Año (Leto) XVI (11)
No. (Štev.) 15.
“E8LOY.EN IA LIBRE”
BUENOS AIRES, 9. aprila (abril) 1959
Morija kitaj skifi komunistov po Tibetu
Trpka usoda slovenskih manjšin
Eksplozija bombe pred spomenikom neznanemu italijanskemu vojaku v Južnem Tirolu je znova opozorila svetovno javnost na tamošnjo nemško narodno manjšino, ki se pritožuje, da jo Italijani zatirajo. Po tem dogodku smo brali o velikih protiavstrijskih demonstracijah po vsej Italiji. V Avstriji so nanje odgovorjali z izrazi solidarnosti z južnotirolskimi rojaki, zlasti tiste dni, ki se je na Dunaju mudilo posebno odposlanstvo te manjšine v Italiji. Odnosi med obema državama so se tako zaostrili, da je avstrijski zunanji minister ing. Figi izjavil, da bo avstrijska vlada prisiljena spraviti vprašanje svoje manjšine v Italiji ali pred Mednarodno sodišče v Hagu ali pa pred OZN.
Na avstrijski in italijanski strani je vse te dogodke spremljalo časopisje z medsebojnimi očitki in napadi. Avstrijski listi so očitali Italiji, da ne izpolnjuje določil sporazuma De Gasperi-Gru-ber, da neprestano naseljuje v čisto nemških krajih italijanske družine iz Južne Italije, da v tovarniške obrate dovaja delavstvo iz notranjosti Italije, vse z namenom, da bi zmanjšala nemško večino v teh krajih. V Avstriji so ponavljali zahtevo Južnih Tirolcev, da mora ta pokrajina dobiti popolno avtonomijo, ki naj zagotovi nemoten gospodarski in kulturni razvoj nemški narodni manjšini v Italiji.
Italijani Avstrijcem niso ostali nič dolžni. Ker svoje narodne manjšine v Avstriji nimajo, so avstrijski vladi brali levite glede njenega postopanja s koroškimi Slovenci. Tako je časnikarska agencija “Italia” poročala, da “položaj nemške manjšine v Južnem Tirolu kaže precej sorodnosti s položanjem Slovencev na Koroškem, saj gre v obeh primerih za odnošaje med Avstrijci in drugimi narodnostnimi skupnostmi, le s to razliko, da bi na Koroškem bili zatiralci Avstrijci”. Agencija dalje ugotavlja, da imajo na Koroškem od znanega odloka o odjavah od pouka slovenščine “škodo izključno Slovenci”. Tako zadržanje avstrijskih oblasti kaže “nestrpnost do koroških Slovencev, ki se nočejo odpovedati svojim izročilom, navadam in jeziku” in dokazuje, da bi “Avstrijci radi to deželo za vsako ceno ponemčili in se pri doseganju tega namena ne pomišljajo kršiti točna določila mednarodnih pogodb.”
Kaj naj porečemo Slovenci na vse to ? Narodno manjšino imamo v Avstriji in Italiji. V obeh državah z njo postopajo tako, da je to v sramoto vladam obeh držav, ki pravita, da sta krščanski in demokratski. V preganjanju in zatiranju Slovencev na Koroškem se sedanji krščanski demokrati s svojimi socialističnimi zavezniki prav nič ne razlikujejo od monarhistov v stari Avstriji, od raznih vlad v prvi avstrijski republiki in tudi ne od nacističnih nasilnikov. Če bi ne bilo tako, ne bi kršili jasnih določil mirovne pogodbe o pravicah Slovencev v tej državi.
In v Italiji? Po prvi svetovni vojni so jih preganjali liberalci, nato pa fašisti s tako zločinskimi metodami in nasilji, kakršne lahko rodi samo brezmejno sovraštvo do vsega, kar je slovansko. Ko je Italija iz II. svetovne izšla premagana in ponižana, smo pričakovali, da so jo hude medvojne izkušnje izučile, da bo pod vodstvom demokristjanov postala do slovenske manjšine v deželi pravičnejša. Pa smo se tudi tu razočarali. Večina Italijanov je tudi pod demokristjani ostala napram Slovencem sovražno razpoložena in ni niti malo pripravljena, da bi jim dala to, kar jim po božjih in mednarodnih postavah pripada. Žalostno je dejstvo, da isti demokristjani, ki se potegujejo, naj bi se manjšinjske določbe londonskega sporazuma raztegnile na vse Italijane v Jugoslaviji, Slovencem v Italiji te pravice odrekajo, še bolj žalostna je ugotovitev, da je predsednik tržaške Kat. akcije Lino Sardos Albertino v tržaškem listu “II Piccolo” zapisal, da Slovenci v Trstu zato ne smejo imeti enakih pravic, kakor Italijani v Istri, ker bi to izzivalo Italijane v Trstu in bi “zaostrilo” odnose med obema narodoma.
V Tibetu ima ves svobodni svet znova priliožnost ugotavljati, da je komunistični nasilniški politični in socialni sistem največja nesreča, ki lahko zadene kak narod ter "da predstavlja največjo nevarnost za svobodni demokratski in kulturni svet Ogromni kitajski komunistični mogočnjak je iztegnil svojo krvavo pest po majhnem in nedolžnem tibetanskem narodu, ki ni zagrešil ničesar dragega, kakor to, da je hotel živeti v svobodi in po običajih svojih prednikov. Hotel si je ohraniti še naprej vero svojih očetov. Komunisti so z vsem svojim nasiljem, ki ga premore samo tak nemoralni sistem, udarili tudi tu ter z brezmejnim nasiljem, krvoprelitjem ter v morju zločinov hočejo uveljaviti svojo voljo, da povsem komunizirajo tudi ta del sveta.
Tibetanci v boju za svobodo
Ozadje in vzroke upora Tibetancev proti kitajskim komunističnim nasilnikom je pretresljivo odkril svobodnemu svetu brat Dalai Lame Trubten Norbu v Severni Ameriki. Tudi on je budistični menih. V New Yorku je povedal, da se je upor Tibetancev proti kitajskim komunistom začel dejansko že leta 1953, ko so kitajski komunistični napadalci na Tibet skušali v tej deželi zatreti vero prebivalstva, navade ter običaje ljudi in njihovo kulturo. Ko so Tibetanci sprevideli, da jim komunisti hočejo vsiliti svoj sistem in komunistični način življenja, so se uprli in odločno nastopali proti ustanavljaju komunističnih komun. Tibetanski kmet komunistom ni hotel izročiti zemlje. Tedaj so komunisti objavili ultimat: Ali sodelovanje z njimi, ali smrt. In tedaj se je na svojo svobodo ponosno ljudstvo odločilo za smrt v svobodi, Kitajski komunisti so začeli z letali bombardirati kmečka naselja. Smrt ja' imela polne roke dela. Saj je samo v samostanu Litang ob bombardiranju bilo 800 budističnih menihov. Lansko leto so komunisti v vzhodnem delu Tibeta uničili 3000 tibetanskih družin. Komunisti so svoje krvološtvo izpričevali ne samo z množičnimi pokolji mož, ampak so hladnokrvno pobijali tudi žeme in o-troke. Vse so storili, da bi izvedli svoje načrte in si tudi duhovno podvrgli svobodoljubno ljudstvo.
Komunistična zverstva
Ko so komunisti ugotovili, da komu-niziranje dežele ne gre nikamor naprej, so nasilje povečali. Tedaj pa je prišlo do upora v Laši. Komunistični nasilniki so v Tibet poslali ogromne vojaške sile. S topovi in letali ter z oklepnim orožjem so sejali smrt po laških ulicah. V Tibet so pripeljali novega verskega in političnega poglavarja Pančen Lamo, ki je takoj po prihodu v Lašo zagotovil vso podporo in zvestobo kitajskim komunistom. Obtožil je “visoke” tibetanske sloje, da so “izdali” državo. Svojim gospodarjem je tudi obljubil, da bo v Tibetu zatrl upor ter da bo “gradil naprej socialistično državo”.
Iz povedanga vidimo, da je postopanje s slovensko manjšino tako v Avstriji, kakor v Italiji daleč od tega, da bi odgovarjalo načelom svobode in demokracije ter spoštovanju človečanskih pravic in svoboščin, kaj šele načelom prave krščanske demokracije. Je nemoralno in sramotno za krščansko-de-mokratski vladi obeh držav. Za ti še posebno, ker je bilo pričakovati, da bodo pod njima nastali med večinskima narodoma in manjšinama tako bratski in prijateljski odnosi, da si bodo vsi družno, V slogi in medsebojni ljubezni ter spoštovanju utirali pot v lepšo evropsko skupnost.
In kaj na vse to pravijo slovenski komunisti? Malo, ali nič jim je mar trpljenje Slovencev v Avstriji 'in Italiji. Zanje store samo toliko in samo to, kar lahko koristi komunistični stranki. Dokaz za to je njihovo zadržanje po II, svetovni vojni, ko so brezvestno zapravili več edinstvenih prilik, ki se v zgodovini ponujajo samo v dolgih razdobjih, tako napram Italijanom, kakor Avstrijcem in bi z njimi bili lahko narodu popravili krivice, storjene mu od obeh narodov v preteklosti. Zato pa z njihove strani v podporo prizadevanju koroških Slovencev, da bi prišli do svo-
Lov za Dalai Lamo
Med tem so kitajski komunisti storili vse, da bi Dalai Lami preprečili pobeg iz Tibeta. Na tisoče in tisoče vohunov so razposlali po deželi, z letal so celo spuščali padalce z naročilom, da morajo ujeti Dalai Lamo in ga privesti v Lašo. Pa tudi ta načrt jim je spodletel, kajti Dalai Lama, “človek-bog”, je srečno prispel v indijsko obmejno mesto Towang, kjer so ga slovesno sprejeli z vsem njegovim spremstvom. To novico je indijskemu parlamentu sporočil predsednik indijske vlade ob splošnem odobravanju vseh poslancev, razen komunistov. Indija, kakor je bila previdna in oprezna “sredinka” v začetku tibetanske žaloigre, se je pozneje odločno postavila na stran junaškega naroda.
Pobeg Dalai Lame iz Tibeta v Indijo je za kitajske komuniste silen poraz in udarec. Kajti sedaj bo šlo po vsem svetu zlasti pa v Aziji — od budista do budista naročilo Dalai Lame, da se začenja sveta vojska proti komunizmu.
Borba na življenje in smrt
V svojem besu so kitajski komunisti sklenili ,da bodo za vsako ceno zadušili upor v Tibetu. Zato so v deželo poslali še večje vojaške sile. Sodijo, da jih je že sedaj okoli 300.000. Javno so tudi objavili, da bodo likvidirali vse uporniške menihe in kmete ter v celoti izvedli komunizacijo dežele. Zagrozili pa so tudi, da ne bodo trpeli “zunanjega vmešavanja”.
Tako je sedaj v Tibetu borba na življenje in smrt. Tibetanski gverilci v goratih predelih napadajo nastopajoče komunistične oddelke iz skrbno pripravljenih zased ter jim povzročajo velike izgube. To je bilo zlasti v krajih Kam-ba, Amdo in Golok, jugozahodno od La-še.
Pri tem se je pa zgodilo, da je nastal razkroj v sami kitajski komunistični armadi ,kajti ©na njihova kompletna brigada 10.000 mož je s svojim poveljnikom Hu-jem in političnim komisarjem Lee-jem, prestopila v kitajski provinci Sikanu na stran tibetanskih upornikov ter obrnila orožje, proti komunističnim nasilnikom.
