Poštnina plačana v gotovini
LJubljana, 19» novembra 1942-XXI
DOMOVINA
in KMETSKI LIST
Upravništvo tn uredništvo »DOMOVINE«, LJubljana, Puccinijeva ulica št. 5, II. nad., telefoni 31-22 do 31-26 Račun Poštne hranilnice, podruž. v Ljubljani št 10.711
Izhaja vsak teden
Naročnina za tuzemstvo: četrtletno 6.— L, polletno 12.— L, celoletno 24,— L. — Posamezna številka 60 cent.
Pregled vojnih in političnih dogodkov
Pretekli teden smo zaključili naše poročilo s poslednjimi vestmi iz Rima, ki so poročale, da so ameriški in angleški oddelki zahrbtno napadli francosko severno Afriko. S tem je bilo težišče vojne mahoma prenešeno v Sredozemlje,
Od strani Italije in Nemčije je sledil nagel odgovor. Italijanske in nemške čete so vkorakale v nezasedeno Francijo in na otok Korziko.
Ob tej priliki je Adolf Hitler izdal proglas na Francoze, v katerem je rekel: Anglija in Amerika sta skušali zmerom znova dobiti oporo na francoskem ozemlju, da bi lahko vojno nadaljevali na tujih tleh. Zdaj sta izvedli podoben poizkus z roparskim napadom na zapadne in severne afriške dežele, da bi laže nadaljevali morebitno prodiranje na francosko ozemlje. V poslednjih 24 urah je bila nemška vlada obveščena, da bi se te operacije imele razširiti tudi z zasedbo -Korzike in z napadom na južno francosko obalo. Zaradi tega se je Hitler odločil, da je dal nemški oboroženi sili povelje za takojšnjo zasedbo nezasedenega dela Francije.
Istočasno je Glavni stan italijanskih Oboroženih sil objavil 12. novembra:
Da bi branile obalo južne Francije pred angleško-ameriškimi poskusi izkrcanja so čete četrte armade začele premikanje v nezasedeno Francijo. Potem ko so zapustile /a seboj Nico, so dospele do reke Rodana. Istočasno so motorizirani in oklopni oddelki po izkrcanju na severu in jugu Korzike zasedli ta pomembni otok, ld pripada pod francosko oblast. Pohod v Francijo in na Korziko se je obnesel natančno po načrtu. Edino francoska vojna luka T o u 1 o n ni bila zasedena, ker je bila od strani francoske vlade dano zagotovilo, da bo vojna mornarica nastopila proti vsakomur, ki bi hotel z morske strani vdreti na francoska tla.
Medtem ko so Angleži in Američani zasedali francosko severno Afriko in so prihajale v Sredozemlje številne sovražne ladje,
so se nemške ln italijanske podmornice in letalci temeljito lotili svoje naloge. Dosegli so sijajne uspehe. Dan za dnem so prihajale in še prihajajo nove vesti o napadih na sovražne trgovske ln vojne ladje. Istočasno so bila v zraku sestreljena mnoga sovražna letala. Tako se je na Sredozemskem morju in v Afriki razvihrala strahovita vojna, ki pa po silovitosti le še narašča, šele v prihodnji številki bo mogoče dati natančnejši pregled uspehov osnih sil.
Tudi na drugi strani Afrike — v Marma-riki — so vojni dogodki v polnem razmahu.
Italijanske in nemške vojne sile so se sicer umaknile pred sovražno premočjo in zavzele nove postojanke, toda v obrambnih bojih so zadale britanski vojski na kopnem in v zraku zelo hude izgube.
Glavni stan italijanskih Oboroženih sil je objavil 16. t. m. naslednje vojno poročilo:
V soglasju s francoskimi civilnimi in vojaškimi oblastmi so se italijanske in nemške čete izkrcale v Tunisu (v Afriki). Premiki naših čet na Korziki in v južni Franciji se dopolnjujejo. Italijanski bombniki so napadli letališča v severni Afriki. Nekaj sovražnih letal je bilo sestreljenih na zemlji, drugi šest pa so v boju sestrelili lovci, ki so bili v spremstvu bombnikov. Osne sile so se včeraj srdito borile s sovražnimi edinicami v Cirenajki. Nasprotno letalstvo, ki je bilo zelo delavno, je bilo zapleteno v ponovne dvoboje z našimi lovci, ki so brez lastnih izgub sestrelili tri letala. Naše letalske skupine so v nizkem poletu uspešno obstreljevale in razprževale angleška oklepna sred- ,
Oe qreGu JiCipa OmUuUča
Smrtna nesreča \e ugrabila glavnega uredn.ha „Domovine«
Ko je »Domovina« pred tednom izšla, pač ni mogel nihče slutiti, da bo današnja številka pod žalostnim vtisom nepričakovane velike in težke izgube: urednik Filip O m l adič se je smrtno ponesrečil. Usoda ga je ugrabila sredi polnega dela, sredi zdrave možatosti, ko je bil še ves vnet od ljubezni do »Domovine«, kateri je žrtvoval toliko let skrbi in truda.
Ko je preteklo soboto opravil svoje delo v uredništvu v Narodni tiskarni, se je Filip Omladič odpravil domov v Rožno dolino, kjer si je že pred leti uredil prijazen dom. Proti šesti uri zvečer je hotel nesti še nekatere rokopise za današnjo številko v tiskamo. Ko pa je prišel na križišče pri Tobačni tovarni, kjer je po navadi stopal v tramvaj, da se popelje v mesto, je hotelo usodno naključje, da ga je tramvaj udaril v čelo. Filip Omladič se je zgrudil na mestu nezavesten. Ponj je prihitel avto mestnih reševalcev, ki so ga naglo prepeljali v bolnišnico. Toda zdravniki mu niso mogli več pomagati. Čez pol ure je izdihnil, ne da bi se bil prej še količkaj zavedel. Počival je nato na mrtvaškem odru v kapelici sv. Marije na Žalah. Kako trpko je prizadela smrt tega priljubljenega in v Ljubljani splošno znanega moža številne njegove prijatelje in znance, je pokazal pogreb pretekli torek popoldne. Premnogi so se zbrali na Žalah v nemi tugi, da se poslovijo od človeka, ki hote ni nikdar in nikomur v življenju storil krivice in je bil resnično srčno dober prijatelj vsakomur, kdor je bil njegovega prijateljstva vreden.
Teden za tednom skozi dolga leta ste videli čitatelji in čitateljice »Domovine« njegovo ime zapisano na zadnji strani našega dragega tednika. Nikoli pač niste vprašali, kdo, kakšen in od kod je mož, ki vam venomer streže z dobrim in poučnim branjem in se za svoj list trudi tako pošteno, kakor se skrben gospodar trudi za svojo domačijo. Časnikarji ne stopajo radi v ospredje. Saj oseba ni glavno. Glavno je delo. Delo je pri časnikarju najbolj izpostavljeno javnosti in njeni sodbi. A kadar pa se zagrne zavesa nad življenjem takega marljivega in pridnega prosvetnega delavca, tedaj se pač
spodobi, da nekoliko pobliže pogledamo v njegovo zaključeno dejanje in nehanje. Filip Omladič je bil iz ugledne družine velikega posestnika v Poljčah pri Rraslovčah. Rodil se je 14. aprila 1890. Njegov oče, bivši dolgoletni župan, je tudi še v sivi starosti na glasu odličnega gospodarja, mati pa je lani umrla. Filip je bil prvorojenec. Ker pa so srečnemu zakonu sledili še nadaljnji otroci — vsega skupaj sta jih blaga roditelja vzgojila devet —, je Lipe šel študirut v Celje. Bil je že kot dijak močno priljubljen med tovariši, ker so ga krasile same vrline. Po maturi je šel študirat pravo v Gradec. Ob pričetku svetovne vojne gu je nekdo po krivem ovadil in Filip Omladič j« moral nedolžno pretrpeti več tednov v "ruškem vojaškem zaporu. Nato so ga vtaknili v vojaško suknjo in je preromal razne i'ar» nizi je na Srednjem in Gornjem štajerskem, naposled pa je moral z delavsko četo kot navaden enoletnik brez vsake šarže na fronto. Vendar se je srečno vrnil in e leta 1919. prišel v Ljubljano. Izpolnila se je njegova želja iz dijaških let. da bi post it časnikar. Zavedal se je. da bo na ta nr.čirt lahko ljudstvu največ koristil, in to se je res tudi zgodilo. Ko je stopil v uredni t\<> »Jutra«, ki se je takrat na novo ustanovilo in začelo utirati steze modernega časnikar• siva, je Lipe Omladič prevzel gospodarska
stva in kolone ter so jim zadale občutne izgube. Preteklo noč so angleška letala iznova bombardirala mesto Genovo, ki je imelo veliko škodo v stanovanjskih četrtih. Ugotovljeno število žrtev med civilnim prebivalstvom znaša štiri mrtve in 23 ranjenih. Njihova imena in priimki bodo objavljeni v krajevnem časopisju.
Nadalje se razvijajo zelo uspešni boji na
vzhodni fronti.
Na Kavkazu in v Stalingradu so se pretekli teden izjalovili ponovni sovjetski protinapadi. Na Kavkazu so bile zavzete nove višine. Sovjetska vojska je v času od 1, do 10, novembra izgubila po
navedbi nemškega vojnega poročila 282 letal: izmed teh jih je padlo 218 v spopadih v zraku-33 v ognju protiletalskega topništva, 11 pa jih je sestrelila kopna vojska. Ostala letala so bila uničena na tleh.
Tudi na daljnem Tihem oceanu se razvija silna bitka med Japonci ln Američani. Japonska poročila javljajo o veliki pomorski bilki pri otoku Guadalcanaiu. Poročila navajajo ogromne ameriške izgube: od 7. avgusta dalie je bilo samo na južnem Tihem oceanu potopljenih 54 vojnih ladij. Kakor vidimo, bližajoča s« zima ni prinesla zatišja v »rojevanju. nasprotno, prav zdaj se je vojna šele posebno razmahnil«,
rubriko, saj je po starših dedoval mnogo smisla za trezno gospodarstvo. Poleg tega mu je bilo poverjeno uredništvo »Domovine«. To je bil tedaj še skromen, vendar zelo borben tednik. Lipe Omladič se je lotil dela z njemu lastno vztrajnostjo. Zlasti rad je delal ponoči. Prirejal je ljudske povesti, urejal dopise z dežele, ki so postajali vedno številnejši, skrbel za zabavno branje in uspehi so se kmalu pokazali. »Domovina« si je kljub mnogim nasprotovanjem nezadržno krčila pot med najširše plasti slovenskega ljudstva. Ne samo po vseh slovenskih krajih, marveč tudi daleč onkraj Sotle, pa tam gori na Vestfalskem in celo v daljni Ameriki so jo naročniki napeto pričakovali od tedna do tedna. »Domovina« je po prizadevanju Lipeta Omladiča in nekaterih njegovih sotrudnikov postala tisto, kar mora biti dober ljudski tednik: učiteljica v vseh političnih in javnih zadevah, svetovalka v gospodarstvu in gospodinjstvu, poročevalka o dogodkih križem sveta ter vrhu vsega zabavna pripovedovalka, ki ji nikoli ne zmanjka dobrih povesti. Ali se še spominjate, kako je znal Lipe Omladič postreči svojim čitateljem za Božič, za Veliko noč, za Bin-košti? Da, toda treba je vedeti, da so tiste obsežne in tolikan j zanimive praznične številke veljale urednika mnogo neprespanih noči, mnogoterih razmišljanj in mnogoterih prizadevanj v tiskarni. Nikdo drugi ne ve tega ceniti tako po pravici kakor edinole M*, njegovi tovariši. Spoštovali smo Omla-dičevo ljubezen do »Domovine«, še posebno pa smo v njem cenili izredno poštenost in znsčajnost, ki je odlika pravih slovenskih
Rimski pesnik Seneka, ki ga je cesar Neron prisilil k samomoru, pravi v svojem navodilu za krepostno življenje, da se ljudje ne boje toliko smrti kolikor predstav o umiranju samem. Z mislijo na smrt se mnogi ljudje sprijaznijo. Eni upajo na večno veselje v nebesih, drugi na svidenje s svojimi prijatelji in znanci, tretji pa na mir, ki jim ga ne bo nihče več motil.
'Strah pred umiranjem je tako star kakor človeški rod in menda ne bo nikdar premagan. Nihče ne more iz lastne izkušnje povedati, kako je človeku pri srcu, kadar umira, zakaj z onega sveta s« ni vrnil še nihče. Zdravniki pravijo, da strah pred umiranjem ni umesten. To lahko potrdijo mnogi zdravniki in drugi ljudje, ki so stali te večkrat ob smrtni postelji ali pa ki so bili sami na pragu smrti, pa so se v zadnjem trenutku kakorkoli lešili.
Sloveči zdravnik Hufeland izvaja: Ljudje se mnogo manj boje smrti kakor umiranja. Mnogi ljudje imajo kaj čudne pojme o zadnjih trenutkih življenja, o ločitvi duše od telesa, toda vse to nikakor ni utemeljeno. Ne sniemo presojati umiranje po drgetanju umirajočega telesa, po liropenju ali dozdevnem strahu. Ti pojavi zbujajo strah samo med gledalci, ne pa pri umirajočih, ki o tem sploh ničesar ne vedo.
