V z» ee t k ti ie Îî«&r stwma»!! n^ftf« in ^miin. €K0SP« Krištofa &iivl Kama, Jožefovih bratov, Opnia, Pineza, Absolona, boste v njih brali. Njih življenje vam ne bo všeč. Nad njimi se boste učili studiti hudobijo, ino druzihgrehi vas bodo varovali v enake zabresti. Tako le vas bodo zgodbe svetiga pisma v samočistih zgledih pobožnosti učile. Kje hočete kaj lepšiga nauka? Berite tedaj, ljubi otroci, mládenči ino dekliče! radi ino pridno te bukve, ino kakor dobri otroci v njih, zlasti pa kakor mladenič Jezus, taki si vsi biti perzadenite. Kazalo. Zgodbe svetiga pisma stariga zakona. Stran. i* Stvaritev sveta 11 2. Perva človeka 12 3. Pervi greh 15 4. Kazen ali štrafa perviga greha .... . 16 5. Bratomor ino njega kazen 17 6. Spačenost ino pokončanje perviga sveta . . 19 7. Noe otet ino njegov hvalni dar 30 8. Novi svet po potopu SI 9. Poklic Abrahama S3 10. Abrahamovo dobro serce . 24 11. Izak odmenjen v dar S6 IS. Izak vzame Rebeko 37 13. Ezav pa Jakov 39 14. Jakop na ptujim 31 15. Jakop gre v svoj kraj . 33 16. Jožef, pastirčik 34 17. Jožef na ptuje prodan 35 18. Jožef na Putifarjevim domu ..... . 36 19. Nedolžni Jožef v ječi 37 20. Jožef povišan 39 21. Jozefovi bratje v ječi 41 23. Benjamin gre v Egipt 43 23. Jozefova sreberna kupa * . 44 24. Jožef jse da spoznati 45 vra Stran. 25. Očeta Jakoba veselje 46 26. Jakopova ino Jozefova emert 48 27. Otrok Mosses v bičnatim jerbasčku ... . 49 28. Mozes per studencu 50 29. Goreči germ 51 30* Božji čudeži 52 31. Večerja in odhod iz Egipta 53 32. Potop Egipčanov . 54 33. Božji čudeži v pusavi 55 34. Zapovedi božje ino Izraelcov nezvestoba . . 56 35. Mozesova smert 58 36. Izraelci gredo v obljubljeno deželo ... . 59 37. Buta, pobožna ino dobra sinaha v Izraelu . 60 38. Helitova hudobna sinova ino Elkanov dobri sin 62 39. David pastir 64 40. Goljat velikan 65 41. David, pobožni kralj . 68 42. Salomon, Izraelski kralj 68 43. Elija prerok 71 44. Elizej 73 45. Jona t 75 46. Tobija v Asirski sužnosti 77 47. Daniel v Babilonski sužnosti 80 48. Tempelj ino mesto sta vnovič zidana .. . 83 49. Sedem Makabejskih bratov . 84 50. Bog spet pomaga 85 Zgodbe svetiga pisma noviga zakona. Stran. 1. Caharija ino Elizabeta 87 2. Marija 89 3. Marija ino Elizabeta , . 90 4. Janezovo rojstvo ...,....,. 91 5. Rojstvo Jezusa, nasiga Gdresenika . .. . 93 6. Pastirji per jaslih 94 IX Stran. 7* Jezus v tempeljnu Bogu darovan « . . . 96 8. Modri od Jutra . • . . 97 9. Beg na Egiptovsko 99 i O. Jezus, star dvanajst let, v tempeljmi . . 1ÖÖ 11. Janez v pušavi . . . 102 IS. Jezus je keršen, ino gre v pušavo . . . 104 13. Janez skazuje Jezusa ljudem. Jezusovi pervi učenci 106 14. Ženitnina v Kani ......... . 109 15. Jezus v tempeljnu 110 16. Jezus per Jakopovim vodnjaku 111 17. Jezusova perva pridiga v Naearetu . . . 114 18. Obilni ribji lov 115 19. Jezusovi nauki na gori 117 20. Jajrova hči ino bolnica 126 21. Jezus ino osem ino trideset letni bolnik . . 128 22. Jezus izvoli ino pošlje a posteljne ... . 130 23. Jezusovi nauki v prilikah % . 133 24. Nekaj manjih Jezusovih prilik .... . 135 25. Magdalena spokorjenka 137 26. Posebni Jezusovi nauki per mnogih perložnotih 138 27. Smert Janeza kerstnika 140 28. Jezus božji prijatel otrok ...... . 141 29. Jezusov spremin 142 30. Zgubljeni sin 144 31. Usmiljenje ino neusmiljenje 146 32. Bogatinec ino ubožic ....... . 147 33. Modre ino trapaste device 148 34. Mnoge podučne zgodbe 149 35. Lacarja obuditev 150 36. Jezus od Marije maziljen 152 37. Jezusova častita ježa v Jeruzalem . . . 153 38. Jezusovo naj imenitniši prerokovanje . . « 156 39. Poslednja večerja 160 40. Jezus na oljski gori 167 41. Jezusova zadnja ino terpljenja polna noč . 170 42. Jezus pred deželnim oblastnikam . . . . 172 43. Jezus križan na kalvárii 175 44. Jezus spet živi, ino se perkazuje , , • . 178 x Stran. 45. Jezus gre v nebesa . 18& 46. Jezus pošije svetiga Duha 184 47. Jezus živi v svojih vernih 185 48. Štefan, pervi mučenie 186 49* Pavlovo spreobernjenje 188 50, Sveta Jezusova cerkev 189 svetiga pisma stariga zakona. 1* Stvaritev sveta* JH^jubi otroci! slišali ste že velikokrat, de je Bog nebo ino zemljo stvaril. Pa zmiraj me misel obhaja 5 de bi otroci5 kteri že nekoliko razumejo, radi to prav na tanko slišali. Poslušajte tedaj, kako se je godilo. V začetku je Bog nebo in zemljo stvaril. Pa zemlja je bila še pusta ino prazna. Pokrita je bila še vsa z globokimi vodami. Tema je bila. Kar rece Bog : 55Bodi svetloba !" Ino svetloba je bila9 ino vse svetlo, ob enim. Sdaj Bog ukaže s 35Bo naj nebes ali podnebje!" Kar je bilo. Ta lepi plavi velb ali obok nad nami se perene 5 in nekoliko vod se zbere v oblake nakviško. Po tem Bog rečeš „Voda na zemlji naj steče na en kraj5 in perkaži se suhota! In tako je bila suha zemlja in morje 5 so bili studencij potoki ino reke. 12 Zdaj Bog zapové: „Zemlja naj rodi travo, zeli ino rodne drevesa!" Tudi to se je zgodilo. Zemlja je bila lepo zelena, ino mnogih rož je bilo po njej ino cvetočih dreves kakor spomladi. Bog po tem reče: „Luči naj bodo na nebu, de kažejo dneve ino leta, in pa svetijo na zemljo! Ko bi trenil, so bile. Na nebu je gorela velika luč, blišeče solnce, de dan dela. Sijala je prijazna luna, de sveti ponoči. Migljalo je zvezd brez števila veliko, Po tem Bog rečeš „Mergole naj ribe po vodi, ptice pod nebam5 ino zemlja naj vsako mnogo žival da!" Komej je izrečeno, že je bilo vse. Poslednjič je Bog človeka stvaril, Stvarnik pogleda vse5 kar je naredil, ino vse je bilo prav prav dobro. Ljubi otroci! tukaj na nebu ino na zemlji lahko vidimo9 kako je Bog mogočen , dobrotljiv ino moder , ako ravno njega — našiga pre- Ijubiga Boga — še ne moremo viditi. Njegove prelepe stvari velikokrat s svetim veseljem pregledujemo 5 ino veselimo se, de imamo tako dobrotljiviga Boga. Ä* Perv a felovefca. Nebo ino zemlja sta bila narejena, in v človekovo prebivališe lepo perpravljena. Bog tedaj reče: „Naredimo človeka po naši podobi. Gospoduje naj čez vso zemljo!" Ino stvarnik tedaj iz vlažne persti človeško telo zobrazí. Pa je bilo še mertvo na tleh5 in se ne gane. Bog toraj dušo va-nj dihne , ino človek se sklone, ino živí. Tako je bil stvarjen pervi človek. Bog ga je imenoval Adam 9 to je perst? v spominj njegoviga začetka. Človek je po božji podobi stvarjen. Le samo njegovo telo je pozemeljsko; njegov duh ali duša je kaj božjiga, je Bogu podobna. Bog je duh; tudi naša duša je duh. Bog je večen; tudi človekovaduša bo vekomej živela. Bog je neumerjoč; tudi človekova duša ne bo nikedar umerla. Bog je povsod, po vsih krajih in koncih sveta pričujoč; tudi duša je na vsim truplu v enim pričujoča. Bog ima nar bolj popolnama um; tudi naša duša ima um. Bog ima svobodno ali prosto voljo; tudi naša duša jo ima. — Naša duša s svojim umam zamore dobro spoznavati, ljubiti ino storiti. Lekedar dobro storimo, smo Bogu prav podobni; ino njemu podobni biti si moramo perzadevati, sicer nas Bog k sebi v nebesa ne more vzeti. Ljubi otroci! vsi ste po božji podobi stvarjeni; na vso moč si tedaj perzadevajte Bogu podobni biti. Bodite popolnama, umni, usmiljeni, prijazni, ljubeznjivi, delavni ino sveti, kakor je Bog svet. Podobo božjo nad seboj, pa tudi nad drugimi spoštujte. Tudi nar revniši ubožic je po njej stvarjen. Bog je za človeka prav lep vert zasadil. V njem so rastie prelepa drevesa, polne prelepiga sadja. Pravimo mu raj. Obilen studemc, kteri se je v štiri bistre reke raztekal, ga je še lepšiga delal. V ta lepi vert pelje Bog Ada- ma, de ga obdeluje ino varuje. Tako prijazen ino dober je Bog ljudem. Tudi nam je perpravil veliko veselja; pa delati moramo tudi mi. Tudi delo je naša sreča. Po delu se nam počitek ino sleherno veselje vse bolj perleže. Zdaj Bog veli živalim pred Adama pritiy in sleherni zmed njih je ime dal. Na to reče Adamu: „Gospod si vsih stvari, toraj tudi vsih žival5 v svoj prid jih obračaj, pa nikar jih ne terpinči.ži Toraj smemo tudi mi imeti jih za vožnjo in nošo, jesti njih meso, ino njih kože sebi v prid obernitij pa ne jim bolečin delati brez potrebe j ne jih terpinčiti nalaš. Po vsim svestu zunaj Adama še ni bilo nobeniga človeka. Ni mu bilo le samimu ostati, temuč oče veliko ljudi je bil namenjen. Toraj Bog reče: „Človeku ni dobro samimu biti na zemlji 9 pomočnico mît hočem dati.a Bog zdaj da terdo spanje v Adama. Kedar je Adam zaspal 5 Bog iz eniga njegovih reber Evo stvari. Zbudi se 3 ino Bog mu Evo perpelje, ino Adam je imel neizrečeno veselje. Otroci^ ljubi otroci! kako velika sreča je^ de je več ljudi na zemlji. Kdo bi sicer narejal obuvalo ino oblačilo j kje bi dobili prebivališe, kruh ino drugi živež, ko bi ne bilo na svetu zunaj nas nikogar 5 de bi za vse to skerbel, ino nam perpravljal? Vsi ljudje za nas delajo, ino nam k naši sreči pomagajo j ljubimo tedaj vse ljudi. Adam ino Eva sta v tem lepim vertu nedolžna ino vesela. Boga ala ljubila čez vse, in eden druziga kakor sama sebe. Ljubi Bog jima je bil tako dobrotljiv ino prijazen, kakor oče svojim otrokam. Nikoli ju ni nič bolelo, nikoli nista bila bolna, ino pa takrat sta tudi po telesu še bila neumerjoča. Srečni so nedolžni ljudje! Preljubi otroci! le zmiraj nedolžni bodite, kakor sta bila takrat Adam ino Eva. Taki boste še dan današnji nekoliko rajeve sreče vživali. 3« Pervi greli. Na vertu je bilo vsaciga mnoziga rodovitniga drevja. Adam ino Eva sta smela od vsihdreves jesti; le od eniga jima je bilo sadje jesti prepovedano. Bog je Adamu rekel: „Öd vsiga drevja po vertu jej ; le tukaj od tega drevesa (stvarnik ga je imenoval drevo spoznanja dobriga ino hudiga) ne smeš jesti. Ce od tega ješ, ne boš več neumerjoc, temuč moraš umreti." S tem je hojel Bog njuno pokoršino poskusiti. Človek je dolžan Bogu pokoren biti, naj zapove kaj ali prepove Bog. Eniga dne je šla Eva celo bliz k prepovedanimu drevesu. Kar na njem kačo zagleda. Kaca pregovori rekoč: „Zakaj vama je Bog od vsih dreves jesti prepovedal ?" Eva rece: „Od vsih dreves po vertu smeta jesti, le od tega drevesa je Bog rekel:, Nikar ne jejtaod njega, sicer bosta umerla." — „O, rece kača, ne bostaneumerla! Bog jo že vé! Se le prav spregledala bosta, če od njega okusita. Enaka bosta Bogu, ino vedila bosta dobro in hudo." Zdaj še le Eva drevo prav ogleda, in bolj ko ga gleda ,* prijetniši se ji zdi prepovedani sad, ino bolj jo mika. Poželjiva Eva seže po sadu, ga uterga, ino jé. Tudi Adamu ga da, ino jé ga tudi on. Tako sta tedaj božjo zapoved prelomila, ino pervi greh je storjeri. Per tej priči jima je vse drugači. Odpirajo se jima oči, in ugledata, de sta naga. Rudečica jih sprehaja od sramote, iz figovih listov si krila spletata, ino se pokrijeta z njimi. Vsa plašna se skrijeta v germovje na vertu. Ljubi otroci! s slehernim greham je taka. Zapeljivi hudobneži nas motijo, ali pa nas nase notranje hudo nagnjenje k hudimu mika. Ce se tedaj duša ne brani, če se v resnici ne oberne od greha v stran, ino ce se terdno ne derži božjih zapoved 5 pa rado pride zaskušnjavo pervoljenje, za njim pa greh, kteri je nar veci zlég, ino za greham pride nepokoj ino strah. 4« Kazen ali štrafa perviga greha. Kmal na to se glas božji zasliši: „Adam, kje si?" Ves trepeč odgovori: „Bojim se pred te priti, ker sim nagj za to sim se skril." Bog mu rece: „Kdo ti je povedal, de si nag? Si li je— del sad kterigasim tî djal, de ga ne jej? Adam odgovori: „Eva mi je dala prepovedaniga sadu, in jaz sim pa jedel." Bog tedaj Evi reče: „Zakaj si to storila?" Eva reče: ,^Kača me je zapeljala, de sim jedla." Nobeden noče biti kriv. Na to Bog sodbo sklene in reče zapeljivi kači:, „Ker si to storila, bodi prekleta med vsimi živalmi na zemlji! Po trebuhu se bos plazila, ino vse svoje žive dni prah jedla! ^Nekdo zeninih mlajšev pa ti po sterl glavo, ino ti ga boš v peto salazovala.a Evi Bog reče: „Veliko bos terpela s svojimi otroci. Možu boš v oblasti, ino on bo tvoj gospod." Ino Adamu Bog reče: „Prekleta bodi zavoljo tebe zemlja, njena rodovitnost naj pesa. S težavo se boš živil na njej vse svoje žive dni. Ternje ino osat ti bo rastel na njej. S potam v obrazu boš svoj kruh jedel, dokler se ne poverneš v zemljo. iz které si vzet.4* — Bog ji še z živalskimi ko~ žámi obleče, in ji pahne iz raja. Angelj s švigajočim ognjenim mečem je varoval v raj. Kako velik zleg je greh, ker ima tako hude nastopkei Varujte se greha , ino pred takim človekam bežite, kakor pred strupeno kačo, kteri vas hoče v greh zapeljati. 5. Bratomor ino njega kadeti. Adam ino Eva dobita dva sinova. Staršimu je bilo ime Kajn, mlajšimu pa Abel. Kajn, terdnejši, je bil kmet. Abel, šibkejši, je bil ovčar. S delam sta si mogla kruha služiti, v Eog je dal Kajnu srečo per kmeííi, Abel- nu pa per cedi. Kajn poljšine tedaj Bogu v dar pernefej Abel pa mu daruje jagnje od svoje cede, v znamnje pobožne hvaležnosti. Abel je imel pravo spoznanje kio resnično hvaležnost v svojim sercu. Kajn pa se je le dobriga hlinil. Zatoraj je Bog, ki v serce vidi, na Abelnov dar z dopadenjem pogledal, naKajnoviga pa ne. Kajnu to težko de, ino dosihmal svojiga pobožniga brata ne more več z dobrim očesam pogledati. Ves bled je bil v obraz,ino od same Hevošljivosti so mu lica vpadale. Eog je Kajna še svaril, ino mu prijazno rekel : „Zakaj si tako jezen, ino zakaj ti vpada obraz? Glej, kakor tvoj brat si mi ljub ino prijeten, če prav ravnaš. Ce pa ne, pa že greh preži ko dereč lev per tvojih durih. Pa če le hočeš, zamoreš poželenje do hudiga premagati, ino ga gospodariti.^ Pomislite, otroci! kako Bog po očetovo svari. 2 i8 Bog še zdaj tudi nas po naši vesti pred siehernim greham svari. Dajte se svariti! Bojte se Boga, ino bežite pred greham! Kajn Boga ni poslušal, temuč je jezo v sercu redil. Enkrat se Abelnu sosebno prijazniga dela. „Pojdiva", mu reče, „malo po polji." Vesel gre z njim Abel nedolžni. Kedar že dosti* od staršev odideta , pa zgrabi Kajn Abelna, svojiga brata, ino ga ubije. — Vidite, tako deleč ste ga jeza ino nevošljivost zapeljale, de je svojiga brata umoril. Koliko hudiga storite nevošljivost in jeza! Abel zdaj leži mertev in ves spremenjen v svoji kervi. O, kako so pač njegovi starši tarnali ino jokali, kedar so ga našli, ino njega perviga merliča zagledali! To je nevošljivost storila. Pa kmal se je sodnik oglasil. Bog reče Kajnu: „Kje je Abel, tvoj brat?" Kajn je,kakor vsaki hudoben človek, s hudo odgovoril: „Kaj jaz vem? Sim kali varh ino čuvaj svojiga brata?" Bog reče: „Kaj si storil? Kri tvojiga brata vpije z zemlje do mene. Ino zdaj — preklet si na zemlji, k tera je zinila, in pila kri tvojiga brata. Več ti ne bo rodila, kedar jo boš obdeloval. Na svetu ne boš imel domu; v begu boš, ino po svetu se boš klatil!" Kajn zdaj vidi svojo veliko pregreho ino ves plašen ino zdivjan zakričí: „Oh, kaj sim storil! Kako zlo sim grešil! Moja pregreha je tako velika, de nikoli ne zasluži odpušenja!" Pobegnil je, ino po samotah se potikal. Podnevi ino ponoči ni imel pokoja* Podnevi mu je vedno bila v mislih njegova velika pregreha, bratomor. In ponoči se mu je v spanji vedno zdelo, de stoji 19 brat ves kervav pred njim. Vest ga je tedaj noc in dan pekla ^ ino mučila. Tako greh cloveka ob pokoj in vse veselo življenje perpravi. «• Spaëeiiost in pokončanje perviga sveta» Sčasama se ljudje bolj in bolj namnožijo j pa so tudi hudobniši, ino za Boga vec ne marajo. V divji nečistosti so veselja iskali, ino eden druziga krivično stiskali. Bog se milo ino usmiljeno , kakor oče, ce;s-nje potoži rekoč: „Nič več si ne puste ljudje reci. Vsi spačeni so. Pa vender jim bom še dal odloga sto ino dvajset let 5 če se še utegnejo poboljšati." Med tirni hudobneži je bil vender pravičen in pobožen mož, Noe. NjemuBog reče: „Ve~ liko barko si stori, de bo tri sto komolcov dolga, petdeset široka, ifio trideset visoka. Jaz bom namreč vsi zemlji grozen potop dal. Kar živi pod nebam, vse bo poginilo. S teboj pa pa bom prijazno zavezo naredil. V barka pojdeš s svojimi sinovi, s svojo ženo ino z ženami svojih sinov." Pobožni Noe je barko sto let vpričo vsih delal. Pa hudobneži niso na-nj marali. Kedar je bila barka dodelana, reče BogNoetu: „Sdaj idi v barko ti, ino kar je tvojih* Med vsimi sidanjimi ljudmi najdem tebe pravičniga. Vzemi tudi k sebi v barko po dvoje vsih žival, ki so na zemlji. Zakaj po sedmih dneh porečej» dežju iti na zemljo štirdeset dni ino štirdeset noči5 vse, kar sim stvaril, bom končal na zemlji" Zvesti služabnik boshji Noe gre tedaj v 2 * barko s svojimi ino z živalmi. Sam Bog je duri 7M njim zaperl. Per tej priči zacne strašno dež liti. Vsi studenci se odpro. Voda šumi spod neha kakor potoki. Se naraša, ino barka ko veliko poslopje po vodi plava. Oh otroci , kako so pac drugi ljudje jokali, ino od grozniga strahu vpili, kteri niso bili v barki! Plezali so na drevje, ino lazili na hribe, de bi se oteli. Pa je bilo prepozno! Voda se naraša ino naraša, de .petnajst komolcev stopi čes nar visi gore. Vse je bilo po vsi zemlji pokončano, — bodi človek, ali sivina, bodi ptica spod neba, ali eerv spod praha. Sam Noe je bil otet, ino kar jih je bilo par njim v barki. Oh, še tako hudoben naj bo kdo, de bi ne ljubil dobrotijîviga Boga; vsaj bati bi "se mogel pravičniga Boga! Vidite, otroci! kako zna strahovati. ?• Noe otet ino njegov hvalili tiar. Sto in petdeset dni je voda po zemlji stala. Bog pošlje gorek veter,ino voda upada. Verhovi gor se scasama iz vode perkazujejo. Barka obstoji na neki gori na Armenskim. Noe odpre okno, ino izpusti krokarja, de bi zvedil, ali je voda že dosti upadla, ali ne. Ni ga več nazaj. — Potlej izpusti goloba. Ni .& se kam vsesti, ino vedno leta okoli barke. Noe iztegne roko, ino ga spet v barko vzame. Sedem dni potlej ga spet izpusti. Zdaj pride se le zvečer nazaj, inooljkinovejico z zelenimi 31 peresei pernese v kljunu. To je bilo veselo znamnje, de je voda dosti upadla. Sedem dni potlej goloba še enkrat izpusti. Zdaj ga pa ni več nazaj 5 ker je bila zemlja še suha. Ino Noe gre zdaj po božjim povelji iz barke, z njim tudi, kar je bilo njegovih, ino živali. Kako mu je moglo biti per sercu, kedar je spet enkrat tia zemljo stopil, in je svet tako prazen od ljudi, ino sam aebe z drugimi sedmemi tako čudno otetiga vidil! Iz hvaležnosti Gospodu altar postavi, ino mu žgaven dar na njem zažge. Takrat se je lepa mavrica na nebu perkazala. „Glejte!" reče Bog Noetu ino njegovim sinovam, „prijazno zavezo naredim z vami ino z vsimi ljudmi, kar jih bo po vas rojenih. Nikoli več ne bo potop zemlje razdeval. Dokler bo zemlja, ne bo prejenjala ne setev ne žetev, ne poletje ne zima, ne nočne dan. Kedar koli boste zagledali mavrico, ki sim jo na oblake djal, se spomnite obljube, ktero sim vam storila Otroci! vselej vam bodi ta zgodba v misli, kolikokrat lepo pisano mavrico vidite v černih oblakih, ino mislite si: Bog je vsim hudodelnikam ojster, pobožnim dober ino prijazen. St Novi svet po potopu. Osem ljudi je bilo otetih, ino po njih se je človeški rod spet množil. Noe je spet zemljo obdeloval, ino pa vinograd zasadil, iter vina moči še ni poznal, ga je pervič preveč pil. Upijani se, ino nespodobno razodet leži v šotoru. Kam, Noetov sin, vidi očeta ondi ležati, ino S* ima divje veselje nad tem. Zaničljivo se posmehuje, ino pove bratam. Iz tega se vidi njegovo hudobno serce. Kdor svojiga očeta oponaša, je nezdusej otrok. Sem ino Jafet sta bila vsa druzih misel. Z odvernjenim obrazam gresta k očetu , ino ga s plajšem odeneta. Lepa je bila ta sramožljivost ino to otročjfe .spoštovanje. Ko se Noe prebudi j ino gerdo Kamovo djanje sliši , je grozno žalosten ino hud, ino Kamu prerokuje, de se mu bo vse njegove žive dni hudo godilo. Ino pa kako bi se mu bilo moglo drugači kakor le hudo goditi, ker je svojiga očeta zaničeval? Sej Bog v četerti zapovedi srečo na tem svetu le dobrim otrokam obljubi, kteri svoje starše spoštujejo; razuzdanim otrokam pa strašno žuga. Bog pravi: „Kdor svojiga očeta zasramuje 5 ino svojo mater zaničuje, naj mu krokarji oko spod čela izkljujejo, in orlovi mladiči pošro.éí Semu in Jafetu je dal Noe svoj blagoslov ali šegen; previdil in prerokoval jima je, de se jima bo vedno dobro godili. Bogu je všeč, ako otrok svoje starše vselej spoštuje, ino celo njih pregreške poterpežljivo preterpi. Noptovih mlajšev se je sčasama velik narod zaredil; zmirej bolj se je razširjal po zemlji. De bi se po deželah ne razgubili^ si smislijo turn zidati, kteriga verh bi se neba dotikal, ino bi se od vsih krajev vidil. Pa Bog jiip/ovre nespametni početik. Do sih mal so ljudje na zemlji le en jezik govorili; zdaj Bog da, de se več jezikov med njimi začne, de se eden drjuziga ne umejo, Toraj morajo zidanje opustiti, ino se v mnoge narode razdeliti. Raz šlí so se semtertje. Semovi mlajši so ostali v Azii, Kámoši so šli veči del v Afriko, ino Jafetovivv Evropo. Človekovo ničemerno delo gre v šibre, le božje delo obstoji 5 Bog je namreč Gospod, ino ukaže , v kteri deželi mora človek živeti. 9« PoMie Abrahama. Kmal po potopu so se ljudje spet slo namnožili, ino .mnogi narodje so po zemlji prebivali. Pa spet kmal so Roga pozabili, ino veci del hudobno živeli. Zdaj se jih je še clo malikovanje prijelo, de so mertve podobe iz lesa inov kamna namesti praviga Boga molili. Živel pa je med velikim številam hudobnežev prav pobožen ino bogaboječ mož. Tega si je Bog smed vsih izvolil. Po njem ino po njegovih otroci je Bog hotel pravo božje spoznanje ino češenje ohraniti, ino med vse narode na zemlji razširiti. Ta mož je bil očak Abraham, Temu Bog rece: „Iz dežele mi idi zmed sorodovine ali žlahte in od očetove hiše v deželo, ktero ti bom pokazal. Očeta te bom storil velikimu narodu. Obilno te bom oblagoslovil, ino po tebi bodo vii narodje na zemlji oblagodarjeni." Abraham je božjimu povelju per tej priči pokoren 5 ino se koj spusti s Žaro , svojo ženo , z Lotam , svojim striekam, s svojimi hlapci ino deklami ino s svojimi čedami na pot. Na Kanansko pride. Ta dežela je bila nar lepših dežel na zemlji. V prigovoru so jo le imenovali deželo, po kteri se mleko ino med cedi. Tukaj mu Bog rece : „Glej ! to deželo bom tebi ino tvojim mlajšem dal." Tako Bog povračuje ljudem, kteri ga radi slušajo, ino so mu pokorni. — Pobožni Abraham poln hvaležnosti altar postavi, in Bogu hvalen dar pernese. 10« AferaltasHOTo dobro serce* Abrahamovi ino Lotovi pastirji so se marsikrat za boljši spašnike prepirali. To je Abrahama zlo bolelo. Zatoraj je Lotu djal: „Ljubi moj! lepo te prosim, ne bo naj nobeniga prepira med nama ino med najnimi pastirji; sej sva brata! Glej, vsa dežela ti je odperta! Lepo te prosim , ločiva se! Ce greš ti na levo, grem jaz na desno; če se ti na desno oberneš, grem pa jaz na levo!" Lot si tedaj izvoli lepo vodenčno stran ob reki Jordanu, kjer je bilo Sodomsko ino Gomorsko mesto. Abraham mu to lepo stran dežele le za to pusti, de je mir med njima. Lot gre v Sodomo; Abraham pa na Kananskim o~ stane. Glejte, ljubi otroci! tak človek je odjenjaven ino miren. Kakor proti Lotu, ravno tako je bil Abraham tudi proti ptujcam prijazen. Enkrat je se- del opoldne pred durmi svojiga šotora, pod drevesam v senci. Kar zagleda tri ptuje može priti. Naproti jim »gre, se jim nizko perklone, ino rece nar imenitnišimu med njimi: „Gospod! če me hočeš zlo razveseliti, ostani per meni^ ino ne ogibaj se mojiga šotora!44 Tudi unima dvema reče: „Počita si malo tukaj pod drevesam ! Grižljej kruha vama bom pernesel, preden se daljej spustite/* Mu reko: „Veselilo nas bo, če nam hladne vode ino kak grižljej kruha perneseš." Abraham hiti v šotor, ino reče Zari: „Urno speci podpepelnike ali mlince iz nar bel- si moke!" Potlej teče k čedi5 odbere nar lepši tele5 ino ga hlapcu da. Urno ga mora perpravith On sam ta čas pernese mleka ino sroviga masla, ino potlej podpepelnike ino pečenko. Ves čas je per njih pod drevesam, ino jim streže. Ljubi otroci! kaj ne, de je bil Abraham dober ino prijazen človek , ino tak celo do po« polnama ptujcov? Po jedi, ko so slovo jemali, reče nar imenitniši zmed njih Abrahamu: „K letu osorej spet pridemu Takrat bo Sara sina imela." — Ino to se je zgodilo, desiravno sta bila že oba zlo perletna. Tisti pa, ki je tako rekel, je bil sam Bog,kteri je v podobi ptujca z dvema angeljeftia k Abrahamu prišel, ino je hotel, de mu je Abraham stregel. Je li morebiti Bogu kaj nemogočniga? Abraham ptujce še nekoliko proti Sodomi pospremi. Ino Gospod mu pove, de bo Sodomo in Gomoro z^avolj nju velicih pregreh štrafal. Abraham postoji, ino goreče prosi, de Ju tirna mestama perzanesel. Bog mu obljubi: „Ce je le deset pravičnih v teh mestih, ju ne bom razdjal." Pa jojmeni! še deset jihni bilo/ Vsi so bili hudobni, in vsi sprideni. Zatorej je drugi dan j ko je solnce persijalo, strašna kazeif čes nji perderla. Angelja sta eno uro popred Lota, pobožniga Abrahamoviga strieka, z njegovimi vred odpeljala, ino potlej pade ogenj ino goreče žveplo spod neba na hudobne mesta, ino mesta s prebivavci vred v prah in pepel požge. Slä130 jezero? polno žvepla, je še dan današnji na tistim kraji 5— strašno znamnje prekletstva božjiga, ktero so živinske pregrehe perklicale. 11. Izak odmeiijeu T dar« Eno lefo po tem je Abraham res dobil sina, kakor mu je bilo prerokovano, ino ga je Izaka imenoval. Lep dečik je bil, ino Abrahamu prav ljub. Ko je nekoliko perrastel, rece Bog Abrahamu ponoči: „Abraham*! vzemi Izaka, svojiga ediniga sina, ki ga tolikanj ljubiš, ino idi na goro Morjo, ter mi ga v žgavni dar daruj." Zjutrej oce zgodej vstane, nakoljč drev sa germado, obloži osla z njimi, vzame dva hlapca ino Izaka, svojiga sina, ino gre od doma. Tretji dan dojdejo do hriba. Oče tukaj reče hlapcama; „Tukaj z oslam počakajta. Jaz ino Izak pa greva na goro Boga molit." Zdaj vsame dreva, ino jih Izaku, svojimu sinu, na ramo zadene. On pa je nesel ogenj v rokah ino nož. Tako gresta v goro. Po poti reče Izak: „Oče!" Abraham odgovori: „Kaj je?moj sin !" Izak reče : Vidite, tukaj so dreva ino ogenj, kje pa je jagnje v dar?" Abraham odgovori: „Za jagnje bo že Bog skerbel, ljubi sin!" Izak še ni vedil, de je on ta. Kako je moglo dobrimu očetu serce tleti per takim otrokovim popraševanji! Gresta dal jej. Kedar sta bila na verhu hriba, napravi Abraham altar, zloži na-nj dreva, zveze svojiga sina Izaka, ino ga na altar dene na verh drev. Izak, poln tihe pokor šine, terpî vse voljno, ino se kar nic ne brani. Tedaj iztegne Abraham roko z nožem klát svojiga sina. Pa angelj božji savpije tistikrat z nebes : Abraham! stoj, ino ne stori nič žaligamladenčku! zdaj vem, de se bojiš Boga, ker iz ljubezni do njega še svojimu edinimu siau nisi perzanesel. Sam per sebi, pravi Gospod, sim persegehKer si to storil, bom tvoj zarod namnožil kakor zvezde na nebu, in odobroteni bodo po nekom tvojih mlajšev vsi nafodje na zemlji." Kako veselje je moglo zdaj Abrahama sprehajati, ker mu je spet dan bil njegov ljubi Izak, ino ker verhi tega še tolike obljube sliši! Tako le Bog pokoršino skuša ino poplačuje. 1&. Isafe TÄaiifte Rebeko« Abraham se je bil že slo postaral, ino Bog ga je obilno z vsim obdaroval. Skerbel je tedaj, de bi, preden umerje, svojimu sinu še bogaboječb ženo dobil. Hčere v deželi so bile grobno hudobne. Toraj pošlje svojiga velicjga hlapca v tisto deželo, kjer je bil Abraham rojen, in kjer je imel še bogaboječo sorodovino ali žlahto, de bi ondi za njegoviga sina Izaka dobro, pobožno ženo poiskal. Hlapec vzame deset velbljudov ali kamel9 jih otovori z mnogim blagam, ino gre. Srečno pride doHaranskiga mesta, kjer je nekedaj Nahor, Abrahamovbrat, živel. Tu velbljude zunaj mesta zraven studenca leč zažene. Zvečer jç že bilo, ob času, ko so mestne hčere po vodo hodile. Naj nedolžniši, naj pridniši ino naj prijazniši zmed njih želi hlapec zvediti, ino je tudi Boga prosil, de bi mu dal ravno tisto najti. Ko hlapec še moli, pride Rebeka z verčem na rami. Zala je bila, ino kar je še več, grozno pametna ino gola nedolžnost. Molce stopi k studencu 5 nalije vode, ino se oberne. Hlapeč se ji perbliža, in rece: „Daj mi piti iz verca." 59Pij5a mu rece prijazno, spusti vere urno v naročje, inovmu da piti. Kedar odpije, mu reče deklica: „Čakaj, še tvojim velbljudam bom zajela, de se napijejo." Berž izlije iz verča v korito, tece spet nß studenec, ino natočí vodi velbljudam vsim. Hlapec se savsame, ino jo molče premišljuje. Ta postrežnost mu je bila zlo vžeč, ino razodeva mu njeno dobro serce. Bilo mu^ je tudi, kakor de bi mu kdo rekel: „Ta je, ta!" Ko so se velbljudje napili, ji da is hvaležnosti zlate uhane ino zapestnice, ino reče; „Hči! čigava si? Povej mi, ali je prostor prenočiti na domu tvojiga očeta?" Mu odgovori: „Batvelova hči sim, sinu Nahorjeviga, ki je bil Abrahamov brat. Slame ino klaje je obilno per nas, tudi prenočiti prostora dovolj." Tedaj se mož perpogne, moli Boga, ioo reče: „Bodi česen, Gospod, Abrahamov Bog, kteri me je tako na ravnost v hišo njegoviga brata perpeljal!" Ondi je z živino prenočil, pa ne grižljeja ni okusil, dokler ni naročila opravil. Ko je naročilo opravil, še reče: „Če tedaj dobro hočete mojimu Gospodu, ino vam je resnica, per- recite. Ce ste pa druzih misel, mi pa tudi povejte, de se vem kam oberniti." Mati ino njen brat Laban odgovorita: 35Glej, Rebeka stoji pred teboj! Vzemi jo, ino pojdi z njo." Ko hlapec to sliši, poklekne, ino hvali Boga. Potlej seže po zlatino ino srebernino ino brehke oblačila, ino jih da Rebeki. Obdaroval je pa tudi mater ino brata. Zdaj še le mož sede k mi ^ Jedo ino pijo, ino dolgo casa so skúpej v noc. Zjutrej zgodej vstane hlapec, vse napravi se vernit proti domu, ing kakor pred zvest hlapec, se ne da muditi. „Rebeka se s svojimi deklami na.velbljude vsede, gre, ino je bila Izákova žena. Ne bogastvo, ampak nenolžnost jo je srečno storila ^ino pa pridnost ino dobro serce. V božjih rokah je vsej Bog dostikrat prav majhne okolišine v veliko srečo oberne. 13* Ezav pa Jakob» Izak ino Rebeka dobita na enkrat dva sina. Permneu je bilo Ezav ime, drujcu pa Jakob. Ezav je bil ves dlačen ino kosmat, ino tudi divjiga vedenja; Jakop tih ino pohleven. Esav se loti lova ino kmetije; Jakop pa izvoli krotko pastirsko življenje. Enkrat kuha Jakob sok iz leče, ko ravno Ezav iz hoste pride. ?,Daj," reče Ezav Jakopu, „tudi, meni kaj te rudečkaste jedi5 lakote se ves opotekam.u Jakop reče: „Ce mi svoje pervenstvo daš za-njo." Pervenic je namreč skorej vse bogastvo po očetovi smerti dobil Ezav reče: „Koliko mi je pa še živeti; čimu mi je pervenstvo?" Na to perseže prepustiti mu pervenstvo, jé ino pije, vstane, gre, ino mu ni 30 mar pervenstvo. Ni bilo prav, de je Ezav po nemarnosti bil tak zapravljiviz. Otroci! ne zaničujte, ko Ezav, božjih darov. Hvalite Boga, kteri vam jih da. Ezav se ni dosti zmenil za pervenstvo, ki mu ga je bil Bog dal; za malo jedi ga je prodal. Ta mu je bila vec bo božji dar, grozna taka slepota! — Pa tudi od Jakopa ni bilo lepo, de je bil tolikanj lakomen, ino je z jedjo, ktere ga je brat prosil , pravice pervenstva iz njega spravil, ktere so bile vsiga vredne. Te je. bil Bog sicer zdavnaj Jakopu namenil. Pa za pravo srečo nikoli ni treba storiti še toličkine krivice; modri ino sveti Bog že vse tako obrača na svetu 5 de nam namenjena sreča gotovo dojde. Drugikrat reče Izak Ezavu v svojih starih dneh: „Glej, sin! star sim, ino ne vem za smert. Pojdi na lov, ino če kaj vjameš, mi jed perpravi5 kakoršno veš, de rad jem. Tedaj te bom oblagoslovil , preden umerjem." Ezav berš gre. Rebeka je to slišala. Naglo perpravi dva kozlica po divje, obleče Jakopa v Ezavovo naj lepši oblačilo, ovije Jakopu roke ino goli vrat s kozličevino, ino reče mu jed očetu nesti. Izak, kterimu so oči od starosti že otemnele, popraša: „Kteri si ti mojih sinov?" Jakop odgovori: „Ezav sim, vaš pervenic. Storil sim, kakor ste mi rekli. Jejte, ino pa oblagosjovite me." Izak reče: „Čakaj, bliže stopi, de pošlatam, če si moj sin Ezav, ali ne." Jakop perstopi. Izak ga posiata, ino reče: „Glas se mi sicer zdi Jakopov glas; pa roke so Ezavove." Toraj ga ni spoznal, je jedel, roke n„a-nj položil, ino ga oblagoslovil, de je bil posvečen, tako 31 rekoč, oče obljubljeniga Odrešenika, po kterim je imelo vsím narodom priti zveličanje. Komej Jakob odide5 pa Ezav pride z lova, ino reče: „Vstaiiite, oče! ino jejte." Izak ves ostermi, ino reče: „Kdo si pa it ?" Ezav odgovori: „Ezav sim, vaš pervorojenic." — Zdaj se je Jakopova zvijača pokazala. Ezav pa na glas rjove ino joka. „O zviti zvijač ti!4* je djal, pervič me je sa pervenstvo kanil, ino zdaj mi še očetov blagoslov ukrade !" Iz togote žuga Jakopa umoriti. 