Do uporov v kitajski komunistični vojski je pa prišlo tudi v kitajskih provincah Kansu, Ningsia in Suiyuan, ki je znana tudi pod nazivom Notranja Mongolija.
Tako se razvija tibetanska žaloigra naprej. Je resno opozorilo vsemu svobodnemu svetu, da bo tudi njega prej ali slej doletela enaka usoda, če ne bo pravočasno združil vseh svojih svobodoljubnih sil ter združeno nastopil proti komunističnemu zločinskemu sistemu, ga zrušil in tako ustvaril vse pogoje za resničen mir in svobodo med narodi.
Italijanski komunisti so začeli z veliko gonjo proti vladi, ker je dovolila Amerikancem postavitev oporišč za izstreljevanje vodenih raketnih izstrelkov.
jih pravic, ni bilo nikdar tako odločne poteze, da bi Avstrija sprevidela, da ne sme tako izzivalno izigravati čisto jasnih določil mirovne pogodbe, in z avstrijske vladne strani ne bi padale tako izzivalne izjave kot je bila tista od vojnega ministra, ki je vsem Slovencem, ki so na Koroškem doma, pa s sedanjim svojim položajem v Avstriji niso zadovoljni, kazal pot čez Karavanke v Jugoslavijo.
Napram Italiji je pa bilo zadržanje sedanjega komunističnega režima doma še blabše. Zato pa tudi Italijani Vedno bolj dvigajo glave in je položaj naših ljudi tam vedno težji. Kako pa naj bo tudi drugače, če komunistični Miha Marinko, ki se v Sloveniji gre komunističnega predsednika, na tiskovni konferenci inozemskim časnikarjem v Ljubljani izjavlja, da “slovenska narodna manjšina v Italiji ne srečuje problemov, ki obrnili nase pozornost jugoslovanskih oblasti.”
To je Miha Marinko izjavil v Ljubljani 17. februarja t. 1., t. j. v času, ko so po Trstu italijanski prenapeteži z lepaki grozili Slovencem, da bo tekla kri, če bodo uveljavili dvojezičnost po javni uradih in ko je bil znova oneča-
ščen spomenik bazoviškim žrtvam.
o	■&.	1 Ji
■fc-tg- ra' r- 'jff ■	• 4. c n
Nobenega popuščanja pred Sovjeti
V Washingtonu je bilo zasedanje članic zahodnoevropske obrambne skupnosti ob 10. letnici njene ustanovitve. Pred tem sestankom so se v istem mestu zbrali zunanji ministri Severne Amerike, Anglije, Francije in Zvezne nemške republike. Razpravljali so v glavnem o vprašanju Berlina, združitve Nemčije ter o vseh drugih problemih, ki so v zvezi z neprestanimi sovjetskimi mahinacijami in grožnjami. Po končanih sestankih so v sporočilu za javnost povedali, da hočejo “konstruktivno” sodelovati z ZSSR, odločno pa naglasili, da glede Berlina ne bodo prav nič popuščali, kajti izhodišče vseh razprav je bila izjava zahodnih zaveznikov z dne 14. decembra 1958, da je nedopustna enostranska odpoved obvez, ki jih ima Sovjetska zveza napram USA, Angliji in Franciji.
Odločnost evropske obrambne skupnosti
Po razgovoru zunanjih ministrov zahodnih velesil se je začelo zasedanje evropske obrabne skupnosti. Pomembnost jubilejnega sestanka je še povečal s svojo navzočnostjo predsednik Eisenhower. Na sestanku je tudi govoril. Nagla-šal je, da bo v prihodnjih letih treba imeti še mnogo vztrajnosti, doprinašati še veliko žrtev, da bo svobodni svet kos sovjetskim vsakodnevnim mahinacijam. Komuniste je pozval, naj se odrečejo svojemu cilju, da bi zavladali vsemu svetu.
Za Eisenhowerjem so govorili še drugi člani evropske obrambne skupnosti, nakar so zunanji ministri podali obširna poročila o svojih sestankih ter o predlogih, ki jih bodo sporočili sovjetom na zasedanju zunanjih ministrov v Ženevi. Pred tem zasedanjem se bodo zun. ministri zahodnih velesil dne 29. aprila znova dobili v Parizu ter se še dokončno dogovorili o enotnem nastopanju proti Sovjetom. Zunanji ministri so odločno poudarjali, da s sovjeti ne bodo pristali na noben sporazum, ki bi kakorkoli oslabil evropsko obrambno skupnost, ali bi imel za- posledico umik zavezniške vojske iz Nemčije.
Generalni tajnik evropske obrambne skupnosti Spaak je imel tudi na tem zasedanju odločen govor proti sovjetom. Zatrjeval je, da z najnovejšimi grožnjami hočejo sovjeti postaviti na kocko sam obstoj sedanjih demokratskih političnih ustanov v Evropi in njenega obrambnega sistema. Zato je treba skupno obrambo še bolj pojačati, solidarnost u-trditi ter medsebojno sodelovanje še razširiti na vsa tista področja, kjer so skupne koristi. Zaključil je svoj govor z ugotovitvijo, da je bila evropska
'obrambna skupnost ustanovljena pred 10 leti zaradi sovjetskih groženj. Brez njenega obstoja si danes svobodne Evrope sploh zamisliti ni več mogoče, ker sovjetske grožnje obstojajo še kar naprej.
Ob zaključku zasedanja evropske o-brambne skupnosti so v sporočilu za javnost potrdili, da so vse članice te obrambne skupnosti sporazumne v tem, da se je treba s sovjeti pogovarjati za mirno rešitev vprašanja Berlina in združitve obeh Nemčij, so pa trdno odločene, da bodo Berlin, “okno v železnem zastoru v svobodni svet” branili z vsemi sredstvi in silami ter svobodo njegovih dveh milijonov prebivalcev.
Eisenhower: Nobenega popuščanja pred komunisti
Po tem sestanku so ogovorni ameriški možje zatrjevali, da že dolgo ni noben zavezniški sestanek tako sporazumno končal kot ta, ki je dal polno potrdilo ameriškemu stališču glede odnosov s sovjeti, t. j. da se je treba z njimi pogovarjati, jim pa prav nič več popuščati. In tudi še to, da bo do vrhovne konference prišlo samo tedaj, če bodo zunanji ministri v spornih vprašanjih prišli tako daleč, da je sporazum med zavezniki in sovjeti mogoč. V nasprotnem primeru vrhovne konference ne bo, ker Eisenhower noče več hoditi na take sestanke, ki bi jih Hruščev samo izrabljal za komunistično propagando. Najvišji ameriški vojaški poveljniki so istočasno naglasili, da so ameriške oborožene sile pripravljene in bodo udarile strahotno, če bodo k temu prisiljene.
Odločnost proti sovjetom je po tej konferenci močno poudaril sam Eisenhower v govoru v Gettysburgu, ko je dejal, da prepustev Berlina sovjetom istih ne bi zadovoljila, ker bi potem prišli z novimi zahtevami v izvajanju svojega načrta, da bi zavladali svet, pri zaveznikih bi pa taka odločitev povzročila nepopravljivo škodo. Zato “mora svobodni svet vedno in povsod odgovoriti na komunistična izzivanja, pa naj stane kar hoče. Pot pomirjenja za vsako ceno ni samo nečastna, ampak je tudi najbolj nevarna, na katero bi se lahko podali.”
Svojo odločno izjavo, s katero je zahteval od kongresa naj mu v celoti odobri predlagani proračun za pomoč svobodnemu svetu, je zaključil z omembo Monakovske kapitulacije pod Hitlerjem. Dejal je: “Svet je plačal zelo visoko ceno za Monakovski nauk, toda ga je dobro razumel. Cena za obrambo svobode v svetu, je danes v svetu prav tako zelo velika.”
IZ TEDNA V TEDEN
Senat v Kolumbiji je potrdil obsodbo, ki jo je nad biv. kolumbijskim predsednikom Rojasom Pinillo izrekla posebna senatna komisija. Z njo je Rojas Pinilla izgubil za vse čase vse vojaške čine, vse državljanske pravice ter dosmrtno pokojnino v višini skoro 2.000 dolarjev mesečno.
Mehikanska vlada je izgnala dva sovjetska diplomatska uradnika, ker sta za svoje “diplomatsko” delo smarala tudi organiziranje železničarske stavke v tej deželi.
Brazilski maršal Henrique Teixeira Lott, ki v Kubičekovi vladi zavzema položaj ministra za narodno obrambo, je odšel na prijateljski obisk v Severno Ameriko, kjer si ogleduje razne vojaške ustanove. Nekateri sloji v Braziliji maršala Teixeiro Lotta imenujejo tudi bodočega predsedniškega kandidata.
V Zenici v Bosni imajo po časopisnih poročilih proces proti ilegalni skupini, ki da je pripravljala “zaroto proti narodu in državi”.
Egiptovski Naser gre v svojem boju proti komunizmu naprej ter podvzema vse ukrepe, da bi onemogočil ustvaritev močnejšega komunističnega žarišča v Iraku. V ta namen je napravil znova odločilen korak: Hraščevu je pokazal hrbet ter se znova sprijateljil s Severno Ameriko. Po dolgem času je zopet sprejel ameriškega veleposlanika v Kaira Raymonda Hare-ja ter imel z njim daljši razgovor. V Severni Ameriki so pa tudi že objavili, da bo Naser dobil iz Amerike vso pomoč, ki jo bo potreboval za utrditev svojega sedanjega protikomunističnega stališča.
V Španiji v Dolini mrtvih, v planini Guadarrama, je gen. Franko zgradil velikanski mavzolej v najdaljši cerkvi sveta. V ta veliki mavzolej so prenesli posmrtne ostanke padlih vojakov v državljanski vojni. Na častnem mestu je pokopan tudi general Primo de Rivera, ustanovitelj Falange, edine politične stranke, ki sme obstojati v Španiji. Na tej slavnosti je imel Franco govor, v katerem je nagla-šal, da je treba odstraniti slabe vzgojitelje mladine, kajti “protišpanske sile, ki so bile v državljanski vojski poražene, še niso mrtve”.
V OBRAMBI SVOBODE
Za predstoječi sestanek daljnoazijske obrambne skupnosti SEATO je tajništvo te obrambne skupnosti pripravilo poročilo, v katerem navaja, da se komunistična nevarnost v jugozhodni Aziji ni zmanjšala. Zato je dolžnost vseh držav-članic te skupnosti USA, Francije. Anglije, Avstralije, Nove Zelandije, Pakistana in Filipinov, da skupno obrambo tako spopolnijo, da bo vsak trenutek lahko odgovarjala zahtevam časa.
V poročilu tajništvo tudi navaja, da so kitajski komunisti na azijskem trgu povzročili precejšnjo zmedo z izredno nizkimi cenami za svoje industrijske izdelke .Na splošno pa v posameznih državah komunizem izgublja na svoji moči. Tako je vpliv komunistov padel v Pakistanu zaradi zboljšanja socialnih razmer, na Filipinih so bili uničeni komunistični oboroženi oddelki, v Tajlandiji se je pa vpliv komunistov na tisk, radio in na vzgojo tudi zmanjšal.
