Care Santos PRODAM OČETA Ilustriral Andrés Guerrero Prevedla Barbara Pregelj Malinc Za Nica Mirallesa, ki je še vedno nepismen. Knjiga je izšla s podporo Evropske komisije. Podpora Evropske komisije ne zadeva vsebine publikacije, ki je izključna odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije. Kazalo Nenadoma se pojavi popolni oče Oskar, najboljši izumitelj na svetu Izgubljena mačka in papiga za darilo Popolni oče je (včasih) prava nadloga Kakšni so zares POPOLNI očetje (po mnenju otrok) Je sploh še kaj bolj groznega, kot da greš z očetom na šolski izlet? Petkov večer je zelo dober za iskanje službe Šola v naravi z očetom sploh ni najbolj zabavna stvar na svetu Iskanje službe za znano osebnost je nekaj najtežjega Popoln načrt, izgubljena papiga in producent na liniji Konec z zabavo presenečenja O pisateljici O ilustratorju O prevajalki Nenadoma se pojavi popolni oče Petek zvečer. Pica s štirimi siri. Pokovka in piškoti. Film o piratih. Tvoj najboljši prijatelj te že čaka na kavču in njegov oče, ki je hrano postavil na zložljive mizice, pravi: »Oskar, Nora, večerja in film že čakata!« Čudovito! Se lahko konec tedna sploh začne bolje? Ob petkih se Oskarjeva mama zadrži na bralnem krožku v knjigarni Krokoknjige, katere lastnica je. Srečanja bralcev so mi zelo všeč (še bolj pa ure pravljic), a to, ki poteka ob petkih zvečer, me ne zanima, ker je namenjeno staršem. Pogovarjajo se o dolgočasnih knjigah o vzgoji otrok. Saj veste, to so knjige, ki bi jih najraje vrgel skozi okno, že ko zagledaš naslov: Nauči se otrokom reči ne ali Sladkarije so prepovedane in podobne reči. V petek zvečer za naju skrbi Oskarjev oče, ki tedaj postori tudi domača opravila, za katera je med tednom zmanjkalo časa. Posluša radio in lika, šiva – to mu gre zelo dobro od rok – in pripravlja večerjo. To je čudovito, ker tako pusti Oskarju, da ostane pokonci do poznega. Dovoli mu tudi, da gleda film, ki mu najbolj ugaja, prepusti mu celo daljinec. Ste tudi vi opazili, da ga hočejo imeti starši vedno zase in ga nikakor niso pripravljeni prepustiti? Bil je torej petek. Popoldne sva odšla v videoteko in si sposodila zadnji film o najini najljubši piratki Mimi Katjuškas. Seveda sva ga že videla v kinu, a sva hotela ponovno občudovati zvijače Mimi in njenih prijateljev po vseh svetovnih morjih kar v domačem naslanjaču. Film se bo vsak hip začel. Po hodniku je prihajala pica, ki je božansko dišala. Oskar je čakal, da ugriznem prva. Prišla sem po stopnicah z mokrimi lasmi in umazanim perilom v roki, saj sem se ravnokar oprhala. »Daj, pohiti,« sem slišala prijateljev glas, še ko sem se s čistimi nogavicami drsala po hodniku. Oskar je pritisnil na gumb »zaženi« na daljincu. »Rekli so mi, da so reklame pred filmom zelo dobre!« je pripomnil. Z Oskarjem so nama všeč oglasi pred filmi. Včasih celo bolj kot filmi. Zelo se zabavava, ko jih gledava, zato nočeva zamuditi niti enega. Oskar je imel prav: bili so obetavni. Prvi je govoril o začarani hiši, polni ogabnega mrčesa, ki je živel v kleti. Drugi pa o prijaznem severnem medvedu, ki se je odpravil v amazonski pragozd iskat dogodivščin. Vzela sem košček pice in se vrgla na kavč natanko v trenutku, ko je naslov filma o medvedovih pustolovščinah, ki je bil napisan z rdečimi črkami, pospremil grozljivi smeh. Z Oskarjem sva se spogledala, kot bi hotela reči, da morava videti tudi ta film, in si prikimala. Usta sva imela polna. V tistem trenutku se je zaslišal zvonec pri vhodnih vratih. »Kdo pa zvoni ob tej uri?« je začudeno vprašal Oskarjev oče in odložil likalnik. Midva se za to sploh nisva zmenila. Zaradi severnega medveda nama je zledenela kri v žilah. Prvi kos pice je že bil v najinih trebuhih. Tedaj pa sva zaslišala glas, ki sva ga dobro poznala. Močan glas, kot ga imajo operni pevci. Spremljal ga je prijeten in samozavesten smeh. Bil je moj oče. Oskar je pritisnil tipko za premor na daljincu in podoba je zmrznila na zaslonu. Obrnila sem se in pogledala proti vratom. Moj oče je s svojim očarljivim nasmehom stal ob velikem kovčku. »Dober večer. Ravnokar sem se vrnil iz Združenih držav in prišel sem po Noro,« je oznanil. Stekla sem proti njemu, ga močno objela in se vtem skušala spomniti, kako dolgo ga že nisem videla. Šest mesecev? Jih je minilo že sedem? Objel me je s svojimi medvedjimi rokami in me močno stisnil kot takrat, ko sem bila še majhna. Če morda še ne veste: čudovito je, ko te oče objame kot medved. »Prosim, vstopi! Nikar ne stoj pri vratih,« je rekel Oskarjev oče. »Bi kos pice?« »Pice?« je vprašal moj oče in namrščil čelo. »Ne, hvala, sem že večerjal.« Vstopil je v jedilnico. S pogledom je ošvrknil večerjo na mizicah in zamrznjeno podobo na ekranu. Videti je bil začuden. Oskar me je gledal s prestrašenimi očmi, kot bi me hotel vprašati: »Boš morala oditi, ne da bi si ogledala film, ki sva ga tako dolgo čakala?« V tistem trenutku bi z resničnostjo najraje naredila to, kar se je zgodilo s filmom. Zamrznila bi jo. Za nekaj hipov bom to tudi storila, a le da pojasnim štiri reči: 1. Moj oče je televizijski voditelj. Še teden dni, preden se je nenadoma pojavil pri Oskarju doma, je vodil znano oddajo Največji tepec vedno zmaga. To je bila zelo slaba oddaja, a zelo uspešna. V moji šoli so jo vsi gledali. Zato vsi mislijo, da je moj oče najzanimivejša oseba na svetu, jaz pa najsrečnejša deklica na svetu, ker sem njegova hčerka. Meni pa ni bilo nikoli preveč všeč, da je moj oče tako slaven. A v tistem trenutku sem bila, ne da bi se zavedala, tik pred odkritjem, da so stvari lahko še hujše. 2. Ravno zaradi uspeha, ki ga je imela ta oddaja sem živela pri Oskarju. Moj oče je veliko potoval. Oddajo so snemali v studiih v Madridu. Nedavno pa je televizijska hiša, kjer je delal, kupila še televizijski kanal v Združenih državah in se odločila, da bodo naredili novo različico oddaje, ki jo bo seveda vodila njihova največja zvezda. To je moj oče. Tedaj sem živela z njegovo punco, ki se imenuje Fermina Daza (nisem je marala) in se je nenadoma odselila. Ker nikomur ni bilo všeč, da sem sama, medtem ko moj oče potuje po svetu, smo se odločili, da bom nekaj časa živela pri svojem najboljšem prijatelju Oskarju in njegovih starših. Imeti prijatelja, kot je Oskar, je čudovito. Kot da bi imela brata, le da ga ni treba prenašati, ko mi ni do tega. 3. Oskar ima brata. Imenuje se Rozinko. No, saj ima tudi običajno ime, ki pa je precej dolgočasno, midva mu raje praviva Rozinko, ker je bil ob rojstvu majhen in naguban. Še vedno ne hodi, a že jé stročji fižol. Se vam ne zdi, da bi bilo bolje, če bi bilo obratno? Jaz nimam bratov ali sester, imam pa mačko, ki tudi živi z nami. Imenuje se Mama in zelo rada spi v omari z brisačami (v resnici zelo rada spi v vseh omarah). 4. Jaz sem Nora. Ko se je ta zgodba začela, sem imela skoraj deset let. Moja najljubša barva je oranžna. Najbolj sovražim: ribe, zelenjavo, pospravljanje igrač, iti zgodaj spat in matematične naloge. Nimam mame. S tem hočem reči, da je moja mama odšla, ko sem imela le nekaj mesecev in je nisem nikoli več videla. Ko govorimo o njej, postane moj oče žalosten. Vedno reče isto: »Odrasli se včasih tako zelo motimo.« In zdaj lahko odmrznemo sliko. Play. »Izgubil sem službo!« je zadovoljno rekel očka, kot bi bila to dobra novica. »Zaradi krize je televizijska hiša propadla in nimajo dovolj denarja, da bi me še naprej plačevali.« »Joj, žal mi je,« je sočutno rekel Oskarjev oče. »Meni pa sploh ne!« je odvrnil moj oče, kot da bi mu bilo vseeno. »Dovolj sem že imel te oddaje, ki se je ves čas ponavljala, pa tudi bedakov, ki so se prijavljali. Odločil sem se, da bom spremenil svoje življenje! Več časa hočem preživeti z Noro. Skušal bom postati popoln oče in nadomestiti, kar sem zamudil!