141» Jakop na ptiijim. Jakop je res mogel pred togoto divjiga Ezava pobegniti. Palico vzame , ino gre po materinim svetu v Haran k ujcu Labanu. Po poti ga na polji noč obide , še preden je k hisam prišel. Ves truden se ondi uleže , dene kamen pod glavo, ino zaspi. V spanji se mu Bog prav prijazno razodene. Vidil je gred ali lojtro, ktero je na zemlji stala, ino z verham do neba segla. Ino glej, božji angelji hodijo po njej gori in doli. Verhi nje je Bog bil, kteri mu reče: „Jaz sim Gospod, Bog tvojih očetov. Glej, jaz sim per tebi; varoval te bom, koder boš hodil, in te bom spet v to deželo perpeljal. Nikoli te ne bom zapustil." Jakop plane ves plašen iz spanja, ino reče: „Gotovo, Bog je tu vpričo, pa nisim vedil!" Ko se zarja napoči, vzame Jakop kamen, ga v znamnje postavi po konci ino ga v spominj, de je Bogu posve čen, z oljem oblije. Povsod je Bog per nas. Toraj se nam ni m treba nikjer bati9 pa povsod moramo tudi spodofano ino prav ravnati. Jakob gre zdaj daljej, ino zagleda zadnjic vodnjak ali štirno na polji, kteri je bil z velikim kamnam pokrit. Zraven njega leže tri cede drobnice. Jakop rece pastirjem: „Bratjej od kod ste?" Odgovore: „Iz Harana." Jih^ vprašaš „Poznate Labana, Nahorjeviga sinu?" Odgovore: „Dobro." Se vpraša: „Je li zdrav?" Pravijo: „Zdrav je, zdrav5 ino glej, Rahela, njegova hči ? pride ravno s čedo." Ko jo Jakob zagleda«, hitro kamen znad vodnjaka odvali, napojit ji drobnico, ino jo prijazno pozdravi. Od veselja zajoka, ino pove ji5de jeRebekin sin, sestre njeniga očeta. Rahel berž teče povedat očetu. Laban mu hiti napfoti, ga objame, kušne, ino pelje na dom. Jakop je vec let per njem živel. Zvesto ino pridno je Labanove ovce pasel, ino je mogel veliko preterpeti. Bog pa gaje tako osreči^ de je obogatel, ino cele cede ovc ino koz vlast dobil. Oženil se je, ino je imel veliko hlapcov ino dekel, velbljudov ino oslov. 15« Jakop gre v svoj kraj. Ko je Laban vidil, de Jakop tako bogati, mu je jei nevošljiv biti, ino mu ne da vec lepi— ga očesa. To čuti Jakop, ino trud in delo mu še teži de. Več skorej mu ni prestati. Toraj mu Bog reče : „Poverni se v deželo svojih očetov! Jaz te bom varoval na poti." Jakop se zdajci spravi na pot, ino z vso svojo družino ino 3 svojim blagam odide. Laban jo užge za 33 njim 5 in ga misli po sili verniti. Pa Bog mu reie: „Varuj se Jakopu kaj žaliga reči.a Ino za to ga je v miru pustil iti. Tako se Bog za svoje potegne, ino jim vselej pomaga. Kedar Jakop do reke Jordana na mejo Kananske dežele pride, ga zacne Ezav njegov brat, skerbeti. Poslal je tedaj poročnikov pred seboj , de mu prihod napovedo. Zvečer pridejo poslLnazaj, ino mu reko., de mu Ezav s štiri sto možmi naproti gre. Jakop se ustraši, ino zlo se boji. Tedaj je molil: „Moj Bog ino moj oče, kteri si mi rekel,, de, povernem naj se v deželo svojiga očeta, me boš vedno varoval; reši me tedaj zdaj iz rok mojiga brata, kteri mi gre s štiri sto možmi naproti. Ne zaslužim sicer tvoje pomoči, ino ves prenevreden sim tvoje velike dobrote ino svestobe, ktero si že skazal nad menoj. Z golo palico v rokah sim šel čez reko Jordan, ino zdaj grem z dvema čedama nazaj. Pa pomagaj mi, moj Bog! kteri si mi že tolikokrat iz nadloge pomagal, pomagaj mi tudi zdaj iz nje, ker se svojiga brata bojim.64 Ravno je šlo solnce iz za gore, kar zagleda Jakop Ezava priti, ino štiri sto mož z njim* Jakop zversti svoje otroke, svoje hlapce in dekle ino cede v več trum; sam pa v zaupanji v Boga stopi naprej, se Ezavu perbližuje, ino se mu vsaj sedemkrat do tal perklone. Ezav pa mu skoči naproti, se ga oklene, ga objame, kušuje, in se od veselja joka. Ko Ezav toliko otrok vidi, reče: „Čigavi so vsi ti?6i Jakop odgovori: „Otroci so, ktere mi je Bog dal.tt Zdaj pridejo vsi pred Ezava, in se pred njim perklanjajo. 3 Na to ponudi Jakop Ezavu vec čed. Pa Ezav se jih brani, ino Jakop mu tako dolgo ne odleže, dokler jih ni vzel. Jakop je s ponižnostjo ino ljubeznijo popolnama potolažil Ezava, svojiga brata, kteri ga popred iz jeze v očetovi hiši ni mogel terpeti. Vidite, otroci! sovražnike npj lože s ponižnostjo ino ljubeznijo potolažimo. Jakop gre zdaj z Ezavam, svojim bratam, v svoj kraj, hvali Boga iz celiga serca, ino pride spet na Kanansko k Izaku, svojimu starimu očetu, kteri je še to veselje doživeL f©. Jožef 9 pastirčik. Jakop je imel dvanajst sinov. Naj boljši med njimi je bil Jožef. Šestnajst let je bil ravno zdaj star, ino je očetove cede z brati pasel. Njegovi bratje so nekaj prav hudiga nekedaj počeli. Jožef pa, ves nedolžen mladenč, se tega ni udeležuj groza ga je bilo, ino ker je imel tanko vest, pové svojimu očetu, de bi se greh ne delal. Za to ga imajo oče radi, ino mu pisano suknjo omislijo. Bratje pa so ga za tega voljo jeli čertiti, ino mu ne morejo več dati lepe besede. Enkrat je imel Jožef čudne sanje. Pové jih svojim bratam. „Le poslušajte," jim reče v svoji nedolžnosti, „kaj se mi je sanjalo. Zdelo se mi je, de vežemo snopje na polji. Moji snopi so vstali, in se po koncu postavili j vaši snopi pa so moje ostopili, ino se jim perklanjali." Bratje so te sanje berž tako izložili, de bo Jožef kedaj njih Gospod. Toraj mu reko: Kaj ti boš naš kralj, mi pa tvoji služabniki ino podlpžni? Tega nas Bog varuj!" Zavoljo teh sanj 35 so mu še bolj nevošljivi, ino še bolj ga sovražijo. Oce pa, ki so že tudi božje sanje imeli, so mislili sami per sebi, de je morebiti Bog res njih ljubiga Jožefa za kaj veliciga odločil. In pa prav taka je bila. Jožef, ljubljen od svojiga očeta , je bil zavoljo svoje nedolžnosti tudi ljub- Ijen od Boga. t?« JFožef na p tuj c prodan. Enkrat gredo Jozefovi bratje s svojimi čedami delec od doma. Oče so tedaj rekli Jožefu: „Pojdi, pojdi, ino poglej, kaka je kaj per bratih ino živini." Pokorni Jožef precej vstane ino gre. Kedar ga bratje priti vidijo od deleč, berž pravijo med seboj: „Vidite, vidite ga, sanjač pride! Ubijmo ga, ino verzimo ga v kako jamo, ter recimo, de ga je zver ujédla. Bomo vidili, čimu so mu sanje." Ruben, naj starji brat, v ta strašni sklep ni pervolil, ino si perzadeva, de bi ga rešil. „Oh," jim reče, „nikar ga ne ubijajte ! Raji ga že versite v tisti le vodnjak!" Pa to je le za to rekel, ker mu je mislil skrivaj spet iz njega pomagati, ino g& k očetu domu peljati. Kedar tedaj Jožef do bratov pride, mu berž pisano suknjo s života potegnejo, ino ga veržejo v vodnjak. Stara kapnica je bila, ki se je dež va-njo natékal; po vsi sreči pa ravno ni bilo vode v njej. Potlej sedejo jest. Ruben pa ne more jesti. Gre ino misli, kako bi brata otef. Kar pridejo ptuji kupci s svojimi velbljudi z gore. Juda tedaj reče svojim bratam: „Kak dobiček imamo, če brata umorimo? Bolje ga je prodati. Sej je vender le 3 * nas brat." Kedar tedaj kupci blíž do njh pridejo, bratje Jožefa iz vodnjaka potegnejo, ino jim ga prodajo za dvajset srebernikov. Jožef britko joka? prosi; pa nie ne pomaga. Ptujci ga peljejo na Egiptovsko. Ruben ni vsiga tega nič vedil. Ko zve, vpije ino tarna. Uni bratje si pa iz tega nič ne store; kozla zakoljejOj Jozefovo pisano suknjo v kri pomočijo, ino vso kervavo očetu pošljejo y ino sporoěé: ??To suknjo le smo našli. Poglejte vender, ko bi utegnila suknja vašiga sina biti!" Jakop jo precej spozna, ino ves žalosten na glas spusti jok: „Mojiga sina suknja je! Dereča zver je mojiga Jožefa raztergala!" Dolgo časa je svojiga sina objokoval, ino se ni dal potolažiti. Oh, v kake strašne pregrehe perpravi nevošljivosfc! 18. Jožef na Putifarjevim domu. Bogaboječiga, umniga, zvestiga ino pošteniga človeka ni skerb, če mora tudi svoj krgj zapustiti, ino iti v ptuje dežele. Povsod je Bog per njem; povsod najde dobre ljudi. Uni kupci so Jožefa v Egipt perpeljali. Putifar, imeniten gospod, ga, kupi. Jožef služi svojimu gospodarju zvesto ino pošteno. Za to ga ima pa tudi Bog rad. Kar koli Jožef počne, povsod mu Bog da srečo ino tek. Toraj mu je gospodar ves vdan, njega samiga si ima za postrežbo. Zroči mu vse gospodarstvo. Povsod pa so tudi hudobni ljudje, kterih se je treba varovati. Jožef je bil grozno zal mládenec. Putifarjeva žena se mu zmiraj perlizuje^ ino ga hoče v greh pregovoriti. On pa ne pervoli tega> ino reče: „Kako bi mogel storiti tako hudobijo, ino grešiti zoper svojiga Boga!a Vender zmiraj postopa za njim; on se je pa povsod ogiblje. Enkrat je bil Jožef sam v lisi. Tedaj ga zgrabi za plajš, ino ga spet v ostudni greh nagovarja; Jožef pa ji popusti plajš v rokah, ino beži iz hiše. v Žena se na io silno raztogoti. Prijaznost hudobnih ljudi namreč se velikokrat v smertno sovraštvo preverže. Na ves glas zacne vpiti, ino vse domače skličovati. „Glejte, glejte \u jim pravi, „kaciga hudobneža je moj meA v hišo pervlekel. Les v hišo pride, ino se me loti. Jaz pa zavpijem, kolikor sim mogla, tedaj je plajš popustil, ino je bežal !" Plajš je zraven sebe hranila, dokler ni bilo moža domu. Ko mož domu pride, mu pravi vse te laži, ino de bi ji bplj verjel, mu plajš pokaže. Goapodar se razserdi, ino per tej priči reče Jožefa v ječo vreči. Pomislite to, ljubi otroci! Jaki, nedolžni ino vojšaški mládenec Jožef vam daje tukaj prav lep zgled. Ob skušnjavi misli v Boga. Se varuje drušine hudobnih ljudi. v Nedolžnost mu je ljubši od vse sreče sveta. Čednosti ne ljubi iz po~ svetniga dobička. Oteti svojo čednost se še le vsiga vana, vse pozemljske časti, vsiga veselja ijio dobička, ino gre raji v ječo, kakor de bi zoper voljo božjo storil. Pač res, naj lepši dar je ta Bogu! V skušnjavah tudi vi storite tako. 19. JVedoIžiii Jožef v ječi. Jozef je adaj T ječi med hudadelniki. Pa Bog, kteri nedolžnih ljudi nikoli ne zapusti, ga 38 tudi v ječi ni zapustil S svojim lepim vedenjem ino s posebno pomočjo božjo je Jožef per ječarji kmal saupanje ino ljubezen našel, ino vse jetnike mu je dal pod oblast. Jožef dobi zdaj perložnost veliko dobriga storiti, Kmal po tem rece kralj dva imenitna dvoma služabnika, veliciga točaja ino veliciga peka, ki sta bila pred njim zatožena, v ravno to ječo pahniti. Dolgo časa sta že v njej. Eniga jutra ji Jožef, ko je k njima prišel, nekako oparjena ino pobita najde. Ves usmiljen ji vpraša: „Kaj se dans tako gerdo deržita?" Odgovorita: „Sanje sva imela, pa nimava nikogar, de bi nama jih razložil.4* Jožef je vedil, de so navadne sanjske izlage prazne vraže; jima tedaj reče: „Izlaga je božja reč, le sam Bog vé, ali kaj naše sanje pomenijo, ino kaj; pa vender povejta, kaj se vama je sanjalo? Veliki točaj tedaj pove: „Sa~ njalo se mi je, de vidim vinsko terto s tremi mladikami. Rastla je, že odgnala, odcvetela, ino grozdje dozorila. Jaz pa sim kraljev kozaric imel v rokah, vzamem grojzd, ga ožmem v kozaric, ino podam ga kralju." Jožef je imel posebno razodetje božje, ino mu reče: „Sanj izlaga je ta: Cez tri dni te bo kralj spet v poprejšnjo službo vzel. Pa spomni se takrat tudi mene, ino prosi kralja, de me odreši, iz te ječe." Veliki pek vidi, de je Jožef točaju sanje dobro razložil, ino mu reče: „Meni se je pa sanjalo, de imam trijerbase na glavi. V verhnim jerbasu so bile za kralja mnoge jedi pekovskiga dela. Pa ptice so mi jih znad glave iz jerbasa jedle." Jožef reče: „Cez tri dni te bo kralj rekel obesiti , ino ptice bodo meso kavsale s tebe." Tri dni potlej je bil kraljev god, ino vse se je po izlagi zgodilo. Veliciga peka so obesili; veliki točaj pa je bil v službo vzet. Pa točaj se v svoji sreči ne spomni Jožefa. Nehvaležni, gerdi točaj! — SO« Jožef povišan. Dve léti potlej je pa kralj imel sanje. Zdelo se mu je, de je stal per Nila réki. Kar pride sedem lepih debelih krav iz vode, ino se ob réki po travi pasejo. Za njimi pride pa sedem gerdih s-hujšanih krav iz nje. Shujšane krave pa so nnih debelih sedem požerle. V tim se kralj prebudi, pa spet zaspi. Precej se mu spet sanja od sedem lepih polnih klasov, kteri so bili od druzih sedem drobnih in snetjavih klasov požerti. Te sanje so kralja zlo prestrašile. Berž ko se je zdanilo, je poslal po vse modre ino izlagavce po Egiptu. Pa kralju ne more nihče sanj razložiti. Zadnjič se nehvaležni točaj spomni Jožefa v ječi, ino reče kralju: „V ječi je Izraelsk mládenec, kteri je meni ino peku imenitne sanje na tanko razložil." Kralj pošlje per tej priči po Jožefa. V lepši oblačila ga preoblečejo, ino postavijo pred kralja. Kralj mu reče : „Sanje sim imel; pa ni človeka, de bi mi jih vedil raz« ložiti. Od tebe pa slišim, de veš vse sanje glado razlagati." Ponižni Jožef je odgovoril: „Jaz nič sam m sebe ne vem. Le Bog zamore kralju srečen odgovor dati." Kralj mu zdaj pove oboje sanje: od debelih ino shujšanih krav, ino pa od polniga ino snçtjaviga klasja. Tedaj Jožef reče: „Bog oznanuje kralju, kar misli storiti. Sedem debelih krav ino sedem polnih klasov pomeni sedem rodovitnih letin; sedem shujšanih krav pa ino sedem snetnjavih klasov pomeni sedem nerodovitnih letin, ktere bodo za rodovitnimi prišle, ino njih obilnost pojedle. Strašna dragina bo vso deželo stiskala. Bog bo gotovo ino skorej storil, kar je sklenil storiti. Kralj naj tedaj umniga ino neutrujeniga moža, poiše, kteri bo obilnost bogatih letin v žitnice spravljal, de bo ob dragini kaj jesti." To govorjenje je bilo kralju zlo všeč, toraj rece: „Kje dobimo koga, de bi bil kakor ti od Boga razsvetljen? Glej, postavim te čez ves Egipt! Vsi moji podložni se morajo po tvojim povelji ravnati. Visi od tebe v nobeni reči nočem biti ; le samo kraljevi sedež si perhranim." Na to sname kralj svoj perstan, ino ga Jožefu na roko natakne; obleče ga v drago belo tenčico, obesi mu zlato verigico ali ketnico okoli vratu, posadi ga v svojo drugo kočijo íno kli— cati reče pred njim: ^Deželni oče je tale!" Otroci! zgodbo od Ježefa še enkrat premislite, ino učite se verovati vse svoje žive dni: Bog jim, kteri ga ljubijo, vse v prid obrača. Kakor Bog gotovo živi, se mora pobožnim ino pravičnim ljudem vsaj zadnjič dobro goditi." 41 SI. Jožefe^ i ferati w jeci. Sedem rodovitnih létin zdaj pride , kakor je Jožef prerokoval. Jožef gre, ino spravlja žito v žitnice; neizrečeno obilno ga je bilo. Pa tudi sedem hudih letin je nastopilo, kakor je prerokoval. Velika lakota perhaja po vsih deželah. Jožef odklene tedaj žitnice, ino previduje s kruham ves Egipt. Tudi iz bližnjih dežel hodijo od Jožefa žita kupovat. Tudi po Kananskim pertisne velika dragina. Jakop tedaj reče svojim sinam: „Stopite doli v Egipt, ino nakupite nam hruha ali žita, de vsaj lakote ne umerjemo«a Deset Jožefovih bratov gre tedaj v Egipt. Benjamina pa, kteri je bil tisti— krat še otrok, ko so bili Jožefa prodali, obderže oče doma. Djali so namreč oče: „Utegnilo bi se mu po poti kaj hudiga pergoditi." Srečno pridejo v Egipt do Jožefa. Pa Jožefa ne poznajo, ino z veliko častjo popadajo pred-nj na obras. Jožef jih je berž spoznal, se spomni sanj svoje mladosti, ino misli vprečudno previdnost božjo. Jožef se neznaniga dela proti njim, govori ojstro z njimi, ino reče: „Ogleduhi ste! dežele ste prišli ogledovat.^ Vsi prestrašeni mu odgovore: „Gospod, tega ne! Le živeža pridemo kupovat. Pošteni ljudje smo; dvanajsit bratov nas je. Naš oče še žive na Kananskim. Naj mlaji brat je doma per očetu. Uniga druziga pa —. zdaj so blezo malo jecali — uniga druziga več ni.46 „Vidite no!a reče Jožef, gotovo je, vam ni upati. Kakor gotovo jaz ino kralj živi— va, de mi ne pojdete od tod, dokler vašiga naj mlajšiga brata ne bo. Koga zmed sebe pošljite po-nj! Vi drugi ste pa ta čas moji jetniki. ic V ječo jih rece peljati. —Nekedaj so svojiga brata vergli v vodnjak, zdaj pa oni tiče v ječi. Prav človek se nikoli ne masuje nad sovražnikam; tudi Jožef se ne «masuje nad syojimi hudobnimi brati. Le poboljšati jih hoče. Cez tri dni jih ukaže iz ječe perpeljati, ino jim reče: ?,Jaz se Boga bojim,, ino nikomur ne delam krivice. Ce ste pošteni ljudje ; pustite eniga zmed sebe tukaj perpertiga; vi drugi pa pojdite s kupljenim žitam domu. Perpeljite mi potlej svojiga mladiga brataj ino vam bom verjel, ino odšli ste smerti.^ Vdajo se v to, ino si pravijo med seboj: „Tega smo se nad Jožefam, svojim bratam, zadolžili! Vidili smo britkost njegove duše, milo nas je prosil; pa ga nismo uslišali: Sa to pride ta nadloga nad nas.ži Tako se včasi vest še pozno zbudi. Pa niso mislili, de jih Jožef ume; zakaj po tolmači je govoril z njimi. Jožef, slišijoč ta pogovor, se od njih oberne, ino joka. Serce se mu od ljubezni taja, berž ko čuti, de jim je žal. Pa de bi zvedil, ali jim je resnica, se spet va-nje oberne, ino reče Simeona, kteri je bil blezo naj neusmiljenši proti njemu, vpričo njih zvezati. Svojim služabnikam pa reče, jim vreče ali žakle z žitam nasuti, ino va-nje vsakimu svoj denar djati, ino jim še živeža za po poti dati. Potlej otovorijo svoje osle, in odrinejo domu. Doma povedo očetu vse, kar se jim je permerilo. Stari oče pa tarnajo rekoč: „Ob vse 43 moje otroke me boste perpravili. Jožefa več ni, Simeon sedi ^apertj zdaj pa mi hočete še Benjamina vzeti! Ne bo hodil ne z vami v Egipta Kedar vreče praznijo, ino vsak svoj denar v njih najde, se vsi grozno grozno prestrašijo, %%* Benjamin gre v Egipt« Med tem je žito pohajalo, ino oče silijo spet sinove v Egipt. Juda pa pravi: „Možu, ki ondi zapoveduje , se ne smemo brez svojiga naj manjšiga brata pred oči perkazati. Toraj mladenča z menoj dajte. Jazvsim za-nj porok \u Tedaj reče Jakop: „Oe je le taka, naj bo. Pa vzemite seboj, kar raste nar boljšiga v deželi, ino nešite v dar možu. Še toliko denarjev vzemite seboj, ino pa denarje«, ki ste jih per verhu vreč našli; morebiti se je bila kaka zmota zgodila. Bog pa VBigamogočni vam daj milost sadobiti per moži, de vam da nazaj zapertiga brata ino tudi mojiga ljubiga Benjamina. Oh, jaz sim pa kakor kdo, ki je ob vse svoje otroke perpravljen lu Jozefovi bratje dojdejo z Benjaminam ino z darmi srečno v Egipt. Kedar Jožef zve, de je Benjamin per njih, zapove svojimu hišniku jim dobro obedo napraviti. Ta mož jih pelje v hišo. Še med vratmi ga opomnijo zavoljo denarjev, ktere so bili v vrečah našli. Pa jim reče brez skerbi biti, jim perpelje Simeona, poklade njih oslam, ino jim napove, de bodo opoldne tukaj jedli. Preden je Jožef domu prišel, so svoje dari perpravili. ííedar v hišo stopi, padejo vsi na kolena, vsak s svojim daram v roki. Jožef jih prijazno pozdravi , ino rece: „So li zdravi vaš stari oce, ki ste mi pravili od njih? še žive?44 Odgovore mu: „Zdravi so naš oče j tvoj hlapec; še žive, ino se jim dobro godi!4* Jožef zagleda Benjamina, ino vpraša: „Je li ta vaš mlaji brat? — Bog ti daj dobro, moj sin!44 mu reče, ino urno gre iz hiše; užalilo namreč iz ljubezni se mu je nad bratam. Solze ga silijo; gre na samno, ino se izjoka. O kako lepa je resnična bratovska ljubezen! Ko si je Jožef obras izmil5 pride nazaj, se premaguje, ino reče: „Jedi sdajnamizo dajte! Posadite jih po starosti, naj staršiga od zgorej, ino naj mlajšiga pa od spodej.44 Nad tem se vsi zavzamejo. Zdaj nosijo jed za jedjo na mizo. Pa Benjamin dobi vsiga petkrat več kakor uni drugi. Jedli so, pili, ino bili vesele volje. S3. Jozefova si-el»ei*iia kupa. Jožef dene svoje brate, de bi se od njih poboljšanja popolnama prepričal, še na eno terdo poskušnjo. Svojimu hišniku zapové: „Napolni možem vreče z žitam, kar ga gre va-nje. Deni na verh žita vsakimu svoje denarje v vrečo; v mlajšiga vrečo pa še mojo sreberno kupo." Hišnik stori tako, ino drugo jutro ko se dan zazna, odrinejo s svojimi osli proti domu. Komej so od mesta odšli, ukaže Jožef hišniku za njimi hiteti, ino jih zavoljo kupe terdo prijeti. Dohiti jih hišnik, ino jim5 reče: „Kupo, ki moj gospod pije iz nje, ste ukradli! Tako s hudim povračujete dobrote ?" Na to vsi osterme, in odgovore: „Kaj mi bi bili kaj takohu 45 diga storili?6' Umerje zmed nas naj tisti, per kterim se kupa najde. Pa še tvoji sužni naj bomo vsi drugi po verhu." Ko bi mignil, vzamejo vrece z oslov, odvezujejo vsak vsojo vrečo. Zakaj v tej reci so bili dobre vesti , ino toraj vsi sereni. Hišnik preiskuje vse vreče od naj starjiga do naj mlajiga. Kar kupo najde v vreči Benjaminovi. Ostermeli so vsi, ino vernili se k Jožefu , Juda od spred. Pred-nj na kolena popadajo vsi. Jožef jim reče: „Zakaj ste tako naredili?" Juda odgovori : „Gospod , kaj tihočem odgovarjati! Bog je nasel krivico nad nami 5 za to se nam taka godi. Glej, on, ki se je kupa našla per njem, ino vsi mi smo tvoji sužni !" Jožef reče: „Tega me Bog varuj! Kupe tat bo moj suženj vi drugi pojdite k očetu per miru domu. Juda zdaj bliže stopi k Jožefu, ino reče: „Gospod, kralju enak! prosim, naj smem reči besedo, tvoj hlapec! Unikrat si nam ukazal seboj perpeljati svojiga naj mlajšiga brata. Oče ga niso radi izpustili, ker ga ljubijo, kakor svoje življenje. Jaz sim se jim poroka storil za mladenča, jaz naj bom tedaj tvojsužen, de lemladeneč gre z brati domu. Kako neki bi mogel brez njega k očetu! Vsaj britkosti ne bom vidil, ktera jih čaka!" Ta Judová je bila lepa. «4. Jozef se da spoznati. Jožef se zdaj ne more nič več premagovati. Reče Egipčanam, ki so okoli njega: „Pojdite iz hiše vsi." Ko ni bilo nikogar ptujiga zraven, ino ko je bil Jožef per bratih sam zdaj 3 izpusti na glas jok, ino rece: „Jožef, vaš brat, sim jaz! Še žive moj oče?" Bratje oterpnejo od strahu , ino kar besedice ne morejo pregovoriti, Vsa krivica, ki so jo Jožefu storili, jim hodi na miseh Jožef pa j ves prijazen, jim reče: „Bliže, le bliže do mene! Jožef sim, ki ste me bili na Egiptovsko prodali. Pa vender nikar se ne bojte za to! Vam v prid me je Bog pred vami les poslal 5 de ste vi' lakote ino smerti oteti. Za to me Je kneza naredil po vsi Egiptovsi deželi. Hitite tedaj do mojiga očeta, ino recite jim: Jožef , vaš sin j vam sporoči: Bog me je gospoda postavil vse Egiptovske dežele» Doli pridite k meni 5 ne mudite se, V naj lepšim kraji dežele boste prebivali; bliz mene boste vi ino vse, kar imate. Še pet let bo lakota. Hitro hodite , kmal nazaj pridite, ino mojiga očeta seboj perpeljite. Ino zdaj se Jožef Benjamina svojiga brata oklene? ino joka, ino tudi Benjamin se joka. Ino vse brate kušne, ino joka. Otroci! kdo tukaj ne bo s solznimi očmi v nebo pogledoval, ino ne poreče z omečenim sercam: ?5Oh, kako si ti dober, o Bog!" S S» ©četa «Takopa veselje» Tudi kralj je zaslišal, de so prišli Jozefovi bratje. Kralj ino vsi per dvoru so tega veseli. Svoje lastne vozove je dal kralj, de so šli po Jožefoviga očeta, ino pa po njegovih bratov žene in otroke. Jožef da še vsakimu dvoje pražnje oblačilo? Benjaminu pa tri sto srebernikov ino petero pražnje oblačilo. Ravno toliko denarjev ino preblek je očetu poslal, ino verin tega se desetero z Egiptovskim blagam otovorjenih oslov ino desetero z žitam ino živežem *za po poti obloženih oslic. Tako jih odpravi, ino per odhodu jim reče: „Ne kregajte se mi po poti zavoljo nekedanjiga, vse bodi* pozabljeno!" Stari oče so jih med tem žalostni perčakovali. Kar pridejo z Benjaminam, ino berž, ko v hišo stopijo, povedo: „Jožef, vaš sin še živi, ino je gospodar vsiga Egipta !" Jakop jim pa ne verjame, dokler ni vidil kraljevih vozov ino toliko dražili darov. Zdaj mu je, kakor ko bi se iz hudih sanj prebudil. „Dosti mi je," reče, de moj sin Jožef še živi! Grem, vidil ga bom, predem umerjem!" Potlej je pobožni starčik k Bogu molil, ino Bog mu je govoril ponoči v perkazni: „Nič se ne boj! Iz tvojih otrok hočem v Egiptu velik narod storiti, ino jih spet nazaj perpeljati." Zdaj se vzdigne na pot v Egipt. Na meji Kananske dežele je še Jakop Bogu dar opravil. Juda gre naprej, očeta napovedat. Jožef se mu naproti pelje. De le očeta zagleda, plane iz kočije, se jih oklene? ino se od samiga veselja joka. Stari oče pa rečejo: „Rad umerjem zdaj, de te le vidim še enkrat!" Jožef v svojim veličaslvu se ni sramoval očeta, pred kralja jih pelje. Kralj se je zlo veseselil, de je očeta taciga pobožniga sina vidil9 ino ukaže na Egiptovskim mu dati naj lepši deželo, — Gesensko. Ondi je Jožef njega ino njegove z vsim obilno preskerbel. Otroci! od Jožefa se učite svoje starše ljubiti» 26. JakopoYa ino Jozefova smert« Jakop je sto sedem ino štirdeset lét doživel. Kedar se je njegova smert perbliževala, pošlje po Jožefa, svojiga sina. Jožef pride, ino pa tudi svoja sinka, Eprajma ino Manaseta, starimu očetu perpelje. Jakop, malo pred smert jo, se sklone na postelji, vzame otročiča v naročje, jikušuje ino blagoslovi. Jožefu parece: „Glej! jaz umerjem, pa Bog bo per vas, ino vas bo spet perpeljal v deželo vaših očetov. Se en del več ko tvojim bratam dam tebi, Sihemsko selo." Na to se Jakop sniti reče vsim svojim sinovam, ino moli nad vsimi. Judu še sosebno reče: „Kraljeva palica ne bo prešla od Juda, ne vojvodstvo od mlajšev njegovih, dokler ne bo tistiga, ki je namenjen biti poslan, to je, zveličarja. Narodje bodo upali va-nj.4i Vsim skúpej reče: „Pokopajte me v dvojni jami na Kananskim, kjer Abraham ino Zara, Izak ino Rebeka počivajo!" Ko je to izrekel, se poravna nazaj v posteljo, ino umerje. Jožef, to viditi, pade očetu po obrazu, joka, ino jih kušuje, ino na Kananskim jih pokoplje, kakor so si želeli. — Dobri otroci ljubijo svoje starše celo do smerti, ino spolnijo jim tudi voljo še po smerti. Jožef je sto ino deset lét doživel. Kedar se njegov konec perbliža, reče svojim bratam: „Jaz umerjem zdaj. Pa Bog vas bo varoval, ino vas v deželo perpeljal, ktero je našim oče- tam obljubil. Tisti čas vzemite tudi moje košice seboj." Obljubiti mu morajo to. Ino potlej je umeri, poln vére v božje obljube, mirno ino 49 veselo. Veliko 5 veliko solz je bilo prelitih po njem. Tukaj per Jozefovi trugi, ljubi otroci! sklenite po njegovim zgledu pobožno živeti, de boste tudi vi nekedaj mirni umerli kakor Jožef, 99* Otrok Hozes T Mčnatim jer* basek.it* IzJakopwih otrok se je sčasama velik narod zaredil. Po njih očetu Jakopu, ki mu je bilo tudi Izrael imé, se jim je reklo Izraelov narod, ino so bili v dvanajst rodov razdeljeni. Tisti stari, dobri kralj na Egiptovskim je bil mertev. Novi kralj pa ni hotel nic vediti za Jožefa. Tolikanj ptujiga naroda v njegovi deželi mu pergreva. Sklene ga tedaj zatirati« Po ceglovnicah ino na polji so mogli hudo hudo tlako opravljati, ino pretežke dela delati. Ino vse vnovič rojene Izraelske dečke je ukazal še celo v vodo pometati. Bila je tistikrat neka dobra, vsa bogaboječa,,Izraelska mati. Le toliko zalo uete je imela. Cez vse ga je ljubila, ino v strahu skrivala cele tri mesce. Pa zdaj ga nič več ne more perkrivati. Iz bičevja tedaj splete jerbasček, ga znotraj zasmoli, položi déte va-nj, ino dene jerbasček per kraji Nila v ločje. Mislila si je: Morebiti vender Bog koga pošlje, de se usmili Iepiga otroka. Otrokova sestra pa se je od deleč ustavila, ino gleda, kaj se bo z otrokam golilo. Ino mili Bog je tako naklonil, de je ravno tisti čas kra- Ijeva hči k vodi prišla. Zagleda jerbasček v locji, ino precej reče svojih dekel eni po-nj iti. 4 so Ko ga odpre5 zagleda otroka v njem. Ino glej, dete je vekalo! Kraljevi hčeri se smili, ino reče: „Oh, Izraelskih otrok ti bo kteri!" Kedar je otrokova sestra od delec vidija, de je kraljeva hči tako prijazna, ino de se ji dete tako smili 5 stopi serčno k njej, ino ji reče: „Naj grem naj, ino kako Hebrejko poldičem, de bo dete dojila." Kraljeva hči reče: „Le idi, le!" Deklica teče vesela domu po mater. Mati je jaderno prišla, ino kraljeva hči ji reče: „Vzemite tega otroka, ino redite mi ga; vam bom že dobro plačala." Pač je bila mati vesela, pač je hvalila Boga, ino s hvaležnostjo svojiga otroka spet v naročje vzela! Ljubeznjiviga dečka je iz njega zredila. Kraljeva hči ga je za svojiga sina vzela, ino imé Mozes mu dala. — Tako le skerbi dobrotljivi Bog tudi sa otroke. S 8. Mozes per studenci« Kedar je Mozes že dobro odraste], vidi nadlogo Izraelcov, svojih bratov. To ga je v živo bolelo. Raji hoče z zatiranim ljudstvam revež biti, kakor s hudobneži vse Egiptovske bogastva vživati. V Boga, njega nevidniga, obrača oči, kakor de bi ga vidil, ino se za svoje stiskane brate serčno ponaša. Kralj mu je toraj po življenji stregel, ino Mozes pobegne iz Egipta. Pa Bog tega jaciga moža ni zapustil. Mozes je na Madjansko bežal. Truden ino ves shojen sede per nekim studencu. V tistim kraji je prebival bogaboječ duhoven. Jetro mu je bilo imé, ino je imel sedem hčer. Očetove dl ovce so pasle, ino ravno so cede pergnale k stuckneu napajat. Mozes jim vodo zajema, ino korita naliva. Drugi pastirji — kakor pred zarobljenci — hočejo dekleta odpahati. Pa Mozes se za-nje potegne, ino jim ovce napoji. Ko so domu prišle pastarice, povedo očetu vse to. Oce rečejo: „Zakaj nisto tega moža, ki vam je dobro storil, seboj perpeljale? Pokličite ga, de zajme z nami.u Berž ga pokličejo, ino Mozes pride k bogaboječimu Jetru. Kmal sta si bila všeč. Mozes mora Jetru ob- Ijubiti, de ostane per njem, ino Jetra mu pa svojo hčer Seporo 'da za ženo. #9. Goreči germ* Mozes je zdaj Jetrove ovce pasel. Enkrat jih žene deleč deleč v pušavo, celo do Horeba gore. Tukaj po teh samotah, kjer druziga ni bilo, kakor semtertje kak germ, je Mozes večkrat v revo svojih bratov v Egiptu mislil, ino k Bogo molil. Ves v to zamišjjen zagleda na enkrat v germa velik plamen. Čudi se, de germ ne zgori ^ ino gre bliže njege. Ker ga glas iz plamena ogovori: „Mozes, Mozes!" Mozes reče: „Ti sim!" Glas reče: „Jaz sim Bog tvojiga očeta, Bog Abrahamov, Izakov ino Jakopov." Mozes, poln svetiga strahu, obraz skrije, Bog pa daljej govori: „Vidil sim revo svojiga ljudstva v Egiptu, ino slišal njegovo zdihovanje. Rešiti jih hočem iz rok Egipčanov, ino jih peljati v dobro prostorno deželo, ki se mleko ino méd po njej cedi 5 na Kanansko jih 4 * 5» popeljem. Toraj idi; ino spelji meja ljudstvu iz Egipta. Mozes je iz pokoršine ino iz ponižnosti storil po božjim povelji. Vzame od Jetra slovo, prime palico v roko«, ino gre v Egipt. V pušavi ga Aron, njegov brat, sreča. Mozes mu pove, po kaj ga Bog pošlje. Toraj gresta oba vkup v Egipt, ino tam skličeta vse starašine Izraelskiga ljudstva* Aron jim perpoveduje vse besede, ki jih je Bog govoril; Mozes dela čudeže s palico. Vse ljudstvo je verovalo, ino Boga molilo. SO. Božji čudeži. Mozes ino Aron, po osemdeset lét siara sivcika, stopita pred kralja zdaj, ino mu napovesta božje povelje. Rečeta mu: „Tako pravi Gospod: Izpusti moje ljudstvo, de mi gre godu obhajat v pušavi." Kralj odgovori ves prevzeten: „Ne vem Gospoda nobeniga, de bi mu jaz bil v strahu. Ljudstva ne dam iz dežele." Skazati tedaj, de ga je res Bog poslal, stori Mozes v Gospodovim imenu več čudežev. Vergel je palico na tla, ino zvergla se je v kačo. Pa ne zmeni se za to kralj; še bolj je ljudi stiskal ko pred. — Mozes udari s palico vpričo kralja na reko Nil. Ino vsa voda se sverže v kri; ribe pomerjejo v njej, ino nihče je ne more več piti. Pa kralj se oberne, ino mu ne gre k sercu. Na to pokrijejo po božjim povelji mnoge živali, žabe, komarji, kobilice, ves Egipt Po polji, po hišah, po shrambah ino celo po kra ěS Ijevim poslopji jih je bilov vse živo. — Strašna kuga je živino morila. Cerni mehurji se iz~ pahiiejo po ljudeh ino po živini» — Strašno vre me? polno toče ino treska, pokončuje vso žele« njavo na polji , pobija ljudi ino živino. Tako nastopi desetero stisk saporedama, ena hujši ko druga. Kralj pa ostane le še terdovraten; ali pa, če je ravno ob času stiske obljubil ljudstvo izpustiti, se berž skuja, ko stiska na Mozesovo prošnjo odjenja. Pa kar je Bog sklenil, se vender le mora zgoditi. Kralj ne more božjiga ljudstva rušenja ubraniti. Kaj neki je človek, de bi se vsigamogočnimu Bogu v bran stavil ! 