Znani dunajski profesor dr. Nothnagel je predaval nekoč o umiranju in je v svojem predavanju dejal med drugim: Grozo zbujajoče predstave o telesni smrti žive navadno samo v domišljiji. Zares grozo zbujajoča smrt je zelo redka, in če že moramo govoriti o nji, so v takih primerih krivi drugi ljudje. Grozna je, recimo smrt na grmadi ali po mučenju. Narava je pa po večini bolj usmiljena kakor človek. V skladu s tem prepričanjem je dr. Nothnagel pozneje povsem mirno čakal svojo smrt in že v zadnjih trenutkih, ko je dobival hude srčne krče. je vestno zapisal vse, kar more ugotoviti zdravnik na lastnem telesu v zadnjih trenutkih življenja.
Bolezen, ki ji sledi smrt, lahko seveda povzroči hude bolečine, toda prehod iz življenja v snnt, torej umiranje, ne povzroča •".občnih bolečin. Besedi smrtni boj si ljudje po večini napačno razlagajo. Ne gre namreč za noben zavestni boj. temveč samo za kretnje, ki zbujajo prav tako kakor hropenje več groze pri gledalcih kakor pri umirajočem. Pogosto bolnik že vnaprej sluti, da se mu bliža konec. Taki bolniki postanejo čudovito mirni, sami narekujejo svoje oporoke, k sebi
kmečkih mož. Lipe Omladič je bil res lahko ponosen na svoje kmetsko pokolenje. Dasi je živel od mladih let v mestu, se ni po-meščanil, bil je pristen kmetski inteligent, ki mu je bila blaginja delovnega ljudstsa vedno in najbolj pri srcu. Svoje zdrave nazore je zagovarjal s trdovratno odločnostjo. Imel je pri tem mnogo smisla za zdravo kmečko šegavost. Spretno je sukal pero v vsaki zadevi, saj je bil zelo načitan in široko razgledan. Zemlja ga je vedno priklepala nase, z ganljivo ljubeznijo je obdeloval svoj vrt. Zlasti vnet je bil za sadjarstvo in za gobarstvo. Kadar je prišel čas, je Lipe Omladič ubral korake v gozd in je pri iskanju gob užival vso lepoto prirode. Tudi na vsakoletnem dopustu, ki ga ni hotel preživeti nikjer drugje kakor v svoji dragi Savinjski dolini, je bilo to njegovo najlepše t'i' vedrilo.
V srečnem zakonu z gospo Minko je vzgojil sina Ljubana in hčerko Vidojko, ki sta oba še dijaka. Drvžina bo neizmerno bridko pogrešala svojega dragega ateka. A kakor za svojim očetom žaluje za njim tudi »Domovina«. Smrt njenega dolgoletnega voditelja in urednika naj bo bodrilna oporoka za nadaljnje delo. Izpopolnjena in dobro urejevana »Domovina« bo venomer najlepše čaščenje spomina na nepozabnega Filipa Omladiča. Večna mu bodi hvala in čast!
pokličejo svojce in se od njih poslove, potem pa mirno zatisnejo oči. Mnogi bolniki imajo pred smrtjo prijetne privide, mnogi ohranijo svojo šegavost do zadnjega trenutka. Da umiranje ne ter ja nika-ke borbe, je zdravniško dokazano s tem, da je potrebno za redno delovanje možganov, torej tudi za zavest, mnogo krvi, v kateri je mnogo kisika. Ko se pa bliža človeku smrt, začnejo pešati srce in pljuča, tako da pojema tudi krvni obtok. Kri se naposled sploh ustavi, človek se pogrezne v spanju podobno stanje in slednjič se sploh one-zavesti.
Celo nasilna smrt pogosto ne napravi vtiska, da bi umirajoči trpel. Ko je bila avstrijska cesarica Elizabeta zabodena, so jo vprašali, ali čuti bolečine. Cesarica je začudeno odgovorila: »Bolečine? Prav nobenih. Kaj se je pa zgodilo ?« Cez nekaj minut je umrla, zakaj njeno srce je bilo prebo-deno in smrt je nastopila zaradi notranje izkrva-vitve. Francoski kralj Henrik IV. je zaklical, potem ko ga je bil Ravaillac zabodel: »Ranjen sem.« Takoj je pa pripomnil: »Ne, nič se ni zgodilo, zmotil sem se.« V naslednjem trenutku se je zgrudil in izdihnil. Angleški zdravnik Hunter je dejal v zadnjem trenutku: »Ce bi imel toliko moči, da bi lahko držal pero, bi opisal kako prijetno je umirati.« Ljudje, ki so se že potapljali, pa so jih v zadnjem trenutku rešili, pripovedujejo, da so imeli potem, ko so se onezavestili, lepe, prijetne privide.
X 3000 let stare obleke. Najstarejše obleke, ki so se ohranile do naših dni v Evropi, so našli v severnonemških in danskih grobnicah. Po čudnem naključju so ušle te grobnice in predmeti v njih zobu časa. Grobnice stare nad 3000 let so iz prsti, v kateri je mnogo ilovice, tako da voda ne more pronicati skozi njo. V grobnico prodirajoča vlaga pa ni mogla izhlapevati ln tako je nastala skupaj s strojarsko kislino konzervira-joča tekočina, ki je preprečila razkroj oblek. Ker grške mumije niso bile oblečene, temveč samo povite s platnenimi ovoji, so v severnonemških grobnicah najdene obleke edine iz predzgodovin-skih časov. Po njih se da ugotoviti, da so imeli Germani že v onih #asih zelo visoko razvito krojaško obrt. Znamenita je postala obleka deklice iz Egtweda. To obleko so našli v grobnici blizu danskega kraja Egtweda. Čeprav je stara že okrog 3000 let, bi jo lahko še zdaj smatrali za elegantno.
Nove žrtve komunističnega početja
Grosupeljska okolica proti Višnji gori je spadala med one okoliše v naši pokrajini, ki so v dobi partizanskega besnenja posebno hudo trpeli. Tam je paševal partizanski kolovodja Lado Potokar. pred katerim so ljudje kar trepetali. Zato so bili ti kraji tudi med prvimi, ki so se otresli strahu pred komunisti in se jim postavili dejansko po robu. Odločni odpor kmečkih mož in fantov je občutil na lastnem telesu tudi Potokar sam, ker so ga fantje p°magaii ujeti in so tako pripomogli, da je prejel zasluženo kazen.
Ko je bil Lado Potokar prijet, so se njegovi pajdaši razbežali v gozdove. Počasi pa se jih je nekaj spet zbralo in so začeli spet strahova« ljudi. V večje vasi se zdaj iz strahu pred domačimi prebivalci ne upajo več, nekajkrat pa so v zadnjem času vdrli v manjša, oddaljena naselja. V noči na 26. oktobra je prišla ena izmed teh komunističnih tolp ropat v Staro vas in v Perovo pri Grosupljem. V Perovem se jc v hiši nekega znanca mudil tudi kaplan g- Anton Hočevar. Ko so komunisti vdrli v to hišo, so našli tam tudi mladega duhovnika. Hišo so izropali, kaplana Hočevarja pa odvlekli s seboj. Ni se več vrnil. Pred nekaj dnevi se je izvedelo, da so ga komunistični razbojniki v gozdu blizu Podlipoglava umorili.
Kaplan g. Anton Hočevar je bil šele tri leta duhovnik. Zaradi njegove vesele narave in rja-govega dobrega srca so ga imeli ljudje povsod radi. Njegova nasilna smrt je na vse prebiva -stvo naredila najgloblji vtisk. Vendar komun s i niso dosegli svojega namena, če so mislili, da bodo z umorom mladega duhovnika pognali ljudi spet v strah pred seboj. Prav nasprotno, prebivalstvo je še bolj ogorčeno nanje.
Od Sv. Križa nad Litijo poročajo o groznem umoru 471 ot n e ga posestnika iz Brezovega Franca Jeršma, očeta 13 nepreskrbljenih ofeck, poštenega moža, ki ni storil nikomur ničesar hudega. Žaloigra se je dogodila takole: V nedeljo 25. oktobra je pridivjala tolpa partizanov v hišo omenjenega posestnika in ga pozvala, na,j jim pokaže pot na Primskovo, ka-ropt so namenjeni. Ničema* hudega sluteč je Jeršin vstal. Se! v spodnjih hta-čah pred hišo in navzočniun dejal,_<k jih bo po-vedel in jim pokazal pot njegov 171e<tni sin. Partizani pa s« od njega zahtevati, da mora iti r.<n sam. Ubožec pač ni slutil, da gre v smrt. Ze dalje sčaa so ga zasledovali in mu stregli po življenju. Ko je Jeršin odšel s partizani proti Prim-skovemu, se n.i upal nihče izmed domačih pogledati za njim. Šele drugo jutro, ko So vstali. so našli otroci svojega očeta, /ena pa svojega moža mrtvega nedaleč od hiše. Pokojnega Je širna so dobesedno razmesariiLi. Pobili so ga na tla, mu razbili vso glavo, zlomili roko, odtmgaSi na destni reki prste m za zaključek svojega zver nstva w mu poslali še kroglo skozi prsa.
V Novi Sušic-i ki Gornji SuSci so komunisti vzeli ljudstvu vso moko in fižci Prav tako so 25. oktobra na Perovem pri Grcrauplju zapleni«i večje- število goved. Pri tem so so »nesli nad dvema osebama im ju odpeljali. Njihova žrtev je postal spioSnb pr5!jub!jen: duhovnik Anton Ko-čevar, ki. so ga odvedli., G lede na dozdajšnje primere jeze in ncusmilienja komunističnih strahova,lcev proti duhovnikom obstoji velika bojazen, da ni moral ljubljeni duhovni pastir dati svoje življenje.
Strašna smrt je doletela neznano žensko v Krki pri Kostanjevici. Ubožica je žrtev neusmiljene podivjanosti komunistov. Umorili so jo. čeprav je štela že okoli 55 do 60 let. Imela je zvezane roke, bil a je prehoden a in umorjena z ostrim orožjem.
Na Drenov eni griču so 12. oktobra komunisti uMM Antona Rusa, 441etnega moža iz Loga. Zgodi!! o se je to med njegovo potjo na Vrhniko, kjer je pokojni hote! oddati mleko tamkajšnji sirarni. StrahovaJci so se znesli nad njim, ker je pogumno in moško izpovedali svojo pretnkomunistično mišljenje iil je bil član p-rotikomunističnega odreda na Brezovici.
Ker se ljudstvo kljub smrtnim grožnjam čedalje bolj upira zločinskim nameram skušajo partizani strah ovati ljudstvo z umori žensk. Tako so zdaj znane podrobnosti o umoru Švajgerjeve Pepce s Stražnega vrha pri Črnomlju. Partizani so pričiLi pcmjo v vinograd, kjer je delala s svojo sestro Danico. Odpeljali so jo s seboj m io po dolgem mučenju in zašili« van ju ustrelili. Njeno truplo so že našlii. Odvedli so tudii njeno sestro Danico. To so partizanski krvoilcki Zaklali. Obe Švajgerjevi sta iz iibožrie slovenske družine. Dobro vzgojeni se nista mogli strinjati s partizanskimi metodami in »ta se upali neustrašno izpovedati svoje prepričanje, ki pa sta ga morali plačati z življenjem.
Umirajoči se ne boje smrti!
Ka/;or da je slutil svojo bližnjo, tako nenadno smrt, je gosp. Filip O ni I a d i č dal za pričujočo številko »Domovine« postaviti naslednji članek pod gornjim naslovom:
[ zeina
t-	'■ . • -	iz. lamami. »Sa-
ma ne vem,« je zamrmrala.
»Jaz pa vem;« jo je prekinil. »Obleko mi moraš preskrbeti. . . elegantno obleko, da me bodo smatrali za odličnega človeka. In konja potrebujem«.
»In kako naj pridem do tega?«
»Saj imaš denar. . Bog ve. da sem te dobro plačeval Menda mi ne misliš natveztl. da si vsega izdala?«
Ela se je trudoma prisilila, da ni pogledala proti slamnjači, kjer je imela skrito svoje premoženje le dva palca nad njegovo glavo.
»Zaslužila sem svoj denar,« je ugovarjala. »Krvavo sem ga zaslužila — pa ne za to, da bi ga zdaj spet izdala. Sicer pa ga nimam tu. Spravila sem ga pri prijatelju. A tega ni tu Res. . . ničesar ne morem storiti vas. Če bi bila hiša moja, tedaj bi bilo vse drugače, tako pa. . . Niti tega ne morem, da bi vam poiskala kakšno skrivališče sem pa lahko vsak trenutek kdo pride. Oditi morate ... še danes. . . kakor hitro se zmrači«.
