Ferdo Kozak: Prijatelju
Brez računov sejejo večnega vrtnarja roke,
brez računov so posejale i nas;
in v prst nam zravnale steze,
usmerjale nam na znotraj obraz,
do dne,
ko v posodo prvih se črk je življenja
prelil naš glas.
Zdaj pa je pred nami cesta kakor nož,
nevzdržen studenec, sam sebi cilj,
brez konca se prelivajoč iz cvetja v sad.
Zato, glej, kujem v duši pogum
in zato mi včasih ure teko,
ko splakujem z grenkobo besedo trdo,
se z dvomi borim in srcu trpljenje tajim:
O, če veruješ, utripi ji v rast ravno,
da bom lil, da bom romal iz srca zemlje
v naročje neba,
ki ga slutnja ob uri pojočih skrivnosti je v meni spočela.
Utripi ji zvesto,
da se mi veje nikdar na srednja pota ne ukrive,
in da padem cel, kakor od strele razklan,
če se zgodi, da trudne oči svojo smer izgreše.
Tvoje oči . . .
D. Tvoje oči so kakor dvoje temnih, strmečih vrat v druge, meni neznane kraje. Tvoje oči so kakor dvoje črnih jezer iz iztočnih bajk.
Vstopil sem in za menoj ni cest več, ne spomina,
vsega me je vzela vase vroča noč.
Hodim in sem kakor vsako živo in osamelo srce:
sredi teh temin ni sanj, ne zvezd;
veter žgoč
biča dušo — bol pred svetlim demonom lepote
v zarji melanholičnega hrepenenja prazemlje.
Sredi teh temin vizije carstev onkraj morja,
tam, kjer solnce v krvi kakor ranjen cvet gori.
Vendar iz daljine, v rahlem svitu vabi pokrajina,
kakor dete jasna, v solncu enostavna,
nov svet, ki v očeh sveta še rojen ni.
734
Tvoje oči so kakor dvoje temnih, kakor noč strmečih vrat.
Vstopil sem. In hodim. Pridem?
Hotel bi, da mi ne zlomi smrt srca, da ne zgorim,
hotel bi, da radosten poljubim kdaj poljane nove zemlje
in nebo nad njo, da dušo prerodi v preprostost svojega zakona,
da bi kakor živ pogovor bil med njo in njim.
Miran Jarc: Pesem
Pokrajine cveto,                         Človek pa ni obstal,
bleščava čez ves svet...            da bi sprostrl roke,
Sinja dlan nad zemljo,              da bi zajel pozdrav
sveto je dan razpet.                    božje zemlje.
Komu drevesa po jo? Kam se razteka sijaj? O, če predrami kdaj ta bol zemljo!
Zašli smo sred goščav . . .
Zašli smo sred goščav...         Besedo kdor zakliče,
bomrak nam ne odmeva.          je gluhonem ne čuje.
(Beseda je iz dneva,                  To tvoja roka? Tuje
a strah se pne iz motnjav).       vsak k sebi se umiče.
Neznano se zgoščuje.                Plašljivo vse na preži...
Saj to ni več pobočje,              Kdo človek, kdo drevo je?
drevesa, jarek... Vsenočje      Sam se deliš na dvoje.
podobe zle nam snuje.              Kateri duh nas mreži?
O, zdaj ne znamo peti, da temo bi razvedrili. Le pesem noč razsveti. Kdaj bomo se vrnili?
Anton Ocvirk: Izar
(Slikarju   I. S.)
—  Pod najinim oknom truden in lačen glas.
—  Mesto v dalji je vrglo v zvezde svoj sij. Tam se nad vrtovi solnce luči topi.
—  Ob strogih strminah palač se odjek serenad lovi.
—  Pod najinim oknom truden in lačen glas.