KATOLJŽK CERKVEN LIST.
„Danica" izhaja vsak petek na eeli poli. ¡:i velja po poti i /a cel« let« 4 tt\ 2» kr. za pol leta i tri. kr /a ceftt Ma 1 tri. i<» kr V tiskarniei sprejemana za celo leto 3 jrl. H" kr.za pol leta 1 gl.S«'kr .za 1 4 leta9t»kr..akoza«lew»ua ta dan praznik i/Me ..Umi.* .ia» p. prej
Tefcaj XLIV.	V Ljubljani, *>. listopada 1891.	List 45.
Govor o priliki blagoslovljenja novih orgelj v nunski cerkvi v Ljubljani 25. oktobra 1891 o poli 6 zjutraj.
..llvalito(iM>ptHla / If.iiiii .M v v«-r>taii: hvalit«* »a - stninami in pi>«'almi."
. 1'^. !.rn». i.
Naj starejša sporočila o instrumentih na strune in piščali najdemo zapisana v Mojzesovih knjigah. Ze Jiibal. Lamehov sin. kteri je živel pred vesoljnim potopom, je na instrumente muzi-eiral ( 20OO leti pred Kristusovim rojstvom. Njega imenujejo tudi najdcvca orgelj. Skoraj gotovo pa orgije starih niso bile druzega. kakor flavta, obstoječa iz veliko revi. od kteri h je bila vsaka veča od druge. —
Za časa Davida in Salomona se je število instrumentov posebno pomnožili». I Javiti sam, ki je zložil psalme. brenkal je na harpo in Salomon je bil velik pospešitelj glasbe. On je pomnožil število pevcev in pevk in sicer: pri posvečevanji novega tempeljna sodelovalo je KOOO pevcev in 12.000 muzikantov, in ta godbeni praznik je bil največi, kar so jih ljudje praznovali. — Po babilonski sužnosti in po takratnem razkropljen ji j udov je bila godba in petje zopet propadlo. Pozneje se je oboje zopet zboljšalo. Z boljševanjem orgelj je šlo počasi. Se le o časih rojstva Jezusovega so se s tim instiumentom pečali. Leta 040 po "Kristusovem rojstvu so najpervo na Angleškem pri službi Božji rabili orgije. Xa Nemškem so bile malo pozneje znane, namreč za časa cesarja Karola Velikega. Kakošna je bila oprava tadanjih orgelj, pa dandanes več ne vemo. Znajdba naših sedanjih orgelj je iz štirnajstega stoletja. Orgije so toraj prav star cerkveni instrument in zaradi resnobnega in veličastnega glasa gotovo pripraven za sveti kraj, za cerkev: zato so prav zgodaj
že papeži in škofje za cerkve orgije napravljati ukazovali — Tudi tukajšua hiša Božja, nunska eerkev. je z današnjim dnevom okinčana z novimi, krasnimi orgijami, ktcrc je — po prizadevanji prečastitega monsignora Mihaela Potočnika nunskega spovednika, častite g«»spe Matere Antonije Murgelj, predstojnice tega samostana, izdelal in postavil v občo zadovoljil »st slavnoznatii mojster gospod K ranče (Joršič. orgljar v Ljubljani. bel njegovih tu ne bom hvalil, saj ga dela sama hvalijo.
O čem naj bi vam danes govoril:' — V tukajšni cerkvi se obhaja danes dvojna slovesnost. Praznik sv. l ršulc. patrone tega samostana, in nove orgije, ktere bodo danes prcmilg. knezošk«»f slovesno blagoslovili. — O sv. 1'ršuli in njenih 11.000 devic ste že velikokrat slišali: ••orgijah pa se le pomikoma sliši: zato vam želim o orgijah govoriti, in sicer: Kaj se nam je z orgelj učiti? Iz naprave orgelj samih vam želim pokazati, kakšen pobožen pomen imajo orgije: 1) za vsako faro. 2i za vsako hišo. in o) za vsako cerkev:
1. Kdor orgije nekoliko bolj natanko premišljuje, more viditi. da je v orgijah a veliko različnih piščal. velikih in malih. V tih orgijah jih je nekaj po lb čevljev dolgih, veliko po v. nekaj po 4', po 2\ 1'.	1 itd. Male
piščalke st» tako potrebne, kakor velike, in vsaka piščal ima svoj odmenjen prostor in glas. da je v celoti soglasje (harmonijai. Predragi! Vsaka fara naj se primerja orgijam. — Kakor orgije obstoje iz velikih in malih piščal. tako ima tudi po večem fara odraščene in otroke, imenitne in priproste, predstojne in podložne, gospodarje iti posle. — To vse je od Boga tako vravnano. (i le j toraj, o kristjan! v kterem stanu koli si. je
prostor, v kterega te je Bog postavil, kjer te hoče imeti. V tem stanu moraš toraj pridno delati, in zveličal se boš. Tvoj stanje tvoje dnevno delo, je tvoj \inograd, v kterem moraš delati.
Hočeš toraj. predragi! posvetiti in zveličati se. moraš dolžnosti svojega stanu natanko spolnjevati in tako. kakor piščali v orgijah, na svojem prostoru ostati in ga izpolniti. — Brezšte-\ilno zvezd je na nebu — velikih in malih. Bog je vse vstvaril, vse gredo po tisti poti, ktero jim je Bog odkazal in tako spolnijo voljo Božjo. — Tako nmra tudi pri ljudeh biti. Vsak naj svoj prostor izpolni, kamor ga je Bog postavil, - vsak naj svoje delo dela, svojo dolžnost s pol nuje.
b.>	Vsak lahko sliši, da v orgijah so visoki in nizki glasi tonit. — Tako so tudi v vsaki far i nekteri poklicani, da zapovedujejo, drugi da vbogajo: nekteri žive v bogastvu, drugi v revščini : nekteri v sreči, drugi v nesreči.
c.	Kar pri orgijah ne smemo v neraar puščati, je uglašenje uibiranje». Pri postavljanji orgelj more se viditi, kolikokrat mora orgljar piščali v roke vzeti, kolikokrat mora veče ali manjše koščike odrezati, da vsaka piščal tisti glas dobi, kterega mora imeti, da je v soglasji: kajti neubrane piščali žalijo uho. Orgljar pa je svojo nalogo izverstno rešil in piščali čisto ubral.