Oditi. . . oditi! To je vse, kar imaš v glavi. Ali mi hočeš razložiti, kako naj odidem, če mi ti ne pomagaš? Sveti Bog. kakšne prijatelje imam! Najprej tista ušiva mr-ha, tista Kata, zdaj pa ti! Ali res ne razumeš, da
mi moraš že zaradi sebe same pomagati, ker sicer prideva oba na viselce?«
Ela je globoko zavzdihnila. Bilo ji je docela jasno, da je vsaka njegova beseda točna. Prav tako pa ji je bilo tudi jasno, da bo zbudila sum, da skriva nekoga pri sebi, kakor hitro bo skušala priti do moške obleke in
si izposoditi konja. Naj napravi, kar hoče, povsod preži nevarnost-
»Postlati moram,« je dejala nazadnje. »Wainwright pride večkrat gledat, ali imamo svoje sobe v redu. Skrijte .se spet.«
Tomova glava je izginila.
»Videla bom, kaj lahko napravim,« je dejala sama zase, a vedela je, da so to le prazne besede.
DEVETO POGLAVJE
Ela je šla na delo. Roke so se ji mehanično pregibale. Skrbela je za vse, kar je bilo treba, tekala je sem in tja, misli pa so se ji neutrudno vračale k človeku v njeni sobi, ki jo je spravil v ta strašni paložaj. Ob slehernem koraku, ki se ji je bližal, ob vsakem glasu, ki jo je poklical, se je prestrašena zdrznila, od trenutka do trenutka je čakala, kdaj bodo prišli na sled Tomu Druryju in odkrili njeno sodelovanje pri njegovih zločinih. Vse grozotne podrobnosti, ki jih je tu pa tam slišala o »kolesu«, tem groznem orodju, ki so nanj nategnili človeka, da mu je popokala slednja kost v telesu, grozotno pripovedovanje tistih, ki so bili kdaj v;deli usmrtitev na vislicah, — vse to se ji je obudilo v spominu. In tak bo zdaj njen konec, če se ne zgodi čudež. ki ji bo omogočil spraviti bandita iz
90^
Malo pred kosilom se je znašla za nekaj minut sama v kuhinji. Z največjo naglico je odrezala velik kos kruha in mesa ter ga spustila v žep svojega predpasnika. Nato je odhitela na podstrešje.
Toma je prisilno brezdelje že spravljalo iz ravnotežja. Obsul je Elo z vprašanji, kj so izdajala njegov neprestano rastoči strah: Ali je kdo kaj govoril o njem? Ali ni bil morda tu gospod John, ki se je vedno hvalil, da bo kmalu dobil v pest razbojnika Druryja? So se morda prikazali orožniki? Ela ga je za zdaj sicer lahko potolažila, da se nobena njegova bojazen ni uresničila, hkratu pa si je morala priznati, da se lahko vse to vsak trenutek zgodi. Pritisk v njenih prsih je postajal neznosen.
12
| N O R A H L O F T S j
SUŽENJSTVU
mBmmmsmmsmmmmxmm
Ela je znova stekla dol in pobrala po sobah svečnike, ki so jih bili prejšnjo noč potrebovali. V tega ali onega je morala vtakniti novo svečo in očistiti jih je morala voska, ki je bil nakapljal nanje. Zvečer so morali stati svečniki svetli in čisti na mizi ob stopnicah, kjer so jih jemali gostje, da jim ni bilo treba v temi tipati po stopnicah. Ela je začela strgati vosek, toda roke so ji omahnile. Čutila je, da ne more delati. Vsa nemirna je šla skozi hišo in se nazadnje spet znašla v kuhinji; tu si je vsaj lahko utvarjala. da ji toplota dobro stori in jo pomirja Gospa Bridgesova jo je sočutno opazovala. Ni bilo mogoče prezreti Elinc bledico, njeno vznemirjenost in drgetajoče ustnice.
»Saj imaš vročino«, je zamrmrala kuharica. »Nekaj ti bom dala ... to jo bo pregnalo-« Vzela je cinkast lonec in nalila vanj vina, ki mu je dodala popra, cimeta in klinčkov, nato pa je razbelila klešče in jih razbeljene vtaknila v pijačo, da je začela vreti »Tako, to ti bo pomagalo!« je dejala, nalila polno čašo in jo dala Eli, da j:> je morala izpiti. Posledice so se kmalu pokazale. Njenim nalahno omamljenim možganom se je začel dozdevati položaj manj obupen Pomislila je, da večina gostov zamenja svojo popotno obleko, ko pride v gostilno, in da je marsikateri gost dovolj brezskrben, da vpraša šele na dan odhoda po svojem popotnem plašču, ki jLga je bil izročil, da ga temeljito okrtači. Ela je sklenila vzeti tak plašč. Brez dvoma se bo našlo tudi kakšno pokrivalo za glavo. .. Kar pa se tiče konja, je Sam vendar najboljši Hesterin prijatelj. Treba mu je dati le nekaj drobiža in ga pripraviti do tega. da denar zapije. Potem bo spal kot svizec in ne bo nič slišal, če se bo nocoj ponoči Tom splazil v hlev, da ukrade konja. Zgodaj zjutraj bo lahko že daleč proč, in jutri opoldne bosta ona in Hestera odšli iz gostilne. Vroče ie želela storiti to že danes, ali zdelo se ji je prenevarno jemati denar iz slamnjače, dokler je Tom v sobi. Olajšano je zavzdihnila. Gospa Bridgesova. ki je to opazila, je z zadovoljstvom trdila. da je ostra pijača očitno spet enkrat pomagala.
»Dosti bolje se počutim«, je mrmrala Fla, vstala je in se odhajajoč iz kuhinje h vate/, no nasmehnila gospe Bridgesovi. Bil je 1o čuden, zmeden nasmeh, ki ga gospa Bridgesova dolgo ni mogla pozabiti.
Ko je šla Ela proti mizi, na katero je > i!a postavila svečnike, je morala mimo stojala, na katerem so viseli plašč iz finega modrega sukna, visok klobuk s srebrno sponko, rokavice in bič z držajem iz biserne matice. Ko bi ostal lastnik vsega tega vsaj to noč v gostilni! V tej obleki bi se Tom v resnici videl kakor kak imeniten gospod Ko je otipavala obleko, je zaslišala iz sosednje sobe jezen in užaljen glas Joba VVainvvrighta. Ela se je naglo sklonila nad mizo. na kateri so stali svečniki in se lotila dela Niti besedice iz pogovora v sob ni preslišala
»Prisežem lahko, da ga nisem nikdar niti videl«, se ie drl Job »Vaša milost mi lahko verjame. Č^mu naj bi se bil lopov skril prav tu nri meni?«
»Tega sam ne vem.« ie odvrnil ohol glas. ki ga Ela ni poznala. »Rečem vam le, da je nekaj gotovo: Falot je moral imeti pomaga-ča, ki ga je treba iskati tu pri .Zlatem runu'. Od njega je dobival vsa obvestila in logično je torej, da se je skril tu ... ne glede na to. da so pet milj od tod našli konja popolnoma utrujenega, v katerem so ljudje, ki so imeli kdaj opraviti s Tomom Druryjem, spoznali njegovo kljuse.«
Ela je čutila, da ji je srce obstalo. Tam v sobi sta se dva človeka pogovarjala o Tomu, a Tomu in njej. Svečnik ji je zdrknil iz
rok. Nasloniti se je morala na mizo. Vse ji je zaplesalo pred očmi. Komaj je dihala. Ničesar ni videla, ničesar čutila, le stala je tam in poslušala.
»Petintrideset let že vndim gostilno«, je razburjen kričal Job Wainwright, »in še nikdar me ni nihče osumil, da bi imel kaj skupnega s kakšnim razbojnikom. Vaša milost lahko zasliši vso mojo služinčad... Če se izkaže, da se je kateri izmed mojih ljudi pečal s tem ničvrednim morilcem, pri Bogu. ne bo ga mnogo ostalo za rablja!«
»Mir! Mir! V gostilni'imajo tudi stene ušesa!« ga je miril drugi glas. »Pomagač nam ne bo ušel... Najprej hočem imeti glavnega krivca, in mislim, da ga bom našel na vaših tleh, Wainwright! Izmuzniti se nam ne more.., povsod so razpostavljene straže.«
Mož z oholim glasom je bil gospod John Moreton, ki je vršil v grofiji službo sodnika. Zadnje besede so zvenele kot svarilo, naj se opusti sleherni poizkus, pomagati razbojniku odtod. Wainwright, ki je imel čisto vest, je jezno odrinil stol in zahteval, naj takoj začno preiskavo hiše in gospodarskih poslopij. Niti za trenutek ni dvomil o tem, da je oblastvo na napačni poti.
Vrata so se odprla. Gospod John in Wain-wright, oba razburjena in zardela, sta Sla mimo Ele. Nobeden ji ni privoščil pogleda. Sicer bi bila morala opaziti njeno potrtost.
»Začniva s kletjo«, je predlagal sodnik. Več Ela ni ftiogla razumeti. Koraki obeh mož se zamrli.
Ela je nepremično strmela za njima. Nenadoma pa je oživela Njeni možgani so začeM znova delovati. Nekaj mora ukreniti. Stekla je h glavnim stopnicam in po njih navzgor. Zgorai po hodniku Po drugih stopnicah. Naposled podstrešje. Se en skok in bila je pri vratih svoje sobe. Odpahnila jih je. Lovila je sapo, skušala izpregovoriti, a ni mogla spraviti glasu iz sebe. Nazadnje ie hrinavo za-jecljala: »Tu so ... hiša je obkoljena.«
Tomu Druryju se je izvil iz ust grgrajoč krik, splazil se je izpod postelje, planil po koncu in pohitel k vratom. Ela mu je zastavila pot. »Greste jim naravnost v objem«, ga je posvarila. Tom se je obrnil in je bil z enim skokom ori oknu Okno se je odpiralo le do polovice, premalo, da bi se lahko splazil skozenj. Stresel ga je Prhli les okenskega okvira se je odtrgal od zidu in je zaropotal na tla. Tom se je nagnil ven. zdrknil navzdol, a se je ujel za streho balkona v spodnjem nadstroniu, prav na tistem mestu, kamor je bil nreišn^o noč Priletel kampn. ki ga je bil vrerel navzgor. Po vseh štirih se je plazil dalip. Zdplo ie. da bi rad dosegel streho kiiV,'"rpp. skočil je.
Ela. ki mu je sledila s pogledom, je že mislila. da ga vidi kako oada. a zgodilo se je nemogoče: dosegel je streho, obstal na njej, SDlpzal 73 dimnik in izginil z očitnim namenom. da bi se snustil za steno n3 dvorišče. Nenadoma pa so se od tam zaslišali glasovi. Tom se je znova prikazal. Zdelo se je, da išče druge poti. a šp ni-ed^n ip bilo v^ti. kaj namerava. ie padel strel. Tom ie dvignil roke, ohrriH ip v krow?u.	ravr^to^n in na-
del. Z dvorišča je zamolklo zadonel padec niortovoitg telesa.
Tisti trenutek je nekdo tekel po stopnicah na podstrešje. Bil je eden izmed MoretonoviK ljudi, ki nai bi zastavil Tomu Druryju pot. toda v Elinih ušesih je zvenel top>ot težkih *evliev kakor glas trombe sodnega dne. Bila ;e prepričana, da so odkrili nieno krivdo ia nrihaia orožnik r>o nio: z bl1-skov;to naglico cp ie ozrla naokrog kakor od preganjalcev obdana ri'via zver N":'er izhoda, nikjer rešitve. Tz r>rsi s« ji ie iztrgal krik. v katerem ip h!lo čutiti ves oblin nre^anjane živali. planila je naprej, skočila skozi zidn<* odprtino, kier ie bi'o pre.i nVno. se pognala
naprej in strmoglavila v globino.
»
Sodnik ie raztreseno spgel po steklenici, natočil čašo in jo dvignil proti luči. Vin« je bilo dobro in čisto, prav tako čisto kakor razlog, zaradi katerega mu je. bilo ponuden*.

' BTRAN I.
Stev; 17«
DomaČe novice
Nekaj zgodbic
o živalskih pijancih
Pijanci so tudi med živalmi, kakor smo nedavno že pisali. V naslednjih vrstah bomo navedli še nekaj primerov živalskih pijancev.
Skupina visokošolcev se je navadno sestajala v sloviti pivnici v Heidelbergu. Eden izmed njih je zmerom privedel s seboj pslco, ki. ji je bilo ime Vanda. Ta Vanda je bila strastna pijanka, saj je posekala v pivski kreposti celo svojega gospodarja. Brž ko je pritekla v pivnico, je v neutešni žeji planila proti posodam, ki so stale pod sodi piva in v katere je kapljala mamilna pijača, kadar so natakarji napolnili vrče. Ves večer se psica ni ganila s tega mesta.
Na otoku Zanzibarju pripravljajo domačini palmovo vino. Kadar sok vre, ga imajo v čebri-čih pred kočami. Tedaj se često dogaja, da sladka pijača privabi iz bližnjih pragozdov na stotine opic, ki strastno planejo na opcjnino in jo z vidno slastjo srkajo. Dogaja se, da se je tako nalezejo, da ne najdejo več domov. Ce se jim pa le posreči srečno prikolovratiti nazaj v temne gozdove in se spraviti na drevesa, jim čcsto mine čut za ravnovesje, da potem počepajo na zemljo.
