Milan Djordjevič
Kjer posadim pesek
Zastrupljeni nektar
Kakšen dolgčas v Beogradu, v močno zavezani culi! Besede spreminjam v kamen. Kje je snežni plaz? Kje je bruhanje lave? Kje se kotalijo pomaranče? Kje je ženska slast borovnice? Vkovan sem v večni led vaših ceremonij. Ampak, vi mirno nadaljujte! Sežigajte čarovnice! Žigosajte razigrana teleta! Umirajte tako kot Donava med vsakdanjostjo, zastrupljenim nektarjem nedeljskih popoldnevov in žrelom, ki zija kakor dno slepe ulice!
Kjer posadim pesek
Kjer posadim pesek, rastejo puščave. Kjer vržem pršič, na gosto požene inje. Vsak poleten svit me rani v oči kakor jekleno rezilo skorje pomaranč.
Moje telo je zver, ki se hrani s kruhom in pije vodo.
V	telesu so zaprte barve, ki drhtijo, trpijo in dišijo kakor pena.
V	telesu škrlati plamenijo, ampak nobene noči
jih ne morejo pogasiti. Slep poljubljam kožo neveste, združujem se v zemeljskem vrtu z vsem, kar raste. Hodim po širokem drevoredu, kotalim topli gramoz. Pod plaščem zeli se pomirjam
kakor rumeno-črni močerad po obilnem dežju.
Življenjepis
Pritečem iz gospe matere.
V	jutro črnega ponedeljka. Med delovne malenkosti. Med rogove v vreči. Okrog mene boj silnežev rženega kruha in sil mleka. Kotalim se, rastem, odrevenelo, moja nočna limona, letim skoz vijoličast večer torka.
V	sredo že poljubljam ženko.
V	višnjo. Z njo rodim mogočne otroke, vzdrhtele ribe. Prestopim ribnik četrtka. Izpijem modrino petka. Zagrizem v rdečo abecedo sobote. Črkujem ta sladki hrup. Uležem se na snežnobele rjuhe, v vonjave sivke.
Spim, čez kamen žuborim. Nedelja je moja domovina. Nedelja, moj Aheront!
Moja ogenj in led! Nedelja, moja negotovost! Nedelja, sen v nedogled.
Dvajseto stoletje
Zatočišče pretepačev z razlogom, zbirko slik navadnih grdob, bodočim vekovom boš zapustil samo točne opise naprav za mučenje, samo z rdečo svilo ovito gotsko zgodbo o narodih, kuncih, zgodbo o angelih, ki so hrepeneli po najmlajši svetlobi, s starodavno temo pa so hranili mesta, vasice, reke in doline, zgodbo o nezrelih angelih, ki so hiteli do nadirja, padali pa v židki objem ilovnate sestre in brata, propadali globlje od večernega porfirja.
Rojeni po potopu
Rojeni po potopu,
ki je starajoč se
menjal svoja imena,
zgodovinske vloge
in bledel v spominih
preživelih čuvajev
nektarja, preteklosti,
odpadli kot listje
s stoletnega hrasta,
izigravamo bele omele,
čarodejne besede vsakršne hudobije.
Koliko potopov še,
koliko je še treba
prenesti prek glave?
Kolikokrat iskati še
pogačo prek kruha?
Koliko modrine neba, koliko grenkih oči je treba še videti, koliko čevljev raztrgati, koliko srajc zamenjati, da bi prispeli tja, kjer se ogledala spajajo z izvori odsevov kakor besede s stvarmi, kakor sence s telesi?
Reke
To so muhasti samci
in sitne samice.
Donava, Sava, Ibar,
Drina, Tisa, Morava.
Sramežljivo izvirajo
izpod planinskega kamna.
S kopiti tolčejo po kremenu,
zato iskre vode zletijo
in se razpočijo.
Na beloglavih planinah,
vesele, radovedne
kakor neukrotljive tekoče vode
pljuskajo ob obale.
V dolinah, široke,
počasne kot črno olje,
bosonoge, mirno potujejo
prek travnatih planjav.
Od neviht jim zavre
modra kri. Mesta jim
plašijo ribje jate,
s strupi jim nehvaležna
zlo za dobro vračajo.
Razigrane pripovedujejo pravljice
pene na brzicah.
Pojejo uspavanke
v zasanjanih izvirih.
Z belimi krili plahutajo
in tolčejo po zidovih.
Toda nič jih ne more
zapreti, zaustaviti.
Svoja utrujena telesa spuščajo v črna morja in s peskom se bratijo, misleč, da jih ta smrt edina gotovo pelje proti rečnemu raju.
Utrujen sem
Utrujen sem od ponavljanja že videnih stvari, tujih besed, učenih stavkov, utrujen od ugank, od topota konjič Hunov, Tatarov, Turkov, utrujen od igre z maskami, parodij, zalezovanja gluhih školjk, ovaduha niča, utrujen golob, neodprto pismo, golob, priletel iz daljav, priletel
na desko okna. Zato grem, grem obdelovat vrt. V njem bi rad sestavil krila, rubine bi rad spočil od sijanja, in rad bi prisluhnil, kako se razcvetajo barve večnosti, goste barve zelene tišine, poškropljene z mlečkom svetlobe.
Prevedel Rade Krstič