« Oskarjev oče je kimal in se zadovoljno nasmihal. Oskar me je gledal, kot da se sprašuje, kaj se mu je zgodilo. Jaz pa sem lahko mislila le na besedi, ki sem ju ravnokar slišala in se mi nista zdeli niti najmanj zabavni: »oče« in »popoln«. Morda ti besedi vsaka posebej ne zvenita tako strašno, a ko ju združiš, je slišati naravnost grozljivo. Poleg tega, ali je kdo sploh že kdaj videl popolnega očeta? Oskar, najboljši izumitelj na svetu Rada bi vam povedala kaj o svojem najboljšem prijatelju Oskarju. Oba hodiva v četrti razred, le da v paralelko. V zadnjem času sem spoznala njegova konjička: izumiteljstvo in origami. Če bolje pomislim, gre morda za en sam konjiček, ker oba zahtevata veliko domišljije. In Oskar ima te še preveč. Origami je japonska umetnost izdelovanja likov iz papirja. Če nočeš uporabljati japonskih besed, lahko rečeš tudi »pregibanjepapirja«. Oskar ima cel kup knjig o origamiju. V njih so navodila, kako narediti rožo s štirimi cvetnimi listi, pando, pipo (z dimom vred), bolho in še veliko drugih reči. Po stopnji zahtevnosti se delijo na več ravni, od 1 do 5: prva je najlažja, zadnja pa nemogoča. Roža sodi v prvo raven. Bolha pa v peto. Meni ne uspejo niti najmanj zahtevne skulpture. Ko vidim vse te risbe, ki pojasnjujejo različne korake, se moji možgani kar zavozlajo. Oskar pa že takoj vse razume in potem vse skupaj pojasni še meni. Zelo je pameten! Drugi konjiček mojega prijatelja so izumi. Cele dneve premišljuje o stvareh, ki bi po njegovem mnenju – pa tudi po mojem – morale obstajati. Včasih so to tudi jedi in celo živali. Vam povem kakšen primer? To je krajši seznam Oskarjevih izumov: 1. Krompilada. To je krompirju podoben gomolj, ki ima okus po čokoladi. Iz njega pripravimo izvrstno praženo krompilado, pečeno krompilado, pire iz krompilade ... 2. Milva. Če jo vidiš na fotografiji, je kot vodna želva z nenavadnim (mišjim) repom, a kot hišni ljubljenček je veliko zabavnejša od svojih sester, navadnih želv. Zelo rada namreč teka in se igra tako, da vrti plastično kolo. Če jo opazuješ, ti sploh ne more biti dolgčas. Zanjo si je Oskar izmislil posebno vodno kletko. To je plastična škatla, prekrita s kletko, kot jo imajo hrčki. 3. Tableta, ki vodo spreminja v čokoladni napitek. Oskar pravi, da se astronavti prehranjujejo s tako nenavadnimi stvarmi, kot je ta. Kozarec napolniš z vodo iz pipe, v njej raztopiš okroglo tabletko, počakaš in čokoladni napitek s peno je pripravljen, samo še popiti ga moraš. 4. Stroj za reševanje domačih nalog. Narediti zna vse naloge od prvega do šestega razreda in deluje na sončno energijo. Oponašati zna pisavo vsakega otroka. Tako nihče ne opazi, da je ni naredil sam, in celo malo popacka liste v zvezku, da ne vzbuja suma (učitelji so za te reči kot pravi detektivi). Zna tudi pospraviti sobo in postlati posteljo. In če ga ponoči priklopiš na elektriko, odganja komarje. Toda izmed vseh Oskarjevih izumov se mi zdi eden še posebej čudovit, neverjeten, izjemen in nujno potreben! Ste pripravljeni na tehnologijo prihodnosti? Z vami, dečki in deklicami z vsega sveta, je: DALJINSKI UPRAVLJAVEC ZA MAME IN OČETE!!! Ste si kdaj želeli, da bi s starši upravljali, kot bi bili televizija? Midva z Oskarjem sva. Upravljavec je primeren za vsakega očeta in mamo in ga je zelo lahko uporabljati. Njegove osnovne funkcije (po želji pa jim lahko dodate še druge) so: 1. »Zamrznitev.« Če pritisneš na to tipko, se mama ali oče v trenutku ustavita. Si predstavljate, da bi ju ustavili natanko v trenutku, ko te začneta kregati? Ali tik pred tem, ko rečeta: »Vsi spat,« ali, »Imaš pet minut časa, da pospraviš svojo sobo«. 2. »Prevrti nazaj«. Če ti je nekaj všeč, to lahko ponoviš tolikokrat, kot hočeš. Recimo trenutek, ko ti oče da žepnino. Ali pa tisti trenutek, ko sta se igrala na preprogi, se smejala kot nora in se žgečkala. 3. »Hitra slika.« Vse, kar ti ni všeč, lahko prevrtiš. Karanje, pridiganje, mamino pogovarjanje z vsemi sosedami, ki jih sreča na ulici, dolge očetove telefonske pogovore o najbolj dolgočasnih rečeh v njegovi službi ... 4. »Glasnost.« Zelo uporabno. Zakaj se staršem glasnost kar naenkrat samodejno zelo poviša? 5. »Zabava.« Ko pritisneš na to tipko, se tvoj oče ali mama spremeni v najbolj prijetno in zabavno osebo na svetu. Ves čas sta takšna kot na počitnicah ali med kolesarjenjem ob poletnih popoldnevih ali ko se kopata in igrata v bazenu, ne da bi neprestano pogledovala na uro. 6. »Pravljica.« (To funkcijo sem predlagala jaz.) Ob katerikoli uri dneva. Uporablja se, da očka ali mami pove eno od tistih čudovitih pravljic, ki jih pripoveduje pred spanjem. In to brez pritoževanja, da hočeš vedno slišati eno in isto, pa tudi brez ugovarjanja, da sta zaspana ali zelo utrujena. Kajne, da to sploh ni slabo? Če bo nekoč Oskar zares izumil katero od teh stvari, sem prepričana, da bo deležna izrednega uspeha. Izgubljena mačka in papiga za darilo A vrnimo se k večeru, ko se je nenapovedano vrnil moj oče. Oskarjev oče ga je vprašal, če bo ostal na večerji. Moj oče pa je pogledal pico, zamrznjeno sliko na ekranu, likalnik, iz katerega se je kadilo v kuhinji, in rekel: »Ne, hvala. Najbolje, da se vrnem jutri zjutraj.« Potem naju je pogledal in vprašal: »O čem govori film?« »To je Maščevanje Mimi Katjuškas. Ga poznaš?« je vprašal Oskar. »Ne.« To je bila dobra priložnost, da bi mu lahko rekel: »Saj je vseeno, to ni film za starše, pa tudi ne za druge odrasle. Namenjen je zabavi ljudi, mlajših od desetih let, ne pa odraslim, ki imajo svoje stvari.« Namesto tega pa mu je Oskar začel razlagati, kako neverjetna piratka je Mimi Katjuškas in mu povedal vsebino prvega od petih filmov, ki ga seveda znava na pamet. Povedal mu je celo, da je najin najljubši junak Protagoras, Mimin papagaj. »Papagaj?« je zamišljeno vprašal očka, preden je rekel: »To je pa dobra zamisel, da ...« Vzel je kovček in se poslovil od Oskarjevega očeta z besedami: »Torej, vrnem se jutri zjutraj, približno ob pol desetih.« Meni je nežno razmršil lase. »Uživajta,« je rekel srečno in me z drugo roko objel. Film je bil čudovit. Celo boljši kot v kinu. Potem mi je Oskar pomagal pospraviti moje stvari, zložila sva jih v kovček in v nekaj kartonskih škatel. Preden sva se odpravila spat, sem opazila, da že nekaj časa nisem videla Mame. »Verjetno je zaspala v kateri od omar. Jutri se bo gotovo pojavila,« je rekel Oskar. Oči so se mu zasvetile, ko je rekel: »Bi si pred spanjem ogledala še kakšno smešnico?« Tako sva hotela s prijateljem zaključiti čas mojega bivanja pri njih doma: s popolnočnim krohotanjem pred računalnikom! Ali ni čudovito? Mačke tudi zjutraj ni bilo od nikoder. Moj oče je prišel ob dogovorjenem času. Na obrazu je imel nasmešek, ki mu je segal do ušes. Bil je očarljiv. Videti je bil zelo zadovoljen. In dišal je po vodici za britje. Tudi jaz sem bila zelo vesela. Komaj sem čakala, da bom spet spala v svoji postelji ob oknu, iz katere so se videle zvezde, preživljala ure pred računalnikom in se pogovarjala z Oskarjem in drugimi virtualnimi prijatelji (ki pa jih sploh ni tako veliko). Kar nekaj časa smo iskali Mamo: pogledali smo pod Oskarjevo posteljo, v sobo za goste (to je v sobo, kjer sem bila nastanjena), v omaro s čistili, v omaro s perilom, na preprogo v kopalnici ... neuspešno. Nikjer je ni bilo. Bilo je že petnajst do enajstih. Oskarjev oče je moral po nakupih, njegovi mami pa se je mudilo, ker je morala odpreti Krokoknjige. Nismo mogli več izgubljati časa. »Le kam se je skrila ta mačka?« je godrnjala Oskarjeva mama in pogledovala na uro. »Nikar ne skrbi, Nora. Ko se bo pojavila, prideva ponjo,« je nazadnje rekel moj oče. Stežka sem jo pustila tam, a je nikakor ni bilo moč najti. Morda pa ni hotela oditi? Pravijo, da imajo živali šesti čut in vedo, kdaj gre kaj narobe. Ko je bilo vse pripravljeno, je moj oče zaskrbljeno pogledal pakete. »Vse to je tvoje?« je vprašal. Imela sem velik kovček in štiri kartonaste škatle, polne reči. Meni se ni zdelo veliko. Na srečo se je takoj oglasil Oskar. »Če mi mama dovoli, vaju lahko spremim. Pomagal vama bom.« (Oskarju ni prav nič všeč, če mora predolgo ostati v knjigarni Krokoknjige. Včasih mu je tako dolgčas, da se kar sam od sebe loti šolskih nalog. Poleg tega mora skoraj vedno paziti na Rozinkota, to pa mu je še manj všeč.) »Dobra zamisel,« je rekla. »A pod pogojem, da danes popoldne naredita naloge, velja?« Odpravili smo se. Moj oče je svoj ogromen avto parkiral prav pred vrata. Bil je rdeč, s sedmimi sedeži in vhodom od zadaj. Bilo bi čudovito, če ne bi bilo hkrati tudi sumljivo. »Kje pa je tvoj kabriolet z dvema sedežema?« sem vprašala. »Prodal sem ga!« je zadovoljno rekel, ko je zlagal moje stvari na zadnje sedeže. »Bosta sedla na čisto zadnje sedeže? Tam je najbolj zabavno.« »Jaaaaa,« je navdušeno rekel Oskar. »Suuuuper je!« »Tako vas bom lahko vozil okoli. V kino, na izlete, na košarkaške tekme, na zabave, na plažo ... Čudovito bo!« »Vozil? Koga?« »Tebe in tvoje prijatelje, seveda!« je odvrnil, kot bi bilo nekaj najbolj običajnega, da je moja varuška. Nisem mu hotela reči, da so »vsi moji prijatelji« že v avtu. In da sovražim rojstnodnevne zabave. Jasno, rojstnodnevne zabave drugih, ker svojega rojstnega dne nisem praznovala še nikoli. Očka je sedel v avto, naju pogledal v vzvratnem ogledalu in dodal: »Boš videla, kakšno presenečenje sem ti pripravil doma!« Mislim, da moj izraz ni bil najbolj zadovoljen. Sklonila sem se k Oskarju in mu rekla na uho. »Morda ima pa novo punco.