OCENE IN RECENZIJE Zbornik Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih ali kako ugledati delo solunskih bratov med Slovani V pričujočem pisanju bom presojal zbornik Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih — ob 1100 letnici Metodove smrti (v nadaljevanju SB), ki ga je kot sedmi zvezek zbirke Acta ecclesiastica Sloveniae leta 1985 izdal Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani. Bralca še zlasti opozarjam, da iz namena pričujočega pisanja izhaja presoja zgolj in samo enega od zvezkov zbirke Acta ecclesiastica Sloveniae, ne pa zbirke kot celote. To pomeni, da se ne bom prav nič ukvarjal s premišljanjem lastnosti zbirke, kakor tudi ne z ugotavljanjem, ali je zbirka kot celota upravičila namen svojega obstoja, ki je, izdajati »neobjavljene ali težko dostopne vire za slovensko cerkveno zgodovino«} Moja analiza bo tako v celoti osredotočena izključno na zbornik SB, kar pa ne pomeni nič drugega kot to, da se bom pri presojanju mogel in tudi moral omejiti zgolj na znakovje (besedila), ki je objavljeno v zborniku SB. Rezultati analize bodo zategadelj znotraj v nadaljevanju razgrnjenih premis veljavni samo za zbornik SB. Ker je od izdaje minilo že celih štirinajst let, bi se moglo zdeti, daje tovrstno pisanje na neki način neutemeljno. Toda takšna pomisel pokaže svojo dvomljivo naravo, če pomislimo, da imamo pred sabo zadnji slovenski poskus zaokrožene izdaje virov, ki se nanašajo na delovanje Konstantina Filozofa in njegovega brata Metodija med Slovani. Mogli bi torej reči, da narava in morebitni pomen zbornika SB opravičujeta tolikanj zapoznel metatekst o njem. Prej omenjeni morebitni predsodek more iziti in tudi izhaja iz preveč dobesednega razumevanja stereotipa, da more biti predmet recenzije ponavadi le delo, čigar izid časovno ni pretirano oddaljen od nastanka recenzije. Toda ta predsodek povsem izgubi svojo navidezno moč in prepričljivost, če ugotovimo, da ocenjevanemu delu doslej kljub oddaljenemu datumu izida (še) ni bilo namenjene nikakršne pozornosti — v strokovnem tisku ni doživelo nikakršnega odmeva: niti informacije o izidu, kaj šele poglobljene presoje. Če torej ugotovimo, da je bilo ocenjevano delo doslej (iz kakršnih koli razlogov) nekako ob robu ter zamolčano, in če moremo utemeljeno zatrditi, da sta snov, njegova obravnava v presojanem besedilu in slednjega morebitni pomen še vedno nekaj, o čemer se zdi vredno razpravljati, potem moremo videti, da ni nikakršnih oprijemljivih argumentov, ki bi mislečim kritičnim duhovom branili pisati tudi o malce starejših besedilih. In s SB je tako: še nikomur se doslej ni zdelo vredno temu besedilu posvetiti pozornosti, četudi se zdi, da zajema kritično izdajo temeljnih zgodovinskih virov za razumevanje delovanja solunskih bratov in morebitne vpetosti Slovencev v te tokove. Ti viri so zlasti v zborniku SB objavljeni a) Spis o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev (v nadaljevanju Konverzija), b) pisma rimskih papežev Hadrijana II., Janeza VIII. in Štefana V. (v nadaljevanju Pisma) ter c) Žitje Konstantina in Žitje Metodija (v nadaljevanju ŽK in ŽM). Iz izbora besedil in iz predgovora k izdaji, ki ga je napisal Bogo Grafenauer, pa je moč razvideti tudi namen SB. Grafenauer ta cilj opredeli kot »približati ' Sveta brala Ciril in Metod v zgodovinskih virih — ob 1100 letnici Metodove smrti (1985). Ur. France Martin Dolinar. (Acta ecclesiastica Sloveniae, 7). Ljubljana: Teološka fakuleta. Inštitut za zgodovino Cerkve, 279. 