Tudi dušni pastir v fari je orgljar in od Boga zato poklican, da v svoji fari posamezne ude za Boga in sv. vero čisto ubere (uglasi.) i\> čisto uglašenje pa za dušnega pastirja ni kaj lahkega, to je pogostokrat kaj zlo težavno. Tudi mora pri marši k te rili taranih odrezovati in požagati t. j. po k rega 11 in posvariti), da se konečno pravi glas sliši. Bog daj. da bi vsak dušni pastir svojo faro čisto uglas ti zaniogel. Dušnemu pastirju in \am naj da Bog svojo milost, brez njega ne moremo nič storiti: kajti sv. Pavel piše: ..Ne ta. kteri seje. ne ta, kteri zaliva, ampak Bog. kteri daje blagoslov.** — Pravi toni, kteri faro harmonično delajo, in kteri naj bi ne utihnili med nami glasiti se. so pa: pokorščina, ponižnost, darežljivost, čistost, ljubezen, zmernost, poterpež-ljivost. in gorečnost v dobrem; toni pa. kteri taro razglasijo so: nepokorščina, napuh, lakomnost. nečistost, nevošljivost. požrešnost, jeza in lenoba v dobrem. Moja serčna želja je, naj bi se noben teh poslednjih razglašenih tonov več ne slišal, Dušni pasi'r pa sam ni v stanu, da bi svojo faro čisto uglasil: ležeče je to tudi na vas da mu pomagate čisto jo uglasiti. Toraj rečem, ne samo vsaka fara naj bodo orgije, ampak tudi J vsaka hiša naj bode čisto uglašene orgije. — V tej cerkvi se orgije kaj veličastno glase.
Takšne orgije se ne smejo tudi v vaših hišah pogrešati. In kakor harmonija, t. j. soglasje in blagoglasje tonov cerkvenih orgelj našega duha in naše serce povzdiguje k Bogu in k veselju v Gospodu, tako mora tudi pri vas doma biti: tu mora biti edinost, mir, prijazno ravnanje eden z drugim, soglasje in medsebojna edinost. O kako lepa je taka godba, kjer se nahaja ta mir, ta edinost, ta harmonija v vsaki hiši. V taki hiši redno vstajajo, skupaj molijo, delajo, jedo, žalujejo in se skupaj vesele. To je ljnbeznjivo orgljanje za Boga. za angelje in ljudi. — Zali pa, da harmonija je v marsikterih hišah redkejša postala! V marsikterih hišah gospodari večkrat prepir: govori se slabo — da, še smeja se zraven; opravlja se bliženj in še pomaga se zraven: greši se in molči se k temu. To so pa disharmonični, t. j. slabo-glaseči toni. kteri ušesa in serce razglasijo. zmotijo, kteri Bogu. naj svetejšemu, ne dopadejo in nad čemur angel ji in dobri ljudje jokajo. — Kaj pa hočem reči o tistih, kteri mir v hišah kale? — O takih veljajo besede sv. Gregorija Nazijančana: „Ako se tisti otroci Božji imenujejo, ki mir delajo, so gotovo tisti satanovi otroci, kteri ga kale." Varujte se toraj mir kaliti! —
Dalje je tudi potrebno, da se vsi glasovi v edinosti po enem spremenu. principalu, ravnajo, t. j. orgljar naj pervo principal uglasi in po principalu uglasuje vse druge spremene. Tako mora biti v vsaki hiši. Vsi naj se ravnajo po enem principalu. t. j. po enem dobrem hišnem očetu, po eni modri hišni materi. Ako vsak po svoji glavi ravna, ako vsak dela. kar se njemu poljubi, — tu mora napčni ton, nered in ž njim razdertje v hiši nastopiti. Kajti red je perva potreba dobrega hiševanja, sadunosnega dela. — Jutranja godba naj bo povzdigovanje serca k Bogu, ki se potem čez dan v veselji in zložnosti dalje glasi in kot večerna godba konča Vsaka fara toraj. vsaka hiša mora biti kakor čisto ubrane orgije, kakor se orgije v tej nunski cerkvi zdaj glase. — Zapomnite si dobro ta premišljevanja in kolikorkrat bote orgije slišali ali njih se spominjali, naj duh božji te nauke na novo v sercu obudi in ako so kaj zmedeni glasovi, naj sv. Duh zopet vse harmonično uglasi. — Orgije imajo tudi prav poseben pomen
o. za vsako cerkev: one morajo takore-koč pravi ton začeti, t. j. praznik ali slovesnost naznaniti in naše cerkvene pesmi spremljevati.
a) Orgije morajo v cerkvi vernikom naznanjati mnogoverstrie slovesnosti, različne cerkvene čase. častitljive praznike, iz orgelj se glasiti resnoba ali žalost, kakor tudi serčno veselje
največe radosti. Ko se obhajajo božični prazniki, glasé se orgije prav velič stno in slovesno; kadar Jezuseka v jaslicah molimo, glasé se melodije polne milote in priprostosti. Ako pa uzame sinert naše ljube svojce, — in kolikrat se to zgodi zoper naše pričakovanje — in ako mi potem za svoje ranjce, za njih dušni mir Gospodu Bogu zadušnice opravljamo, takrat imajo orgije vse drugačen glas, glasé se otožno, žalostno: vendar ob enem tudi pojó tolaživno, pomirljivo: kajti smert je le prehod na boljši svet, in iz groba že sije prihodnje vstajenje. — Zlasti naj se o ve-likonoči orgije glasé prav polno, mogočno, veselo, in praznično! In o vsili praznikih naj orgije hvalijo Boga Očeta, Sina in svetega Duha: naj hvalijo Boga tudi ob praznikih Matere Božje in svetnikov in svetnic Božjih. Kajti orgije so pravo cerkveno orodje, „kraljica*' med vsemi instrumenti. One naj nas spodbujajo, da svoje serca k Bogu povzdigujmo in njih čisti glasi naj takorekoč kot veseli angeljski glasovi nam doné z druzega, boljšega sveta.
b) V naših cerkvah se navadno glasijo pa tudi cerkvene pesmi: te naj orgije primerno spremljajo. Silo stara je že navada, pesmi peti pri službi Božji. Ze Izraelci v starem zakonu so prepevali pri različnih priložnostih Bogu hvalne in zahvalne pesmi. — O Jezusu samem v novem zakonu pri zadnji večerji se bere: „In ko so zahvalno pesem odpeli, šli so na oljsko goró. — Sv. Pavel (do Kfežanov ó, 1ÍJ) piše: „Govorite med seboj v psalinih, hvalnih in duhovnih pesmih, in pojte in prepevajte Gospodu v svojih sereih. t. j. poveličujte ga s pesnimi in glasili. — Tudi sv. Ciprijan spominja se cerkvenega petja, ko piše: „Psalmi naj se glasé, in z dobro glasečimi glasovi naj se predpojeu. Plinij mlajši, pogan sicer, zagovarja v svoji pisavi kristjane zoper Trajana na sledeči način: „Kristjanov krivda je posebno v tem. da zjutraj, preden se dan zazná, skupaj pridejo in Kristusu svojemu Bogu hvalne pesmi pojo." — Iz tega je razvidno, da pervi kristijani so skupaj pobožne, svete pesmi prepevali. — Želeti je toraj, da ne samo posamezni na koru, ampak vsi skupaj naj bi pobožno peli. Ako skupaj molimo, zakaj naj bi tudi skupaj ne peli ? —	( Konec nasl.)
