je imela nekega znanca, premožnega posestnika;. — Ko je bilo vse v redu, ogleda tudi sam sebe, če ni pruštof umazan, črevlji rujavi in klobuk prašen. Ko se je tudi o tem popolnoma prepričal, vtek-nil je za klobuk velik rožmarinov šop, ki ga je s koreninami vred izruval v vrtu ne pomišlivši, kaj bo Liza rekla, ako zapazi to tatvino. Pa kaj je bilo Mihcu danes tega mar. Ako človek gospodo vozi, se mora vendar nekoliko našopiriti, da ljudje vsaj ved6, da je grajski hlapec in kočijaž. „Kam pa pojdeš, Miha?" ogovori ga Pludrakovski, ki je ravno prišel iz za vrta sem in vioel hlapca tako nališpanega. \ „E, gospo popeljem na Štajersko, pa kuharico. Danes bo pijače, če Bog da, hej!" „Kaj pa bo doli?" vpraša mizar dalje. „Ne vem, zna biti se bodo možili, ker so mi rekli vso konjsko oprava osnažiti in olikati. Gospoda so čudni ljudje. V mladosti krog šemarijo, na starost pa jim pride še-le možitev na mar. — Jaz le tako pravim, za gotovo ne vem, ker mi niso nič rekli o tem." Med tem pogovorom se odprč okno v zgornji sobi, — mizar odide in stara gospa zakliče doli: „Miha, sedaj pa le naprezi, pojdemo koj!" „Že prav, gospa, — ali čem napreči staro včliko kočijo ?" „Tepec, kaj bom z ono staro omaro počela, da se mi bodo ljudje smejali," huduje se gospa, „novi koleselj naprezi, pa samčnega konja, veš!" „Moj runa!" mrmra Miha z glavo majaje, „novi koleselj in samo enega konja! Saj se mora vse polomiti. Takova teža, cesta pa slaba, saj bi komaj bilo, da bi veliki voz napregel." — Pa kaj je hotel? Gospej ni smel ugovarjati. Bazen tega mu pa tudi nič mar ni bilo, naj se polomi ali ne, saj ne bo on škode trpel. Nekaj trenotkov pozneje je voziček že drdral po cesti in Miha je vedno gledal po kolesih, kdaj se bo ktero razsedlo, ali pa se os podala. Ne dolgo potem sreča kmeta, ki je peljal poln voz desk po cesti. „Kdo se bode ognil?" misli si Mihec. „Jaz ne, ker imam gotovo teže naloženo, nego ta. Bes te plentaj, naj se le ta ogne." Pa uni je menda tudi tako mislil, in prišla sta že blizo skupaj. — „N6, boš zapeljal v stran!" zakriči uni nad njim. „ Za vozi ti, ker imaš manjšo težo," odvrne Miha -. in vozi dalje. — Voznik se nasmeje, mahne z bičem po Mihatovem konji in ta skočivši vprek, zadene ob nasprotni voz in koI6 pri koleseljnu se razdrobi. Hud/ krik predrami Brtonceljna, ki ni koj vedel, kaj se je« zgodilo. Gospa je hudo sopla in stokala pod neizjaerno težo kuharičino, ki se je zvalila na-njo, — Miha. bi bil sedaj iz srca vošil, da bi se bilo narobe zgodilo, da bi bila hudobna Liza vso gospejno težo imela na sebi. ___^ „N6, gospa, ganite se, ganite! ali ste.ainofo zvili, da ne morete vstati?" prigovarja Brtoncelj in spravlja težavno ženo na noge. „Saj sem vam pravil, da vzemimo staro kočijo, ki je bolj močna. Tako kre-peljce se koj potere, da le veter pihne va-nj, kaj pa bi se ne pod tako težo." ¦ „Gospa samega strahu ni mogla govoriti, le posamezne besede je stokala, ki so vse letele, kot ostre puščice, na okornega hlapca. Ta pa ni imel časa poslušati babnic, posebno kuharice ne, ki je najhujše klepetala in Mihata zmerjala, da je zarad njegove okornosti raztrgala in umazala pražnjo obleko in zraven si še nos potolkla, da jej je jel otekati. Brž je spravil potrti koleselj domu in pripeljal staro kočijo, ki je bila prostorna, kakor Noa-tova barka. V pest se je smejal Lizi, kteri je krvavel nos. Začetek je bil koj nesrečen, Bog vedi, če bo prihodnost boljša! — Po dolgi težavni vožnji so vendar slednjič priro-mali v ljubo Mozirje. Obstanejo pred veliko hišo, kjer je stala na dvorišču visoka lipa, in gospa ukaže Mihetu, naj spravi konja v hlev, potem pa lehko grč, kamor hoče do večera. Brtoncelj je menil, da mu bodo koj s polnim bokalom prisvenli na mizo, ali kako se mu je čelo zgu-bančilo, ko je prinesla natakarica samo maslec iu še ta ni bil čisto poln. Brtoncelj je čakal in čakal niisle, da še kaj pride, da je bilo to le za poskušnjo, ko pa vidi, da zastonj sedi, pobere kopita natihoma hudovaje se nad gospodarjem: da je skopuh, ki se za vsako kapljico vina trese, kakor bi mu bila na srcu zrasla, in pobriše jo druge krčme iskat, kjer bo za svoj denar pil ter se ne zanašal na tuje dobrote. Kmalo je bil Miha v veseli družbi krepkih Štajercev, ki so ga pili na vse pretrganje. Od vseh krajev so ga klicali pit in preden mu je bilo mogoče poklicati si svoj poliček, bil je že čisto pijan. Noč se je delala in Brtoncelj jo pobere iz krčme poiskat voza in konja. Pa bodi si, da so ga slabosti zmogle, ali pa da je zgrešil pravo hišo, nakrat je zašel v velik vrt in ondi v skrivnem kotu se zvalil v travo, da bi si odpočil, ter sladko zaspal. Mračno je še bilo, ko se zbudi in sam ni vedel, je-li jutro, ali še-le noč nastaja. „Sedaj bo že vsaj čas, da pojdemo domu," misli si; „bil sem menda nekoliko moten, da sem tako brž zaspal." — Iz teh misli ga kmalo prebudi trdi glas velicega moža z motiko v roci. — „Kaj iščeš tod po vrtu?