52 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 53UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Zobje rosomaha (Gulo gulo) z desne strani lobanje, ki je bila odkrita v Erjavčevi jami pri Solčavi. Foto: Matija Križnar Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Polona Sušnik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2021. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 O kt ob er 2 02 1, 2 /8 4. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje nega sistema in vzpostavitev brezrazredne družbe in to tudi začela izvajati. Ruska avantgardna umetnost je zavrgla sterilno sami sebi namenjeno, torej avtonomno, buržoazno estetiko (umetnost zaradi umetnosti) in jo radikalno »izničila« v izgradnji nove družbene ureditve – brezrazredne družbe. Eden takih skrajnih »umetnikov« - predstavnikov ta- ko imenovane produktivistične smeri - je bil na pri- mer pisatelj Sergej Tretjakov (1892-1937), ki je tako kot Platon menil, da v mladi socialistični državi »ni mesta« za umetnost. Prepričan je bil, da mora pisatelj dejavno posegati v dogajanje. Ko so leta 1928, v ča- su totalne kolektivizacije, razglašali parolo: »Pisatelje v kolhoze!«, se je Tretjakov odpeljal v enega od kol- hozov in tam skliceval množične mitinge, zbiral de- nar za traktorje, prepričeval kmete, naj se pridružijo kolhozom, nadzoroval čitalnice, poročal moskovskim časopisom, uvedel radijsko postajo … Najradikalnej- ši produktivist pa je nedvomno bil latvijsko-sovjetski avantgardni konstruktivistični kipar Karl Ioganson (latvijsko Karlis Johansons) (1890-1929), ki je popol- noma opustil svojo umetniško dejavnost, se zaposlil v valjarni v Moskvi in na delovnem mestu izumil stroj za obdelavo kovin, ki je zelo povečal produktivnost in s tem razbremenil delavce. Zdaj se lahko vrnemo k Skansijevemu navedku iz in- tervjuja. V ključnem stavku je Skansi zapisal, da se nad primeri kakovostne arhitekture sicer lahko nav- dušujemo, a pri tem ne gre samó za estetiko. Kaj je torej sploh kakovostna arhitektura? Skansijev odgo- vor je na prvi pogled popolnoma jasen: kakovostna arhitektura je tista, s katero lahko opišemo določeno zgodovinsko obdobje, v katerem je nastala, - ali še nekoliko drugače -, njeno vrednost merimo prav v ne- nehnem odnosu do družbenopolitičnih okoliščin, ki so jo ustvarile. Taka arhitektura seveda ni umetnost zaradi umetnosti, prav nasprotno, vendar dvoumnost vnaša dodatek, »da pri tem ne gre samó za estetiko«, kar moramo brati, da gre seveda tudi zanjo. Natančno je treba prebrati le Skansijevo razmišljanje v intervju- ju o »kamnitem cvetu«, spomeniku arhitekta Bogdana Bogdanovića, ki je posvečen vsem žrtvam ustašev v koncentracijskem taborišču Jasenovac: »Verjamem, da razstava arhitekture socialistične Jugoslavije v New Yorku ne bo pokazala recimo Bogdanovićevega cveta v Jasenovcu kot zgolj abstrakcijo ali intimno poezijo nekega kiparja na planoti, ampak da bo pojasnila tudi to, da je bil ta spomenik rezultat zelo težke bitke med različnimi akterji v trenutku, ko je bilo treba postaviti spomeniški kompleks na območju nekdanjega koncen- tracijskega taborišča. Kot opomnik pa tudi kot sim- bol, ki je imel namen združiti in graditi odnose med Hrvati in Srbi, ne pa še poglabljati razlik. Takrat je bila to izredno kompleksna stvar, na katero smo malce pozabili.