Pobožnih sirot Bog ne zapusti.
Bilo je 1. 1848. Neki popoldan poterka na vrata vaščanskega župnika ob južnih Planinah in stopita v sobo dva snažno oblečena otroka, deček in deklica, in milo prosita kaj malega jesti. Odkritoserčno in zaupljivo obnašanje otrok nagnilo je častivrednega božjega služabnika, da jima reče, naj se vsedeta ter mu povesta nekoliko o svojih domačih okoliščinah.
Deček omeni, da ima dvanajst, sestra njegova pa deset let, potem pripoveduje nadalje: „Prišla sva iz skoraj 8 ur oddaljene vasi M.; najini stariši bili so zelo ubožni ter so si prislužili z vedno in neutrudno pridnostjo le toliko, da smo mogli s tem zaslužkom za silo izhajati. Ubožno ljubo mater, ki so oboleli od prevelikega truda, zgubila sva pred štirimi h ti. drazega očeta pa pred tremi tedni. Sprejeli so naji nato naša stara mati. ki žive uborno ol» miloščini neke gospode, pri kteri so svoj** dni služili Skerl^li smo potem berzo. da bi si pridobila midva kako službo; kajti manjkalo je nam vsega, tudi najpotreb-nišega; po več dni nisva vžila nič gorkega. To la vse iskanje po kaki službi v naši že tako zelo revni občini bilo je zastonj. Zato dejali so stara mati. kterim sva se v sercesmilila, pred nekaj dnevi nama: Ljuba otroka, vidita, da mi je čisto nemogo軫, vaji preži viti, in tudi občina je veliko prerevna. da hi jo nadlegovali. No. vesta kaj? oblecita svojo pražnjo obleko, pojdita v božjem imenu v mesto in iščita .<i ondod od hiše do hiše kake lahke službe! Nata. vzernita vsaki kosec kruha in malo jabHk seboj, in če vama poide zaloga, poprosita p<> hišah! Ljubi Bog vaji. revnih sirot, gotovo ne bo zapustil! Molila bom vsak dan za vaji ter mu vaji priporoča vala. Sej bila sta do sedaj vedno prav pridna, delala sta svojim ranjkim starišem veliko veselja, jih ljubila in vbogala; tudi sta rada hodila v cerkev ter s»* tam pobožno in lep«'» obnašala, kakor je vama svetel dolžnost. Bodita tudi v prihodnje pridna in bogalio-ječa; vedno poštena in vbogljiva. hodita, kolikokrat le moreta, vsaki dan rada k sv. maši; moliti vsak dan zjutraj in zvečer, opravita, kadar zvoni tudi tako lepo in pomenljivo angeljevo češčenje. Noben dan ne opustita priporočiti se v varstvo ljubi Materi Božji! Prav iskreno in serčno jo prosita, k» s?a zgubila svojo mater na zemlji, naj s«> ona milostn » na vaji ozira ter naj bode ona vama mati! Ak<- >•' to zgodi, potem, o potem sta srečna, presrečna. Ljubi Bog in vajina sveta angelja varha naj vaji spremljajo in pripeljejo k časni in večni sreči!"
Ko sva odhajala, dali so nama seboj še najini molitveni knjižici in vsakemu svoj rožni venee. t.t naju gredoča iz hiše pokrižali z blagoslovljeno v«»Jo. Sli so z nama nekaj časa — gred«'- mimo naše cerkve, kjer sva z ljubo materjo tolikokrat molila, stopili smo še v cerkev, priporočila sva se še enkrat vsega -mogočnemu Bogu in njegovi preblaženi Materi v varstvo, in ko smo prišli na konec vasi. naju so uboga, preserčna stara mati za slovo zaznamnjali s sv. križem, so se zjokali, podali roko ter snu» s»' ločili. — rekli so še lepo po kerščansko: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!u Vsa žalostna, sva komaj zamogl i odgovoriti: „Vekomaj. Amen* Tako sva šla po sv*u in se jokala."
Nato povprašajo ju častiti gospod župnik, koliko časa sta. hodila v šolo. kaj sta se naučila in če sta vzela seboj tudi šolska spričevala. Vesela se-žeta po culicah ter jim pokažeta vsaki svoje spričevalo; v vseh predmetih imela sta prav dobro, posebno pa v nravnosti najboljše zaznamke. Zelo zadovoljni jima dajo spričevali nazaj. Nato jih vprašajo nekoliko iz kerščanskega nauka, iz zgodb svetega pisma, iz številstva in zemljepisja; naposled jima rečejo tudi nekoliko brati iz nek»» verske knjige. «> I govarjala sta tako povoljno. da so se gospod čudili.
še enkrat zdaj otroka poprašajo. s kakšnim namenom prav za prav sta šla po svetu «Sklenili so bili že nekaj, pa hotli so se še čisto zagotoviti.) Odgovorila sta prav naravnost, da gresta na opomin stare matere v glavno inesto. da bi dobila kako majhno, močem primerno službo. Gospod so nato ukazali jima prinesti južine. ter jima gred»'* i/, sobe v-»šili: -H«»g vama blagoslovi" In to jima je gotovo prav dobr«i dišalo. k»»r sta bila utrujena od sume hoje. M »d tem hiteli so usmiljeni gospod duhovni pastir v par boljših hiš. popraševaje, če bi se ne dobilo stalno opravilo za dve ubogi siroti. Koliko veselj»* bilo je za preblazega velik«»dušnega pastirja, k" S'» mu dejali. da ju prav radi sprejino! Precej se vernejo zopet d«.mu. kjer sta mala potovalca bila pojedla podarjeno si južino in sta le še čakala, da se zanjo zahvalita in potem gresta dalje. V sobo stopivši povprašajo, če jima je tukaj v vasi všeč in če bi rada tu šla v službo. Ved«*» namreč, pravijo njima, za dečka služb » pri kupcu tega kraja, pridnem, katoliškem možu: deklica pa naj bi stopila v službo pri gospodinji velicega kmeta, posebno, da bi varovala «Iva manjša otroka. Kdo bi popisal veselje, ki se je zarilo na obrazih teh sirot V Vsa osupnjena in začudena poklekneta pred dobrega gospoda in nimata d»vo!j h»*sedi. da bi se jim zadosti zahvalila za preveliko dobrot«» in ljubezen. Urez odloga peljejo ju v v dotični hiši: hišni prišli sojini naproti, in ko sta se znebila perve boječnosti. nastal je med njima in novimi starisi vesel pogovor. Začetkoma so jima v tujih hišah vse zlajševali, kar le mogoče; živela sta sedaj kak-.r doma. le s to velik«« razliko, da jima je bilo s»-daj še veliko bolje, ko pr».'j v hiši lastnih starišev.