244 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6 OCENE IN RECENZIJEi slovenski javnosti vire za zgodovinsko presečišče zgodovine Slovencev z delom obeh velikih solunskih bratov — torej z enim izmed mest, v katerih se slovenska zgodovina srečuje z zgodovino Evrope v pravem pomenu besede.«^ V Grafenauerjevem »približati slovenski javnosti« je brzda zapopaden tudi ali celo predvsem vidik bralca in zdi se, da je to bralec nefilolog. Zato bomo pri presojanju, ali (meta)besedila v zborniku SB opravičujejo svoj tamkajšnji obstoj, ob drugih kriterijih upoštevali poleg bralca filologa tudi, če ne predvsem, splošnega, neelitnega bralca. Vpraševali se bomo torej, aH je zborniku SB uspel modus vivendi med znanstveno veljavnostjo in informacijsko nehermetičnostjo. Po domače: ali so vsa besedila skladna s standardi, veljavnimi za zadevni besedilni tip, in ali so ob tem tudi bralcu prijazna. Zunanje formalne kategorije zbornika SB (predstavitev virov, besedilni tip metabesedil, znanstveni instrumentarij) nas utegnejo navesti na misel, da imamo pred sabo kritično izdajo virov. K podobnemu sklepu nas navaja tudi tekstovje zbornika SB samo. V Navodilih sodelavcem namreč najdemo naslednjo pasažo: »Viri so objavljeni v originalnem jeziku po pravilih ekdotike [podčrtal J. V.].«^ Ker od tovrstne izdaje kot besedilnega tipa glede na njeno naravo moremo, moramo in tudi pričakujemo nekatere reči, kijih od poljudnih izdaj ne, bomo zategadelj zbornik SB preverjali, ali so in kako so skozi njega upoštevani ter uresničeni osnovni kriteriji ekdotike, ki se jim je zbornik SB v zgoraj navedenem odlomku sam zavezal in ki tudi sicer veljajo za tovrstne izdaje. Preverjali bomo torej, 1) kakšne narave so komentarji in kritične opombe k virom (ali zadoščajo kriterijem kritičnega raziskovanja in tozadevnega pisanja, so povzemalni, odpirajo nove probleme ali problematizirajo starejša dognanja); 2) ali v komentarjih najdemo neogibno potrebne osnovne podatke o izdajah vira (kdo je prvi izdal vir, zgodovina izdajanja, temeljne znanstvenokritične izdaje, navedba znanstvenokritične izdaje, ki je služila kot vir za objavo v zborniku SB ...); 3) ali avtorske opombe k virom ustrezajo kriterijem tekstne in/ali zgodovinske kritike vira; 4) ali so vsa besedila podvržena enakim kriterijem za kritično preiskavo; 5) ali redakcija (vedno) omogoča jasno razvidevanje avtorskih vlog (kdo je pisec komentarja, kdo prevajalec vira in kdo pisec opomb) in 6) ali je v zborniku SB vedno zagotovljena korektnost bibliografskih in drugih navedb."* Ključno vprašanje, iz katerega kanim izvesti vso nadaljnje pisanje, je, ali zbornik SB skozi šest objavljenih virov, njim pripadajoče komentarje in opombe dosega v predgovoru od B. Grafenauerja ubesedeni namen,^ ali pri svojem doseganju upošteva pravila ekdotike, ki zbornik SB 2 N. d., 7. 3 N. d., 279. ^ Da so tako opredeljeni kriteriji za presojanje zbornika SB dejansko izvedeni iz bivajočega (torej iz pravil ekdotike, ki veljajo za kritično izdajanje virov) in temu bivajočemu tudi ustrezajo ter potemtakem ne morejo biti in tudi niso iz trte izviti puhli konstrukti in izmišljija pisca pričujoče recenzije, more in tudi mora pritrditi vsakdo, ki količkaj pozna slovansko filologijo in njen razvoj v zadnjih 150 letih ter z njim povezan razvoj ekdotične prakse. Zategadelj se mi ne zdi vredno niti potrebno zgoraj izpostavljenih kriterijev posebej argumentirati, pa tudi pričujoče pisanje nima niti tega namena, še manj pa prostora, kjer bi se morebitno tovrstno besedovanje sploh lahko vršilo. Kljub vsemu bi rad usmeril pozornost na izdajo Magnae Moraviae Fontes Historici, ki je pravzaprav