« Iz citiranega besedila – če zelo poenostavim - je razvidno, da je Bogdanovićev spomenik, če ga gledamo samega po sebi, popolnoma mogoče brati »kot zgolj abstrakcijo« ali – kot piše v Wikipediji – »kot geometrijsko pravilno konstrukcijo«, torej kot zgolj larpurlartistični, avtonomni estetski predmet, družbenozgodovinsko angažiranost (kot spomin na grozote in kot poziv na tvorno sožitje Hrvatov in Sr- bov) pa mu lahko »prilepi«, »doda« le razlaga, inter- pretacija. Bogdanovićev spomenik je vzorčni primer hibridne oblike umetnosti – združitve avtonomne, larpurlar- tistične estetike in družbene, politične angažiranosti -, ki je zaznamovala večino jugoslovanske umetnosti od preloma s Stalinom dalje. Tako obliko umetnosti je v referatu na III. kongresu književnikov v Ljublja- ni leta 1952 utemeljil Miroslav Krleža in z njo opre- delil »novo« kulturno politiko Jugoslavije. Toda že hrvaški literarni zgodovinar Stanko Lasić je ugotovil, da je Krleževa sinteza umetnosti in revolucije globoko protislovna: »umetnost mora služiti revoluciji, ker je revolucija njen končni cilj – umetnost ne sme služiti nikomur, ker je sama sebi cilj.« Krleževa socialistična umetnost zato »ostaja nedefinirana, abstraktna in sub- jektivna«. Srbski teoretik umetnosti in ideologije ter marksist Rade Pantić je v svoji knjigi Umetnost skozi teorijo (2019) vso problematičnost Krleževega stališča opisal takole: »Krleža je […] ohranil avtonomijo es- tetskega […], temu pa je dodal še nejasno zahtevo po družbeni angažiranosti […]. Ta družbena angažiranost pa je pri Krleži izgubila svojo razredno naravo. Krleža namesto imperativa razredne problematike poudarja uveljavitev nacionalne jugoslovanske narave umetnosti […]. Problem emancipacije delavskega razreda in gra- ditve socialistične kulture je zamenjal problem origi- nalnega kulturnega prispevka jugoslovanskih ljudstev k razvoju univerzalne evropske kulture. Jugoslovanska kulturna sfera se je tako vključila v povojno evroame- riško pripoved o modernizaciji […].« Postala je del mednatrodnega modernizma. Toda to ni bila resnična demokratična socialistična kultura. Nedvomno pa so to bili zadružni domovi, kar kaže že nekaj citatov iz intervjuja s kuratorsko ekipo: »Arhitekturna teorija pravi, da ni vsaka stavba arhitek- tura. Ključna je komponenta presežne vrednosti objek- ta, da nekaj postane arhitekturni objekt. Pri zadruž- nih domovih pa kljub pomanjkanju presežka funkcija, združevalna moč projekta in umeščenost v prostor na- redijo te stavbe za arhitekturne objekte. […] Presežna vrednost – ne zgolj zgrajenega arhitekturnega objekta, ampak projekta – je v njegovi organizacijski strukturi, v razširjanju znanja, kulturni dejavnosti, tudi v nadv- se premišljeni materialni logistiki […]. Vsi ti elementi ne sodijo v uveljavljeni okvir presojanja o arhitekturi, vendar upamo, da bo naša raziskava spodbudila raz- mislek o kriterijih arhitekture.« Več o tem pojavu pa v prihodnji številki. Tomaž Sajovic Vračanje umetnosti iz umetniških del k človeku … (Po Dušanu Pirjevcu, literarnem zgodovinarju in kritiku.) Poseben in dober razlog imam, da želim pisati o slo- venskem prispevku na letošnjem beneškem arhitektur- nem bienalu, ki je skušal najti odgovore na vprašanje Kako bomo živeli skupaj? Kuratorska ekipa slovenskega paviljona, sestavljali so jo umetnostni zgodovinarki Asta Vrečko in Martina Malešič ter arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar, je namreč pod naslovom Skupno v skupnosti. Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene arhitekture predstavila z današnje- ga zornega kota – živimo v kapitalizmu - neobičajni pojav, množično udarniško gradnjo zadružnih domov: v Sloveniji je bilo po drugi svetovni vojni – v socia- lizmu - zasnovanih 523 zadružnih domov (na zvez- ni ravni več tisoč), od teh jih je bilo v kratkih petih letih zgrajenih kar 330, ki so bili namenjeni skupnemu dobremu. Pri svojem razmišljanju o tem pojavu se bom skliceval na intervju s kuratorsko ekipo, ki je bil ob- javljen 13. novembra v Sobotni prilogi Dela. Preden pa bomo razmišljali o njih, se moramo za krat- ko vrniti v leto 2018 in začetek leta 2019, ko je bilo v Muzeju moderne umetnosti (Museum of Modern Art, Mo- MA) v New Yorku mogoče videti odmevno razstavo z naslovom H konkretni utopiji: arhitektura v Jugoslaviji, 1948–1980. Ob tej priložnosti je v intervjuju, objavlje- nem v Delu 18. maja leta 2018, član kuratorskega od- bora razstave arhitekturni zgodovinar Luka Skansi iz- rekel misel, ki ji velja posvetiti posebno pozornost: »V trenutku, ko arhitekturo postaviš v zgodovinski, poli- tični in socialni prostor, meriš njeno vrednost prav v nenehnem odnosu do družbenopolitične situacije, ki jo je ustvarila. Lahko se sicer navdušujemo nad primeri kakovostne arhitekture, a tu ne gre samo za estetiko. Kakovostna arhitektura je tista, s katero lahko opišeš določeno zgodovinsko obdobje, v katerem je nastala.« Ključni stavek v navedku je naslednji: »Lahko se sicer navdušujemo nad primeri kakovostne arhitekture, a tu ne gre samó za estetiko.« V povzetku povedano: ka- kovostna arhitektura ni »samó« estetika. Če bi bila »samó« estetika, bi to bila umetnost zaradi umetnosti – l ‘art pour l ‘art, umetnost, ki je prav nič ne zanimajo družbenozgodovinske in politične okoliščine njenega nastanka. Tako dehistorizirano in depolitizirano ra- zumevanje umetnosti je rodila liberalno demokratska ideologija drugega cesarstva v Franciji, ki ga je od leta 1852 do leta 1870 vodil Napoleon III., s pravim ime- nom Charles Louis Napoléon Bonaparte. Ekonomijo umetnosti je začel uravnavati zgolj kapitalistični svo- bodni trg. Leta 1917 se je v Rusiji zgodila oktobrska revolucija, ki si je za cilj postavila rušenje kapitalistič- 52 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 53UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Zobje rosomaha (Gulo gulo) z desne strani lobanje, ki je bila odkrita v Erjavčevi jami pri Solčavi. Foto: Matija Križnar Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Polona Sušnik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2021. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 O kt ob er 2 02 1, 2 /8 4. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje nega sistema in vzpostavitev brezrazredne družbe in to tudi začela izvajati. Ruska avantgardna umetnost je zavrgla sterilno sami sebi namenjeno, torej avtonomno, buržoazno estetiko (umetnost zaradi umetnosti) in jo radikalno »izničila« v izgradnji nove družbene ureditve – brezrazredne družbe. Eden takih skrajnih »umetnikov« - predstavnikov ta- ko imenovane produktivistične smeri - je bil na pri- mer pisatelj Sergej Tretjakov (1892-1937), ki je tako kot Platon menil, da v mladi socialistični državi »ni mesta« za umetnost. Prepričan je bil, da mora pisatelj dejavno posegati v dogajanje. Ko so leta 1928, v ča- su totalne kolektivizacije, razglašali parolo: »Pisatelje v kolhoze!«, se je Tretjakov odpeljal v enega od kol- hozov in tam skliceval množične mitinge, zbiral de- nar za traktorje, prepričeval kmete, naj se pridružijo kolhozom, nadzoroval čitalnice, poročal moskovskim časopisom, uvedel radijsko postajo … Najradikalnej- ši produktivist pa je nedvomno bil latvijsko-sovjetski avantgardni konstruktivistični kipar Karl Ioganson (latvijsko Karlis Johansons) (1890-1929), ki je popol- noma opustil svojo umetniško dejavnost, se zaposlil v valjarni v Moskvi in na delovnem mestu izumil stroj za obdelavo kovin, ki je zelo povečal produktivnost in s tem razbremenil delavce. Zdaj se lahko vrnemo k