31 . Večerja, ino o «Hi ml iz F^ipta. Mozes ino Aron stopita zdaj zadnjič pred kralja, ino mu rečeta: „Tako pravi Gospod: Opolnoči bo umerlo vse pervorojeno po Egiptu. Per Izraelovih otrocih pa kar pes ne bo čerhnil. Potlej pôjdem iz Egipta ino vse ljudstvo Izraelsko z menoj.a Kralj je ostal terdovraten. Noč se dela. Vsak Izraelsk gospodar mora kakor je Bog po svoji očetovi skerbi ukazal^ jagnje zaklati, ino ga speči, de se na pM pokrepčajo. Vsaka gospodinja mora vmesiti, de so imeli kruha za po poti. Vsi na pot perpravljeni, palico v rokah ino čevlje na nogah, sedejo k jedi. Tudi so mogli z jagnjetovo kervjo hišne podboje ino naddurje zaznamovati* Polnoči je zdaj. P vsih Izraelskih hišah je vse veliko ko majhno okoli pečeniga jagnjeta zbrano. Nihče me sme iz hiše. Zdaj se je božje žuganje spolnilo. Egiptovski pervenei ali pervorojeni otroci so umerli, od kraljeviga perviga sinu do perviga sinu nar manjšiga najemnika. Tudi vsa pervenšina živine cerka. Vsi prestrašeni puhnejo kralj ino vse ljudstvo iz spanja. Neznan krik je po vsim Egiptu. Ne hiše ni, v kteri bi ne bilo merliča. Kralj poklice še ponoči Mózesa ino Arona, ino jima rece: „Pojdite, ino odtegnite vsi, vidva ino Izraelovi otroci vsi ! Tudi govedino ino drobnico ženite seboj, ino blagoslovita me še, preden gresta! kar si ji dobriga storila!" Ruta reče: „Povračila dosti, ker dosežem milost per vas, desiravno me ni naj manji vaše dekle." Ko je bila južna, pokliče Boc Ruto, ino rece: „Sem le pojdi, ino z nami zajmila Ruta persede k ženjcam. Boc ji naloži. Jedla, ino še nekoliko za tašo je djala na stran. Po tem je precej vstala , ino do večera lavkala. Boc je še hlapcam ukazal popušati nalaš kaj snopja semtertje, de ga brez rudečice lahko pobere. Zvečer otepe klasje s cepčikam, ino je pernesla ječmena polovico dobre mere svoji taši domu. Tukaj sta dva zgleda lepe čednosti. Bogati Boc je tak usmiljen ino dobrotljiv; revna Ruta pa tako pridna, slušljiva, pametna ino hvaležna. To je Bocu nad bogabojeco ino dobro vdovo tako slo dopadlo, de jo, ako ravno je uboga, vzame. Ko pred dober mož, si je namreč Boc mislil: Naj boljši dota je čednost. Ino pač res je toj kjer čednost prebiva, ondi je sreča, ondi gre vse lepo od rok. Tako je bila tudi Noema še v svoji starosti oveseljena. Bog ne zapusti pobožnih. 38* Helitova hudobna sinova ino Klkaiiov dobri sin. Izraelci so imeli tudi kraj za očitno službo božjo. Že v pušavi je bil Mozes po božjim povelji za-njo napravil lep šotor, ino vanj djal z zlatarn obdelano skrinjo zaveze, v kteri so bile hranjene tabli zapoved božjih, ki so tako rekoč zavezo delale med Bogam ino Izraelci. V ta šotor so imeli navado se sniti, kedar koli so Boga posebno častili, ino mu darovali j toraj mu snidnica pravimo. Bila je zdaj snidnica v Siluntu, ino per njej je imel veliki duhoven Heli svoj dom. Vsi gospodarji v deželi so tje nosili pervino svojih čed ino desetino svojih perdelkov, jih darovali Gospod Bogu 5 ino obhajali darine. Heli je imel dva sinova , Opnja ino Pineza. Bila sta hudobna ino spridena. Ni jima bilo mar ne za Boga, ne za ljudi, Kedar ljudje pridejo v Siluntj ino se snidejo na darino; per tej priči sta zraven s svojimi vilicami, ino kradeta meso iz loncov, še preden je kuhano. Pa še druge hudobe sta počenjala na skrivnim. Helij njun oce5 jih je sicer svaril zavoljo tega; pa ni jima mar za očetovo svarjenje, ino hujî strah jima dati je bil starčik vse premehak, Tistikrat sta bila perpeljala dva pobožna zakonska, Elkan ino Ana, svojiga sinčika, kteriga sta si bila od Boga sprosila, k velikimu duhovnu Helitu, de bi bil vse svoje žive dni Gospodu posvečen , ino bi mu per snidnici stregel. Sinu je bilo Samuel imé. Prav pobožen deček je bil, na vsako pokoren, ino ves v Boga zbran, ko je stregel per altarji. Od Helitovih hudobnih sinov se ni dal zapeljati. Za to je bil pa tudi Bogu ino ljudem prijeten. Samuel spi enkrat v snidnici, ki je skrinja zaveze v njej stala. Pred skrinjo je gorel zlat svečnik s sedmemi lučmi. Heli je precej zraven njega neki drugej spal. Kar Bog Samuela zaklice: „Samuel, Samuel!" Samuel je menil, de ga Heli kliče. Vstane gre k IIelitu, ino reče: Tu sim! klicali ste me." Helt odgovori: „Nisim te klical ne; le idi, ino zaspi." Ravno tisti glas ga vdrugič kliče. Samuel spet vstane, gre k Helitu, ino dobi ravno tak odgovor. Tako se je vtretjič sgodilo. Tedaj ga je Heli pod- učil: „Ce še enkrat slišiš, klicati, reci: Gospod! govori, tvoj služabnik posluša.a Samuel gre, ino spet leže. Ino res, še enkrat kliče Glas: „Samuel, Samuel!4* Samuel reče, kakor ga je Heli učil, namreč: „Gospod! govori, tvoj služabnik posluša." Gospod Bog tedaj reče: „Prišel je dan, de Helita ino njegova sinova štrafam. Vedil je Heli, kako nesramno se si- nova vedeta, pa ji ni strahova!.u Heli reče zjutrej Samuelu: ^Kaj je Go~ spod Bog s teboj govoril? Nič mi ne zamolči !u Samuel, desiravno težko, mu vse na ravnost pové. Oroci! od Samuela se učite pokoršine, ino ravno tako voljni slušajte svoje starše, učenike ino prednike ! Njih glas vam bodi glas božji! Bodite pa tudi po Samuelovo odkrhoserčni vselej, kedar vas kaj poprašajo starši. Kmal se je spolnilo, kar je Bog razodel Samuelu. Skrinja zaveze je prišla sovražniku v roke, ino v vojski sta bila oba Helitova si- nova pobita. Heli, slišali to nesrečo, znak pade s stola, si ulomi otilnik, ino umerje. Strašno kaznuje Bog nad otroci nepokoršino, ino nad starši preveliko mebkoto. Ostudnost v Gospodovih očeh je oboje. 39+ David pastir» Pervi kralj Izraeloviga naroda je bil Savi, lepe ino čedne postave, celo glavo veči od vsih rojakov. — S perviga je bil cel vojšak ino pa ves dober; pa kraljeva čast ga je prevzetniga ino sreca per vojski ropnika storila. Ker ni maral za božje zapovedi , ga je Bog zavergel, ino je nekoga izvolil, kteri je bil bolji od Savla. David je bil ta, Izajev naj mlajši sin, Betlehemlja/ i, prav lep mládenec. Ravno ovce je pase], kedar je Samuel na dom njegoviga očeta prišel poslan od Boga. Na paso morajo po-nj iti. Tedaj vzame Samuel i:og ali pušica z oljem, ino v sredi njegovih bratov ga je kralja pomazaL Odsihmal je Duh božji sosebno v njem prebival. Bog pozna tudi pastirčika še tako uboziga v hosti; ljubi ga, če je nedolžen. Ino ravno tak je bil David. Na paši per ovcah zgoli sam je serce ino misli povzdigoval k Bogu; je premišljeval lepe dela božje, nebo ino zemljo, solnce, luno ino zvezde, rože ino sadje, kako lepo je vse skúpej. To je njegovo notranje ginilo, de je oci ino roke nakviško povzdignil, ino Boga molil. K časti božji je vseskozi prepeval lepe pesmi, ki jih je sam zložil, ino je per petji na harpo brenkal. Ker je znal tako lepo peti, ino brenkatina harpo, ga je kralj na svoj dvor poklical. Veselje je kralju Savlu delalo to petje ino brenk& nje; prevedrilo ga je, kedar so se ga kalne misli lotile. Za to ga je rad imel Savi, še raji pa kraljev sin Jonata. Ta je sosebno ljubil Davida pobožniga, ino zavezo sta storila, de se bosta ljubila vse svoje žive dni. 1Ö* Ooljat velikan» David pride enkrat, ko je bil še celo mlad, v Izraelski stan. Precej uno stran doline so 5 bili Filiščam savražniki ino iljili stan. Tedaj pride iz Filiščanskiga stana grozdviten velikan, Goljat po imenu. Več ko šest komolcov velik je bil. — S strpnim orožjem se ustavi, zabav- Ija, se košatiy ino vpije na Izraelce rekoč: „Dajte mi kpga! Kdo je, de si upa z menoj se posfcusiti? a Le viditi ga, alî pa slišati, prepade že strah Izraelce. Ko David Filiščana se tolikanj ústiti sliši, reče: „Kdo je ta, de se prederzne božje ljudstvo tako zasmehovati? Jaz grem, ino se skusim z njim." Kralj, togovorjenje slišati, ga obleče v svoje lastno orožje, mu dene na glavo svoj brončeni grebenak, ga opne z lastnim oklepam, ino z lastnim mečem opaše. David poskuša iti; pa ne ve se nič prav kam djati, ino reče: „Ne morem ne tak hoditi." Vise je spet slekel, prijel pastirsko palico, zbral si pet gladkih kamničkov iz vode, vzel fračo, ino tak gre velikanu naproti. Filiščan ga zasramuje rekoč: „Sím mar pes, de prideš s palico nad-me? Pa le pridi!" David odgovori: „Ti s sulico, z mečem, ino škitam prideš nad-me; jaz pa grem nad-te v imenu Boga, ki si ga ti oponašal.*' Tedaj se vzdigne velikan nad Davida. David mu hiti naproti, seže urno v tvorbo, vzame iz nje kamen, ino ga s fračo zadegá v Filiščana. V čelo na ravnost mu ga je zasadil. Velikan se zverne na obras; David pa mu meč izdere, ino glavo odseka. Strah pobije vso Filiščansko vojsko, ino ulili so jo. Vidite, kaj vse zamore Bog; tudi s slabimi ljudmi zmaga naj močnejšiga. V Gospodovim imenu je storil to David, ino cepne prevzetni velikan. m Po&îfamal David vec nî imel dobriga očesa od Savla pnevošljiv mu je kralj bil zavoljo časti5 ki so jo njegovimu vojaštvu peli po deželi. Preganjal ga je, kar ga je mogel. Jonata, kraljev sin> je večkrat za Davida prosil3 pa nič ni pomagalo. Savi mu povsod po življenji streže. David si nikjer življenja ni svest, ino zbeži v pušavo. Po temni hosti je hodil. S smertnimi nevarnostmi je hiLzaprežen od vsih strani. Komu bi v takim ne upadlo sercé? he Davidu ije upade; zakaj v Boga je zaupal, ino tako le prepeval: „Kdor v zavetji Narviš'ga prebiva, Kdor pod slémenam V si g am o gofr ga noči; Moje perbežaljše si, rece Bogu, ino tabor si moji Moj Bog si? v tebe zaupam. Perute me pokrivajo Tvoje, Ves sim pod perjem Trojim zaveten; Tvoja zvestoba m' je bramba in škit. Ne bojim se ponočniga straha, Ne pšice podnevi švigajoče, Ne kuge, ki hodi o mraku, Ne sile, ki oppldne hlasta, Gledat' daš mi zveličanje Tvoje. Zaupanje v Boga ga stori serčniga ino mirniga? kdor je pobožen5 pridejo naj tudi še take nevarnosti» Velikokrat bi bil David lahko škodoval Savlu ? svojimu sovražniku. Pa kar stvarice mu žaliga ne stori, ino časti nad Savlam kralja od Bfoga postavJjeniga? z Gospodovim oljem pomazaiiiga, nad kterim se ne sme nihče pregrešiti. Savi je zadnjic v nesrečni vojski strašen konec vzel, ino ljudstvo je Davida kralja izvolilo. 5 * 41« Davidy pobožni kralj. V Jeruzalemskim mestu si je David kra- Ijevi sedež izbral. Dober kralj je bil. Serce je imel polno ljubezni ino pokoršine do Boga, ino si je tudi na vso moč perzadeval svoje ljudstvo bogaboječe ino srečno storiti. Navdati je želel Izraelce s pobožnimi občutljeji ino s pravim sveiim straham. Toraj stori za občjo ali očitno službo božjo, kar mu je v moči. Kmal zraven Jeruzalemskiga mesta je bil lep hrib; lepava, tako rekoč, cele dežele. Na njem je David skrinji zaveze brehek šotor postavil. Va-nj so z veliko častjo skrinjo zaveze pernesli. Razlega se glas pesem, trobent ino bobnov, — neizrečeno veselje je bilo. Ker je bil David takošen^ ino kakor sveto pismo pravi, moz po volji božji; mu je pa tudi Gospodov duh marsikaj prihodnjiga razodel. V prihodnje čase je na tanko vidil, ino govoril prerokbe imenitne tudi še za nas. Bog mu je veliko obljubo storil, de bo iz.njegoviga rodu prišel večni kralj, kteriga kraljestvo ne bo imelo konca. Tako je že David vidil v duhu božjiga odrešenika vesoljniga sveta, ino je njegovo veličastvo v pesmih prepeval. Nam vsim je to večno kraljestvo namenjeno; nebeško kraljestvo je, po njem moramo hrepeneti. 43. Salomon«. Izraelski kralj« Salomon je bil Davidov sin. Na smertni postelji so ga oblagoslovili pobožni oče, ino ga serčno opominjali, de naj voljno služi Gospodu. Ko je Salomon kraljevati percel? je Boga iz serca ljubil. Gospod se mu tedaj ponoči v sanjah perkaže, ino mu reče: „Prosi, kar hočeš, dal ti bom.^ Salomon ni prosil ne bogastva, ne časti, ampak modrosti ino imenitnosti, to je, praviga spoznanja svojih dolžnosti, de bi prav vladal svoje ljudstvo, ga svestiga ohranil Bogu, ino osrečil. Bogu je bila prav všeč ta prošnja. Reče mu: „Ker to prosiš; glej, tako modrost ino tak um ti bom da!, de tebi enaciga kralja ni bilo, ino ga ne bo. Pa dal ti bom tudi, česar nisi prosil, bogastvo, čast, slavo ino dolgo življenje. Modrost ino čednost ste brez mere boljši ko blago. Modrosti ino čednosti prosimo vsak dan Boga, ino vse drugo nam bo pervergel. Castito je bilo Salomonovo kraljevanje, pravične njegove sodbe, ino srečne njegove dela. Nad njegovo modrostjo, nad njegovim veličastvam so se pozemeljski kralji ino knezi čudili. Vidil se je blagoslov božji nad njimi, Salomon je Bogu v Jeruzalemu tudi zidal tisti veliki ino lepi tempelj, ki so mu ga bili že ran j ki oče staviti ukazali, ino mu za-nj nabrali veliko zlata ino srebat. Vse stene so bile z cedrovim lesam obdjane, ino z zlatim rožicami ino drevesi opisane. Altar, vsih deset svečnikov po obeh straneh, vsa posoda ino vse kadilnice so bile iz samoěistiga zlatá. Celo žeblji so bili zlati. Tla so bile z zlatarn vložene, ino vrata z zlatarn prevlečene. Tako lepiga tempeljna še ni bilo na svetu* V ta tempelj so se Izraelci s-hajali, častit očitno ediniga Boga. Mi ga moramo v cerkvah moliti. Pa kakor lepe perve, tako žalostne so bile poslednje leta Salomonoviga kraljevanja. Oh, padel je v velike pregrehe, ino še celo v malikovanje! Milost božja ga zapusti. Odsihmal se Salomonovo teličastvo zátemnuje. Pantje ino premetje mu cele dežele odkrušijo. Roboamu, njegovima sinu ino kraljestva nastopniku, je odstopilo deset rodov Izraelskiga ljudstva, ino so novo kraljestvo postavili. Izraelsko po imenu. Unimu pa so rekli kraljestvo Judovo ali Judomko^ ino je bilo veliko manjši. Veliko mesto Judovskiga kraljestva je bil Jeruzalem; Samarija pa Izraelskiga. Hude vojske ste te kraljestvi skorej vedno imele med seboj. Kralj, naj bodo Judovski ali Izraelski, če se jih nekaj dobrih odbere, so bili hudobni vsi od kraja. Ljudstvo je lezlo v nevednost, v grehe ino.hudobije. Zmiram je manj praviga češenja božjiga. Občja ali ljudska sreča je zginila. Za greham pervre nadloga kakor per posameznih ljudeh, tako per celim ljudstvu. Poboljšat ljudstvo ino kralje je Bog od časa do časa pošiljal hogaboječe svete može, kterim se je reklo preroki. Ti so vredni, de še zdaj posebno va-nje oči obernemo. Bog se je po njih častitiga razodeval, ino sosebno z njih prerokovanjem spričaj^ de vse ve, de tudi príhodné reči vidi * m 43. Dlija prerok. Ahab je bil nar hují Izraelski kralj. Nobeden drug ni storil toliko hudiga v Boga. IHaliku Balu5 izrezani podobic je celo altarje delal, ino ljudstvo v malikovanje zapeljeval* Prerok Elija tedaj stopi pred kralja, ino mu rece: „Kakor živi Gospod Izraelski Bog5 pred kterim stojim, ne bo ne dežja, ne rose te léta, dokler jaz ne porečem." Ahab se za |o nie ne zmeni, še le po življenji streže Eliju strivej. Toraj reče Bog Eliju : „Idi od tod, iqo perkrij se per potoku Karitu. Pij iz potoka; živiti te sim že orlam ukazal." Elija berž gre, ino je prebival v samoti per potoku. Pil je vodo iz potoka-, ino orli mu nosijo zjutrej ino zvečer kruha ino mesa. Bog preskerbi vselej svoje služabnike. Pa sčasama je tudi ta potok usahnil, ker po ysi deželi ni bilo dežja. Elija sede ondi, ino nima kaj piti. Bog mu pa &pet pomaga iz sile. „Vzdigni se," mu je djal, „ino idi v Sarepto na Sidonsko; vdovi te bom rekel ondi živeti." Elija gre. Pred mestnimi vrati jo najde, ko je ravno dreva pobirala. Reče ji: „Pil bi rad; pernesi mi, pernesi vode v korcu." Vdova je prav voljna ino postrežna. Ko bi mignil, mu gre po vode. Prerok zavpije še za njo : „Prosim, tudi kak grižljej kruha mi pernesi!" Odgovori: „Kakor živi Gospod, tvoj Bog> de ga nimam kar skorjice. Le pegico moke imam še v predalu ino bitvico olja v verči. Glej, ravno sklestkov nabiram, de spečem še to bitev za-se, ino za sinu. Se %o bova pojedla, preden umerjeva." Gotovo so ji solze igrale v očeh, kedar Je to rekla. Elija ji reče: „Le nikar ne skerbi toliko za prihodni cas! Idi? ino speci iz pesti moke kak grižljej kruha." Spekla ga ' je. Jedel je Elija, vdovo ino njen sin, s kakošnim hvaležnim veseljem, se vé; Od tistiga casa ne zmanka ne moke v predalu, ne olja v verči. Kako je Bog vender mogočen ! Tri leta ino šest mešcov je že bilo, kar ni le kapljice dežja kanilo na zemljo. Studenci usahnejo, polje je enako pušavi, vsa dežela žaluje. Toliko rev se perene, če Bog ljudem svojih dobrot le eno okrati! Izraelcam se zdaj oči odpirajo, ino spet mislijo v Boga. Bog pošlje tedaj Elija spet v deželo. Prerok stopi pred kralja, ino mu reče: „Pošlji, ino na hrib Karmel mi spravi vse Izraelce, pa tudi unih štiristo ino petdeset Balovih prerokov." Ahab je storil tako. Elija reče zbranimu ljudstvu: „Dajte zdaj dva junca, Balovi preroki naj si eniga izberejo, razkosajo^ ino denejo nagermado, pa ognja ne pod-njo; jaz pa bom uniga vzel, ino ravno tako storil. Potlej naj oni v svojiga Boga kličejo, de jim dar z ognjem spod neba požgij jaz pa bom svojiga Boga tega prosil. Kteri Bog sé z ognjem oglasi, bodi si moj ali vaš5 njega častite vsi praviga Boga." Vse ljudsto je savpilo: „To je prav, to!" Naj pervič vzamejo Balovi preroki junca, ga zakoljejo, ino kličejo od jutra do polne neprenehama: „Bal, usliši nas!" Ino kolena upogujeju, ter skačejo okoli altar ja med vpitjem. Pa ni ga odgovora. Opoldne kličejo še glasneje, ino tako celo do večera. Pa ni ga odgovora? ne uslišanja. Zvečer poklice Elija ljudstvo k sebi. Vzame dvanajst kamnov po številu dvanajst Izraelkih rodov, ino popravi poderti božji altar. Okoli altarja naredi širok, globok graben. Potlej zloži dreva na altar, razseka junca, ino ga dene na dreva. Po tem rece: Pernesite štiri čebre vode, ino polijte dar ino germado lu Store trikrat tako, ino voda se oceja ob altarji, ter nastopi do verha po grabnu. Zdaj stopi Elija pred altar, ino je molil: „Gospod, Abrahamov, Izakov ino Jakopov Bog, usliši me, ino pokaži dans, de si ti Bog po Izraelskim." Kar ogenj se je z neba aderl, ino povžil je darilo, dreva ino kamnje, ino pa tudi vodo poliže po grabnu. Ljudstvo, to viditi, popada na obras^ ino kričalo je: Elijev Gospod je pravi Bog!"*—Elija rece kralju: „Hiti domu, velik dež slišim peršumeti." On sam je šel na verh hriba, poklekne, ino je molil. Tu sevje vidilo, koliko premore molitev pravičniga. Še pre- den si je kdo svest, se vzdigne vihar, nebo se zatemni, ino velik dež je povsod, kteriga so Izraelci že tako dolgo časa prosili. Takrat se je prav vidilo, kaka dobrota božja je vla~ žen dež. 44. mizej« Elija je Bog ob viharji z zemlje vzel. V ognjenim vozu z ognjenimi konji se je peljal proti nebu. Njegov nastopnik je bil Elizej. Tudi on je velike ino čudne reči delal. Naman, Sirskiga kralja veliki vojvoda, je bil bogat, ino v veliki časti5 pa je bil gobov. 7é Gobe so še veliko gerši bolezen kakor koze. Per lijem je Izraelsko dekle služilo. Ta rece eniga dne Namanovi ženi: „Oh, naj bi bili naš Gospod per preroku v Samarii, gotovo bi jim gobe odpravil! Kedar Naman to zvé, se pelje do Elizeja, ino vzame za~nj veliko zlata ino srebra seboj. Ko se ta imenitni gospod pred Elizejevo hišo perpelje, mu prerok poroči po svojim služabniku: „idi5 ino operi se sedemkrat v Jordanu, potlej boš očišen od gob." Naman, ves prevzeten, je bil nevoljen, de ni vprerok sam iz hiše k njem prišel, ino reče: Cimu bi se neki mogel Tavno v Jordanu umivati? Kaj niso naše Sirske vode boljši?" Pa njegov služabnik ga tolaži, de naj se le po prerokovih besedah v Jordanu umije." Umil se je, ino gobe so minile. Kar vernil k preroku se jé z svojo drušino, grcr-k njemu v hišo, ino mu ponudi drazih daß'ü, zlata, srebra ino lepih oblačil. Elizej pa reče: „Kakor živi Bog, vpričo kteriga stojim, kar trohe ne vzamem. Le z Bo- gam idil^Ino res celo nič ni vsel. Služabnik božji namieč ne sme biti dobička željen. — Vidite, kako, tudi otroci, ako so dobri, lahko kaj dobriga store. Tista deklica je pokazala pot po kteri je ta imenitni gospod dobil zdravje ino vero v Boga. Gijeci, Elizejev služabnik, pa ni bil tako čist od dobičkaželjnosti, kakor je bil prerok. Kedar Naman odide, leti Gijeci za njim, ino mu rcče: „Moj gospod me pošlje, ino vam sporoči, de bi mu dali en talent srebra ino pa dve pražnje ,prebleki za dva preroška mládenca." Naman mu da dva talenta ino prebleki. Gijeci pride domu, pa je vse skril pred prerekam. Potlej gre k svojimu gospodu, če ga bo treba. Elizej gft vpraša: „Gijeci, od kod prideš ?" Gijeci odgovori: „Sej se še iz hiše nisim ganil." Elizej pa reče: „Meniš, de me ni bilo zraven v duhu, ko je mož iz voza stopil5 ino ti prišel naprotî? Je bilo zdaj čas srebro ino oblačila jemati? Namanove gobe se te prijemajo, ino ostale ti bodo ves čas." Gijeci je bil berž ves gobov. Terdo svarilo je to vsim, kteri so po njegovo hlinjivi5 lakomni, lažnjivi ino zvijačni. e&. Jona« Ob tem času je tudi prerok Jona živel. Bog mu ukaže v veliko mesto Ninive iii? ondî ljudi učiti, ino k pokori opominjati. Pa Jona se boji tje iti, ker so bili Ninivljani neizrečeno hudobni. Umakniti se hoče Bogu, dobi ajdovsko barko, plača voznino, stopi va-njo, ino jo misli potegniti po morji. Pa kdo more Bogu ubežati? Sej nas Bog povsod vidi, sej povsod za nas vé ! Bog obudi hud vihar, ino strašno vreme se vzdigne na morji. Barka je v nevarnosti iti na kozee, ino brodniki zgubé že vse upanje se rešiti. Vse je molilo, vsak je klical na pomoč svojiga Boga. Jona je ves prestrašen, pa si vender ne upa moliti, ker je imel nepokojno vest. Nar na dno je šel v barko, ino se sili spati. Neverni brodniki so si mislili, de bi med njimi utegnil kak velik. hudodelic biti. Vadljajo ali losajo, de bi zvedili, kdo jim je kriv te nesreče. Prederzno je bilo to 5 pa Bog je tako obernil, de je Jona zadelo. Jona pove brodnikam svojo pregreho5 ino jim rečeš „Primite, ino verzite me v morje? ino pokojno bo morje!" Veržejo ga tedaj iz barke v morje, ino ko bi z očmi trenil, je utihnilo. Bog je obernil, de je prišla velika morska riba. Požerla je Jona, ino šla z njim v globočino morja. Pa Bog ga je v ribnim trebuhu ohranil per življenji. Zdaj je molil5 ter k Bogu za rešenpe zdihoval. Bog ga je uslišaL Tretji dan ga da riba spet živiga iz sebe na suho. Tako ve Bog krotiti, pa tako ve spet rešiti. Zdaj je Jona Bogu pokoren, ino per tej priči gre v Ninive. Ninive so bile veliko mesto Asirskiga kraljestva. Bile so veliko sloveče mesto, tri dni hoda je imelo v okrogljeji. Jona gre dan hoda po mestu, ino je vpil: „Se štirdeset dni, ino Ninive bo konec!" Ninivljani so v Boga verovali, ino jeli pokoro delati; kralj ino vsi prebivavci so se poboljšali. Vse je pro- silo odpušenja. Ino Bog, kteri je vselej perpravljen odpustiti, se jih je usmilil, ino jim je perzanesel. Jona gre iz mesta, ino se usede v senco pod kloščevino, de bi vidil, kakošna bo z mestam. Kedar vidi, de se mestu le nič ne zgodi, ga je nevolja obšla. Ves hud je, toži Bogu, ino želi umreti. Ta je bila od preroka zelo napačna. Pa Bog ga je milo posvaril. Drugi dan, preden je zarja napočila, je dal Bog červa v kloščevino. Spodjedel jo je, ino se usuši. Kedar se solnce razsije, žge Jona zelo v glavo. Jona si zdaj vnovič vosi smert. Bog mu reče: „Tebi je toliko žal za kloščevino, ki je nisi ne sadil ne redil; ino meni bi se pa Ninive ne smilile? ki je v njih nad sto ino dvajset, jezer ljudi, kteri so se zdaj poboljšalilu Oh, de bi bili pač vsi ljudje po božje tacih ljubeznjivih misel ! 46« Voftija T Asirski stížnosti. Vsi še toliki čudeži ino nauki prerokov niso kaj ssdali per Izraelcih, Izraelci so bili zmiraj razujdaniši, Bogu zmiram nepokorniši. Zadnjič jih je božja šiba zadela. Salmanasar, Asirski kralj, je prišel s strašno vojsko v Izraelsko kraljestvo, je užugal Samarijo, njegovo veliko mesto, ino vse Izraelce v sužnost gnal na Asirsko. Ondi so mogli dolgo biti, ino veliko prestati. Velikokrat nimajo ne grižljeja kruha, de bi si lakoto potolažili, ne oblačila, de bi se pošteno oblekli. Veliko so jih pomorili, ino njih trupla čez mestni zid pometali, de so jih ropne ptice ino divje zveri snedle. Ta čas se je sosebno lepo razodevala dobrodelnost pobožniga Tobija v Ninivah. Vjete Izraelce, svoje brate po veri, je obiskoval, jih opominjal inovtolažil, ino jim od svojiga premoženja delil. Živil je lačne, oblačil nage, ino pokopaval mertve, Kedar je slišal, de kak ubit Izraelic na kacim kraji leži, pusti kosilo, gre po truplo, ino ga pernese na svoj dom, de ga je ponoči pokopal. S tem se je kralju tako zelo zameril, de mu je vse premoženje pobral, ino še po življenji stregel. Tobija je tedaj mogel ubog pobegniti, ino z ženo ino sinam se perkrivati per 78 dobrih ljudeh. Pa Bog ga ni zapustil. Pet ino štirideset dni po tem je bil kralj umorjen. Tobija pride spet domu, ino prejrfte vse svoje premoženje. Pa še potlej je po božji volji nadloga sku- šala tega pobožniga moža. Enkrat je prišel od pokopovanja ves truden domu. Pod steno je legel, ino zaspi. Gorek lastovjek iz lastoviga gnjezda mu je v oči perletel, ino oslepi. Tudi to je Tobija poterpežlivo preterpel, ino se v božjo voljo vdal. Ana5 njegova žena, ga je o preji živila. Enkrat je za predšino dobila kozlička, ino ga je^ domu pernesla. Slepi Tobija ga sliši mekatati. Vedil je, de perpresti toliko ni moglja. Toraj ji rece: „Pa ne, ko bi bil ukraden? Ce ni naš, nazaj mu ga berž dajte, cigar je. Zakaj tatvine ne smemo imeti, še dotakniti se je ne." Vidite, kako tanko vest je imel! Te besede so Ano grozrro zbodle ; zmerjala ga, ino veliko mu jih je očitala. Tobija je poterpel molče to ragljanje, je natihama jokal, ino k Bogu zdihoval. Tobija je zdaj menil, de bo kmal umeri. Tedaj pokliče svojiga sina, ino mu reče: „Sin! spoštuj svojo mater, dokler žive, ino pomni, koliko so zavoljo tebe prestali. Kedar ti umerjejo, jih zraven mene pokoplji." „Boga imej pred očmi vse svoje žive dni, de ne boš nikoli v kak greh pervolil, ali kaj taciga storil, kar bi bilo zoper božje zapovedi.Qi Vbogajme dajaj od svojiga premoženja. Ce imaš veliko, daj veliko; če imaš malo, daj tudi malo iz dobriga serca. Nič ne maraj, moj sin! ubožno sicer živimo ; pa veliko dobriga bomo vender le imeli, če se Boga bojimo , greha varujemo, ino pa prav storimo." Sin mu odgovori: „Oče! vse bom storil, kar ste mi rekli." Ino zvesto je spolnoval, kar je obljubil. Otroci, tudi vi tako storite! Dobri oče pa niso takrat nmerli. Bog jim je dal še veliko veselje doživeti nad svojim sinam. Stari Tobija pošlje svojiga* sina na Madjansko nekaciga stariga dolga tirjat. Angelj Rafael se mu v podobi mládenca ponudi tovarša, ino gre z njim 5 pa mladi Tobija ga ni poznal. Pervi dan hoda si je mladi Tobija v reko Tigrid nog šel umivat, ker se velika riba požene iz vode, ino zine po njem. Pa po ange- Ijevim povelji jo je zgrabil za plavute, ino potegnil iz vode. Nje meso sta jedla po poti5 serce, jetra ino želč je pa Tobija s-hranil, za zdravilo. — Angelj ga je peljal k nekomu , ki mu je bil v rodu, ino je« imel edino hčer, pa veliko premoženja. Sara je bilo hčeri imé, ino jvsa bogaboječa je bila. Angelj je po božji volji tako obernil, de mladi Tobija bogaboječo Šaro vzame za ženo. Tudi denarje iz Rageza mu je pernesel. Potlej se angelj ino mladi Tobija hitro verneta domu. Za njima gre njegova žena z deklami ino velbjudi. Starši doma so že težko perčakovali svojiga sina. Mati je dan na dan hodila na hrib gledat, če bo kaj kmal prÄl. Zadnjič ga od deleč zagleda, leti liitro dom«, ino zavpije: „Sin že gré!tó Kornej je izrekla te besede, kar že psiček perteče, ki ga je bil sin seboj vzel, ino je prijazno migal z repam, 80 kakor de bi hotel prihod napovedati. Veliko ve« selje je bilo. Naproti mu vsi tečejo; oce tudi se dajo hlapcu za roko peljati, ino mu hite naproti. Od veselja zaženeta jok oče ino mati, ino objameta ino kušujeta svojiga sina. Boga hvalijo zdaj vsi za srečni prihod. Potlej pomaže sin slepimu očetu oči z ribinim želčem. Tako mu je bil namreč angelj ukazal. Ino stari Tobija je pregledal. Kako slo so se veselili! Tem ljudem je Bog po nadlogi vse te dobrote dodelil! Kako je Bog pač dobrotljiv! Kdo bi ga ne ljubil? 49« Daniel v Babilonski stížnosti. Kakoršna se je Izraelskimu kraljestvu zavoljo njegovih grehov zgodila, ravno taka seje tudi Judovskimu kraljestvu. Nabuhodonozor, Babilonski kralj, je prišel s svojo vojsko v Judovsko kraljestvo , premaga mesto Jeruzalem, pelje kralja ino podložne v sužnost na Babilonsko, ino požge mesto ino tempelj. Vmes vjetih Judov so bili tudi mládenči kraljeve ino knežje kervi. Naj umetniši, lepši ino perljudniši je rekel kralj odbrati v njegovo postrežbo, ino jim jed od njegove mize dajati. Ali Daniel, naj boljši Judovski mládenec, si je to v greh štel Nektere jedi namreč so Jfldam v njih postavi prepovedane. Tedaj prosi velieiga kraljeviga hišnika lepo, de bi mu perpustil, ne jesti tacih jedi, ki so Judam prepovedane. Tudi trije drugi mládenči, Ananija, Acarija ino Mizael po imenu, so tako storili» Sí Kraljevimu hišniku je bila všeč ta njih prošnja; tode bal se je kralja , ino si ne upa vanjo dovoliti. „Utegnili bi/é je rekel, „mládenči slabših jedi obledeti ino zmedleti, ino za glavo bi se mi majalo.** Daniel pa še le prosi: „Poskusi nas le deset dni, ino gole opresnine ino vode nam dajaj, ce bomo kaj s-hujšali proti mladenčem, kteri s kraljeve mize jedo. Potlej stori z nami, kakor previdiš." Kraljev služabnik je storil tako, ino prošnja dobriga Daniela je bila uslišana. Ino glej, ko je tistih deset dni preteklo, so bile lica teh štirih mladenčev lepši, živejši ino bolj polne, kakor lica druzih mladenčev. Njih lepa zderžnost je bila Bogu všeč, ino zato jim je dal, de so bili tudi bolj zdravi ino umni, kakor vsi drugi mládenči. Babilončani, med kterimi so Judje v sužnosti živeli, so bili tako nespametni, de so mertve podobe ino divje zveri molili. V svojim tem~ peljnu so imeli bronasto podobo. Bala po imenu, ino potlej pa drakona, to je, kačjo pošast. Tudi Daniela so silili, de bi ji molil. Pa Daniel, zvesti služabnik božji, se je v bran postavil, ino je Bala zdrobil, ino drakona umoril. S tem si je veliko sovražnikov storil. Pogovore se, gredo h kralju, ino reko: „Daj namDaniela v roke, ali pa pomorimo tebe ino tvojce!" Kralj vidi, de mu hočejo silo delati; toraj jim da z britkim sercam Daniela v roke. Zgrabili so ga, ino vergli v levnjak, ki je bilo sedmem hudih levov v njem. Dve človeški trupli ino dvoje ovc so jim dajali vsak dan; pa zdaj jim celo nič ne dajo šest dni, de bi se raji Daniela lotili, ino ga rastergali. 