Tudi pri konjih najdeš včasih čisto izredno nagnjenje do alkoholnih pijač. Pri nemški konjenici je bil vojak, ki je imel navado, da je svojemu konju vsako jutro postregel s koščkom kruha, namočenim v žganju. V konjskem srcu se je po teh dobrotah vnela globoka ljubezen do gospodarja. Ko so vojaka pozneje premestili k neki drugi edinici, se njegov konj celih štiri dni ni hotel dotakniti nobene krme. Začel je kar gladovno stavko, tako hudo je bil užaljen, ker so mu vzeli gospodarja.
Prijatelji opojnih pijač so tudi sloni. Ti imajo posebno nagnjenje do riževega žganja, ne zaničujejo pa tudi drugih nadomestkov, samo da malo požgače po rilcu. V berlinskem živalskem vrtu je bil paznik, ki je slonu vsako jutro postregel s steklenico piva. Nekega dne pa je steklenko napolnil z vodo, a slona ni mogel ukanlti. Žival se je zaradi tega tako razhudila, da je pazniku z rilcem zadala besen udarec. Mož si je komaj rešil življenje.
Na Bavarskem je planinska koča, kjer so imeli udomačenega krokarja. Ptič je imel navado, da je letal od mize do mize in kljun slastno pomakal v vse vrče, ki jih je videl na mizi. Gostje so se z njim imenitno zabavali in mu radi postregli. Krokar se ga je seveda tudi nalezel. Potem je začel skakati po mizah in plesati, kakcr bi se mu v glavi vrtelo. Popivanje ga je včasih tako zdelalo, da so ga morali zvečer položiti v kletko, kjer je krokar svoje krokanje do poznega jutra pošteno prespal.
Koliko pa je še manjših živalic, ki. jih mami pijača! Celo mušice mika vinski duh, da letajo okrog njega toliko časa, dokler ne počepajo vanj.
Žival, ki se brani s strahotnim smradom
Vsaki živali je dala narava v zaščito kakšno orožje. Najčudovitejše orožje ima neka jazbecu sorodna žival, ki bi jo po naše imenovali smrduh. Ta žival se brani s strašnim smradom. Smrduhi žive povečini v Ameriki, nekatere vrste pa tudi v Indiji in na Sumatri. Smrduh seže po svojem izredno učinkovitem sredstvu samo v nevarnosti, nikoli pa z njim ne napada svojega nasprotnika, temveč ga pusti mirno v bližino šele, ko pride nasprotnik blizu njega, začne brizgati vanj iz posebnih žlez tekočino ki ostudno smrdi.
Raziskovalci, ki so prišli v pragozdu v stik s temi živalmi, pripovedujejo, da je njihov smrad tako neznosen, da se človek ob njem celo oneza-vesti. Več mesecev ni mogoče spraviti tega smradu iz obleke. Ce pride smrdljiva tekočina v stik z obrazom ali rokami, nikako umivanje nič ne pomaga. Samo če drgnemo kožo najmanj dobro uro s prstjo, začne smrad počasi pojemati.
Prebivalstvo krajev, kjer žive smrduhi, v strahu zaklepa vrata pred ljudmi, ki so jih smrduhi obrizgali s svojo tekočino. Čudno je pa, da smrduhi v ujetništvu svojih žlez nikoli ne izpraznijo. | Najbrž tiči vzrok v tem, ker pazniki strogo pazijo na to, da živali ne dražijo. V ujetništvu postanejo smrduhi zelo krotki ia se kmalu sprijaznijo i a svojimi pazniki.
*	Ducejeve nagrade za dvojčke. Visoki komisar je iz Ducejevega sklada podelil zakoncema Francu in Jožefi Oven iz Ljubljane, nadulje zakoncema Jakobu in Mariji Arnič v občini £ra-dac ter zakoncema Alojziju in Tereziji Štangelj V občini Šmihel-Stopiče ob priliki rojstva dvojčkov po 600 lir nagrade.
.» Osnova fašistične zakonodaje. Zveza borbenih fašijev v Ljubljani je izdala v 'posebni knjižici, tri, osnovne zakone, ki obeležujejo sodobno javno življenje Italije: Statut Narodne Fašistične Stranke, Listina o delu .in Listina o soli. .Vsi trije zakoni so izšli v italijanščini in .obenem v ustrezaj očem slovenskem prevodu; Tako je tudi našemu človeku dana možnost, da se poglobi v fašistično zakonodajo. . • _
*	Brezplačni obedi v otroških zavetiščih. Visoki komisar je odredil, dg se je pričelo 1,6. t. m.' brezplačno razdeljevanje obedov v vs^h otročkih zavetiščih Ljubljane in . pokrajinskih središč, kjer ta način podpiranja doslej še ni bil Jzveden. Tega novega ukrepa Vlade v korist potrebnim otrokom ljudstva je deležnih v Ljubljanski pokrajini nad 400 otrok.
*	Zbirka obleke za siromašne. Visoki komisar Ljubljanske pokrajine je odredil, da prevzamejo pbčinski podporni skladi zbirko obleke, ki se bo razdelila brezplačno siromašnim in potrebnim prebivalcem na ozemlju pokrajine ali interniran-cem v vojaških taboriščih. Prebivalstvo se vabi, da prispeva k temu delu človečanske vzajemnosti. Pridružujemo se pozivu Visokega komisarja in toplo priporočamo prebivalstvu, naj po svojih močeh prispeva k zbirki, namenjeni za lajšanje bede našim rojakom.
*	Nov hrvatski konzul v Ljubljani. Visoki komisar v Ljubljani je 13. t. m. sprejel v vladni palači dr. Antona Zvonimirja I v a n i č a, bivšega konzula Nezavisne Države Hrvatske v Ljubljani, ki je bil nedavno poklican za višjega svetnika ter poverjen z važnimi posli pri ministrstvu za zunanje zadeve v Zagrebu, kamor je zdaj premeščen. Obenem z dr. Ivaničem je Visoki komisar sprejel novega hrvatskega konzula v Ljubljani prof. Saliha Baljiča.
*	601etnica rojstva dr. Gregorja Žerjava. Pretekli četrtek 12. t. m. je minilo 60 let, kar se je v Ložu na Notranjskem rodil naš nepozabni dr. Gregor Žerjav, ki je bil poleg »Jutra« tudi ustanovitelj »Domovine«. Le kratka življenjska pot mu je bila usojena. Umrl je 27. junija 1929 kmalu potem, ko je izgubil svojo blago družico gospo Mileno, rojeno Lavrenčičevo. Neizprosna bolezen je tako zgodaj ugonobila to dragoceno, uspehov, izkušenj, trpljenja in dela polno življenje. Časten spomin dr. Gregorju Žerjavu!
*	Iz uredništva. Zaradi nenadne smrti glavnega urednika »Domovine« gosp. Filipa O m 1 a-d i č a je to številko uredil pokojnikov tovariš in sodelavec Davorin R a vi j en, urednik »Jutra«.
*	15 porodov v 25. uri. Kakor znano, smo v noči od 1. na 2. novembra prešli iz poletnega v normalni zimski čas. Pomaknili smo kazalce za eno uro nazaj. Ta ura je bolj važna kakor bi kdo mislil. O tem priča zlasti naslednji primer: V Rimu so v noči od 1. na 2. november zabeležili med 2. in 3. uro zjutraj nič manj kakor 15 porodov. Tako si je torej četrtina vseh ta dan v Rimu rojenih izbrala takorekoč odvišno uro za vstop v življenje. V celoti je bilo ta dan in to noč v Rimu 64 porodov, umrlo pa je v istem Času 27 ljudi. Rojstvo onih, ki so se rodili v Uri Časovnega premika, je v krstni knjigi posebej zabeleženo.
*	Letošnje Vodnikove knjige izidejo za Miklavža. Člani prejmejo za 16 lir članarine in za 1 ali 2 liri odpravnine Vodnikovo pratiko za leto 1943. in povest Janka Kača »Na nov i-nah«. Ker se tiskajo letos knjige le v manjši nakladi, prosi Vodnikova družba vse člane, naj pohite s prijavami, da ne bodo ostali brez knjig. Naslov Vodnikove driube je: Puccinijeva ulica 5 v Ljubljani.
a Pozor pred tatovi živilskih nakaznic! Ponovno moramo prebivalstvo opozoriti, naj ne izroča J'- ••'"'•••b pli oblačilnih izkaznic prav nikomur, čeprav bi še tako uradno nastopal in se izkazal ctiO z uradno legitimacijo. Vsakega predrzneža, ki bi prišel k vam po živilske ali oblačilne nakaznice, uri javite varnostnim organom!
*	Ce. bo mraz tako napredoval, l>;> rast gob čisto ponehala. Pretekli teden je ponekcd v naši pokrajini že padla slana in se je o cvačje ze!o ohladilo. Rast gob sicer še ni čisto por.ehaia, vendar pa ob naraščajočem mrazu ne more dolgo trajati. V zadnjih dneh so nabiralci dobili še globanje, sivke, štorovke. sirovke in posamezne cigane, ki so letos prišli precej v veljavo tudi pri novih gobarjih, žal le, da jih nekateri za-rafenjujejo s strupeno usločenko. Zanesljiva znaka ciganov sta mokasto orošen klobuk in kož-nat obroček na kocenu, ki ju usločenka nima.
	
	
"v	
	„
	
	..
	mpmg
Letos je spričo takega časa poznavanje gob med slovenskim ljudstvom zelo napredovalo, kar je važno, eaj je v naših krajih izredno mnogo najrazličnejših užitnih gob.
*	Podaljšanje odmere zgradarine za leto 1943. Ker se dohodek od zgradb v tekočem letu ni bistveno spremenil, se torej za leto 1943. lahko odmeri davek, kakor je bil odmerjen za leto 1942. Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je glede na zakon bivše kraljevine Jugoslavije o neposrednih davkih izdal naslednjo naredbo, ki je bila objavljena v »Službenem listu« 7. t. m. Davek od zgradb (zgradarina), kakor je veljavno odmerjen za leto 1942., se v enaki Izmeri podaljšuje za davčno leto 1943. Za Iste zgradbe, katerih letni dohodek se je po stanju na dan 1. decembra 1942-XXI lz kateregakoli vzroka znižal ali zvišal za najmanj 25 odstotkov nasproti zadnji veljavni odmeri, se davek odmeri znova. Zadevne prošnje in prijave se morajo vložiti od 1. do 30. decembra 1942-XX1.
*	Strog pasji zapor v Gaber ju pri Brusnicah. Pred dnevi je v Gaberju pes ugriznil svojega
gospodarja. Gospodar je psa takoj pokončal in ga doma zakopal, vendar primera ni prijavil ob-lastvom. Kmalu zatem je ta posestnik umrl za posledicami stekline. Zaradi tega je odredilo novomeško okrajno glavarstvo do preklica strogo pasjo zaporo za občine Belo cerkev, Brusnice, Crmošnjice, Mirno peč, Novo mesto, Orehovico, Prečno, Šmihel-Stopiče, št. Peter in Toplice. Vsi psi, ki v teh občinah ne bodo zavarovani po predpisih, se bodo pokončali, njih lastniki pa bodo kaznovani.
v- & #
•* Rešitev ugank iz številke 46. Križanka: vodoravno: 1. Murn Josip, 9. Ante, 10. Vile, 11. Alžir, 12. Inka, 14. Peru, 16. roj, 18. ter, 19. rok, 21. Madžarska; navpično: 1. Majar, 2. un, 3. Rtanj, 4. Neli, 5. pivo, 6. Siret, 7. il, 8 Perun, 13. kopa, 15. resk, 17. boa, 19. rž, 20. kr. — Stopnice: demon, odeja, kadet, smrdel. — Čarobni kvadrat: Kropa, ropot, opora, porok, ataka. — Dopolnjevanka: Čabar, staja, Eliza, logar, tarok. — Nadaljnje uganke bomo objavili v prihodnji številki.
Angleško letalo, sestreljeno pri napada na Južno Italijo
Kako preskrbimo živali čez zimo
KOKOŠI
Splošno velja med perutninarji pravilo, da se ne splača rediti Se nadalje jarčic, ki ne prenesejo do konca decembra*, in je zato najbolje, da jih zakol jemo. Pripominjam pa, da letos to pravilo ne drži, ker so prav redke, ki so že prenesle.
Stare kokoši, ki se še niso docela preperile, imej na toplem hi suhem ter jim daj nekoliko več koruze ko navadno. Krmi dodaj tudi kostnega zdroba ali pa zdrobljenih" svežih kosti ter ■ sončničnega, semena ali konoplje,. Plemenskih, kokoši ne .krmi preveč z beljakovlnasto hrano, ker jih -s tem siliš k nesen ju, kar pa nikakor ni prav, ker ši od plemenk želimo jajc predvsem; spomladi, ko nasajmno koUljani.
Dokler je vreme" še količkaj ugodno in suho, naj bolo kokoši čim več na prostem. V dežju in snegu imej kokoši zaprte. Nastil večkrat izmenjaj! Zrežara slama srka viaigo, ie treba- jo je večkrat izmenjati. še boljša od slame je šota. Kdor ima na razpolago šctni drobiž, naj tega potrosi., šota, pomešena z rezanico, nam daje najboljši nastil za kokoši.