IV. SLOVENSKI DAN V ARGENTINI
Bil je v nedeljo 5. julija na slovenski Pristavi v Moronu. Vabilu Društva Slovencev na dan “edinosti, dobrodelnosti in bratstva” se je odzvalo veliko rojakov. Bilo jih je nad 800. Ob prihodu na pristavo so bili prijetno presenečeni, kajti dosedaj so ob takih prilikah mogli vedno samo ugotavljati, da se na pristavi prav nič ne spreminja in da je vse tako, kot je bilo pred leti, samo, da so nekatere stavbe skoro že začele razpadati. Sedaj pa kup opeke, peska apna, vsega, kar je potrebno za zidavo! In so z velikim veseljem ugotovili, da je na slovenski pristavi ob ulici Monte, t. j. ob glavnem vhodu na pristavo, začela rasti zidana stavba, ki spada že v načrt celotne ureditve vseh prostorov na Pristavi. In še bolj so bili veseli, ko so zvedeli, da vsa ta dela vodi slovenska mladina, tista slovenska mladina, ki hoče nadaljevati tudi v izseljenstvu s slovensko tradicijo.
Zaradi stavbnih del na Pristavi je bil tudi vhod na nedeljsko prireditev z nasprotne strani z ulice Ranchos. Sredi pristave je bil postavljen oltar. Ob njegovih straneh sta vihrali slovenski zastavi. Ob glavnem vhodu se je pa med slovenskima zastavama v vetru poigravala velika argentinska zastava.
Prireditev se je začela ob desetih dopoldne z mašo. Imel jo je direktor g. Anton Orehar, med njo so pa peli člani vseh slovenskih pevskih zborov na področju Vel. Buenos Airesa pod vodstvom g. Jožeta Omahne. G. direktor Orehar je imel po pridigi tudi cerkveni nagovor o namenu slovenskih dni, ki naj vse rojake še bolj povežejo v skupno slovensko družino. Njeni člani naj se imajo med seboj radi ne oziraje se na ideološko in politično opredelitev. Svojo delavnost na organizacijskem in kulturnem področju naj razvijajo v polni svobodi in medsebojnem spoštovanju. Tako veliko slovensko izjeljensko družino naj tesno druži prava krščanska ljubezen, ki nikdar ne dopusti, da bi kdo od rojakov v potrebi ostal brez pomoči in zapuščen. Rojake poziva naj bi vsak od svoje mesečne plače dal vsak mesec nekaj v dobrodelne namene .Tako bo prava krščanska ljubezen zaživela med nami v vsej lepoti in veličini.
Po maši je bil napovedan mimohod slovenskih športnikov iz slovenskih mladinskih organizacij. Zaradi razmočenega terena — prejšnji teden smo imeli v Buenos Airesu izredno močno deževje— je pa odpadel. Zato so se predstavniki teh organizacij zbrali v polkrogu sredi pristave.
Mlade slovenske športnike in ostale rojake je nagovoril predsednik Društva Slovencev g. Lojze Horvat. Dejal je, da se Slovenci s področja Vel. Buenos Airesa letos že četrtič zbirajo na slovenskih dneh, da izpričajo svojo pripadnost slovenski družini, da potrde bratstvo med sabo, si ojačijo medsebojno povezanost in s svojo udeležbo podpro vse tiste rojake, ki so v stiski in potrebi. S svojo udeležbo na slovenskem dnevu pa izpričujejo tudi veselje nad slovensko mladino, ki letos začenja v njegovem okviru že tretje športne dneve. To
mladino tudi naproša naj ne bo njen cilj samo, da doseže čim boljše rezultate v tekmah, ampak, da z vsem svojim delovanjem in obnašanjem pokaže, da je v njej res pravi športni duh, ki je zmaga ne opijani, poraz pa ne stre. Slovenski športni dnevi pa naj pokažejo tudi združeno vso slovensko mladino, ki se zbira po posameznih slovenskih središčih. S pozivom naj bodo slovenski dan in športni dnevi tudi izraz pripadnosti in povezanosti z domovino, je g. Horvat zaključil svoj pozdravni govor.
Dopoldne je bila na Pristavi še odprta slovenska šolska razstava, ki jo je pripravil Mladinski odsek Društva Slovencev. Na njej so bili razstavljeni šolski zvezki in risbe otrok iz slovenskih šolskih tečajev. Razstava je bila odprta ves dan ter so jo rojaki v velikem številu obiskovali ter si ogledovali šolske zvezke in risbe slovenskih otrok. Škoda, da na razstavo niso bolj opozarjali, ker marsikateri udeleženec za njo ni zvedel. Razstava je pa bila lepa in zanimi-
va. Drugega sporeda letos, žal, na slovenskem dnevu ni bilo.
Družabno zabavna prireditev, ki je bila zelo dobro obiskana, se je pa začela v popoldanskih urah. Za razvedrilo rojakom je bilo tudi poskrbljeno ter je šaljiva tekma v odbojki med predstavniki posameznih slovenskih organizacij in društev vzbujala obilo smeha. Za lažjo oznako obah moštev so moštvu, v katerem je bil kapetan g. Rudolf Žitnik in kjer je igral predsednik sedanjega gospodarskega odbora za ureditev Pristave g. Janez Kralj, imenovali za “monarhiste”, nasprotno moštvo s kapetanom g. Jožetom Vombergarjem pa “republikansko”. Tekma se je zaključila z rezultatom 15:13 za “monarhiste”.
Po tej točki so rojaki ob mizah prebili v prijetnem razgovoru popoldanske in večerne ure. Za posrežbo gostov so skrbeli fantje in dekleta iz slovenskih društev in organizacij na področju Vel. Buenos Airesa. Orkester Moulin Rou-ge pa je s svojimi melodijami samo še povečaval to veselo razpoloženje, mladino pa privabljal na plesni prostor.
UMETNOSTNA RAZSTAVA
Dosedanja praksa prirejanja razstav ob koncu šolskega leta, ko nastopi tu huda vročina, se je izkazala za neustrezno; če za delo posameznika vročina ni ugodna, je tem manj za skupni obračun u-metnikov in gledalcev. Tako je bila lanska, za začetek decembra napovedana razstava, ki naj bi bila zadnji kulturni večer v sezoni, preložena na april 1959. Ugodnejše vremenske razmere so bile odločilne za to preložitev, ko na proslavo Slovenske kulturne akcije takrat še ni bilo razgovorov in sklepov. Pač pa je razstava, ki sta jo približno pred enim letom priredila Bukovec in Žirovnikova, pokazala, da utegnejo v tem letnem času razstavljati dijaki umetniške šole prav izdelke svojega izvenšolskega, počitniškega delovanja.
Če smo pri eni pi'ejšnjih razstav apelirali na gledalce, naj bi z nakupom u-metnin omogočili šolsko ekskurzijo v Bariloče,, se je sicer pokazalo premajhno zanimanje kupcev. Vendar so med tem dijaki že sami tvegali potovanja izven enoličnega Buenos Airesa. Ni doživetje novih krajev važno Samo za izrecnega krajinarja, kajti v pokrajini izven pre-stolniških predmestij je tudi puis življenja drugačen kot v sicer mnogobroj-ni velemestni konvencionalnosti. Tako opazovanje pokrajine in življenja' daje
umetniku samostojnost in samostojnost seveda umetnika vse drugače oblikuje, kot stalno sodelovanje s sodijaki, najsi je to za dosego gotovih disciplin tudi potrebna.
Razstava, ki bo kmalu odprta, je deloma šolska, deloma je plod samostojnih ambicij posameznih sedanjih in prejš-nih, rednih in izrednih dijakov umetniške šole. Kaže delo zadnjih dveh semestrov, ki je temeljilo tudi v šoli v oblikovanju samostojnih umetniških osebnosti z izbero motivov, ki jih ni potrebno samo vestno podajati, ampak jim je treba nujno vtisniti pečat individualnega gledanja in razumevanja. V zadnjem šolskem letu je zaradi spremenjenih razmer vodila delo v tej smeri skoraj izključno profesorica Bara Remec. Drugi zopet so v Buenos Airesu in okolici sami poiskali predmete, ki so jim bili zanimivi in tretjim je bilo dano bivati v oddaljenejših krajih, kjer jih je drugačen svet zaposlil....
Če bo torej bližnja razstava dokaj raznolika, je vendar plod vztrajnega dela v šoli, ki je; gledano s te razvojne stopnje, bilo morda kdaj duhomorno in dolgočasno, toda prav ta razstava bo znova dokazala, da je bilo tudi v tujini mogoče vzojiti novo, žilavo slovensko umetniško generacijo.	M. M.
NOV GALLUSOV NASTOP
V mestu ' Concepción del Uruguay v provinci Entre Rios bodo imeli dne 10. t. m. in naslednje dni velike slavnosti, ko bodo prenesli v mavzolej v tamošnji farni cerkvi posmrtne ostanke generala Urquize, zmagovalca nad diktatorjem Rosasom pri Caserosu pri Bs. Airesu. General Urquiza je bil pozneje guverner v provinci Entre Rios. Leta 1870 je bil nanj izvršen atentat. Pokopali so ga v rojstnem mestu Concepción. Sedaj bodo njegove posmrtne ostanke prenesli v farno cerkev, ki jo je sam dal zgraditi.
Na slavnosti bo prišel tudi predsednik
republike dr. Artur Frondizi z večjim spremstvom, ’V mesto Concepción del Uruguay bo iz Buenos Airesa potoval na vojni ladji Washington.
Za nas Slovence so te slavnosti pomembne iz dveh razlogov. Prvič, ker živimo v deželi, ki nas je gostoljubno sprejela in uživamo svobodo, za katero se je vse svoje življenje boril general Urquiza, drugič pa zato, ker so prireditelji slavnosti v mestu Concepción del Uruguay izkazali prav Slovencem to čast, da bo njihov reprezentativni zbor Gallus pel pri tamošnjih velikih slavnostih, pri
ŠE O SLOVENSKI
O	slovenskem izseljenskem vprašanju smo v Svobodni Sloveniji že mnogo pisali. Ker je pa to vprašanje za vse nas tako važno, ja prav, da se nanj ponovno povrnemo.
Slovenski duhovniki v Zapadni Evropi se že dalje časa trudijo — k temu jih silijo tudi posebne razmere, v katerih živijo —, da bi med seboj povezali vse slovenske izseljenske organizacije v Slovenski izseljenski zvezi (SIZ), katere delo bi potem vodil in usmerjal posebni odbor, ki bi ga te organizacije izvolile. Ne izdamo nobene tajnosti, ako povemo, da je to delo z vso svojo močjo vedno podpiral naš škof dr. Gregorij Rožman.
To povezovanje slovenskih izseljencev ni nekaj novega v zgodovini slovenskega izseljenstva. Temu delu so posvečali svoje moči mnogi znani delavci na področju izseljenstva (Grdina, p. Zakrajšek, Merkun, p. Ambrožič, Kastelic, Hladnik, Doktorič in dr.). Omeniti moramo tudi dve veliki organizaciji (Ligo v USA in Društvo Slovencev v Argentini), ki povezujeta lepo število slovenskih izseljencev.
Najbolje pa je ta povezava že uresničena na cerkvenem in političnem področju. Na cerkvenem področju je škof dr. Gregorij Rožman tista osrednja o-sebnost, okoli katere se zbira vsa slovenska duhovščina in z njo vsi slovenski verniki. Po zaslugi našega nadpa-
IZSELJENSKI ZVEZI
stirja in njegovega neumornega delovanja obstoja na cerkveno-verskem področju izredno lepa povezava in vzgled-na edinost.