Deček kazal se je v kupčiji jako spretnega, bil j»- p».»šten. vb«>gljiv in vdan svojemu gospodarju. Na želj«» gospodarjevo prišel je neko jutro v zakristijo. t«T je priljudno prosil častitega gospoda župnika do-v»>!jer»j«. da bi jim smel večkrat streči pri sv. maši. Zelo iazveselj»-ni usi:.šali so gospod to lepo prošnjo. S svojim pobožnim obnašanjem spodbujal je deček n«- le samo svojih, v e»'rkvi navzočih tovarišev, tem več tudi «Iruge starejše vernike, ki so bili pri sv. masi. Kmalu zapazila sta gospod duhoven in pa g »spu«lar v mladeniču nenavadno dobro nadarjenost m bistr«» razumnost, in ker je deček v pogovoru s predstojnikom svojim naznanil željo stopiti v gimnazij«», položil je gospod duhoven sam dotično prošnjo do samostanskega predstojnika v sosednjem mestu ter prosil za revnega dečka, ako bi se našel zanj kak pr.jstor v konvitku pevskih dečkov. Že dan pozneje dobil je prijazen .n povoljen odgovor od čast. patra gvardijana in čez mesec dni, v začetku oktobra 1. l>4'.t. peljal se je kupe»-, ki je že tako imel opravke v mestu, s svojim varovancem v mesto. Peljal je veselega dečka v samostan, kjer ga je načelnik samostanski priiazno sprejel, mu v pričo njegovega gospodarja prav iskreno na serce govoril, ter mu priporočal spodobno obnašanje, pridnost, red in natančnost.	«Konec nas!.i
Marijino svetišče na Tersatu.
(Dalje.)
Rila je cerkev toraj manjša. To prihaja od tega, ];er je bila takrat navada zidati majhine hrame božje. , h čverste. morda ker še ni bilo toliko ljudstva na
Tersatu, ali pa je bila oimenjena bolj za molišče redovnikom. Teianji samostan p^t je bil tolik, koli-koršen je četverokot z vodnjakom na sred, kamor je zdaj pristop vsakemu. — Ko so imeli, redovniki stanovanje in cerkev, precej jamejo zveršvati dolžnosti svoje službe: Bogu hvalo izrekovati in peti. beseio Božjo oznanjevati. kerščanski nauk učiti, ziravim in bolnim duhovno tolažbo in zdravilo dajati. To je terpelo do 5. marca I. 1629. V to dobo, v 1. 1614 zadene tudi povečanje kapelice (svetišča) na velikost sv. hiše v Loreti.
Verli knez in ban Martin pa ni ostal pri tein velikodušnem dejanju Videč, koliko dobrega prinašajo njeg >ve stavbe; želeč. da bi se češčenje Marijino ne le manjšalo, temuč da bi se ustanovilo, celo pj-večalo; hoteč. da bi bilo oboje, cerkev in samostan, z vsem potrebnim preskerbljeno, kakor zahteva služba božja in stan; gleieč na okolico, ki je kamenita, na prebivalstvo, ki je uborno; tnerzujoč, da že 15 let nima potomka, ki bi nosil njegovo ime, iineval njegove zemlje — premišljuje s svojo svojo prečislano soprogo Uršulo, kaj bi bilo storiti z imetjem.
Dne 12 avgusta 146s napravi darovnico v gradu Tersatu. v kteri samostanski hiši in cerkvi podarja nekaj zemljišč, da bi laglje izhajala Redovniki pa so imeli pomislike. bi li sprejeli darovnico, ki ruši pravilo neposredovanja. Razumni knez pa ni dal razveljaviti svojega pisma, ker je stanovitno hotel, da redovna hiša ostane, da se služba božja opravlja, in vse godi na večo čast Matere Božje v dušni in telesni prid vernega ljudstvi. Oberne se sam*» do sv. Očeta, ter navede vzroke. Te vzroke so preudarjali na vse strani. Glede na kamenitost kraja, na ubomost ljudstva, posebno pa na to, da redovniki niso pravi dediči in lastniki darovanih posesti, ampak Kristus in Marija*) dovoljuje jim sv. Stol ona zemljišča imeti in vživati. zanaprej pa o takih pomislikih molčati zapove.
Tako je previdni knez tankovestne pomiril, po drugi strani pa obstoj hiše zavaroval in zagotovd. To je bil razumni a potrebni odlok, tako od kneza kakor od papeža. Ko bi bila redovna hiša navezana na dobrotnost okolice, ne bi se bila mogla vzderžati do danes, v današnjih časih pa že celo ne, ko naro J dela in strada. In pozneje so se namerili taki brez-dušniki, ki so zemljišča kvarili, dohodke kratili, pravico do njih tajili, četudi so papeži žugali s hudnni cerkvenimi kaznimi, in cesarji jih v varstvo jemali. Nikolajevo darovnico so poterdili papeži: Nikolaj V, Aleksander VI. Julij II, Leon X, Urban VIII; iz pre-jasne hiše avstrijske: Karol V, Maksimiljan II, Ferdinand II, Ferdinand III, Leopold I. kakor pričajo papežke in cesarske listine v pismarni samostanski.
Do leta 1501) — v tem času je bila perva be-nečanska vojska, ki je segala tudi na Tersat — je bilo samostanu in cerkvi ugrabljenega toliko imetja, da bi se bilo treba v teh letih seliti s Tersata. Redovniki prosijo pomoči pri papežu in grofih Zrinjskih.
*	... quam largitionem per Bullas plumheas procuravi-
mus...
*	Xos Marunu*... Confidente> de äaluatoris promissione, ijiiu liia. <jui temporalia ol> sui ainorem relinquunt. pollicitus eat rcstitiK-re cenleiia j>ro uno. et etiara vitam aeternam «laturum : t"t etiam uoa cohaeredea facere di<jnetur. emu ipsuin Saluatoreiu Iktmiimm no-trum .Jesum Christum, et suam henedietam Matron» Vir^inem Marian» poaae^sionum praefatarum tenure prae^entiuni haeredes const it uimus etc
Grofi obljubijo jih braniti, in tudi papež Leon X piše Škofu Modruškemu, naj varuje duhovne reda sv. Frančiška. Nastalo je nekoliko miru. V 10. stol. je bil zakupnik Tersata neki Gašper Knežič. Ta je bil najhujši silež. Frančiškani so imeli mnogo dragocenosti, obljubnih darov, danih od vernikov, in srebernega cerkvenega posodja. Vsega ni bijo mogoče hraniti doma, v samostanu ali sakristiji. Že 1. 1000 so spravljali take reči v grad Tersat. A ko dobi v zakup .grad Knežič, zapahne vrata. češ. to je moje. Pod-glavar dežele Kranjske, Jan. Panizil. je imel dosti opraviti s Knežičem, je tudi stvari uredil na Reki. Na koncu življenja je stari Gašper popravljal krivice, v oporoki samostanu zapisal nekaj zemlje
Nadvojvoda avstrijski Ferdinand 11 v vaja Frančiškane 1. 1010 o beneiicij sv. Antona v Lovrani. Darvina ta je obsegala: cerkev, zemljišče, vinograd, samostan.