Ker ne dobi perutnina na prostem rudninskih snovi, ji pilpravi v posebni posodi zdrobljeno oglje, oster pesek, zdrobljene jajčne lupine. To zmes naj imajo ž:vaili vedno na razpolago. Ako ne dobe nesnice zadosti teh snovi, neso mehko-lupinasta jajca, ki jih potem v gnezlu pohodijo, zmaste ,!n poiro. Nekateri kokcšaiji pomešajo ce snovi med mehko Krmo - kai' pa posebno ne priporočam, ker jih vs.ka žival instinktivno le toliko použlje, kolikor jih potrebuje.
Mnog kckošarji zapirajo pozimi kokoši v goveje hleve, češ da je v kurniel premrzlo. V hlevu hiKar ne imejte perutnine, ker je zrak v njem silno vlažen in tudi pretepel, kar vse perutnini več škodi kot koristi. Tudi ne priporočam, imeti vodno perutnino skupaj s kokošmi. Blato gosi in rac je namreč zelo vedeno, zaradi česar je potem zrak v kurnici pr-naelčen z vlago.
Na glavo in dan računamo pozimi zamešane krme: okrog 60 g kuhinjskih odpadkov, 20 g žitnega zdroba sili otrobov ter 15 g beljakovin v tej ali oni obliki, žitnega zrnja damo posamezni živali do 40 g in sicer zvečer, preden gredo kokoši spat. Kadar zmrzuje, moramo zamešano hrano v obliki drobljivih žgsncev nekoliko pogreti, ostanke hrane pa odstraniti, brž ko se živali nasitijo.
GOSI IN RACE
Gosi in race, ki smo jih določili za pleme, spu-ščajmo, če je le mogoče, na prosto in k vodi.
Preobilno jih ne smemo krmiti, da se nam ne oprtajo. Opitane živali so namreč slabe pfemen-ke. čim več jih krmimo z zelenjavo (zeljem, ohrovtom, zmečkanim korenjem), ki . ohranja živali zdrave. Če hočemo, da nam bodo race nesnice pridno nesle, jih moramo dobro krmiti. Ker se race zelo težko privadijo nesti v gnezdu, je treba jajca zjutraj v naetilu poiskati, da jih čez dan ne pohodijo, živali za zakol imej zaprte v tesnih kletkah. Preden jih zakolješ, jih spusti k vodi, da si osnažijo perje! 24 ur pred zakolom jim ne daj nobene hrane! Perje skrbno sortiraj in obesi v vrečici ha zračnem prostoru!
' Ker vodni perutnini mraz ne škodi, jih lahko ob vsakem vremenu spuščaš na prosto. Ponoči pa mora,'Imeti tudi vodna perutnino suho ležišče v prostem, kjer ni prepiha. Najprimernejši nastil za vodno perutnino je šota,' ki vsrkava vlago. Na šoto potresi še slamo, ki )o večkrat izmenjaj! — Plemenke krmi le bolj Zmerno!
GOLOBI
V decembru in januarju mučita golobe mraz in tema. Letajo okoli le v sončnih dneh in ko so lačni ter si iščejo hrane. Največ in najrajši pa žde na svojih počivališčih v golobnjaku. V opoldanskih urah jih napodimo, da se sprelete in jih nakrmimo, ko se vrnejo v golobnjak. Istočasno s krmljenjem izmenjamo vodo s svežo in mlačno, ki jo pustimo v golobnjaku do mraka. V mraku napajalnik odnesemo, izpraznemo in pomijemo, da je čist in pripravljen za prihodnji dan. Golobi so proti mrazu zelo odporni. V prav mrzlem času pa jih moramo zavarovati pred miazom v golobnjaku zlasti ponoči, ko mirujejo. Okna zas tremo s slamnatimi zavesami, ki so najboljše. Ako pa teh nimamo, lahko zagrnemo okna z vrečami ali s poljubnim blagom. Zastore zjutraj odstranimo.
DOMAČI KUNCI
Kadar zmrzuje, daj kuncem le toliko mehke krme, kolikor jo požr6 naenkrat. Ker je zmrzla hrana strup za živalce, nikakor ne sme ostati v krmilnih posodan. Poz«-mi bodimo zlasti j.ri krmljenju s peso in korenjem. Vedno pa morajo imeti živalce v jaslih suho in zdravo seuo. Ker je prehrana kuncev pozimi draga, odstrani čimprej vse mlade in stare živali, ki jih ne nameravaš obdržati za pleme. Izpraznjene hlevčke temeljito počisti in prebell z apnom. Z'.aj si še lahko nabaviš čistokrvne plemenske živali po zmerni ceni. Začetniki naj kupijo živnli le od znanih, poštenh in resnih gojiteljev. Nihče naj ne kupuje »mačke v žaklju«, ampak le prvo-
vrstne plemenke, ker le s takimi živalmi bo imel pozneje veselje in dobiček. Res je treba' zanje seči globokeje v žep in odšteti nekaj denar cev več, kar pa ne sme nikogar motiti. Ne zavrzi te nobene kožice! Prav vsako razpnite na desko ali posušite na napenjalniku.
Kunci so neobčutljivi za suh mraz in uspevajo še najbolje v končnicah na prostem. Seveda moramo živalcam na prostem hlevček dobro nastlati. Ako sneži ali dežuje z vetrom, zavarujte kunčnico s kako plahto ali vrečo. Kunčnice a tenkimi lesenimi stenami zajvarujemo v hudem mrazu s slamnjačami.
Plemenk nikakor ne krmite preobilno, da so ne opitajo. Opitane samice se zlahka ne oplodo in ostanejo jaicve.
Ako hočemo imeti res dobro plemensko družino, ne smemo vsako leto menjavati samta niti' samic. Bolje je obdržati dobre samica ved let za pleme, zlasti še, če nam mladiče dobro odgarjajo in dobre pasemske lastnosti podedujejo. Ker kunjerejci dobro vemo, da prvesnice večkrat odpovedO, si navadno obdržimo dobre plemenske samice po 5—6 let. Šele ko Imamo prvovrsten zaro.1, odstranimo stare živali.	' ;
KOZE
Ker je zdaj nemogoče s kozo na prosto, skrbi, da bodo imele živali toplo nastlano ležišče. Koza je namreč zelo občutljiva za vlago. Vsako priložnost izkoristi, da jo ob sončnem vremenu spustiš vsaj za kratek čas po dvorišču, da so razgiblje in naskače. Za kozo je pozimi najboljša krma komaj dovolj dobra. Zlasti v času brejosti, ko se v materinem telesu razvija novo življenje in se tudi v gospodinjstvu nujno potrebuje kozje mleko, ne smemo varčevati s hrano. Skrbi, da bo koža zjutraj nakrmljena pred 7. uro, a zvečer ne pred 6. Zdaj nikakor ne zadostuje samo dvakratno krmljenje r.a dan, marveč .moraš kozo krmiti tudi opoldne. Mnogi namreč trdč, da koza pozimi, ko so dnevi kratki, ne potrebuje toliko hrane. Potem se les ne smemo čuditi, da nam žival ne daje tega, kar od nje pričakujemo. Le dobro kimljena in skrbno negovana koza bo dajala tudi pozimi obilo mleka.
Klor krmi kozo s peso, naj nikar ne pozabi, dodajati hram klajnega apna. Močna krmila le malo ovlaži in daj kozi! Ne pozabi na parklje! Vsak 6. teden jih primerno obreži. žival vsak dan temeljito skrtači s ščetko in čohalnikom! Skrbi, dia bo v hlevu dovolj svetlobe in čistega zraka! V hlevu naj ne bo pozimi pod + 8° G toplote.
Obnavljajte naročnino!
Vsak dan srečam v vozu električne cestne železnice žalostnega gospoda, ki nosi pozimi debelo palico, poleti pa vodi s seboj majhno šibko plavolasko. Preteklo zimo me je dvanajstkrat prosil za ogenj, jaz njega šestkrat. Od takrat datira najino znanje. Sicer mi ni znano njegovo ime in poklic, njemu pa ne moje ime in moj poklic.
Pozdravlja me vsak dan in jaz mu oclzdrav-ljam. On sname klobuk z glave, a jaz svoje pokrivalo samo nekoliko prezračim, ker imam krasno plešo. Včasih glasno pozdravi, jaz pa samo malo zagodrnjam. Na ta način je nastalo neko razmerje med nama, kakor r,a pr. med ministrom in kakšnim načelnikom v ministrstvu. Seveda načelnik je on.
Ljudje, ki jih često srečujem v električnem vozu. me začno glede na to spoštovanje, katero mi izkazuje žalostni gospod, smatrati za veliko osebnost. Sprevodniki me titulirajo z milostljivim gospodom, odpirajo mi lastnoročno vrata, pomagajo mi pri slabem vremenu, če so polzka tla, vstopati in izstopali.
Vsekakor je nastala zame iz tega le občutna škoda, čeprav sem na ta način prišel na vsej progi v dober glas. Nenadno se dogodi, da me razen žalostnega gospoda začne še en neznanec pozdravljati. Teden pozneje se je število povišalo na štiri in po drugih dveh tednih je bil že ducat teh neznancev. Začel sem jih opazovati: ti ljudje pozdravljajo drug drugega, ne da bi se poznali. Ustrašil sem se, ker sem opazil, da sem
postal glavar neke tajne zveze, ki ima svoj lokal v vozu" cestne železnice na progi med kavarno »Evropo« in Šentjakobskim trgom.
Ko se je zima poslovila, je postavil žalostni neznanec palico v kot in vzel za nadomestilo spet malo plavolasko. Kadar se srečamo, ml mala poljubi roko, jaz jo pogladim po laseh. Nekoč jI dam v svilen papir zavit sladkorček. Moji neznanci se nasmehnejo, jaz prav tako, samo mala ne. V svileni papir zaviti sladkor jo je menda vznejevoljil.
Zmerom več oseb zahteva od mene ogenj. Začnem se sramovati, da kadim samo navadne cigarete. Začnem kaditi boljše. Razen tega sem si kupil lep površnik in krasne sive rokavice. Kot predsednik moram biti vendar lepo oblečen. Moje veličastvo se je bliskovito povečalo. Ljudje se komaj upajo poleg mene sedeti, če so vsi prostori zasedeni, takoj nekdo vstane, da mi ponudi prostor. Kontrolorji se komaj upajc od mene zahtevati vozni listek. Bil sem neomejen gospodar te proge. Dostikrat sem stal pred ogledalom in premišljeval, kaj bi moralo biti vzrok vsemu temu. Ne znam si to raztolmačiti. Ali naj bi bila temu povod ponižna skromnost žalostnega gospoda? Nemogoče. Ali je to mogoče način, s katerim postajajo veliki možje res veliki ? Doma med štirimi stenami daleč od električnega voza teh nepoznancev si moram pripoznatl, da nisem niti za piko bolj prebrisan kakor sem bil prej. Ker sem bil tako rekoč že nekaka eksponirana veličina. mi je bila ukradena nekega dne v elek-I trlčnem vozu ura, a tri dni pozneje tudi roka-
vice. Ker so bile oči vseh v me obrnjene, so me gotovo smatrali tatovi za verlžnika. Tedaj pa jo dozorel v moji glavi sklep: Zadnji čas je, da napravim svojemu gospodstvu konec. Naj se le razprši moj ugled, samo da mi ne bodo ukradli še denarnice. Začel sem s tem, da sem zahteval od sprevodnika meni pripadajočih 40 čentezimov od ene lire nazaj.
»Tukaj!« reče zaničljivo in mi vrže drobiž v odprto roko. Ta me je že začel manj spoštovati.
Puščal sem tudi krasili površnik doma. Nato sem prešel spet k slabim cigaretam in širil tako neprijeten vonj po notranjosti voza, da je vsak moj podanik klel. še ni zadosti hitro kopnel moj ugled, še vedno so me od vseh strani vdano pozdravljali. Zato sem začel zelo ponižno odzdrav-ljati in sem pri vsakem odzdravu klobuk minuto dolgo držal v zrak.
Po nekaj tednih sta že bila dva, ki sta pričakovala, da ju bom jaz prvi pozdravil. Večina me je pa še vedno smatrala za glavarja. Moral sem poseči po močnejših sredstvih. S sprevodniki sem se glasno prerekal. Nalašč sem Izgubil žo davno zapadli zastavni listek in privlekel z robcem kup starih srečk iz žepa.
Tako sem jih čez dalje časa naštel že šest, katere sem jaz prvi pozdravljal, in sicer naravnost hlapčevsko ponižno. Z velikim veseljem sem opazil, da prestol že izgubljam. Najdalje se me je držal žalostni neznanec, vendar se mi je nekega dne posrečilo, otresti se ga. V času mojega padanja je on počasi rasel v očeh vseh za glavarja zveze.
Bil sem že tako nizko, da se je že vsakdo upal v električnem vozu sedeti poleg mene. Nihče mi več ne ponudi prostora, živa duša se ne briga ; več zame. Moj žalostni neznanec s palico kraljuje v vozu. Nihče se ne upa zraven njega sesti, sprevodnik ga nagovarja z milostljivim gospodom in nekega dne vstopi on v krasnem površniku ln z novimi rokavicami. Vsi ga ponižno pozdravimo.