« Oskar me je presenečeno pogledal. Njegov pogled je govoril: »Ne bodi no tako črnogleda.« Zmignila sem z rameni. Morda pa je imel tokrat prav. Ko smo se ustavili pred vrati, je očka rekel: »Ko si bila majhna, so ti bile zelo všeč pravljice o princesah, zmajih in gradovih. Cele dneve si risala stolpe in živali z luskami. Se spominjaš?« Presneto, od tedaj je minilo že skoraj tisoč let! Seveda sem se spominjala, a nisem rekla ničesar. Ko smo stopili skozi vrtna vrata, sem v cvetličnem lončku s pelargonijami zagledala barvno trikotno zastavo. To se mi je zdelo nenavadno. Moj oče me je tiho, a zadovoljno opazoval. Na obeh straneh vhodnih vrat sta viseli še dve zastavi. Spominjali sta na filme o srednjeveških vitezih. Oče je zacingljal s ključi in odprl vrata. Na njegovem obrazu se je pokazal skrivnostni izraz. Ko sem vstopila, sem skoraj umrla od strahu. V predsobi, kjer je bilo prej stojalo za dežnike, sem zagledala ... viteški oklep! Stal je v kotu, kot bi bilo to nekaj povsem običajnega: železne noge in roke, koničasta obuvala in čelada s spuščenim šlemom. »Kako čudovito!« je navdušeno rekel Oskar, ko ga je zagledal. »Mu lahko dam roko?« »Seveda,« je odvrnil moj oče. Medtem ko je Oskar stiskal železno roko praznega viteškega oklepa, sem odšla proti kuhinji. Obstala sem kot vkopana, odprtih ust, prevzeta, nema od strahu in drugih občutij, ki jih ne znam opisati. Nekdo je najino kuhinjo, ki je bila oblikovalski presežek, spremenil v zabaviščno–tematski park! Stena je bila sive barve, takšne kot so zidovi v gradovih. Stole so prekrivala pregrinjala iz rdečega žameta. Zavese so bile enakih barv kot zastave. Na pogrinjkih so bile slike princes in zmajev, kot bi bili v srednjeveškem gradu. Na napi je visel viteški grb. Vrata pečice so bila okrašena z rešetkami, kot bi bila ječa. Hladilnik prav tako. S stropa so viseli trakovi z zastavicami. »Ti je všeč?« me je navdušeno vprašal očka. Presneto, nisem vedela, kaj naj rečem. Uspelo mi je le izjecljati nekaj besed: »To ... je ... čudo...vito.« Oskar pa je bil povsem iz sebe od navdušenja. Hodil je sem ter tja in se glasno čudil. »Poglej, na skodelicah so zmaji in princese.« je rekel, ko je odprl omaro za posodo. »In na vilicah grbi vitezov vojščakov!« je dodal oče. Pogledala sem na vrt, da bi se prepričala, ali tam ne stoji obzidje s prsobrani in ali se ni oče domislil tudi, da bi okoli hiše izkopal jarek. Pomirila sem se, ko sem videla, da je vse kot prej. Vse? Ne. Nekaj je bilo namreč drugače. Pravzaprav bi morala reči, da je bil nekdo drugačen. Poklicala sem Oskarja in mu jo pokazala. Očka naju je ponosno opazoval, saj sva našla njegovo zadnje presenečenje. »Glej to! Saj to je papiga!« je prevzeto rekel Oskar in stekel na vrt. Bila je zelene, modre in rdeče barve. Njena kletka je bila tako velika, da bi bilo v njej dovolj prostora še za Rozinkota. »A so imeli na gradovih v srednjem veku tudi papige?« je vprašal prijatelj, ki je vedno opazil vse podrobnosti. »Ne vem, a se mi je zdelo, da bi bila Nori všeč. Vedno so ji bili všeč hišni ljubljenčki.« Pogledala sem proti velikemu ptiču. Tudi veliki ptič me je gledal. Mislim, da sva drug o drugem imela enako mnenje. »Kako ji je pa ime?« je vprašal Oskar. »Mislil sem, da jo bosta poimenovala vidva.« Mojega prijatelja je to navdušilo: »Seveda! Morava ji poiskati primerno ime!« Prešinila me je grozljiva misel. Če je moj oče kuhinjo spremenil v grad z vitezi in zmaji, kaj je šele storil v moji sobi? Kakor hitro sem mogla, sem stekla po stopnicah. Odprla sem vrata ... in ugotovila, da se sploh nisem zmotila. Moje postelje ni bilo več. Na njenem mestu je stal pograd. Ograja na postelji je imela obliko prsobrana. V kotih so se dvigovale zastave. S stropa je visel velikanski papirnat zmaj. Nad posteljnim zglavjem sta bila naslikana princ in princesa. Na zavesah so bile slike oblakov na modrem nebu. Mojega računalnika ni bilo nikjer. »Mar ni lepo?« je vprašal očka, ki je stal pri vratih in me gledal. »Vse to si kupil sam?« je vprašal Oskar. »Ni bilo čisto tako. Pred nekaj dnevi sem se dogovoril z oblikovalcem, ki je naredil vse to. Priznati moram, da se je zelo potrudil.« »Kje pa je moj računalnik?« sem vprašala. »V kuhinji, ga nisi videla? Skril sem ga pod enega od stolpov, da ga ne bi mogoče takoj opaziti,« je čisto mirno rekel oče. In ko je videl, da mi to ni niti malo všeč, je še dodal: »Veliko bolje je, da je v kuhinji. Tako te bom lahko spremljal, ko ga boš uporabljala.« Namrščila sem čelo. Oskar pa je bil navdušen. »Bom lahko kdaj prespal?« je vprašal in se dotaknil obzidja na postelji utrdbi. »Seveda!« je odvrnil moj oče. » Ko boš tako hotel.« Ko sva ostala sama, mi je Oskar zelo tiho rekel: »Tvoj očka je res neverjeten, Nora. To je res odbito!« V mislih sem dodala le še: »Res je.« Popolni oče je (včasih) prava nadloga Imam dobro in slabo novico. Najprej dobra: čudovito, da je očka doma. Slaba: grozno je, da hoče biti popoln oče. Naj pojasnim. Prej sem zelo rada počela z očkom različne reči. Zelo rad se namreč šali in skupaj sva se imela nadvse lepo. Odkar pa se je odločil, da bo popoln, je vedno zaskrbljen. Poleg tega prebira grozne knjige, ki ga (vsaj tako se mi zdi) spravljajo v slabo voljo. Prvi večer, ko sem povečerjala in si umila zobe, sem ga prosila, ali grem lahko še na računalnik. Sedel je pri kuhinjski mizi in prebiral knjigo z naslovom Otroci in zasloni. Dvignil je glavo, se nasmehnil in rekel: »Bolje bi bilo, da bi nahranila papigo.« »Raje bi govorila z Oskarjem in pregledala pošto,« sem se uprla. »Ne, Nora. Računalnik uporabljamo za delo ali za učenje. Odslej bova morala omejiti uporabo računalnika.« Uf, to mi sploh ni bilo všeč. In to je bil šele začetek. Naslednjega dne nisem ostala na kosilu v šoli kot običajno. Očka se je odločil, da bova skupaj obedovala doma. Ko sem prišla, je ravno prebiral knjigo z naslovom »Zelenjavna kuhinja: tisoč zabavnih receptov.« Na mizi je bil krožnik z brokolijem in stročjim fižolom, triljo (to je vrsta ribe) in korenčkom. »Ne maram korenčka,« sem rekla. »Jaz tudi ne, a je treba jesti vse vrste hrane.« Precej poklapana sva sedla k mizi in pojedla korenček. Očka je popil veliko vode in žvečil z izrazom gnusa na obrazu, a je pojedel vse. Ko sem zaključila, sem šla k hladilniku po čokoladni poobedek. A tam ni bilo niti enega. »Jedla bova sadje. Nič več čokolade!« Presneto! Čokolado imam najraje. Življenje brez nje je kot pustolovski film brez grdega in maščevalnega negativca. Konec je bilo tudi šolskih krožkov. »Zdaj lahko jaz poskrbim zate. Nobene potrebe ni, da tako dolgo ostajaš v šoli.« »Ampak jaz rada hodim na gledališki krožek,« sem rekla. Pobožal me je po laseh in rekel: »Namesto tega bova raje skupaj naredila naloge, potem pa odšla na sprehod. Hoja je čudovita.« Sovražim sprehajanje! Se pravi, sovražim hojo brez konkretnega cilja. Prav nič mi ni všeč tekati sem in tja. »Ampak, zamudila bom svojo najljubšo oddajo!« »Pri nas doma ne bomo več gledali televizije! Risanke v angleščini bova pogledala na računalniku. Pol ure vsaka dva dni.« Pogledala sem v jedilnico. Televizija je izginila. Zamenjal jo je šopek (umetnih) rož. »V angleščini? Pa saj nič ne razumem.« »Privadila se boš. Tako se boš hkrati tudi učila. In potem bova skupaj brala petintrideset minut na dan. Tako namreč priporočajo strokovnjaki.« »Kaj pa, če bi jaz brala več časa?« Očka se je zamislil, skomignil z rameni in odvrnil: »Moral se bom posvetovati.« A najhuje je bilo, ko mi je povedal, da se bo vključil v šolski odbor. »Kaj pa boš tam počel?« sem vprašala. »Organiziral bom dejavnosti! Tako veliko dela je!« Niti pomisliti nisem hotela, kaj bi se zgodilo, če bi moji sošolci zagledali očka pred šolo. Mnogi še niso vedeli, da je njegove oddaje konec in da njegova televizijska hiša sploh ne obstaja več. »Za začetek,« je dodal, »sem se javil, da vas bom spremljal na ekskurzijah. Rekli so mi, da me bodo obvestili, a je videti, da ni veliko staršev, ki bi bili pripravljeni pomagati, zato bo to verjetno kmalu. Že jutri si grem kupit nahrbtnik in škatlo za sendviče.