* vpraša. „Nič — spal sem, sedaj pa grem napreč, da pojdemo domu. Koliko bo pa že ura? je že zvonilo ave-marijo?11 „Nikar se ne delaj bolj neumnega, nego si. Meniš, da ne včm, kaj si tukaj iskal? Češplje si mi kradel pa hruške, stavim, da si jih. Že dva večera zasledujem tatu, sedaj pa mi pride nenadoma v roke. Le hodi z menoj, da se bolje pomeniva!" „Jaz hruške kradel? Mar so mi vaše hruške; še 50____ ne pokusim nobene ne, ker mi je tako slabo v želodca po prejšnji pijači. Če sem spal ondi-le v travi, menim, nisem nobene škode storil, saj ne ležejo pute jajc va-njo, da bi jih pomečkal." „Prazen izgovor. Le kar pojdi, če ne, bo druga pela!" Dedec nameri motiko, pa Miha je bil urnejši. Izpuli mu orožje ter ga vrže čez plot, svojega nasprotnika pa položi podolgoma na tla in zapusti vrt. Ko pride v hlev, ni bilo ni konja ni kočije več. Ves prestrašen teče k gospodarju, ki je ravno vstal in prišel na prag, — ter ga popraša, kje so gospa, da se bodo domiJ peljali. „0 ti revše ti!" se um* smeje. „Po vsej vasi smo te iskali, pa ni te bilo nikjer, zatč je moral moj hlapec gospč domu peljati." Sedaj še-le je spoznal Brtoncelj, da je nekoliko predolgo spal na vrtu. Voz je oddrdral in druzega mu ni kazalo, nego peš napotiti se domu. Po poti je na vse kraje premišljeval, kaj bi se nalegal gospej, da ne bi ga zmerjala ali pa iz službe spodila. Pa gospa bi se že dala potolažiti, ko bi le Liže ne bilo, te prebite Liže, ki mu vedno toliko prizadene. Poldne je že odzvonilo, ko pride Brtoncelj v grad. Gospa je sedela pri mizi in počasno povživala svoje kosilce, ko stopi Miha v sobo s klobukom v roci. —• Pogleda ga spod čela, grozno grdč se držč in vstavši od mize, pravi mu jezno: „Miha! tu imaš svoj zaslužek, sedaj pa le pojdi, kamor ti je ljubo, jaz te ne potrebujem več." „Ovbe, gospa, pa vendar ne. — Ne bodite hudi, nekoliko sem se zamudil, in ko pridem, ste jo pa že odmaknili. Saj bi bil tekel za vami, pa sem vedel, da vas ne dohitim, ker kobilca precej urno teče.' „Ne potrebujem nobenega izgovora. Ni dnsti, da si mi voz potrl, sedaj mi pa še tako neprijetnost napraviš, da moram drugej hlapca iskati, ako se hočem domu peljati. — Tu imaš denar, sedaj pa le pojdi!" In pomolivši mu v papir zavite denarje v roke, sede zopet na prejšnje mesto. Brtoncelj je še nekaj časa stal pri vratih in držal za kljuko mislč, da si gospa morda kaj premislijo, ko pa mu ne črhnejo nobene besedice več, spravi se počasi ven ter grč naravnost v hlev, kjer je imel svoje premoženje. „Ti pošast ti!" tako je režal Miha. „Tega mi ni nihče drugi naklepal, nego ona debela baba. Da bi si bil zlomek vrat zvil, vrat, ne pa samo nos potolkel, nič bi je ne bilo škoda. In kaj mi stara vse očita, da sem jej voz potrl. Kaj sem jaz vzrok? Kaj bi se ne polomil, če se tako breme na-nj vsede, kakor bi se celi svet na-nj zvalil!" — Pospravil je svoje reči zopet zkupaj in se poslovil za vselej pri gradu. Mahal jo je na ravnost v krčmo, ker ondi je vedel, da dobi svojega prijatelja mizarja, kteremu bo potožil svoje križe in težave. Mizar Pludrakovski je res sedel v krčmi nekako kislo se držč. Steklenica namreč je stala prazna pred njim, in to ga je žalilo. Ko pa Brtonceljna zagleda, razpršč se nakrat oblaki z njegovega čela in solnce radosti mu je sijalo iz oči. — „Saj sem vedel, da boS prišel!" ogovori Mihata. „Ti si vendar še kaj vreden. Glej! prazno steklenico imam, po grlu pa me še vedno žgeče, reci krčmarju napolniti jo, tebe bo ubogal." „Ljubi moj, jaz sem danes nesrečen; ti ne verjameš," pravi Miha in žalostno pobesi glavo sedši k svojemu prijatelju. , 51 Nesrečen? — I M Pa 8e ti Je hndimana pripetilo? "— Sai si včeraj svojo staro možil po Štajerskem, ?' vsai kaj dala za vino! — Nič se tako pusto ne drži bo že prešlo, saj vem, da te glava boli po včerajšnji pijači, štajersko vino je močno." J J Lq Di bilo le to! Vino je res vsega vzrok, Še več pa ona prebita bunka Liza. — Pomisli si živa duša, irosni me je izgnala iz službe!" Iz službe?" čudi se Pludrakovski. iDk, izgnala me je. Poslušaj zakaj!" Na to mu v?e pove, kako je bilo. Miha!" pravi po kratkem premišljevanji mizar, sič se ne boj, ni že vse izgubljeno. — Meni se je tudi že pristudilo to puščobno životarenje v tej dolini. Še brakeljček „v6dke" ne morem brez skrbi izpiti, tako me tare revščina. O kako vse drugače je pri nas na Polskem! Tam se da prosto živeti, kakor ptiček pod nebom. Kakovi korenjaki smo bili včasih, ko smo se zbirali na Krakovskem mostu in peli: Jeszeze Polska nie zgineta, Poki my zyjemy; Jeszeze w6dka nie skvvasniata, Pdki je pijemy. O! kar srce mi poskakuje, kedar se spominjam srečnih ur! — Nič — na Polsko zopet po jdem, pa bo! kdo se bo tukaj ubijal za prazni nič." „Če je tam tako dobro, zakaj pa si sem prišel?" pravi mu Brtoncelj smeje se. „Zakaj sem prišel? ker sem bil prismoda, kot marsikdo drug. Hotel sem goloba vjeti, pa mi je še vrabec všel. — Moj stric mi je pisal, naj pridem k njemu v Ljubljano, kjer bom imel dosti dela in dober zaslužek. Jaz ga res ubogam in grem, pa dospem tje-kaj, ležal je stric že pri sv. Krištofu, jaz pa sem bil zapuščen na tujem brez vse pomoči. Po naključbi sem prišel tukaj sem v grad razno orodje narejat, in ker nisem vedel drugam, ostal sem v tej dolini vedno pri-čakovaje, da se časi zboljšajo. — Sedaj pa ne bom čakal več, kar nazaj v Krakov pojdem med svoje stare tovarše, ki včm, da me bodo veseli ter me radi sprejeli v svojo druščino. — Miha, pojdi še ti z menoj, boš videl, da se ne boš kesal!" „Kaj pa bom jaz delal ondi, ker ne urnem nobenega rokodelstva?" „Oj, delal! — dela dovelj: Služit greš za hlapca h kakemu graščaku, in imel bodeš takovo življenje, da ti bo veselja srce poskakovalo. Kaj meniš, pri nas niso graščaki taki samotarji in pusteži, kakor tu pri vas, oni se vede drugače obnašati. Vedno