vzor(č)na moderna znanstvenokritična izdaja virov. Glej Magnae Moraviae Fontes Historici, Prameny k dejinäm Velke Moravy (1966). Ur. Lubomir Havlik. Brno: Filosofickä fakulta, zlasti predgovor urednika Havlika na straneh 7-11. Pri izdajanju virov in ocenjevanju takšnih izdaj je še zlasti upoštevanja vredno delo Texlologie — teorie a edičnipraxe (1993). Praha: Univerzita Karlova, Karolinum). ^ Ker je Grafenauerjev tekst, kakršen pač je, torej tudi z vsemi svojimi pomenskimi razsežnostmi in — glede na besedilni tip (predgovor) — zavezujočnostmi oz. jasnim perlokucijskim namenom, objavljen, in to celo kot uvod, morem soditi, da predstavljajo tam razgrnjena načela in nameni povsem ustrezen izraz tako uredniške politike urednika Franceta Martina Dolinarja kot tudi avtorske strategije piscev komentarjev. Če je temu tako, tedaj smemo pričakovati, da se bodo tako urednik s svojim delom kakor avtorji s svojim v okviru ekdotičnih kriterijev kritične izdaje prizadevali ustreči tistim smernicam, ki so sijih očitno sami določili in z njimi tudi soglašali. 245 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6 OCENE IN RECENZIJE zavezujejo zaradi kritične narave izdaje, in ali je forma vsega tega početja spoznavno dostopna splošnemu, neelitnemu bralcu. Pri oblikovanju končne sodbe o zborniku SB bom upošteval sklepalno logiko 1'argumentpar division — logiko argumenta razdružitve. To pomeni, da bom sklep o celoti (zbornika SB) povsem brezpredsodkovno izpeljal šele, ko bom že sklepal o delih (posameznih besedilih), na katere je zbornik SB razdeljen. Soglasje glede delnega bom tako prenesel na celoto in v slednji ugledal le ono, kar bom mogel ugledati v delih, pri tem pa ne bom niti hvalil niti zanikoval tako, da bi bila ali hvala ali graja sama sebi ali le mojih psihološkim transferjem namen. Vsaki veljavni sodbi mora predhoditi razvidna spoznava, zategadelj bom pri oblikovanju sodbe o zborniku SB izhajal zgolj iz spoznave le-tega kot bivajočega samega na sebi in iz njegove biti same izvajal zanj veljavne kategorije. Zbornik SB kot bivajoče mi bo tedaj oni najvišji gospod, ki bo s svojo bitjo odredil mojo informacijo in sodbo o njem. Pri slednjem bom — poudarjam — izhajal samo iz tovrstnega bivajočega, povsem pa kanim zanemariti kakršnekoli (pozitivne ali negativne) predsodke, ki bi mi branili dosledno izvesti zgolj na bit nanašajočo se argumentacijo pro veritate. Prvi vir, ki naj bi skladno z zavezujočimi kriteriji prikazal »presečišče zgodovine Slovencev z delom obeh velikih solunskih bratov«, je Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev. Komentar in opombe je napisal Bogo Grafenauer. V komentarju je pregledno predstavil naravo Konverzije, njeno tendenčnost (Konverzija je t. i. »bela knjiga«, s katero želi salzburška cerkev argumentirati svojo pravico do obedience v Spodnji Panoniji), ter opozoril, kakšnega pomena za zgodovinsko interpretacijo je glede na funkcijo besedila njegova zgradba. V tozadevnem izvajanju je presojal tudi delitev Konverzije na tri dele, ki ga je v svoji izdaji izvedel avstrijski zgodovinar Herwig Wolfram (v Wolframovi izdaji je besedilo izdano brez naslova), in z njim povezana vprašanja zgodovinske interpretacije.'' Delitev Konverzije na tri dele je razvidna tudi iz slovenskega prevoda — ta je delo Kajetana Gantarja —, kar pa je svojevrstno iz samega vira nepojasnljivo, od avtorja komentarja nepojasnjeno in zato nerazumljivo protislovje. Vprašanje je namreč, čemu deliti prevod Konverzije na tri dele, ko pa je v SB objavljeni latinski izvirnik snovno razdeljen (in najbrž