Reško zastopništvo je sklenilo II). januvarija 1024, da se ima v petkih v glavni cerkvi pridigati hervaški, a v praznikih italijanski, in to službo so opravljali oo. frančiškani s Tersata.	( Dalj«* nasl)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. (Okoliščine papeža in sv. Cerkve.) Z napisom „Glasi izmed občinstva" nna „Vaterland" 3. t. m. spisek, ki je vsega premišljevanja vreden. Bolj stisnjeno obsega to le:
Kdor je videl in slišal, kar se je 2. oktobra godilo v Rimu, kdor je zvedel, kako so tuje romarje, ki niso nikomur nič žalega storili, zasramovali in zdelovali, jih iz vozov vlekli, na tla metali, z nogami teptali, pretepali, kamne vanje metali, itd., še več, kako so že poprej — pred 2. oktobrom — posvečeno osebo sv. Očeta po očitnih ulicah in oglih s plakati m spakami na najbolj nespodoben način psovali. papeževo osebo celo; sedaj pa še žugali in se derli: „Ob tla s papežem!" „smert papežu !" „Požgite Vatikan!" — kdor tedaj je vse to videl ali slišal, se je mogel že takrat prašati: „Kaj pač bodo še vse počeli s Sv. Očetom?..." Ta skerbljivost mora toliko veči strah delati, ako se pomisli, da sedanja laška vlada, kakor se terdi. nima toliko vojaščine v Rimu. da bi mogla kako splošno rogovilstvo zatreti; Italija je namreč tako silno zakopana v dolgove, da so morali veliko vojaščine na odpust odpraviti. Opljenjenje samostanov, bratovščin in pobožnih vstanov ni nič izdalo, temveč nakopalo le tisto prekletstvo, da deržavni dolg ni le dvakrat in trikrat, ampak štir-najstkrat tolik se narastel!
Pri tem pa še mozeg in kosti pretresujoče besede, ki so jih Sv. Oče govorili romarjem: „Videli bodete, da bodo Vatikan napadli. Otroci moji! Sedanjega papeža ne bodete več videli, moral bo na Kalvariji umreti." ..
Ktero katoliško serce ne bo bridko pretreseno pri takem napovedovanji ? Poprej je bil papež jetnik, sedaj je zastavljenik, čisto v oblasti malega mrav-lišča brezbožnikov. Kedo se tu ne ozira na sčver in jug. na vzhod in zahod, če se bode vzdignil kdo na pomoč «tiskanemu Očetu vsega kerščanstva? „Vlade me pustijo brez pomoči," kliče zapuščeni, izdani naslednik sv. Petra. Pač bi bile vlade, ali bolje rečeno, vladarji, kteri bi pri svoji verni bogoljubnosti radi, prav radi
pomagali, ali vlade pravijo, da pri sedanjih političnih in socijalnih razmerah ne morejo dobre volje vresni-čiti
Ali je pa Sv. Oče res čisto zapuščen? On je sam, čisto sam, le samo oko božje previdnosti nad njim budi.
Ta previdnost božja je tista, v ktero je sedaj milijonom katoličanom vesoljnega sveta zaupati. Mora pa biti umno kerščansko zanašanje, ki je zastavljeno na molitev. — Ko je bil pervi papež v okovih, je bila vsa mlada kerščanska občina na kolenih. „zložno" in „neprenehoma" je v nebo klicala, in po Božji dobroti in vsemogočni previdnosti, je sprosila prečudežno rešenje najvišega Pastirja Tako naj zdaj vse. kar ima še vero in ljubezen, pri-beži k goreči molitvi, ne le škofje in duhovni, temveč tudi ljudstvo, kerščansko ljudstvo. Možje in žene. mladenči in device, otroci in starčki, bogati in ubožni, vsi naj enodušno roke povzdigujejo k Vsegamočnemu. Na povabilo: „Molimo za našega papeža Leona." od-govarjajmo s prošnjo: „Ohrani ga. o Gospod' oživijaj in osreči ga na zemlji, in ne daj ga v voljo njegovih sovražnikov."
Bode naj to skerb katoliškega časništva in katoliških društev, imenito družbe sv. Mihaela, koder se nahaja, da naj v edinosti s svojimi višjimi pastirji začn«'» silo d»'lati s splošnjimi molitvami ter naj stanovitno molijo, da veliki Bog, prel kt«Tiin se vsa zemlja trese, se vzdign«- in da svet. tuJi zdaj še brezverni in psujoči svet vidi Njegovo velikost in slavo ter vzkliče: „Kdo je kakor Bog!"
Velika slavnost v .Tolietu je za ls. dan vinotoka napovedal „Amerikanski Slovenec:- blagoslavljati se je imela nova cerkve sv. Jožefa, kar se je zaupljivo tudi zveršilo. Vdeležiti so se obljubila tudi cerkvena slovanska društva iz Čikaga, med temi Češko društvo vitezov sv. Jurija in sv. Venceslava pri sv. Prokopu; društvo vitezov Karola IV; društvo sv. Andreja pri cerkvi sv. Vida: Tovariši sv. Alojzija pri cerkvi sv. Prokopa. in slovensko društvo sv. Martina. Vlak se je iz tega vzroka znižal na manjšo ceno. — Soditi se sme iz tega, kako močen je že slovanski živelj v tem mestu.
Sveti Nikolaj.
O veliki čudodelnik.
Ljubi sveti Nikolaj!
Blagi dušni ranocelnik.
Plemenit, slavit značaj!
Serčno pesem sprejmi v slavo,
Naj razlega na višavo
K tebi se v nebeški raj.
V	mestu Patari. v Siciliji,
Ti zagledaš luč sveta;
V	čast in srečo domačiji —
Ti predragi dar neba!
Stariši v molitvah svetih
Sprosijo že v poznih letih,
Te od ljubega Boga.