gredč po veselicah, in ko( ijaž dobi denarja, da je grdo." Mizarjeve priliznjene besede so Brtonceljna omamile, posebno, ker ni imel kam iti, domu pa ni hotel. Samo dolga pot, ta ga je skrbela. Pa mizar ga je zavrnil malomarno: „E, kaj te bo to skrbelo; Bog bo že dal in dobri ljudje. Čisto suha pa tudi ne pojdeva: jaz prodam svoje orodje, ti si pa tudi nekaj dobil od svoje gospodinje. — Da le tje prideva, potlej je strah v kraji." Za odhodnjo sta ga pila do trdne noči, potem pa *la na mizarjevo domovje, pospravila in poprodala ondi 8C; kar se je dalo, in ko je napočilo tretje jutro, ko-račila sta že oba dva po prašni cesti iskat boljše debele, kjer bi se dalo brez truda živeti. Srečno pot! — (Dalje prihodnjič.) Srenja pod lipo. «/ X X Osma nedelja. (Dalje.) Učitelj nadaljuje: Za obdelovanje pšenice naj se izbere taka njiva, ki ima čisto in rahlo zemljo. Tudi v bolj globokej zemlji se pšenica navadno boljo obnese, nego rež, toda mokrota jej ravno tako škoduje, kakor reži, če se pa še trava, posebno tako imenovana ostrica, med pšenico zaraste in bohota, po tem se tudi na obilne pšenične pridelke zanašati ni treba. Pšenica ljubi prostost ter ne trpi nobenega oviranja v svojej rasti; ako tedaj trava ostrica med pšenico raste in jej svetlovo ovira, se pšenica v tem položji nikakor povoljno razvijati ne more, raste siromašno in revno, in ostrica jo čestokrat popolnoma zamori. Hrastovšek: Res je temu tako; ko bi le te nadležne trave ostrice ne bilo! Meni vsako leto med pšenico mnogo nadlege dela in mi tudi dokaj kvara naredi. Groga: Ostrica, to je menda pahovka; po nekterih krajih jej tudi metlica pravijo. Učitelj: Te trave je mnogo plemen in jo po različnih krajih tudi različno imenujejo. Raste povsod ob rekah in potokih, po močirnih, mlakah in mokrih travnikih. Ima plazečo koreniko, ki poganja posamesne bilke in prav obilno vlaknatih koreninic, ki delajo rahlo rušo. Cvete meseca rožnika in malega srpana; zori navadno velikega srpana in kimovca, ter zraste 1 do 3 čevlje visoka. Župan: Po vseh močirnih krajih se te trave prav obilno najde, zarad tega je treba skrbeti, da se močirne njive, na ktere se pšenica seje, poprej na suho denejo, to pa tudi zavoljo tega, ker pšenica mokrote prenašati ne more. Učitelj: Čas, ob kterem se ima pšenica sejati, se ne more natanko povedati, ker podnebje ni po vseh deželah enako, pa tudi zima in mraz po nekterih krajih dalj, a po drugih zopet manj časa trpi. Zat6 se pa tudi po goratih in visokih krajih ozimina 14 dni prej seje, nego po ravninah in nizkih dolinah; jarina pa ravno toliko pozneje. Debela mrzla zemlja se mora spomladi pozneje, v jeseni pa poprej, kakor rahla ingorka, obse-jati. Ravno tako se mora senčna njiva v jeseni poprej, v spomladi pozneje nasejati in to zategadel, ker se senčna zemlja na jesen pred izhladi in v spomladi kasneje ogreje. — Neki star pregovor pravi: Pšenico štirnajst dni pred Smiheljem sejati je dobro, a štirnajst dni po Šmihelji še bolje. Držite se tedaj tega pregovora in dobro jo boste zadeli. — Nadalje je treba pšenico vselej bolj redko in nikoli pregosto sejati; pregosta setev je vselej škodljiva. Žalibog, da mnogokrat vidimo njive, ki so tako gosto obsejane, da so bolj senokošam, nego polju podobne. Če take njive pogledamo, si drugega misliti ne moremo, kakor to, da je tak gospodar pravi bahač, ki hoče pokazati, da ima dovolj semena za potrato. Naj je njiva še tako dobro pognojena in še tako skrbno obdelana, nikoli ne bo pridelek pri gostej setvi tako obilen, kakor tam, kjer se je bolj redko sejalo. Ako se pšenica pregosto seje, pridela se je mnogo manj in tudi pridelek ni nikoli tako lep, kakor bi bil tedaj, ako se bi bila bolj redko sejala. Vrhi tega se pa tudi preveč semena potrati in marsiktere pšenične bolezni se prikažejo. Na takih krajih, koder je zemlja dobra in vreme ugodno, pšenica rada poleže, ako je bila pre- 52 gosto sejana; če po tem še mokro vreme nastane, se tudi na 'popolnoma rodovitnem polji prav malo dobre pšenice pridela. Bes je, da gosta setev iz početka prav lepo in veselo raste; toda pozneje, ko bi imelo zrnje ie le prav plen jati, se pa tudi zadosti očitno vidi, da ne raste več tako veselo kakor poprej, to pa zategadel ne, ker zrak in solnce ne moreta vmes. Župan: Po svojih lastnih skušnjah vam moram povedati, da kar se mene tiče, nisem še nikoli tam največ pridelal, kjer sem najgostejše sejal. Tega sem se predlanskem prav do dobrega prepričal, ko mi je v jeseni tega leta polž eno njivo tako pokončal, da mi je na njej komaj tretji del posetve ostal, a vendar je bil pridelek na ravno tej njivi tako obilen, kakor o naj-boljšej letini in pridelano zrnje je bilo tako lepo, da si ga nisem mogel lepšega željeti. Z a vršni k: Prav dobro, da to vemo; sejali bomo odsihmal redkeje, kajti škoda je gotovo velika, ako se s trudom in težavo pridelano seme po nepotrebnem raztresa. Lipovec: Le počakajte enmalo in ne sodite prenaglo! Jaz namreč mislim, da to nič ne de, ako se ozimina v jeseni pregosto seje, kajti po zimi je i tak6 nekoliko pozebe in v tem slučaji je gotovo dobro bilo, da se je prav gosto sejalo. Hrastovšek: Lej ga no! Ti si jo pa prav dobro povedal, tudi jaz sem teh misli, le upal se nisem povedati. Zdaj sem pa vendar zeld radoveden, kako se boste, gosp. učitelj, iz te zadrege izmotali, kajti tajiti vendar nikakor ne morete, da