Tudi na političnem področju obstoja ves čas zelo lepa povezava vseh treh tradicionalnih slovenskih protikomunističnih političnih strank, t. j. Slovenske ljudske stranke, Slovenske demokratske stranke in socialistične stranke, ki so osnovale že v domovini — med okupacijo in komunistično revolucijo — svoj medstrankarski odbor: Narodni odbor za Slovenijo. Vrata v NO so seveda odprta tudi drugim slovenskim političnim protikomunističnim skupinam v izseljenstvu.
Na drugih področjih ni tako močne povezave, čeprav seže delo nekaterih organizacij po vsem svetu, kjer živijo Slovenci (n. pr. Družabna pravda, Slovenska kulturna akcija, Zveza protikomunističnih borcev i. dr.). Tudi slovenske publikacije, zlasti tednik Slobodna Slovenija, tvorijo močno vez med slovenskimi izseljenci. Ne moremo torej reči,- da bi dejanske zveze med slovenskimi izseljenci ne bilo.
Vendar se je vedno čutila potreba tudi po formalni povezavi vseh slovenskih izseljencev. V tem pogledu so se že izvršili razni poizkusi. Najuspešnejša akcija je bila gotovo ustanovitev Rafaleo-ve družbe, s katero si je p. Zakrajšek postavil spomenik, ki je trajnejši od I
brona. Novi režim doma tega dela ni nadaljeval, v ogromno škodo slovenskega izseljenstva.
Kmalu po drugi svetovni vojni je začel razširjati Slovensko izseljensko zvezo č. g. Nande Babnik- Šel je iz Evrope v Ameriko in začel utirati pot tej misli (glej “Omnes unum”, letnik 1958, štev. 1, str. 18). Toda zdi se, da razmere tedaj še niso bile zrele za to zamisel.
O potrebi povezave slovenskih izseljencev oz. o Slovenski izseljenski zvezi je pozneje govorilo in pisalo več slovenskih javnih delavcev. Toda prvi, ki so od besed pristopili k dejanjem (in to je najvažnejše!) so bili slovenski duhovniki v Zapadni- Evropi, Napravili so kratek osnutek Slovenske izseljenske zveze, ga razposlali po svetu in prosili posameznike in organizacije, da se priključijo tej akciji in pomagajo pri uresničenju te lepe zamisli. O tem piše zgoraj navedena duhovniška revija tole: “G. Kunstelj Nace je napravil osnutek ustroja bodoče SIZ, ki govori o osrednjem predstavništvu, verskem, kulturnem in gospodarskem odseku. Če bi g. Kunstelj s svojim osnutkom ne dosegel drugega, je že to veliko, da je dal povod za konkretno razpravljanje o predmetu. Mi nismo poklicni pravniki, zato nima smisla cepiti dlake ob posameznih besedah osnutka. Mogoče bo treba marsikaj spremeniti, dopolniti, točneje izraziti. Z veseljem sprejemamo vsako zamisel in vsak nasvet, ki služi stvari.
katerih bodo navzoči najvišji argentinski državni, vojaški in cerkvene dostojanstveniki s predsednikom republike na čelu.
Pred vsemi temi odličniki bo Gallus izvajal cerkveni koncert.
Z melodijami naših prednikov in sodobnikov, bo slikal lepoto naše rodne zemlje. Odkrival bo dušo današnjega e-migranta, ki mu želje neprestano hitijo tja, kjer je pustil svoje spomine, v svojo domovino.
Gallus se dobro zaveda svojega poslanstva. S tem, da se nikdar ni ustrašil dela —.zato tudi številni uspehi — pa naj je bil ta v pripravah za nastop pred slovensko ali tujo publiko, z domačimi ali tujimi avtorji, je vreden vse pohvale. S svojimi visoko kulturnimi — kvalitetnimi koncerti že desetletje dokazuje, da mu lahko zaupamo, da nas bo tudi tokrat dostojno predstavil.
Ob poslušanju Gallusovega petja na njegovih koncertih smo doživljali z njim. Pili smo milobo naših lepih slovenskih pesmi, pa tudi z veseljem prisluhnili melodijam izbranih del klasične glasbe, ki je bila vedno previdno vpletena v skupne programe posameznih koncertov.
Prepričani smo, da bo njegovo petje tudi ob tej priliki v vsakem pogledu prepričevalo poslušajočo publiko o opravičeni hrepenenju po osvoboditvi našega naroda doma, da se bo svoboden nemoteno gibal med narodi visoke kulture, kamor dejansko tudi spada.
Po izkušnjah pridobljenih na Gallusovih koncertih, ga v resnici lahko imenujemo “pojoče odposlanstvo slovenskega naroda”, posebno še, če se odpravlja na tako pot, kot sedaj.
želimo mu na tej poti mnogo uspehov, da bomo tudi v bodoče s ponosom zrli nanj!	—is—
GORIŠKA IN PRIMORSKA
Delovni spored Mešanega Italijansko-jugoslovanskega odbora, ki je zasedal v Beogradu je obsegal naslednje ločke:
1)	Uradna raba manjšinskih jezikov v pisanem ustnem občevanju z upravnimi in sodnimi oblastmi; 2) dvojezični napis v javnih ustanovah ter imena cest in krajev na področju, čigar meje določa Londonski sporazum; 3) vprašanje šol za eno in drugo manjšino; 4) pritožbe zasebnikov in manjšinskih organizacij.
Ob začetku so napovedali, da bo odbor zasedal več tednov, a so zasedanje po 12 dneh zaključili. Verjetno je na zaključek vplivala sprememba vlade v Italiji. Ob zaključku so izdali poročilo o tem zasedanju. V uvodu omenjajo, da je bilo delo komisije v duhu odkritosti in razumevanja. Italijanska stran je obljubila urediti položaj šolnikov na šolah s slovenskim učnim jezikom in nuditi o-lajšave šolnikom, ki nimajo italijanske diplome. Jugoslovani pa bodo ponovno odprli šole z italijanskim poukom, ki jih predvideva Posebni statut, razen tega tega- bodo odprli italijanske paralelke na učiteljišču pa Reki, čeprav to ne spada na področje izvajanja Spomenice o soglasju. Razen tega bosta obe strani odprli še po eno osnovno šolo v manj-(Nadaljevanje na 3. strani)
i	Gibalo pri sestavljanju osnutka niso bile kake voditeljske težnje, temveč iskrena želja postaviti temelj umetnemu zaledju naše delavnosti v tudjini,”
Morda moti koga to, da so duhovniki vzeli pobudo te povezave v svoje roke. Tem odgovarja duhovniško glasilo na citiranem mestu takole: “Ker vsa delavnost med izseljenci v Evropi sloni predvsem na duhovniku, so novi izseljenski duhovniki bili glavna briga pripravljalnega odbora SIZ.”
Nahajamo se torej sredi priprav za ustanovitev velike svetovne slovenske izseljenske organizacije oz. zveze organizacij. Iz osnutka, ki so ga pripravili izselj. duhovniki v Evropi, bo SIZ povezala vse slovenske nepolitične organizacije z namenom, da se koordinira delo vseh teh organizacij na področju podpiranja verskega življenja in ohranjevanja slovenske narodne zavesti, pospeševanja kulturnega dela, uveljavljanja slovenskega imena v tujini, medsebojnega podpiranja in podpiranja rojakov v domovini ter na Koroškem in Primorskem i. t. d. To so osnovne misli, glede katerih bo dana vsem izseljenskim organizacijam možnost, da povedo svoje mnenje in da sploh odločajo o pravilih SIZ.
Vsi slovenski izseljenci z največjim veseljem sprejemamo misel povezave slov. organizacij in samo to želimo, da bi prišlo čimpreje do uresničenja te lepe in koristne zamisli.
ARGENTI NA
V	Argentini so komunisti v zadnjem času pojačali svojo delavnost. To je lahko ugotovil vsak poznavalac komunističnih metod za prirejanje javnih izgredov in nemirov. Za svoje razdiralno delo so si izbrali zlasti gremije ter delavstvo zaradi sedanje draginje v Argentini hujskajo proti obstoječemu redu in oblastem. Za tako svoje početje se zlasti poslužujejo peronistov. To so ponovno potrdili predstavniki 32 demokratskih gremijev ter opozorili javnost na zavezništvo komunistov in peronistov za rušenje demokratskega reda v republiki.
Do velikih izgredov je v Buenos Airesu znova prišlo prejšnji teden v petek. Za ta dan je bilo na Kongresnem trgu napovedano veliko ljudsko zborovanje proti podražitvi električnega toka. Zvezna policija je objavila, da zborovanje ni dovoljeno ter da imajo varnostni organi naročilo, da morebitne izgrednike raz-prše. Prav za isti dan so napovedali javno zborovanje pred ministrstvom za delo tudi predstavniki vseh tistih gremijev, v katerih je vlada v zadnjem času postavila komisarje, ker so gremiji prekoračili svoje po zakonu dopustne delokroge ter se • spuščali na čisto politični teren. Tudi to zborovanje je policija prepovedala. Organizatorji nemirov so pa kljub temu z letaki pozivali ljudi na obe zborovanji.
Jasno je bilo, da bo prišlo do izgredov večjega obsega. Zato je policija že opoldne v središču mesta močno zastra-šila dostope na oba trga, določena za zborovanja. Organizatorji izgredov so pa kljub temu hoteli izvršiti svoj načrt. Prišlo je do spopadov s policijo. Pri tem se je znova tu odkrila zločinska podivjanost nahujskanih množic, med katerimi je bila mladoletna mladina in tudi žene z otroci. Demonstranti so s sabo nosili bencin, z njim polivali med potjo stoječe avtomobile, jih prevračali in zažigali. Policijsko moštvo so napadali z noži in kamenjem. Po nekaterih ulicah so razbijali izložbena okna, ter ropali izložbe. V vsem so zažgali 21 avtomobilov, 4 tramvajska vozila, 2 omnibusa, en jeep, en avtomobil so pa samo prevrnili. S tem so povzročili nad 15 milijonov pesov škode.
Proti izgrednikom je policija nastopala povsod z vso odločnostjo. Za razpršitev demonstrantov je uporabljala bombe s solzivim plinom ter palice. Nastopali so tudi gasilci z motornimi brizgalnami. Nemiri so trajali pozno v noč. Na obeh straneh je bilo precej ranjenih. Policijsko moštvo je zlasti dobivalo rane od odvrženih kamnov ter od sunkov z noži.
V	vsem so aretirali nad 160 izgrednikov. Obtoženi bodo zaradi atentatov, ropa in tatvin, požiga ter poškodovanja javnih naprav, napadov na varnostne organe, za povzročanje ran tem organom in zaradi protizakonitega nošenja orožja.
V	zvezi s temi izgredi je notranji minister dr. Vitolo dal časnikarjem izjavo, v katerem je naglasil, da so imele zadnje demonstracije čisto komunistični značaj. Vse je bilo točno organizirano, istočasno so izbruhnili izgredi na raznih mestih in povsod je bilo opaziti znane komunistične organizatorje. Minister je dalje naglasil, da ima vlada dolžnost ohraniti javni red in mir. Taki dogodki, kakor so se odigravali prejšnji petek z
_napadi na osebe in tujo lastnino, pa ne pospešujejo normalizacije razmer v republiki, ampak jo samo zavlačujejo. Zato takih izgredov oblasti ne bodo več dopustile in bodo podvzele vse potrebno, da do njih tudi več ne bo prišlo. Na vso javnost je pa naslovil naslednji poziv: “Vsi, gremiji, politične stranke in vlada si moramo izbrati pot zakona. V demokraciji ni druge poti. To je edini način, da ohranimo svobodo in dosežemo notranje pomirjenje”. Vlada je tudi napovedala, da bo izdala za javnost podrovno poročilo o sedanji komunistični. delavnosti v Argentini.