« Uf! Sem že mislila, da bo vse samo grozno, a bile so tudi dobre reči. Na primer, ko sva ob koncih tedna skupaj kuhala in odšla kam, kjer je zanimivo, kot je akvarij ali gledališče. Predvsem pa pripovedovanje pravljic pred spanjem. Očka ni bil navajen pripovedovanja pravljic. In ker ima bolj slab spomin, se je odločil, da si jih bo kar izmišljeval. Umirala sem od smeha, ko sem poslušala njegove nore pravljice. Na primer: »Nekoč je živel rdečelasi volk, ki so mu vsi rekli Rdečko. Nekega dne, ko se je volk odpravil obiskat svojo babico, ki je živela globoko v gozdu, je tam srečal deklico po imenu Nora, ki je nosila rdečo kapico. S pomočjo sedmih porednih palčkov je ta odnesla volka domov in skupaj so pripravili peč, da bi ga skuhali. A v peči so bili že trije prašički, ki so kar naprej pihali. Niso le pogasili ognja, pač pa jim je uspelo odpihniti celo Norino kočo. Tako so vsi pobegnili, Nora in njen očka pa sta tako ostala brez večerje, zato sta morala jesti stročji fižol in trilje. Počil je lonec in te zgodbe je konec.« Bilo je čudovito! Pripovedovanje pravljic je bila najboljša plat popolnega očeta. Kakšni so zares POPOLNI očetje (po mnenju otrok) 1. Popolni oče nikoli ne zahteva, da pospraviš sobo in te nikoli ne vpraša, kaj imaš za domačo nalogo. 2. Popolni oče si vedno želi, da bi lahko šel s tabo tja, ker se je mogoče zabavati: v bazen z žogicami, v zabaviščni park ali ležat na raztegljive postelje. In ko je tam, gre s tabo na vsa igrala in ne gleda na uro. Vseeno mu je, kdaj je treba oditi. Nikoli ne odide bolj zgodaj samo zato, da ne bi ob prometni konici padel v gnečo. 3. Popolnega očeta ne moti, če se umažeš ali če umažeš njega. Prav tako ga ne moti, če uničiš pravkar kupljene čevlje. 4. Popolni oče nikoli ne krega, ne kriči, se ne jezi, ne govori, »ker jaz tako pravim«, te ne kaznuje tako, da moraš kaj v svoji sobi (ali pa kje drugje) ponovno premisliti in ti ne pravi, da si že dovolj velika in moraš biti bolj odgovorna. 5. Popolni oče nima nič proti, da neprestano ješ pokovko, sladkarije, pico in veliko, veliko čokolade. Niti pod razno mu ne pade na pamet, da bi pripravljal jedi iz ribe, zelenjave ali stročnic (pa tudi ne špinače, špargljev, zelene in ...). 6. Popolnemu očetu so všeč filmi o piratih (pa tudi o mumijah, o pustolovskih medvedih, o vesoljskih vojščakih, o spužvah, ki nosijo hlače, o lepih deklicah, ki si želijo postati pevke, o uročenih hišah, o zaljubljenih zombijih, o avtobusih s tacami, ki so podobni mačkam in še ... ), ki si jih tudi z veseljem ogleda skupaj s tabo. 7. Popolni oče ne misli, da je televizija samo njegova, ko je na sporedu nogometna tekma (se pravi, skoraj vedno). In seveda ne odnese televizije iz jedilnice, na njeno mesto pa ne postavi cvetličnega šopka. In dovoliti ti, da gledaš risanke v tvojem jeziku. 8. Ko popolni oče pravi: »Greva večerjat,« hoče v resnici pogosto reči: »Naročila si bova pico.« 9. Popolni oče nikoli ne dela, nikoli mu ni treba narediti tega, kar bi že zdavnaj moralo biti narejeno, nikoli ne govori po telefonu in ti ne reče: »Malo počakaj, zdaj govorim po telefonu.« Popolni oče doma nikoli ne prižge računalnika in ne bolšči v ekran ure in ure, pri tem pa pozabi na vse okoli sebe. 10. Popolni oče ve, da je računalnik mogoče uporabljati še za vrsto drugih reči, ne samo za domače naloge. Na primer za klepetanje s prijatelji, za igro, za gledanje smešnic, za fotografiranje in pošiljanje slik prijateljem. Poleg tega popolni oče vse to počne tudi sam. 11. Ob deževnih dneh popolni oče z veseljem hodi po lužah. Rad tudi dela figure iz mivke, krasi stene stanovanja s stenskimi risbami, mesi testo za piškote z rokami, hodi spat po polnoči in ti dovoli, da vedno, ko tako hočeš, spiš na napihljivi blazini. 12. Popolni oče nikoli ne reče: »Vprašaj mamo,« ker mu je vedno vse jasno. Prav tako nikoli ne reče: »Ubogaj mamo,« ne, »ne govori tako s svojo mamo,« pa tudi ne, »če bom moral priti tja, ti bo še žal«. 13. Seveda popolni oče ne kadi. Zelo dobro ve, da je kajenje nezdravo in da moti druge. Poleg tega tudi smrdi in je zelo neprijetno. 14. Popolni oče se vsak dan obrije in nikoli ne pika, ko mu daš lubčka. Še več: diši po kolonjski vodi in po čistem. Že ko ga povohaš, bi ga najraje še enkrat poljubila. 15. Popolni oče ima na mobitelu veliko igric in ti ga vedno posodi, ko ti je dolgčas. Poleg tega ne kriči, če ti po pomoti pade na tla. Saj res, ko smo že pri mobitelih. Popolni oče ti nikoli ne reče: »Nisi še dovolj velika za mobitel,« pač pa ti ga kupi takoj, ko ga zanj prosiš, in ti ga napolni vedno, ko se ti izprazni. 16. Popolni oče ti nikoli ne pozabi dati žepnine. In od časa do časa ti jo poviša, ne da bi ga za to morala prositi. In pusti ti, da jo zapraviš za to, kar sama hočeš, na primer za sladkarije. 17. Popolni oče ti nikoli ne reče: »Pokaži zobe,« ko si si jih ravno umila. V resnici mu je vseeno, če si jih dan ali dva sploh ne umiješ. 18. Popolni oče nikoli ne reče: »Malo počakaj, zdaj sem zelo utrujen,« tudi če je zares zelo utrujen. 19. Popolni oče ni zelo prijazen z novo učiteljico, še posebej, če je ta zelo lepa, zelo mlada in zelo prijazna. POZOR: Skoraj noben popolni oče ni sposoben vsega tega početi naenkrat. POZOR DRUGIČ: Vse to velja tudi za popolne mame. Mislim, da še nisem spoznala takšnega očeta ali mame. To je zato, ker so nekatere besede zelo nenavadne: njihov pomen je odvisen od tega, ki jih izreče. »Popoln« je ena izmed njih. Če bi vprašali kateregakoli očeta, kaj je treba narediti, če hočeš postati popoln oče, bi ti naštel vrsto dolgočasnih reči. Če pa to vprašanje zastavite desetletnemu sinu ali hčerki, bodo odgovori takšni, kot sem napisala. Kaj pa vi mislite? Kakšen je popoln oče? * * * Dnevi so minevali, papiga pa še vedno ni imela imena. Neko sobotno dopoldne se je k meni prišel učit Oskar. Pomagati sem mu morala pri ponavljanju poštevanke. »Zelo mi je všeč, da si pomagata,« je rekel moj oče, ko sem mu povedala. »Treba je znati delati v skupini!« Ošvrknila sem naslov knjige, ki jo je ravno prebiral: Kako otroci postanejo dobri državljani. Ker je bila sobota, poleg tega pa sva imela še gosta, je oče skuhal makarone z bolonjsko omako in jih potresel z goro ribanega sira. Izvrstni so bili! Po kosilu sva se šla z Oskarjem sončit na vrt in ponavljat poštevanko števil 7 in 8, ki sta najtežji. Papiga naju je z zanimanjem opazovala, kot da bi se tudi sama hotela naučiti. Sedla sva v ležalnika ob kletki ptiča brez imena. Prijatelju sem začela zastavljati neprijetna vprašanja, kot so: »Sedem krat dva?« »Štirinajst!« »Devet krat devet?« »Enainosemdeset.« Vedela sem, kje je Oskarjeva šibka točka. Vedno sem je zmotil pri istem računu: 8 krat 7 ali 7 krat 8. Nikakor si ga ni mogel zapomniti. »Štiri...« je okleval, »inpetdeset?« »Ne!« sem odvrnila. »Vedno se zmotiš! Šestinpetdeset. Vtisni si to v spomin: šestinpetdeset! Šestinpetdeset! Šestinpetdeset! Si boš zapomnil?« Odgovoril ni Oskar. Pač pa papiga. Očitno je že nekaj časa poslušala, saj je bila čisto tiho. In nenadoma se je oglasila s hripavim in kričečim glasom: »Šestinpetdeset! Šestinpetdeset!« Z Oskarjem sva planila v smeh. Našla sva ime za papigo. Res je bilo malce nenavadno. A hkrati tudi zelo dober način, da si moj prijatelj zapomni celotno poštevanko. »Od danes naprej ti bomo rekli Šestinpetdeset,« je rekel Oskar in se previdno približal ptičevi kletki. Videti je bilo, da je bilo Šestinpetdeset novo ime zelo všeč. Je sploh še kaj bolj groznega, kot da greš z očetom na šolski izlet? A najhuje je bilo, ko sem se nekega dne vrnila domov in na kuhinjski mizi našla dva enaka nahrbtnika, škatli za sendviče, spalni vreči in izletniški steklenici za vodo. »Z vami grem v šolo v naravi!« je navdušeno rekel. To je bilo neverjetno, saj moj oče sovraži naravo. Vedno govori, da so mu najbolj všeč velika mesta. Ne pa zemlja in kozje poti, živali in gore, drevesa in rastline. Najbolj zadovoljen je sredi cementa in asfalta. Zdaj pa se je nenadoma odločil, da bo fante in dekleta iz 4. B spremljal na Fluvijski grad sredi gore Montseny. Če sem si samo predstavljala očeta, kako ponoči hodi po gozdu s prižgano baterijsko svetilko, bi najraje kar ostala doma. Kaj šele, da bi pomislila na diskoteko in si ga predstavljala, kako pleše, kakor zdaj sploh ni več moderno, kar pa je zelo všeč očetom in mamam, ki tudi sami niso več moderni. Mislim, da sem se, ko sem očeta videla oblečenega v izletnika, odločila, da tako ne gre več naprej in da je nekaj treba storiti. Nisem stekla tega povedat Oskarju, ker mi oče dopoldne ni dovolil uporabljati računalnika. »Nobenega računalnika! Zajtrk je namenjen pogovoru o tem, kar bomo počeli čez dan. Ne moreš biti neprestano prilepljena na ekran,« mi je rekel takoj po začetku najinega novega skupnega življenja. Morala sem počakati tri dni, da sem o tem lahko povedala prijatelju. Dokler se nismo že vrnili. Na srečo me je poklical on, ker ga je zanimalo, kako sva se imela. »Kako je bilo v šoli v naravi? Si se imela lepo?« »Pfffff,« sem odgovorila. »Mi ne boš povedala?