tudi deljiv) le na dva in še zlasti, ker se Grafenauer v svojem komentarju pred prevodom Konverzije na vso moč trudi, da bi postavil Wolframovo delitev na tri dele pod kar največji vprašaj. Takšno dehtev ima celo za tendenčno, kar je vsekakor (vrednostna) sodba, ki kajpak terja tehtne argumente. Grafenauer teh ni podal, ker ni odgovoril na vprašanji: (1) k čemu Wolfram pravzaprav inklinira, torej kakšne narave je njegova tendenčnost, in (2) kje, razen skozi delitev Konverzije na tri dele, se ta dozdevna Wolframova tendenčnost še kaže.'' Ker so ostala ta temeljna vprašanja, ki bi nas navedla na morebitno misel o Wolframovi tendenčnosti, neodgovorjena, je nemogoče utemeljeno govoriti o njej. Ali je torej znanstveno upravičeno in zato v tem primeru smiselno neki postopek najprej razglasiti za nekaj iz samega vira neizhajajočega in zato neupravičenega — torej znanstveno tudi ne najbolj čistega —, pa potem vseeno narediti isto, kar smo prej razvidevali in argumentirali kot vprašljivo? Grafenauer nas tudi pregledno seznani z zgodovino izdajanja Konverzije ter navede temeljne moderne kritične izdaje, uporabne za znanstveno delo. Pri tem se naslanja na komentar Milka Kosa v izdaji Conversio Bagoariorum et Carantanorum iz leta 1936. Nadalje nas prav prijetno pouči tudi o zgodovini prevajanja Konverzije v slovenski jezik, omeni pa tudi zadnja tozadevna prevajalska dejanja v češkem, slovaškem in ' Grafenauer Wolframovo delitev na tri dele komentira takole: »Kot je mogoče res razlagati avtorjevo [avtorja Konverzije, dodal J. V.] prištevanje Spodnje Panonije h Karantaniji kot izraz s tem položajem povezane tendence, pa je prav tako tendenčno tudi Wolframovo izločanje posebnega panonskega dela Konverzije: gre namreč za izraz mnenja, da Spodnja Panonija ni spadala kot mejna krajina v karantansko prefekturo, kar je povezano z različnimi hipotezami in se uveljavlja v čehoslovaškem in v zadnjem času tudi pri nekaterih zgodovinarjih v avstrijskem zgodovinopisju.« Bogo Grafenauer, Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev, Conversio Bagoariorum et Carantanorum v SB: 12. ^ O tendenčnosti bi mogli govoriti, če bi Wolfram svoje spoznave o raziskovanem zgodovinskem bivajočem ne oblikoval prvenstveno iz branja virov samih, temveč iz vnaprej izdelanih predpostavk o bivajočem, ki bi imele tak ali drugačen (praktični) namen. Toda o kakršnemkoli konceptualizmu pri Wolframu ne more biti govora, zato je glede na priznani znanstveni domet, ki ga ima s svojim delom, resno vprašanje, v kolikšni meri je v zvezi z njim sploh mogoče razmišljati o kakršnikoli tendenčnosti, kaj šele, da bi mu jo brez tehtnih argumentov pripisovali. Tako je tozadevno početje B. Grafenauerja kaj vprašljivo dejanje. 246 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6 OCENE IN RECENZIJE! nemškem zgodovinopisju. Komentar se konča z ocenitvijo pomena Konverzije, kot so ga ugledovali Slovenci skozi stoletja. Neprijetnost v SB izdane Konverzije je, da niti v komentarju niti ob izvirniku ali prevodu ni navedena kritična izdaja, na podlagi katere je bilo v SB objavljeno lat. besedilo Konverzije. Šele čisto na koncu — iz angleškega (!) povzetka (celoten zbornik pa namerava glede na uvod vire približati predvsem »slovenski javnosti«) — se more v angleščini morda ne preveč vešč, toda primarno slovensko govoreči bralec trudoma poučiti, da je latinski besedilo vzeto iz izdaje Milka Kosa. Ali pa je bila ta reč izšla leta 1935 ali 1936, pa nam že ni mogoče več razvideti zagotovo: Grafenauer namreč v uvodu navaja izdajo Milka Kosa Conversio Bagoariorum