6 82 Bogaboječi Daniel sedi v levnjaku, zapušen od ljudi5 med levi; pa Bog ga ni zapusti^ tudi v levnjaku mu je pomagal. Levi mu ne store nic žaliga. Skozi toliko dni mu je začela lakota perhajati. Ravno ob tem času se je prerok Habakuk napravil na polje, de bi svojim injtcam nesel kruha. Pa angelj božji mu reče: „Nesi tô južno Danielu,, ki je v Babilonu v levnjaku! ic Habakuk odgovori: „Gospod, svoje žive dni nisim bil v Babilonu, ino tudi, kje je levnjak, ne vem." Tedaj ga angelj prime, ga nese iko vihar po nebu, ino v Babilonu pred levnjakam ga na tla spustL Habakuk je žaklical Daniela, ko rece: „Služabnik božji! na južino Ici ti jo Bog pošlje!žÉ Daniel rece: „ö Bog, vender me le nisi pozabil lu Je vstal ino sné, ino angelj nese Habakuka spet v njegov kraj! Sedmi dan je prišel kralj k levnjaku po Danielu jokat. Ves rad ga je namreč imel, ino levi, je mislil, so ga gotovo raztergali. Kedar v levnjak pogleda, kar sedi Daniel brez vse škode med levi, sdrav ino vesel, kakor pastirčekmed jagnjeti. Kralj zažene glas rekoč: „Oh, Gospod, ti Danielov Bog, velik si ti, ino le ti ,si Bog, ino pa nihče drug!" Per tej píiči je Daniela rekel izlevnjaka vzeti, ino namesti njega vse tiste v levnjak pometati, kteri so mu po življenji stregli. Ino ko bi trenil, so jih levi pohrustali. Po tem čudeži je vse Babilonsko kraljestvo prišlo k spoznanju praviga Boga. Bog je Danielu, svojimu služabniku, marsikake príhodné reči razodel, s kterimi je sužne Jude tolažil. Obljubil mu je, de pojdejo kmal nazaj v svojo ljubo deželo, ino de bo štiri sto m ino devetdeset let po tem Odrešenik na svet prišel. Ta obljuba se je na tanko spolnila. Vidite, otroci! kako Bog svoje obljube vselej spolni, 48. Tempelj ino mesto sta, vnovič zidana« Perzanski kralj, Cir po imenu, je užugal Babilonsko ino Asirsko kraljestvo, kjer so prebivali Izraelci v svoji suž&osti. Ta kralj jejpervo leto svöjîga kraljevanja rekel po vsim kraljestvu oklicati: „Pojdite, kolikor vas je božjiga Ijudstva, v Jeruzalem zidat Gospodoviga tempeljna, ino Crospod bodi z vami!ič Tudi je ukazal vjetim Judam dati zlate ino sreberne pohode, ktere je bil Nabuhodonozor iz tempeljna poropal. Tako je prišlo veliko ljudstva nazaj na Kanansko v zapusene mesta. Potlej se v Jeruzalemu snidejo. Duhovni so v trobente trobili, ino rekli: „Hvalite Gospoda, ker je dobrotljiv, ino brez konca je njegova dobrotalu Vse ljudstvo je od veselja ukalo. Ino tako so začeli z veseljem spet tempelj zidati. Spet je bil tempelj častit ino lep? kakor je bil Bog po prerokih napovedal. Ko je bil tempelj dozidan, so začeli tudi poderto mesto Jeruzalem popravljati, desiravno z velikim trudam ino z veliko nevarnostjo. Bližnji neverni narodje so jim hotli zidanje po sili ubraniti. Toraj so mogli Judje z orožjem v rokah zidati, ko bi morebiti sovražniki nadnje planili. Tako so z božjo pomočjo zidove dozidali, ino počasi mesto postavili. Veseli neizrečeno so bili Judje: s trobentami, harpami ino zvončkulji ino z lepimi pesmimi so hvalili Boga za milost, ki jo je storil nad njimi, ter 6 * ga v resnici molili, ino mirni ino zadovoljni so zdaj spet v svoji deželi prebivali. 49« Sedem jflakaftejskih bratov» Sčasama so Judje spet v grehe zagazili, ino Bog jih je dal spet sovražnikam v roke. Naj huji med temi je bil Antijoh, Sirski kralj« Ropil je nad Jeruzalem, ino ga užugalj vse svete posode je pobral iz tempeljna, ino vse ljudstvo je hotel persiliti, de bi se postavi svojih očetov odpovedali, ino malike molili, ino de bi, to spričati, svinjsko meso jedli, ktero jim je Bog prepovedal jesti. Veliko Judov, ki so se branili, je bilo pomorjenih. Kralj Antijoh pokliee tudi neko mater s sedmemi sinovi pred-se, ino jim ukaže per tej priči svinjsko meso jesti. Reko mu: „Naša postava nam ga prepove jesti, toraj ga ne smemo ino ne moreiflo jesti." Kralj jih tedaj ukaže z biči ino žilami tepsti. Pa naj starji brat reče kralju: „Umerjemo raji, kakor de bi božjo postavo svojih očakov prelomili." Kralj se je raztogotil, ino reče jezik mu izrovati, ga iz kože djati, ino mu roke ino noge odsekati. Potlej ga denejo na razbeljen raženj, ino ga živiga peko. Drugi bratje ino mati so mogli gledati. Stanovitno je umeri. Zdaj so druziga brata perpeljali, ino ga mučili ali terpinčili, potlej tretjiga, po tem četertiga, ino tako jih je en dan vsili sedem umerlo. Boga so se vsi stanovitno deržali, ino še v smertnih težavah .so z velikim zaupanjem od večniga živ- Ijenja govorili* Za njimi so tudi mater mučili, ino s tako stanovitnostjo kakor oni je svoje življenje Bogu v dar dala. Otroci! tudi vi mislite: „Bolje je umreti, kakor pa grešiti ,^ ino teh misel se deržiti, kedar vas bo kdo v greh nepeljeval. SO. Bog spet pomaga* Tega Antijoha, kteri je bil do družili tako neizrečeno neusmiljen, ino se ni bal ne ljudi ne Boga, je kmal tudi zasluženavšiba zadela. Bog mu je ostudno bolezen poslal Ziv je začel gnjiti, cervi so se po njem zadelali, ino grozen smrad je šel od njega, kteriga niso mogli ne on ne drugi prestati. Tako je umeri brez upanja ino tolažbe med grizenjem svoje težke vesti. Zdaj so se Judje svojiga naj hujšiga sovražnika znebili. Se nekoliko casa so zmed svojiga naroda imeli kralje, kteri so Judovo kraljevo palico nosili. Poslednjič pa so se Rimljani, ki so bili tačas naj močnejši narod na zemlji, Judovske dežele polastili. Deželniga oblastnika so va-njo poslali. Ptujic, Herod po imenu, je z njih dovoljenjem le še imé kralja imel. Cas je dotekel, ko je bila kraljeva palica odvzeta Judovskim narodu, ino ko je imel priti Odrešenik sveta, po kterim je imela, kakor je Bog dolgo oznanoval, svetu velika sreča doiti, ino kteriga so vse svete duše zveličarja cloveškiga rodu perčakovale. Prišel je, ino njegovo sveto imé (z veliko častjo ga izrecimo!) je Jezus Kristus. WJ S t* d b e svetiga pisma iioviga zakona ft» Caharija ino KÜpabeta. " b časih kralja Heroda je v Judovskih gorah v nekim mestu živel bogaboječ duhoven Caharija po imenu. Njegovi ženi se je reklo Kli— zabeta. Bila sta v sredi med hudobnimi ljudmi, vender per Bogu obá pravična ino brez madeža. Otrok nista imela. Britko grozno se jima dela, ino Boga prosita pogosto ino serčno, de bi jima sinu dal. Pa zdi se, kakor de bi bila sastonj njuna molitev; bila sta namreč oba že precej perletna. Ino nic druziga, kakor pred vse bo~ gahoječe duše na zemlji, nista želela, kakor še doživeti rojstvo obljubljeniga kralja. Kar je spet enkrat Caharija zadela versta v tempeljnu božjim službo opravljati. Gre tedaj v Jeruzalem. Duhovni so takrat vadljali ali losali, kaj bo ta ali ta v tempeljnu opravljal. Caharija je to pot zadelo, (pobožji volji, se ve,) v svetinjiši kadilo zažigati. Caharija gre, po duhovsko oblečen, z zlato kadilnico v rokah, za zagrinjalo, ktero je svetinjiše zakrivalo, ino stopi pred altar. Se se kadilo vali proti nebu. Ljudstvo je odzunaj, ino moli. Na enkrat zagleda Caharija na desni strani altarja angelja. Strah ga opade. Angelj ga prijazno ogovori rekoč: „Ne ustraši se j Caharija! Uslišana je tvoja molitev* Tvoja žena Elizabeta bo zinu rodila, Janeza ga imenuj. Veliko veselje ti bo delal; že njegoviga rojstva se jih bo veliko veselilo, ker bo velik per Bogu. Vina ino močnih pijač ne bo pil; že pred rojstvam bo s svetim Duham napolnjen. Veliko Izraelcov bo k Gospod Bogu spreoberniL Se več: v duhu ino v moči preroka Elija pojde pred Odrešenikam, de bo ljudi učil, ino njih serca na njegov prihod perpravil." Caharija ostermi, ino se skorej ne zavé. Sinu imeti se mu je skorej nemogoče zdelo; torej reče angelju: „Kaj me hoče tega prepričati? Jaz sim star, ino moja žena je že perletna." Angelj mu odgovori: „Jaz sim Gabriel, ki pred sedežem božjim stojim. Bog me pošlje ti oznanit to veselje. Ino glej, ker nisi veroval mojim besedam, boš mutast do dneva, dokler se ne spolnijo.^ Angelj zgine, ino Caharija je res mutast. Dolgo od straha nič ne more. Ljudstvo ga čaka, ino ne ve, zakaj se tako dolgo v svetinjiši mudi. Kedar iz svetinjiša pride, se nad njim precej vidi, de se mu je kaj posebniga pergodilo. Pa kar besedice ne more povedati, le v nebo kaže, ino daje na znanje, de je imel perkazen z nebes. Ko so dnevi njegoviga opravila minili, se verne z veselim sercam domu. S to perkaznijo v tempeljnu se pereno bliž— nje zgodbe obljubljeniga Odrešenika. Kolikor čistejši so naše serca, toliko umevniši ino prijetmši nam bo sveta zgodba od Odrešenika sveta. *• M a r i j a* V Nacaretu, majhnim mesticu na Galilejskim, je uboga devica natihama, prebivala. Od dela svojih rok je živela, desiravno je bila ro« do vine kralja Davida. Jožefu, ubogimu stenarju ali cimpermanu, ki je bil ves bogaboječ, je bila v zakon obljubljena. Pa kakor uboga časniga blaga, tako je bila bogata lepih čednost. Vsa cista, nedolžna ino ponižna je bila. Marija ji je bilo imé. Vsa je hrepenela po Odrešenikovim prihodu iz nebes. Ravno je, premišljevala veliko zveličanje, ktero bo po njem izraelskimu ljudstvu, ino je blezo v pohlevno molitev zamaknjena v svoji tihi stanici pred Bogam klečala, kar Gabriel, angelj božji, na enkrat k njej stopi vv stanico. Z nebeško prijaznostjo jo pozdravi: „Cešena bodi, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj! Naj srečniši svojiga spola si ti." Marija se prestraši angelja, še bolj panjegoviga ogovora. Semtertje pomišljuje, kaj bi pomenilo to pozdravljenje. Angelj jo pa prijazno potolaži rekoč: „Ne boj se, Marija! Milost si dosegla per Bogu. Mati boš Sinu božjiga. Imé Jezus mu daj. Velik bo, ino sin Naj vi siga se mu poreče. Gospod Bog mu bo dal sedež njegoviga očeta Davida. V Jakopovi hiši bo kra- Ijeval vekomej; njegoviga kraljestva ne bo konca." Bogaboječa devica, desiravno že Jožefu obljubljena, še ni mislila v nobeno poroko. Z deviško sramožljivostjo reče: „Kakö je to mo~ goče? Od nobeniga moža še ne vem!" Angelj reče: „Sveti Duh bo nad te prišel, îno moe Najvišiga te bo obsenčila. Tora] se trojímu svetimu detetu poreče Sin božji. Ino le pomisli, Elizabeta, tvoja teta, bo svoje stare dni tudi sinu dobila. Bogu namreč ni nic nemogočiga." Marija se perklone, polna molitve ino hvale, ter pravi: „Dekla Gospodova sim, &godi se mi po tvoji besedi.^ Ino angelj jo je zapustil Angelj oznani7 de je tisti že bliz, od kteriga so preroki že zdavnej prerokovali. Naj čistejši 5 naj nedolžnisi^ naj ponižniši devica v Izraelu je Odrešenikova mati izvoljena* 3* Marija ino Elizabeta* Marija se je precej vzdignila, ino gre ja« derno čez goro k svoji teti Elizabeti, de bi se z njo vred v Bogu veselila. Tretji dan pride neprevidama v Elizabetino hišo, }0 pozdravi, ino ji vosi srečo do milosti, ktero je Bog tudi pobožni Elizabeti storil. Elizabeta, zaslišati to pozdravljenje, je bila od svetiga Duha razsvetljena; razodel ji je, po kaj je Marija k njej prišla. Polna časti ino svetiga veselja reče Marii: „O ti oblagodarjena med vsimi ženami! Od kod ta čast ino sreča, de me mati mojiga Gospoda obiše? O srečna, ki si verovala! Kar ti je Gospod obljubil^ se bo vse spolnilo." Ko se Marija mater Gospodovo sliši imenovati, se čudi, de je Bog ne le njej Elisabetino skrivnost, ampak tudi Elizabeti njeno skrivnost razodel. Nje veselje se naraša, nje duh kipi proti nebu, serce jo zmaguje; ne more se veo zderžati5 hvalo zažene Bogu na glas, ino poje : 9i „Moja duša poveličuje Gospoda, V Bogu? Zvelicarji mojim, mi dub poskakuje! Ozerl se je na svoje dekle nízkost Glej, odsihmal mi srečna rodovi vsi poreko; On mogočni je storil velike reči nad menoj f Sveti je njemu imé. Kteri se njega bojé, jim milost njegova Ore od roda do roda. Veliko reci on dela s svojo rokó: Naklepe prevzetnih podira, S' sedežev premogočne posaja, Ino ponižne na nje povzdiguje; Stradavcam daje obilnost, Bogatinee pa prazne odpravlja. Izraela, svoj'ga služabnika, je poprijel; Pomnil je, kakor je našim očakam obljubil, Abrahamu in njega zarodu, do vekomej milost.a Kako cista je mogla Marija biti, ker se nad ljubim , zvestim ino svetim Bogam tako veseli! Veselje nad Bogam, ta nebeška roža5 percvete le iz tal cistiga serca! Marija je bila bliz treh mešcov per Elizabeti. Težko ste se ločile; toliko je bilo obeh veselje nad Bogam, tolika ljubezen eno do druge. 4* Janezova rojstvo« Caharija in Elizabeta sta res sinu dobila, kteriga jima je bil Bog po angelji obljubi. Obema je déte zgoli dar božji; vesela ino vsa hvaležna sta Bogu. „To veselje," pravi Elizabeta, „mi Gospod še na moje stare dni da!a Z Elizabeto vred so se njena rodovina ino njeni sosedje prav sercama veselili. Oni so mislili, de morajo dete po imenu njegoviga očeta imenovati. Elizabeta pa pravi: „Ne, ne, tega ne! Janez naj bo." Ji reko: „Sej nima počeli rodovinî nihče tega imena.** Pomignejo očetu, kakošno ime mu on hoče dati. Oče je bil še zmiraj mutast, Vzame tedaj tablico, ino zapiše na-njo: ?5 Janez mu je imé." Tako je bil angelj v tempeljnu ukazal. — Nad tem so se vsi začudili. De je Caharija le imé svojiga sina zapisal j ino de je bilo le vse spolnjeno, kar je angelj od rojstva tega otroka prerokoval; je Caharija precej spregovoril. Ko bi trenil, začne na glas ino ves ginjen Boga hvaliti. Poln svetiga Duha reče Caharija: „Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog. De obiše svoj polk, ino dela njegovo odrešenje. Podporo perpravJja zveličanja nam V Davida, svoj'ga služabnika, hiši, Kakor je obetal po svojih svetih prerokih, Ki so od nekdaj živeli: De nas bo otel od sovražnikov naših, Vsim, ki nas čertijo, rešil iz rok; De bo ponovil našim oeakam obljubljeno milost, Spomnil se svoje svete zaveze, Spolnil persego, ktero je Abrahamu našmu očetu persegel, In nam dodelil, de rešeni od sovražnikov svojih Služimo njemu brez straha, Ino pred njega obličjem v svetosti ino pravici Hodimo vse svoje dni. Zdaj se Caharija k malimu Janezku oberne: ino reče : 5?Tebi pa, dete moje! se prerok Najviš'ga poreče. Pred Gospodam pojdeš, pot mu perpravljat, K spoznanju zveličanja ljudstvo njegovo perpeljat, Odpušanje grehov mu napovedat Po usmiljeni milosti našiga Boga, Po kteri obiše nas Odrešenik, De jih razsetli, ki v temi in smertni senci sede, In nam noge na pot miru zaoberne." m Vse pričujoče je svet strah presunil. Kteri so od tega slišali, so se čudili rekoč: ?5Kaj bo le iz tega otroka? Gospodova roka je očitno nad njim." Otrok pa je rastel, ino močen perhajal v duhu. 5« Rojstvo tle%iisa9 našiga Odrešenika » Jožef še celo nič ni vedil, kaj se je z Marijo zgodilo. Tedaj je Bog to skrivnost tudi njemu razodel. Gospodov angelj se mu v spanji perkaže rekoč: „Jožef, sin Davidov! brez pomislika vzemi k sebi svojo ženo Marijo. Mati je Sinu božjiga. Imé Jézus daj njenimu sinu, ker bo svoje ljudstvo od njih grehov rešil !" Jožef je storil , kar mu je angelj rekel. Je vzel k sebi Marijo , ino sta v Nacaretu živela , polna hvale božje? v pokoji ino ljubezni , vsa nedolžna, kakor dva angelja božja. Jožef ino Marija sta zdaj vsak dan veselo perčakovala, kedaj de se bo božja obljuba spolnila. Kar se ukaz cesarja Avgusta okliče: ??Vsi podložni po vsih deželah Rimskiga cesarstva morajo k popisovanju. Vsak naj gre v mesto svoje rodovine5 de se da zapisati." Jožef ino Marija sta bila rodu kralja Davida. Toraj morata iti v Betlehem, v Davidovo rojstno mesto. Taka daljna pot jima je težko djala. Pa pokorna sta cesarju, ino brez odlašanja odrineta od doma. Zvečer pozno dojdeta v Betlehem. Vse pol- no je bilo že ljudi, kteri so prišli k popisovanju. Jožef iše za-se ino za devico, svojo M ženo, kake hiše, de bi prenočila v njej. Pa povsod jima velevajo iti5 noben kotiček se jima ne pervoši, de bi v njem noč prebila. Žalostna je bila zdaj z Jožefam ino Marijo. Vsa s-hojena sta, noč pertiska, ino vse duri so jima zaklenjene. Pa pohlevna ino z vsim zadovoljna, kar jima Bog d% se tudi v to vdasta. Na koncu mestiea je bila stena ali hlev, ki so pastirji tistiga krala v njem prebivali, ino cede va-nj vganjali. V ta hlev se spravita čez noč. Ino tukaj, ljubi otroci! Çkdor bere,, naj pomisli, ino kdor sliši, naj dobro preudad!) tukaj na tem kraji je prišel Jezus Kristus, Sin božji, na svet. Bogu bodi čast ino hvala za to ! Marija povije dete božje v plenice,, ino ker ni boljšiga Jkraja, ga v jasli'položi. V taki revšini, tako v tihi noci, tako brez vsiga šuma je bil Sin božji štiri tavžent let po stvarjenji sveta rojen. Tako je bila volja nebeškiga Očeta, mislim posvetnjakov sicer jiasprotna, vender pa vsa modra ino sveta. Posvetna čast nima v božjih očeh nobene cene, ino v kraljestvu j ki ga je Jezus prišel naprav- Ijat, druziga ne velja, kakor čednost ino svetost. «. Pastirji per jaslih. Bilo Je že pojzno ponoči. V Betlehemu je že vse spalo. Le nekaj ubezih pastirjev je bilo na polji per čedah še po koncu. Dobre, nedolžne duše so bili ino pobožniga serca, kakor pastirčik David, kteri je nekedaj ravno na teh planjavah pasel očetove ovce. Kedar so tako v temi eden per drugim culi. m kar stoji angelj Gospodov v nebeški časti pred njimi. Nebeška svetloba jih obsije. Vsi se prestrašijo. Pa angelj jim rece: „Ne bojte se! Glejte, oznanim vam veliko veselje, ktero zadene vse Jjud^tvo. Nocoj vam je v mestu Davidovim rojen Sveličar, Kristus Gospod. De ga boste pa spoznali, vam bodi to le v znamnje: Našli boste dete, ktero je v plenice povito, ino v jaslih leži/4 Komej je angelj izgovoril, že se je družili angeljev brez števila perkazalo. Vsi hvalijo Boga, ino pojo sveto pesem: „Slava Bogu po višavah, ino mir ljudem dobre volje na zemljilu Pastirji niso še nikoli kaj taciga ne vidili, ne slišali; toraj so se vsi veseli čudili. Angelji so šli spet v nebo. Pastirji pa reko med seboj: „Le berž pojdimo v Betlehem gledat, kar nam je angelj oznanil!6' Urno gredo. Pridejo v znani hlev, najdejo Jožefa ino Marijo, ino v jaslih zagledajo prejlubeznivo dete. S pohlevno, sveto častjo se bližajo detetu, so vsi zamaknjeni va-nj, ino ga molijo. Marija ino Jožef se čudita ino vesçlita, de že ti možje vedo rojstvo nebeškiga otroka; pa, še le bolj sta se veselila, ko jima pastirji povedo, de jim ga je sam angelj božji oznanil. Veselé se vsi skúpej ino hvalijo Boga. Pastirji so se zdaj spet domu vernili, ino hvalijo Boga za vse, kar so vidili ino slišali. Razglasovali tudi vse vprek so to pergodbo, ino kdor koli jo je slišal, se je čudil nad njo. Marija pa je sleherno besedo, ki so jo pastirji bili rekli, v sercu ohranila ino premišljevala. Tudi mi to sveto zgodbo po Mariinim zgle du v sercu ohranimo* Kteri so dobre volje, bodo veselje imeli nad njoj sej le takim je Je» zus v zveličanje. 9« Jezus v tempelj mi Bogu da« rovan« Perva hoja Marije, ko je po rojstvu svojiga sina iz doma slavje bila v tempelj. Tako je Mozesova zapoved ukazovala. Marija je tudi to is ponižnosti ino pokoršine spolnila. (S kako častjo ino pobožnostjo je Marija pac v tempelj božji stopila j ino nebeškimu Očetu njegoviga ediniga Sina v naročji zročevala, to se ne da še misliti, nikar pa dopovedati ! Tudi dvoje golobov, kakor je bilo za uboge žene zapovedano, je v dar opravila, ker jagnjeta zavoljo uboštva ni mogla darovati. Pa iz resničniga serca je darovala, inô to Bogu naj bolj dopade. Duhovni ino ljudstvo, kteri so dete Jezusa v tempelj vidili pernesti, ga niso poznali, ino se niso zmenili, kdo je to dete. Prenesveti so bili. Le nekaj dobrim dušam v Jeruzalemu je Bog to razodel. Živel je ondi častitljiv starčik, Simeon po imenu. Ves pravičen ino bogabojec je bil. Toraj je sercno hrepenel po Izraelskim veselji, po Odrešeniku sveta. Sveti Duh, ki je bil v njem, mu je obljubil, de ne bo umeri, dokler Kristusa, Gospodoviga maziljenca ne bo vidih Ko sta Marija ino Jožef z detetam Jezusam v tempeljnu bila, pride tudi Simeon od svetiga Duha gnan va-nj. Simeon zagleda Jezusa, ino berž spozna prihodnjiga pdrešenika m nad njim. V svoje naročje ga vzame^ ino glas z očesam v nebo vpertim zažene rekoč: „Zdaj pa, Gospod5 loci v miru svojiga služabnika, ka~ kor si rekel, ker so moje oči vidile* tvoje zveličanje, ki si ga vsim narodam perpravil; luč v razsvetljenje nevernikov, ino slavo tvojiga Izraelskiga polka . Z milim, pa vender prijaznim očesam se oberne sivčik pov tem k Marii, detetovi materi , ino ji reče : „Glej , ta jim je v Izraelu postavljen v padec ino vstajenje; v znamnje jim bo, nad kterim se bodo1 pričali Ino tvoje sei;ce bo meč presunil, de se bodomnozih misli razodele." Simeon je še govoril, kar Ana pride. Vdova per štiri ino osemdesetih letih je bila. Bogu je služila vse svoje dni, veliko molila, iertlo se postila, ino željno perčakovala obljubljeniga Odrešenika. Ino Bog ji je storil veselje, de ga je pred smertjo še s svojimi telesnimi očmi vidila. S Simtonam se toraj striue v hvali božji, ino perpoveduje vsim dobrim, kaj je vidila. Bog se jim rad da spoznati, kteri ga res- nično išejo. S* Mo tiri od jiitra« Zveličar je bil %e v tempelj Bogu v dar pernesen. Pa le nekoliko dobrih duš se ga je natihama veselilo; veči del ljudi v Jeruzalemu ino na Izraelskim še besedice niso vedili od njega. Zdaj hoče Bog tudi tem rojstvo svojiga sina oznaniti. Iz daljne dežele, od solnčnigaiz-hoda, pri dejo imenitni modri možje v Jeruzalem* Njih 7 pervo vprašanje je bilo: „Kje je Judovski novorojeni kralj? Njegovo zvezdo smo vidili na Jutrdvskim, ino molit smo ga prišli." Prihod tih imenitnih mož ino njih vprašanje sta v Jeruzalem velik šum napravila. Kralj se prestraši na svojim sedeži, ino vsi Jeruzalemljani z njim vred, ker niso imeli dobre vesti j ino pa kralj se je tudi bal krone zgubiti. Hudobni se ondi tresejo, kjer se pravični veselé. Nihče ne vé modrim na njih vprašanje odgovoriti. Herod reče nategama se sniti velikimu zboru, to je, veliki duhovšini ino boljšim pismoukam, ino jim da vprašanje: „Kje bo Kristus rojen?" Veliki zbor je odgovor dal: „V Betleheftiu na Judovim. Zakaj tako je pisano per Miheji preroku: Ti, Betlehem na Judovim, nisi nikakor naj manjši mesto Judovih knežij, ker iz tebe pojde vojvoda, kteri bo moj Izraelski polk vodil, kteriga iz-hod je od začetka ino od večnih dni." Na to pokliče Herod modre na *skrivnim k sebi, ino jih prav na tanko prepraša, kedaj prav se jim je zvezda perkazala. Pošteni možje mu povedo'. Potlej jim reče v Betlehem iti. „Pojdite," jim pravi, „oprašujte skerbno po detetu, ino kedar ga najdete, mi pridite povedat, de ga tudi jaz pôjdem molit." Rekel pa je to le iz perhuljene hinavšine, ker je že poprej sklenil, dete na skrivnim poiskati ino umoriti. Modri odrinejo v Betlehem, kteri je bil le kake dve uri od Jeruzalema. Spet ugledajo zvezdo, ktero so na Jutrovskim vidili, lepo ino prijazno na nebu. Gre pred njimi, ino obstoji nad hišo, v ktero se je bila med tem Marija z detetam vselila, ravno kakor de bi govorila: »Tukaj le je detel^ Modrih veselja ni bilo zdaj izreči. Šli so v hišo, ino najdejo dete ino njegovo mater Marijo. Pred otroka pokleknejo, ino ga molijo. Po tem odprd svoje4žákláde, ino darujejo detetu zlato, kadilo ino miro. Iz serca so se veselili nad otrokam, ino so hvalili Boga, kteri jim je bil dete dal najti ino spoznati. Modri mislijo zdaj h kralju Herodu se verniti, ino mu povedati vsle. Pa Bog, kteri je vidil Herodove hude naklepe . je modrim v sanjah rekel, de naj ne hodijo k Herodu. Pokorni so bili božjimu povelju, ino po drugi poti se vernejo v svoj kraj, ino časte Boga, ko jih je tako srečno vodil. 9. Bég na Egiptovsko. Herod je modHh že grozno težko čakal* Ko vidi, de jih zastonj čaka, da neusmiljeno povelje, vse dečke v Betlehema ino okrog Betlehema, kar jih je bilo dve Jeti ali manj starih, naglo pomoriti. Tako le, si misli, ne bo moglo dete, ki ga sovražim, oditi mojimu meču. Tode Bog vé vse človeške naklepe, ino jih lahko podkoplje. Angelj se v spanji Jožefu perkaže, ino mu pravi: „Vstáni, vzemi dete ino mater, ino pobegni na Egiptovsko ! Ondi ostani, dokler te spet ne pokličem. Zakaj Herod bo vse iziskal, de bi dete naišel ino umoril." Jožef precej vstane, ino pobegne v terdi noči z detetam ino z materjo. Grozno težka, se ve, jima je bila ta pot. Pa tako je Bog hotel, ino tako sta storila, vsa pokorna ino hvaležna Bogu, kteri nad nedolžnosti čuje, ino je varuje. iOO Dete Jezus je oteto ino v zavetji, kar morivfci, ki jim je Herod rekel ,* ropijo v Betlehem. Z golimi mečmi udero' po vsih hišah. Iz naročja in o4 pei'H tergajo materam nedolžne otročiče, ino jih more. Ö kako neizrečeno so vpili otroci ino matere I Zdaj misli hudobni kralja de je njegova krona prav uterjenaj pa kako slo se je goljfal! Njegov mec ni mogel lia Egiptovsko do^Jezusa seči, ino některé leta po tisti morii je prišel ob življenje ino krono. Precej po Herodovi smerti se je angelj Gospodov - na Egiptovskim Jožefu spet v spanji perkazal , in rece : „Vstáni, vzemi dete ino njegovo mater, ino verni se na Izraelsko j kralj, kteri je detetu po življenji stregel, je, že umeri.u Spotama se Jožef ino Marija z božjim" detetam vzdigneta, ino na Izraelski meji jima angelj ukaže na Galilejsko iti. Tako le sta, že dolgo časa iz doma, spet prišla v Nacaret svoje domače mesto, kjer sta od svojih rok živela, ino skerbno od Boga žročeno dete redila. Bog je bil nad njima. lO« Jezus3 star dvanajst let, v tem« peljnu, V Nacaretu je Jezus v hiši svojih staršev nakviško rastel. Bil je ves ljubeznjiv, ves božji, ino že mladenčik poln božje modrosti. Jožef ino Marija sta vsako leto hodila v Jeruzalem na velikonočni praznik. Zapoved namreč jë'Izraelcam tako velela. Kedar je bil Jezus dvanajst lét star, sta tudi njega seboj vzela, Desiravno 10i je bila dolga ino težavna ta pot, ga je vender prav veselila. Še mu je mogle serce utripati, ko je od delec sveto mesto ino tisoki tempelj zagledal, ko je mladenič pervič v tempelj stopil í Ves*je v Boga zamaknjen, ves v molitvi, ves v veselji ino hvali Praznični dnevi so h koncu sli. Izraelci se domu vračajo. Jožef ino Marija sta tudi že na poti proti domu. Jezus le se hh v tempeljnu mudi. Med potam ga starši pogrešé. Ker se nikoli T>rez njih dovoljena ni zmaknilod njih, so menili, de je per tovarših, ino frejdejo pervi dan hoda. Zvečer oprašujejo per vsi sorodovini po njem; pa nikjer ga ni, ino nihče * ne ve za-nj. Kako slo se tedaj starši prestrašijo! Vsa v skerbi gresta oba v Jeruzalem celo daljo nazaj. Povsod, po vsih ulicah toliciga mesta ga preišeta, povsod v potisku med tolikanj Ijudmi oprašujeta po njem. Tretji dan vže je bil. Veči ino veči prihaja njuna skerb. Še v tempelj ga gresta iskat, ino glej, tukaj, tukaj v božjim tempeljnu zagledata mladenčika Jezusa v sredi učeníkovi Posluša, vprašuje jih, in odgovarja jim. Veliko ljudi je okoli njega; vsi imajo v njem oči, vsi strežejo na njegovo govorjenje, vsak se čudi, njegovi modrosti ino njegovim odgovoram. Njegova mati, ki je bila zavoljo njega v veliki skerbi te dni, mu reče: „Sin! zakaj si ^nama vender to storil? Glej, žalostna sva te oče ino jaz iskala!a Jezus je krotko ino prijazno odgovoril: Cinm ste me iskali? Kaj niste vedili, de moram biti v hiši gvojiga Očeta ?áé — Ljubi otroci! ta beseda reče veliko* 102 Iz Jeruzalema se je Jesus spet v Nacaret vernil na tihi, revni dom svojih staršev. Tukaj je preživel svoje mlade leta, ino prav tukaj , ljubi otroci! vam je naj lepši zgled. V serci si ohranite zgodbo njegove mladosti, skrajšana je le v te le besede: „Jezus je bil svojim star- šem pokoren, ino je rastel kakor v starosti, tako tudi v modrosti ino ljubeznjivosti pér Bogu ino ljudeh.^ — Otroci bodite mu že v mladosti podobni, ino posnemajte ga. On vam je v zgled; po njegovim zgledu morate tudi vi vedno modrejši prihajati, de vas bodo ljubili ^Bog ino vsi dobri ljudje. 1 f • «Tane% v pušavi. Cas se je perbliževal, ko je Jezus Kristus očitno imel učiti, in odrešenje človeškiga rodu perčeti. Janez je imel ljudi na Odrešenikov prihod perpravljati. Tudi Janez je svoje mlade leta v svetosti preživel, ino v samoti, v tihi pušavi se perpravljal na svoje opravilo. Zdaj dobi od Boga povelje, de naj začne učiti. Tedaj je prišel bolj iz pušave v kraje ob reki Jordanu, kamor so ljudje že bolj zahajali. Nosil je ojstro oblačilo iz velbljudih dlak, ino usnjat pas okoli ledja. Jedel je le take jedi, ktere pušava rodi, zlasti hostni méd ino nekake veči kobilice. Pijačo je iz studenca zajemal. Prebival pa je v kaki skalnici. Per Jordanu je začel očitno oznanovati: „Delajte pokoro, božje kraljestvo se bliža;u Odrešenik, kteri ga bo postavil, je že prišel na svet. To je bil naj veči zapopädik njegovih naukov. Kteri so si to k sercu vzeli, 103 ino obljubili se resnično poboljšati j jih je z vodo kerstil, v znamnje, de se morajo znotraj od grehov očistiti.— Le samo takim, kteri se res- nično želé poboljšati, so tudi se dan današnji duri v to kraljestvo odperte. Zavoljo Janezoviga življenja ino učenja je velik šum vstal. Ne le Objordanci, ampak tudi iz Jeruzalema ino skorej iz vse Judeje so vreli k njemu v pušavo. Dajo se kerstiti, ino se izpovedujejo svojih grehov. Tudi vražni hinavski Farizeji ino neverni Saduceji so hodili s svojim spačenim sercam. Oni niso imeli praviga duha, ki je h kerstu potreben. Toraj jih Janez mocno ino ojstro ogovori rekoč: „Gadja rodovina! kdo vas je učil, ali vam rekel, de je mogoče božje jeze ogniti se brez pokore ino poboljšanja živr Ijenja? Vreden sad pokore dajte od sebe. Le nikar ne recite: Abrahama uwamo očeta. "Zavoljo tega samo j ko ste Abrahamovi otroci, niste nič bolji per Bogu; zakaj vam povem, de Bog tudi iz teh le kamnov Abrahamu lahko otrok obudi. Enaki ste nerodovitnimu drevesu, ki je sekira že namerjena v njegovo korenino. Drevo, ktero dobriga sadu ne rodi? se poseka, ino v ogenj verze." To Janezovo govorjenje je veliko poslušavcov omecilo, v kterih so se resnične želje vnele poboljšate se. Toraj ga vprašaja, kaj bi jim bilo storiti. Janez pravi: „Kdor ima dvé suknji, naj da tistimueno, ki nima nobene. Kdor ima živeža od več, naj ravno to stori." Tudi čolnarji ino vojaki so k njemu prišli, ino mu djali: „Učenik! kaj pa je nam storiti?" Janez je odgovoril čolnarjem : „Nikar več ne jemljite, 104 kakor kar # vam je postavljenîga." Vojakam pa je djal: „Nikomur ne delajte sile, nikogar ne tožite po krivim 5 ino bodite dovoljni s svpjim plačilam." Zdaj , ko se Janezovi poslušavci v resnici boljšajo, se tudi žclje v njih vnemajo, de bi Qdrešecika le kaj kmal spoznali, ino sami per sebi mislijo: „Vse lahko, de je ravno Janez Kristus*" Nekteri učeniki , ki so jih is Jeruzalema do njega poslali, ga celo vprašajo: „Ali si ti Kristus ?" — Janez pravi : „ Jaz nisim Kristus, pa kmal bo prišel. On je veci od mene; jaz mu jermenov per čevljih nisim vreden odpenjati. Jaz keršujem z vodo, de vas k pokori perpravljam; on vas bo pa z ognjem, s svetim Duham kerstil. Velnico ima v rokah, ino skedenj bo počedil. Pšenico bo v žitnico spravil, pleve pa z neugasljivim ognjeni požgal." !»