« »Zdaj ne morem, Oskar, a moraš mi pomagati. Nekaj morava storiti. In to takoj! To je nevzdržno!« »Seveda,« je rekel on. »Imaš kakšno idejo?« »Potrebujem tvoj računalnik.« Govorila sem zelo tiho, saj je bil oče pod prho. V kuhinji se je slišalo šumenje vode in njegov glas, ki je vneto prepeval: »Življenje je lepooooo ... če ga živiiiiiiiiiiš ...« »Seveda! Kaj pa bi rada naredila? Saj ga ne boš prodala, kajne? Dobro veš, da se meni ni prav posrečilo ...« »Ne, ne, ne. To je drugače. Če bi prodajala očeta, bi se internet sesul! Kaj ne vidiš, da so vsi nad njim navdušeni in bi ga hoteli takoj kupiti?« Oskar je na drugi strani žice molčal. Zelo dobro sem vedela, kaj si misli: da je moj oče res čudovit. »Nikar ne skrbi, pomagal ti bom,« je odvrnil, ker je bil v prvi vrsti in najprej moj najboljši prijatelj. »Saj res,« sem rekla preden sem odložila slušalko, »si mogoče kaj videl mojo mačko?« »Ne. Še vedno je ni od nikoder. Mama pravi, da bo vprašala sosede, ali so jo kaj videli.« Vse skupaj me je zelo skrbelo. »Kdo je bil?« je iz kopalnice zaklical očka. Pomislila sem, da je napočil pravi trenutek za uresničevanje mojega načrta. »Oskar,« sem mu odgovorila. »Povabil me je, naj v petek prespim pri njem. Imela bova maraton Mimi Katjuškas. Lahko grem? Prosim, prosim, prosim ...« Oče je nagubal čelo (pa ne preveč), privzdignil eno obrv (ni prav pretiraval) in se nasmehnil. Bilo je očitno, da je zadovoljen in utrujen. »Prav. Vidim, da se pogrešata. A naslednji teden bosta prišla k nama, velja? Naredil vama bom pesin zavitek.« Presneto! Kakšen čudovit načrt! Film o piratih in pesin zavitek! Če bi pirati to vedeli, bi jim šlo kar na bruhanje. Nasmehnila sem se in si nadela izraz pridne ter zadovoljne punčke. In kot da mi ne bi bilo pogodu, sem ga na poti v kopalnico vprašala: »Nič ne pogrešaš službe, očka?« Moral je premisliti. To je bil dober znak. Nazadnje je le odgovoril: »Trenutno ni dela, ljubica. Raje sem doma s tabo, kot da bi sprejel karkoli. Se ti ne zdi, da je to veliko bolje?« Petkov večer je zelo dober za iskanje službe V četrtek zjutraj je maraton z Mimi Katjuškas prenehal biti laž. Z Oskarjem in njegovo mamo smo se srečali na šolskih vratih. Ko me je zagledala, mi je razmršila lase. »Živijo, Nora. Kako si? Veš, da te pogrešamo? Lahko bi prišla v petek in bi imeli maraton filmov s tisto piratko, ki vama je tako všeč.« Oskar mi je pomežiknil, kot bi hotel reči: »Midva z mamo sva najboljša ekipa.« Rozinkota ni bilo z njima. Ravnokar sta ga pustila v vrtcu. »Ti, Martín, bi pa lahko prišel na srečanje staršev v Krokoknjige,« je Oskarjeva mama rekla mojemu očetu. »Prepričana sem, da ti bo všeč, če boš spoznal ljudi, ki sodelujejo v našem bralnem klubu. Veliko koristnega se naučimo.« Kako, da se tega nisem domislila že sama? Seveda bi mu bilo všeč! Točno to je potreboval! In res je takoj privolil. Oskarjeva mama je nadaljevala: »Lahko prideš že ta petek, če hočeš. Govorili bomo o knjigi Nauči se odzvati mirno. En izvod knjige bom dala tvoji hčerki, velja? Tako boš imel dovolj časa, da knjigo prebereš še pred srečanjem.« Rečeno, storjeno. Še istega popoldneva mi je dal Oskar knjigo, jaz pa sem jo dala očetu. Na dušek jo je prebral, pri tem pa neprestano mrščil čelo. V petek popoldne sem pripravila nahrbtnik in odšla k Oskarju. Prvi del večera je bil približno tak kot vedno. Pogledala sva prvi film o Mimi Katjuškas (tega se nikoli ne naveličava), pojedla zelo okusno pico s štirimi siri, potem pa mi je Oskar pokazal zadnji lik, ki se ga je naučil iz svojih knjig o origamiju. Peta stopnja. Kameleon. »Vaaaau! Čudovito!« sem rekla. (Bilo je zares čudovito.) »Izvoli, to je zate.« »Toda to je najtežja stvar, kar si jih doslej naredil. Tvoj rekord.« »Seveda, zato bi rad, da ga imaš ti. Moja najboljša prijateljica si.« Ko mi je to rekel, je malce zardel, kot bi mu bilo nerodno. Poljubila sem ga na lice, ker mi še nihče ni podaril japonskega kameleona, in zdelo se mi je, da mu bo lica od rdečice kar razgnalo. Potem sva odšla v njegovo sobo, pripravljena, da se posvetiva svojim poslom. Oskar mi je dovolil, da sedem na njegov stol pred računalnikom. Aparat se je prižgal z znanim zvokom. Kako sem ga pogrešala! In kako sem pogrešala sporočila, ki sva si jih v klepetalnici z Oskarjem pošiljala po večerji. In gledanje smešnic. In poslušanje glasbe in ... Oskar me je vrnil v resnični svet. »Kaj bova storila?« je vprašal. Imel je prav. »Poiskati morava imena in naslove televizijskih producentov. Producenti najemajo znane voditelje, kot je moj oče, da vodijo njihove programe. Nujno ga morajo zaposliti! Hitro mu morava najti delo! Tako se ne bo več ves dan ukvarjal le z mano.« Oskar je od presenečenja na široko odprl oči. »Prav imaš ... To je res dober predlog.« »Seveda sam tega ne bi nikoli priznal, a sem prepričana, da pogreša svoje prejšnje življenje. Podaril je vse televizije, kar sva jih imela doma. Pravi, da je to zato, ker noče, da svoj čas izgubljam z gledanjem televizije, a mislim, da je to v resnici zato, ker ga pogled nanje žalosti. Pogreša jih. Prejšnji teden sem ga presenetila pri gledanju fotografij. Shranil je vse svoje fotografije in članke, ki so izšli v časopisih o njem. Žalostno jih je gledal in pri tem neprestano vzdihoval.« »Vzdihoval je?« je vprašal Oskar, kot da bi bil to slab znak. »Da.« »Jasno je, da mu morava pomagati!« je rekel moj prijatelj. Zavihala sva rokave. Najprej sem v brskalno vrstico vpisala besedi »televizijski producenti«. Prikazalo se je več kot petsto zadetkov. »Glej to! Veliko več jih je, kot sem mislila!« sem rekla. »Bova morala poslati petsto sporočil?« »Ne. Zelo dobro bova morala izbrati,« sem odvrnila. »Moj oče je zelo znan in ima veliko izkušenj. Ne more delati za kogarkoli.« »To si pa dobro povedala!« »Pa poglejva ...« Vpisala sem še ime našega mesta in ponovno pritisnila išči. Tokrat je bilo zadetkov le triinpetdeset. Vse sem pregledala, Oskar pa si je zapisal najzanimivejše: Produkcija Tábano, Nesehecat d. o. o., Televizijski čudež ... Ko sva pregledala vse, je ostal le še seznam devetnajstih. Poiskala sva jih nekaj tudi v Madridu, a sva zapisala le tiste, ki so se nama zdeli najpomembnejši. »Nič hudega, če bo malo potoval,« sem zamrmrala. Oskar je bil popolni pomočnik, resno in pozorno je opravljal svoje delo. »Zdaj morava napisati njegov si-vi,« sem oznanila. »Kaj?« je vprašal. »Življenjepis. To je seznam vseh del, ki si jih opravljal. Povedati moraš tudi, kaj si študiral, dodaš pa tudi fotografijo. Namenjen je temu, da te producenti počasi spoznajo še preden te najamejo.« »Aha.« Odprla sem urejevalnik besedila. Zgoraj sem z velikimi črkami napisala očetovo ime: Potrebovala sem še fotografijo. Poiskala sem jo kar na internetu. Bilo jih je na tisoče! A ni bilo tako lahko poiskati fotografije, kjer ne bi bil s kakšno svojo punco, ne bi nosil kopalk z grozljivim vzorcem, ne bi plul na svoji jahti ali se fotografiral v družbi s kakšnim neznancem, ki se je želel slikati z njim. Končno sem našla eno dobro fotografijo. Bil je lepo oblečen, nasmehnil se je v kamero in pokazal dve vrsti svojih popolnih zob. Vstavila sem jo na vrh dokumenta. »Zdaj moram dodati njegove osebne podatke,« sem rekla in začela pisati: »Misliš, da je treba, ko iščeš službo, napisati, da si čeden?« je rekel Oskar. »Mislim, da tudi tisti, ki niso tako zelo čedni, delajo ...« Za trenutek sem oklevala. »A ti niso televizijski voditelji,« sem odvrnila. Oskar je pokimal in mi dal prav. »Zdaj pridejo na vrsto podatki o zaposlitvah.« Napisala sem: IZOBRAZBA Skušala sem se spomniti, kje je oče študiral. Zelo rad govori o tem, a priznati moram, da očitno nisem dovolj pozorno poslušala. Napisala sem: Veliko se je učil v zasebni cerkveni šoli. Potem je študiral na univerzi za televizijske voditelje. »Si prepričana, da ne bi še česa dodala?« je rekel Oskar. Zmignila sem z rameni. »Zdi se mi, da je ta rubrika čisto brez zveze. Misliš, da je kateri televizijski voditelj sploh kaj študiral?« Tudi tokrat je Oskar pokimal. »Nadaljujva. Zdaj so na vrsti ...« DELOVNE IZKUŠNJE »Dobro se sliši,« je osuplo rekel moj prijatelj. »O tem pa kar nekaj vem. Moj oče je veliko delal. Začela bom z reklamami ...« Napisala sem vse, česar sem se spomnila: Reklama za zobno pasto Belizobje. Reklama za kolonjsko vodo Čednette. Reklama za pomfrit Trske. Reklama za hotele Dragilux. Reklama za brivske aparate Finmen. In še veliko drugih, ki jih tukaj ne bomo naštevali, ker bi zavzeli preveč prostora. (Tako sem napisala, da bi vsi videli, da ima moj oče res veliko izkušenj z oglaševanjem različnih stvari.) »Zdaj pa televizijske oddaje,« je rekel Oskar. »Prepričan sem, da ga bo vsak, ki bo videl seznam teh zabavnih oddaj, takoj hotel zaposliti,« je rekel moj prijatelj. Zavzdihnila sem. Res sem svojemu očetu želela vse najboljše. Hotela sem, da bi bil zadovoljen. Pa tudi, da bi malce pozabil na svojo trenutno obsedenost, da bo postal popolni oče in mi pustil malo več svobode. Pod očetove podatke sem napisala Oskarjev elektronski naslov in rekla: »Mislim, da je to vse. Treba je le še poslati.