et Carantanorum iz leta 1936, o isti izdaji Konverzije taistega M. Kosa pa se nas ob enaki bibliografski navedbi v povzetku poučuje, da je izšla leta 1935.' Kako naj se torej nezgodovinar ali nefilolog dokoplje do spoznanja, kdaj je izšla omenjena izdaja?' Ha, ali naj, za božjo voljo, meče kovanec, ali kaj!? No, takle grob uredniški spodrsljaj nam daje naslutiti, da urednik pri končni redakciji presojanega metateksta ni povsem upošteval zgoraj razčlenjenih kriterijev, ki naj bi glede na naravo zbornika SE zanj veljali. Takle spodrsljaj more v nas vzpostaviti še dodatno recepcijsko opreznost — psihološko: rezistenco pred manjpredsodkovnim sprejemanjem informacij — in ker omenjena neprijetnost v zborniku SB ni osamljen primer, jim bom ustrezen pretres namenil v nadaljevanju spisa. Drugo besedilo, ki naj bi s svojo objavo pripomoglo k doseganju zgoraj že omenjenega cilja SB, je Žitje (Konstantina) s prenosom svetega Klementa. Komentar je delo Franceta Perka. V njem se bralec seznani, odkod Žitju poimenovanje Italska legenda, pouči se tudi o zgodovini izdajanja tega vira, na žalost pa med v komentarju imenovanimi izdajami Italske legende ni prav nič jasno izpostavljena modema kritična izdaja/izdaje, na katere bi se bilo pri morebitnem znanstvenem delu vredno ozirati. Omenjenim izdajam za bralca, ki ni ravno vsaj diplomiral iz Italske legende, manjka oznaka, ki bi ga poučila, za kakšno vrsto izdaje gre. Za potencialnega bralca zbornika SB je potemtakem vse navajanje različnih izdaj kaj majhnega pomena, pa tudi za filologa, ki se ni prav posebej ukvarjal s problematiko Italske legende, navedene izdaje niso kaj več kot neuporabni bibliografski vpisi.'" Ob predpostavki, da je avtor komentarja vedel, da je potrebno za take podvige, kot je zbornik SB, upoštevati modeme znanstvenokritične izdaje virov, neprijetno preseneča dejstvo, da v komentarju ni natančno navedeno, po kateri izdaji se ravna objava v zborniku SB." Tako bi mogel slovenski naslovnik zbornika SB vsaj glede na to nujno potrebno, toda neobstoječo navedbo soditi, katera izdaja je znanstvenokritična in primerna za znanstveno delo. V Perkovem komentarju najdemo nadalje še nekaj informacij o avtorstvu Italske legende, ki pa so vse povzete iz kaj ozkega spektra strokovne literature. Ker gre večinoma le za en sam spis, bi bilo morda čisto zanimivo preveriti razmerje med izvirnikom in Perkovim komentarjem kot (morebitno) razmerje med originalom in prevodom, ki pa (morda) kot tako ni označeno (z ustreznimi podčrtnimi opombami). Navedeno daje naslutiti, da presojani metatekst ni ravno najbolj primerljiv z znanstveno ravnjo, ki bi ustrezala namenu zbomika SB. Ta trditev je trdno podkrepljena, če premislimo »globino in širino«, s katero je obdelana fUiacija Italske legende s ' Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih — oh 1100 letnici Metodove smrti, 10, 43. ' Pravilna bibliografska navedba je: Milko Kos (1936). Conversio Bagoariorum et Carantanorum. (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 11, historični odsek 3). Ljubljana. Latinsko besedilo je tekstnokritično objavljeno na straneh 126-140 navedene izdaje. Edina izjema je omemba izdaje Magnae Moraviae Fontes Historici, ki pa v Perkovem komentarju tudi ni označena kot znanstvenokritična. Povprečen bralec si more o tej izdaji ustvariti sodbo glede na Grafenaurejevo uvrstitev v komentarju h Konverziji. " Edina tovrstna omemba v komentarju, v podčrtni opombi 12, je tale: »V naši izdaji je latinski tekst Italske legende povzet po praškem rokopisu [Rokopis, v katero znanstvenokritično izdajo so te skrili? Dodal J. V.] ...« Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih — ob 1100 letnici Metodove smrti, 47. Zadevno informacijo, da je v SB objavljeni latinski tekst vzet iz F. Grivec, F. Tomšič (1960). Constantinus et Methodius Thesalonicenses. Zagreb: Fontes, 59-60, prevod pa delo F. Grivca, objavljen v F. Grivec (1951). Žitja Konstantina in Metodija. Ljubljana, 149-157, najdemo zopet samo na koncu angleškega povzetka. Tam zapisana bibliografska navedba, da se Italska legenda nahaja na str. 135-148 navedene Grivčeve izdaje, je seveda napačna; na navedenih straneh se namreč nahaja Pohvala sv. Cirilu in Melodiju. 247 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6 OCENE IN RECENZIJE Hersonsko legendo in obema Žitjema. Ravno tako ni ne duha ne sluha o upoštevanju mota zbornika. Perko namreč Italske legende sploh ne postavlja v »zgodovinsko presečišče zgodovine Slovencev z delom obeh velikih solunskih bratov«, kajti če bi to počel, tedaj najbrž ne bi mogel molče mimo vprašanja, kaj ima morda ustanovitev prafarne cerkve na Rodinah in patrocinij sv. Klementa v Mojstrani opraviti z v Italski legendi omenjenim prenosom relikvij sv. Klementa v Rim in češčenjem Klementovih relikvij, ki je po tem prenosu (1. 867) močno oživelo v pokrajinah, po katerih sta potovala Konstantin in Metodij, torej tudi v Oglejskem patriarhatu.'^ Če bi Perko sledil motu zbornika SB, tudi ne bi mogel kar tako mimo dela Ivana Grafenaverja Celovški rokopis iz Rateč, kjer je omenjena problematika prenosa ostankov sv. Klementa in Italske legende, s tem tudi nastanka rodinske prafare, včlenjena v razpravo o nastanku enega prvih spomenikov slovenskega pismenstva — v razpravo o nastanku Rateškega rokopisa. Grivčevemu prevodu Italske legende so pritaknjene »kritične« opombe istega avtorja. Odlomek iz Italske legende, ki se glasi: »Ko pa se je filozof vrnil v Carigrad in je Rastislav knez moravski slišal, kaj je filozof storil v deželi Hazarov ...«,^^ je v podčrtni opombi 8 komentiran s prav z ničemer utemeljeno izjavo »M neverjetno«. Izjava »Cesarje uslišal njegovo [Rastislavovo, dodal J. V.] prošnjo in istega omenjenega filozofa k sebi poklical; in ga je poslal tja, to je v deželo Slovanov, obenem z njegovim bratom Metodijem, in mu naklonil zelo obilne darove iz svoje dvome blagajne.«'^'^ je pospremljena s »tekstnokritičnim« komentarjem »Zanimiv podatek«. Ravno tako pasus »Med tem so se v navzočnosti svetih ostankov, po moči vsemogočnega Boga, začela goditi čudežna ozdravljenja; tako je vsak, ki je imel katerokoli bolezen naenkrat ozdravel, ko je počastil ostanke dragocenega mučenca.«^^ doživi komentar »Pretirano«. Da bivajo Grivčeve opombe takšne, kot pač bivajo, in da so popolnoma korektno nespremenjene prevzete iz Grivčeve izdaje Italske legende}^ ni nobenega dvoma. Je pa zaradi zgoraj prikazane njihove ne ravno prepričljivo znanstvene narave še kako utemeljeno naslednje vprašanje: ali ne bi Ivan Grafenauer (1980). Celovški rokopis iz Rateč. V: Lilemmozgodovinski spisi. Izbral in uredil Jože Pogačnik. Ljubljana: Slovenska matica, 322-324. Najnovejše raziskave zgodovine zgodnjega srednjega veka morejo ugotovitve Ivana Grafenauerja dodobra problematizirati. Stane Adam, avtor študije Clemidium anonimnega geografa iz Ravenne (študija je trenutno v tisku), namreč raziskuje omembe kraja Clemidium (Sv. Klement) v območju »Alpes luliana« pri znamenitem anonimnem geografu iz Ravenne (živel v 2. polovici 7. st. oz. prvi polovici 8. st.) ter cerkvene razmere, ki so vladale v času, na katerega se