bi gosta setev, posebno v jeseni, ne bila dobra in koristna. Kaj? Učitelj: Prav v nobenej zadregi nisem o tej zadevi in izgovor, ki ga je sosed Lipovec stavil, je popolnoma prazen, kar vam tudi prav lehko dokažem. Hrastovšek: I na, pa nam dokažite to stvar; poprej jaz tak6 ne vrjamem, da bi bilo mnenje soseda Lipovca prazno; marveč jaz to mnenje še celč potrjujem ter pravim, da je res tak6, kakor je Lipovec povedal. Učitelj: Poslušajte me tedaj, razložiti vam hočem to reč ob kratkem: Ne samo pšenica, ampak tudi vsako drugo pregosto vsejano žito se ne more tak6 vkoreni-niti in tako močno zarasti, kakor takrat, ako se bolj redko seje, da imajo mlade koreninice v zemlji dovolj prostora in se tem lože razraščajo, Žito pa, ki se v jeseni ni močno zarastlo, ostane slabeje in zimski mraz mu toliko bolj škoduje. Hribar: Tako je; zdaj jo pa imate! Jaz sem namreč že naprej vedel, da se bodo gospod učitelj izrezali in vam jo zasolili. Kaj pravite Hrastovšek zdaj pa vi k temu? Hrastovšek: Inu; vsaj je le Lipovec ugovarjal in jaz mu sem le enmalo povdarjal, zdaj pa vidim, da se tudi Lipovec moti in gospod učitelj imajo prav. Lipovec: Odslej ostanimo pri tem, da je bolje, ako se pšenica nekoliko redkeje, nego pa pregosto seje in pravde naj bo konec. (Konec VIH. nedelje prihodnjič.) Lilija Dekle: ' • Kak' si lepa, lil'ja bela, Pravi vzor nedolžnosti; Kak' te rada bi imela! Al te smem utrgati? Lilija: rgaj, dekle Mene, lepo rožico! O, utrgaj, dekle zalo, Le domu jo nesi kmalo, Kakor biser varuj jo ! Bog je vstvaril me v svarilo, Na izgled vam, deklice! Naj bi se ne pozabilo, Kak zaklad nedolžnost je! — Janez Lebaa. Pomladanska Pozdravljena mi bodi, Preljuba pomlad ti, Kar diha, giblje, hodi, Se tebe veseli! Po logih, prek livade Mi ptičice poj <5, Vse poti in ograde Cvetlice kinčajo. Ta pomladi krasota Mi up zagotovi — Do tebe, ki lepota Neizvenljiva si! Da kakor nje zbujenje, Tak moje tud telo Se v novo bo življenje Iz groba vzdignilo. Fr. B-k. Ovčja reja v Kanalski dolini na Koroškem. (Spisal L. Ferčnik.) (Konec.) Kdor jemlje, mora založiti pastirje z jedjo za čas jemanja; ti so pa časih zviti tiči. Kakoršna jed, si mislijo, takošna bo paša; na paši je pa veliko ležeče. Ako pasejo proti soncu, kjer so trave okusniše in jeder-nate, ima živina manj mleka, pa mleko je bolj mastno in močno, daje več sira in več skute, in manj vode ali sirotke — siratne. Navadno daje mizura, to je 12 bokalov neposne-tega mleka po 41/« do 5l/B Uber sira in 2 libri skute, li mleka po močni paši spravijo do 6 liber sira. Če je šla živina po senčni strani, se mleka več namolze; pa mleko nima toliko moči, iz ene mizure se spravi po % do 1 libre sira manj. Nad skopimi gospodarji, ki dajejo slabo jed, se maščujejo pastirji s tem, da ob času njih jemanja pasejo po osojnih rebrih. Prva molža je že zjutraj ob 3, druga ob treh po poldne. Kdor jemlje, navadno sam «iri, ali pa naprosi drugega za to delo. Vsakemu to delo ne gre dobro od rok, treba je pri zasiranji spretnosti in zvedenosti. Nekteri pokazijo sir, da je za nič. — Eden porabi preveč siršča, drugi pusti mleko preveč sogreti, spet drugi premalo; časih se sir še le poznej pokvari. Tudi pri vsolenji in vdelanji skute se ne zna vsak dobro obhoditi, mnogokrat se jim spridi in splesnije, kedar ni bila dobro vdelana. Siratno dobivajo svinje, ktere jo rada srkljajo in se pri nji opitajo: toda nevarna je jim, če se jim daje prevroča. Proti veliki Gospojnici ali velike-i mu Šmarnu so navadno že plačani vsi troparji; dobil 53 ie vsak, kar je nameril pri mizun. Na ovco se rajta ob "planinskem času po 6 stihov ah % ™zme, kar znese cri jemanji 9 bokalov mleka in da okoli 4 hber sira in «koli ž libri skute. Ravno toliko se rajta na ovco pred nUnino do planini pa en malo manj; za celi čas, kar ™lJV se rajta na eno po 15 k večem po 18 šti-12 S znese 24 do 27 bokalov mleka ali 10 do 11 liber sira in okoli 4 liber skute. Po planini žene vsak tropar živino k svoji staji, ktere so navadno Mizo Poglejmo v dolino! Kaj je med planinskim časom opravljal tropar ? Med tem, ko živina hodi po planinah, doma sečejo, narprej ledino, poznej senožeti. Prvemu senu iz travnikov in nagnojenih senožet se pravi ledina. Na senožetih, ktere se le enkrat sečejo, pustijo seno da-lej stati in bolj dozoreti, nekaj zato, da je trši in ga ovce toliko ne pozobljejo, nekaj pa zato, da travne semena dozorijo, izpadajo in se spet zasejejo. V nižjih senožetih začnejo seči kake 3 tedne po kresu, potem grejo višej in višej, k veliki gospojnici so posekli večidel že vsi. Le otavo imajo še poseči. Seno se spravi v šupice, ktere imajo v vsaki senožeti, da ga potem, če je pri šupi tudi hlev, ali tam pokladajo živini ali pa po zimi zvozijo domu. Kedar se jeseni živina odžene od hleva, raztresejo vdelani gnoj po senožeti, ter ga dobro razdenejo, da ga mora dež ali sneg prav v zemljo zaprati. Zemlji se je čez leto veliko vzelo; vzela se je trava, seno, ki je preredilo mnogo ovac, naredilo mesa, mleka, sira i- t. d. Kar je zemlja dala, se ji mora povrniti; v zameno se ji poyrača z gnojem, kar je za njo maslo. Od daleč lehko razločiš pognojene senožeti od nepogno-jenib; daleč že spoznaš senožeti marljivih troparjev, ki jih gnojijo, od senožet netroparskih. Vsa opravila troparjev smo že omenili, le striže še ne. Ovce se strižejo trikrat v letu; prvokrat spomladi, drugokrat