Skansijevemu navedku iz in- tervjuja. V ključnem stavku je Skansi zapisal, da se nad primeri kakovostne arhitekture sicer lahko nav- dušujemo, a pri tem ne gre samó za estetiko. Kaj je torej sploh kakovostna arhitektura? Skansijev odgo- vor je na prvi pogled popolnoma jasen: kakovostna arhitektura je tista, s katero lahko opišemo določeno zgodovinsko obdobje, v katerem je nastala, - ali še nekoliko drugače -, njeno vrednost merimo prav v ne- nehnem odnosu do družbenopolitičnih okoliščin, ki so jo ustvarile. Taka arhitektura seveda ni umetnost zaradi umetnosti, prav nasprotno, vendar dvoumnost vnaša dodatek, »da pri tem ne gre samó za estetiko«, kar moramo brati, da gre seveda tudi zanjo. Natančno je treba prebrati le Skansijevo razmišljanje v intervju- ju o »kamnitem cvetu«, spomeniku arhitekta Bogdana Bogdanovića, ki je posvečen vsem žrtvam ustašev v koncentracijskem taborišču Jasenovac: »Verjamem, da razstava arhitekture socialistične Jugoslavije v New Yorku ne bo pokazala recimo Bogdanovićevega cveta v Jasenovcu kot zgolj abstrakcijo ali intimno poezijo nekega kiparja na planoti, ampak da bo pojasnila tudi to, da je bil ta spomenik rezultat zelo težke bitke med različnimi akterji v trenutku, ko je bilo treba postaviti spomeniški kompleks na območju nekdanjega koncen- tracijskega taborišča. Kot opomnik pa tudi kot sim- bol, ki je imel namen združiti in graditi odnose med Hrvati in Srbi, ne pa še poglabljati razlik. Takrat je bila to izredno kompleksna stvar, na katero smo malce pozabili.« Iz citiranega besedila – če zelo poenostavim - je razvidno, da je Bogdanovićev spomenik, če ga gledamo samega po sebi, popolnoma mogoče brati »kot zgolj abstrakcijo« ali – kot piše v Wikipediji – »kot geometrijsko pravilno konstrukcijo«, torej kot zgolj larpurlartistični, avtonomni estetski predmet, družbenozgodovinsko angažiranost (kot spomin na grozote in kot poziv na tvorno sožitje Hrvatov in Sr- bov) pa mu lahko »prilepi«, »doda« le razlaga, inter- pretacija. Bogdanovićev spomenik je vzorčni primer hibridne oblike umetnosti – združitve avtonomne, larpurlar- tistične estetike in družbene, politične angažiranosti -, ki je zaznamovala večino jugoslovanske umetnosti od preloma s Stalinom dalje. Tako obliko umetnosti je v referatu na III. kongresu književnikov v Ljublja- ni leta 1952 utemeljil Miroslav Krleža in z njo opre- delil »novo« kulturno politiko Jugoslavije. Toda že hrvaški literarni zgodovinar Stanko Lasić je ugotovil, da je Krleževa sinteza umetnosti in revolucije globoko protislovna: »umetnost mora služiti revoluciji, ker je revolucija njen končni cilj – umetnost ne sme služiti nikomur, ker je sama sebi cilj.« Krleževa socialistična umetnost zato »ostaja nedefinirana, abstraktna in sub- jektivna«. Srbski teoretik umetnosti in ideologije ter marksist Rade Pantić je v svoji knjigi Umetnost skozi teorijo (2019) vso problematičnost Krleževega stališča opisal takole: »Krleža je […] ohranil avtonomijo es- tetskega […], temu pa je dodal še nejasno zahtevo po družbeni angažiranosti […]. Ta družbena angažiranost pa je pri Krleži izgubila svojo razredno naravo. Krleža namesto imperativa razredne problematike poudarja uveljavitev nacionalne jugoslovanske narave umetnosti […]. Problem emancipacije delavskega razreda in gra- ditve socialistične kulture je zamenjal problem origi- nalnega kulturnega prispevka jugoslovanskih ljudstev k razvoju univerzalne evropske kulture. Jugoslovanska kulturna sfera se je tako vključila v povojno evroame- riško pripoved o modernizaciji […].