• Jezus je feeršen^ Ino gre v pušstvo « Kedar se je ljudstvo Janezu kerstiti dajalo, je tudi Jezus k njemu na Jordan prišel, de bi ga kerstil. Ko hoče Jezus v reko stopiti, mu Janez iz časti, ki jo ima do njega, brani rekoč: „Jaz potrebujem tvqjiga kersta, pa ti k meni hodiš ?" Jezus odgovjori: „Naj bo za zdaj, ker se spodobiy de se vsim božjim sklepam podveržemo." Janez je tedaj odjenjal, ino ga je v Jordanu kerstil." Po kercštu stopi Jezus iz reke ino moli. Ino glej, nebesa se odpro nad njim; sveti Duh je z višiga prišel v podobi goloba, ter nad njim obstal, ino glas božji seza 105 sliši z neba: „Ta je moj ljubeznjivi Sin, ki imam dopadajenje nad njim." — Tako je bilo očitno oznanjeno , de je Jezus Sin božji; nebeški Oce sam ga je svojiga Sina imenoval. Jezus gre zdaj po nagibu svetiga Duha od reke Jordana v somoten kraj pušave» Gole gore le so bile okoli njega. V" tej samoti je bil Jezus štirdeset dni ino štirdeset noči, je* molil , premišljeval, se postil, ino tako na svoj uk se perpravljal. Ko se je Jezus štirdeset dni ino noči bil prepostil, je bil lačen. Kar semuskušnjavic v pušavi perbliža. Ko je toliko od Zveličarja ino njegove neskončne moči že slišal, bi ga zdaj rad skusil, če je Sin božji ali ne. S hinavsko častjo se pred Jezusa vstopi, ino mu pravi: „Ce si Sin božji, reci tem kamnam, de bo kruh iz njih." Jezus mu pa odgorori : „Za.pisano je: Človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, ki iz ust božjih iz-haja." — Satan ga kmal vdrugič skusi. V Jeruzalem na verh tëmpeljna pelje Jézusa, ino ga na rob postavi. Spodej v neizrečeni globočini se vidi veliko mesto po vsi šijjavi. Satan mu tedaj reče v podobi angelja: „Ce si Sin h&žji, skoči tu doli; sej je pisano: Svojim angeljem te je rekel povsod varovati; na rokah te ponesd, de se z nogo ob kak kamen ne udariš." Ali Jezus gleda le na voljo svojiga Očeta; toraj spet ne pervoli v skušnjavo, ino reče: „Pisano je: Ne skušaj Gospoda svojiga Boga." Brez sile namreč se v nevarnost podajati, ino vender upati? de nas bo Bog s svojo pomočjo rešil, to je pregrešna prederznost. Satan še ni jenjal, temuč se loti tretje skuš« 106 iijave. Na prav visok hrib pelje Jezusa, neizreeeno delec se je vidilo z njega ino pa v mnoge dežele ino kraljestva % vso njih lepoto. To mu razkazuje? |no pravi: „Glej, vse te dežele, ino kar imajo, ti bom dal, če poklekneš, ino me moliš.Ci Ali terdo ino z vso ojstrostjo je Jezus rekel: „Poberise, satan! zakaj pisano je: Gospoda *svojiga Boga moli, ino njemu samimu služi." Strela so bjle satanu te besede. Popred je menil, de ga nihče ne pozna, ker je v popodobi angelja prišel; ko ga je pa Jezus po imenu imenoval, se je prestrašil, ter je zbežal. Ino per tej priči so angelji iz nebes prišli, ino strežejo Jezusu. Ne pervolimo tudi mi nikoli v nobeno skušnjavo. Jezus nam bo pomagal, ce se v njej serčno vojskujemo, ino angelji nas bodo veseli, ako, jo premagamo^ 13« JTanez skazuje Jezusa, ljudem« •Jezusovi per TÍ učenci. Veliko ljudi je bilo ravno okoli Janeza, kar pride Jezus iz pušave k njemu na Jordan. De ga* Janez le zagleda, pokaže precej z roko na-nj, inp ves vesel ino z veliko častjo rece: „Glejte! ta je jagnje božje, ki grehe sveta odjemlje. Ta je, ki vam zmiraj od njega pravim, de nekdo za menoj pride, kteri je visi od mene, kttri je bil poprej kakor jaz.óí Drugi dan gre Jezqs spet per Jordanu memo Janeza. Ta pokaže spet na-nj, ino povzame: „Glejte jagnje božje, ki grehe sveta odjemlje!" Dva Janezovih učencov, to je, dva taka^ ki sta 107 verovala, kar je Janez učil, so se poboljšala, ino kerstiti dala, sta želela Jezusa bolje spo>znati. Počasi ino strahama gresta za njim. Kedar se mu vsa boječa perbližata, se Jezus ozre, ino ji ves prijazen ogovori rekoč : „Kaj bi rada?4* Rečeta Í „Učenik! kje stanuješ ?" Lju« beznjivo jima reče :- „Pojdita z nienoj, .vidila bosta»" Vsa vesela sta z njim šla, kjer je stanoval 5 ino per njem ostala ves tisti dan. Enimu tih učencov je bilo Janez ime, enimu pa Andrej. Oba sta bila potlej Jezusova aposteljna ino prav posebna prijatia. Andrej je imel brata, kterimu je bilo Simon imé. Vesel mu gre precej pravit: „Kristusa sva z Janezam našla!" Simon ga zaželi berž viditi, ino Andrej ga pelje k Jezusu. Gospod pogleda Simona, ino v znamnje, de ga dobro pozna, mu rečeš „Ti si Simon, Jonpv sin; pa odsihmal se ti Peter poreče," to je, Skalnik. S temi besedami je Jezus, božji kralj, Petra k sebi vzel. Posihmal je bil Peter Jetusov učenec. Drugi dan se je Jezus na Galilejsko napravil. Med potam sreča Filipa. Jezus je vidil, de je Filip dobriga serca, toraj mu reče: ^Hodi za menoj." Gospodova Jjubeznjivost je Filipa ginila, ino Filip je posihmal Jezusov učenec. Filip je imel prijatia, ki se mu je Natanael reklo. Iz Kane je bil doma, ves tudi je bil bogaboječ, ino je hrepenel po Odrešeniku. Toraj mu Filip teče pravit, de ga je našel. Natanael je bil tisti dan ravno nekoliko pod figovim drevesam. Ta čas je mogel za-nj kaj veliciga biti. Zakaj ravno tega sveto pismo ne pové; 108 pa gotovo bo 5 ob ljubim tihim jutru un sam, pod milim Bogam je ondi molil pobožno, ino želje po Zveliearji so ga prehajale. De le Natanael spod drevesa vstane, ga Filip sreča. Ves v veselji mu recei „Našli smo ga? kteriga so Mozes ino preroki popisali. Jezus, sin Jožefov iz Nacareta, je." Natanael, prenagel v sodbi, pravi: „Že bo iz Nácareta kaj piida hodilo!" Filip, kterimu je serce od nebeškiga veselja poskakovalo, si ni bil svest taciga merzliga odgovora; reče mu: „Pojdi, ino poglej!" Ino Na~ tanael gre precej z njim gledat. Kedar Jezus Natânela zagleda, reče: „Vidite ga praviga Izraelca, ki je ni zvijače v njem!" Natanael se začudi temu govorjenju, ino pravi: „Od kod me pa póznaž?" S pogledam, kteri je Natanaelu serce presunu, mu Jezus rece: „Preden jet Filip k tebi prišel, ko si bil se pod figovim drevesam, sim te že vidil." Natanael ostermi. Na enkrat je v njegovi duši vse jasno. Spoznal }éf de je vsigaveden, pred komur stoji. Ves ginjen ino poln svete časti zavpije: „Učenik, ti sisin božji, ti si Izraelski kralj!"* Jezus mu reče: „Ker sim ti rekel, de simvte pod figovim drevesam vidil, mi verjameš. Se veci reči, ko je to, boš vidil. Gotovo %&m povem," pravi Jezus, „nebesa boste odsihmal vidili odperte, ino angelje božje gori ino doli hoditi nad človekovim sinam." Natanael je bil posihmal Jeusov ueenec; Jernej tudi se mu je reklo. Je#us se je naj raji človekoviga sinu imenoval. Dobre duše se per Jezusu rade s-hajajo, in on jih rad sprejema. Kako dobro jim je per njem! 109 14« Zeiiitnitia T Kani» Tri dni potlej je bila ženitnina v Kani, v Galilejskim mesticu. Jezusova mati je bila tudi per njej j z ženinám ali nevesto so si bili v rodu, ali pa sicer dobri znanci. Ravno ta dan je Je zus v Kano prišel. De le svatje zvedo, gaprecej povabijo z njegovimi učenci vred. Jezus se da pogovoriti, ino gre s svojimi učenci na ženitnino. Ženin ino nevesta sta bila javalne bogata. Vino jim je pre zgodaj poteklo. Jezusova mati je to kmal čutila, toraj rece Jezusu: „Vina nirnajo. 64 Jezus ji odgovori: „Žena! kaj je nama za to?" Moja ura še ni pertekla." Čutila je, de Jezus le perložniga časa perčakuje. Potlej reče služabnikam: „Vse storite, kar vam poreče.64 — V hiši je bilo šest kamnitih verčev, de^je bilo vse prav snažno. Vsak teh šest verčev je der- žal dve ali tri merice. Jezus reče služabnikam: „Nalijte te verče z vodo.ic Nalili so jih do verha. Jezus reče: „Natočíte ino nešite starášinu.64 „Natočijo, ino nesó. Starašina pokusi v vino spremenjeno vodo, kar je vino, de nikoli bolj— siga. Ni vedil, kaj se je zgodilo j se zavzame5 pokliče ženina5 ino reče: ?9Vsak daje s perviga dobro vino na mizo, ino potlej, ko se gosti že napijejo, še le slabšiga: ti pa si dobriga do zadnjiga hranil.64 Zdaj se ta čudež razglasi. Vse nad njim ostermi. Spoznali *so9 de je Sin božji za mizo per lijih, ino so verovali va-nj. Ta je bil pervi čudež, kteriga je Jezus očitno storil. K^ako lepo svetita iz njega njegova obilna dobrotljivost ino njegovo božje veličastvo ! no IS« Jezus v tempelj Biu, Velikonočni praznik se je perbliževal. Jezer ino jezer ljudi, Izraelci iz vse dežele,, še celo veliko bogaboječih ajdov iz bližnjih narodov, so se v Jeruzalem s-hajali, ino hodili v tempelj Boga molit. Jezus gre tudi tjekaj na velikonočni praznik. Tempelj je bil zidovje, de nikoli taciga. Trije veliki dvori so bili va-nj. V perviga, ki se je va-nj šlo, so tudi nevefni narodje smeli. Pa iz tega dvora so zdaj živinsko semiše storili. Tukaj so darila prodajali ino kupovali. Ko Jezus vanj stopi, ima na enkrat brez števila ljudi ino živine, volov ino drobnice, golobarjev ino' dnarnih miz, pred očmi. Slo ga zaboli, de ajdje tukaj še ne najdejo kotička, de bi per pokoji Boga molili. Tedaj si naredi iz motozó v tepežnico, ino je jel izganjati semače z volmi ino drobnico iz tempeljnoviga preddvora; je mize prebračal, de so se denarji po tleh terkljali, ino je djal golobarjem: „V stran s tem!46 Ino terdo je zavpil: „Ne delajte *semiša iz hiše mojiga Očeta !tt Strah je vse opadel. Vse beži nihče se ni vstavil, veliki prostor je bil gredocHzpraznjen, ino spet je sveta tihota. — Toliko moc je imel Jezus v serca še take! Božje veličastvo se je svetilo iz njegaf ino vse je razodevalo, eimu de je prišel na svet. Ko je Jezus na tihim prostoru ves božji stal, stopijo duhovni k njemu, ino ga vprašajo: „S kakim znamnjem nam boš skazal, de imaš to delati oblast?" Odgovori jim s to le mogočno besedo: „Podemte ta tempelj, (na-se ill pokaže ,) ino v treh dneh ga bom spet postavil.46 Jezus je tukaj svoje truplo mislil, ino ga je po pravici tempelj božji imenoval. Pa duhovni tega govorjenja niso umelij menili so, de govori od kamuitigav tempeljna. Toraj se mu posmehujejo rekoč: „Sest ino štirdeset let se je ta tempelj delal j ino ti ga hočeš v treh, dneh postaviti?" Ino s temi besedami gredo nevoljni od njega. — Kar je Jezus od podiranja tempeljna govoril 5 »je njegovo smert pomenilo ; kar je pa o A noviga postavljanja tempeljna govoril, je pomenilo njegovo od smerti vstajenje. Ino kako res- nično je v tej pomembi govoril! 16« Jezus |ier Jafeopovim vodnjalui* Jezus se spet iz Jeruzalema v Nacaret verne. Pot je šla po Samariskim. Do mestá Sihara, ki se mu je nekedajSihem reklo, je prišeLVBliz njega je bila pristava, ino per njej vodnjak, kteriga je bil nekedaj Jakop izkopal. Od pota truden se Jezus , per vodnjaku usede. Njegovi učenci so med tem šli v mesto živeža kupovat. Ko je Jezus sam per vodnjaku sedel, príde iz mesta Samarijanka po vode. Judje so imeli do Samarijanov že staro vrašeno sovraštvo. Jih niso pozdravljali, ino niso iz ene sklede z njimijedli. Tega sovraštva Jezus ni poterdil, desiravno so bili Samarijani v marsikterih zmotah. Le zmoto ino greh je sovražil, ljudi pa nikoli ne. Toraj reče ženi ves prijazen: „Daj mi piti!éí Žena se je zavzela nad tem prijaznim ogovoram. „Od kod je to,a mu reče, „de me ti piti pro- siš? Jud si, ino jaz sim Samarijanka!éá Jezus U2 reče: „Ako bi vedila, kdo s teboj govori, bi ti njega prosila, ino dal bi ti žive vode.a Žena še ni umela, kam gre vse to. Mu rece: „Sej ni~ maš s cem sajati, ino vodnjak je vender le globok. Od kod boš neki jemal žive vode? Si li veci, ko naš oce Jakop, kteri je tudi iz njega pil, pa je vselej kaciga vedra potreboval ?u Jezus še ostane per tej priliki. „Kdor to vodo pije," pravi, „ga spet žeja; kdor pa vodo pije, ktero mu jaz mislim dati, vekomaj več ne bo žejin. Voda, ktero mu jaz dam? bo v njem studeníc vode, tekoče v večno življenje." Te besede hočejo reči: Kakor žejni človek po hladni vodi hrepeni; ravno tako, kdor še ni ves popačen, zmiraj modrejši, boljši ino zveličan biti želi. Ino to dušino žejo obljubi Jezus tukaj ogasiti s svojim naukám ino duhám. V našim lastnim sercu nam hoče nepotekljiv studenec res- nice,; svetosti ino zveličanja oživiti. Kaj si bomo boljšiga vošili! Zdaj pové Jezus ženi neko skrivnost njenîga serca. Kakor bi jo strela zadela, ji je bilo. Zavzame se, de ta neznani učenik njeno pregreho vé. Prav kakor de bi pred sodbo Vsigavedniga stala, se ji zdi. Vsa rudeča ino skesanamu reče: „Gospod! vidim, de si ti prerok." Jezus ji je vidil v serce, de se sramuje ino kesa, ino se poboljšati želi; toraj ji ne reče več hude besedice. Se ga žena popraša: „Naši očetje so Boga na tem hribu molili; vi Judje pa pravite, de ga v Jeruzalemuvgre moliti.64 Jezus reče: „Žena, verjemi mi! Oas pride, de ne boste Očeta molili ne na tej gori, ne v Jeruzalemu. Vi ne ve 113 ste , koga molite j mi pa verno, ker vemo de je Odrešenik iz Judoviskiga rodu. Pride čas, ino zdaj je že5 ko bodo pravi častivei božji Očeta v duhu ino resnici molili. In Oče hoče ravno take imetij zakaj Bog je duh, ino kteri ga molijo, ga morajo v duhu ino resnici moliti.44 — Kako velik ino svet je ta nauk! Človekov duh je pravi tempelj božji. Tukaj, v svojim duhu molimo Boga, kteri je povsod pričujoč, um mora spoznati, serce občutiti, djanje spričati, kar usta govore, sicer je molitev le laž ino hinavšina. Samarijanka reče vsa gin jena: ^Vem, de bo Odrešenik skorej prišej. Kedar on pride, nas bo vsiga podučil." * Jezus ji reče: „Jaz sim, ki s teboj govorim.44 Serce ji*poskakuje od veselja, Popusti vere per vodnjaku, teče v mesto ino pové vse ljudem. — Tar žena je bila tako srečna, de ji je Jezus pervič s takimi golimi besedami povedal, de je on pravi Odresenik. Odkritoserčne duše pridejo naj leže k spoznanju resnice. Jezus je še s Samarijanko govoril, kar pridejo njegovi učenci z nakupljenimi jedrni iz mesta, ino jih pred-nj postavijo. On pa reče: t^JMoja jed je, de spolnim voljo tistiga, kteri me je poslal.44 — Glejte, božjo voljo spolniti je bilo Jezusu ljubši, kakor jesti ali piti! Ravno tako bi mogli tudi vsi biti, kteri se njegovi učenci, to je, kristjani imenujejo. Kedar je bila žena Samarijanam od Jezusa povedala, so vsi iz Sihara k Gospodu hiteli, ino ga prosili, de bi per njih ostal. Jezus, ki ni nikomur pametne prošnje odrekel, je dva dni per njih ostal. Učil jih je svoj božji nauk, ino 8 114 veliko jih je va-nj verovalo. — Srečni so , kteri ga niso vidtli, pa vender va-nj verujejo, ga ljubijo ino slušajo! If • Jezusova perva pridiga v flfacaretuu Jezus je spet prišel v Nacaret na svoj dom* Precej pervo saboto gre po svoji navadi v s-hodnico. Ondi so se Judje vsako saboto, kakor mi v nedeljo v cerkvi, zbirali- Kedar so se vsi zbrali, vstane Jezus v znamnje, de misli glasno brati. Toraj mu podajo bukve, ki so se ravno brale. Bile so prerokbe preroka Ižaija. Ko jih odpre5 (Bog je tako naklonil,) zadene na prav imenitno verstico. Bral jo je s prijetno besedo na glas rekoč: „Gospodov Duh je nad menoj. Pomazal ino poslal me je, de ubogim veseli nauk oznanujem, ranjene serca ozdravljanj jetnika«! rešenje ino slepcam pogled napovedujem, zatirance izpušam, ino léto gospodove milosti oklicojem. u Po tem je Jezus bukve zaperl, jih stašai>niku dal, ino sede. Vsih oci so va-nj oberajene » Zdaj zacne; „Dans sjtspoinuje, kar ste ravno slišali iz svetiga pistfia«" Irio jim je to na dolgo skazal. —Pomislite, ljubi otroci! ako je Jezus tisti, od kteriga je ravno kar iz bukev Izaija preroka bral; ako on to premore ino hoče, kar je per preroku od njega pisano: kaj lahko od njega vse upamo? Ino pa gotovo, prav on je tisti, ker se nam je z besedo ino z djanjem taciga skazal 115 Dokler je govoril , se je vse čudilo nad ljubeznjivimi besedami, ki so mu iz ust šle. Pa kmal se v poslušavcih nevošljivost zbudi. Mislijo si: „Kaj čez nas se povzdiguje? Tako reven, ko je, pa se toliciga dela! Kaj pak de, veliko je slišati od njega ino njegovih del; pa res naj bi vse bilo5 sam sebi ino svojim binar prej pomagal, ino tudi letu bi storil kaj tega." Jezus vidi njih misli. Toraj jih poduči, zakaj de med njimi nobeniga čudeža ne dela^ ino jim reče: „Noben prerok ni všeč na svojim domovji. Ob Elijevim času, ko je bila velika lakota j je bilo veliko ubozih vdov na Izraelskim ; pa le k vdovi v Sarepto je bil prerok Elija poslan. In ob Elizejevih časih je bilo na Izraelskim veliko gobovih; pa noben zmed njih, ampak le Siric Naman je bil ozdravljen.44 To slisati, vsi obdivjajo. Napuh oživi v njih^ vse vre po njih. „Kaj nas pravoverce, si mislijo, bo zad za nevernike, za Sidonce ino Sirce deval?" Nič več ga ne puste v besedo. Vse po s-hodnici se je z velikim hrupam zoper njega vzdignilo. Iz s-hodnice ga sunejo, ženejo iz mesta, vlečejo verh stermiga hriba, ki je bilo mesto pod njim, ino v brezen ga hočejo pahniti. Ze na kraji brezna je Jezus sial, kar se oberne, ino gre po sredi med njimi tako mogočen ino miren, de so ondi stali, kakor de bi bili od straha okamneli. Tako so ti hudobni Nacarečani zveličanje od sebe odrinili. I S* OMliii rîbji lov. Jezus iz Nacareta dalje gredé je prišel k 8 * 116 Genezarskimu jezeru, ki se mu je tudi Galilejsko morje reklo. Kmal je bilo cele trume ljudi per njem. Vsak ga želi viditi ino slišati. Per kraji sta bila dva čelna. Eden je bil bratov Petra ino Andreja, eden pa bratov Janeza ino Jokopa. Ravno so vstavili , ino mreže izpirali. Jezus stopi v Petrov čeln , ino ga prijazno prosi nekoliko od kraja odriniti. Peter mu rad postreže. Jezus sede v čelnu ino uči, ljudstvo pa ga ob kraji posluša. Ko je nehal učiti, reče Petru ino Andreju: „V globoko jezero zdaj strujajta, ino pomečita mrežo v Iov!u Peter odgovori: „Gospod! vso noč sva lovila , pa nič nisva vjela; pa ker ti rečeš , bom še enkrat mrežo pometal. Peter tedaj ino njegov brat sta veslala v globoko jezero j ino pomečeta mrežo. Ino toliko rib sta zajçla, de se jima mreža terga» Toraj pomigneta Janezu ino Jakopu , ki sta bila v unim čelnu5 de naj gresta pomagat. Berž perveslata. Ino oba čelna napolnijo z ribami, de se potopljujeta. Ko Peter to vidi, ga svet strah spreleti. Jezusu k nogam pade, ino zavpija: „Gospod! pojdi od mene, ker sim grešen človek." Jezus mu reče: „Nikar se ne boj! posihmal boš ljudi lovil," to je, boš cele trume ljudi v kraljestvo božje nabiral. Tudi unim, ki so ravno tako stermeli, je Jezus prijazno rekel: „Hodite za menoj, ino bom storil^ de boste ljudi Ipvili." Berž porinejo čelna na suho, pupusté mreže ino vse kar so imeli, gredo za Jezuzam, ino ostanejo vedno per njem. Jezus je šel po tem v mesto Kaparnavm, kjer sta bila Peter ino Andrej doma. Janez ino Jakop sta ga spremila. Petrova taša je ravno Ü7 merzlico imela. Peter mu pové^ ino ga prosi, de bi ji pomagal. Jezus gre k njej , jo prijazno prime za roko, ino rece merzlici od nje. Per tej priči jo je merzlica popustila. Berž je lahko vstala, ino je Jesusu ino njegovim učencam polna hvale ino veselja per mizi stregla. To je kmal po vsim mestu zaslovelo, ino zvečer so od vsih strani bolnike pred* Petrove vrata nosili. Jezus je roke na-nje pokladal, ino vsak je per tej priči ozdravel, imej bolezen, ktero si bodi. —- Koliko moč inö koliko ljubezen ima Jezus! Odsihmal je Jezus hodil od mesta do mesta, od terga do terga, od vasi do vasi. Povsod je bolnike ozdravljal, ino ljudi učil. Kratki zapopadek njegovih naukov, sosebno s perviga je bil ta: „Delajte pokoro! Nebeško kraljestvo se bliža." Vsi njegovi nauki so bili polni moči. I«. Jezusovi nauki na gori. Enkrat je Jezus posebno veliko ljudi imel pred seboj. Na višavo tedaj gre. Ondi sede. Učenci ga ostopijo po obeh straneh; spodej pa je ljudi cele trume. Vsi so va-nj gledali. Vse utihne, ino Jezus začne učiti tako le: L ^Blagor ubogim v duhu, je djal9 njihje nebeško kraljestvo." Z ubogimi v duhu, po duhu, po volji meni Jezus pervič tiste uboge, kteri z voljo terpé uboštvo, ki jim ga božja previdnost pošilja, ino ne želé večiga bogastva, temuč se še le veselé, de imajo malo časniga 118 blaga; drugič tiste bogate, kteri na bogastvo ne tvezijo serca , temuč ga le v dobre dela obračajo, ino so ga, ako je božja volja , vsak cas popravljeni zgubiti; tretjič vse tiste ljudi, kteri se iz svetiga konca, zavoljo nebeškiga kra- Ijestva, vsimu časnimu blagu odpovedo, kakor so5 postavim, aposteljni vse zapustili, ino za Jezusam šli. De bo pa le tisti človek v božjim kraljestvu del imel, kteri nebeške darove bolj ko pozemeljske ceni, pač ni treba v misel jemati, — Jezus z ubogimi v duhu tudi ponižne lahko meni, take, kteri previdijo, de jim boljših darov, modrosti ino čednosti, ée permankuje. Svojo nepopolnamast spoznati jé "namreč perva stopnja k popolnamasti; prava jserčna ponižnost so tako rekoč vrata, ki skozi nje v božje kra- Ijestvo, v kraljestvo resnice ino čednosti pridemo» „Blagor žalostnim, oveseljeni bodo.u Ta Jezusova beseda obseže sicer vse, kteri voljno terpé, zlasti pa tiste dobre duše, ki jih grehi peko ino bole, de nobena časna zguba, nobena telesna bolečina, nobena pozemeljska nesreča ne tako. Taka žalost napoveduje prihodno veselje. Kakor zjutrej obilna rosa po rožah lep dan oznanuje; ravno tako je oko', ki toči solze nad storjenimi grehi, kmal oveseljeno z zaupanjem v božje usmiljenje, ino jasen ino lep se mu dan večnosti odpira. ^Blagor krotkim, zemljo bodo posedli.u Nihče jih ne bo dražil, kteri nad jezo gospodujejo, se v prepire ne spušajo, še manj pa v punte fnešajo ; mirni bodo doma v svoji hišici ino v senci pod svojo lipo prebivali, ino vçc tihiga, nedolžniga veselja že ná zemlji vžili, 119 kakor kdor deželo na deželo premaga, unod groba pa uno boljši deželo v posest prejeli. „Blagor jim kteri so laeni ino žejni pravice; nasiteni bodo*a Bog nam ni nobenih goljufnih nagibov v serce djal. Stvaril je lakoto ino žejo v nas; pa tudi jed ino pijačo je stvaril. Ker je tedaj se lepši lakota ino žeja do resnice ino pravice v nas djal, je H ne ho hotel potolažiti? Kaj, ko bi mi pac po resnici ino pravici? po čednosti ino vsim dobrim hrepeneli, kakorr kdor v opaljeni ino nerodovitni pušavi omaguje, po kruhu ino studencu hrepeni! „Blagor usmiljenim , usmiljenje bodo do~ segli." Kdor ubogim svoje serce odpira^ ho v sili tudi usmiljene serca ino postrežne reke našel. Bog 5 kteri vsakimu po zasluženji povraéuje, bo z njim ravnal, kakor on z drugimi, ino bo tudi njemu nekedaj storil usmiljenje, kter iîga vsi potrebujemo. „Blagor jim, kteri so čistiga serca; Bogabodo gledali." Kdor ima Boga vedno pred očmi, ino nič ne misli, ne želi, ne gleda, ne govori ino ne dela^ kar bi Boga ino bogaboječe ljudi razžalilo; on ne misji ino ne poželi radovoljno nič gerdiga, ne pogleda nic nepošteniga, ne govori ino ne stori nič nespodobniga, je čistiga serca. Tak že na zeplji Boga bolj ino bolj spo~ znava? ino nekedaj ga bo gledal obličje v obličje. Le čistimu studencu se na dno vidi^ le v njem se obličje solnca perkaže; le čista duša je zerkalo ali špegel, ki se Bog iz njega vidi. „Blagor mirnim 9 otroci božji bodo imenomni. Mir seboj, z bližnjim ino z Begam je naj veči blago na zemlji. Kdor ima tedaj ta ISO mir v sebi 5 ino ga tudi drugim naklán ja in ohrani; on je angelj božji na zemlji, prav otrok nasiga Boga, ki se mu Bog miru pravi , ino ki je njegov edinorojeni Sin ravno za to na ta svet prišel, de je ta mir ljudem pernesel. Taki otroci bodo svojimu Očetu tudi nekedaj v njegovi nebeški hiši ljubi. „Blagor jitn, kteri zavoljo pravice preganjanje terpé, njih je nebeško kraljestvo." Vselej so bili res dobri ljudje od hudobnih preganjani. Kdor tedaj hoče res dober bili; mora per vsim preganjanji čednosti zvest ostati, ino perpravljen biti zavoljo nje vanati se časti per ljudeh ino vse časne sreče. Take čednosti, ktere ne kali ne samopridnost, ne lakomnost prazne časti, čaka nestrohljiva krona v nebesih. —Ino ker je Jezus previdil, de bodo sosebno njegovi učenci, ki so bili ravno okrog njega, od hudobnih strašno preganjani; za to je še rekel: „Blagor vam, če vas ljudje zavoljo mene preklinjajo, preganjajo, ino vsiga hudiga po krivim dolžé; veselite se, in od veselja poskakujte% vaše plačilo je veliko v nebesih. Ravno tako gerdo so že pred vami delali s preroki, z možmi še tako modrimi ino svetimi.44 Ljubi moji ! povzemimo še enkrat vse te lepe Jezusove nauke. Kako lepo podobo prave svetosti nam Jezus z malo besedami tukaj popiše! Kako obilen studenic čiste sreče nam odpre v našim lastnim sercu! Tak naj bo kdo, tako odvezen od pozemeljskiga, tako iz serca ponižen, tako tih ino poterpežljiv vterpljenji, tako pohleven ino krotak, tako vnet za vse dobro, tako mil ino usmiljen, tako nedolžen brez ovin i2i kov ino zvijač, tako miren, tako voljen zavoljo dobriga vse preterpeti ; že bi bil tak človek ljubežni ino časti vreden, Bogu • ino ljudem prijeten ! Kako dobro bi se mu godilo, kako miren1 zadovoljen ino vesel bi bil! — Toraj vtisnite si te lepe kratke izreke globokovv spomin, ino spomnite se jih o pravim času. Ce vas, postavim, lakomnost, jeza, sladnost k hudimu vlečejo j mislite si: „Blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, blagor jim, kteri so cistiga serca!" ino pa storite tudi tako. Veliko plačilo vam bo za to malo truda. Vse tiste velike ino lepe obljube se bodo nad vami spolnile, ki jim jih Jezus za to ino za uno življenje dela, kteri se po tem nauku ravnajo. Bolj ino bolj boste Boga spoznali, zmiram bolji, zmiram mirniši ino zadovoljniši boste; na unim svetu pa ga boste do konca spoznali, veselja do sitîga boste našli, zveličanje boste vživali, ki ga ni senca vse časno še toliko veselje. IL Potljej je Jezus na tisti gori zapovedi božje izlagal, posebno zapoved ljubezni do vsih ljudi. Rekel je: „Ne mislite, de sim postave ino prerokov prišel zatirat; ne zatirat, ampak dopolnit sim jih prišel. Gotovo, vam povem, pred bosta nebo ino zemlja prešla, preden bi se le čerka ali pičica postave ne spolnila. — Povem vam, de, če vaša pravičnost ne bo veči kakor farizejev ino pismoukov, (Ji so se Judam prav pravični ljudje zdeli,) ne pojdete v nebeško kraljestvo.u „Slišali ste: de je bilo sprednikam rečemo: i22 Ne ubijaj | kdor pa ubija, je sodbe alî smertî kriv* jaz pa vam rečem: Kdor se nad svojim bratam ali bližnjim razjezi, je sodbe kriv, (zasluži že smert). Kdor pa brata kolne, je obsoje veliciga zbora kriv, f zasluži še hujši smert kamnjanja). Kdor pa brata celo pogublja, jo peklenskiga ognja kriv, (zasluži naj strašnejší smert ognja). Ce tedaj svoj dar na altar perneseš, ino ti še le ondi na misel pride de ima tvoj brat kaj zoper tej popusti dar na altarji, pojdi ino spravi se s svojim bratam, potlej pridi, in opravi svoj dar, — Spravi se s svojim zopernikam, dokler sta še na poti* Sicer bi te utegnil sodniku zdati, sodnik pa rabeljnu, ino rabelj te v ječo zapretir Gotovo ti povem, ne bo te iz nje, dokler do zadnjiga vinarja ne poplačaš." „Kdor ti krivico dela, ne stavi se mu. Ne mašuj se nad sovražnikam, tudi ne prepiraj se z jiimj temuč če te kdo po desnim licu udari, pomoli mu rajiv še leviga, kakor de bi z njim gerdo delal. Ce se kdo za tvojo suknjo s teboj pravda, raji mu pusti še plajš, kakor de bi se z njim tožvaL Ino če te kdo eno miljo z njim iti sili, rajši pojdi dve z njim, kakor de bi mu to delo ljubezni odrekel." „Ljubite svoje sovražnike 5 dobro jim vošite, kteri vas kolnejo; dobro jim storite, kteri vas čertijo; molite za nje, kteri vas žalijo ino preganjajo. Potlej boste pravi otroci svojiga nebeškiga Očeta, kteri dobrim ino hudobnim svoje solrice pošilja, inov pravičnim ino krivič» nim z dežjem pomoči. Ce le tiste ljubite, kteri vas ljubijo, kakošno sasluženje imate od tega? Kaj ne store tega tudi čolnarji, (ne store tega i23 tudi hudobni ljudje)? Ino ce ste le do bratov (^do sorodnikov) ljubeznjivi, kaj je to posebni« ga? Ali ne store tudi neverniki tega? — Bodite tedaj popolnama^ kakor je vaš .Oče v nebesih popolnama." He druge zapovedi je Jezus bolj na tanko razložil. Po njegovim nauku ni dosti, le nečistosti ne delati; on že nesramen pogled, že ne« čiste želje v sercu ravno tako prepove, ^ kakor gerdo djanje. — Ni dosti, če lene kradeš; Jezus gladko zapoveduje: „Daj mu, kdor te prosi, ino kdor na posodbo iše, se mu nikdar ne odvracaj." — Ni dosti, če kdo le per sodbi krivo ne pričuje, ali po krivim nepersega; Jezus tudi pravi: „Vaše govorjenje bodi: De, de! ne, ne! Vsaka beseda, ki vam iz ust gre, mora biti gola resnica. III. Ravno tako lepi so nauki, laere je Jezus na daljej na gori dal od molitve ino druzih dobrih del. „Varujte se,a je djal, „svojih dobrih del vpričo ljudi delati, de bi vas vidili; sicer per svojim nebeškim Očetu nič zasluženja ne boste imeli." „Kedar vbogajme deliš; naj ne ve tvoja levica, kaj tvoja desnica stori, de tvoj dar skrit ostane, ino tvoj Oče, ki na skrivnim vidi, ti ga bo gotovo povernil. — Kedar se postiš; ne hodi klavern kakor hinavci, temuc umij si obraz, de ne bo nihče, kakor le tvoj Oče, kteri na skrivnim vidi, za tvoj post vedih" Ino tvoj Oče, ki na skrivnim vidi, ti ga bo povernil" 124 „Kedar moliš ; idi v stanico, zakleni duri za seboj j ino ondi moli svojiga Očeta, ki je skrivej pričujoč, in on bo tvojo molitev uslišal. — Kedar molite; ne delajte veliko besedic kakor neverniki, kteri menijo, de bodo zavoljo svojiga veliciga blebetanja uslišani. Ne ravnajte se po njih. Sej vaš Oče dobro vé, česar potrebujete, še preden ga prosite. Tako le molite: Oče naš, kteri si v nebesih; posvečeno bodi tvoje ime; pridi k nam tvoje kraljestvo; zgodi se tvoja volja j kakor v nebesih , tako na zemlji; daj nam dans naš vsakdanji kruh; odpusti nam naše dolge , kakor tudi mi odpušamo svojim dolžnikam; ino ne vpelji nas v skušnjavo, te« muč reši nas od zIega.iC „Ce ljudem njih spodtike odpustite, vam bo tudi nebeški Oče vaše grehe odpustil; če pa ljudem njih spodtik ne odpustite , vam pa tudi vaš Oče v nebesih vaših grehov ne bo odpustil." Jezus je še na daljej govoril, ino vsimljudem v nauk ino poveseljenje rekel: „Ne spravljajte si zakladov na zemlji, ampak za nebesa, kjer jih ne snedo ne rija ne molji, kjer jih tudi tatje ne ukradejo. Kjer je vaš zaklad, ondi je vaše serçe. Ce tedaj svoje serce na časno blago navežeta, boste pa Boga pozabili; nihče ne more dvema gospodama, Bogu ino svetu, obema kmal služiti." „Rečem vam: Ne skerbite za življenje, kaj boste jedli ali pili; ne za život5 s čim se boste oblekli. Taka je le nesrečna skerb nevernikov. Sej vaš nebeški Oče vé5 de vsiga 125 tega potrebujete. Kaj ni življenje bolji od jedi5 ino život bolji od obleke? Bog kteri vam je dal življenje ino život, bo že tudi za ohranjenje življenja ino za obleko skerbel. Poglejte ptic pod nebam: nesejejo, ne žanjejo^ ne spravljajo v žitnice; ino vaš Oce v nebesih jih vender preživi. Niste li vi veliko bolji od njih? Poglejte limbarjev na polji: ne delajo ino ne predejo^ ino vam povem? še Salomon v toliki svojo časti ni bil kakor njih kteri oblečen. Ako pa Bog travo na polji tako lepo oblači, ne bo li vam še raji tega dal? vi maloverci! išite toraj naj poprej božjiga kraljestva ino njegove pravice5 vse drugo vam bo perverženo* Tudi za jutrišnji dan ne skerbite; on bo že sam za-se skerbeL — Pro- site5 ino se vam bo daloj išite, ino boste našli jterkajte? ino se vam bo odperlo." V. Jezus je nam v podučenje ino poveseljenje še rekel: 55S kakoršno mero boste merili5 s tako se vam bo odmerjalo. Cimu gledaš pezder v očesu svojiga brata, bruna v svojim očesu pa ne vidiš? t— Kar koli hočete5 de bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. To je zapopadek postave ino prerokov.6* „Skozi ozke duri si perzadenite v nebesa. Zakaj široke so vrata , ino prostorna je cesta5 ktera v pogubljenje pelje 5 ino veliko jih po njej hodi j silno oske paso vrata 9 ino oska je cesta, ktera v življenje pelja, ino malo jih jo najde.6* „Varujte se lažnjivih prerokov (zapeljivcov), kteri v ovčjim oblačilu k vam hodijo, 126 znotrej pa so dereci volkovi! Iz sadu, to je, iz njih del jih boste spoznali. Ne vsak, kteri mi pravi Gospod, Gospod! temuc le, kdor voljo mojiga nebeškiga Očeta spoinuje, pojde v nebeško kraljestvo. Drugim pa sodni dan porecem: Poberite se spred mene, ker ste hudo delali.