nanaša zapis anonimnega geografa. Pri tem ugotavlja, da bi mogel biti Sv. Klement sled poznoantične cerkvene pokrajine in ne cerkev, ustanovljena po prenosu ostankov sv. Klementa v Rim, kot se je to razlagalo dosedaj. Več glej Stane Adam (1999). Clemidium anonimnega geografa iz Ravenne. Radovljica, v tisku, 15-20. Italska legenda VII v: Svela brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih — ob 1100 letnici Metodove smrti, 50 (primerjaj tam navedeno podčrtno opombo 8). Italska legenda VII v: n. d, 50 (glej podčrtno opombo 9 na navedeni strani). Italska legenda IX v: n. d, 50 (glej podčrtno opombo 13 na isti strani). Sodba, izražena v omenjeni podčrtni opombi, se kot kvalifikacija resničnosti trditve nanaša na izjavo, da je »vsak, kije imel katerokoli bolezen naenkrat ozdravel, ko je počastil ostanke dragocenega mučenca«. Pri tem je avtor opombe izjavo presojal v oziru adekvatnosti izreka in bivajočega, ki ga ta izrek označuje. Grivec je torej preizkušal ontološko ustreznost izjave, tedaj, ali so v resnici bivali ozdravljeni vsi ljudje. Toda takšna preverba, ki bi imela veljavne rezultate, ni mogoča, ker se nanaša na izjavo vere, tedaj na bivajoče, ki ga je mogoče spoznati le preko vere, slednja pa se izmika kritičnemu zgodovinskemu preiskovanju. Taka spoznava tudi nima ničesar opraviti z izpričano zgodovinsko resnico, saj na njeni podlagi ni mogoče z gotovostjo trditi niti tega, da je sploh kdo bil ozdravljen. Grivčeva sodba tako ne more biti legitimna v nobenem pogledu: na zgodovinsko bivajoče se v tem primeru ne more nanašati, ker legenda (v tem primeru njen del, čudež) tega zaradi svoje literarne funkcije ne dovoljuje, resničnosti bivajočega, spoznanega skozi vero, pa ne moremo preveriti, ker je bivanje biti, ki jo naslavljajo izjave vere (kar pa čudež zagotovo je), spoznano skozi vero, umikajočo se vsaki preverbi. Slednje pomeni, da izjava ni legitimna niti z spoznavnega stališča. Vprašanje pri tem komentiranem pasusu je pravzaprav samo eno. In to je, kakšno vlogo igra čudež kot tipični pripovedni postopek znotraj legende kot literarne strukture in žanra. Legenda kot najreprezentativnejša srednjeveška literarna vrsta je imela svoje ustaljene pripovedne postopke, ki so se odražali v posebni izbiri in razporeditvi snovi iz svetnikovega življenja. Ti legendistični loci communes so bili: vila et passio, translalio, miracula, eventueino tudi canonisatio. Komentirani pasus tako ni drugega kot odraz določenega sočasnega literarnega kanona (razpravljanje o psiholoških, socioloških in drugih vidikih le-tega na žalost krepko presega meje tega pisanja), izreki o njegovi ontološki substanci in zadevni upravičenosti pa so izven dometa našega kritičnega preiskovanja, zato so v takšnem besedilnem tipu, kot je zbornik SB, neupravičeni. Ali je tedaj znanstveno upravičeno, predpostavljeni ravni zbornika SB ustrezno in tedaj znanstveno čisto takšno opombo čisto brezmiselno prevzeti iz Grivčeve izdaje!? Vprašanje! Zdi se namreč, da se presojani Grivčev komentar ne more ponašati z ravno najbolj razsvetljenim razumevanjem problemov, ki jih odpira komentirani pasus. Franc Grivec (1951). Žitja Konstantina in Melodija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Državna založba Slovenije, 149-157. 