Že v detinstvo si, Gospoda
V	sredah petkah. s tem častil,
Da do solnčnega zahoda Hrane nisi nič užil; Sveto si tovarštvo volil, Čul si nad počitki, molil. In se ojstro pokoril.
Kdo popiše radodarnost; Ves. za reveže živiš; Čistosti proti nevarnost, Na pomoč vesel hitiš; Vse obilno premoženje
V	Božjo čast in pa v rešenje Bližnjega ti razdeliš.
Mašništva si čast in dika,
V	službi ves goreč povsod; Prerokuje ti vladika: „Tebe izvolil je Gospod; Novo solnce s tabo vzhaja, Ki blažilno sveti, taja. Blagor lije na ves rod."
Božji glas te iz samote
V	mesto kliče čudežno; Mati Božja, vir dobrote, Ti napravi milostno:
Da vladika bodeš Mirski Stol zasedel nadpastirski, Ker častil si Jo serčno.
Vse obrača se v potrebi. K tebi za pomoč in svet,
V	smert obsojeni po tebi Prejmejo življenje spet;
S čudom vsim pomagaš, blažiš, Tudi vporne potolažiš. l»a sterini neverni svet.
Moliš k Bogu: — valovito Morje berž se vpokoji; Tvoja prošnja čudovito Mertve zopet oživi; Ko preganjanje nastane. Oserčuješ kristijane. Kad prelil bi zanje kri
Izgled tebi je Marija. Za Nje čast si pregoreč; Zoper zmote zle Arija Ti bojuješ se največ; Delu satana razdiraš, Vir resnice vsim odpiraš, Ti svetosti zgled bliščeč.
Starček se želiš ločiti. Poln zaslug in dobrih del. Z Jezusom na vek skleniti, Da boš krono tain prejel: P pa m. Jezus, v milost tvojo, Tebi zročam dušo svojo. Rečeš še, - zaspiš vesel.
Z in«*sta rajske lepotije Milo nas častilce glej. Naše pri prošnji k škofije*)
Ali | a: župnije.
Zvest ostani ti vselej; Nas povodnji, glada brani, Zveste v veri vse ohrani, In za svoje nas imej!
R uloslav.
Umirajoča tre rje red ni ca.
Ste prišle sestrice, v Gospodu premile, Vi mati častita, Vi tudi ste tu? — Zdaj z manoj, kaj ne? bote serčno prosile, Da pridem v kraj večnega skorej miru!
Oj hvala vam oče, gospod prečastiti! Za sveto tolažbo — in sestre, o Bog! — Vi nočete v smerti me same pustiti, — Vas gane trenotek strahu in nadlog! —
Poglejte, omagan mi stan je života, Mertvaško bled mi je prepali obraz: Napada me dušni obup in temota, Že smertne bolesti pretresa me mraz.
Skušnjava, gorje mi! že meni se bliža. Pregrozno oko mu žari se ko blisk; Odpravite z znamenjem svetega križa Pošast, da bom rešena groze in stisk.
Pri zglavji, vas, prosim, v tej mali posodi, Je v blaženo vodo d'jan zimozelčn, Molite, kropite, pri mojim odhodi, Trenotek nobeden ne bo naj zgubljen.
Oj hvala, sestre vam! pot hladen otrite, — Zdaj bliža, poglejte, že moj se odhod... Nebeški duhovi, da. trume čestite. Med njimi v sredini prihaja Gospod!
In tudi ti mila, brezmadežna Mati? Vse rajske milote blišči Ti oko! V predivni lepoti, v opravi si zlati; In sveti Frančišek se bliža za njo!
0 z Bogom, moj zavod — vsi z Bogom navzoči T Za vselej ločila se bodem od tod; Trenotek. za večnost ki celo odloči. Je tukaj — o sinili se mene Gospod!
t S. /ionurtinfnrn.
Razgled po svetu.
Rim. Framasoni namerjajo v Rimu napraviti velik shod, v kterem hočejo zatreti tisto mladolaško postavo, ki sv. Očetu varnost zagotavlja, — zagotavlja. se ve. le s čerko in z jezikom, kar se je te leta videlo; — zdaj pa bi radi še to hinavsko za-grinjalo odvergli. Roparji, ki papeža mučijo, odkar so mu Rim in deželo ugrabili, utegnejo mu vzeti še življenje. Poprej menda Evropa ne bo spregledala, kakošno brezno si je odperla. ko je papeža izdala. — Tudi v Parizu so J."», okt. frajmavrarji irneli popolnoma proti verski shod. na kterem so ti antikristi zahtevali: odpravo prisege, odpravo cerkvenega pokopa, premeno šolskih
bukev v svobodnjaškem duhu. odpravo deržavnega varstva v prid cerkvenih redov, in zraven druzih hudobij tudi Lahe hujskajo, da naj Vatikan razderejo!
I. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Nameni za mesec november (listopad). a) Glavni namen: Milijoni v Anamu.
{Spis poterjenin blagoslovljen od sv. Očeta Leona XIII.)
Skoro 30 let je, kar so bili misijoni v anamski deržavi, ki obsega vzhodnji del Zadnje Indije, udom molitvenega apostoljstva pervič za mesec marcij 1862 priporočeni. Takrat se je pisalo:
„Zastonj iščemo celo v zgodovini preganjanja pervih kristjanov strašnejših reči, kakor so muke, katere so rabili, da bi premagali stanovitnost naših verskih bratov v Tonkingu (delu Anamskem.) Tu-Duk-u (trinoškemu preganjavcu) ni treba nič kaj zavidati Dioklecijana. Molimo za preganjano cerkev v onem kraju, molimo za kervave spričevalce, da bi v svojem častnem spoznavanji do konca terdni ostali; molimo tudi za trinoge, da bi jih ganilo jasno spri-•čevanje, katero daje za resnico kri, ki se zanjo preliva."