« Temu Jezusovimu govorjenju so se vsi čudili. Tacih naukov se nikoli niso slišali. Lepa tihota je bila med ljudstvam, ino svet strah jih je presunil. Jezus je te nauke tudi zavoljo nas dal. Blagor mu, kdor po njih živi! Ne ce te nauke le vemo ali znamo^ temuč če jih spolnimo, bomo zveličani. Ä©, «fajrova lici iiio bolnica« Jezus je bil per Matevž^ v hiši, kteriga je bil ravno med svojç učence pervzel, kar pride poglavar .Srhodnice. Jajr mu je bilo imé. Imel je hčer? še le dvanajst let staro, ino je bila na smertni postelji. Komej ugleda Jezusa , pade berž pred-nj, ino ga milo prosi: ?,Moja hči umira! Pojdi k meni na dom, de deneš roke na-njo, živela bo lcc Jezus vstane, ino gre z njim. Njegovi učenci ino veliko ljudi gre za njim. Vse se je rilo okoli njega. Med ljudstvam je bila žena, ktera že dvaiiajst let boleha. Mnogim zdravnikam je bila že v rokah ; veliko že je prestala; vse svoje premoženje celo je že razdala. Vender vse nič ne pomaga; še le huje ino huje ji je bilo. Toraj prerije skozi ljudstvo do Jezusa, mu pride za herbet, ter se na tihama njegoviga oblačila do 127 takîie 5 ino. per tej priči je bila zdrava. Menila je5 de je to skrivej storila. Ino res, noben človek ni tega vidil. Ali Jezus je vedil misli njeniga serca, in on ji je pomagal. Oberne se, ino reče ljudem: „Kdo se je mojiga oblačila dotaknil?" Nihče se ne oglasi. Peter ino drugi učenci mu reko: „Učenik! sej vidiš, de ljudje od vsih strani v té tiše, ino še vprašaš: Kdo se me je dotaknil ?" Pa Jezus le terdi: „Nekdo se me je dotaknil, ker vem, de je ozdravljajoča moč šla iz mene." Pogleda po ženi, ki je to storila, ino jo dobro vé. Ko žena vidi, de se nič ne da skriti; je perstopila, ino se pred-nj vergla. Tako se je ustrašila, de vsa trepeta. Pa Jezusova prijaznost ji spet serce zravna, ino ves strah jo mine. Vse na ravnost je povedala. Vpričo ljudstva pravi, iz kake misli se je robu njegoviga oblačila dotaknila, ino kako je na mestu ozdravila. Jezus se milo va-njo ozre, ino ji reče: „Bodi vesela, moja hči! tvoja vera ti je pomagala. Pojdi v miru, odsihmal naj ne bo nič več tvoje nadloge." Vsa zdrava ino vesela je šla zdaj domu» Jezus je še govoril, kar se nekaj služabnikov do poglavarja skozi ljudi perpahá^ ino mu reko: „Umerla je vaša hči; toraj več ne nadležujte učenika." Te besede ino pa strela dobrimu očetu ! Ves pobit ostermi. Pa Jezus mu je .rekel: „Ne ustraši se; le veruj, ino rešena bo." — Jezus pride na poglavarjev dom. Pa nikomur ne pusti seboj v hišo, kakor le Petru, Jakopu ino Janezu ino otrokovim staršem. V hiši je vso polno nepokoja ino zmešnjave. Vse kriči ino joka po dekletu» Tudi se je po šegi 128 tistih časov že mertvaška piskala, ino žatavavke so pele. Jezus je pokoj ljubil, hrup ino šum je čertil. Toraj reče: „Kaj ta razbota? Nehajte, ino razidíte se. Deklica ni umerla, le spî.a Tedaj se mu ljudje posmehujejo, ker so dobro vedili, de je deklica mertva. Pa Jezus se jim spraviti ojstro zapové. Ko so vsi odšli, gre Jezus v stanico, ki je bil merlič v njej. Le dekletoviga očeta ino mater ino une tri učence je seboj vzel. Lepo ko roža so otroku malo poprej še le lica cvetle; zdaj pa je bledo, terdo ino tiho njeno truplo v merlišnici ležalo ! Jezus je k merliču stopil. Per njem stojta oče ino mati žalostna ino z vdertim bledim obrazam ino z objokanimi očmi. Zdaj ji strah zdaj upanje sprehaja. Tudi učenci se strahama pogledujejo, kaj bo. Kmal imajo v Jezusu oči^ kmal v merliči. Jezus je zdaj merlička za roke prijel, ino kakor bi jo iz spanja hotel predramiti, pohlevno ino prijazno ji reče: „Dekle, rečem ti, vstáni\u Ino per tej priči je dekle vstalo ino hodilo. Jezus reče, de naj dekletu jesti dajo. Tudi jim je še terdo prepovedal tega ne drugod praviti. Pa kmal se je vender po vsi deželi razglasilo od tega veliciga čudeža. Molimo vsigamogočniga Boga, ki tudi mertve spet v življenje obuduje. 91« «Jezus ino osem ino trideset letni bolnik« Jezus je spet prišel v Jeruzalem k prazni» ku. Revežev je iskal, za njimi je hodil, on Ijubeznjivi prijatel ljudi. Í29 Per nekih vratih Jeruzalemskiga mesta so bile toplice; v jezero se je voda nabirala. Ob svojih časih je voda v jezeru kipela j angelj namreč je va-nj hodil, ino je vodo zmajal. Kdor je precej v vodo šinil, kedar je kipela; jeozdravel, imej še tako bolezen. Okoli jezera je bilo veliko poslopje, ki so mu rekli Betezda, po kranjsko Milostija. V" tem poslopji je ležalo veliko slepih, hromih, jetičnih ijio druzih bolnikov, ino so čakali, kedaj bo voda kipela. Med njimi je bil nekdo, ki je bil že osem ino trideset let bolan. Jezus ga ugleda. Vedil je, de je že toliko časa bolan, ino mu prijazno reče: „Zdrav bi bil rad, jeli?" Bolnik mu je odgovorih „Gospod! nimam ga človeka, de bi mi pomagal v jezero, kedar voda kipi. Preden pa sam va-njo pridem, me že vselej kdo drug prehiti.4' Jezus mu je rekel: „Vstáni, vzemi posteljo, ino îdi!" Ko bi trenil, se mož zdraviga čuti. Vstane, vzame posteljo, ino gre ves vesel ino hvaležen domu. Jezus pa, ker se je ondi yeliko ljudi stekati začelo, se je tako naglo umaknil, de ga ozdravljenic še po imenu vprašati ne utegne. Tisti dan je bilo v saboto, ko je Jezus bolnika ozdravil. Viditi tedaj moža vsiga čverstiga ino zdraviga posteljo nesfi, vse nad njim zarohni: „Dans je sabota, dans ni perpušeno postelje nositi." Je odgovoril: „Tisti, ki me je ozdravil, mi je djal: Vzemi posteljo, ino idi." Ga vprašajo: „Kdo je pa tisti, ki ti je rekel?" Mož ga ni vedil imenovati. Jezus se kmal potlej v tempeljnuz njim snide, ino mu reče: 55Glej, zdaj si zdrav! Ne delaj več greha, de se ti še kaj hujšiga ne zgodi." — Ta bolnik si je bil 9 130 tedaj, kakor se vec druzih, ki so se v tej bol« nišniei valjali , z grehi svoje mladosti tolikanj terpljenja nakopaL Osem ino trideset let, polnih reve ino nadloge, je bilo plačilo za nektere ure ostudniga gerdiga veselja! Preljubi otroci! naj se vam smiraj studi nad greham, de ne boste tudi vi nesrečni. Ko je mož Jezusa spoznal, gre ino pové Judam: „Jezus se mu pravi, kteri me jeozdravil." Ti so bili potlej na Jezusa še bolj hudi, ino še celo po življenji mu strežejo, ker je v saboto bolnika ozdravil. Jezus, kteri je vse to dobro vedil, jim rece: „Moj Oče f ljudem v prid neprenehama) dozdaj dela, ino ravno tako jaz." — Ino to se pravi saboto praznovati. Le z dobrimi deli obhajamo po vredno Gospodov dan, z lenobo pa ga le oskrunjamo. S9. Jezus izvoli ino pošlje apo» fsteljiie» Jezus pride na Galilejsko, inokmal se ljudi brez števila iz vse dežele okrog njega nabere. Celo od Tira ino Sidona in od sredškiga morja je slovelo njegovo ime, tudi od odod jih je brez števila. Bolj ino bolj pertiskajo okoli njega. Vsi bolniki se ga išejo dotakniti, de bi ozdraveli; slepi, gluhi, hromi, mutasti, obsedeni, mertudi. Ino vse je ozdravil^ desiravno se je malovernih ino grešnih javalne med njimi mankalo. Ko je Jezus vidil toliko ljudi, ki so ga deleč okoli obiegli, ino so eden drugimu nauk po« slušati na poti bili; so se mu v serce smilili, ker so bili brez pomoči, kakor razkropljene ovce. iSl ki nimajo pastirja. Rekel je učencam: „Žetev je velika, pa delavcov je malo. To raj prosite Gospoda žetve, de delavce va-njo posije." Novo naredbo zveličanja je sklenil5 ino zvečer tega opravčniga dné je šel nekam na hrib, ter je ondi vso noč v molitvi prečul. Per molitvi si je njegovo serce naj bolj odsopelo. Kedar se je bil dan napočil, jih je zmed učencov, kî jih je veliko imel, dvanajst odbral, kteri so mu bili naj bolj všeč, ino jih po posamezni k sebi pokliče. Njih imena so: Simon Peter ino njegov brat Andrej ; Jakop ino njegov brat Janes; Filip ino Jernej; Matevž ino Tomaž; Jakop, mlajši tega imena, ino Juda Tadej; Simon iz Kana in Juda iz Karjota. Te je poslal, ino jim oblast dal očitno učiti, ino bolnike ozdravljali. Toraj jih je imenoval svoje posle, poslance ali kar je vse eno, aposteljne. Rekel jim je: „Idite, pa zdaj še ne k nevernikam, tudi ne v Samariske mesta, ampak k zgubljenim ovcam Izraelove hiše. Povsod oznanujte pokoro, inoklicujte, de je božje kraljestvo bliz. Ozdrav- Ijajte bolnike, očišujte gobove, obudujte mertve, izganjajte hudiče. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte/* „Palico ino pa nič druziga ne jemljite seboj. Delavic je vreden živeža. Recite, kedar v kako hišo stopite: Mir bodi tej hiši! Ce je hiša tegâ blagoslova vredna, bo gotovo prišel va-njo; če ne, se bo par vaš blagoslov k vam vernil. Kjer vas ne sprejmejo, ino ne poslušajo vašiga nauka; per vratih iz taciga mesta ali 9 * 138 iz take hiše pojdite, îno že prah od nogotresite, v spričljej zoper nje. Gotovo, vam povem5 Sodomskimu ino Gomorskimu mestu bo ob dnevu sodbe lože, kakor takim ljudem, kteri vas npčejo sprejeti." ??Vidite j kakor ovce med volkove vas po« šljem. Bodite toraj razumni kakor kace, ino pa priprosti kakor golobje. Varujte se ljudi, veliko vas bo čertilo zavoljo mene. Pa sej učenec ni bolji od svojiga učenika, ne hlapec bolji od svojiga gospodarja. Prav bodi učencu, če mu je kakor učeniku, ino hlapcu če mu je kakor gospodarju. Ako so gospoda kleli, kolikanj bolj bodo še njegove posle! Pa ne bojte se jih, kteri le telo umore, duše pa ne morejo umoriti; bojte se le tistiga, kteri zamore telo ino dušo v pekel pogubiti." „Se li ne prodaja dvoje vrabcov po vinarji? Ino vender še eden brez vesti ino volje vašiga Očeta ne pade na tla. Toraj nikar se ne bojte! Vi ste boljši kakor vsi vrabci. Tudi vsi lasje na glavi so vam prešteti." „Kdor bo mene pred ljudmi pričal, od njega bom tudi jaz per svojim Očetu v nebesih pričal, de je moj. Kdor bo pa mene per ljudeh zatajil, ino se mene ino mojiga nauka sramoval; njega se bom tudi jaz per Očetu v nebesih sra-1 moval, ne bom ga svojiga spoznal. — Kdor očeta ali mater bolj ljubi ko mene; mene ni vreden. Kdor sinu ali hčer bolj ljubi ko mene, mejne ni vreden. Kdor svojiga križa ne zadene ino za menoj ne hodi; mene ni vreden." „Kdor vas sprejme, mene sprejme, ino kdor mene sprejme, sprejme njega, kteri me je poslal 133 Kdor naj manjšimu njih ? kteri v mé verujejo, požirik merzle vode poda, za to ko je moj učenec; goto VU, vam povem5 ne bo brez povračila ostal." Ko je bil Jezus te nauke končal; so se njegovi učenci po dva ino dva razšli, so oznano« vali njegov uk po mestih ino tergih, so ljudi k pokori opominjevali , so napovedovali, de je kraljestvo božje bliz, ino so bolnike ^zdravljali. % drugimi učenci pa je Jezus od tod drugam šel , ino je povsod neprene^ama učil, ter dobrote skazoval «3. Jezusovi nauki v prilikah» Jezus je spet veliko trumo ljudi9 ki so ob Genezarskim jezeru stali , iz celna ucil. Zdaj jih je le v prilikah učil. „Sejavic," jé začel Jezus , „je šel sejat. Med setvijo je nekoliko zernja na pot padlo. Pohodijo gaj pa tudi ptice so letale, ino ga pozobljejo. Nekoliko ga je na kamnito padlo , kjer je bilo prepešeno, ino preplitvo perští. Je sicer naglo pognalo, pa solnce ga je zapeklo, ino se je usušilo., ker se ni kam vrašti imelo. Nekoliko ga je med ternje padlo. Ternje je z njim vred rástlo9 ino ga je zadušilo; toraj tudi ni bilo nič sadu. Nekoliko pa ga je v dobro zemljo padlo. Pognalo, rástlo, zadelovalo, ino trideseteri, šestdeseteri, celo stoteri sad je obrodilo." Jezus sam je to priliko izložil. „Glejte," je djal, „seme je božja beseda. Per kterih zernje na pot pada, so tisti, ki slišijo božjo besedo, pa je ne razumejo. Tedaj pride kmal hudič, ino 134 pobere iz njih serc? kar je v njih zasejaniga, de ne verujejo, ino niso zveličani. Per kterih zernje ná kamnito pade, so tisti, ki božjo besedo slišijo 5 ino jo precej z veseljem sprejmejo, pa ji ne dajo vrašti se. Majavi so, ino le nekaj časa verujejo; pride naj pa nadloga nadnje ali preganjanje zavoljo božje besede, se pa kmal dajo zapeljati, in ob skušnjavi spet odstopijo. Per kteríh zernje med ternje pada, so tisti9 ki božjo besedo sicer poslušajo, pa vender prostor v svojim sercu dajo tudi časnim skerbem ino zadregam. Goljufno bogastvo5 sladnost ino druge posvetne slasti jih mikajo", ino zaduše besedo božjo, de nič sadu nima. Per kterih zernje dobro zemljo najde , so tisti, ki besedo božjo poslušajo ino umejo, jo z voljnim ino dobrim sercam sprejmejo in ohranijo, ino z stanovitnostjo sad obrode, nekteri trideseteriga, nekteri šestdeseteriga, ino nekteri stoteriga.6i V drugi priliki je Jezus vso zgodovino božji— ga kraljestva na zemlji lepo popisal. Djal je: „Per nebeškim kraljestvu je ravno tako, kakor per moži, kteri njivo z lepim semenarn obseje. Pa ko njegovi spé, pride sovražnik, naseje ljuljke med pšenico, ino gre. Kedar setev poženo, ino klasje dela, se tudi ljulka perkaže. Hlapci gredo k gospodarju, ino mu reko: Gospod! nisi li dobriga semena na njivo sejal, od kod je tedaj ljuljka? Gospodar reče: Sovražili človek je to storil. Hlapci rečejo: Hočeš li, de gremo, ino jo porujemo? Ne, ne! jim reče, z ljuljko bi utegnil tudi pšenico populiti. Naj rastete skúpej do žetve; ob žetvi pa porečem ženjcam: Poberite vpervič ljuljko, ino v šope 135 jo povežite, de se sožge; pšenico pa mi spravite v skedenj.4* Tudi to priliko je Jezus sam razloži]. „Sejavic dobriga semena , a je djal, „je sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so otroci božjiga kraljestva j ljuljka so otroci hudobije.v Sovražnik, kivje ljuljko sejal, je hudič. Zenjei so angelji. Žetev je konec sveta. Kakor se tedaj ljuljka odbira ino požiga*, ravno tak bo konec sveta. Siti človekov bo poslal angelje, de bodo vse pohujševavce ino hudodelnike iz njegoviga kraljestva odbrali, ino jih v plavž pometali; ondi bo jok ino škripanje z zobmi* Pravicni pa se bodo v Očetovim kraljestvu svetili kakor solnce." Na zadnje je Jezus perdjal : „Kdor ima ušesa poslušati, poslušaj," to je, k sercu si vzemi leto, ino po tem ravnaj svoje življenje. A4. Meksij matijih Jezusovih prilik. „Nebeško kraljestvo ," je še Jezus djal, „je podobno gorčičnimu ali zenofovimu semenu, ktero kdo vzame, ino na vert vseje. Je sicer naj manjši semence; ko je pa usejano, požene na kviško, ino zraste ko drevo, de ptiči spod neba hodijo, ino v njegovi esenci prebivajo.46 — Kar se od konca majhno vidi, je sčasama veliko v odrastlikih ali nastopkih. Bodite tedaj tudi v majhnih rečeh Bogu zvesti; sicer bi mu bili kmal tudi v velicih nezvesti, kakor je pregovor : „Iz maliga se začne, v velikim se neha." „Nebeško kraljestvo," je djal Jezus, „je podobno kvasu; ki ga gospodinja vzame, ino 136 trikrat toliko moke z njim vmesi, de se skvasi." — Naj tudi nas Jezusov duh tako prešine, de bo vsaka naša beseda, vsako naše delo kaj nebeškiga imelo v sebi. „Nebeško kraljestvo," je še djal Jezus, „je podobno zakladu, kteri je skrit v njivi; je podobno biserju ali perljnu, kteriga kdo kupi za vse kar ima." — Nič nam ne bodi ljubši, ko svetost ali pravo keršansko življenje ino ko zveličanje, ktero potlej upati smemo. Drevo se po sadu spozna. Dobro drevo rodi dober sad. Ktero pa dobriga sadu ne rodi, se poseka, ino v ogenj verze." — Le svete besede ino dobri sklepi še ne store dobriga človeka, kakor perje ino cvetje brez sadu ne stori dobriga drevesa. „Kdo vas, ki ima sto ovc, ino bi eno zmed njih zgubil, bi unih devet ino devetdeset ne popuštil v pušavi, ino šel zgubljene iskat, dokler je ne najde? Ino kedar jo najde, jo z veseljem na ramo zadene, domu nese, ter svoje prijatie ino sodede pokliče, ino jim reče; Veselite se z menpj ! našel sim ovco, kteraseje bila zgubila." — Tako iše Jezus grešnika. Tako se ve» sele angelji nad poboljšano dušo. „Kdo vas," pravi Jezus, „je tak oče, de bo kamen dal svojimu sinu, ko ga kruha prosi; ali kačo, ko ga ribe prosi; ali škorpjona, ko ga jajca prosi? Ako tedaj vi, desiravno še hudobni, svojim otrokam dobre darove veste dajati; kolikanj bolj jim bo vaš nebeški Oče dobriga duha dal, kteri ga tega prosijo!" íffl »S. Ifagdalensi spokorjeiika« Farizej j Simon po imenu, je bil Jezusa k jedi povabil. Jezus je prišel, ino sede za mizo« Ravno v tem mestu je bila ženska, ki je slabo slovela j velika grešnica je bila. Pa kar je Jezusa spoznala^ ino učiti slišala; je vsa druga, je polna časti ino ljubezni do njega, ino se iz serca kesa vsih svojih grehov. Ino kornej je zvedila, de je Jezus v farizejevi hiši? je bila precej v njej. Med jedjo pride v hišo. Pa ne upa si Jezusu pred oči5 za herbet mu gre, ino k nogam se mu verze. Le besedice ne spregovori; pa solze se ji uderejo, ino kapajo Jezusu na noge. Ko je to vidila, jih otira s svojimi lasmi ino kušuje. V alabastroví posodi je bila draziga mazila pernesla; na noge mu ga izlije. Farizej, ki je Jezusa gostil, je molcé gledal, ino sam per sebi misli; „Prerok naj bi bil, že bi vedil, kdo je ta ženska, ki se ga dotika, de je grešnica !" Jezus je vedil njegove misli, toraj mu reče: „Simon! nekaj ti imam povedati." Simon je djal: „Le povej mi, učenik!" Jems pravi: „Posojevavic je imel dva dolžnika. Eden mu je bil petdeset, ede;i pet sto srebernikov dolžen. Ker ni nobeden imel s čem plačati, je obema dolg odpustil. Kaj meniš, kteri tih dveh ga bo bolj ljubil!" Simon je odgovoril: „Jaz bi rekel: komur je več odpustil." Jezus je djal: „Prav si razsodil." Farizej še ni vedil, kam Jezus s to priliko meri. Tedaj se Jezus v ženo oberne9 ino reče Simonu: „Jo li vidiš to ženo?" V tvojo hišo 138 sim prišel, ino še vode na noge mi nisi dal; ona pa mi je s solzami noge močila, ino ssvojimi lasmi otírala« Nisi me kušnil v pozdravje; ona mi pa ni nehala nog kuševati, kar je v hišo stopila. Nisi mi glave z oljem pomazal! ona mi je pa še noge z dragim manilám polila. Toraj ji je5 ti povem, veliko grehov odpušeriih, ker je njena ljubezen velika. Komur je pa manj odpušeniga, pa tudi manj ljubi." — Zeni pa je Jezus rekel: „Tvoji grehi so ti odpušeni; tvoja vera ti je pomagala, pojdi v miru i" Jezus, poln božje milosti, grehe odpuša. Koga ne gine ta ljubezen? Ä6» Posebni Jezusovi nauki per mnogih perložfiostili* Pismouk je k Jezusu perstopil, inogavpraša: „Učenik! ktera je naj veči îno perva zapoved v postavi ?" Jezus mu odgovori: „Ljubi Boga svojiga Gospoda iz celiga svojiga serca, iz cele svoje duše, iz vsiga svojiga uma ino iz vse svoje.mocí. Ta je perva ino naj veci zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojiga bližnjiga kakor sam sebe. Veči zapovedi, ko ste te dve, je ni» Vsa postava ino vsi preroki so v tih dveh zapovedih." Ko je Jezus nekedaj v sredi veliko ljudi stal, ki jim je bil ravno iz nadlog pomagal; je rekel te le besede, ki jih ni z zlatarn preplacati. „Moj Oce,a je djal, „je vse reči meni zrocil. Pridite k meni vsi, ki ste obloženi in obtežani, ino jaz vas bom pokrepčaL Vzemite moj jarm na~se5 ino učite &e od mene, ker sim krotek 139 ino íz serca ponižen ; po tem boste pokoj svojim dušam našli, ker je sladek moj jarm, ino lahka moja butara." Nekdo je prišel k Jezusu rekoč: „Gospod! s teboj biti sim sklenil; pa domu naj grem poprej, de se per svojih poslovim." Jezus, ki je dobro vedil, de mu je komej na pol resnica, ino de ga bodo doma spet odvernili, mu reče: „Kdor za plug prime, ino se za seboj ozira, ni za božje kraljestvo.a Na poti je nekedaj pismouk k Jezusu prišel, ino mu reče: „ITčenik! per tebi bom, kamor koli pojdeš." Ceš, si je mislil sam per sebi, Jezus bo skorej pozemeljsko kraljestvo postavil, ino me obogatil. Pa Jezus mu je v serce vidil, toraj mu na njegove misli odgovori: „Lesice imajo svoje luknje, ptice svoje grijezda; sin človekov pa še glave nimanikamor na svoje nasloniti." Jezus se je nekedaj v tempeljnu darivnici nasproti sedel, ino gleda, ko so denarje va-njo metali. Veliko bogatih je po veliko va-nj dajalo. Uboga vdova pa pride, ino da le dva božjaka vanjo, ktera sta vkup eno nežico znesla. Jezus pokliče svoje učence, ino jim reče: „Gotovo vam povem, ta uboga vdova je več dala, kakor vsi drugi. Vsi uni so le iz obilnosti v dar dali, ona pa je vse dala, kar je premogla." — Bog gleda veliko bolj na naše serce, kakor pa na naše dela." Nekdo je rekel Jezusu: „Kaj ne, učenik! malo jih bo zveličanih?" Jezus pa je njemu ino unim, ki so per njem stali, rekel: „Perzadujte si skozi ozka vrata priti v nebeško kraljestvo. 140 ker veliko j vam povem, jih bo želelo va-nj priti 5 pa ne bodo mogli." Nekedaj je Peter k Jezusu stopil, ino mu rekek „Gospod! kolikokrat moram bratu odpustiti, kteri me razžali? Sedemkrat, kali ?" Mislil je 5 neznano velika bo ta. Ali Jezus mu odgovori; „Povçm ti, ne le sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat." — Vse moramo razžalnikam odpustiti ^ tako je božja volja, • ?• Siliert jr&ite&a kerstirika* Herody sin tistiga Heroda, ki je bil dal Betlehemské otroke pomoriti , je bil knez na Galilejskim. Janeza kerstnika, ki je po vsi de« želi slovel9 je na svoj dvor poklical Janez je prišel9 ino ga svari zavoljo njegovih grehov, posebno pa zavoljo tega, de se je ta knez zarocil z ženo svojiga brata, kteri je še živel. Herod ga sluša v marsikaki reči, v tej pa ne. Heroiada pa (tako je bilo tej nezvesti ženi ime} je odsihal temu svetimu možu po življenji stregla? ino kneza nagovarjala, de naj bi ga iz poti spravil. Herod rece tedaj Janeza vkleniti, ino ga v ječo pahne. Kmal po tem je bil Herodov god. Gostil je tisti dan, ino vse imenitne Galilejce povabi na obédo. Med jedjo pride Herodiadina hci v obednico, pleše vpričo vsih, ino vsim dopade. Herod ne ve kaj od veselja. Precej po plesu jo k sebi poklice, ino ji reče: „Prosi me, kar hočeš5 uslišal te bom, ko bi tudi polovico mojiga kraljestva prosila." Ino zapersegel se je. Dekle je urno per vratih ši~ nilo, ino mater poprašas 3?Kaj čem prositi ?íá 14i Mati reces „Glavo Janeza kerstnika!" Dekle pride hitro nazaj, ino rece Heroda: „Prosim te? v tej skledi le mi daj precej glavo Janeza kerstnika.^ Herod se ustraši ino žalost ga opade. Pa zavoljo persege ino zavoljo gostov je vender le v prošnjo dovolil. Kmal ' pošlje ra~ beljna s poveljem Janezovo glavo pernest. Ha-» belj je šel? dene Janeza v ječi ob glavo , ino pernese v skledi kervavečo glavo. Dekletu jo podá, ino dekle jo je materi neslo* Strašna krivica je prišla iz plesa. Pa če tudi meč nedolžnimu glavo odseka, čednost vender ne ostane brez plačila, kakor greh né brez štrafnige; sej je še drugo življenje 3 ino Bog je neskončno pravičen. 88* Jezus božji prijaté! otrok. Jezus je, kakor po navadi, ves dan v preriva med ljudmi končal. Ne utrudi se, ves dan je učil, ino bolnike zdravil. Proti večeru se ljudje že zgubljajo, ino tudi Jezus je bil že daljej namenjen. Tedaj pride še nekaj bogaboječih mater, ktere so polne zaupanja ino Ijubezni do Jezusa svoje otroke perpeljale, be bi jih blagoslovil, roke na-nje položil5 ino molil nad njimi. Učenci, to viditi, so revkali nad otroci, ino kregajo matere. Odlegljej bi bili radi trudnimu učeniku pervošili, nov trud bi mu bili radi odvernili. Pa Jezus je otroke iz serca ljubil, ino ta neprijaznost mu ni bila všeč. Poln nebeške prijaznosti pokliče otroke k sebi, učencam pa reče: „Pustite otročíce k meni, ne branite jim; tacih je nebeško kraljestvo. Ino pa i42 gotovo vam povem ,tt je se djal, „kdor koli božjiga kraljestva ne sprejme kakor otroci, z ravno toliko ponižnostjo ino priprostostjo, ne pojde va-nj.6č Potlej je Jezus otroke objemal, roke na-nje pokladal, ino molil nad njimi. Per tej perložnósti je Jezus tudi še odrašencam nektere besede rekel. Resno ino terdo je rekel pričujočim; „Kdor koli tih malih koga v mojim imenu sprejme, mene sprejme. Kdor pa tacih majhnih koga pohujša; bi mu bilo bolje, de bi se mu mlinsk kamen na vrat obesil, ino de bi bil v globočino morja potopljen. Gorje človeku, po kterim pohujšanje pride! — Ako te tvoje oko5 ali tvoja noga, ali tvoja roka pohujša, izderi si oko, odsekaj si roko ali nogOj ino verzi jo od sebe5 bolje ti je, de greš brez tih udov v nebeško kraljestvo, kakor de bi z njimi v pekel prišel, kjer grizejoči červ ne umerje, ino žgoči ogenj ne ugasne. — Varujte se tedaj koga tih malih zaničevati, ker povem vam, njih angelji v nebesih vedno gledajo obličje mojiga Očeta, kteri je v nebesih. Kako preserčno ljubi Jezus otroke. «»# Jezusov spremim Jezus je enkrat svoje naj ljubši učence, Petra, Jakopa ino Janeza, na skrivnim seboj vzel, ino jih na visoko goro pelje. Ondi je molil. Med molitvijo se na enkrat spremeni. Njegov obraz se je svetil kakor solnce, njegove oblačila so bile bele kakor sneg. Ino glej, dva moža v nebeški svetlobi se perkažeta, Mojzes namreč ino Elija. Z Jezusam sta se pogovar 143 jala j kako se bo v Jeruzalemu z njim izšlo,— Jezusove tri učence , ki so ga spremenjeniga vidilij je svet strah prepadeK Vsi trije so zamaknjeni stermeli. Peter , ves sam iz sebe, reče Jezusu: „Gospod, dobro je tukaj biti! Naj naredimo tri šotore, tebi eniga, Mozesu eniga, ino Eliju eniga.4' Peter je še govoril, kar jih oblak obsenci, iz kteriga se glas oglasi: „Ta je moj preljubi sin, ki imam dopadenje nad njim j njega poslušajte !6É Učenci, slišati ta glas, so vsi prestrašeni na svoj obraz popadali, ino ga molili. Jezus stopi potlej k njim, jih prime, ino reče: „Vstanite, nikar se ne bojte\u Odpro oči, pa ne vidijo druziga, kakor samiga Jezusa v navadni postavi. Z gore grede jim je Jezus rekel: „Teperkazni nikomur ne pravite, dokler sin človekov ne bo od smerti vstal." Pa nod smerti vstati^' teh besed še niso umeli; toraj so se med seboj pogovarjali, kaj bi pomenilo. Odsihmal je Jezus zmiraj umevniši od tega govoril. „V seree," jim je rekel, „si vtisnite te besede: Sin človekov bo Judam v roke zdan, ino umorili ga bodo. V treh dneh pa bo spet od smerti vstal." Tode te besede jim niso hotle v glavo, bile so jim zdaj še temne. Tukaj na gori se jim je Jezus perka^al v svojim veličastvu, ktero je njemu. Sinu božjimu, lastno. Posnemajmo ga tukej na tem sve» tu, de ga bomo ondi v nebesih gledali obličje v obličje. Zdaj je Jezus še dva ino sedemdeset učencov poslal po Izraelskim pred svojim obličjem v vse kraje, kamor je imel sam priti, s takim 144 poveljem 5 kokoršno je bil že poprej svojím aposteljnam dal. Njegov nauk se je zmiraj bolj razglasoval, ino je zmiraj veči sad rodil. SO« Zgubljeni sin* Jezus je spet večkrat nauke v prilikah dajal. Gotovo je ta le za človeško serce naj lepših ino naj ljubeznjivših ena. Nekdo, je djal Jezus, je imel dva sinova. Mlaji siji reče: „Oče! dajte mi moj del5 kolikor mi ga gre.ic Oče razdeli sinovama premoženje. Nekaj dni potlej je mlaji sin vse pobral, je šel od doma v daljen kraj, ino je z razujzdanim življenjem vse pognal. Kedar je bil že vse zapravil, je vstala v tisti deželi velika lakota. Tudi on je začel stradati. Toraj se vnudi nekimu mestnjanu v službo, kteri ga je na svojo pristavo poslal svinj past. Tukaj bi bil zavoljo lakote rad otrebke jedel, ktere so svinjem dajali; pa mu jih nihče ne da. Zadnjič gre sam v se, ino rečeš ?9Naj manjši najemniki imajo v hiši mojiga očeta kruha čez nemoč; jaz pa tukaj še otrebkov ne dobim, de bi se jih najedel I Ino tako bi sin bogatiga očeta lakote umiral ! Vzdignil, k svojimu očetu se bom vernil, ino jim porečem : Oče ! pregrešil sim se nad nebam ino nad vami. Več nisim vreden vaš sin imenovan biti; le kdo vaših najemnikov naj bom !" Na pot se podá, ino se poverne k svojimu očetu* Oče ga že od deleč ugleda. Grozno inako se mu stori, mu tece naproti, se ga oklene, ino ga kušne. Sin je začel: „Oče! grešil sim v nebo ino v 145 vas. Vec nisim vreden vaš sin imenovan bitiSíč Ali oče ga ni pustil izgovoriti; svojim služabnikam reče: „Urno pernesite naj lepši oblačilo, ino preblecite ga; perstan mu nataknite, ino obujte ga. Pojdite po pitano tele, ino zaköljite ga; gostili se bomo, ino veselico obhajali. Zakaj ta moj sin je bil umeri, pa je oživel; se je bil zgubil, pa se je spet našel!" — Kako dober je očo! Tak je naš Bog do grešnikov, kteri se resnično spokoré. Starji sin je bil ravno na polji, kedar je brat domu prišel. Domu grede sliši gosti ino petje, fllapcov eniga pokliče, ino ga vpraša, kaj de je. Je odgovoril: „Tvoj brat je nazaj prišelt ino oče, ker so ga spet zdraviga dobili, so rekli pitano tele zaklati." To je starimu bratu težko djalo, ino ni hotel v hišo. Toraj pride oče m nje, ino ga prijazno prosi. Sin pa je očetu odgovorih „Vidite, toliko let vam že delam, nikoli nobeniga vašiga povelja nisim prelomil; pa še kozleta mi niste nikoli dali> de bi se s prijatli pogostil. Ko se je pa ta vaš sín pertepei, kteri je ves svoj del z vlačugami pognal; mu pa še pitano tele rečete zaklati !44 Oče mu je djal : „Sin ! ti si vedno per meni, ino vse moje je tvoje. Gostiti ino veseliti pa se je treba, de tvoj brat še živi, ko smo menili, de je že mertev, ino de se je zgubljeni spet našel !éí Ne delajte tako neusmiljeno ino neprijazno s svojim bližnjim kakor ta brat, temuč mili ino usmiljeni bodite kakor ta oče; rečem še več, kakor naš Oče v nebesih. 10 146 3f • Usmiljenje ino MeusAtiJUtjetije. Jezus je djal : „Nekdo je šel iz Jeruzalema v Jerihunt. Na poti je med razbojnike zadel, kteri ga obropajo, ranijo, ino na pol mertviga popuste. Pergodi se pa, de gre Judovski duhoven po tej poti; ga vidi, ino gre memo. Tudi levit pride, ga vidi, ino gre ravno tako memo- Na zadnje pa je prišel popoten Samarijan do njega, ga vidi, ino se mu v serce smili. K njemu perstopi, mu olja ino vina v rane vlije, ino jih obéže, g^a na svoje živinče posadi, v gostivnico ali oštarijo pelje, ino oskerbi. Drugi dan, preden odrine, da gostiničarju ali oštirju dva denarja rekoč: „Streži muj kar se več nabere, ti bom nazaj grede plačal." —To je prava ljubezen do bližnjiga, revežu namreč v nadlogi pomagati, ako ravno je kake krive vére. „Jrfí,a je še Jezus djal, „ino tako stori." Drujkrat je nebeški učenik tako le pravil: Kralj je s svojimi dolžniki obrajt delal. Kedar je začel rajtati? pride dolžnik, kteri mu je bil deset jezer talentov dolžen. (TEn talent je okoli dva ino trideset jezer goljdinarjev znesel.) Ker dolžnik nima s čem plačati, prosi gospoda na kolenih rekoč : ,?Poterpi z menojj" Na njegovoo milo prošnjo se ga je gospod usmilil, ino mu ves dt)lg odpustil. Od gospoda grede sreča ta hlapec svojiga sohlapca, kteri mu je bil sto desetakov dolžen. Tega berž za vrat zgrabi, ino ga davi rekoč: „Plačaj, kar si mi dolžen!" Sohlapec pade pred-nj, ino ga milo prosi rekoč: „Poterpi z menoj, 147 vse ti bom poplačal" On pa ni hotel, temuč je šel, ino ga verze v ječo, dokler dolga ne bo poplačal. Gospod zve vse to, pošlje precej po-nj, ino mu reče: „Hudobni hlapec! ves tvoj dolg sim ti odpustil ino izbrisal, ker si me prosil, Ali bi ne bil tudi ti toliko pravice imeti mogel, de bi se bil svojiga sohlapca usmilil, kakor sim se jez tebe?" Ino kralj se je razserdil, ino ga da trinogam, dokler ne bo vsiga dolga poplačal „Ravno tako,u pravi Jezus, „bo tudi moj nebeški Oče vsakterimu vas storil, če vsak svojimu bratu iz serca ne odpusti. 