248 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 6 OCENE IN RECENZIJE* morala pisec metateksta k Italski legendi in/ali urednik zbornika SB presoditi, da Grivčeve opombe na ustrezajo standardom kritičnega znanstvenega preiskovanja in zgodovinske in/ali tekstne kritike virov (tako tudi ne kriterijem, ki se jim je zavezal zbornik SB), in jih izpustiti, ne pa čisto brezmiselno prevzeti v zbornik SB? Kaj mi je moč ob že navedenem sploh še zapisati?! Le še to, da imam opravka z jako razsvetljenim, vsem znanstvenim kriterijem ustrezajočim in po filološki strani najbolj dovršenim ter tehtnim metatekstom in kritičnimi komentarji"" zgodovinskega vira v zborniku SB. Oboje, spoštovani bralec, beri, zlasti ko boš že utrujen od prebiranja drugih, znanstvenim standardom ustrezajočih besedil. Utegne se vam zgoditi, da vas bo pisec metateksta k Italski legendi kaj šaljivo poučil o odkritju kakšne med bibliotekarji, mediavalisti in slovanskimi filologi do danes še čisto neznane, toda glede na rokopise, ki jih tam hranijo, menda jako pomembne praške knjižnice." Tretji objavljeni vir so pisma rimskih papežev Hadrijana II., Janeza VIII. in Štefana V. ter pričevanje knjižničarja Anastazija. Komentar vira je delo Franceta Martina Dohnarja, v njem pa smo na pregleden in strnjen način seznanjeni z vlogo slovenskih raziskovalcev pri raziskovanju papeških pisem. Komentar je povzemalne narave in opozarja na vprašanja, ki se tičejo razmer na papeškem dvoru v času posameznega papeža in celotne cirilmetodijske akcije, usmeritve papeške politike in problemov, s katerimi so se papeži srečevali pri izvajanju le-te. Glede na ta temeljna vprašanja nas nato Dolinar pregledno seznani z razmerami in razmerji na papeškem dvoru, ki so vladale v času papežev Nikolaja L, Hadrijana II., Janeza VIII. in Štefana V. Dolinar to razmerje komentira tako, da raziskuje odnos papežev najprej do obeh bratov — Konstantina in Metodija —, po Konstantinovi smrti (14. 02. 869) pa le do Metodija in preko tega odnos papeške pisarne do celotne misijonarske akcije solunskih bratov med Slovani. V središče interpretacijskega kroga so tako postavljeni glavni nosilci misijonarske akcije. Lep primer takega interpretacijskega pristopa je razlaga prepovedi slovanskega bogoslužja s strani papeža Štefana V.'* Prepoved ni interpetirana kot posledica nekih morebitnih temnih, nerazložljivih in nezapopadljivih ter kar je še takega sovraštev papeške pisarne do Slovanov, temveč je razložena kot logična posledica tedanjih političnih razmer in razmerij, ki jih je moral kot poglavar papeške države upoštevati tudi rimski papež. V komentarju beremo takole: »Septembra leta 885 [Melodij je umrl 6. aprila 885, dodal J. V.] je postal papež Štefan V. (885-891). Novega papeža so zelo obremenjevali boji za oblast v Italiji med furlanskim mejnim grofom Berengarjem in vojvodo Guidom iz Spoleta. Ti boji so namreč ogrožali tudi varnost v papeški državi. V tej grozeči nevarnosti je papež potreboval mogočnega zaščitnika. Novi papež Štefan V. ga je (sicer zaman) iskal tudi pri kralju Amulfu iz Koroške. Morda je prav tu iskati vzrok, da je Stefan V. glede Metodove dediščine v polnosti nasedel spletkam nemških duhovnikov in pod kaznijo izobčenja tako radikalno prepovedal bogoslužje v slovanskem jeziku ...«" V zborniku SB izdana papeška pisma poznajo tudi povsem jasno izražena naslednja razmerja: katera kritična izdaja papeških pisem najbolj ustreza današnjim ekdotičnim standardom, iz katere izdaje je bil vzet tekst, objavljen v zborniku SB, kdo je avtor prevoda (Otmar Črnilogar), kdo študije ter kdo zgodovinskih in tekstnokritičnih opomb. Izdaja papeških pisem skupaj s komentarjem tvori celoto, ki s svojo žlahtno uresničitvijo ustreza standardom kritičnega izdajanja in raziskovanja virov. Tako z znanstveno ravnjo povsem opravičuje svojo objavo v zborniku SE. Pisec metatelcsta k Italsl