Od tega časa se več ne čudim, da je na svetu toliko velikih mož, izmed katerih pa gotovo 65 odstotkov ne ve povedati, zakaj je velik.
Po Sjpulusu*
Pripravite zemljo za pomlad!
Sicer naš. dnevniki dan na dan poučujejo prebivalstvo. kako je treba obdelati zemljo in gojiti razno povrtnino, da bi si z bogatim pridelkom čim bolj pomagali pri prehrani, vendar je mestno prebivalstvo težko prepričati, da brez dobro pripravljene in pognojene zemlje ter brez skrbne nege in postrežbe niti rastlina ne more rasti, se krepko razvijati in roditi bogatega sadu. Zato moramo meščana neprestano opominjati, kaj mu je treba storiti, da bo tudi začetniku brez dolgotrajnih-izkušenj vrt dobro obrodil
Da vseka šola nekaj velja, je v današnjih časih samo izgovor površnih ljudi, ki se z njim izgovarjajo, da bi se opravičili zaradi neuspehov pri obdelovanju vojnih vrtov. Ni namreč samo dosti, da obdelamo slednjo krpo zemlje, temveč moramo to zemljo tako obdelati, da bomo dosti zdrave povrtnine pridelali na njej. Neuspehi na vrtovih samo plaše lastnika in sosede, da zaradi izgubljenega truda in stroškov nimajo več vesglj*—do obdelovanja. Zato pa površni vojni vrtnarji prizadevanjem za samopomoč pri preskrbi prebivalstva več škodujejo kot koristijo.
Mestna občina ljubljanska je na vse načine/ podpirala prizadevanja, da bi bila v Ljubljani sleherna gruda pravilno obdelana. Predvsem je razdelila vse svoje parcele, kar jih sama ni res zaledno obdelala, manj premožnim slojem za obdelovanje. Nekatere take njivice so bile res vzorno oskrbovane ter so zato najemniki na njih imeli tudi vse leto lep pridelek. Vrtiči so bili vedno okopanl in opleti, predvsem pa je bila povrtnina tako postrežena, da jo je bilo
veselje pogledati. Drugi najemniki so pa spet mislili, da je dosti, če zemljo samo pretrgajo, jo potresejo s semenom ali nasuje.jo vanjo krompirjevih krhljev ter jo spet pograbijo, pa bodo vse leto imeli dosti jesti. Za obdelovanje se tudi pozneje niso brigali, da je plevel še tisto zadušil, kar je odgnalo, da niso pridelali nič. Takim vrtnarjem mestna občina seveda več ne more zaupati zemljišč, ker bi podpiranje takih malomarnih ljudi pomenilo samo potrato in škodo.
Predvsem je pa treba zemljo pognojiti, da imajo rastline dosti hrane. Ker je pa z gnojem in gnojili težava, je treba zemljo tembolj skrbno obdelati in že jeseni prekopati ali preorati, da se čez zimo napije zraka in dobi za rast potrebnih snovi. Ko smo letošnje pridelke popolnoma pospravili, moramo zemljo tudi natanko očediti, da se nam na gredah preveč ne raz-pase plevel, nato pa zemljo na vsak način takoj prekopljemo ali preorjemo ter jo tako v grudah pustimo čez zimo, ko jo, vsaj kolikor je mo-• goče, pognojimo in čim najbolj ■zrahljamo.
Mestni kmetijski referat opozarja vse prebivalstvo, naj z vrtičev in njivic takoj pospravi vse ostanke ter zemljo takoj prekoplje ali pre-orje. Posebno pa opominja najemnike mestnih zemljišč, da morajo dodeljeno jim zemljo zanesljivo tako pripraviti za zimski počitek in napraviti prah«, ker jim bo drugače mestni gospodarski urad moral zemljišče vzeti ln oddati pridnejšim in vestnejšim najemnikom.
še besedo o zimskem krompirju
Skozi vse leto je krompir skoro najvažnejše naše hranivo. Pozimi pa je njegova vrednost še večja, saj nam nadomešča skoraj vse sočivje. Zato je treba zimski krompir posebno gojiti, saj mora vršiti svojo nalogo tja do pomladi preko dolgih zimskih mesecev. Za gospodinjo je skrajno neprijetno, ako pride na mizo manj okusen krompir, ne glede na izgubo, katero povzroči vsako zametovanje živil. Zato naj služi nekaj opominov o shranjevanju in uporabi zimskega krompirja.
Pred oktobrom ne sbirajte krompirja za zimo! Septembrska žetev je prezgodnja, ker sad še ni popolnoma dozorel in se umiril, kar je zelo važno. Samo do kraja dozorel krompir se drži do avgusta naslednjega leta. Pobrani krompir stresemo v prazen, zračen prostor in ga pustimo toliko časa ležati, da se popolnoma izsuši, kar traja osem dni. Potem ga znova preberemo in izločimo vse. kar izgleda bolno. Med ležanjem se pukaže nekaj mest, ki jih ob nabiranju sprva nismo opazili. Vsak poškodovani krompir uporabimo za prašičjo krmo ali pa tudi za krompirjevo moko. Ako hočemo moko, izrežemo bolna mesta in krompir dobro izmijemo. Nato ga z lupino vred nastrgajmo, izžemimo v krpi z redko mrežo in izmivajmo tako pridobljeno gmoto toliko časa, da je popolnoma bela. Nato jo posušimo in potlej je že za rabo. Ostanki izžmetega krompirja so uporabni za krmo. Izbrani dobri krompir shranimo v kleti, a pazimo, da je klet zelo snažna.
zračna in hladna. Okna odpirajmo često in le pri slani jih zadelajmo s slamo.
Najbolje se drži krompir na tleh, pokritih s slamo. Ob slani tudi krompir naložite s slamo, da ne pozebe. Kdor doma nima dovolj prostora na razpolago, naj se posluži zaboja. Najboljša je nekakšna kletka z tatvicami in predali, lz katerih lahko iztresete krompir po potrebi. Tako porabite najprej krompir z dna, kjer je najbolj obtežen ter zato najmanj prezračen in izpostavljen gnitju. Ostali krompir pa je d-volj zračen in se s potresanjem pregiba.
Tudi na vrtu lahko shranite krompir, če ga v jeseni hočete porabiti. V ta namen izkopljemo na vrtu četverokotno jamo, nekako 20 cm globoko in poldrug meter široko. Steno naložite prav trdno s slamo, da ne pride krompir v dotik z zemljo. Nato ga naložite v jamo, deloma tudi nad njo, a ne više od enega vietra, pokrijete do 20 cm debelo s slamo ln naložite nanjo kakih 12 cm zemlje, katero krepko potolčete. Zaloga nad zemljo mora biti postavljena v obliki strehe, da ob dežju ne curlja voda vanjo, temveč se od nje odteka. Prav tako morate tudi slamo taki naložiti, tla stojijo bilke postrani, tvoreč streho. Sem ter tja pa izpulite malo slame, da bo imel zrak dostop h krompirju, kajti brez zrakp se ne bo držal. Ce se boste točno ravnali po navodilu in prav skrbno postopali pri s'-nnjevanju krompirja, se ne bo bati gnilobe.
Pazimo, da nam ne bo nenaden sneg polomil drevja!
S tem, da site obrali sadje, še ni konec brige za aaduo drevje v letu. Pozni jesenski čas je lahko kaj usoden za sadno drevje zaradi možnosti nagle ■vremenske spremembe, zato mora vsak sadjar paziti na tO', da se ne bo zgodila škoda na drevju.
Letos bo> bržkone na mnogih sadnih drevesih listje ostalo datlje časa kakor sicer. Če nenadno nastopi deževje, s« ozračje shladii in it imamo »neg. Vsak sadjar pač ve. kaj napravi sneg, če pade na veje. ki m še pculne listja. Veje se lomijo, pa tudi ceila mlada drevesa se nagnejo pod tež« snega.
OdpMmoč proti temu je lahka: Po končanem obiranju sadia pustimo vse opore, ki so varovale vejevje sadnega drevja »loma zaradi pr6obk)>že-ijtga sadu, še pod vejami, dokler listje ne odpade. Ko listje odpade jih šele spravimo na suho za prihodnje leto. Če ste te opore že shranili, jih dajte tuLzaj pod tisto*, drevje, ki se še ni osuJo. , Z opGirajnš pa si žal pomagamo samo pri man j-, 5mu in srednje veilike.ni. »dnem drevju, pri viseko-debtilnein drevju se p« moramo posllužiifri dolgih MMfcmiii dragov, ki imajo na kemoih uaiašč z*
to narejene železne kavlje. s katerimi primemo vejo, obloženo s težkim snegom, in jo »trese-mo, da tako sneg pade z n.ie Dobro ie. če in ta mo dva taka drogova, in sicer enega velikega za visok o-debeilno drevje in drugega manjšega za majhno drevje, saj je pogosto treba sitrtsat; sneg z 'vej, četudi ni listja na vejah, odnosno je treba sneg spraviti z vejevja tudi takrat kadar opora brani, da bi se vejevje, polomilo.
Drobne vesti
Voluharja zatiramo najuspešnejše jeseni, ko se vrača s polj in travnikov v sadovnjake. Nastavljamo mu pasti in zastrupeno vado. Izkušen sadjar nam je sporočil, da se je več let boril s to golaznijo, da pa je dosegel najlepše uspehe s karbidom. Poiskal in odprl je vse rove in porinil v vsako odprtino za oreh debel košček karbida, zlil nanj malo vode in rov dobro zatlačil s prstjo. Z večkratnim ponavljanjem je na ta način pokončal vse voluharje, vsaj spomladi ni bilo na nobenem drevesu opaziti škode. Spomladi je pokončavanje ponovil. Priporočamo sadjafjem, da uporabijo to preprosto in ceneno sredstvo ter nam ob priliki poročajo o doseženih uspehih.
Kdor ima v svojem sadovnjaku stare, razpadajoče invalide, naj jih že jeseni poseka ali izkoplje in porabi" za drva. Užil bo v mrzlih zimskih dneh prijetno gorkoto pri topli peči, svoje in svojih sosedov sadno drevje pa obvaroval pred raznimi škodljivci, ki jih je vse polno v starem, hirajočem drevju. Zelo napačno pa je. tako drevje posekati, razžagati in zložiti na kup, kjer naj čaka prihodnjega poletja. Tako damo zajedavcem najlepšo priliko, da nemoteno prezimijo in se na pomlad razlezejo na zdravo drevje.
Slive, jabolka, grozdje in drugi plodovi so pokriti z voščeno prevlako, ki je iz mešanice čistega soka in v alkoholu topljive smolnate snovi, v i t i n imenovane. Voščena prevlaka varuje plodove pred prehitrim izhlapevanjem in brani hkrati dostop gnilobnim glivicam v notranjost plodov. Pri obiranju in shranjevanju sadja moramo posebno paziti, da te prevlake ne ranimo ali odrgnemo. Zelo napačno ravnajo oni, ki sadje pred vlaganjem brišejo, da se lepo sveti. To lahko napravimo tedaj, ko postavimo sadje na mizo
Ženski vestnik
Za kuhinjo
Krompirjevi iiičniki za juho. Preprosto testo za žllčnike napraviš iz dveh delov (po teži) zmečkat-nega krompirja in enega dela enotne moke, ki jima dodaš čisto malo sirovega masla, pol jajca (ali kakšnega primernega nadomestka, morda malo mleka v prahu) in malo soli. Krompirja je lah-ko celo malo več kakor dva dela. Testo naj b» trdo. Zvaljaj ga tanko in izrezi v koščke, ki jih kuhaš v slani vodi.
Snej vsak dan vsaj eno jabolko. Jabolka s« odlično živilo. Sestojijo iz rastlinskih vlaken, beljakovine, železa, sladkorja, jabolčne kisline, apna, vode, iz razmerno velike količine fosforja, ki izredno dobro vpliva na dopolnitev možganske in hrbtenične živčne sraovt. in še nekaterih drugih snovi. Važni pa so seveda tudi vitamini, ki so v presnem sadju. Kislinske sestavine jabolka so posebno učinkovite pri onih ljudeh, ki mnogo sedijo. Zaradi železa so jabolka priporočljiva zlasti bledičnim. živčno bolnim služijo jabolka kot pomirjevalno in uspavalno sredstvo. Najbolj zdrava so presna jabolka, ki jih uživajmo, če le mogoče z olupi, seveda umita. Pa dobro jih moramo prežvečiti. Kdor jabolk ne prenese presnih, naj si jih skuha ali speče. Uživanje kuhanih jabolk pripomore tudi k prebavljivosti drugih jedil, zlasti močnatih jedi in stročnic. Tudi posušena jabolka so zdrava jed. Najboljša so pa seveda presna jabolka, ki imajo vitamine, medtem ko se vitamini s kuhanjem in pečenjem uničijo.