« Odprla sem okence elektronskega sporočila in kar najbolj prijazno napisala: Spoštovani producent, Pošiljam vam življenjepis svojega očeta. Pomagam mu namreč pri iskanju nove službe. Če menite, da mu lahko ponudite kaj zares zanimivega (kajti moj oče je zelo dober), bom vesela, če boste to lahko storili čim prej. Lepo vas pozdravljam, Nora »Čudovito!« je zaploskal Oskar. Vpisala sem elektronske naslove vseh prejemnikov (ker jih je bilo veliko, sem potrebovala kar nekaj časa), priložila očkov življenjepis in kliknila na gumb pošlji. »Tako. Zdaj pa morava le še počakati,« sem rekla. Šola v naravi z očetom sploh ni najbolj zabavna stvar na svetu Vrnimo se za nekaj časa nazaj, v trenutek, ko me je Oskar vprašal: »Kako je bilo v šoli v naravi? Si se imela lepo?« Napočil je čas, da povem čisto resnico: šola v naravi je bila GROZNA. Vsaj zame. In najbolj dolgočasna doslej. Vse skupaj se je začelo zelo kmalu, že takoj ko sva prišla v šolo. Oče je kmalu ugotovil, da je pri vratih veliko več ljudi kot sicer. Tudi meni se je to zdelo nenavadno. Tam je bilo veliko mam (in nekaj očetov) mojih sošolk in sošolcev iz četrtega b. Pa tudi učenci iz drugih razredov, ki se niso odpravljali v šolo v naravi: iz tretjega, šestega, celo iz drugega razreda ... Človek bi se vprašal, zakaj niso odšli v svoje razrede, pač pa tvegali, da dobijo neopravičeno uro. Odgovor je bil na dlani, kajti tudi učiteljice iz tretjega, šestega in drugega razreda so čakale pri vratih. In še bolj nenavadno je bilo, da so bili tam tudi starši vseh teh učencev. Vse skupaj je bilo še najbolj podobno demonstracijam. Povedala sem že, da nisem imela pojma, kaj se dogaja, a mi je v hipu postalo jasno, da je moj oče vedel, za kaj gre in da mu je to ugajalo. Nadel si je svoj najbolj neustavljivi nasmešek. Tak, ki ga ima na televiziji, natanko tak, kot je bil tako všeč tistim, ki so iznašli zobno pasto Belizobje na začetku njegove kariere. Ko so naju zagledali, je proti nama stekla skupina učencev iz šestega razreda. Imeli so liste in kulije. »Lahko dobimo vaš avtogram, gospod Galán?« se je zaslišalo iz dveh ali treh ust istočasno. Moj oče je zadovoljno spustil nahrbtnik na tla in rekel: »Seveda! Z veseljem! Kako vam je ime?« Ni še dobro končal z avtogrami učencev šestega razreda, ko se nam je približala nadvse zadovoljna skupina dvajsetih ali tridesetih staršev s papirji v rokah. »Bi se lahko podpisali tudi nam? Tako veseli smo, da smo vas tudi osebno spoznali!« je rekel nekdo izmed njih. »Seveda! Kar sem z njimi, sem z listi!« je očka iztrgal papir iz rok in napisal enako kot vedno: »Z ljubeznijo, Martín Galán,« dodal je še svoj podpis, ki ga je pospremil z elegantno kraco v obliki zanke. »Hvala! Kako ste prijazni! In kako preprosti!« je nato prevzeto rekla neka ženska. Zatem so bili na vrsti učitelji in moji sošolci, učiteljice iz drugih razredov, pa tudi starši otrok iz drugih razredov ... Voznik avtobusa je postajal živčen, ker je moral tako dolgo čakati s prižganim motorjem. A razen naju z voznikom dogajanje ni motilo nikogar. Odločila sem se, da bom kar vstopila v avtobus. Sedla sem v zadnjo vrsto, kjer sem sedela najraje in počakala, da bo kdo ugotovil, da bi morali na pot kreniti že pred pol ure. Od tam sem videla, kako so se vsi prilizovali očetu. »Res lepo, da ste se ponudili, da boste otroke spremljali v šolo v naravi. To je zanje res posebna čast,« je rekla učiteljica tretjega a. »Lepo od vas, da jim boste naklonili nekaj svojega časa, gotovo ste zelo zasedeni,« je dodala druga. »Če bi prej vedela, bi šla tudi sama z vami!« je tretja svoje misli delila z ostalimi. Moj oče se jim je smehljal in odgovarjal svojim oboževalcem. »Z veseljem. Nikar ne skrbite, zelo bom pazil nanje.« »Seveda! Seveda! O tem sploh ne dvomimo!« Nadela sem si kapo in si s šiltom skušala zakriti oči. A v resnici sem si še najbolj hotela pokriti ušesa. Odrinili smo z več kot petinštiridesetminutno zamudo! Najhuje je bilo, da to ni motilo nikogar. Samo mene. »Nisi nam povedala, da bo šel z nami tvoj oče. To je neverjetno!« je rekla María González. »Se bomo lahko igrali Največji tepec vedno zmaga?« je vprašal Andrés Serrano. Presneto! Upala sem, da to ne bo nikomur všeč, toda ... »Ja, ja, ja, kako dobra zamisel,« je vzkliknila Elisenda Obiol. »Ja, ja, ja, to se bomo šli. Jaz bom največja tepka.« Učiteljicam je bila zamisel zelo všeč in moj oče seveda ni rekel ne. In vse to se je zgodilo še preden smo zapustili šolsko dvorišče. Sploh mi ni jasno, kako se je očetu uspelo prebiti skozi oblak oboževalcev in vstopiti na avtobus. Takoj ko je sedel na svoj sedež, me je poklical k sebi. »Pridi sedet naprej, Nora,« je ukazal. »Najraje sedim čisto zadaj,« sem se uprla. »Nikakor ne boš sedela tam! Nočem, da ti je slabo!« Med potjo ni nehal govoriti. Pa ne z mano. Z učiteljicami. Spodbudil jih je celo, da so skupaj zapeli: Pet minut pozneje so že vsi prepevali: Tega sem že vajena. Moj oče povzroča takšne reakcije. Vsi počnejo to, kar reče. Ko smo prispeli v dom, je bila tam posebna soba za učitelje. »V moji sobi je ena postelja prazna,« mi je rekel. »Lahko bi spala pri meni.« »Ampak očka, spati hočem skupaj s sošolci,« se nisem strinjala. Nisem ga mogla prepričati. Hotel je, da si deliva sobo. To se mu je zdelo zabavno. »Nikoli še nisva šla skupaj v šolo v naravi, Nora! To je fantastično!« »In tudi ne bi smela iti,« sem si mislila. Po vsakem obroku me je poklical in rekel: »Pokaži zobe, Nora.« Ko sem pobožala osla, mi je naročil, naj si takoj umijem roke (razen mene tega ni storil nihče drug). Ko smo se ponoči igrali, je hotel, da hodim skupaj z njim, da ne bi padla. In potem so bili še avtogrami. Vsi so ga hoteli imeti. Kuharji, učitelji v domu, direktor doma ... celo nočni škrat (ki je bil igralec z zeleno porisanim obrazom)! Ne bi me presenetilo, če bi ga za avtogram prosile celo gosi in ovce v ogradi. In naslednjega dne smo se res igrali, kot sem se bala, Največji tepec vedno zmaga. Oče si je izmišljal vprašanja, sošolci pa so morali nanje odgovarjati. Zmagal je tisti, ki ni povedal nobenega pravilnega odgovora, kot v televizijski oddaji. Vsi so bili navdušeni, ker so se tako dobro zabavali. Vsi? Ne. Jaz sem šla v posteljo prej. Sklep: čudovito je imeti očeta samo zase, prav nič čudovito pa ga ni deliti s celim četrtim b. Iskanje službe za znano osebnost je nekaj najtežjega Dva dni za tem, ko sva odposlala očetov življenjepis, je zazvonil telefon. Bilo je po deseti uri zvečer in z očetom sva bila v svoji srednjeveški kuhinji, zatopljena v petintrideset minut skupnega branja. Jaz sem brala šolsko domače branje. On pa zajetno knjigo z naslovom Kdo je doma glavni? Seveda je telefon dvignil oče. Z roko je zamahnil, kot bi hotel reči: »Ti kar beri naprej.« Slišala sem ga, ko je rekel: »Živijo, Oskar. Kako si? Seveda. Zdaj? Ne more počakati do jutri?« Ne vem, kaj je naredil moj prijatelj, a uspelo mu ga je prepričati. »Velja, a bodita kratka. Nora bere.« Oskar je bil zelo nervozen. Takoj ko je zaslišal moj glas v slušalki, je izstrelil: »Odgovorili so! Odgovorili so!« »Kaj res?« sem se morala pretvarjati, da oče ne bi česa posumil. »Katero knjigo?« Oskar se je pravilno odzval. Takoj je ugotovil, da govoriva v šifrah, tako kot vohuni v filmih. »Pisali so producenti iz Joj, televizija. Pisarno imajo v središču mesta. In radi bi se dobili s tabo.« »Z mano? Si prepričan?« sem vprašala. Oče mi je že mahal, naj odložim slušalko: razpiral in zapiral je kazalec in sredinec na roki, kot bi imel v rokah škarje. »Seveda! Sporočilo je jasno: jutri zjutraj. Bi rada, da ti ga preberem?« Pogledala sem očeta in rekla: »Ne, zdaj ne morem, berem. A če hočeš, se lahko dobiva jutri popoldne, ko ti bom pomagala, velja?« »Genialna si, Nora!« je rekel Oskar. »Kar si rekla, je zvenelo zelo resno.« »Počakaj trenutek,« slušalko sem dala malo stran in z izrazom pridne deklice na obrazu vprašala očeta: »Grem lahko jutri k Oskarju? Potrebuje mojo pomoč pri branju zelo zahtevnega besedila.« »Seveda,« je odgovoril, ne da bi sploh pomislil. »Super je, da se učita pomagati drug drugemu.« »Se vidiva jutri,« sem rekla Oskarju, ki je na drugi strani žice navdušeno zaklical: »Juhuhu!!! Krasno! Se vidiva jutri!