Pri preizkavi so pa oblasti prišle do zanimivih ugotovitev: Pri organizaciji nemirov je sodelovalo tudi osebje sovjetskega veleposlaništva in veleposlaništev sovj. satelitov. Zato so argent. oblasti izgnale štiri sovjetske dipl. uradnike: svetnika Nikolaja Belousa, kult. atašeja Konstantina Monakova, trg. svetnika Vasilija Ivasova in I. tajnika Dimitrija Idikonova ter kult. atašeja romunske ambasade Marina.
General Aramburu, biv. predsednik revolucionarne vlade, bo s svojo gospo odšel na petmesečno potovanje v Evropo.
V	tem času bo obiskal Italijo in Francijo, verjetno pa še kako drugo državo.
Med Argentino in sveto stolico obstojajo že sto let diplomatski stiki.
'ilovice Vz
V	Ljubljani je v 82 letu starosti u-mrl pisatelj dr. Alojzij Kraigher. Pokopali so ga dne 27. februarja pri sv. Križu. Večino svojega življenja je preživel kot zdravnik v Št. Lenartu v Slovenskih goricah. Tu je nastal tudi njegov naturalistični roman “Kontrolor Škrobar”, v katerem so popisani tudi narodnostni boji štajerskih Slovencev. Poleg tega romana je napisal še več drugih del, zlasti dram. V povojnih letih je izdal tudi dve knjigi spominov na Ivana Cankarja, s katerim je bil vedno v prijateljskih odnosih. Politično se je po vojni povsem udinjal komunistom, pri katerih sta njegova sinova tudi vodilna funkcionarja.
Med raznimi obiskovalci Slovenije je bil tudi profesor na univerzi v Kalkuti Tripti Chaterjel, ki se je zlatsi zanimal za slovensko poezijo in njenega klasika Prešerna. Nekaj njegovih najlepših pesmi je tudi prevedel v belgalšči-no. Objavljene so bile pred meseci v posebni knjigi v Kalkuti.
Prešernove nagrade za leto 1959 so prejeli v Ljubljani: Miško Kranjec za knjigo črtic in novel “Mesec je doma v Vladovici”, dr. Danilo Lokar za zbirko novel “Sodni dan na vasi”, Slavko Pengov za fresko “Zgodovina Slovencev” v palači slovenskega parlamenta, Zdenko Kalin in Pavel Putrih za plastiko v isti palači, Lado Korošec za pevski vlogi Sancha Panse in Don Pasquale, Anton Hudarin za dirigentsko in glasbeno vzgojo pri delavski godbi v Trbovljah, Milena Zakrajšek za vlogo babice Evgenije v Cassanovi komediji “Drevesa umirajo stoje”* Stane Sever za vlogo Aleksa Gornika v Cankarjevi komediji “Za narodov blagor” ter ing. Branko Simčič in sodelavci za poslopje Gospodarskega razstavišča v Ljubljani.
V	klubu poslancev v slovenski narodni skupščini so imeli sejo člani Glavnega odbora Cirilometodijskega društva katoliških duhovnikov LRS. Razpravljali so odelovnem programu v tem letu. Sklenili so, da bodo na raznih sestankih obravnavali delo Ivana Cankarja ter vlogo škofa Antona Martina Slomška v življenju Slovencev v zvezi s prenosom škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. CMD slavi letos tudi 10 letnico svojega obstoja. Ta jubilej bodo proslavili z vrsto javnih prireditev.
V	Beogradu so izdelali nox učni-načrt in programe za gimnazije. O tem načrtu je govorila ravnateljica Zveznega zavoda za preučevanje šolskih in prosvetnih zadev Mitra Mitrovič. Povedala je, da bo pouk v gimnaziji v bodoče tvoril splošni in izbirni pouk ter svobodne aktivnosti. Splošni pouk naj nudi učencu ustrezno teoretično in praktično znanje, “da bi razvil pri njih delovne navade in da bi jih vzgajal v socialističnem duhu”. Izbirni pouk vsebuje posebna področja družbenih znanosti
in naravoslovja, po en živ tuj jezik in latinski jezik. Učenci se bodo lahko u-čili tudi stenografije, korespondence in knjižničarstva. Za splošno tehnično izobraževanje učencev bodo morale skrbeti tudi komune. Učni načrt dalje predvideva “likovno in glasbeno izobraževanje”. Da bi učencem čim bolj vtepli v glavo sedanjo komunistično stvarnost doma, je za prvi in drugi razred uveden pouk “o družbeni in državni ureditvi FLRJ, v kasnejših razredih pa se to gradivo predava na višji stopnji v pouku zgodovine in zgodovinskega materializma”.
Naravoslovka Marija Jagodic je na 240 straneh izdala “Narodopisno podobo Mengša in okolice”. Poglavje o ljudskem pravu je napisal Jože Friedel, ljudsko pesem v tem kraju sta pa obdelala folklorista dr. Valens Vodušek in dr. Zmaga Kumrova.
Na ljubljanskem trgu so bile koncem januarja naslednje cene: Različne vrste fižola 70-100 din, čebula 55 din, česen 160 din, endivija 68 din, jabolka 35-37 din, grozdje 160 din, suhe fige 170 din, suhe slive 220 in 160 din, suhe hruške 160 din, limone 205 din in cve-
tača 68 din 1 kg. Jajca so prodajali 23 din kos. Za radič so plačevali 240-280 din, motovilec 240-320, kislo zelje 46 din, kislo repo 34, zaklano perutnino 350-450 din, surovo maslo 550-600, kislo in sladko smetano po 350 din, sir za štruklje pa 160 din.
Umrli so. V Ljubljani: Marjeta Zajc roj. Meglen, Stanko Likar, pravni svetnik v p., Marija Veličkovič, Amalija Bezlaj, roj. Plazar, Franc Radič, žel. upok., Lucija Dežman, upokojenka, Emerik Maleza, slušatelj kemije in Jožefa Roblek, roj. Zdešar v Bistrici pri Tržiču, Jera Batis, roj. Drobiš v Zagorju ob Savi, Franc Smolič, gostilničar v Dobrniču, Marjeta Usnik, roj. Purkart v Kozarjih, Franja Uršič, upokojenka na Viču, Vinko Janežič, šofer-mehanik v Hrastju pri Grosupljem, Justin Kircher v Muenchnu, Rudolf Drolc, upok. v Laškem, Gothard Ferme, bise-romašnik in župnik v Novi Štifti pri Gornjem gradu, Mici šifrer, roj. Grošelj v Hotemažah pri Kranju, Ciril Kopitar, direktor lesnogalanterijskega o-brata na Jesenicah, Marjeta Palčič v Svečini pri Mariboru, Apolonija Mastnak, roj. Ključevšek v Trbovljah, Ivanka Grebenc, uradnica Kliničnih bolnišnic v Devici Mariji v Polju, Marija Jesen-ko-Bevcova mama v Št. Joštu, Frančiška Končan v Št. Joštu, Jože Malovrh in Janez Celarc, prav tako v št. Joštu.
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES
Osebne novice
Promocija. Na ekonomski fakulteti buenosaireške univerze je postal doktor ekonomskih ved g. Peter Rant, contador público in uradni prevajalec. Za doktorsko disertacijo je napisal razpravo “Slovenska imigracija v Argentini”. Na ekonomski fakulteti jo je pred posebno komisijo branil v petek dne 3. aprila. G. Petru Rantu k doseženemu doktoratu iskreno čestitamo!
SAN JUSTO
Občni zbor zadruge “Naš dom”
V nedeljo dne 22 marca je bil 2. redni občni zbor Zadruge “Naš Dom” v San Justo. Ob navzočnosti 65 članov ga je vodil predsednik g. Alojzij Zakrajšek, ki se je vsem članom in odbornikom zahvalil za dosedanje požrtvovalno delo, ki je rodilo tako lepe uspehe. Za predsednikom so podali poročila o-stali odborniki. Vsa poročila je članstvo odobrilo. Pri volitvah so bili izvoljeni: v glavni odbor: gg. Anton Krajnik in Franc Trpin; v širši gg. Jože Cestnik, Ivan Polanc, Jože Žgajnar, Vinko Zupanc in Silvo Lipušček; v nadzorni odbor pa gg. Jože Miklič in Jože Lovšin.
Na prvi seji odbora so odborniki sprejeli naslednja mesta za poslovno dobo 1958-59: Lojze Zakrajšek — predsednik; Janez Janežič — podpredsednik; Srečko Belič — tajnik; Matko Intihar — namestnik; Vinko Goršič — blagajnik; Anton Krajnik — namestnik in Franc Trpin odbornik.
MENDOZA
Velikonočni prazniki so imeli letos za našo slovensko skupino v Mendozi posebno pomemben in slovesen značaj. Prvikrat smo bili letos tako srečni, da smo mogli vse liturgične obrede velikega tedna, od cvetne do velike nedelje imeti sami zase, za naše slovenske rojake posebej v kapeli kolegija pri bratih maristih.
Morda so nekateri sprva z nekakšno boječo zadrego opazovali liturgične obrede, ki so se razvijali pred nami v vsej svoji globoki dramatičnosti. Pa jih je njih pretresljiva pomembnost kmalu prevzela, zlasti še, ko se jim je ob slovenski razlagi obredov in ob slovenski recitaciji nekaterih beril ter molitev, v kolikor so to pač obredi sami dopuščali, razumevanje ter zanimanje in doživljanje od dne do dne velikega tedna stopnjevalo, od slovesne procesije z oljčnimi vejicami na cvetno nedeljo; mimo skupnega obhajila ob spominu zadnje večerje na veliki četrtek; ob pretresljivih trenutkih v branju Pasijona, v doživetem počaščenju sv. Križa na veliki petek; ob vsej globoki dramatiki v obredih velike sobote, ki iz smrtne tišine in teme zažari v svitu velikonočne sveče ter zavriska v večno lepem slavospevu “Exul-tet”; pa vse do velikonočnega jutra, ko smo po slovesni maši prav “po naše” zapeli trikratno Alelujo in se je ob zmagoslavni “Zveličar naš je vstal iz groba” pomaknila naša slovenska procesija po dvoriščih prostranega kolegija. Vse to vzdušje in okolje, pa še naše narod-
KAMEN DO KAMNA PALAČA...
Ko sem šel eno zadnjih sobot na Pristavo v Moron, me je presenetil vrvež in gibanje, ki je vladalo tam. Kaj takega se je po navadi videlo le na predvečer kakšne prireditve. Ker sem pa vedel, da te naslednji dan ne bo, sem vprašal enega izmed fantov, kaj pomeni ta sprememba.
“Kaj ne veš, da imamo novo vlado?” mi je smejoč se odvrnil in še dodal “Vsaka nova metla pa dobro pometa”.