V resnici se je v teh daljnih deželah slavno poterdila ona postava o razširjanji sv. vere, katero je nekdaj Tertulijan izrekel z besedami: Kri mučencev je seme kristijanov. Anam šteje desetkrat manj prebivalcev, kakor neizmerna kineška sosednja deržava, pa šteje veliko več kristjanov; gotovo je torej, da so bili katoliški misijoni v Anamu veliko nad desetkrat rodovitnejši. kakor v Kini. „Zgodovina sv. Cerkve v Tonkingu, pišejo katoliški misijoni, je ena najznamenitejših točk v cerkveni zgodovini, ne samo novejšega časa. ampak sploh v zgodovini vseh bojev in bridkost, ki jih je keiaj nevesta Kristusova prebila tu na zemlji. Današnja cerkev v Tonkingu prestala je slavno nad dvestoletno preganjanje najker-voločnejše in najbolj izbrane grozovitosti, na stotine in tisoče jih je veselo darovalo blago in življenje za vero; z ječo in mečem izpraznjene verste vernikov pa so se neprenehoma zopet polnile; tako mogočno deluje izgled mučencev in moč milosti proti največim naporom neverskega sovraštva in zlobe — to so zmage in nevenljivi venci slave, katere si je ta cerkev pridobila in s katerimi sme stopiti le mu^eniškim cerkvam pervih stoletij kot jednakopravna. Težko bi dobili v življenji terpljenja cerkve Kristusove na zemlji oddelek, v katerem bi se moč in nepremagljivo delovanje sv. evangelija tako jasno in razvidno pokazalo. Po človeško soditi, je bilo vse prav tako napravljeno, da bi iztrebili cerkev v Tonkingu, kakor prej cerkev v Japanu. Serd in razkačenost preganja-jočih kraljev, grozovitost mandarino/ in trinogov, popolnoma vravnava in skoro neprenehljiv, barbarsko rabljen pokončevalni način, strogost in nečloveško ravnanje pri izverševanji rabeljstva na nateznicah in drugih mučilnicah, zares satanska zloba v iznajdbi novih muk — vse to je preterpela cerkev tonkinška kakor japonska. Vsakoverstne zapreke so se združile, da bi bilo nemogoče kristjanstvo ondi vstanoviti. Tudi značaj Tonkingčanov, ki je po naravi slab,
strašljiv in nestanoviten, ni dajal samo nikakega zagotovila, temuč je na videz provzročal v vsem veliko negotovost. Pa božje usmiljenje ni dopustilo, da bi s potom in kervjo toliko mučencev namočena tla ostala nerodovitna; da) je Tonkingu domačih duhovnov, polnih gorečnosti in serčnosti v mukah in v apostoljskem delu; dal jim je dolgo versto sveto živečih škofov, ki so bili dve stoletji blagoslov in podpora ondotnega kristjanstva. Portugalska, Italijanska in Španjska, in več kakor enkrat tudi Nemška, poslale so tje najbolj navdušenih blagovestnikov.
Eden nemških misijonarjev v Tonkingu bil je jezuit o. Janez Gašpar Krač, ki je bil I. 1737 obglavljen v 39. letu svoje dobe s tremi portugiškimi očeti in dvema tonkinškima kristjanoma v glavnem mestu zaradi vere. Že v prejšnem stoletji začela se je obravnava, v kateri naj bi bil ta m učenec med iz-veličane prištet; vender po odpravi Jezusove družbe je bila obravnava preprečena, v novejšem času pa zopet povzeta.
Ljuto preganjanje terpelo je daleč v naše devetnajsto stoletje. Človeku se zdi, da sliši glas besnega človeka, ako bere ukaz trinoškega Minh-Mang-a do njegovih mandarinov: „Udrihajte brez usmiljenja, natezajte, pomorite vse, ki se protivijo po križu z nogami teptati. Kdor se namreč temu protivi, je že kriv veleizdajstva. Zgrabite torej sekiro, ali pa meč, ali kar vam ravno v roke pride, in zatrite te terdo-vratne zločince, da niti eden ne uide!*
Zastonj pa je vse divjanje! Serčnost spoznavalcev premagala je ljutost preganjalcev. Ko je leta 1*41 umeri Minh-Mang. je bilo v Anamu kristjanstvo, katero pokončati se je bil zaprisegel, močnejše in živahnejše kakor kedaj poprej; tudi nasledniki tega trinoga niso nič več dosegli. Grozovitost Minh-Man-gova je provzročila, da se je Francoska potegnila za zatirane. Pridobila si je Kohinkino in vterdila svojo moč tudi v Tonkingu. Toda s tem so bili ljuu preganjavci še bolj in huje razkačeni, in so zlivali svojo jezo ondi, kamor ni več segal francoski vpljiv. Zopet je bilo 40,000. pozneje 50,000 kristjanov usmer tenih, ali pa pokončanih. Pa tudi s tem niso nič opravili. V teh deželah je dandanes več kot (¡20,000 kristjanov, „in ko bi imeli zadostnih pomočkov, bi lahko v mojem vikarijatu samó na leto 20,000 ne vernikov kerstili," dejal je pred kratkim apostoljski vikar zahodnje-tonkinški. monsinjor Puginier. v pismu, v katerem priporoča svoj inisijon nam v molitve.
Žal. da moramo k temu pridejati, da ni pomanjkanje pomoči jedina in tudi ne naj veča težava, s katero se imajo boriti ti misijoni. Kakor nekdaj, tako je tudi sedaj, kakor drugod, tako je tudi v Anamu verska brezbožnost in slab izgled evropejskih zmagovalcev največi zaderžek za razširjanje sv. vere. Zlasti v Anamu pa se tudi prigodi, da ravno tisto framasonsko sovraštvo, ki v materni deželi francoski Cerkev tolikanj žali in preganja, prižene marsikate rega Francoza tako daleč, da se združi s preganjalci ki nikdar ne mirujejo, proti domačim kristjanom in njih misijonarjem, akoravno, kakor je jasno, s tem zasleduje in preganja v kristjanu tudi'Evropejca, in zlasti Francoza. Ppajmo in molimo, da bi prenehalu tako zaslepljenje in zavladala prava pamet. Vendar pa raste anamska cerkev ukljulj vsemu temu viharju (tudi zadnja sporočila jih zopet nazninjajoj in za prekain ter obetajo dan za dnevom bogatejšo žetev.
Zahodnji Tonking, misijonski del gospoda Pu-ginier-a, je že slovesno izročen presv. Sercu Jezusovemu; ostali deli dežele pa naj bodo za ta mesec usmiljenju tega sv. Serca posebno priporočeni. Kajti, čem bolj je moč in veljava v rokah sovražnikov Jezusa Kristusa, čem bolj jo uporabljajo proti kraljestvu Jezusa Kristusa in v razširjanje teme, čem manj smemo od sveta in ljudi pričakovati; tem go-rečnejše moramo iskati pomoči v molitvi in rasti v zaupanji na njeno nezmotljivo in vseobsežno moč in učinek.
Glavni namen za mesec december (gruden): ][i*ijoni v Afriki.
b) Posebni nameni:
s. S. Vilehad. Bremen in druga pristaniška. Izseljenci in družba sv. Rafaela Katoliško easopisje.
S. Kito. Monastirska škofija. Krepka odvernitev navala brezbožnih spisov. Potniki na ladijah. Zapeljani delavej Vee pijam-ev in preklinjavcev.
lo. S. Andrej A vel. Hudo obrekovani duhovni in redovniki. Sreena razrešitev zapletenih dušno-pastirskih zadev. Prenovljenja cerkva in kapel.