« Postala je del mednatrodnega modernizma. Toda to ni bila resnična demokratična socialistična kultura. Nedvomno pa so to bili zadružni domovi, kar kaže že nekaj citatov iz intervjuja s kuratorsko ekipo: »Arhitekturna teorija pravi, da ni vsaka stavba arhitek- tura. Ključna je komponenta presežne vrednosti objek- ta, da nekaj postane arhitekturni objekt. Pri zadruž- nih domovih pa kljub pomanjkanju presežka funkcija, združevalna moč projekta in umeščenost v prostor na- redijo te stavbe za arhitekturne objekte. […] Presežna vrednost – ne zgolj zgrajenega arhitekturnega objekta, ampak projekta – je v njegovi organizacijski strukturi, v razširjanju znanja, kulturni dejavnosti, tudi v nadv- se premišljeni materialni logistiki […]. Vsi ti elementi ne sodijo v uveljavljeni okvir presojanja o arhitekturi, vendar upamo, da bo naša raziskava spodbudila raz- mislek o kriterijih arhitekture.« Več o tem pojavu pa v prihodnji številki. Tomaž Sajovic Vračanje umetnosti iz umetniških del k človeku … (Po Dušanu Pirjevcu, literarnem zgodovinarju in kritiku.) Poseben in dober razlog imam, da želim pisati o slo- venskem prispevku na letošnjem beneškem arhitektur- nem bienalu, ki je skušal najti odgovore na vprašanje Kako bomo živeli skupaj? Kuratorska ekipa slovenskega paviljona, sestavljali so jo umetnostni zgodovinarki Asta Vrečko in Martina Malešič ter arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar, je namreč pod naslovom Skupno v skupnosti. Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene arhitekture predstavila z današnje- ga zornega kota – živimo v kapitalizmu - neobičajni pojav, množično udarniško gradnjo zadružnih domov: v Sloveniji je bilo po drugi svetovni vojni – v socia- lizmu - zasnovanih 523 zadružnih domov (na zvez- ni ravni več tisoč), od teh jih je bilo v kratkih petih letih zgrajenih kar 330, ki so bili namenjeni skupnemu dobremu. Pri svojem razmišljanju o tem pojavu se bom skliceval na intervju s kuratorsko ekipo, ki je bil ob- javljen 13. novembra v Sobotni prilogi Dela. Preden pa bomo razmišljali o njih, se moramo za krat- ko vrniti v leto 2018 in začetek leta 2019, ko je bilo v Muzeju moderne umetnosti (Museum of Modern Art, Mo- MA) v New Yorku mogoče videti odmevno razstavo z naslovom H konkretni utopiji: arhitektura v Jugoslaviji, 1948–1980. Ob tej priložnosti je v intervjuju, objavlje- nem v Delu 18. maja leta 2018, član kuratorskega od- bora razstave arhitekturni zgodovinar Luka Skansi iz- rekel misel, ki ji velja posvetiti posebno pozornost: »V trenutku, ko arhitekturo postaviš v zgodovinski, poli- tični in socialni prostor, meriš njeno vrednost prav v nenehnem odnosu do družbenopolitične situacije, ki jo je ustvarila. Lahko se sicer navdušujemo nad primeri kakovostne arhitekture, a tu ne gre samo za estetiko. Kakovostna arhitektura je tista, s katero lahko opišeš določeno zgodovinsko obdobje, v katerem je nastala.« Ključni stavek v navedku je naslednji: »Lahko se sicer navdušujemo nad primeri kakovostne arhitekture, a tu ne gre samó za estetiko.« V povzetku povedano: ka- kovostna arhitektura ni »samó« estetika. Če bi bila »samó« estetika, bi to bila umetnost zaradi umetnosti – l ‘art pour l ‘art, umetnost, ki je prav nič ne zanimajo družbenozgodovinske in politične okoliščine njenega nastanka. Tako dehistorizirano in depolitizirano ra- zumevanje umetnosti je rodila liberalno demokratska ideologija drugega cesarstva v Franciji, ki ga je od leta 1852 do leta 1870 vodil Napoleon III., s pravim ime- nom Charles Louis Napoléon Bonaparte. Ekonomijo umetnosti je začel uravnavati zgolj kapitalistični svo- bodni trg. Leta 1917 se je v Rusiji zgodila oktobrska revolucija, ki si je za cilj postavila rušenje kapitalistič-