po planini, tretjokrat o božiču. Najboljši ste striži pozimska in jesenska: na eno močno ovco se računi 2V2 libri volne. Preračunimo, koliko nese dobra ovca troparju na leto. Plačeval se je sir v prejšnih letih libra po 20 kr., to leto je poskočila cena eni libri čez 30 do 35 kr. Volne se je plačevala libra po 70 do 75 kr. Postavimo, da nese ena ovca na leto: 1 jagnje po 2 gld. 50 kr. = sira po 10 liber a 30 „ skute po 4 volne „ 2 2 gld 3 „ 50 kr. a 15 a 60 Vkup 60 20 » » 30 Preračunimo še stroške. Na ovco se rajta, če je leto ugodno in se pasejo dolgo v jesen, še 5 centov narmanj sena; cent po gold. = 5 gld. Potem za 40 glav enega pastirja, ki stoji 50 gld. — in zraven še živež. Povrh pridejo še stroški o planinskem času, za jek, otrobi in sol, za ravnanje poslopja, hlevov, staj za lastni trud i. t. d. Iz tega se razvidi, da ovce rediti, le tam dobro kaže, kjer se seno nima kam prodati, kjer strmi hribi niso za drugo planinsko gospodarstvo in le tako dolgo, dokler cena sena 1 gold. ne presega. Seno kupovati in ovce rediti bi neslo le čez hrbet. Blizo dve leti tropar od ovce nima drugega dobička kot samo volno; za te stroške ima potem ovčino meso in kožo, kedar ovco zakolje. Stroške za napravljanje stelje mu obilno povrne dobljeni gnoj, ki je prav dober posebno za mrzla zemljišča. Le pridnemu in previdnemu gospodarju se plača trud, da more pri ovčji reji shajati in živeti, zamkarnež pa in kdor hoče delati s tujimi ljudmi, ne bo shajal posebno, če ima še nesrečo, da mu po bolezni pade več glav ali pa se pobijejo po skalah. Vprašal sem enkrat gospodarja, zakaj ne redi raji več krav na mesto ovac. On mi pa odgovori: „Ovca več nese in vesčas nese, krava pa ne. Ona le nese pri večih mestih, kjer se mleko drago prodaja." Prav sem mu dal. Moder kmet. starši — (Posl. Boač.) Po kmetih je navada, da gospodarji prej ali poznej izročajo svoje premoženje enemu ali drugemu sinu, druge pak omožč ali kako drugače h kruhu pripravijo, sami pak potem živč od poboljška — poboljšenge — v hiši tistega, ki je njihov naslednik. Vse bi bilo prav, ko bi le vsi zmiraj dolžuost svojo dopolnjevali, ali večkrat nastanejo žalostni prepiri in pravde, ki življenje grene" in ves ljubi mir božji iz hiše spodč, — Bil je nekje premožen pa že postaren kmet, ki je imel več sinov in hčer, ki so že vdane bile. Bodisi, da mu je kdo svetoval ali da se je sam spomnil, posihmal sklene izročiti svoje premoženje enemu izmed svojih sinov, sam pak mirno in zadovoljno živeti na stare dni. Pokliče tedaj vse svoje vkup ter jim reče: „Dragi moji! vi vidite, da sem se postaral in že nekako oslabel, tedaj je treba, da grem k pokoju. A zdaj mi gre najprej to stvar dobro premisliti, potem pa Vas bom čez dva meseca spet poklical ter povedal, kaj in kako sem sklenil storiti." — Dobro. Hitro mine ta čas. Stari oča res dajč spet vse svoje k sebi poklicati ter jim kako tako rečejo: „Dragi moji! Odkar se videli nismo, naučil sem se še v starosti nekaj, kar vam rade volje zdaj povem. Zapomnite si to dobro! Hode nekega dne po vrtu zapazim v onem votlem jabelku, da imajo vrabci mlade notri. Vzamen jih vun ter denem ptičnico, ki jo obesim pri oknu na steno. Stara dva sta bila v velikih skrbeh za svoje mlade, kam da so prešli; potem pa ko jih vgledata, bila sta hitro pri ptičnici. Mladi s perotmi treptajo in zijajo, da bi kaj hrane dobili, kakor je že tičja navada. In ni bilo to zastonj, kajti večkrat na dan sta priletela stara ter jih nahranila. — Ko pa mladičem peroti izrastejo, nastavim blizo ptičnice zanjke ter srečno vjamen stara dva, ki ju potem v tičnico zaprem, mladiče pa izpustim. Dokler so bili leti zaprti, nosila sta jim stara vedno hrane; ko pa stara zaprem, mislil"* sem si, da ju bodo zanaprej tudi mladi tako lepo hranili; ali zmotil sem se jako, kajti stara bi bila poprej lakote in žeje počepala, predno bi jim bili mladi kaj prinesli. — Zato, ljubi moji! hočem še dalje sam gospodariti, dokler imam še kaj moči; potem pa bom že poskrbel za naslednika. Kajti brez glave storjena, je rada skažena in — mladim ne gre vselej verovati, niso radi mož — beseda. Tudi tiči nas lehko kaj naučč!" — To je dro premisleka in spomina vredno! 64 Najhujša zima 17. stoletja. Najhujša zima 17. stoletja je bila prve mesce leta 1709. Mraz je na dan sv. 3 Kraljev najvišo stopnjo dosegel, in je bil tak, da brez posebne sile si ni nobeden človek upal iz zakurjene hiše; tudi po hišah je zmrznilo dosti ljudi. Cerkve so bile prazne, ker za sv. mašo niso mogli ne vina in ne vode ohraniti, tudi prižnice in sodnije so bile prazne. Vino je po kletib zmrznilo, živina je poginjevala v hlevih; mnogovrstna divja žival je zahajala v hiše; ker je bil velik sneg vse kraje zapadel. — Tiči so cepali mrtvi spod neba, ribe so poginile po ribnjakih, kteri so bili do dna zamrznjeni. Ozimina na polji in trta po vinogradih je šla pod zel6; mraz je prekrhnil mnogo sadnega in gozdnega drevja; skale in pečine so se raspokale in letele navzdol. Mnogo let je preteklo, predno se je škoda te strašne zime poravnala; vinograde in oljnike so morali z nova zasajati, in mnogo let so se videli kruljevi ljudjč, kterim so po zmrzlini prsti na rokah in nogah odpadli, kakor da bi se bili bojevali v najbolj strašnih bitvah. — A. Jurinec. - Dva čudna lista. Po slavni zmagi krščanske vojske pri Lepantu L 1571, kjer je bila turška vojska pod