« Nadaljevala sem z branjem, pri tem pa nisem mogla nehati premišljevati, kaj bom rekla resnim gospodom iz produkcije Joj, televizija. Naslednjega dne je šlo vse kot po maslu. Oskar me je počakal pri vratih ob zabojnikih. Bil je nervozen, kot bi moral pogovor opraviti on. S seboj je imel vozovnici za avtobus, natančno je tudi vedel, katera številka vodi do produkcijske hiše. Tam sva bila prej kot v dvajsetih minutah. Pozvonila sva. Odprli so nama vrata, ne da bi vprašali, kdo je. Na hodniku je bilo staro dvigalo z vrati, ki jih je bilo treba ročno odpreti. V njem pa je bila lesena klopca, na katero je navdušen nad novostjo sedel Oskar. Produkcijska hiša je bila v tretjem nadstropju, on pa je pritisnil tipko osmega nadstropja. »Kaj pa počneš?« sem ga jezno vprašala. »To dvigalo je čudovito. Tako se bova še malo vozila. Kot v starem lunaparku!« Včasih se Oskar pač tako obnaša, ni mu pomoči. Ko sva se z dvigalom najprej nekajkrat peljala gor, nekajkrat pa dol, sva prispela do vrat produkcijske hiše. Spet so nama odprli, ne da bi vprašali, kdo je. Ženska za stekleno mizo je bila prva, ki nama je namenila nekaj besed: »Iščeta koga, otroka?« je vprašala. »Dogovorjena sva z gospodom Peredo,« je rekel Oskar z gotovostjo, ki se je zdela pristna. »Kdo ga pa želi?« »Nora Galán« je odgovoril. Vstopila sva v sprejemnico z belimi stenami, belimi sedeži, belimi mizami in belimi preprogami. Vse to je klicalo po tem, da bi jih prepleskali v živahne barve. Čez pet minut je prišel vitek gospod s kozjo bradico in brki. »Ti si verjetno hčerka Martína Galána,« je rekel in se obrnil k Oskarju: »Tvoj spremljevalec pa je ...« »Moj najboljši prijatelj, Oskar Lirón.« »Vstopita, kar naprej. Moja pisarna je tu.« Tudi pisarna gospoda Perede je bila bela kot zasnežena pokrajina. Vzbujala je nelagodje. Sredi vse te beline je bil njegov obraz zelo bled. »Tvoj oče ve, da mu iščeš službo?« je vprašal gospod Pereda. »Seveda!« je kar poskočil Oskar. »Sam naju je prosil, naj to storiva. Midva sva njegova osebna tajnika.« Presenečeno sem pogledala prijatelja. Priznati moram, da je bil ta odgovor zares dober. »Zelo radi bi delali s tvojim očetom. Radi bi vedeli, kaj bi ...« »Imate kakšno zabavno oddajo?« sem vprašala. »Moj oče je specialist za zabavne oddaje.« »Naša televizijska hiša ne producira zabavnih oddaj. Zdijo se nam preneumne.« »To je pa škoda, zelo so namreč zabavne,« je odvrnil Oskar. »Verjetno res, a našemu generalnemu direktorju niso všeč. On je namreč zelo resen mož.« »Res?« »Mislili smo, da bi tvoj oče morda rad vodil poročila. Jutranja poročila, ki se začnejo ob osmih.« »Ob osmih? Potem bi moral zelo zgodaj vstati, to mu pa ni všeč,« sem rekla. Oskar mi je priskočil na pomoč: »Poleg tega pa so poročila zelo dolgočasna. Ste opazili, da se voditelji skoraj nikoli ne nasmehnejo?« »Ali je to pomembno?« Nadaljevala sem jaz: »Moj oče se zelo rad smehlja. Poleg tega pa mu to zelo pristaja. Zelo lepe zobe ima. Mislim, da potem to ne pride v poštev ...« Oskar je resno zmajeval z glavo. Tako jasno kot meni mu je bilo, da moj oče ne bo srečen, če bo vodil poročila. Prvi razgovor je bil torej katastrofa. A midva z Oskarjem nisva vrgla puške v koruzo. Bilo je, kot sva predvidevala: ko so producenti zagledali očetovo ime in ime znane zabavne oddaje, so nama hitro odgovorili. Naslednji dan sva imela v predalu že šest elektronskih sporočil in nobenega izgovora. Poleg tega pa je tudi očka postajal sumničav. Druga producentska hiša je bila bolj oddaljena. Tja sva šla z metrojem. Neka nagubana gospa mi je rekla, da bi radi, da Martín Galán posname reklamo za mikrovalovno pečico. »Joj, ne! Prav nič mu niso všeč mikrovalovne pečice! Uporablja le steklokeramiko!« sem rekla. «Poleg tega pa že dolgo več ne snema reklam.« V naslednji produkcijski hiši so hoteli, da bi vodil neko športno oddajo. »On je Barçin navijač, ne bo hotel govoriti o drugih ekipah! Zanj so vsi drugi slabi! Slabe volje pa postane tudi, ko njegovi ekipi ne kaže dobro,« sem rekla. Ali bi pa moral za oddajo o družabnem življenju oprezati za slavnimi. »Moj oče ne zna zalezovati drugih. Preveč je vajen, da drugi zasledujejo njega. Mislim, da ne bo šlo.« Že me je začelo minevati potrpljenje, ko mi je Oskar rekel, da bi v produkcijski hiši iz Madrida radi govorili z nama. »In kako bova to storila? V Madrid pa res ne moreva!« »Vse sem premislil,« je skrivnostno rekel Oskar. »Govorili bomo prek videokonference! A za vse boš morala poskrbeti sama, ker jaz nimam pojma, kako delujejo računalniki.« Imel je prav. On ima fantastične zamisli, jaz pa sem strokovnjakinja za računalnike. Skupaj sva dobra ekipa. »Seveda!« sem odvrnila. »Nikar ne skrbi! Samo poskrbeti moram, da mi bo oče to dovolil. Začenja nekaj sumiti.« In res, ko sem mu povedala, se je takoj uprl. »Joj, ne! Dovolj mi je tega, da vse popoldneve preživiš zunaj z Oskarjem. Že več dni nisva skupaj kuhala, delala nalog, pa tudi sprehajala se nisva. Ne, nikakor.« Presneto! Bilo je jasno, da si moram nekaj izmisliti. Potrebovala bom nekaj časa. Ja, saj res. Mama je bila še vedno enako izgubljena kot prvi dan. Popoln načrt, izgubljena papiga in producent na liniji Rešitev se je skrivala v papigi. Priznam, da sva nekoliko pretiravala. Z Oskarjem sva naredila načrt: odprla sva vrata njene kletke in ga izpustila. Ptič je trikrat ali štirikrat poskočil na travi, brezvoljno vzletel in se ustavil na slivi, ki stoji ob vrtni ograji. Čez dvajset sekund je že skočil na drugo stran in se izgubil brez sledu. Stekla sem v hišo, kot bi me zelo skrbelo. »Šestinpetdeset je izginil! In kletka je odprta!« sem kričala. Očka je v kuhinji ravno vzel skodelico za kavo in čakal, da bo cvetača kuhana, med tem pa prebiral knjigo z naslovom Naj tvoji otroci vzljubijo gomolje. Ura je bila nekaj čez šest. Moje besede so povzročile pričakovan učinek. Očka je prestrašeno vstal, odšel na vrt, pogledal kletko, travo in slivo. In takoj nato je rekel: »Ta ptič je vreden celo premoženje! Takoj ga morava poiskati!« Stekel je na ulico, kot bi mu gorelo pod petami in začel iskati pobeglo papigo. To je bila najina priložnost. Prižgala sva računalnik v kuhinji in prekrižala prste, da bi bil Petinšestdeset zelo spreten in bi ga bilo zelo težko uloviti. Že trenutek za tem sva priklopila video kamero, da bi lahko govorila z gospodom Gorrisom, direktorjem produkcijske hiše Sanjskateve. Gospod je imel štrleče lase in majico Spužija Kvadratnika. »Živijo, otroka, me veseli, da se slišimo,« je rekel. »Nimava veliko časa,« sem odvrnila in pogledala proti vratom kot v enem od tistih filmov, v katerem mora glavni junak nekaj narediti, časa pa neusmiljeno zmanjkuje. »Kar mirno, tudi jaz ga nimam,« se je zakrohotal. »Vidim, da bi rada, da bi tvoj oče delal.« »Zares je škoda, da ne dela,« sem odvrnila. »Ljudem je namreč zelo všeč. Veliko oboževalcev ima. Res ni pravično, da ne morejo uživati v njegovi nadarjenosti.« »Strinjam se!« je odvrnil. »Tudi sam sem eden od njih! Zelo mi je bila všeč oddaja, ki jo je vodil! Nikoli je nisem zamudil. Bil je res izreden!« »Hvala,« sem rekla. »Bi morda želeli, da bi delal še kakšno podobno oddajo?« »Natanko tako! Mislim, da je to res nujno!« »Kako prav imate!« je vzkliknil Oskar, ki je postajal vse bolj evforičen, ker so se stvari tako dobro odvijale. »Rad bi mu ponudil delo. Vodil bi novo zabavno oddajo, ki bo ravno tako uspešnica,« je rekel gospod Gorris. »Bo moral oditi v Madrid?« sem vprašala. »Da, a le za tri dni na teden. Vsak četrtek popoldne se bo lahko vrnil domov.« »In oddaja, bo zabavna?« »Zelo!« »Jo bodo lahko gledali tudi otroci?« »Seveda! To bo družinska oddaja.« »Bo moj oče lahko kazal zobe?« »Kaj praviš?« Oskar me je dregnil s komolcem. »Bo moj oče nosil lepe obleke?« sem se popravila. »Jasno!« je zatrdil. »Izbirali mu jih bodo najboljši stilisti! In izdelali jih bodo najboljši krojači!« »Bo med snemanjem lahko sprejemal obiske?« (To je bilo moje vprašanje, ker rada obiskujem očka med snemanji.) »Vedno, ko boš tako želela.« Nasmehnila sem se in pogledala Oskarja. Stal je pri vhodnih vratih in gledal, kdaj se bo očka vrnil s Šestinpetdeset. »Mislim, da naju ta ponudba zanima,« sem rekla navdušeno. »Kdaj bi lahko začel?« »Takoj. A te nič ne zanima, kako se bo oddaja imenovala? To je namreč najboljše. Zamisel nam je poslal anonimni scenarist, ki je hkrati tudi izumitelj. Še nikoli nisem dobil tako noro dobre ideje.« »Kako, prosim?« sem vprašala. »Kako postati popolni oče. Mar ne zveni krasno?