Z “novo vlado” je imel v mislih nov odbor SFZ, ki je bil pred kratkim izvoljen. Takoj pri vhodu so mi tudi zbudile pozornost pravkar skopane jame, nekatere že zalite z betonom; temelji za železobetonske stebre novih prostorov, ki bodo otrokom služili za učilnice, mladini obeh organizacij SFZ in SDO pa za svoje organizacijske potrebe.
Na nasprotnem koncu Pristava je pa skupina fantov čistila zemljišče, do sedaj precej zanemarjeno in zaraščeno z visokim plevelom.
Pri tem delu sem opazil med fanti tufli predsednika. SFZ.— Vodnikovega Jožeta — in tja sem se namenil. Bil je ves znojen in umazan od prahu in prsti. Ko. me je zagledal, se je obraz raztegnil v širok nasmeh in rekel; “Ali si prišel pomagat?” In, že mi je pomolil lopato pod nos. “če predsednik tako ukaže, se bom pač moral pokoriti,” sem mu odvrnil in še. dodal: “Samo preje bi rad videl, da mi odgovoriš na nekatera vprašanja!”
“Zakaj pa ne, samo, če ne bodo pretežka”, je dostavil in zasadil lopato v
zemljo. “Prav. Kdaj ste pa začeli z zidavo šolske sobe in kdaj bo dokončana?”
“Soba bi pravzaprav že morala biti dokončana, toda zaradi predvidenih in nepredvidenih zaprek, se je začelo delati šele pred par tedni. Kdaj bo dokončana, ne vem, toda na vsak način bomo žele-zobetonsko streho zalivali “približno čez en mesec”.
“Kdo pa financira to delo? SFZ in SDO?”
“Da, delno.; nekaj bodo pa tudi prispevali starši otrok, ki hodijo semkaj v šolo.”
“Kako velik pa bo ta prostor?”
“To se že gradi v okviru celotnega načrta, Pristave, ki je že narejen in meri ca 90 m2. Toda mi bomo skušali pokriti poleg tega še okrog 100 kvadratnih metrov prostora samo s streho; mislim, da je ta za enkrat najbolj potrebna. Toda to bo samo začasno,”
“Ali imate še kaj drugega v vidiku?”
“Da, zgradili bomo tri prhe, saj to je nekaj neobhodno potrebnega, tako se vsaj nekdo, ki je ves preznojen in umazan, bodisi od dela ali od igranja, lahko pošteno umije.
“Kaj pa igrišča? Nekaj sem slišal, da je v načrtu tudi novo igrišče za Odbojko in še druga?”
“Za sedaj bomo naredili novo igrišče na drugi strani ombuja; imelo bo a-sfaltna tla. Sčasoma bo pa seveda treba misliti na druga, tako n. p. za tenis.
“Ali bodo finančna sredstva zado-i ščala za izvedbo vsega tega?” sem ga
po tej razlagi precej dvomljivo vprašal.
“Nikakor ne”, je takoj odvrnil, “saj ne bodo zadoščela niti za zgraditev tega, kar se sedaj gradi — namreč šolskih prostorov.”
“Kje pa potem mislite dobiti SFZ in SDO potrebni denar?” sem se čudil.
“Pri mladini — pri članih in članicah,” je hitro odvrnil in po kratkem premisleku nadaljeval: “Upamo, da bo vsak član oziroma članice toliko radodaren in zaveden, — saj tu gre za našo skupno stvar —, da nam bo posodil na brezobrestno posojilo do $ 1.000.—. Prepričan sem tudi, da bomo kakšen tisočak dobili tudi kot dar, bodisi od članov, bodisi od prijateljev slovenske mladine,, za katero se bo vse to delalo. Mimogrede naj povem, da so mi nekateri fantje že sami od sebe obljubili vsak po en tisočak in več kadar bo potrebno”.
Kar presenetile so me te besede, tako da sem mu v tistem hipu pozabil staviti novo vprašanje, ki sem ga imel že v mislih. A iz povedanega se lahko vidi, da je požrtvovalnost še živa v naši mladini: Nato pa je on, kot da bi uganil moje vprašanje, zopet začel: “Seveda, da . pa bo mogoče znižati stroške na minimum, bomo, vsaj v kolikor se bo dalo, morali delati sami, s prostovoljnim delom.
“In misliš, da bo šlo?” sem ga vprašal.
“če so doma ljubljanski stadion lahko naredili s prostovoljnim delom, bomo tudi mi, vsaj nekaj, če 'ne vsega, naredili na ta način! Seveda, ‘šlo bo bolj počasi naprej, toda — kamen de kamna palača!	alav
VISOKO IMENOVANJE
G. dr. Milan Komar je imenovan za profesorja na Katoliški univerzi v Buenos Airesu.
G. dr. Milan
Komar se je rodil 4. VI. 1921 v Ljubljani, kjer je dovršil tudi gimnazijo. Istotam je začel tudi vse-učiliške študije, dovršil jih je pa v Turinu. Je pravnik in publicist. Poleg prava in družbo-slovnja ga zanimajo predvsem vprašanja sodobne filozofije. Svoje razprave objavlja v reviji Vrednote in v Zborni-ku-Koledarju Svobodne Slovenije. O problemih iz svoje stroke vedno rad tudi predava pri Slov. kat. akad. starešinstvu, na kulturnih večerih Slov. kult. akcije, pri kat akademikih in srednješolcih in članicah SDO.
Veliko dr. Komarjevih razprav je bilo že objavljenih v argentinskih katoliških kulturnih revijah.
K visokemu imenovanju g. dr. Komarju iskreno čestitamo ter mu želimo veliko uspehov pri vzgajanju nove argentinske katoliške akademske mladine.
ne noše in žegen v cekarjih, vse to nam je pričaralo poleg največjih verskih skrivnosti tudi košček-naše domovine. Kako domače smo se počutili, ko je od visokih belih sten kolegija po dvoriščih med procesijo odmevalo mogočno velikonočno petje našega zbora.
Vsi so bili z našimi lastnimi obredi močno zadovoljni in marsikdo je dejal: Pa res doslej nisem občutil, da je v teh obredih toliko lepega in globokega.
Vsak teden ena
TAK JE SLADKA, TAK JE MILA...
Tak je sladka, tak je mila, kot bi rože dihala, krasna, kakor bi se bila v rajski rosi kopala.
Kakor sneg so nje ročice, ki v planini se blišči, kakor zarja njeno lice, ki se v zoru rumeni.
Kakor zvezde nje očesa, ko ozrejo se z neba, kakor jelka nje telesa rast visokoravnega.
V njo sem se tako zamaknil, da mi sonce ugasnilo, da mi celi svet je mraknil, v rajskem svitu zrem le njo.
GORIŠKA IN PRIMORSKA
(Nadaljevanje z 2. strani)
šinjskem jeziku. Komisija je tudi rešila večino pritožb zasebnikov.
Slovenski listi na Primorskem pišejo, da je prav gotovo prvič mogoče govoriti o pozitivnih zaključkih, čeprav so razpravljanje o prvi in drugi točki prestavili na prihodnje zasedanje. Toda dolga je še pot od lepih besed in obljub, še posebno, ker daje Mešani odbor vladam samo nasvete. Seveda titovski “Primorski dnevnik” neposrečeno piše v številki 22.2.1959, “da imajo pripadniki etničnih skupin že sedaj možnost svobodnega ustnega in pismenega uporabljanja materinega jezika”. Pri tem pa je še vedno na Tržaškem v veljavi fašistični zakon, ki prepoveduje pod kaznijo Slovencu, ki obvlada italijanščino, da bi govoril v svojem materinem jeziku!
Slovenski akademiki in volitve v svet tržaške univerze. Za volitve v svet univer-
Naš zbor pa je letos za sveto tri-dnevje odnesel levji del sodelovanja. Predčasno se je bil že po prošnji obvezal, da bo sodeloval pri vseh obredih v cerkvi pri jezuitih. Ko je tedaj prišla še vest o lastnih slovenskih obredih, ni kazalo drugega kot korajžo in peti na obeh koncih. Tako so velikosobotne obrede, ki so jih “doma” pričeli ob pol devetih zvečer, pri jezuitih končali ob pol dveh zjutraj in marsikateri je šele proti tretji uri tolažili proteste želodca. Ob devetih dopoldne pa je bila že zopet velikonočna slovenska peta maša s procesijo.
Pa je bil zato pri žegnu doma boljši tek in še večer nato tem prijetnejši. So se zbrali pevci v naših lastnih slovenskih prostorih — okoli dušnega pastirja g. Jožeta Horna — svojega pevovodje-, ravnatelja g. M. Bajuka k “pojedini velikonočnega jagnjeta”.
G. Horn se je ob tej, priložnosti zahvalil zboru za njegovo požrtvovalno delo, zlasti pa za ves neutrudljivi napor pevovodji ravnatelju Marku Bajuku, ki je isti dan praznoval čil in zdrav svoj 77. rojstni dan sredi svojih najožjih domačih, med njimi 9 vnukov in vnukinj.
SLOVENCI PO SVETU
USA
V spomin Ivanu Zormanu
Poročali- smo že, da so na skupščini Jugoslovanskoga kulturnega vrta v Clevelandu sklenili, da bodo v tem vrtu po-
ze so tudi slovenski akademiki postavili svojo listo. Dali so ji naziv S.A.L. (Slovenska akademska lista). Pa so seveda šovinisti skušali preprečiti njihov nastop. Popolnoma niso uspeli, vendar so akademiki morali spremeniti naziv liste v “Adria”. Zaradi tego uspeha slovenske liste so fašisti umaknili svojo listo “Go-liardia nazionale” in so skušali na vsak način preprečiti volitve. Vsekakor pa je značilno zadržanje takozvanih “naprednih” akademikov. V začetku so bili za skupen nastop, a so se pozneje odločili za nastop na italijanski listi, češ da pomeni slovenska lista izzivanje. Kako bo branil sedaj titovski tisk nastop “naprednih” akademikov, če podpirajo sovražnike slovenskega jezika? Kajti na listi Universita libera katere predstavniki so se uprli nastopu slovenskih akademikov pot kratico S.A.L. kandidira tudi Peter Sancin.
Proces v Firencah proti takozvani “Beneški četi” je precej klavrn za toži-telje, ker niso uspeli obtožencem dokazati obtožb. Na zaslišanju so razbremenilne priče — ugledne osebe iz vodstva italijanskih borcev proti nacizmu in fašizmu — Parri, Longo (komunist), Solati Zafagnini, Angeli in drugi možato pričali, da so prebivalci doline Nadiže Slovenci, ki so hudo trpeli pod fašizmom, ki jih je raznarodoval. Sedaj je prišel proces v zaključno fazo. Tudi pisanje italijanskih časopisov je postalo v zadnjem času bolj previdno in se ne razpisuje več o veleizdajstvu.
stavili spomenika Ivanu Zormanu in Antonu Grdini. Ker je prvi umrl Ivan Zorman, bodo najprej odkrili spomenik njemu, pozneje pa še Antonu Grdini.
Odbor Jugoslovanskega vrta je v smislu sklepa občnega zbora razpisal natečaj za osnutke za Zormanov spomenik. Na februarski seji so te osnutke pregledovali. Po daljši razpravi so se odborniki Jug. vrta odločili za osnutek, ki ga je napravil akad. kipar France Gorše. Glasovanje je bilo poimensko ter je izpadlo v prid g. Goršetu. Odbor Jugoslovanskega vrta je po tej seji takoj naročil umetniku Goršetu naj izdela sporne-, nik pok. pesniku in skladatelju Ivanu Zormanu.