sultanom Seli-mom II. pobita, pisal je le-ta Donu Juanu Avstrijskemu, poveljniku krš. vojske, med drugim to-le: „Tvoja hrabrost, plemeniti Don Juan, kteremu je bilo namenjeno, edinemu in prvemu po tako dolgem času, vseoblastnemu, zmiraj srčnemu in slavnemu osman-skemu gospodarju škodo narejati, ta me sili, čeravno sem razžaljen, tale ti darila poslati, ki je moraš v veči časti imeti, kakor ktero koli si bodi (srečo, ki bi te zadeti ntegnila; kajti prejmeš je od tega, ki čeravno je naj veči izmed vseh ljudi pod solncem, se vendar s svojo radodarnostjo s teboj primerja, ker te za vrednega spozna, da te njegovo veličanstvo počasti. In to želeti bilo je do zdaj mnogim lože, kakor pa doseči. Prosi Boga, da bi te naše jeze obvaroval!" (Tako turška oholost!) Na to mu odgovori Don Juan: „Tvoje pismo in darila tvoja (cenjena za 12.000 cekinov) sem za dobro .^Bprejti: darila so tvoje radodarnosti vredna, pismo pa hrabrosti, ktero mi je Bog podelil, da bi branil verne in se .srčno vojskoval zoper osmansko hišo, kterej sem začel kot neizskušeni otročaj, kakor si me imenoval, škodo delati. Lehko si misliš, kako se bo to končalo, ier sam pripoznavaš, da sem posebno hraber vojskovodja." Pošlje .mu tudi v dar vjetega Grka ter še pristavi to-le: „Dasiravno bi mu bil lehko življenje vzel, vendar sem ga pomilostil ter mu zraven še vse svoje namere in priprave pokazal, da vidiš, kako te bom nenehoma z vojsko napadal. Sicer pa ne smeš tega zametovati in moraš si za največo čast šteti to, da je kristjan, Don Juan, darila tvoja sprejel in tistem pismom odgovoril." J. B. r • Gospodarske drobtine. • !( Kožuhovino in volnato robo moljev obvarovat Poletu naj se dobro poškropi s tanjšanim (rafiniranim) kamnenim oljem, potem naj se zravna vkup in povije v prtino ter tako shrani do .zime. Duh po kamnenem olju se v malo dneh zgubi. Zoper "mravlje. 20 unč ribje masti zmešaj z 2 unčama žveplenega cveta in s tem mazilom namazi drevo 3—4 čevlje visoko, pa ne bojo mravlje na-nj lazile. Pripomoček zoper kačji pik. Nek anglešk zdravnik v Melbournu v Avstraliji trdi po svojih preiskavah in poskušnjah, da pomaga zoper kačji pik amonjak, ki se v žilo od strupene kače pičenega brizglja. — ¦ Smešnice. Govori, kakor znaš. Mnogo ljudi je, ki nekake slave iščejo v tem, da se šopirijo s tujim perjem, da se namreč ponašajo s tujimi običaji ali s tujim jezikom, akoravno jim neznanje tega ali onega dostikrat ne donaša druzega nego zasmeh in sramoto. — Tako dojde nedavno neki laži-domorodec pozno v noči v mesto L., stopi z voza in hiti v bližnjo kavarno, kjer ne najde nikogar razen enega gosta. Ta gost, Nemec po rodu, sede" na stolu premetuje razne časopise iz ene roke v drugo ter reče naposled kavarniku: „weissen Kaffee und die Allgemeine." Na to kavarnik odide in kmalo donese kavo, en rožiček (Kipfel) in zahtevani časnik ,,Allgemeine Zeitung." Naš modrijan pa, ki je kaj slabo nemški jezik umel in še manj nemško časnikarstvo poznal, zagrmi kavarniku hoteč pokazati prav moško svojo zvedenost v nemškem: „Mir auch bais Kaffee und zwei Allgemeine" — mislil je prismoda, da se rožički nemški zovcjo „AIlgemeine." — Iz tega dogodka izhaja lepi nauk, da se naj nikdo ne peča, zlasti kedar ni potreba, s tujim jezikom, kterega ne zna ali le po sili lomi, ampak da naj vsak le v svojem domačem jeziku, kteri mu dosti bolj pristuje, občuje s svetom. — Dobra primera. Nekega leta, ko je bila trta zel6 slabo obrodila, je djal priprost Dolenec: „Letos pa ne bomo smeli reči „vino brati" ampak „vino pusta birati." — Cesar in kmet. Cesar Karol V. sreča nekega dne kmeta, ki žene spitanega prešiča na somenj, kmet vpije in preteplje vbogega pujsa, da je groza, ali vse ne pomaga nič; svojeglavni prešič noče naprej. „Ne tepite tako neusmiljeno vboge živali," zakliče cesar od daleč, „ampak zgrabite prešiča kar za rep in ga rinite počasi pred seboj, potem bo že šel.'' Kmet stori po tem nasvetu in glej čudo! prešič prav veselo raca naprej. Ves začuden se kmet obrne, prijazno odkrije in pravi: „Prav lepo se vam zahvalim, žlahtni gospod, za vaš svet, vidi se, da ste imeli že dosti opraviti s prešiči."— J. P. R. 55 Ogled po svetu. Aftsrijsko-ogerska driara. Z Dunaja te dni prihajajo *ne novice. V zadnjem lista §e nam je ravno pred skle- bilo mogoče dostaviti, da je minister dr. Giskra •j Opravlja pa svoj posel, dokler ni dokončan državni Daues pa velja le-ta novica o vseh sedanjih mi-• trib f*a kako se je vse to tako razsnovalo? Tako-le: Poljaki, Slovenci, dva Tržačana, trije Buko-vinci in Ljiibiša so zapustili državni zbor. — Za tem so se ministri zbrali na posvet, kaj je storiti. Sklenili so, da razpuste vse tiste deželske zbore, kterih poslanci so izstopili iz državnega zbora; ko bi pa cesar tega ne privolil, da stopijo iz službe. Prvosednik ministerski vitez Hasner so podi v Pešto, da pove njegovemu veličanstvu to reč. Ali cesar ni dovolil, da bi razpustili deželske zbore, marveč je, vrnivši se v Beč, sprejel prošnjo ministrov, da odstopijo. Najzadnje vesti do zdaj ved6, da je Poljak grof Alfred Potočki izvoljen za to, da sestavi nove ministre, med tem vladajo stari. Pri tem mu bo najbolj pomagal državni kancelar grof Beust, kteremu največ upliva pripisujejo v le-teh najnovejših dogodbah. Po časnikih beremo mnogo imen tacih mož, ki imajo priti na ministerske prestole. Vendar se proti priznava, da gotovosti