M. S. Martin, škof. Pospešitelji molitvenega apo-stoljstva. Skušnje z važnimi nasl-dki. Ver učiteljev in u«v-i-teljii- pa njih šole. Hudo skušane družine.
12.	S. Martin, papež. Ohranitev dobrih keršeanskih domačih navad olajšava težkih breinen zaradi dolgov. Od skerbi potlačeni družinski očetje in matere.
13.	S. Stanislav Kostka. 1'oljsko. Jozih-uva družba. Noviei verskih redov. Poklicne zadeve.
14.	S. Albert Veliki. Sveta vez med vero in znanostjo. Važno znanstveno podjetje. Ibožne hiše in bolnišnice.
15.	S. Leopold. Avstrijske dedne dežele. Keršeansko oživljanje Dunaja. Odveniitev tromasonstva. Vstanova kat. šolskega lista.	(Dalje nasl.)
Zahvale.
Huda Im»1«'Z»ii nie je pripravila na kraj groba. Pri ljudeh ni l-i!«» vee pomori za nie. kajti zdravniki so nad mano «.I,upali. Moji soiodniki se pa zateko k njej. ki je zdravje bdnikov. in opravijo zame vee devetdnevnie. kterih sem sc tudi jaz vdeh-ževala. kolikor mi je bilo mogiH-e. Priporočala sem se tudi sv Alojziju z obljubo, da se po dobljenem zdravju Mateii božji in njemu oeitno zahvalim. Ker se mi je na to res zdravje poveruil». želim s temi verstieami svojo obljubo spolniti. ČVščeu bodi Boj; v svojih svetnikih!	J.
Mladeiiee z Vipavske doline piše takole:
Prisen-no se zahvaljujem Mariji pree. Devici na sv. (iori pii t>oi.«i. «ia s« m bil pri neki kupejji ravno tako uslišan, kakor sem jo prosil. Zatoraj bodi ji preserena hvala, ki usliši tudi t>kesaii^a» «lešnika, ki jo senno in zaupno prosi. Po praviri se imenuje pril»ežališee grešnikov, in pomoe kristjanov.
Imam pa še druge prošnje, ki sem jih na njen oltar položil in bi bil. ak<» je božja volja, rad uslišan Zatoraj se prav sereuo pri porivam vsem bratom in sestram naše ljube iiospe presv. serea v njih sereno molitev. Da bi me Marija tudi s.*daj dobrotno uslišal. Amen.	Ivan S.*)
Z Vipavske doline
i Kak«»r smo že verkrat opomnili: za vredništvo bi se
moral vsak |»osiljaver zalival in prošenj s polnim imenom pod-
pisati. ter tako imamo zagotovilo, da je stvar resnična, fe tudi
se /a občinstvo lahko podpiše le s kacimi n. pr. začetnimi)
«Vrkami.	Vr.
Listek za raznoterosti.
Vse duhovstvo Tomajskega dekanata je prem i 1 o-stnemu gospodu škofu dr. Jan. Nepomuku Glavi n u vsled napada z nastavljeno petardo v škofijskem dvoru poslalo priserčno sočutno pismo. (Več prih)
Prihodnjo nedeljo, 8. t m., bodo premilgsp. ter-žaški škof sv. birmo delili v Dolini. — V Zgoniku bo ravno ta dan č. g. Jožef Grilanec pel novo mašo. V Sežani sta 4. t m. prečast. brata Koinan a obhajala svojo TOletnico. Še mnoga leta!
V Pulju je za mertvudoni umeri vojaški duhoven naš rojak preč. g. Jurij Kačič, inful. opat M. B. na Lakromi itd. K. I. P.
-Pri sv. Luciji na Goriškem je 28. okt. umeri č. g. župnik Alojzij C ari i. K. I P.
Sarajevo 27. okt. (Poterdilo idr.) Danes prejel (25 gld.. vmes 10 gld. 80 kr. za intencije). Lepa hvala!
—	Naše ladije niso nam se še potopile — Kirn derži čversto. D. A J.
Milgsp. Jan. Vertin, škof v Marketu, v severni Ameriki, verni vsi se iz Kima, obiskal je svoj rojstni kraj na Dolenjskem, mudil se nektere ure v Ljubljani ter se odpeljal 1. t. m. z gorenjsko železnico. Mudil se bode v Kvropi. na Bavarskem, v Švici, na Francoskem še nekako mesec dni. potem se verne nazaj v svojo škofijo. Bil je prišel v Rim poklonit se sv. Očetu, kar morajo opraviti ondotni škofje na 10 let.
Družba sv. Rafaela. Veliko izselcev v Ameriko je prišlo že v kremplje brezvestnih goljufov in sleparjev in so terpeli veliko škodo, ali pa zašli v skrajno nesrečo in pogin. Družba sv. Kafaela je torej velika dobrot niča za take potnike. Zaupni možje te družbe so po nekterih mestih: v Bremenu n. pr. g. župnik Peter Schh"»sser in župnik Prachar (Lindenstrasse. ti); v Hamburgu-u g Theodor Meynberg (Grosse Reichen-strase 52); v Amsterdam u, g. Edvard Huf ^Nieu\vendyk, 215»; v Lieverpool-u, g. Rev. Fr. D' Heurter (2t> High Park Street); v Londonu, g. župnik Dr. Verres <47 Fnion Street, Whitchapel)...
Pismo Mohamedovo! Dozdaj so turki mislili, da sultanova bukvama ima v posesti neko pismo od samega Mohameda, ktero je bilo nekako v letu 1750 najdeno v nekem koptiškem samostanu, leta 1858 pa sultanu Abd ul-Medžidu prodano ne manj kot za pol milijona pijastrov (50 000 gld. a. v.). Ves tnusul-manski svet je imel nezmerno češčenje za njim drago
—	drago svetinjo, ali kaj?
Tu pa neprevidoma pride učen profesor, Kara-baček mu je ime. sloveč orientalist ter spriča in dokaže, da to pismo skozi in skozi ni nikakoršno pisanje iz roke Mohamedove. Zarad tega je velika nevolja in polomasfc v Carigradu! (Pozavne 5. zvez.)
Dobrotni darovi.
•
Za dijaško mizo: C. g. adm. Iv, Sternad 2 gld. „pridnim lijakom za prešiee-. — C. g. župik Ant. Klenieu S gld. — <\ g. duhovni pastir Fr. Tavčar 3 gld.
Za v s t a n o v i t e v stalne in večji r e z i d e u e i j e vr.. oo jezuitov v Ljubljani ni e s t o sedanjega „prn v i zor ja~ : XI. zbirka 4 gld.
Za sv. Detinstvo: Iz Kranja po Ant. Fajtar 3 gld.
Za M a r i j an išče: <;. g. župnik Ant. Klemen S gld.