Ob odkritju spomenika Ivanu Zormanu bo v Jugoslovanskem vrtu velika slavnost, združena s slavnostnim govorom o zaslugah pok. Zormana za slovenski živelj v Ameriki ter o njegovem deležu pri bogatitvi slovenske literature in glasbe. Izšla bo tudi posebna spominska knjiga odn: Zbornik, v katerem bo popisana vsa zgodovina Jugoslovanskega vrta. V njem bodo objavljena tudi imena vseh darovalcev za spomenik Ivanu Zormanu. Imena tistih, ki bodo darovali 10 dolarjev ali več, s polnimi naslovi, za tiste pa, ki bodo pri spevali po pet dolarjev, pa samo imena brez naslovov. Zbornik bodo razposlali v vse kraje in dežele, kjer žive Slovenci.
Časi se spreminjajo — tudi v Argentini — in kdor hoče v gospodarskem pogledu uspevati, jih mora pravilno razumeti.
Pred časom je PROMET neprenehoma opozarjal rojake, naj čimpreje, kakorkoli že nalože svoj denar. Kdor je poslušal, si nakupil stvari, strojev, sezidal hišo, začel s svojim podjetjem, ali pa naložil svoj denar na lepe obresti pri zanesljivem podjetju, si je vsaj o-hranil, če že ne povečal začetno vrednost svojih prihrankov.
Danes pa je položaj drugačen. Sedaj moramo dobro premisliti preden se odločimo za nakup stvari, ki jih nujno ne potrebujemo; utegnemo jib kasneje dobiti za nižjo ceno. Prav tako se utegne zgoditi, da bomo kdaj bolj potrebovali denar kot pa kaj drugega. Zato vsaj za nekaj časa glejmo, da bomo svoje prihranke imeli na razpolago predvsem v gotovini.
Seveda ni pametno, da nam zlasti večje vsote denarja leže brez haska, ko pa PROMET SRL daje za naložbe zelo lepe obresti in še denar je ob potrebi vedno na razpolago. Šestletna izkušnja priča o tem.
PROMET SRL (Edina družabnika brata Krištof), Cap. m$n. 100.000.—, 25 de Mayo 533, III. nadstropje, T. E. 31 6435, Buenos Aires.
Kako se reče
Za spremembo nekaj pravnih izrazov Código — zakonik, código civil — civilni zakonik, código de comercio — trgovinski zakonik, dorso (de la letra) — hrbet (menice), hrbtna stran menice letra (de cambio) — menica; trasirana menica- trata, librador (girante) — izdajatelj menice, trasant; librado (girado) — pozvanee, trasat, iztožiti menico, trasirati menico, libros de comer-
cio — trgovinske knjige (poslovne) knjige,, juzgado de comercio — trgov (in) sko sodišče; quiebra — konkurz, stečaj (dolžnik je padel pod stečaj), registro público de comercio — trgovinski register, remate — dražba; sociedad comercial — trgovinska družba, sociedad anónima — delniška družba s. colectiva — javna trgovinska družba, s. cooperativa — zadruga, sociedad en comandita — komanditna družba (tina
IV. SLOVENSKI »AN
III. športni dnevi 1951$
SPORED TEKMOVANJ ZA PREHODNE POKALE
5. april, nedelja:
IV. SLOVENSKI DAN — pričetek športnih iger
11. april, sobota:
ŠAH — San Martin
(Circulo de Ajedrez General San Martin, Moreno 143, 4 kvadre od trga San Martin proti kolodvoru)
1.	kolo ob 19.00 h
2.	kolo ob 21.30 h
12. april, nedelja:
SPZ - Moron Naš dom Naš dom San Martin
Mladinski dom San Martin SFZ - Moron Mladinski dom
ŠAH — Naš dom, San Justo
1.	kolo ob 16.00 h
2.	kolo ob 18.30 h
april, sobota: ŠAH
San Martin Naš dom SFZ - Lanus Naš dom
SFZ - Moron SFZ - Lanus SFZ - Moron Mladinski dom
— Mladinski dom, Don Bosco, Ramos Mejia 1. kolo ob 19 h in prekinjene tekme San Martin : SFZ - Lanus Mladinski dom : SFZ - Lanus
19. april, nedelja:
NOGOMET — Don Bosco, Ramos Mejia ob 10 h 1. Mladinski dom : SFZ - Moron NAMIZNI TENIS
Datum in kraj bo pravočasno javljen
3.
4.
8.
9.
SFZ - Moron Mladinski Dom B Mladinski dom A Naš dom B Mladinski dom B SFZ - Moron Mladinski dom B Mladinski dom A Mladinski dom B Mladinski dom A
1.	Naš dom A
2.	Naš dom B SFZ - Moron Naš dom A
5.	Mlad. dom A
6.	Naš dom B
7.	Naš dom A Naš dom B SFZ - Moron
10. Naš dom A
26. april, nedelja:
N OGOMET — Lanus ob 10.30 h dopoldne
2. SFZ - Moron : SFZ - Lanus
3. maj, nedelja:
ODBOJKA — oblOhv Našem domu, San Justo
— popoldne ob 15 h nadaljevanje po izpadnem sistemu — žreb 17. maj, nedelja:
NOGOMET — Don Bosco ob 16 h 3. Mladinski dom : SFZ - Lanus 81. maj, nedelja:
Slovesen zaključek III. ŠPORTNIH DNI v našem domu v San Justo — razdelitev pokalov in družabna prireditev.
Kegljaške tekme med kluboma Moron in San Justo bodo 3., 17. in 24. maja. Pri vseh tekmah bodo pobirali prostovoljne prispevke za kritje stroškov, dobiček bo pa šel v dobrodelni sklad.
d.), s. en comandita por acciones — komanditna delniška družba (komanditna družba na delnice), s. de responsabilidad limitada — družba z omejeno zavezo, socio comanditario — tihi družbenik, socio de responsabilidad limitada — javni družbenik, testamento — testament, oporoka, testamento abierto t. por acto público — javna pismena oporoka, t. ológrafo — lastnoročna oporoka, disposiciones testamentarias — oporočne odredbe, registro civil — matični urad, Jefe del Registro Civil — matičar,
PO ŠPORTNEM SVETU
Južnoameriško nogometno prvenstvo končano. V zadnjih štirinajstih dnevih so bile odigrane naslednje tekme: Argentina je premagala Paragvaj s 4:1; Peru s 3:1, in Urugvaj s 4:1. Bolivija in Peru 0:0. čile je premagal Urugvaj z 1:0, Paragvaj pa je premagal Peru z 2:1. V zadnji tekmi za naslov prvaka sta Argentina in Brazil odigrala 1:1. Razvrstitev je naslednja: Prvak Argentina z 11 točkami, slede Brazil 10, Paragvaj 6, Peru 5, Urugvaj 4 in Bolivija 1.
Z osvojitvijo naslova so Argentinci zabrisali polom na svetovnem prvenstvu. Navijači seveda že pravijo, da je Argentina najboljša na svetu v nogometu. A v športnem fanatizmu Brazilci nič ne zaostajajo za Argentinci, če jih celo ne prekašajo. Saj so bili prepričani, da bo Brazil postal tudi južnoameriški prvak. Celo predsednik Kubitchek je izjavil, da bo Brazil premagal Argentino z 2:0, nadškof v Riu pa je bil bolj skromen in je “premagal” Argentino samo z 2:1.
Finančni uspeh prvenstva je bil po-polen. Argentinska nogometna zveza je izplačala Brazilu 65.000 dolarjev, Urugvaju 40.000, ostale zveze so bile bolj skromne: po 30.000 dolarjev Paragvaj
Z ŽELJO
da ostane firma v slovenskih rokah, nudim v nakup v prvi vrsti slovenskim interesentom dobro upeljano in pet let obstojajočo
DESPENSO IN FIAMBRERIJO
na glavni ulici v San Justu, Buenos Aires 3814, z močno klientelo, velikim lokalom (68 m2), ki nudi velike možnosti razširitve, s~ prvovrstnimi inštalacijami in z močno zalogo blaga. Najemnina nizka in pogodbeno zajamčena. Idealna prilika za dve o-sebi s področja GESTE — s plačilnimi olajšavami.
Informacij v lokalu ali Matheu 2373, San Justo.
in Peru, Čile 26.800; Bolivija pa se je zadovoljila z 20.000 dolarji. Kljub temu pa je argentinski nog. zvezi ostalo 8 milijonov pesov. Na tekmi Argentina -Brazil so gledalci pustili v blagajni 5.525.455 pesov; na vseh tekmah pa 28.177.932.
V	Dortmundu so zaključili namizno teniško svetovno prvenstvo. Svetovni prvak je postal Kitajec Kuo Tuam, pri damah je zmagala Japonka Matzuzaki, v moških parih pa sta zmagala Japonca Ogimera in Murakami.
V	mednarodni tekmi v rygbyju je Francija premagala Anglijo s 23:15.
Najdorf je na šahovskem turnirju v Mar del Plati premagal Ivkova in prišel v vodstvo z 8V2 točkami, Ivkov in Pach-man mu sledita z 8 točkami.
ESLOVENA LIBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
Nekaj iz gospodarskega življenja
Drž. tajnik za komunikacije Cosenti-no je napovedal zvišanje telefonskih pristojbin. Zboljšanje telefonske službe v državi zahteva najmanj. 20 milijonov pesov. Drž. tajnik je tudi povedal, da je v Argehtini sedaj okoli 800.000 telefonskih aparatov, za telefon je 450.000 prosilcev, najmanj 400.000 ljudi pa s prošnjami za telefon še čakajo, ker doslej niso imeli nobega izgleda, da bi te prošnje mogle biti v doglednem času rešene, zato jih še niti vložili niso.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Obvestilo vsem Slovencem
V pisarni Društva Slovencev se na prošnjo nove organizacije, ki ima namen zgraditi argentinsko-jugoslovansko bolnico, sprejemajo ob sobotah popoldne prijave naših rojakov (članov in nečlanov Društva Slovencev), ki bi želeli postati člani te organizacije. Prav tam bo vsakdo lahko tudi dobil podrobnejša pojasnila o tej važni socialni akciji.
Društvo Slovencev OBVESTILA
Članski sestanek Slov. akad. starešinstva bo v soboto dne 11. aprila ob 19. uri v prostorih Slovenske hiše, Ramon Fal-con 4158. Na sporedu je predavanje Rude Jurčeca o mednarodnem _ položaju.
Slovenska kulturna akcija pripravlja za peto obletnico svoje ustanovitve posebno prireditev, ki bo v soboto dne 2. maja. To bo obenem uvod v sezono kul-
Nedelja, 19. april Blagoslovitev novih šolskih prostorov v San Martinu
ul. TUCUMAN 171 (4 kvadre od Plaza San Martin) Začetek od 15.30 Vsi rojaki lepo vabljeni!
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? 8824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 613.742	
VAJENCA ALI MLADOLETNO OSEBO
v slovensko strojno delavnico in livarno sprejmemo. Dobra plača po dogovoru in zmožnosti. Možnost izučitve obrti. Predstaviti se v novih tovarniških prostorih: Bose, Ind. Met. B. Seljak, c. Remedio de Escalada 135, SAENZ PENA, Villa Raffo (2 kvdari od Lope de Vega in General Paz, 3 kvadre od postaje Saenz Pena).
turnih večerov. Podroben spored bomo še objavili.