v tem ni še nobene. — Ako prašaš, kaj je Poljake, Slovence i. t. d. nagnilo ravno zdaj, da so Dunaju hrbet pokazali, ni posebno lahko, prav jasen odgovor dati. Gotovo je, da so Poljaci že veliko prej vedeli, da ne bo nič z resolucijo. Nekaj se trdi, da neposredni povod temu je neka volilna postava za silo, ktero je vlada še hotela na noge spraviti. Pišejo pa tudi, da so ti možjž vse naprej vedeli in videli, kako pride, da so torej že naprej odločili izstop ravno za ta kot najboljši čas. — Po Številu ima državni zbor še toliko glav, da ima pravico sklepati. Sicer pa mu Nemci pravijo „rumpfparlament," to je čok brez glave, kar je v,resnici. Po nekterih razmerah se da soditi, da bomo kmalo doživeli važnih pre-memb, gotovo je tudi, da se brž razide tudi ostanek tega zbora, menda še predno današnji Besednik priroma do svojih čitateljev; vendar danes še ne vemo, kakošno im6 se bo dalo temu razhodu. V gosposki zbornici je sprejeta postava za pridobite k, le nekaj točk so malo polajšali in pogladili. Le-ta zbornica ima le še proračun odobriti, potem bo menda konec. Kakor dunajski liberalci z Nenemci, tako v ogerskem zboru ravnajo z Nemagjari. Imajo pa tudi translajtanski Slovani nektere izvrstne zastopnike, n. pr. dr. M i 1 e t i č a •• v. dr. Le-tf bojo pač morali vse drugačne strune napenjati, kakor jim svetujejo naše gore listi. Hrvaški deželni zbor se snide 20. aprila, kakor je zdaj določeno. Nemško. Zbornice po raznih nemških državah so v zadnjem Času zel6 ugovarjale zoper presilne teže, ktere vojaštvo deželam nalaga, da jih posebno tlači v denar -8tvenih zadevah. Opravile kaj pa da so le malo ali morebiti do zdaj celo nič, ker vlade se jako upirajo enacemu prizadevanja. Francosko. Nova ustavna doba dela veliko hrupa, pa važniši dogodki so še le v osnovi. — Princ Peter ni obsojen, ki je vstrelil časnikarja Noir-a. Mnogim je to všeč, veliko pa je tudi nezadovoljnih. Laško. Veliko veliko pišejo dnevniki o sedanjem cerkvenem zboru v Eimu. Nekatoličanom ta zbor silno preseda. Cerkev ima trd boj, pa saj ga je imela zmerom. Ne pripušča nam prostor, da bi kaj več napisali o tem, pa tudi iz pravega vira do zdaj dohaja le malo vesti, iz nasprotnih virov pa ne moremo zajemati, ker je očevidao veliko izmišljenega, muogo skovanega t. j. zlaganega. — V Viktor Emanvelovem kraljestvu se spet nekako bolj gibljejo rogovileži republikanci. Laška ima pač še mnogo ran, ki se ne dado zaceliti. Pa kaj, kje jih neki ni? Špansko. Na Španskem, kjer je toliko reči narobe in v zmešnjavi, vendar nočejo iz šol odpraviti verozakona, to je krščanskega nauka. Kortesi, poslanci španske zbornice, so ministra izrekli nezaupanje, ker je to hotel storiti. Rusko. Razglasuje se, da bode letos v Moskvi spet shod slovanskih rodoljubov. To bo pa spet preglavice delalo zahodnjim sosedom. R azne novice. »Pavlina." G. Pr. Levstik bo lastnik in vrednik novemu slovanskemu šaljivemu listu, ki na Dunaji pride prvič na svitlo 24. dan aprila meseca tega leta. Oblika mu bo taka, kakoršna je nemškemu listu „Figaro." Izhajal bo 8. in 24. dan vsacega meseca. C6na mu je do konca avgusta 1 gld. a. v., do konca decembra 2 gld. a. v. — Naročnina se pošilja na Dunaj z naslovom: Fr. Levstik, Redaktour des slovenischen humoristisehen Blattes ^Pavliha." Wien, III., Ungargasse 39. — „Pavliha bo v politiki brez ozira na desno ali na levo pravi Slovan, kakor se umeje samo ob sebi, in poleg tega oster zabavljivec na polji slovstva in okusa sploh tudi v javnem narodnem življenji. Kar je pri nas v teh krogih neumnega, smešnega ali napačnega, nič se ne bo njegovemu biču zdelo sveto, bodi si osoba ali stvar. Napake je najprvo treba spoznati, še le potem se dad6 poboljšati." Tako beremo v g. vred-nikovem ozuanilu, kteremu je dostavljeno, da že ima ter si bo izkušal pridobiti novih pomočnikov in da bo list donašal tudi satirične podobe, kakor drugi listi enake vrste. — Oveselili smo se tacega početja v tacih rokah. In kar se tiče zasluženega bičanja, naj zadene kogar hoče, tudi nas, v tem smo enacih misli s „Pavlihatom,a gotovo veliko bolj ko marsikdo. Ako pa smemo na ravnost razodeti svoje misli, moramo reči, da bi veliko raji g. Levstika videli pri delu na pravem prostoru slovstvenega polja, kjer je že mnogo izvrstnega spravil na dan. Res žalibože, da se nočemo učiti, da v vsakdanji prozi je toliko nevkret-nosti, da se Bogu smili; celo pri pisateljih, ki trobijo o lepi pravilni pisavi, ki pripovedujejo, kako naj se stavek » začenja, ki grajajo stavljenje enklitičnih besed, ii se po lastnih njihovih spisih soditi, da sami ne vedo, kako se postavljajo enklitice in so celo okorni. Ali j e tudi in če Bog da bo še veliko tacih , ki hrepene po dobrih izgledih in se uče iz njih. Dela enake vrste najbolj pov-zdigajo slovstvo in za-nje bo prihodnost imela največo hvaležnost! Toliko mimogrede, sicer pa vso sredo „Pav-lihatu!" BPeteIln€ek". Pod tem naslovom bo v Trstu izhajal šaljiv slovensk list. „J. Zarja" naznanja, da podeli darilo 10 gld. v srebru za najboljšo humoristično izvirno no vele to, do konca maja poslano g. H. Martelancn, vredniku v Trstu. Zadržaj naj se vzame iz kmečkega življenja. 