3ff* BSsig&tlitee Ino ubožec» Je bil bogat mož, pravi Jezus, kteri se je v škerlat ino tenčico oblačil, ino vsak dan zidano gostil Bil je tudi ubožec, Lacar po imenu, kteri je poln torov pred bogatinčevimi durmi ležal Z drobtinami, ki so bogatincu z mize padle, bi se bil rad nasitil; pa nihče mu jih ne da, psi le hodijo k njemu, ino mu rane ližejo. Zgodilo se je, de umerje ubožec, ino angelji so ga nesli Abrahamu v naročje. Umeri je tudi bogatinec, ino je bil v pekel pogreznjen. V peklu v velicih mukah se nakviško ozre, zagleda od deleč Abrahama, ino Lacarja v njegovim naročju Berž glas zažene rekoč: „Oh, oče Abraham, usmili se me ! Pošlji mi Lacarja, de konec persta v vodo pomoči, ino mi jezik ohladi; strašno terpim tukaj v plamenu." Abraham mu pa odgovori: „Pomisli, sin! de si ti že v življenji svoje dobrote prejel, Lacar pa je 10 * 148 veliko hudiga prestal; zdaj pa se on veseli, ko ti terpiš. Memo vsega tega je velik prepad med nami ino vami , de od tod , ko bi tudi kteri hotli, ne morejo k vam, ne od ondod k nam." Bogatinec je djal: „Pa prosim te, oce! vsaj na dom mojiga očeta ga pošlji, še pet bratov imam, de jim bo pričal, kakošna je tukaj; de vsaj oni v ta kraj terpljenja ne pridejo," Abraham mu reces „Imajo Mózesa ino preroke, nje naj poslušajo!" Bogatinec je djal: Oh, nikar tega, oce Abraham! Ce pride kdo od mertvih do njih, se bodo poboljšali." Abraham je pogovor odrezal, ino reče: „Oe Mozesa ino prerokov ne slušajo, ne bodo verovali, ko bi tudi kdo od mertvih vstal." Na tem svetu je bolje biti ubogi Lacar, kakor hudobni bogatinec. 33« Modre ino trapaste device« V nebeškim kraljestvu, je djal Jezus, bo ravno tako,, kakor z desetemi devicami, ktere so svoje svetila vzele, ino ženinu naproti šle. Pet jih je bilo trapastih, pet pa pametnih. Trapaste perneso sicer svetila, olja pa ne; pamet« ne pa vzamejo s svetili vred tudi olja v po~ sodah. Ker ženina le dolgo ni bilo, so vse podremale ino pqspale. Opolnoči se na enkrat hrum vzdigne: Ženin gre! Vstanite, ino poj— dite mu naproti!" Device berž vstanejo, ino peržgo svetila. Tedaj reko trapaste pametnim! „Dajte nam svojiga olja, naše svetija ugastijejo. a Pametne jim pa odgovore: ,?Se ne! ne moremo vam ga dati, še nam bi ga perman 149 kovati utegnilo; pojdite raji k oljarju, ino si ga kupite9 kolikor ga potrebujete." So odšle, kar pride ženin. Kolikor jih je bilo perprav- Ijenih, so šle % njim v hišo k ženitnini, ino duri se zapro. Pozneje pridejo tudi une device, ino kličejo: „Gospod, odpri nam, odpri!" Že~ nin pa je odgovorih „Gotovo, vam povem, ne poznam vas ?" Cimu so svetila brez olja? Kaj pomagajo zunanje dobre dela brez svetiga konca, brez dobriga serca? K zvelicanju je kaj vec potrebniga, kakor le zunanja dela ali le dobri sklepi, 34» jflnogc iioiluene zgodbe« Jezus je bil s svojimi učenci spet v Kaparnavmu, kar nekaj mož, kteri so davek za tempelj pobirali, k Petru perstopi, ino ipu reko: „Ali vaš učenik ne plačuje tempeljnine, kali ?" . Peter je djal : „Jo, jo !" ino gre berž Jezusu pravit. Pa Jezus, ki je vse vedil, mu prevzame besedo rekoč: „Kaj meniš, Peter! od koga jemljo pozemeljski kralji davek, od svojih sinov ali od druzih ljudi?" Peter odgovori: „Od druzih ljudi!" Jezus je djal: j,Sinovi so tedaj brez davka! Pa de jih m pohujšamo, idi k jezeru, ino verzi ternik. Pervi ribi, ktera ti na-nj pride, odpri usta; v njih boš našel srebern denar, ki tempeljnino dvakrat plača. Vzemi ga, ter jo opravi za-me ino zase. u Peter je tako storil. Z velikim čudam najde v ribinih čeljustih denar ino ga nese pobiračem tempeljnine. — Jezus je bil v vsim pra« i 50 vicén , ino se je tudi gosposkinim naredbam voljno vdal Jezus se je spet v Jeruzalem namenil, ino pošlje sporočnikov pred seboj prosit, de bi ga v nekim tergu na Samariskim cez noc pod streho vzeli. Samarijani ga niso hotli. Ko Janez ino Jakop to slišata, mu rečeta: „Gospod! ogenj z nebes naj na-nje pokličemo, de jih pokonča !" Jezus ji je pa ojstro okregal. „Ne vesta , a je djal, „de vama je hud duh to svetoval. Sej sin človekov ni prišel ljudi pokoncevat ino morit, temuč prišel je rešit še tistih, kteri so bili že skorej zgubljeni." — Tak serd, ki želi drugim škodovati, ni iz Boga. V Jeruzalem gredq je Jezus nekedaj v Betanijo terg peršel. Dve sestric Marija ino Marta, ste ga v hišo sprejele. Marija mu z druzimi vred k nogam sede, ,ino ga zvesto posluša. Marta pa si da veliko opraviti, de bi mu postregla. Toraj gre pred Jezusa, ino mu reče-. „Gospod! ali nič ne rečeš, de moja sestra vse dela le na-me odvrača? Reci ji, reci, de naj mi pomaga! Jezus ji je pa odgovorih „Marta, Marta! veliko skerbi ino opravka «i daješj le eno je portrebno. Marija si je naj boljši del izvolila, kteri ji ne bo obvzet.4' — Le eno je potrebno: besedo božjo poslusati5 ino po njej živeti. 35 * !ift.eas6jevm obuditev« Lacar, kteri je z Marijo ino Marto, svojima sestrama? v Betanii prebival, je zbolel. 151 Sestre pošijete posla do Jezusa, ino mu polne zaupanja poročite: „Gospod! glej5 ki ga Ijubiš, on je bolan." Ko je Jezus to slišal, je djal: „Ta bolezen #ni k smerti, ampak Bogu k časti, de bo po njej Sin božji poveličan." Ino je še dva dni potlej ondi ostal, kjer je bil. Tretji dan je Jezus učencam rekel: „Pojdimo spet na Judovsko! Lacar, našprijatel je umeri; pa grem9 ino ga bom obudil" Ko Jezus tje pride, je bilo Lacarjevo telo že štiri dni v grobu. Veliko ljudi je bilo per žalostnih sestrah, kteri so ju tolažit prišli. Marta zaslišati, de Jezus gre, mu naproti tece, ino de ga le zagleda, zaupije: „Gospod! ako bi bil ti pred tukaj, bi moj brat ne bil umeril Pa tudi zdaj vem, kar koli boš Boga prosil, ti bo dal.éí — Jezus ji rece : „Tvoj brat bode vstal!4* Marta odgovori: „Vem; per vstajenji, sodni dan, kedar bomo vsi vstali." — je&us reče: „Jaz sim vstajenje ino življenje. Kdor v mene veruje, bo živel, če je tudi že umeri. Ino kdor koli živi, ino v me veruje, ne bo umeri vekomej ne. Ali veruješ to?" Marta odgovori: „Kaj pa de. Gospod! verujem, de si ti Kristus, Sin živiga Boga, kteriga si na svet prišel." Ko je bila Marta to izrekla, je šla, ino sestro Marijo pokliče, ter ji tiho na uho reče: „Učenik je tu, ino bi rad s teboj govoril." Berž vstane, ino gre k Jezusu. Tudi drugi ljudje gredo za njo. Zunaj terga namreč je bil ostal. Marija se mu precej k nogam verze, ino rece: „Gospod! ako bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umeri. Ino joka, ino tudi Judje, ISS ki so z njo vred prišli5 se jokajo* Ko jih Jezus jokati vidi9 se mu serce terga. Ves, ginjen rece: ?5Kam ste ga položili?" Mu reko: j5GospodL pojdi j ino poglej !" Jok sester ino prijatlov ranjciga je Jezusu tako zlo šel k sercu5 de se je tudi on zjokal. — Kako dober ino usmiljen je bil Jezus, in pa kako pobožen je pac Lacar mogel biti5 ker je Jezus zavoljo njega solze točil! Jezus gre k grobu5 ino še huje se mu užali. Grob je bila jama v skalo9 ino je s kamnam zaperta. Jezus reče: ,5Odvalite kamen! w Marta brani to iz časti do Jezusa, ino pravi: 55Gospod! žesmerdi." Jezus ji reče: 59Ali nisim rekel ? ako' veruješ 5 boš vidila božje veličastvo?" Zdaj so odmaknili kamen, ino gledajo v grob. Jezus pa povzdigne svoje oči proti nebu5 moli5 ino z močnim glasamzavpije: ??Lacar, vun pojdi!" Per tej priči je merlic prišel iz groba. Roke ino noge so bile z rjuhami povite9 ino njegov obraz je bil v ruto zagernjen. Vesel strah je sestre ino vse pričujoče prešinil j Jezus pa ves miren reče: 55Raz vezite ga 9 de bo mogel iti." To je veličastvo božje! Ravno tako veličastvo bo Jezus nad nami skazal, kedar sodni dan pride. 3©* JTezns mî Marije mstMljeii» Veliko Judov je v Jezusa verovalo, ko so bili ta njegov čudež vidili. Nekaj pa jih je šlo, ino povedalo farizejem. Tedaj ga veliki zbor sklene umoriti» Jezus se je toraj do Izraelskih 153 mej odmaknil. Šest dni pred veliko nočjo pa je spet prišel v Betanijo. Obujeni Lacar ino njegove dobre sestri, Marija ino Marta, si vse perzadenejo mu čast ino hvaležnost skazati. V hiši Simona, kteriga je bil Jezus od gob očistil, so iz prijaznosti njemu ino njegovim uěéncam večerjo napravili. Lacar je bil z drugimi vred za mizo. Marta je stregla. Marija pa pernese v alabastroví pušici terdo libro draziga samočistiga nardoviga mazila j maže Jezusu, ki je bü per rni^i, noge z njim, jih otira s, svojimi lasmif ino na zadnje mu izlije vso dišavo po glavi. Dišave lepi duh je vso hišo navdal. To je storila m časti, hvaležnosti ino goreče ljubezni do* Je-** zusa. Nekaj učencov pa je menilo, de bi se bila dišava raji prodala, ino cena med uboge razdelila; toraj so nevoljni nad Marijo. Ali Jezus, kteri jim je v serce vidil, jedjal; „Marija je dobro delo storila nad menoj. K mojimu pogrebu me je pomazala, ker me takrat ne bo mogla." Ino še reče : „Gotovo, vam . povem, po vsim svetu, koder koli se bo evangeli od Zveličarja oznanoval, se bo tudi to, kar je zdaj nad vmenoj storila ^ njej v spominj nad njo hvalilo. — Se zdaj, ravuo ko to berete, se ta. Jezusova beseda spoinuj e j nje spominj je v časti do današnjiga dne. SV« JTeziusova častita ježa v Jeruzalem. Drugi dan se je Jezus s svojimi učenci v Jeruzalem vzdignil. Pod oljsko goro per ter gu, ki se mu je reklo Betfage, je obstal, ino reče dvema učencama: „V ta le terg pojdita. Našla bosta oslico pervezano, ino per njej zebe, ki ga še nihče ni jezdil. Odvežita, ino perpeljita mi ga. Ce vaji vprašajo, čimu de ga odvezujeta, le récita jim: Gospodu ga je treba; ino pustili vama ga bodo." Učeuca sta šla, ino vse takQ našla, kakor jima je bil Jezus rekel. Perpeljeta osla k Jezusu. Učenci ga š plajšem pogernejo, ino Jezus na-nj sede. To se je zgodilo, kakor je bilo prerokovano; prerok Caharija namreč pravi v svojim prerokovanji: „Veselite se Jeruzalemljani! vaš kralj ino Zveličar bo kmal prišel; ubog je, ino na žebetu oslice tovorivke sedi." Veliko ljudi se je sošlo od bližnjih ino dalj— nih krajev, ino so ga spremili. Med njimi je Jezus jezdil. Sveto veselje navda vse. Eni razgrinjajo svoje oblačila pred njim po poti, de po njih jezdi: eni sekaja veje od dreves, jih pred njim nesd, ino po poti nastiljajo. vIno pred njim ino za njim so veselo vpili t „Cast mu, Davidovimu sinu! Počešen bodi kralj, ki pride v Gospodovim imenu!" Med njimi je bilo tudi nekaj farizejev^ kteri so zraven šli. Te je grozno jezilo, de ljudstvo Jezusu toliko hvalo ino čast skazuje. Toraj mu reko: „Učenik, prepovej jim vender!" Ali Jezus jim je odgovoril: „Go~ tovo, vam povem, če ti molče, bo kamnje govorilo, in od mene spričevanje dajalo !" Ino je molče daljej jezdel. Hvala se je* na desni ino na levi razlegala. Tudi iz Jeruzalema jih je veliko naproti prišlo ^ kteri so z umnimi vred hvalo peli« us Kedar Jezus na verh gore perjezdi, se v dolini pokaže lepo Jeruzalemsko mesto. CJgledati ga j se Jezus spomni, njegovih prihodnjih nadlog, se mu užali nad njim, ino reče: „Jeruzalem mesto, oh, de bi pac ta svoj dan spoznalo, kaj je k tvoji sreči! Pa skrito je tvojim očem. Toraj bodo dnevi cez te prišli, ko te bodo sovražniki ogradili, in od vsih strani stiskali, ko bodo tvoje otroke v tla pomendrali, ino tebe razvalili tako do čistiga, de ne bo kamen na kamnu ostal. lilo to, ker nisi dnev svojiga obiskanja, dnev ponujane milosti spoznalo.4' Ino ko je to govoril, je milo jokal. Tako je jezdil v Jeruzalem. Vse.v mesta je bilo po koncu. Vsi se vprašajo: „Kdo je ta?44 Ljudstvo pravi: „Jezqs prerok!46 Jezus gre spotama v tempelj. Z nejevoljo-ugleda nesveto derhal menjacev, kupovavcov ino prodajavcov. Spet jih, kakor pred tremi leti, i& tempeljna izžene rekoč: „Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste jo v tolovajsko luknjo spremenili! 44 Tedaj perstopijo bolniki, slepi ino Irfomi, k njemu v tempelj, ino vse je ozdravil. Ljudstvo je bilo silno veselo, ko so vidili njegove eu-* deže, ino mu na glas v tempeljnu hvalo dajo. Otroci celo, ki so bili krog njega zbrani, vpijejo od veselja: „Bodi cešen Davidov sin!44 To je farizeje še bolj razkačilo; toraj kregajo otroke, ino reko Jeusu: „Jih ne slišiš, kaj pravijo? Reci jim molčati!44 Gospod jim je odgovoril: „Slišim, slišim! Ali pa še niste nikoli brali: Iz ust otrok ino dojeacov si sebi hvalo perpravil?44 — Ljubi otroci! dobro si to 156 v spominji ohranite. Bog tudi vase majhne hvale ne zaničuje. % hogaboječim sercam mu večkrat svete pesmi pojte T &8. Jezusovo naj imenitniši pre« rokovanje* Gospod Jezus je sosebno zadnji teden pred svojo smertjo prav mocno učil, ino bolnike zdravil. Vsak večer je šel s svojimi učenci iz mesta v Betanijo, zjutrej zgodej pa je spet prišel v tempelj. Eniga dné5 ko se je bil Jezus ravno pred solnčnim zahodam iz tempeljna vzdignil, so njegovi učenci zunaj obstali, ino pregledujejo tempeljna lepo poslopje. „Učenik," mu njih eden reče, 55poglej, poglej, kakošno kamnje, kakošno zidovje !u Jezus se ozre, ino rece: „Jelite, vi vidite to toliko zidovje? Gotovo, gotovo j vam povem, dnevi bodo prišli, ino vse to bo tako razdjano, de ne bp kamen na kamen ostal l'ç To učencam ni šlo v glavo, de bi Bog prelepi tempelj, ki je bil po njegovim povelji sozidan, razdjati perpustil. Od tega žalostniga Zveličarjeviga prerokovanja bi bili še kaj več radi slišali. Kedar tedaj na oljsko goro pridejo 1 se Jezus usede, ino učenci okrog njega. Od tod sta se ravno mesto ino tempelj vidila. Tukaj ga tedaj Peter z nekterimi drugimi vpraša: „Učenik! povej nam, povej5 ke<~ daj se bo vse to zgodilo, ino kedaj bo konec sveta?" Jezus reče: UV L »Kjer je mertvo truplo, oiidi se orli zbirajo. slišali boste od vojsk ino puntovj semtértje bodo veliki potresi, lakota ino kuga, ino na neba se bodo strašne znamnja perkazovalo. Pa le začetek nadlog je to*" „Preden se vse to zgodi, bodo z rokami po vas segli, vas preganjali, v svojih s-hod~ nicah bičali, ino v ječe metali. Per vsih iiarodih ino ljudeh skorej boste zavoljo mew sovraženi. Pa nikar ne skerbite; brez volje vašiga Očeta v nebesih vam le las ne bo z glave prešel Z stauovitno poterpežljivostjo boste svoje duše rešili." „Ko hudobija perseže, bo ljubezen omerznila. Tolika uadloga bo, de je ni bilo take od začetka sveta, ino je ne bo." „Varujte se, de vas kdo ne zapelje! Veliko jih bo, ki bodo z mojim imenam slepili, ino cudne reci delali, de bi, ko bi bilo mogoče, tudi izvoljene zapeljali." „Kedar boste Jeruzalem vidili z yojskami obdano, vedite, de je bliz njegovo razdjanje. Kdor bo takrat na Judovskim, naj beži v goro, ino kdor bo na polji, se ue vracaj v mesto po plajš; ker dnevi pravice maševavke so to." „Veliko jih bo pod mečem ino lakote umerlo; veliko jih med vse narode v sužnost požend, ino v Jeruzalemu bodo tako dolgo ajdje divjali ? dokler od Boga odločeni čas re» šenja ne pride." I58 U. „Kmal pa," je Jezus še prerokoval, „kmal po dneh te nadloge, ko bo evangeli od kraljestva božjiga že vsim narodam na zemlji oznanjen, se bo konec perbližal. Solnee bo otemnelo, luna ne bo vec svetila, zvezde se bodo iz svojiga teka premikale, ino nebeške moči se gibale« Strah ino groza bo vse ljudstva na zemlji opadla, le skoperneti jim bo." „Takrat se bo znamnje sinu clovekoviga na nebu pokazalo. Vsi narodje na zemlji bodo kričali, ino sinu clovekoviga vidili priti na nebu y oblakih z veliko močjo in oblastjo, z veličastvam ino slavo. Potlej bo poslal svoje «angelje z glasnimi trobentami, de bodo njegove izvo- Ijene od vsih,krajev sveta zbrali." „Kedar se tedaj vse to začne goditi, takrat poglejte nakviško, takrat vzdignite svoje glave; vaše rešenje namreč se bliža. Hebo ino zemlja basta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Dne pa ino ure, kedaj bo to, ne vé nihče na zemlji, tudi angelji v nebesih ne, ampak le Oče. Toraj čujte ino molite!" „Kedar tedaj sin človekov z vsimi svojimi angelji pride, bo na sedeži svojiga veličastva sedel. Vse ljudstva zemlje bodo pred-nj zbrane, ino jih bo ločil, kakor pastir ovce loči od kozlev. Dobre bo postavil na svojo desnico, hudobne pa na svojo levico." „Na to poreče kralj pravičnim na desnici: Pridite, preljubi mojima Očeta! ino prejmite kraljestvo, ki vam je perpravljeno od začetka sveta. Sim bil lačen, ino ste mL dali jesti; 159 sim bil žeji», ino ste mi dali piti; sini bil nag, ino ste me oblekli; sim bil :ptujic, ino ste me sprejeli; sim bil bolan, ino ste mi postregli; sim bil jetnik? ino ste me rešili. — Stermé poreko pravični: Gospod! kedaj smo te lacniga nasi- tili,4 ino te žejniga napojili; kedaj smo te naziga oblekli, ino te ptujcâ sprejeli; kedaj smo ti bolniku postregli, ino te jetnika rešili? Gospod pa jim bo odgovoril: Kar koli ste naj manjišimu mojih bratov storili, ste meni storili.6' „Potlej se bo v une na levici oberniî, ino jim poreče: Poberite se spred mene, vi prekleti! v večni ogenj, ki je hudiču ino vsim njegovim perpravljen. Sim bil lačen, ino mi niste dali jesti; sim bil žejin, ino mi niste dali piti; sim bil nag, ino me niste oblekli ; sim bil popotnik, ino me niste pod streho vzeli, sim bil bolan, ino mi niste postregli; sim bil jetnik, ino me niste obiskali. — Ino mu poreko tudi oni; Gospod! kedaj smo te vidili lacniga, de bi te bili nasitili; kedaj ženjiga, de bi te* bili napojili; kedaj naziga, de bi te bili oblekli; kedaj popotnika, de bi te bili pod streho vzeli; kedaj bolnika ali jetnika*, de bi ti bili postregli ino pomagali? On pa jim bo odgovoril: Kar naj manjšimu mojih bratov niste storili, tega meni niste storili. Po tem pojdejo hudobni v večno terpljenje, pravični pa v večno veselje.4* Kar je Jezus na oljski gori od razdjanja Jeruzalemskiga mesta prerokoval, se je štirdeset let potlej vse na tanko spolnilo. Toraj.se bo tudi uno, kar je od konca sveta prerokoval, ravno tako gotovo spolnilo. Ljubi otroci, kaj ko bi pač takrat vsi na Jezusovi desnici stali! 160 39. Poslednja večerja. v Oas Jezusove smerti se je zmiraj bolj perbliževal. Jezus je vedil, de bo mogel kmal umreti j ino je to zadnji teden svojim učencam večkrat pravil. Bil je pervi dan velikonočniga praznika, ko se je imelo velkonočno jagnje zaklatn Jezus pošlje dva svojih učencov5 Petra ino Janeza v mesto, de bi velikonočno jagnje perpravila. Rekel jima je? de bosta nekoga srečala, ki vere vode ponese; za njim naj gresta, kamor pojde v hišo, ino naj vse perpravita, kar je za velikonočno jagnje ino za večerjo potrebniga. To se je vse zgodilo» Zvečer je Jezus s svojimi aposteljni prišel. Bila je svetla obednica, na sredi pogernjena mka, ino na njej velikonočno jagnje, opresfti kruhi ino vino. Jezus sede za mizo, ino dvanajsteri okrog njega. Ljubeznjivo pogleda vse zapored, ino jim reče: „Serčno, serčno sim želel to velikonočno jagnje z vami jesti, preden terpim. Odsihmal ga ne bom več z vami jedel, dokler v kraljestvu božjim vse ne bo dopolnjeno.6* Potlej vzame kelh z vinam, moli, zahvaii, ino ga podá okrog aposteljnam. Zdaj vstane Jezus z za mize, sleče poverhnje oblačilo, se s pertam opaše, vlije vode v umivalnico, ino umije vsim aposteljrtam noge. Na to je sedel spet za mizo, ki o reče : „Ali veste, kaj sim vam zdaj storil? Mi pravite Učenik ino Gospod, ino prav pravite. Ako sim tedaj jaz, vaš Učeník ino Gospod, vam noge 16i umival, si jih tudi vi eden druzimu umivajte !" — S tem jim je Jezus hotel na svetu še zadnjo ljubezen skazati, ino vsim zgled ponižnosti dati. V vsili serca je Jezus vidih Vsi so bili polni ljubezni do njega. Le Juda" iz Karjota je s hinavsko prijaznostjo ves potuhnjen med njimi sedel. Toraj rece Jezus: ,5Zdaj ste scer cisti, pa ne vsi; dobro namreč jih poznam, ktere sim izvolil. Tode besede pisma se morajo dopolniti: Eden, ki z ménoj jé, bo roko zoper mé vzdignil. Glejte, zdaj, preden se jsgodi, vam povem, de boste verovali, kedar se zgodi, de me je nebeški Oče poslal.u V duhu žalosten je bil Jezus, ko je to govoril. Sercno usmi- Ijenje do izdajavca ga prehaja, ne jeza. Milo posvariti ga še hoče; toraj reče še ocitniši, ino pogleda vse okrog mize: „Gotovo, vam povem, vas eden, kteri z menoj per mizi sedi^ me bo izdal." Aposteljni so se tega govorjenja zlo ustrašili, ino so žalostni. Pogledujejo se, ino ne gre jim v misel, koga de meni. Eden druziga vprašajo, kdo zmed njih bi bil tako hudobeu, ino bi taciga kaj storil? Sapored vprašajo Jezusa: „Gospod! sim mar jaz?" Le Juda je molčal. Jezus še ni hotel svojiga izdajavca imenovati, le posvariti ga hoče; toraj zaterdi še bolj: „Vas dvanajstih eden, kteri z menoj v eno skledo pomaka, me bo izdal. Sin človekov sicer gre v to, kar mu je po pismih namenjeno. Pa vender gorjé mu, po komur bo izdan. Bolje bi bilo temu človeku, de bi nikoli rojen ne bil !" 11 16S Apösteljne zacne še bolj skerbeti. Ljubeznjivi , nedolžni Janez , kteriga je Jezus posebno rad imel 5 je naj bliže Jezusa sedel. Peter mu toraj pomigne, de naj Jezusa vpraša 5 koga de meni. Janez se je zdaj še bolj Jezusu k persim naslonil, ino mu tiho rece: „Gospod! kdo pa je ?" Jezus je ravno grižljej kruha v skledo pomakal, ki ga misli Judatu dati 5 toraj mu tiho odgovori: „Tisti je, kterimu bom pomočeni grižljej kruha podal." Vsaj ta ljubezen, de mu Jezus, tako rekoc, iz svojih ust kruha odlomi, bi bila Judata mogla omečiti, de bi se bil skesal tako ljubeznjiviga prijatia ino dobrotnika izdajati. Ali Juda vzame kruh; ino se dela nedolžniga, kakor so uni bili nedolžni, ter vpraša po hinavsko : „Gospod! sim mar jaz!" Jezus, de ga še zadnjič ino ojstro posvari, mu je na ravnost rekel, pa de drugi ne slišijo: „Ti si, ti!" Juda vidi zdaj, de vsa hinavšina nič ne pomaga, de je ves znan. Pa tudi to ga ne gane, se ne skesa pregrehe, ki jo je v sercu sklenil, terdovraten ostane v svojim hudobnim sklepu. Ko je Jezus vedil, de vse opominjevanje nič ne zda; mu je zadnjič djal: „No, pa stori no, kar misliš, ino ne opotavljaj se še?" — Bog namreč človeka ne mora s silo k dobrimu verniti. Življenje ino smert postavi pred-nj, ino mu da izvoliti* Slehern človek nosi v roki svoje življenje, ino mora le sam sebi perpisati, če ga zgubi. Le Janez, noben drug pei\ omizji ni vedil, zakaj je Jezus Judatu to rekel. Ker je Juda denarje hranil, so nekteri menili, de Je 163 zus kaj potrebniga k prazniku kupiti veleva, ali pa, de naj med uboge kaj daj tudi to namreč je bilo per Jezusu ino njegovih aposteljnih praznik po vredno praznovati. Juda pa, ko je grižljej vzel, vstane, ino gre. Bilo je že ponoči. Komu bi se ne umililo nad Jezusam, de z aposteljni tako le prijazno, tako po domače ravna? Ino koga bi serce ne bolelo, de per tem ljubeznjivim omizji tudi hinavskiga terdovratniga izdajavca ^idi? — Pa kakor se je Juda hlinil, se jih še zdaj veliko hlini. Marsikdo je komu le k videzu prijatal, v sercu pa ima piko do njega; marsikdo se drugim v obraz perlizuje, ino za herbtam jim škodovati želi; marsikdo se nedolžniga dela, skrivej pa gerde ino gerde hudobije počenja. Kakor je bil Juda per Jezusovim opominjevanji terdo*vraten, ravno taciga terdovratniga serca je še marsikdo per opominjevanji svojih staršev, učenikov, spovednikov, ino še ceíô per glasu svoje vesti. Le tako zvesto ga vest opominja, tako na glas mu pravi, de to ni prav; ves se trese, mraz ga spreleta; ino vender gre, ino spet greši. Preljubi! izprašajte se tedaj prav na tanko, ako se že tudi zadetih ne čutite. Kdor bi tako po hinavsko ino terdovratno ravnal, on bi bil Judatu izdajavcu enak. Pa terdovratnosti per vas še4 ne bo mende slediti ; ino vem, de boste raji nedolžnimu perserčnimu Janezu enaki, kteri je na persih Jezusovih slonel. 11 * 164 Jezus presunjen od žalosti, je nekoliko molčal* Potlej vzame kruh, ki je bil na mizi: povzdigne oči proti nebesam, zahvali Očeta, razlomi kruh na kosce, ino ga da aposteljnam rekoč : „Vzemite ino jejte ; to je moje telo j ki bo za vas dano. To delajte v moj spominj." Potlej je Jezus kelh prijel, je spet Očeta zahvalil j ino ga podá aposteljnam rekoč: „Vzemite ino pijte vsi iz njega j to je moja kri5 kri noviga zakona, ktera bo za vas ino za njih veliko prelita v odpušenje grehov. To storite, kolikorkrat boste delali, meni v spominj." Ta poslednja večerja, to naj svetejši rešnje telo je za vse prihodnje čase postavljeno v vedni spominj Jezusa ino njegove smerti, dokler spet ne pride. * Ločitev od aposteljnov je šla Jezusu k sercu; z besedami, ki so polne ljubezni, začne od njih slovo jemati. „Ljubi otročiči !" jim pravi, „le malo časa sim še per vas. Jaz zdaj grem, vi pa še ne tnorete z menoj." Peter mu reče: „Gospod! zakaj pa ne? Svoje življenje dam za-te!" Jezus mu odgovori: „Peter! gotovo, gotovo, ti povem, preden petelin nocoj dvakrat zapoje, me boš trikrat zatajil. Ino vi vsi," je tudi drugim djal, „me boste zapustili." Žalostni ino vsi prestrašeni ga učenci pogledujejo. Jezus pa jim je djal: „Nikar naj 165 vam serce ne upade ! Ce v Boga zaupate, tudî v mé zaupajte ! V hiši mojiga Očeta je veliko prebivališ. Jaz grem zdaj tje, de vam bom kraj V njej perpravilj potlej bom pa spet prišel, ino vas k sebi vzel, de boste tudi vi ondi, kjer bom jaz. Jaz sim pot , resnica ino živ- Ijenje." „Kar koli boste ta cas Očeta v mojim imenu prosili, gotovo vam bo dal. Očeta bom prosil, ino druziga pomočnika ino poterdnika, svetiga Duha vam bo poslal. Ta bo per vas, ino vas bo vse učil. Ne zapustim vas sirot." „Ako me ljubite, spolnujte moje zapovedi. Kdor mene ljubi, njega bo tudi moj Oče ljubil, ino tudi jaz ga bom ljubil; razodel se mu boin. K njemu bova prišla, ino si per njem napravila stanovališe." „Pa več ne morem z vami veliko govoriti. Oblast tega sveta se perbližuje, desiravno nič nima per meni. Pa de bo svet spoznal, de Očeta ljubim, ino de ravnam, kakor mi je Oče rekel, vstanite ino v stran pojdimo od tod." Jezus je vstal, ino kedar so po navadi hvalne pesmi po jedi izpeli, gre proti oljski gori. Vsi pobiti od žalosti ino molčé ga učen ci spremijo. * * * Po poti je Jezus spet začel učiti: „Jaz sîm," je djal, „vinska terta, vi ste mladike, moj Oče pa je vinogradnik. Brez mene nič 166 ne morete. Kdor v meni ostane > ino jaz v njem 5 on veliko sadu obrodi. Kdor pa v meni ne ostane, se posuši kakor odlomijena mladika.** „To je moja zapoved, de se ljubite med seboj, kakor sim vas jaz ljubil ! Iz tega bodo vši spoznali, de ste moji učenci." Ce vas bo svet sovražil, si mislite; de je mene popred sovražil. Ako bi vi še svetovi bili, bi vas svet ljubil; ker pa niste na svetovo stran, ker sim vas od sveta odločil, vas bo svet sovražil. Pomnite besedo, ktero sim vam djal : Hlapec ni bolji od gospoda. Kakor so mene preganjali, bodo tudi vas. Preklíčovali ino iz schodnie vas bodo pahali. Ura celo bo prišla^ de bo Bogu menil ustreči, kdor vás umorí. Pa nič se ne bojte ! Jaz sim svet premagal; le v me zaupajte, tudi vi ga boste. „Žalostno, ko od vas grem, je vaše serce; jokali še boste ino tarnali, svet pa se bo veselil. Ali le nič ne marajte. Vaša žalost se bo y veselje spremenila; spet se bomo vidili, vaše serce se bo veselilo, ino nihče več vam vašiga veselja ne bo mogel odvzeti." * * Zdaj Jezus v sredi svojih aposteljnov per tihi noči ob potoku Cedronu, le nekoliko stopinj od oljske gore, obstane, oči v nebo oberne, ino začne moliti; „Oče! prišla je ura. Dodelal sim delo, ktero si mi ukazal. Toraj povelíčaj me zdaj, kakor sim jaz tebe poveličal na zemlji! To je večno življenje, de ljudje spo 167 znajo tebe samîga praviga Boga, ino Jezusa Kristusa, kisi ga poslal. Oznanil sim jim tvoje ime 5 ino spoznajo tebe ino mene.a „Oče, sveti Oče! prosim te, varuj jih hudiga, de bodo eno, kakor sva'mi dva le eno. Z resnico jih posveti! Tvoja beseda je resnica. V dar se dam za-nje, de bodo resnično posvečeni." „Pa ne le za-nje, ampak za vse tiste prosim, kteri bodo v poznejših časih po njih besedi v me verovali, de bodo vsi eno, eno v naju tako5 kakor si ti. Oče! v meni^ ino jaz v tebi." „Oče! želim j de bodo vsi, ktere si mi dal, per meni5 kjer sim jas, de bodo vidili moje veličastvo." Ko je Jezus tako odmolil, gre čez potok Cedron proti oljski gori. 40* JTe%iiš na oljski gori* Aposteljni gredo s težkim sercam za Jezusam. Pridejo na vert, bliz pristave, ki se ji je v Gecemani reklo. Tedaj se Jezus k njim oberne, ino jim reče: „Sedite tukaj, de grem tje, ino molim. Tudi vi molite, de v skušnjave ne padete." Le Petra, Jakopa ino Janeza je seboj vzel, ino gre bolj v vert z njimi. Ko je Je~ zus per luni pod oljkami šel, ga velika žalost ino britkost opade; groza ga obletuje, težave ga sprehajajo, tresti se začne ino trepetati. i68 „Moja duša," je djal, „je žalostna do smerth Ostaniti tukaj ! Cujte ino molite z menoj !" Ino je stopil en lučaj delec od njih, poklekne ino moli: „Oče! če je mogoče > odvzemi mi brit— ko terpljenje; Vender ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi." Po tej molitvi vstane, ino se verne k svojim trem ljubim aposteljnam. Od žalosti omamljeni so zaspali. Jih zbudi, ino reče Petru: „Simon! kaj tudi ti spiš?v De še eno uro niste mogli z menoj čuti ! Cujte ino molite, de v skušnjavi ne omagate ! Duh je je sicer voljen, pa meso je slabo." Spet obidejo težave Jezusa. Vdrugič gre, ino na kolena do tal z obrazam se verze, ino še perserčniši je molil: „Oče, ljubi Oče! če je mogoče, odverni od mene grenko terpljenje. Vender ne, kakor jaz, ampak kakor ti hočeš, naj se sgodi lu Potlej se k unim apostelnam poverne* Spet jih najde spati, ino reče: „Kako morete vender zdaj spati?" O čujte, čujte ino molite, de v skušnjavo ne padete !" Gre vtretjič od njih. Prave smertne težave mu hodijo. Njegov pot je bil kakor kerviiie kaplje, ki so na tla kapaîe. Tedaj je molil: „Moj Oče! ako se me ne more ogniti kelh terpljenja^ de bi ga pil, zgodi se tvoja volja!" Takrat se mu je angelj z nebes perkasal, ino ga je potolažil ino pokrepčal. Ves pokojen pride k svojim učencam, ino jim reče: „Ura je prišla, de bo sin človekov grešnikam v roke dan. Vstanite, pojdimo! Moj izdajavic, glejte, se bliža!" Komej je Jezus te besede izgovoril, kar Juda izKarjota v vert 169 stopi; za njim pa gre velika derhal vojakov ino hlapcov Judovske duhovšine z baklami, mečmi ino sulicami. Juda je pred derhalijo sinil, se na ravnost k Jezusu spusti, ino rece: ^Ucenik , zdrav bodi!" Ino ga kušne. To je bilo znamnje, ki ga je dal vojakam, de so zvedili, kteri je Jezus. Jezus pa rece Judatu: „Prijatel ! čimu si prišel ? Juda ! kuševaje izdaš sinu človekoviga ? Potlej gre Jezus derbali naproti5 ino reče: „Koga išete?" Mu odgovore: „Jezusa Nacarecana" Jezus jim rece: „Jaz sim!" Per tej besedi so vsi odskočili, ino popadajo kakor od strele sadeti po tkh. Ko si odsopejo, jihspet vpraša: 5?Koga išete?" Spet reko: „Jezvusa Naearečana." Jezus rece : „Glejte jaz sim ! Ce tedaj meneišete, pustite te le f pokaže svoje učence), de gredo." Vojaki ino hlapci zdaj k Jezusu stopijo, ino ga primeje. Peter izdere berž nož, ino hlapcu veliciga duhovna desno uho odseka. Jezus pa ga zaverne rekoč: „Vtakni svoj mec v nožnico. Meniš kali, de bi ne mogel še zdaj svojiga Očeta pomoči prosit? Ne bom li pil kelha, ki mi ga moj Oče poda? Zakaj bi se ne začelo terpljenje, ktero mi je nebeški Oče naložil?" Ino se je hlapěeviga ušesa dotaknil, ino per tej priči mu ga jperceli. Potlej je Jezus radovoljno roke podal, ino se da zvezati. Vsi njegovi učenci pa so pobegnili. 