Za petletnico SKA priredijo naši u-metniki slikarsko razstavo v prostorih Umetnike šole na Alvaradu 350, Ramos Mejia. Razstava se bo pričela v soboto 18. aprila t. 1. ob 19h in bo odprta tudi še vso nedeljo 19. aprila. Razstavljajo I. Bukovec, A. Kržišnik, A. Malek, Fr. Papež, D. Šušteršič, J. Vombergar in M. Žirovnik.
Občni zbor Družabne pravde bo na praznik sv. Jožefa Delavca dne 1. maja v prostorih Slovenske hiše.
Slovencem v Carapachayu in okolici sporočamo, da bo v nedeljo dne 12. aprila t. 1. slovenska sv. maša ob pol enajstih. Po maši sestanek, na katerem bo kratko predavanja, ki ga bo imel g. Smersu. Razgovorili se bomo tudi o slovenski šoli, ki se bo pričela v Carapachayu. Vsi vabljeni!
SKAD bo imel v nedeljo 19. aprila svoj letni študijski dan v zavodu Hermanas Marianas, Florencio Varela. Začetek bo ob pol desetih z mašo. Po maši bodo predavanja in debate do skupnega kosila ob eni uri. Popoldne ob pol štirih bo istotam redni letni občni zbor SKAD-a z volitvami novega odbora. Člani, ki se ne morejo osebno udeležiti, lahko volijo s pismenim pooblastilom po drugem članu.
Dohod: Vlak s postaje Constitución ob 7.53 (prestopiti v Temperleyu) in ob 8.25 (direkten) do postaje Florencio Varela. Na glavnem trgu v Florencio Varela se bomo zbrali točno ob 9.30 uri.
DRUŽABNA
PRIREDITEV
SLOVENSKE J B E S E » E t
bo v soboto, 18. APRILA t. I. I
•
v običajnih prostorih	|
v Santos Lugares	I
Igra orkester MOULIN ROUGE f
».•..•..•..•..«..•..•..i

JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Uruguay 387
T. E. 40 - 1605	Buenos Aires
Nedelja 12 aprila ob 19. uri Sobota II aprila ob 20. uri
Ramoški zbor priredi za svojo desetletnico koncert in spevoigro Cerkvena dvorana, Ramos Mejia Vstopnice v predprodaji Alvarado 350
VASOVALCI
JOŽA VOMBERGAR
Zakleta
Kaj pa, če je vse tisto, kar pripoveduje Alenkina štorija, vendarle res ? ... Neprestano sem okleval med dvomom in vero. In če je res — ali bomo zadosti pogumni, da bomo vzdržali pred silovitostjo zveri in pošasti? Morda nas bo že pogled na strašno kačo in njene peklensko bliskajoče se oči tako oplašil, da si ne bomo niti upali udariti po njej? V tihi noči in v tako samotnem kraju pod gozdom nam bo že samo po sebi tesno pri srcu...
Jel se me je polaščati strah in čudna tesnoba mi je stiskala srce. V žepu sem otipal rožni venec in pričel tiho moli-
ti...	\
Tine in Francelj sta bila že prepričana, da sem se skesal in jo v strajiu ucvrl proti domu. Kar oddahnila sta se, ko sta me zagledala.
S pritajenim glasom smo še enkrat u-gotovili vrstni red pri udarjanju z le-skovko. V veliko tolažbo mi je bilo, da sem bil res zadnji na vrsti. Tine je hitro dal še zadnja navodila, potem pa smo molče in oprezno odšli po stezi proti Milharjevemu hribu. Neprijetni hlad vlažne megle in mrzle sape nam je zavel nasproti, ko smo se približali sedlu Skrivnostno se je dvigal na desni temni, z drevjem in grmovjem porasli “grajski grič”. Vrhovi smrek So tajinstveno pošumevali, kot bi si pri-šepetavali davne zgodbe pogreznjenega gradu pod seboj, zgodbo o dobrih in pobožnih Vernikih pa o vitezu Martinu in njegovi prevzetni ženi Marjeti, ki se že tisoč let pokori za svoj pregrešni napuh in se bo nocoj, in prav to uro, spet priplazila v podobi ostudne kače iz svo-
12
Vernica
jega skrivališča in — najbrž spet zaman čakala svojega rešitelja. Ali pa so morda ugibali, če niso tile mladi in samotni popotniki tisti srečni junaki, ki jih je usoda izbrala, da končno dopolnijo čas njene strašne zakletve... Na levem pobočju in ob vznožju gozdnate straže pa so tiho čemele temne razvaline stare Premozarjeve hiše in s svojimi mrtvimi polokni kakor z velikimi votlimi očmi grozljivo srepele v nas...
Srca so nam močno utripala, ko smo hodili čez valovito hribino. Vsak šum vetra, ki je zavel skozi suho listje v grmovju,, nas je oplašil. Nehote smo začeli stopati hitreje in hitreje, na drugi strani, po hribu navzdol, pa smo že kar pošteno tekli.
Tedaj pa se je Tine nenadoma ustavil, da sva se oba s Franceljnom zaletela vanj. Srce nama je stisnila neznana groza, da sva kar v strahu kriknila. Vprašujoče sva strmela v Tineta.
“Kaj je?” sva zatrepetala s pritajenim glasom.
“Še na nekaj smo pozabili”, je zaskrbljeno rekel Tine.
“Pozabili? — Kaj?” sva oba hkrati vprašala.
“Alenka je takrat povedala, da bo tisti, ki bo rešil zakleto gospo, tudi njen ženin! Večkrat sem že mislil na to, pa sem vselej pozabil, da bi se o tem pomenili. Vsi trije, kajpak, ne moremo biti njeni ženini!”
“Pa bodi ti!” sem mu hitro odstopil to nenavadno čast.
“Saj res! Ti hodi!” je hitro za menoj ponovil še Francelj.
“Ne... Jaz že ne bom!” se je odločno
branil Tine. “Je dovolj, da sem prvi na vrsti za udarec. Vidva se pogovorita!”
“Pa bodi ti!” sem brž predlagal Franceljnu.
“Jaz?!” se je Franceljnu zatresel glas kot bi mu šlo na jok. “Bodi ti, ker si zadnji — saj jo boš pravzaprav ti rešil in se bo tebi graščakinja prikazala!”
“In to bo tudi najbolj primemo!” je hitro pritrdil Tine.
“Potem se raje prej vrnem,” sem odločno odklonil.
“Vlecimo slamico! Naj usoda odloči!” je predlagal Tine. Hitro je utrgal suho bilko, jo razlomil na tri različne dolžine in skril v pest, da so samo konci slamic moleli iz nje. Ponudil je Franceljnu, da bi potegnil.
“Kaj naj jaz s tako oholo žensko?” se je branil, “še vitez Martin, ki je bil velik junak, je imel težave z njo. Mene bo pa še tepla povrhu! Nisem na glavo padel, da bi takšno žensko jemal za ženo! Sploh pa sem še premlad in me ženitev tudi prav nič ne veseli — s tako prevzetno in oblastno žensko pa sploh ne! Da bi moral klečati pred njo, če bi hotel z njo kaj govoriti! Lepa reč!”...
Tone je ponudil slamice meni.
“Čemu? če Francelj noče potegniti, jaz tudi ne bom!”
“Potem pa je sploh brez pomena in koristi, da jo gremo reševat!” je jezno zagodrnjal Tine in brezupno spustil slamice na tla.
Dolgo smo molče in neodločno stali in gledali nekam v temno noč. Francelj se je začel nemirno prestopati, ker ga je zeblo v noge, in tudi jaz sem že postajal nestrpen. Tine pa je tjavendan nejevoljno zamahoval s šibo po zraku.
“Najbolje bo, če se vrnemo,” sem naposled predlagal, še je bil čas, da bi mogel v teku priti do polnočnice.
“Zdaj naj bi se vračali, ko smo že skoraj na cilju?” se je še bolj ujezil Tine. “In da bi se vsemu odpovedali, kar nas potem čaka — gradu in zakladom? Kaj si znorel?”
“Mogoče pa se gospa še omožiti ne bo hotela?” je začel upati Francelj. “Saj je vendar že bila poročena, pa še z vitezom! Gotovo bi se ji za malo zdelo, če bi morala koga od takih frkovcev jemati za moža. Pa tudi gospod župnik ne bi hotel takega para poročiti — saj smo vendar še premladi za to!”
“To je res”, se je resno zamislil Tine. “Le vprašanje je, če... Mogoče bomo pa pri tem, ko rešimo gospo, zrasli v može, viteze ? Saj otroci vendar ne morejo biti vitezi in graščaki.”
Ta trenutek se mi je zazdel primeren, da bi ju skušal pregovoriti na vrnitev, še bolj ko prej mi je zrasel dvom v verjetnost vse zgodbe, zlasti pa tega, kar je menil Tine.
“Vesta kaj... Mogoče pa vse skupaj ni nič res in se bomo praznih rok vrnili. Kar ne morem si misliti, da bi se grad sam od sebe dvignil in bi...”
Nisem mogel nadaljevati, ker me je Tine tako neznansko jezno in prezirljivo pogledal, da sem se mu kar umaknil.
“Kaaj?!” je skoraj zavpil. “Ali hočeš ti več vedeti nego Alenka ali Prenarjevi oča ? Mar sta Glavačev Martin pa Drnja-vov Rok zato zbežala od Zatrepa, ker sta se ustrašila kake suhe veje tamkaj? In zavoljo suhe veje je postal Martin gluhonem, Rok pa bi bil malodane umrl od strahu? Vse to je res, tako gotovo
res kot mi stojimo tukaj ? ... Te je postalo strah, še preden si videl kačo? Strahopetec! Kako boš pa zamahnil s šibo po pošasti, če se že zdaj bojiš in trepetaš? Raje vidim, da ostaneš tu ali pa greš domov — s svojo bojazljivostjo boš vse pokvaril! A ko boš jutri videl na tem hribu grad, mi ne hodi blizu! Niti cekina, še krajcarja ne dobiš, da veš!...”
“Nikar ne kvari pa ne mešaj zdaj, ko moramo vsak hip na težko delo!” je zaprosil še Francelj in me prijel za roko. “Nekaj poguma je pač treba, pa malo potrpljenja — bo pa zato potem nagrada toliko lepša!”
“Vse skupaj bo trajalo — morda še deset minut ne,” mi je mirneje prigovarjal Tine. “Najbrž še na vrsto ne prideš in boš lahko samo gledal, ker bom poskušal kar jaz vse trikrat udariti. Zavoljo ženitve pa... no, prav — pa jo vzamem jaz, če že ne gre drugače. Mogoče je pa še treba ne bo.”
“Seveda!” je navdušeno pritrdil Francelj. “Vesela naj bo, da jo že rešiš! Čemu naj bi jo še za ženo — sebi v pokoro — jemal? Saj je že vitez Martin dosti pretrpel z njo!”
“Saj! Po tolikšni pokori se ji še misliti ne bo dalo na ženitev,” je menil Tine. “če pa se že na vsak način mora omožiti — in če jo že moram vzeti, ker je najbrže tako določeno — no ja! Zavoljo tega se ne smemo skesati pa izgubljati priložnosti, pridobiti si velikih zakladov! če pa hoče gospa potem... če bi se ji zamalo zdelo, jemati mene za moža, drugega vzeti, ji to veselje prav rad dovolim. Nekaj od svojih zakladov njenemu ženinu prepustim, pa je!”