Koristni nasveti
Čebulice tulipanov, narcis, hiacint in drugih čebulnic, ki spomladi cveto, sadimo jeseni. Dokler je zemlja kopna, je čas za to delo. Vse te čebulice, zlasti pa tulipani, so pa za miši in voluharje prava slaščica. Kjer je mnogo te golazni, je težko obvarovati čebulice pred njihovimi zobmi. Nekaj dosežemo, ako povaljamo mokre čebulice v suhi menigi (minij); to je rdeča barva, ki se kupi v prahu in se uporablja navadno za pleskanje železnih predmetov, da ne rjave. Ko se v menigi povaljane čebulice posuše, jih sadimo.
Radič v kleti. V kotu kleti natrosimo v četrt krogu za par cm dobre prsti. Na to prst naložimo v krogu po 2—3 cm narazen lepe odbrane korenine radiča. Na vložene korenine nasujemo zopet za kakih 5 cm prsti in naložimo nanjo novo , vrsto korenin. Vsako naslednjo vrsto vložimo nekoliko bolj notri, da nastane v kotu lepa kopa Vložene korenine začno odganjati v kakih 14 dneh, kar je pa seveda odvisno od toplote in vlage. Ko korenine dovolj odženo. začnemo obirati najbolj odrasle majhne liste. Da imamo vedno dovolj zelenega radiča, napravimo v presledkih več enakih hribčkov.
Dober pridelek na svojih vrtrvih v prihodnjem letu si zagotovimo, ako pozno jeseni (novembra mesca) vse prazno zemljišče globoko prekopljemo (preštihamo), obenem primerno pognojimo in pustimo čez zimo v grudah, da zemlja čim globlje premrzne. Na pomlad se tako zemljišče, ko se dobro obsuši. samo poravna in takoj lahko obseje oziroma obsadi, ne da bi ga bilo treba iznova prekopavati. To je za vse zelenjadne kulture mnogo ugodneje, nego č« pustimo zemljo čez zimo v celini in jo obdelamo in pognojimo šele spomladi. Z a temeljito jesensko obdelavo zemlje je čas, dokler je kopno m zemlja še ne zmrzuje.
ŠALJIVA ZGODBA
za Ano... Tako bova imela vsaj za starost uteho...«
In storil je, kakor je bil sklenil... Solzan in ves uničen od strahu in sramote, kljub temu pa prežet od nade in doslej neznane mu vzhiče-nosti je stopil v svojo vilo, poiskal svojo ženo in se vrgel pred njo na kolena.
ve&t
Kolegijski asesor Migujev je obstal na svojem večernem sprehodu ob brzojavnem drogu in globoko zavzdihnil. Prav na tem mestu ga je bila dohitela pred tednom dni, ko se je vračal s sprehoda, njegova prejšnja sobarica Neža in mu Ogorčeno zaklicala:
»Le počakaj, ti bom že pokazala, kaj se pravi zapeljevati nedolžna dekleta! Otroka ti položim pred vrata ... Na sodišče pojdem ... Tvoji ženi povem ... «
Pa še zahtevala je, da bi naložil v banki na njeno ime 5000 rubljev. Tega prizora se je spomnil Migujev. Vzdihnil je in si očital z odkritosrčnim kesom, da si je naprtil v trenutku slabosti toliko skrbi in trpljenja.	•
Prišedši do -svoje vile se je vsedel Migujev na verando, da se odpočije. Bilo je natanko deset in izza oblakov je poredno pokukal mesec.
■ cesti in okrog vile ni bilo nikogar videti; starejši letoviščarji so že šli k počitku, mlajši pa so se sprehajali v gozdu. M;gujev je iskal po žepih vžigalice, da bi si prižgal cigareto. .Jri tem je zadel s komolcem ob nekaj mehkega. Nebrižno je pogledal tja, toda nenadno ga .e prešinil tak strah, kakor bi bil zagledal kačo. Na verandi tik ob vratih je ležal sveženj. Nekaj podolgastega je bilo zavito v nekaj, kar se je videlo kakor prešita odeja. Eden od koncev svežnja je bil odprt, in ko je vtaknil kolegijski asesor svojo roko v sveženj, je začutil nekaj toplega, vlažnega. V divjem strahu je Piana a=esor pokoncu ter začel gledati okoli sebe kakor kaznjenec, ki hoče uteči svojim paznikom.
>Torej je le izvršila, kar je bila zagrozila!« je zamrmral skozi zobe ter stisnil besno .pesti. >Tu leži... tu leži greh! O moj Bog!«
.Od strahu, srditosti in sramote je bil kakor odrevenel... Kaj naj stori zdaj? Kaj poreče njegova žena, če to izve? Kaj njegovi kolegi? Njegova ekscelenca mu zanesljivo potrka na trebuh in mu poreče porogljivo: »Čestitam... No, da, starost nas ne ščiti. . . Vražji dečko, naš Semjon Erastovič Migujev!« Vsa kolonija vil izve njegovo skrivnost in čestite matrone mu morda celo prepovedo vstop v svoje hiše ... Odložene otroke registrirajo vsi časopisi in tako bo romalo skromno Migujevo ime preko vsega ruskega carstva.
Srednje okno vile je bilo odprto, in čuti je bilo, kako je pripravljala v sobi Ana Filipovih, Migujeva soproga, mizo za večerjo. Na dvorišču je brenkal hlapec Jermolaj na balalajko. Treba je bilo samo, da bi se otrok prebudil ter pričel kričati, pa bi bila skrivnost izdana. Migujev se je zavedel, da je treba hiteti...
»Hitro... hitro...«, je zamrmral, »dokler nihče ne vidi... Ponesem ga kamor koli in ga položim na tuje stopnišče ... «
Migujev je vzel sveženj pod pazduho in stopil na cesto počasnih korakov, da ne bi bil zbujal pozornosti.
»Prekleto neprijeten položaj!« si je mislil, trudeč se. da bi bil videti čim bolj nebrižen.
»Kolegijski asesor hodi z otrokom pod pazduho po cesti! Za Boga! Če me kdo opazi in vse ugane, sem izgubljen... Tu, na to-le verando ga položim... Ne, stoj, tu so okna odprta in mogoče me kdo vidi... Kam pa? Oha, v vilo trgovca Melkina ga ponesem... Ta je bogat in dobrodušen! Morda bo otroka celo vesel in ga bo obdržal.«
In Migujev je sklenil, da ponese dete na vsak način k Melkinu kljub temu, da je stala hiša v eni najbolj oddaljenih ulic tik reke.
»Ce le ne začne kričati ali pa ne pade iz ovoja,« je premišljal kolegijski asesor. »Da, da, zdaj nesem živega človeka pod pazduho kakor aktovko. Živega človeka, ki ima dušo, občutke, kakor vsak drug... Morda postane kdaj profesor, vojskovodja ali pa pisatelj... Kaj dandanes ni vse mogoče! Zdaj ga nosim pod pazduho kakor sveženj cunj, češ 30 ali 40 let bom pa moral morda pred njim strumno stati.«
Ko je korakal Migujev skozi neko ozko, pusto uličico ob neskončnih ograjah v temni senci lip, se mu je nenadno zazdelo, da vrši nekaj krutega in zločinskega.
»Kako je to prav za prav podlo!« si je mislil. »Tako podlo, da si ni mogoče misliti kaj bolj ogabnega ... Zakaj mečemo takegale nesrečnega dojenčka 7. enega stopnišča na drugo. Mar ie njegova krivda, da se je rodil? In kaj nam je storil zlega? Lopovi smo... Mi se zabavamo, otroci pa morajo zato trpeti. Treba se je v to
samo vmisliti! Jaz sem napravil zlo in otroče se bo moralo za to vse svoje življenje pokoriti. Položil bom otroka pred stanovanje Melkinovih, Melkinova ga pošljeta v najdenišnico, kjer je vse tuje in urejeno s predpisi... Kjer ni ljubezni, ne nežnosti, ne ljubkanja... Pozneje ga pošljejo učit se k čevljarju. Naučil se bo popivati in preklinjati, stradal bo... K čevljarju — sina kolegijskega asesorja, sina plemenite krvi! Saj je vendar moje meso in moja kri... «
Migujev je stopil iz sence dreves na pot, razsvetljeno od mesečine, odprl zavoj in začel ogledovati dojenčka.
»Spi,« , je zašepetal. »Ti kajon ti, orlovski nos ima, prav kakor njegov oče... Spi in ne sluti, da ga ogleduje njegov oče... Da, to je drama, moj dragi! Da, toda kaj hočemo, dragi moj, odpusti ... odpusti! Taka je pač tvoja usoda ... «
Kolegijski asesor je pomežiknil in začutil je, da mu je nekaj orosilo lica ... Zavil je otroka, ga porinil pod pazduho in nadaljeval svojo pot. Ves čas do Melkinove vile je razmišljal o socialnih vprašanjih, v prsih pa mu je kljuvala vest.
»Da sem dostojen, pošten človek.« si je mislil, »bi pljunil na vse to, stopil z detetom pred svojo ženo, se vrgel pred njo na kolena in rekel: »Odpusti mi! Grešil sem! Trpinči me, toda nedolžnega otroka ne bomo zavrgli! Sama nima-va olrok, zrediva tega! Ona je vrla ženska in bi že pristala na to. In moj otrok bi bil potem pri svojem očetu...»
Približal se je Melkinovi vili in obstal je, ne da bi se bil mogel odločiti... Predstavljal si je, kako b: sedel doma v sobi in čital časopis, medtem ko bi skakal okrog njega deček z orlovskim nosom in se igral z njegovo spalno haljo. Obenem pa so. se vsiljevale njegovi domišljiji slike njegovih muzaječih se kolegov in ekš-celence, tapljajoče ga po trebuhu in hihitajoče se... V dušo pa se mu je vselilo poleg grizeče vesti neka.i toplega, nežnega in otožnega ...
Kolegijski asesor je položil dojenčka previdno na eno izmed stopnic terase in zamahnil re-signirano z roko. Na obrazu je začutil znova nekaj vlažnega.
»Odpusti mi, moj dragec, odpusti meni, staremu lopovu!« je zamrmral. »Odpusti...«
Stopil je korak nazaj, se pa takoj odločno od-kašljal in si dejal:
»No, vrag vzemi vse skupaj! Pljunem na vse! Naj govore ljudje kar hočejo, vzamem ga kljub vsemu!«
Migujev je dvignil dojenčka in se začel hijro vračati domov. »Naj govore, kar hočejo,« si je mislil. »Takoj se vržem na kolena. Žena Ana Filipovna je dobrosrčna in razumela bo... Skupno bova vzgojila otroka... Če je deček, ga bova imenovala za Vladimira, če je deklica, pa
»Ana Filipovna!« je zaihtel in ji položil dete pred noge. »Ne obsojaj me... Grešil sem! Tu je moj otrok... Spominjaš se Neže? Zlodej naju je zapeljal...
Kot brezumen od sramote in strahu, ne da bi bil čakal odgovora, je planil pokoncu in zdr-vel na sveži zrak kakor človek, ki je bil pravkar tepen.
»Tu zunaj ostanem, dokler me ne pokliče,« si je mislil, »Počakam, da se pomiri in odloči.«
Hlapec Jermolaj je šel z balalajko mimo njega. Ozrl se je nanj in skomignil z rameni...
»To je komedija,« je zamrmral smehljaje se. »Pravkar je bila tu perica Marta. Neumna gos je položila tu ob cesti na verando svojega otroka. V času, ko je sedela pri meni v hlevu, pa je nekdo otroka vzel in odnesel... To je komedija!«
->Kaj? Kaj praviš?« je zarjovel Migujev iz vsega grla.
Jermolaj, ki si je tolmačil jezo svojega gospoda po svoje, se je počohal za ušesom in vzdihnil.
»Oprostite, visokost,« je dejal, »toda zdaj ob tem času na letovišču ne gre brez... brez žensk. To se pravi...«
Ošinil je z naglim pogledom gospodov obraz, na katerem sta se zrcalila začudenje in zadržana besnost. Odkašljal se je in nadaljeval:
»To je seveda nespodobno, toda kaj naj storim ... Vaša visokost je sicer prepovedala puščati tuje ženske na dvorišče, toda če nimamo lastnih... Prej, ko je bila Neža tu, nisem puščal tujih na dvorišče, ker sem imel njo, toda zdaj, ko ni nobene tu, pač ne morem izhajati brez drugih žensk... Ko je bila Neža tu, se seveda kaj tako nespodobnega ni pripetilo, ker nam je bila Neža sama ...«
Vrag te vzemi, lopov!« je zarjovel Migujev, udaril z nogo po tleh in se vrnil v sobo.
Ana Filipovna je sedela še na prejšnjem mestu začudena in ogorčena ter svojih objokanih oči.nj odvrnila od dojenčka...
»No, no. ..,« je jecljal Migujev ves bled in kremžil obraz na smeh. »Saj sem se samo šalil... To dete vendar ni moje, temveč... perice Marte. Jaz... jaz sem se samo šalil... Nesi otroka hlapcu.«	Anton Čehov.