170 41« Jezusova zadnja ino terpljenja polna noc» Zvezaniga peljejo Jezusa kakor hudodelnika v Jeruzalem naj poprej k Anatu, ki je bil pred nekaj časam velki duhoven. Jezus, desiravno zvezan, je krotak, kakor pred nedolžnost, pred sodnikam stal. Ana ga vpraša od njegovih učencov in od njegoviga uka, Jezus odgovori vesv pohleven : „Očitno pred vsimi ljudmi sim učil. Cimu tedaj me vprašaš? Vprasaj jih, kteri so me slišali, kaj sim govoril. u Zavoljo tega govorjenja ga hlapcov nekdo v obraz udavri. Jezus ga milo pogleda, ino mu reče: „Ce sim kaj napačniga rekel, skazi napako; če sim pa prav govoril, sakaj me biješ ?" Ana reče Jezusa h Kajfatu, sidanjimu velikimu duhovnu, gnati. Per njem je bil veliki zbor zbran j to je, duhovšina, pismouki ino starašini ljudstva. Tudi podkupljene krive priče so bile perpravljene. Te so ena za drugo zo~ per Jezusa pričale, ino veliko krivičniga povedale. Pa njih pričevanje se ni strinjalo. Nobeniga hudiga dela ga niso mogli prepričati. Jezus jih je poslušal, ino je molčal. Veliki duhoven vstane, stopi v sredo, ino reče Jezusu: „Kaj nič ne odgovoriš k vsimu temu?" Jezus je le molčal. Veliki duhoven ga tedaj vnovič bolj na glas vpraša: „Zarotím te per živim Bogu, povej nam, ali si ti Kristus, Sin božji ?" Jezus je djal : „Jaz sim !" Na to preterga veliki duhoven oblačilo na sebi, ino zavpije: 171 „Boga je klel ! Vi vsi ste ga slišali , kaj se vam zdi !" Vsi vpijejo : „Smert si je zaslužil !" — Tedaj je bila gola presveta nedolžnost k smerti obsojena, in od koga? od slabih, spridenih za~ ničljivih ljudi. Potlej peljejo hlapci Jezusa v dvoriše poslopja. Ondi so mu čez noč, kar so mogli, hudiga storili. Nekteri mu v obraz pljujejo : drugi mu oči zavezujejo, ino ga bijejo rekoč: „Kriste! prerokuj nam, kdo te je udaril?" Ino še več hudiga so počeli. Jezus pa je vse molče ino voljno terpel. Tisti čas 5 ko je bil Jezus pred velikim duhovnam izpraševan, se'je na dvoriši nekaj žalostniga godilo. Hlapci ino briči so bili na sredi dvoriša ogenj napravili, ino so se greli okrog žerjavce. Tudi Peter je strahama prišel, ino med nje sedel, de bi vidil, kako bo z Jezusam izteklo. Kar pride vratarica, ugleda Petra, ino berž reče: „Ta le je tudi uniga Galilejčana nekdo." Peter &o je ustrašil, ino reče: „Jaz ne, jaz ne! še ne poznam ga!" Ino petelin je vpervič zapel. Tode Peter ves plašen teg& ni čutil. Kmal po tem ga hlapcov nekdo pogleda, ino reče: „Je že res, tudi ta je Jezusov prijatel!" Peter taji vdrugič, ino se celo roti, de ni. „Nisim ne," je djal; „še ne poznam tega moža !" Nekaj časa plotlej mu reče še nekdo drug: „Sej je vender gotova, ti si zmed njegovih učencov! Galilejčan si, beseda te razodeva." Peter vtretjič taji, ino se roti rekoč: „Ne, ne! nisim ne! še ne poznam ga, od kogar govorite!" Ali komej je bil to izrekel, ino Jezusa vtretjič zatajil, je 17« petelin vdrugic zapel. V tistim trinku časa perpeljejo vojaki Jezusa k smerti obsojeniga iz svetne zbornice na dvoriše. Ino Jezus se v Petra ozré, ino milo ga krega njegovo oko'. Ta pogled je Petru dušo presunil. Spomnil se je Jezusovih besed: „Preden petelin nocoj dvakrat zepoje, me boš trikrat zatajil." Ino je šel ves skesan iz dvoriša, ino se je v plajš zavil j ter milo jokal — Cujmo ino molimo, de v skušnjavi ne omagamo , ino s hudim življenjem Jezusa ne zatajimo! 418« Jezus preti deželnim oblast« i&ikfwi» Ko se je dan zaznal, se je Judovski veliki zbor vnovič zbral, Jezus je bil spet pred-nj peljan. Spet je kakor snoci resnico povedal, ino veliki zbor ga spet tudi, kakor snoci, k smerti obsodi. Vsi vstanejo, kolikor jih je bilo, ino pred deželniga oblastnika, Poncja Pilata, peljejo Jezusa. Pilat je prišel na visoko mesto iz svoje hiše, de je njih tožbo poslušal. — Pilat ajd, glejte, je tedaj sodnik, nedolžni Jezus je zatoženi hudodelnik, ino mogočni iz Izraela so tožniki ! Pilat jih vpraša: 35Kaj tožbe imate zoper tega človeka ?" Odgovore : „Ta človek zapeljuje ljudstvo, prepoveduje cesarju davek dajati, ino pravi, de je kralj Judovski." Pilat se v Jezusa oberne, ino ga vpraša: „Ti si tedaj kralj Judovski?" Jezus odgovori: Jaz sim." — Duhovšino ino starašini ljudstva so svojo 173 tožbo spet ponovili. Jezus pa je molčal, ino se ni celo nič odgovarjal Pilat ga spet vpraša: ?5Ali ne slišiš, kaj ysiga te tožijo? Kaj nič ne odgovoriš?" Jezus pa je le molčal, de se je sodnik sam čudih Pilat je čutil, de so mu ga le iz nevošljivosti perpeljali. Toraj ga spred njih seboj v hišo pelje, ino ga samiga vpraša: „Ali si res ti kralj?" Jezus odgovori : „Res sim jaz kralj, tode moje kraljestvo ni tega sveta, — Tedaj gre Pilat k Judam, ino jim reče: „Jaz ne najdem nad njim nobene krivice." Duhovšma ino starašini so ga pa še le bolj tožili. „Se v punt bo ljudi spravil,46 so djali, „po vsi deželi trosi svoj zapeljivi uk iz Galilejskiga do lesem, do Jeruzalema!" Ko je Pilat Galilejo imenovati slišal, ino je zvedil, de je Jezus pod Heroda gosposko 5 ga je k Herodu poslal. Ves veliki zbor je šel z njim ga tožit. Herodu se je dobro zdelo, ko je Jezusa vidil, ino mikalo ga je kak čudež viditi. Vse svoje dvornike je zbral okoli sebe, ino mu mnoge vprašanja postavi. Pa Jezus je molčal, ino mu le besede ne odgovori. Toraj je Herod z svojimi dvorniki vred smeh imel z njim, ino de ga bolj oponašajo ino zasramujejo, ga reče v belo kraljevo oblačilo obleči 5 ino taciga nazaj k Pilatu pošlje. S tiho poterpežljivostjo je Jezus hodil od sodnika do sodnijca. Med tem se je Juda izdajavic svoje pregrehe kesal. Duhovnam nazaj je nesel trideset srebernikov, plačilo svojiga izdajanja, ino je zavpil: „Grešil sim, grešil! nedolžno kri sim izdal!" Duhovšina pa je rekla vsa merzlas 174 „Kaj nam za to, ti glej!" Tedaj ga je groza zgrabila} je denarje v tempelj zagnal, ino šel, vzel verv, ino se obesil. Ko je bil Jezus od Heroda prišel, je Pilat ubijavca, ki je bii v ječi. Baraba^ po imenu, vštric Jezusa postavil, ino reče duhpvšini ino ljudstvu: „Kteriga hočete, de vam zdej o veliki noči po stari navadi izpustim, Baraba razbojnika ino ubijavca, ali Jezuja, ki ni krivice per njem?" On je menil, de bodo za Jezusa prosili. Pa od duhovšine ino starašinov podšuntani vsi v en glas kričé: „Ne Jezusa, ampak Baraba nam izpusti !" Pilat, kteri bi bil Jezusa rad izpustil, jim odgovori: „Kaj pa čem z Jezusam storiti, ki se mu pravi Kristus!" Vsi savpijejo: „Križaj ga, križaj!" Tedaj je Pilat Baraba izpustil, Jezusa je pa rekel bičati ali gajžljatL Zdaj so Jezusa v sodno hišo peljali. Vojaki ino vsa derhal se ga osujejo. So ga slekli, ino k stebru pervezali, ter ga bičajo in oponašajo. Po tem mu, ker se je kralja imenoval, škerlatast plajš ogernejo, namesti kraljeve krone iz ternja spleteno krono na glavo pertisnejo, ino namesti kraljeve palice terst v roko podajo. Ino pred-nj poklekujejo, ino se mu pačijo rekoč: „Zdrav bodi, kralj Judovski!" Ino va-nj pljujejo, ga s pestmi bijejo, mu terst iz rok tergajo, ino ga z njim po glavi tolčejo, de se bolj ternje v čelo îno v sanca zadira. Tako razteperiiga, zapljuvaniga, vsiga kervaviga, od bolečin vsiga blediga, s ternjevo krono na glavi ino s škerlatastim plajšem ogernjeniga je Pilat pred ljudstvo peljal, ino milo 175 reče: „Poglejte, človek!" Je hotel reči: ^Glejte vsiga razmesarjeniga, de že skorej ni človeku podoben! Sej je vender le človek,, ne bodite do njega taki nečloveški !" Ali duhovšini ino nje, služabnikam se ni užalilo nad njimj v en glas vpijejo: ?,Križaj ga, križaj!" Pilat je nevoljen djal: „Vzemite ga vi, ino ga križajte! Jaz ne dobim nič kriviga nad njim. Vpijejo: „Mi imamo postavo, ino po tej postavi mora umreti ! Ako tega izpustiš, nisi cesarjev prijateh" Te besede so Pilata prestašile. V posodi si reče vode pernesti, si vpričo vsiga Ijudstva roke umije, ino reče: „Jaz sim nedolžen per kervi tegav pravičniga, vi glejte!" Ino vsi so zavpili : Cez nas ino naše otroke pridi njegova kri!" Tedaj je Pilat Jezusa Judam dal v roke, de naj ga križajo. Jezus pa je molčal 5 voljen je terpeti, perpravljen je umreti. Kako božje molčanje, kaka poterpežljivost! 43« Jezus križan na kalvárii. Zdaj so vojaki Jezusa prijeli, mu slečejo škerlatasti plajš, ino ga v njegovo lastno oblačilo oblečejo. Ino s križem na rami, ki ga bodo na-nj perbili, ino med dvema razbojnikama je iz Pilátové hiše na ravnost skozi mesto na moriše peljan. Ker je iz slabosti pod težo križa pešati začel, mu ga je mogel neki mož, Simon po imenu, za njim nesti. Jezus gre molče, ino moli. Vse se ljudi tare okoli njega. Nekaj žen, ki so za njim šle, se milo joka. Jezus pa jim reče : „Ve, 176 Jeruzalemske hčere! nikar ne jokajte nad tnenojj sebe le ino svoje otroke objokujte." Okoli devete ure pred poldnem so z Jezusam prišli na moriše, na goro kalvarijo ali mertvaških glav. Ondi je stal on, jagnje božje. Vina, & grenko miro ino z želčem zmešaniga, mu piti ponudijo. Ga pokusi, pa ne pije. Sdaj mu oblačilo z raztepeniga života potegnejOj ter ga za roke ino noge z žeblji na križ perbijejo, ino na vsako stran razbojnikov eniga. Tako visi Sin božji med nebam ino med zemljo, v sredi dveh hudodelnikov, kakor de bi bil naj huji, ino njegova kri zvre na tla. Pa v teh neizrečenih bolečinah je še poln ljubezni, oči v nebo obernil, ino molil za svoje morivce: „Oce! odpusti jim5 sej ne vedo, kaj delajo." Vojaki so njegove oblačila med se razdelili j za njegovo suknjo pa, ki je bila v celo tkana, so vadljali. Duhovni, pismouki ino starašini ljudstva so ga pod križem zasramovali. „Drugim je pomagal," so djali, „sebi pa ne more. V Boga je zaupovalj zdaj naj ga reši, če je njegov preljubi sin." Veliko druzih Judov ino vojaki so ga kleli 5 so glave zmajevali, ino se mu posmehovali rekoč: „Dete, dete! ti, ki božji tempelj podereš, ino v treh dneh postaviš!" Pa Jezus je vse voljno terpel, le besedice ni protilv Celo rasbojnikov eden ga je preklinjal. „Ce si Kristus," je djal, „sam sebi pomagaj ino nama." Uni pa ga je svaril ino rekel: „Kaj se tudi ti Boga ne bojiš? Nama se pravica godi, plačilo sva prejela, ktero gre najnim delam; ta pa ni nič 177 hudiga storil." Potlej je Jezusu rekel: 59Gospod! spomni se me, kedar v svoje kraljestvo prideš." Ino Jezus ves usmiljen se je va-nj obernil, ino mu rekel: „Gotovo, ti povem, se dans boš per meni v raji!" Pod križem je stal preljubi apostelj Janez, ino zraven Janeza je bila tudi Jezusova mati Marija. Jezus v svojih bolečinah pogleda milo v Marijo, svojo mater , ji z očmi v Janeza migne, ino reče: j9Glej?ga, tvoj sin!" Potlej Janeza pogleda, ino mu v Marijo migne rekoč : 5?GIej jo, tvoja mati !" — Pač lep zgled za vas? ljubi otroci, kako svoje starše ljubite ! Opoldne je na enkrat solnce otemnelo. Strašna tema je nastopila, pokrije vso deželo, ino terpi tri ure. Vsi Jezusovi zasmehovaivci so se prestrašili, ino so umolknili. Tudi Jezus je molčal ves ta čas, desiravno je v nezftamh smertnih težavah. Oh> že je bila to strašna tihota, že so bile Jezusu to britke ure! Okoli treh popoldne, ko je njegovo terpljenje do verha perkipelo, je z zaupanjem v nebeškiga Očeta zaklical : ?5Moj Bog, moj Bog ! zakaj si me zapustil ?" — Potlej reče : „Zejin sim !" Nekdo vojakov mu z jesiham napojeno gobo na terstu pomoli. Pač reven ohladljej per taki žgoči žeji! Jezus zavžije nekoliko jesiha. Potlej zavpije z močnim glasam : „Dopolnjeno je!cc Ino preden zadnjič povzame, reče še: „Oče, v tvoje roke zročim svojo dušo!u Ko je to izgovoril, je glavo nagnil, ino umeri. Hvala, molitev ino večna čast bodi na 12 178 šimu Odrešeniku! On je za nas vse terpel, svojo kri prelil, ino umeri ! Ko je Jezus umeri, se zagrinjalo v tempeljnu pred svetinjišem od zgorej do tal pre- terga. Zemlja se trese, ino skale pokajo. Stotnik5 ki je per križi stražo imel, ves presrašen zavpije: „Gotovo, ta je bil Sin božji!" Ljudstvo trepetaje na persi terka, ino se molče razide. Proti večeru je * bilo Jezusovo telo pokopano. Jožef, iz Arimateje domá, imeniten zbornik, je šel k Pilatu; ino ga Jezusovo telo prosil. Pilat je dovolil v njegovo prošnjo. K Jožefu se perdruži tudi Nikodem pismouk. Pre- den Jezusovo telo s križa snameta, mu je še vojakov eden stran s sulico prebodel, ino kri ino voda se mu je iz serca ulila. Potlej sta telo z dišavami v drago tenčico povila, ino na vert nesla, kjer je bil Jožef za-se grob v skali izsekal. V ta novi grob ga deneta, ino pred grob zavalita velik kamen. Drugi dan so še veliki duhovni grob zapečatili, jno vojakov na stražo postavili. Tako je Jezusovo telo v saboto počivalo. 44» Jezus spet živi5 ino se perkasuje. Jutro tretjiga dne je napoknilo. Ino glej, velik potres je! Angelj Gospodov, svetel kakor blisk, pride iz nebes, in odvali kamen spred groba. Ino Jezus Kristus vstane častitljiv ino nçumerjoc iz groba, je premagavecsmerti, pre 1T9 magavec vse sovražnikove mocí. Vojaki , ki so bili na straži, so od strahu na pol mertvi po tleh popadali. Berž ko so se opomogli, so leteli v mesto j ino velikimu zboru povedali, kaj se jevzgodiIo. Se tisto jutro zgodej gre nekaj pobožnih žen5 ki so v Jezusa verovale, z drazimi dišavarni k grobu; Jezusovo telo bi rade bolje vmazilile. Žalostne pravijo po poti: „Kdo nam bo kamfen spred vrat groba odvalil?" Pa ko na vert stopijo, vidijo kamen že odvaljen. Pogledajo v grob, kar je prazen; le perti, ki je bilo Jezusovo telo v-nje zavito, so lepo, poravnani ondi ležali. Ino glej, dva angelja v svetlim oblačilu stojita na desni strani, ino rečeta: „Ve išete Jezusa Nacarečana, ki je bil križan; ali čimu išete živiga per mertvih ? Vstal je, ino ga ni tukaj! Pojdite, ino povejte njegovim učencam.44 S to novico hité nazaj v mesto. Marija Magdalena se je še k grobu povernila, ino se milo joka, de solza solzo pobija. Vsa objokana pogleda vv grob. Ino glej, dva angelja jo ogovorita: „Žena! kaj jokaš?46 Zdihne ino reče : „Oh, mojiga Gospoda so vseli, pa ne vem, kam so ga djali!44 Se ozre, kar vidi Jezusa pred seboj. Tode ne pozna ga; menila je, de je vertnar, ino mu reče: „Gospod! ako si ga ti vzel, povej mi vsaj, kam si ga položil.44 Jezus ji po svojim ljubeznjivim njej znanim glasu reče : „Marija !44 Ino ko bi treni!, ga je spoznala. K nogam mu pade, ino rece: 55M0J ucenik !4í Jezus reče: „Idi k mojim bratam, ino povej jim, de se bom 12 * Í80 kmal vzdignil k svojimu ino vašimu Očetu." Ino kar spred oči ji zgine; njena žalost pa se je spremenila v veselje , de ga noben človešk jezik ne izreče» Popoldne se je Jezus perkazal dvema učencama, ki sta iz Jeruzalema v bližnji terg Emavs šla. Na poti se jima je perdružil v podobi neznaniga popotnika, ino reče: „Kakošne pogovore imata med seboj, ino zakaj sta tako žalostna?" Eden nju pravi: 5?Kaj si ti sam ptujic v Jeruzalemu , de ne veš, kar se je te dni v njem zgodilo ? Jezusa Nacarečana so križali, ki smo upanje va-nj imeli, ino dans je že tretji dan tega." Jezus reče: „Zakaj sta toliko kesniga serca verovati, kar so preroki prerokovali ? Ni li mogel Kristus vsiga tega terpeti, ino tako iti v svoje veličastvo ?" Ino jima razlaga po poti sveto pismo. Ko do terga pridejo, se Jezus daljej ravna; pa učenca prosita: „Ostani per naju; večeri se že, ino dan se je nagnil." Jezus je ostal. Per večerji je kruh vzel v roke9 ga posvetil, prelomil, ino jima podal. Tedaj sta ga spoznala, Jezus pa je spred nju zginil. „Ni li," sta zdaj rekla, „serce v naju gorelo, ko nama je sveto pismo razkladal?" Ino se berž vzdigneta, ino gresta v Jeruzalem aposteljnam pravit. Ti so med tem še po drugi strani od Jezusoviga vstajenja zvedili, ino jima rečejo; „Gospod je res vstal, ino se je Petru perkazal." Zvečer še tisti dan se je Jezus zbranim aposteljnam v Jeruzalemu perkazal. Zavoljo strahu pred Judi so bili v neki hiši zaklenjeni. 18i kar Jezus na enkrat per njih stoji, ino reče: „Mir vam !" Vsi so se prestrašili. 5,Zdaj ," so rekli sami per sebi, „nam bo ocital našo nezvestobo5 zdaj se budoval nad nami, ko smo ga zapustili, ino smo bežali!" Pa z Ijubeznjivim, njemu lastnim glasam je djal: „Nikar se ne bojte! Jaz sim, jaz Jezus, ki sim bil križan za vas ! Poglejte mojih rok ino nog j vsaj nad temi le ranami spoznajte, de sim jaz!u Potlej je med njimi jedel. Na zadnje reče : ,,Kakor je Oče mene poslal, tako tudi jaz vas pošljem." Dihne va-nje, ino še reče: „Prejemite svetiga Duha. Kterim boste grehe odpustili, so jim odpušeni, ino kterim jih boste zaderžali, so jim zaderžani." Ko je to izrekel, zgine spred njih* Takrat Tomaža ni bilo med aposteljni. Toraj mu, ko je prišel, vsi veseli reko; „Gospoda smo vidili! Pa Tomaž odgovori: „Dokler znamenj žebljev na njegovih rokah ne vi- dim, ino persta v luknjo žebljev ino roke v njegovo prebodeno stran ne vtaknem, ne verjamem." Osem dni po tem je Jezus spet skozi zaperte duri med nje prišel, ino djal: „Mir vam!" Potlej se v Tomaža oberne, ino mu reče: „Tomaž! poglej mojih rok, ino položi perste va-nje; daj roko, ino déni jo v mojo stran, ter ne bodi neveren." Tomaž se Jezusu k nogam scene, ino reče: „Moj Gospod ino moj Bog!" Jezus je persiavil še besede, ki so za vse čase rečene, djal je: „Tomaž! ker si me vidil5 veruješ5 ali srečni, kteri ne vidijo, ino vender verujejo. i82 45. Jezus gre v nebesa. Jezus je bil po svojim od smerti vstajenji še štirdeset dni na svetu. Te dni se je svojim učencam tudi na Galilejskim večkrat perkazal. Eno jutro se jim je perkazal per Genezarskim jezeru, ko so ravno ribe lovili. Vso noc so lovili, pa nic niso vjeli. Na Jezusove besede so na desno stran čelna mrežo pome- tali 5 ino sto tri in petdeset rib vjeli. Potlej so jih nekaj per žerjavici spekli, ino Jezus je z njimi jedel. Po jedi je Jezus Petru djal: Simon, Jonov sin, ali me ljubiš bolj ko ti le?" Peter odgovori : „Ljubim te, Gospod !" Jezus reče vdrugič : „Simon, ali me ljubiš ?" Peter odgovori : „Ljubim te Gospod !" Jezus reče vtretjič : „Simon, ali me ljubiš ?" Petru se užalij de ga vtretjič vpraša, ino reče: „Gospod! sej veš, de te ljubim." Ino Jezus mu zroči svojo cerkev rekoč : „Pasi moje jagnjeta in ovce." — Drujkrat se je Jezus na neki gori pet sto učencam perkazal. Ko so ga vidili priti^ so na obraz popadali, ino ga molijo. On pa je ljubeznjivo z njimi govoril od božjiga kraljestva, ter jih v veri, upanji ino Ijubezni uterdovaL Zadnje dni je še večkrat z njimi govoril, ino enajsvterim zapovedal, de naj v Jeruzalem gredo. Stirdeseti dan se jim je tukaj zadnjikrat perkazal, ino v sredi med njimi reče : „Dana mi je vsa oblast v nebesih ino na zemlji. Ostanite tukaj v Jeruzalemu, dokler vam ob- Ijubljene moči ne pošljem. V nekterik dneh boste s svetim Duham keršeni. Potlej pojdite 183 po vsim svetu, učite vse narode, keršujte jih v imenu Očeta, Sina ino svetiga Duha, učite jih vse storiti, kar sim vam povedal Glejte, vse dni do konca sveta sim per vas !" Kedar je Gospod to izgovoril, pelje učence v Betanijo, ino gre z njimi na oljsko goro. Tukaj razproste svoje roke nad njimi, jih blagoslovi, ino reče : „Grem k svojimu Očetu ino k vašimu Očetu, k svojimu Bogu ino k vašimu Bogu!" Ino potlej se je vpričo njih nakviško proti nebesam povzdignil. Učenci gledajo vsi žalostni za njim. Poslednjič pride svetel oblak, ino ga utegne njih očem. Per tej priči stojita dva angelja v belih oblačilih per njih, ino rečeta : „Možje Galilejčani ! kaj stojite ino gledate v nebo ? Ta Jezus, ki ste ga ssdaj vidili v nebesa íti ^ bo nekedaj ravno tako spet prišel." Učenci so na obraz popadali ino molijo. Potlej so se s svetim veseljem v Jentzalem vernili, so vsak dan v tempeljnu, ino Boga hvalijo ino molijo. Jezus, naš Zveličar, je zdaj ondi v nebesih. Od ondod vlada svojo sveto cerkev ino življenje svojih pravovernih častivcov. Otroci! hodite vedno vpričo njega, ino hodite pobožni. Njegovo oko nas povsod vidi, ino njegova ljubezen skerbi neprenehama za nas. Slušajte ga kakor dobri otroci, ino nikar greha ne delajte! Potlej boste tudi vi ondi? kjer je on, ino boste per njem večno srečni. 184 4Ö. Jezus pošlje svetiga Duba« Aposteljni so se zbrali, ino namesti Judata izdajavca Matijata zbrali. Vsi željni so v Jeruzalemu obljubljene pomoči perčakovali. Deset dni po Jezusovim vnebohodu, binkuštno nedeljo , so bili z veliko učenci v neki hiši v jmolitvi ino z bratovsko ljubeznijo zbrani. Kar se okoli devetih pred poldnam velik šum, kakor bi bil vihar, na nebu vzdigne. Vsa hiša se je potresla. Plameni v podobi ognjenih jezikov se vidijo nad vsih glavami. Ino vsi so js svetim Duham napolnjeni. Tistikrat je bilo v Jeruzalemu zavoljo bin- Jkušt brez števila Izraelcov. Ker se je šum iz hiše5 ki so bili učenci v njej zbrani, deleč po mestu slišal; se je ljudstvo prestrašeno iz tempeljna in od vsih strani pred hišo učencov stekalo, ino sliši, kako sereni ino neprestrašeni učenci v mnogih jezikih Boga hvalijo. „Kaj je to?u se čudijo eden dragima; „vsi ti le, ki govore, so terdi Galilejčani, ino vsak po svojim lastnim jeziku jih slišimo božje velikote hvaliti!" Sdaj se Peter zmed aposteljnov vzdigne; ino na glas reče : „Vi možje Izraelci ino vi vsi Jeruzalemski prebivavci, poslušajte me ! Jezusa Nacarečana, kteriga ste vidili čuda ino znamnja delati, Jezusa, kteriga ste vi križali, je Bog iz groba v življenje obudil. Mi vsi smo tega priče. Ta Jezus, kteri je v nebesa šel, nam je dans svetiga Duha poslal. Tega Jezusa je Bog zdaj Gospoda ino kralja postavil.** Kedar Jeruzalemljani to slišijo, jim je v serce 185 seglo. Veliko jih je aposteljnam djalo: „Bratje! kaj pa nam je storiti?" Peter je djal: „Pokoro storite? ino siehern se daj kerstiti v ime Jezusovo, v odpušenje grehov; potlej boste tudi vi prijeli svetiga duha. Ta obljuba je dana vam ino vašim otrokam ino vsim, kteri so še delec od Boga.u Ino še tisti dan jih je okoli tri tavžent vero Jezusovo na-se vzelo, ino so se dali kerstiti. Ti so bili vedno per naukih aposteljnov. Vsi eniga duha so bili med seboj, ino vse so eden do druziga imeli. Skupej so molili, skúpej jedli, skúpej veseli Bo~ ga častili, ino ljudje so jih radi imeli. Bog jih je še vsak dan tej sveti družbi perdajal ino perdajal, de so tako pot večniga zveličanja našli. 4 V« Jezus živi v svojih vernih. Tiste dni sta šla Peter ino Janez v tempelj molit. Per vratih v tempelj je sedel revež, ki je bil hrom, kar je rojen, ino je vbogajme prosil. Tudi Petra ino Janeza prosi vbogajme. Peter mu reče: „Zlata ino srebra nimam; kar pa imam, ti dam. V imenu3ezusa Kristusa vstáni ino s-hodi !u Za roko ga prime, ino ga vzdigne. Per tej priči je terdno stal ino hodily gre z njima v tempelj, ter od veselja poskakuje, ino hvali Boga. Vse ljudstvo, ki ga je vidilo, se je čudilo. Tedaj reče Peter: „Temu nisva mi dva s svojo močjo pomagala, ampak z močjo tistiga kralja, ki ste ga vi umorili. Ino po Jezusu je zveličanje tudi vam na ponudbo.4' 186 Ko sta aposteljna še govorila, pride tempeljnova straža, ino ji v ječo zapro. To noc sta mogla v njej prebiti. Drugo jutro so ji pred veliki zbor k sodbi peljali. Peter, poln svetiga Duha, se odgovori, ino vpričo hromiga človeka reče: „V imenu Jezusa Kristusa, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je spet od smerti obudil, stoji ta le človek zdrav pred vami. Znano vam bodi, de je zveličanje le v Jezusu, ino pa v nikomur drugim ne.u Sodniki ostermé nad tako Petrovo serčnostjo, ino iz strahu pred ljudmi, si jima ne upajo nič žaliga storiti. Le zaterdijo jima, de ne več od Jezusa govoriti ino učiti. Ali Peter ino Janez na ravnost rečeta : „Sami sodite, ali bi bilo prav per Bogu, ko bi bolj vas kakor Boga slušalL Ne moremo nehati govoriti, kar smo vidili ino slišali.u Potlej so ji izpustili. Kdor Gospoda Jezusa pred drugimi priča, od njega bo tudi Jezus per Očetu v nebesih pričal, de je njegov učenec. 48. Štefan, penrl niněenic* Veliko jih je še bilo, ki so Jezusovo mi- lost zaničevali, ino ponujano zveličanje v svoji neveri od sebe pahali. Sovražili so Jezusa, ino preganjali njegove verne. Pa ravno v preganjanji, ki so ga verni terpeli, so svojo čednost naj lepše pokazali. Stefan j poln svetiga Duha, je velike čudeže ino znamnja delal. Močno je pričal od 187 Jezusa in od njegovîga kraljestva. Terdovratni Judje so se njegovimu pričanju v bran stavili. Pa niso kaj mogli modrosti ino duhu, s kterim je Štefan govoril \% hudobije se nočejo resnici vdati, temuč gredo, ino povdšuntajo nekaj spridenih mož^ de lažnjivo čez Štefana pričajo : ^Kletevske besede v Boga ino Mozesa smo ga slišali govoriti." Ljudstvo s tem zdraženo ga popade, s hudov pred veliki zbor vleče, ino po krivim toži. Štefan je brez strahu, v nebeški mogočnosti ino velikosti pred sodniki stal, ino ko angelju se mu je obličje svetilo. Veliki duhoven se je vzdignil, ino mu rečev: „Ali je kar ti pravijo, res temu tako ?CG Štefan je odgovoril, ino pokazal, de mu je Bog ino Mozes v časti, de se je pa ta čast nad Judi vselej pogrešala. ino na zadnje je sklenil s temi terdimi besedami: „Vi terdovratniši ino ljudje neposvečeniga serca ino neposvečenih ušes ! vedno se vstavljate svetimu Duhu. Kakor so se mu vaši očetje vstavljali, tako se mu vi! Oni so morili preroke, ki so Odrešenika oznanovali ; vi pa ste njega izdali ino umorili !a To govorjenje jih je tako hudovzbodlo, de so od togote z zobmi škripali, Štefan pa je poln svetiga duha oko' v nebesa obernil, jih vidi odperte, ino Jezusa na desnici božji stati* „Dete,a je zavpiî, „nebesa vidim odperte, ino sinu človekoviga v njegovim veličastvu stati na desnici božji \a Ino glej vsi začno divjati ino vpiti, ino ušesa si maše, ino vsi kmal planejo va-nj, inov iz mesta ga kamnjat vlečejo. Na moriši so Štefana okrog in okrog ostopili. 188 oblačila s sebe djali 5 ino vga kamnjajo. Od vsih strani leti kamnje v Stefana, on pa je glasno molil t „Gospod Jezus Î sprejmi mojo dušo.a Potlej na kolena pade^ ino glasno rece; „Gospod! ne štej jim tega v greh." Ko je to izrekel, ugasne. Kdor Jezusa bolj ljubi kakor svoje življenje, tak je prav Jezusov učenec, ino si je mi« losti božje svest. 49t P&TIOVO spreoliernjeiije« Pavel, ki mu je pred spreobernjenjem Sa» vel bilo imé, je Jezusa ino vse kristjane hudo sovražil. Neusmiljeno je kristjane preganjal Mládenec še se je smerti svetiga Stefana udeležil, ker je kamnjavcov oblačila varoval. Iz sovraštva do kristjov gre k velikimu duhovnu, ino ga prosi, de mu spisano pravico da, vse može ino žene, ki v Damasku v Jezusa verujejo, zvezane v Jeruzalem pergnati. Se podá na pot v Damask, ino je že bliz mesta. Kar ga na enkrat posebna lue z neba osveti. Oslepen od svetlobe se na tla zverne, ino glas mu rece: „Savel, Savel! kaj me preganjaš ?" Pavel, na tleh leže, ves prestrašen vpraša : „Gospod! kdo si?" Glas mu odgovori: „Jaz sim Jezus, kteriga preganjaš ?" Pavel spet popraša : „Gospod, kaj hočeš9 de storim ?" Gospod mu rece: „Vstáni, ino idi v mesto, ondi ti bo povedano, kaj de stori." Pavel vstane, kar nič ne vidi; pogled je zgubil. Mo» žje, ki so ga spremljali, ga za roko peljejo v mesto. 189 Tri dni je bil slep, ino ni ne jedel ne pil, le molil je. Po treh dneh pride Ananija pobožen učenec Jezusov^ v hišo, v kteri je bü Pavel, položi roke na-nj, ino mu rece: „Jezus 5 ki se ti je na poti perkazal, me pošlje do tebe j de boš spet vidil, ino s svetim Duham napolnjen." Per tej priči se mu je nekaj taeiga kakor luski od oči odlupilo. Pavel spregleda, ino se da kerstiti, Odsihmal je bil Pavel prav serčen učenec Jezusa Kristusa 5 ino je njegov nauk med vsimi narodi oznanovah Njegovo serce je bilo polno goreče ljubezni do Boga ino od vsih ljudi. Za Jezusovo čast je bil ves vnet. Poln praviga spoznanja, pa ponižen kakor otrok, je brez števila ljudem v nebesa perpomogel. Med svojim serenim tekam v keršanski veri je neizrečeno veliko terpel j tode Gospodova roka je bila z nj™5 ga je uterdovala, ino nikoli ne zapustila. Ce so ravno verige ali ketine na njegovih nogah ropotale, ce so ravno jermeni njegov herbet raztepalij je bil le vender poln veselja, ker je Jezusa iz vsiga serca ljubil, ino upal kmal k njemu priti v nebesa. îz te Ijubezni do Gospoda je vse preterpel, ino njegov sveti nauk kakor zvest pričevavec na zadnje s svojo kervjo zapečatil. V sveti časti namtoraj bodi njega spominj! SO* Svet a JFeKiisova cerkev« Aposteljni, od svetiga Duha posvečeni, so se, kakor jim je bil Jezus ukazal, po vsim svetu razšli, ino so Jezusov sveti nauk oznanovali. 190 Gospod je bil z njimi, ino jim je dal moc čudeže delati. Veliko bolnikov so ozdravili9 ino še celo mertve so v življenje budili. Če so le kaeiga bolnika v postelji na pot položili, de ga je senca memo gredočiga aposteljna obšla, je bil že ozdravljen. Za tega voljo so jih dobri ljudje zvesto poslušali, ino so vero Jezusa Kristusa na-se jemali. Po Kristusu so se ti krutjani imenovali. Tako se je začela sveta družba vernih 5 ki ji keršanska cerkev pravimo, ino je bolj ino bolj rastla. Možje ino žene, mladi ino stari, ljudje visociga ino nizkiga stanu, Judje ino ajdje so se ji perdruževali. Vera ino ljubezen ste te duše z Jezusam ino med seboj sklepale. Vsi so bili eniga serca ino eniga duhaj v upanji veseli, v terpljenji poterpežljivi, ino goreči v molitvi. Gospod je bil vedno med njimi, desiravno le nevidama* Njegov sveti Duh jih je oživljal, de so mogli sveto živeti. Gospodovo oko je nad njimi čulo, Gospodova dobrotljiva roka jih spremljala. Svetiga življenja jih je Gospod vadil, de bi od greha očišeni vedno nedolžno ino čisto živeli. Nezvestnike pa je včasi že na zemlji očitno štrafal, de je s tem druge svaril. Dva zakonska sta se Petru zlagala, ino v štrafingo svoje laži, ktera je vselej ostudnost pred Gospodam, sta nagle smerti umerla. Kjer je kaka keršanska občina ali gmajna vstala, so aposteljni učenike, škofe ino masnike postavili, kteri so spet drugim ravno s takim duham Jezusov nauk oznanovali. Tako je Jezusov uk z božjo pomočjo od roda do roda prišel, ino bo kakor reka življenja ostal vse poslednje čase do konca sveta. 19i Nekteri pervih Jezusovih oznanovavcov so tudi nekaj naukov zapisali , ino nam jih spisane zroeili, za kar Boga ne moremo dosti zahvaliti. Sveti Matevž apostelj je spisal pervi evangelji, povest namreč od življenja, terpljenja ino poveličanja Jezusa Kristusa. Drugi evangeli je spisal sveti Marka, zvest učenec svetiga Petra. Tretjiga je spisal sveti Luka^ tovarš svetiga Pavla, ino četertiga sveti apostelj Janez. Sveti Luka nam je tudi spisano zročil aposteljsko djanje, to je, kaj so apostelni po prihodu svetiga Duha delali, ino kako se jim je godilo. Sveti Pavel je vernim kristjanam vec listov pisal. Do nas jih je stirnajst prišlo. Eniga je pisal vernim Rimljanam, dva Korinčanam, eniga Galačanam, eniga Efežanam, eniga Filipljanam, eniga Kološanam, dva Tesaloničanam, dva svojimu učencu Timoteju, eniga Titu, eniga Filemonu, ino eniga Hebrejem. Sveti Jakop je pisal en list, sveti Peter dva, sveti Janez tri, ino sveti Juda Tadejeniga. Skrivno razodenje, ki ga je sveti Janez na otoku Patmu imel, ino na božje povelje spisal, sklene sveto pismo. Te pisma nam morajo biti svete, kakor naj dražji posoda božje resnice5 one so polne uka, polne poveseljenja. Ljubi otroci! Jezus še živi, ino bo vekomaj živel. On ima vso oblast v nebesih ino na zemlji. Verujte va-nj^ upajte va-nj, ino ljubite ga ves čas svojiga življenja iz vsiga 192 svojiga serca. Njegov sveti nauk radi poslušajte, nosite in ohranite ga povsod v svojim sercu. Čislajte ga 5 ino po njem živite ? de boste pobožni otroci božji nakviško rástli ? greha se varovali? v cast Jezusa Kristusa živeli, ino de boste njegovi vekomaj ! Jezusov duh naj vas spremlja po tem svetu v večno živ- Ijenje ! Natisnil Joke f Blamik v Ljubljani,