« Moj oče bo navdušen, ko bo to izvedel. Hkrati sem začela sumiti, kdo bi bil lahko ta skrivnostni scenarist in izumitelj s toliko domišljije. Pogledala sem Oskarja. Bil je rdeč kot paradižnik. »Še nekaj je, Nora,« je rekel gospod Gorris, ki je bil tudi zelo zadovoljen. »Kaj pa?« »Saj sem ti rekel, da bo to družinska oddaja. Radi bi, da jo vodi tvoj oče, ki mu gre to najbolje od rok. A tudi, da mu ti pri tem pomagaš. Si že kdaj pomislila, da bi bila televizijska voditeljica?« Presneto! Tega pa res nisem pričakovala. Bila sem tako iz sebe, da nisem vedela, kaj naj odgovorim. Tedaj sva na vrtu zaslišala očetov glas: »Imam dobro in slabo novico. Katero želita slišati prej, otroka?« »Dobro,« je rekel Oskar. »Dobra je, da je Šestinpetdeset doma in da je živ in zdrav.« »Kaj pa slaba?« »Slaba pa je, da je padel v smetnjak.« Tudi midva sva imela novice zanj. A najine so bile samo dobre. Kaj dobre! Izvrstne! Konec z zabavo presenečenja Tako sem postala televizijska voditeljica. Moj oče pa je bolj ali manj ostal takšen kot prej. Pravim bolj ali manj, ker se nekaj stvari ni spremenilo. Še vedno kuha raznovrstno zelenjavo, sodeluje na bralnih krožkih v Krokoknjigah in postane slabe volje, če ne grem zgodaj v posteljo. A doma imava spet televizijo, računalnik je v moji sobi in ne sili me, da z njim hodim na brezzvezne sprehode. Pusti mi, da se družim z Oskarjem, da poslušam glasbo in gledam smešnice, ne da bi pri tem vihal nos. Občasno me nadzira, kot bi hotel imeti vse pod kontrolo, a se naredim, da tega ne opazim. Tudi moje življenje se je rahlo spremenilo. Enkrat ne teden grem v Madrid snemat najino oddajo Kako postati popolni oče. Ni mi treba ostati tri dni, kolikor traja snemanje, ker se v oddaji pojavim za nekaj časa le na koncu, a rada gledam očka med snemanjem. Potem pa greva skupaj na večerjo v kakšno picerijo, v kino ali v muzej (če ni prepozno). Všeč mi je, da je samo moj! Tiste dni, ko je očka v Madridu, spim pri Oskarju in jem čudovite jedi, ki jih pripravlja njegova mama. Pomagam tudi hoditi Rozinkotu – vsak dan mu gre bolje – in z Oskarjem ponavljam poštevanko (zdaj nikoli več ne pozabi, koliko je 8 krat 7 ali 7 krat 8). Pogosto gledava smešnice na računalniku ali poslušava pesmi, ki obema ugajajo. In ob petkih zvečer za nič na svetu nočeva zamuditi filmskih maratonov in pice s štirimi siri, a to počneva izmenično enkrat pri Oskarju, drugič pri meni doma. Zdi se mi celo, da tudi očkova pica s štirimi siri postaja vse boljša, skoraj tako dobra, kot tista, ki jo pripravi Oskarjeva mama. Najboljše pa sem pustila za konec. Zadnjič mi je očka pripravil presenečenje. Bil je petek. Videti je bil običajen petek, a na poti domov sem srečala sestri Wang in Ling. Že dolgo ju nisem videla, vse od takrat, ko smo se dobile, da bi govorile o mamah. Sedeli sta na klopci ob avtobusni postaji in ko sta me zagledali, sta iz nahrbtnikov potegnili liste z vprašanji. Sestri Wang in Ling ne gresta nikamor brez svojih vprašanj. Hitro sta jih začeli zastavljati: »Je zabavno, če si slaven?« »Daš veliko avtogramov?« »Bi nama dala avtogram?« »Se moraš scenarij naučiti na pamet?« »Je to zelo težko?« »Te okarajo, če se ne naučiš scenarija?« »Ti ni nič nerodno, ko govoriš pred kamero?« »Se ti je že kdaj zgodilo, da nisi vedela, kaj bi rekla?« »Se vsak teden pelješ z letalom?« »Se z letala vidijo ljudje?« »Kaj pa hiše?« »Kaj pa šole?« »A ti je kaj slabo, ko se pelješ z letalom?« »Se letalo zelo trese?« »Imaš zdaj enako dobre ocene kot prej?« »A Oskar še vedno prodaja svojo mamo?« »Te lahko malo pospremiva?« »Je do tvojega doma še daleč?« »Te moti, ker vedno toliko sprašujeva?« Spremili sta me do doma. Skušala sem se posloviti, a se mi je zdelo, da nočeta oditi. Ničesar nisem razumela dokler očka ni odprl vrat in sem videla, da je hiša polna do zadnjega kotička. Pod pisanimi zastavami, ob sivih stenah najinega domnevno srednjeveškega gradu sem zagledala veliko ljudi: Oskarja, njegovo mamo, mojega bratranca, Rozinkota in nekaj sošolcev. Vsi so imeli viteške ščite in sulice ali elegantne klobuke, kot so jih v srednjem veku nosile dame. Oklep v predsobi je bil okrašen z barvastimi baloni. Na kuhinjski mizi so bili sendviči, piškoti, magdalenice, francoski rogljiči, sladkarije in velika rojstnodnevna torta, na kateri je pisalo: Vse najboljše, Nora! Sestri Wang in Ling sta se hihitali. »Res nisi ničesar posumila?« »Res nisi videla, da sva te skušali zadržati?« »Si res mislila, da hočeva tvoj avtogram?« »Se ti ni zdelo čudno, da sva te hoteli pospremiti?« »Ti je presenečenje všeč?« »Si že dopolnila deset let?« »Se ti zdi pomembno, da imaš deset let?« »Lahko tvojega očeta prosiva za avtogram?« »Bi imela rada srednjeveški klobuk?« »Bi nama prodala svojega očeta?« »Bi nama ga vsaj oddala za en konec tedna?« In kot bi se nalezel od njiju, me je oče vprašal: »Si mislila, da sem pozabil, kateri dan je jutri?« Skoraj bi se onesvestila od veselja. Nikoli še nisem imela rojstnodnevne zabave. Na vrtu je bila velika piñata, ki je čakala, da jo raztrgamo. Na mizi pod slivo je bilo veliko daril, zavitih v barvni papir. »A največje presenečenje se ne skriva med darili!« je skrivnostno rekel Oskar. »Da ne? Kaj pa je?« sem vprašala. »Kar poglej,« je rekel in pokazal proti ležalniku na vrtu. Tam je na oranžni blazini mirno spala Mama. Ko me je zagledala, je odprla eno oko, zavzdihnila in zamahnila z repom. Kako pametna mačka! Domov se je vrnila res ob pravem času. O pisateljici Care Santos o Care Santos Vsak dan mi je manj jasno, kdo je Care Santos. Je to ta puščoba, ki me vsak dan zjutraj pogleda iz ogledala v kopalnici ali pa ta, ki od časa do časa naredi kaj, kar zanima tudi druge. Časovno se že od nekdaj, več kot štirideset let, ujemava. Povsod se pojavljava skupaj: na ulici, v kinu, gledališču in restavracijah, v predavalnicah na pravni fakulteti, kjer sva se obe dolgočasili, na plaži v Malgratu, v barcelonskem časniku, kjer sva prvikrat preizkušali moč besede ... A med nama so tudi nepremostljive razlike. Ta, ki zre vame iz ogledala, si ne bi upala glasno razmišljati, zakričati in stopiti na oder. Ta že od malega občuduje druge, črkuje imena, ki jih ne bo nikoli dosegla, kuha riž in si izmišljuje recept za novo čokoladno torto, hodi v trgovino in pomaga otrokom pri pisanju domačih nalog. Druga pa je svetovljanka, ki se povsod počuti kot doma, če ima s seboj beležnico ali prijatelja. Tolikokrat so jo že zapeljali tuji kraji in naglasi, da se ne prepozna več brez vaje v samoti, ki jo potrebuje za pisanje. Predstav ne gleda le s sedeža v parterju, pač pa se pogosto tudi sama povzpne na prizorišče, kjer se počuti kakor doma. Veliko dela, cilja visoko in še vedno verjame, da je tudi samo z idejami mogoče rešiti svet. Druga drugo dopolnjujeta, skupaj sta v enaki meri napisali nekaj besedil, sodelovali na literarnih večerih, z njima pa so posneli tudi nekaj intervjujev. O ilustratorju Andrésu Guerreru Sánchezu Andrés Guerrero Sánchez se je rodil v Trujillu, v španski pokrajini Extremaduri, leta 1958. Ljubezen do knjig ga spremlja že od otroštva, ko mu je babica prebirala pravljice medtem ko je kuhala. Tako se je rodila njegova strast do knjig in prizadevanje, da bi jih ilustriral. »Postati pisatelj ali ilustrator je odločitev, ki je ne moreš sprejeti, to se preprosto zgodi. To je okoliščina, ki si je ne izberemo. Vsaj v mojem primeru je bilo to neizbežno,« je zatrdil za Muzej ilustratorjev S.O.L. Objavljati je začel kratke stripe v revijah, nato je začel risati risanke. Čez nekaj let je začel ilustrirati otroške knjige, nekatere je celo sam napisal. O prevajalki Barbari Pregelj Barbara Pregelj ob znanstvenem in pedagoškem delu že dobro poldrugo desetletje deluje kot posrednica med slovenskim, španskim in hispanoameriškim kulturnim prostorom. V slovenščino je prevedla več španskih in latinskoameriških avtorjev, v španščino pa nekaj najboljših slovenskih piscev in esejistov. V zadnjih letih si predvsem prizadeva, da bi z virusom španskogovorečih mladinskih avtorjev okužila čim več mladih slovenskih bralk in bralcev. Care Santos Prodam očeta Ilustracije: Andrés Guerrero Naslov izvirnika: Se vende papá Slovenska prevod besedila z dovoljenjem Sandra Bruna Agencia Literaria, SL Vse pravice pridržane © Anrés Guerrero / Ediciones SM, 2011 Za slovensko izdajo 2015 Založba Malinc Prevedla in uredila: Barbara Pregelj Izdala in založila: Založba Malinc, Medvode, 2017 Za založbo: Aleš Cigale Oblikoval in tehnično uredil: Aleš Cigale Lektorirala: Andreja Kalc 1 elektronska izdaja www.biblos.si Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=290619648 ISBN 978-961-6886-35-2 (epub)