56 Eden ki ima prar trd« glavo V ogerskem trga Agg-jelek je pred kratkim sedelo več gospodarjev v krčmi in je pregledavalo neko novo revolvo (pištolo) nekega nazočega gosta. Po naključju se sproži pištola in krogla zadene enega gosta v sredino čela, se odbije in pade vsa raztrešČena na tla. Zadeti pade tudi na tla, vse se je tim bolj prestrašilo, ker 2 nri na okolici ni bilo nobenega zdravnika. Ko je ta prišel, se je ranjen že mnogo bole občutil in zdravnik je V veselje vseh nazočih rekel, da ustreljeni celo ni nevarno ranjen. Krogla je odnesla samo nekoliko kože iz čela, brez da bi bila kost strla. Bes prav redek, nenavadno srečen primerljej. Nabite puške je treba dobro paiiti. Pred kratkim gre neki gozdnar skoz vas Zahradka in tamo obišče nekega kmeta. Ko stopi v bišo, postavi svojo nabito puško v veži v kot in stopi v sobo. Med tim je šel mimo hiše 13 let stari fant sosedov, vidi puško, jo vzame v roke in reče iz lale v dvoru stoječemu fanteku: „Stoj, jaz te bom vstrelil?" Komej da je te besede izustil, poči puška in fant v dvoru pade mrtev na tla. Se ve, da se je ta žalostni primerljej naznanil gosposki, ki je tudi prišla preiskavat, ali kaj pomaga, fant je bil naglo usmrten po neskrbnosti gozdnarjevi, Oglasnik. 1 Dohodki za Janežieevo nstanovilev. gold. kr Prenesek iz zadnjega lista..... 514 40 Poslali so na dalje gospodje: Martin Šašl, nunski spovednik pri sv. Duhu . 2 Mohorjevi družniki Radiške fare...... 4 Dr. Kopač, pravdosrednik v Zagrebu .... 10 U. Košiček, podžupnik „ „ ..... 1 V. Babukovič, gimn. profesor v Zagrebu ... 1 M. Mesič, profesor akadem. „ „ ... — Mohorjevi družniki „ m ... 2 Dr. J. Bleiweis v Ljubljani........ 5 J. Kolarič, kaplan v Kostrivnici...... 1 Šim. Muden, fajmošter v Slov. Flajberze ... 1 Mohorjevi družniki v Veršecu....... 1 „ „ v Varaždinu...... 1 „ »v žusemu ...... 2 „ „ v Trnovem ...... 4 J. Brinšek v Trnovem ......... 1 M. Kulavec, župnik v Št. Vidu pri Zatičini . ' . 1 Fr. Svetlin, eksposit na Goričici...... 1 Pavi Muller, župnik na Diekšah...... 2 Mohorjevi družniki v Zagorji....... 1 „ „ v Skalah ....... 2 „ „ v Krašnji....... 1 S. Gregorič, kaplan v Kobaridu...... 2 Mohorjevi družniki v Krki........ 1 P. Kobal, vikar v Sedlu......... 2 J. Lapanja, vikar v Kredi........ — S. Rak, kaplan v Št. Vidu pri Planini .... — Mohorjevi družniki v Planini....... 2 J. Bile, duhoven v Ložicah ....... — .T. Zagorjan, kaplan v Rovtah....... — J. Mrak, farni pomočnik v Stari Loki .... 1 Mohorjevi družniki v Št. Vidu pri Jpavi ... 1 Val. Legat, fajmošter v Borovljah..... 1 Mohorjevi družniki „ - ..... — B „ v Slov. Plajberze .... 1 Štiri družniki v Škofji Loki........ 2 Valentin Kapun, provizor na Sorici..... 1 (Dalje prihodnjič.) Skupnina 580gl740 V Celovcu 6. aprila 1870. Odbor. 236 237 238 239 240 241 242 243 244 245 246 247 248 249 250 251 252 253 254 255 256 257 258 259 260 261 262 263 264 265 266 267 268 269 270 271 60 90 20 70 20 60 60 70 20 30 20 20 50 60 20 40 40 50 Dohodki dražbe sv. Mohora 1. 1870 - a ¦ *¦ Sold. c. dosmrtni udje: Okoren Miha, kmet v stari Loki....... 15 Puc Alojzi, duh. pom na Dovjem....... 8 O. Maksimilijan Pivc v Admontu....... 15 t tt- Č\leJt?i udje: n, J. Virant, duh. pom. v Trnovem....... 75 J. Vrhanček, fannan v Krašnji ....... 15 F. Vihar, kaplan v Svetinjah ........ 38 P. Rezek, kaplan v Krki ......... 32 Fr. Košar, dekan v Kozjem......... 199 Fr. Juvančič, dekan pri Novi cerkvi...... 184 V. Mandelc, kr. gimn. profesor v Varaždinu ... 11 J. Brodnik, fajmošter v Vel. Laščah...... 37 BI. Justin, kaplan v Mirni peči........ 23 A. Jekše, dekan v Kobaridu......... 109 Fr. Jan, kaplan v Skalah.......... 93 Fr. Bradaška, kr. gimn. profesor v Zagrebu ... 39 A. Lenasi, kaplan v Logatcu ........ 24 A. Balon, župnik v Polzeli ......... 26 J. Miler, fajmošter v Mirni......... 13 M. Paprej, dekan v Braslovčah........ 171 0. Tito Trop, franjevac v Varaždinu...... 12 Fr. Jančar, kaplan v Negovi......... 40 J. Hašnik, župnik v Št. Jurji........ 43 A. Potočnik, fajmošter v Planini....... 87 M. Frelih, farman na Premu ......... 4 J. Zagorjan, kaplan v Rovtah........ 30 J. Kvatemik, dekan v Gerovem ....... 48 V. Plemel, farni predstojnik na Koroški Beli ... 14 J. Bile, kurat na Lužicah.......... 13 J. Mrak, duh. pomočnik v Stari Loki..... 54 V. Rebernik, trgovec v Šmihelu ....... 20 V. Legat, fajmošter v Borovljah....... 25 S. Peharc, dekan v Gradu......... 438 Fr. Vrančič, duh. pom. v Polhovem Gradcu ... 40 A. Praprotnik, učitelj v Vremi........ 8 J. Golinar, župnik pri Mariji snežni na Velki . . 14 Cč. gg. Š. Rak 1, Fr. Zupančič 1, M. Rihtaršič 2, J. Ojcl 3, Fr. Skerjanc 1, Sušnik M. 1, Fr. Pogorenec 1, L. Herg 1, O. R. Vagaja 2, J. Lopič 1 gld. 20 kr.. M. Saje 2, Dobajnikar 3, Janah 3...... 22 Vkup 2043 gl. 10 20 50 30 60 40 50 30 z 1 90 20 Žitna cena. Povsod po vaganu prerajtana. Ime žita Pšenica . . Rež ... Ječmen . . Ajda . . . Turšica . . Proso (Pšeno) Oves . . . Krompir . . Fižol : . . > o OS gld. j kr. I gld. |kr. gld. |kr. gld. |kr. gld. [H a .a ¦o 03 > > 3 > 10 5 — 4 70 4 10 5 ! 40 2 90 3 15 2 85 3 1 — 3 — — — 2 60 3 1 40 2 |70 2 90 2 50 3 ! 99 3 - 3 — 2 75 3 1 — 2 90 2 40 2 70 3 28 1 80 2 10 1 85 2 — 1 j 90 1 50 2 — 1 — 1 ~ 4 50 60 30 80 30 80 70 i48 Hnrzi na II u naj i 7. aprila 1870. 5°/0 metalike . 60 gld. 75 kr. I Nadavek na srebro 120 gld. 75 kr. Narodno posojilo 70 „ — „ | Cekini .... 5 n 85 Besednikova. K. K. v Sp. P. Na dolgu ste za Besednik od 1. januarja t. 1. naprej. — Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni vrednik: A. Umek. — Tiskar: J. in Fr. Leon.