X Najstarejša človeška lobanja je bila najdena pri Dunaju. Pred 35 leti so našli v peščeni jami blizu vasi Mauerja pri Dunaju spodnjo čeljust pračloveka. Ko je naletel takrat delavec Daniel Hartmann z lopato na ostanke pračloveka, sta se spodnja čeljust in lobanja še držali skupaj. Šele pri odkopavanju sta se ločili. Učenjaki domnevajo, da je bil pračlovek, ki so našli njegovo lobanjo, lovec, kajti okolica vasi Mauerja je bila prej zelo dober lovski- okoliš. To je razvidno iz najdb mnogih živalskih ostankov. Najdba najstarejše človeške lobanje je pomenila važen korak naprej v preučevanju razvoja človeškega okostnjaka.
Italijanski konvoj, ki je redno prispel y Severno Afriko
po svetu
X žalostna skopnhova smrt. V Galvenstonu v Ameriki je brez sledu izginil neki priseljeni tujec Iskanje njegovega bivališča je ostalo brezuspešno. Končno je policija vdrla v njegovo stanovanje in skrbno preiskala vse prostore, toda o pogrešanem tujcu ni bilo duha ne sluha, pa tudi nobenega znaka niso našli, ki bi kazal na vlom. Policija je našla v stanovanju tudi veliko železno blagajno in z njo je bila slednjič •zagonetka pojasnjena. V blagajni je bilo namreč pogrešano truplo. Mrlič je bil oblečen in truplo je bilo še nedotaknjeno. V blagajni so našli več milijonov dolarjev v gotovini in vrednostnih papirjev. Tujec je bil znan kot velik Bkopuh. Najbrž je zlezel v svojo blagajno, da bi preštel milijone, pa so se jeklena vrata po nesrečnem naključju za njim zaprla in tako se je mož, čepeč na svojih milijonih, zadušil.
X Vojak, ki so mu pred 30 leti zašili srce. Posrečene operacije srca so izjemni primeri. Hed take redke primere spada nevarna operacija srca, ko je operiranec povsem okreval To se je pripetilo v Trk-ru, t;er je zdravnik dr. j^u-cas pred 30 leti operiral nekega dečka, ^a 12-letni deček se je igra", doma s sanv.aesom. Pa se je samokres sprožil in krogla je poškodovala dečku srce. Hitro so poklicali zdravnika, ki se je odločil za nevarno operacijo in je dečku srce zašli. Operacija se je v polni meri posrečila. Operiranec služi zdaj pri vojakih.
X Bell jeleni iz časa cesarice-Marije Terezije. V Sušicah pri Caslavi v češkomoravskem pro-tektoratu imajo 80 belih jelenov. Njihovi predniki so prišli tja za časa Marije Terezije. Prl-vedel jih je tja dvorni lovec grof Tliun iz Indije. Od štirih belih jelenov sta dve samici poginili. Bela jelena sta se pozneje parila z navadnimi košutami in sta tako počasi zaredila čredo belih jelenov, ki jih je zdaj 80. Beli jeleni so zelo plahi. Oblastva so jih zaščitila, da bi se kot redkost v živalskem svetu ohranili.
X Najmanjši ljudje. Veliki pomen afriških Pigmejev za vedo o rasah in kulturno zgodovino človeštva je dal dunajskemu profesorju Gusindu povod za metodično preučevanju Bambutov. Ti pritlikavci prebivajo v onem delu piagozdov na vzhodu srednjeafriške Hylae, kjer izvira pritok Konga Ituri. Dnevna temperatura znašo tam skozi vse leto 20 do 30 stopinj. Padavin je izredno mnogo, tako da v pragozdu vlage nikoli ne manjka. Pod streho orjaških dreves je mračno, grmičevje in rastline tam ne morejo rasti. V tej mračni puščobi pa zna živeti Pigmejec. Okoli temnega in vlažnega pragozda se je prilagodil tako, da se skrbno izogiblje neposrednih sončnih žarkov. Bambuti so zelo majhni. Moški so visoki povprečno 144, ženske pa povprečno 137 cm. Poleg Bušmanov so to najmanjši ljudje na svetu.
X 3500 let staro truplo. Blizu pruskega zdravilišča Osterode je našel neki delavec v močvirju čuden predmet. O tem j? obvestil aelevodjo in kmalu se je izkazalo da gre za dragoceno najdbo, ki vzbuja zdaj v muzeju v mestu Neiden-. bi rg- splošno zanimanje. Gre za truplo neke ll-lttne deklice, ki ie ležala v zemlji 2500 let, pa je ostalo še kljub temu dobro ohranjeno. Še celo temnim lasem je zob časa prizanesel.
X čedna živalca, ki brizga silen smrad na sovražnike. Po nekaterih južnoameriških pokrajinah živi zanimiva žival, ki bi ji po naše še najbolje rekli smrduh. Na prvi pogled je ta živalca, ki pripada družini jazbecev, precej ljubka in krotka. Edino njeno obrambno orožje je v tem, da iz posebne žleze izloča tekočino, ki razširja silen smrad daleč naokoli. Med ljudmi, ki so ši pridobili svoje bridke izkušnje s tem južnoameriškim smrdu-hom, je bil tudi neki raziskovalec, ki prej še ni imel nikdar prilike videti to svojevrstno žival. Nekega dne, ko je mirno jezdil na konju po nekem gozdu, je nenadno zagledal smrduha. Najprej je mislil, da ima opravka z mlado lisico. Brž je skočil s konja, da bi ljubko živalco ujel. Smrduh ga je mirno gledal in čakal, da se mu je jezdec približal. Preden pa ga je inož zgrabil, je smrduh brizgnil iz svoje žleze tisto smrdljivo tekočino jezdecu na srajco. V trenutku je bil zrak daleč naokrog prepojen s tolikšnim smradom, da je moža minilo prav vse veselje do živalce. Pognal se je brž spet na konja in zdirjal proč iz smrdljive okolice.
X Zamorci vidijo v temi kakor mačke. Z napredkom kulture pešajo človeški čuti. Nekatere v živalskem svetu še visoko razvite lastnosti, kakor čut za prostor, smer ali kraj, so pri
človeku skoro že izginile. Vid, sluh in vonj so pri preprostih narodih neprimerno ostrejši kakor pri visoko prosvetljenih. Nov dokaz za to so doprinesli poskusi, ki so jih delali v Italiji. V temnem prostora je stal zdravnik 40 m od ljudi s katerimi so delali poskuse. V roki je držal palico, ki je bila na enem koncu ovita z belim papirnatim trakom. Palico je držal proti ljudem zdaj z ovitim koncem, zdaj z gladkim, zdaj navpično, zdaj vodoravno. Izkazalo se je, da so zamorci v povsem temnem prostoru opazili bel papir, medtem ko so ga opazili med belokožci le redki, celo če se jim je približal zdravnik na 15 m.
X podgane jih bodo pregnale. Eden najsa-motnejših otokov na svetu je otoček Tristan de Cunha v Atlantskem morju med Južno Afriko in Južno Ameriko. Ta rajski kotiček zemlje je pa že več let pozorišče žaloigre. Na njem so se namreč zaredile podgane. Vse prizadevanje prebivalstva odkrižati se jih, je bilo zaman. Zdaj je prišlo tako daleč, da otočani komaj še iztrgajo podganam za svoje preživljanje potrebno hrano. Na otočku prebiva samo 150 ljudi. Zdaj stoje pred perečim vprašanjem, ali se ne bo treba v kratkem preseliti kam drugam. Na otočku so namreč v polni meri zavladale podgane.
X Lasje in nohti rasejo najhitreje v opoldanskih urah. Nekemu francoskemu znanstveniku se je posrečilo sestaviti posebno pripravo, s katero se da natanko meriti, kako poganjajo naši nohti in lasje. Tako je mož ugotovil, da lasje zrasejo povprečno za 0.08 milimetra na uro. Ponoči pa rast ni več tako nagla, saj znaša samo 0.01 do 0.02 milimetra na uro. Z največjo brzino rasejo v opoldanskih in popoldanskih urah i. s. 10.-12. in 16.-18. ure. Isto velja tudi za rast nohtov. Seveda rasejo nohti mnogo počasneje, saj dosežejo povprečno le 0.0002 do 0.0006 milimetra na uro. Poleg tega je tudi ugotovil, da lasje, brada in nohti poleti mnogo močneje poganjajo kakor pozimi.
človek potrebuje človeka
V zibeli leži dete. Ubogo bitje je, ki si ne more prav nič pomagati. Torej na vsak način potrebuje tuje pomoči. Kdo mu pomaga? Mati, kdo drugi! Mati je tista, ki hoče negovati otroka, bleti ponoči in skrbeti zanj. Mati je torej, ki se zna žrtvoVati, ki zna ljubiti. — Dete nekoliko odraste, da zna žlobudrati prve besede; mama, ata. Mati ga je vesela.
Leta beže in otrok je star pet, šest let. Razvija se mu razum. Treba je, da gre v šolo, da se nauči vsaj brati, pisati, računati. Otroku je treba ves čas od zibeli do šole in še dlje hrane, obleke, knjig. Kje bi dobil sam, če ne bi skrbeli zon j drugi ?
Koliko rok se giblje, da dobi človek tisto, kar potrebuje za vsak Janje življenje! Vprašamo se, odkod nam vsakdanji kruh, za katerega molimo. Rano v jutru je vstal kmetovalec in njegov sin. Na dvorišču je že stal voz. Sin gre po plug, oče po brano, in še prinese z žitom napolnjeno vrečo. Na vozu je že vse pripravljeno. Medtem je mati skuhala zajtrk. Pozajtrkujejo. Nato gresta oče in sin v hlev, priženeta vsak enega konja in ju
vprežeta v voz. — že sta na njivi. Razorjeta jo in povlečeta z brano, posejeta in še enkrat povle-četa, da se skrije zrnje. — žito kali — raste — zori. — žanjič bo treba. Kolike ? Sedem, osem! Saj je velika njiva! Preden je vse požeto, pridejo na njivo z vozom, da pobero in odpeljejo snopje v kozolec. •— V kozolcu se je posušilo, čas mlatva je tu. Doma imajo mlatilni stroj, ki ga gonijo konji. Na kraju, kjer mlatijo, jih mora biti tudi precej, da se vrši vse v pravem redu. Hlapec požene konje. Zavrte se kolesa in drrrr gre dalje dokler ni omlačeno. — Tako dobimo žito. Koliko rok se je že gibalo! 2ito je še v plevah. Prt hiši imajo tudi čistilnik. Eden drži za ročico pri čistilniku in vrti, drugi prinaša plevnato žito 3 kupa v košu do čistilnika, tretji ga stresa vanj", četrti peha čisto žito proč na kup. — Kup se veča. že morajo priti spet drugi, da odnašajo žito v skrinje. — Po skednju je pospravljeno in skrinje v kašči so polne žita. Peljali bomo v mlin, se začuje čez dvorišče. Na voz prineso štiri ali pet z žitom napolnjenih vreč. Odpeljejo v mlin. Tu jib je mnogo, ki imajo vsak svoja delo. Pridite čez nekaj dni, bo že zmleto! — Na tak način bi prišli končno do moke. Koliko rok je bilo treba! Kako pridemo do kruha ? Peči bo treba! Spet bo treba par moči, da se izvrši delo, delo. —
A ne samo za žito, moko in kruh je treba ljudi, ampak treba jih je za vsako, še tako malo stvar.
Človek zboli. Vleže se v posteljo. Kako si more kuhati, oprati se, postlati si posteljo? Nič ne more? Potrebuje človeka, strežnika.
človek potrebuje človeka, ko mu preti sovražnik, ko ga napadejo tatovi v lastni hiši. Človek ščiti človeka, ko mu preti katerakoli nevarnost. Ta potreba je rodila organizacije, države. —
Deček, ki je končal ljudsko šolo, bi rad dalje študiral. Torej potrebuje tudi človeka, ki bi ga vzdrževal skozi dobo študija.
človek, ki ga zadene nesreča, potrebuje človeka, ki ga zna potolažiti in mu zmanjšati žalost.
Prav tako potrebuje človek človeka, kadar uživa srečo in veselje. Pesnik Gregorčič pravi: - Gorje mu, kdor v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo vživa sam!«
šušter&ič Pranja, učiteljica.
DVA VAGONA
SENA
za konje, prešanega KUPIM. — Ponudbe na upravo lista, pod »Takojšnja dobava«.
ittf f s i mmmii t tiiiJitfHifnitiu niHtnui in m i u*ni ntf mi i ti hi h mnimitiiiniiiTtfinntHHmnitiH m« HiTmttiinBijiitH m n iiihh» ii« ; r« th > nf fWfH« u«i h ti jin tf H«itiHM!mmnif mtHi jutnnu »niifiHMiHffiHnHiH^^tunijšmliR
Dne 14. t. m. je kot žrtev nesreče nenadoma umrl glavni urednik našega lista, gospod
^fiitp čmCadič
Urejeval je »Domovino« več ko 15 let ter nam bil ves čas neumoren in vesten sodelavec. Ohranili ga bomo — in z nami vred gotovo tudi vsi bralci »Domovine« — v trajnem hvaležnem spominu,
V Ljubljani, dne 15. novembra 1942.
Lastništvo in uredništvo „Domovine*'
Izdaja za konzorcij ^Domovine«: Jostp Reisner
Urejuje: Davorin Ravljen
Za Narodno tiskarno odgovoren: Fran Jeran