Lot* IX., štev. 46. '■“'.'iJninn piataan r get«viui. V LJUBLJANI, v soboto, 14. novembra 1925. Današnja številka Din 1 '50. ■54wawafflB«D»aaawB^^ mn* mma poaedoljkK In faum p*> prašniku vsak dan. UrsdniStvo in npravništvo: poštni predal štor. 10S, $&&& bss teJograme: >Napr®j<, Ljnbljan*. Slikovni E*&ua St 1S.807. Stene mesečno .... Din 25-— t za inozemstvo . . . . Din 35 — f Oglasi: Prostor 1X55 mm 60 par. Mali oglasi: besedS 60 par, najmanj 5 Din. Dopise frankirajte in podpisujte, sicer se KS priobčijo. — Rokopisi se ne vračajo. Reklamacije za list so poštnine proste. Glasilo Socialistične stranke Jugoslavije. IztiasjaL začasno le emsSsrat sva teden in slaprve mesečno © dsrtakrjev KetaUk VII., Štev. 46. Četrtkova „Najjs vej eva" številka l*Mja kot iesinlk: LJUDSKI GLAS Glasilo Kmetsko-detavske Kvease Stane letno 72 Din — mesečno 6 Din Vsem krajevnim organizacijam SSJ in KOZ. Seja načelstva SSJ in KDZ, ki se je vršiia dne 10. t. m. v Ljubljani, je po pooblastilu izvrševalnega odbora sklenila sklicati XVII. redni strankin zbor, ki se bo vršil 1., 2. in 3. januarja 193§: v Trbovljah. (Čas in prostor bomo objavili naknadno.) Začasni dnevni red: 1. Otvoritev zbora, verifikacija mandatov, volitev predsedstva. 2. Poročilo načelstva in nadzorstva. 3. Izpopolnitev strank, programa. 4. Nacionalno vprašanje. — Internacionala. 5. Strokovne organizacije in stranka (Skupni dom). 6. Organizacijska vprašanja in tisk. 7. Delavska zbornica in socialno zavarovanje. 8. Volitev načelstva, izvrševalnega odbora in nadzorstva. 3. januarja bo zborovanje »Kmetsko-delavske zveze«. Začasni dnevni red: 1. Agrarno vprašanje in socialna demokracija. 2. Sprememba pravil. 3. Volitev načelstva in osrednjega odbora. 4. Razno. Eventualni predlogi morajo biti poslani centralnemu tajništvu najpozneje do 15. decembra t. 1. (na naslov: Ljubljana, pp. 168). Pravicg udeležbe (§ 26. organizacijskega pravilnika): Vsaka organizacija, ki je pravilno obračunala za zadnje tri mesece pred' dnevom sklicanja, ima pravico do enega delegata, večje organizacije pa za vsakih 50 č1p -ov po enega, pri čemer se ostanki pod 30 ne upoštevajo, 30 ali več članov pa šteje za 50. Število delegatov se računa na temelju povprečnega števila članov zadnjih treh mesecev. Za vsakega delegata ijen tudi po eden ""— naj bo izvo-namestnik. Razen § 26., ki ga objavljamo, opozarjamo na vse določbe organizacijskega pravilnika, posebno na §§ 24. do 32. Potne stroške delegatov morajo plačati organizacije same. Pravico in dolžnost udeležbe imajo tudi vsi člani načelstva, izvrševalnega odbora in nadzorstva. Odbori posameznih organizacij naj naznanijo imena izvoljenih 'delegatov ter njihovih namestnikov najpozneje do 15. decembra 1925 centralnemu tajništvu v Ljubljani, da dobe pravočasno delegatske izkaznice. Gostje, ki se priglasijo pokrajinskemu tajništvu do 15. decembra, bodo imeli zagotovljen sedež. Drugi dobe izkaznice za goste na licu mesta, dokler bo zadoščal prostor. V Ljubljani, 10. novembra 1925. Načelstvo SSJ in KDZ. Predlogi za XVII. strankin kongres it Trbovljah, Načelstvo je predebatiralo glavne točke dnevnega reda in pooblastilo tajništvo, da objavi predloge načelstva za kongres. Predlogi bodo objavljeni v »Napreju pod naslovom: Predlogi za XVII. strankin kongres v Trbovljah. Vsak član naj te predloge preštudira, na članskih zborih jih predeha-tirajte! Krajevne organizacije naj pošljejo svoje dopolnilne predloge pravočasno, da se objavijo v listu. Zgagarji so odšli iz stranke, zato se bo kongres lahko resno bavil z načelnimi vprašanji socializma. a) Ime strank e. Jugoslovanska soc. demokratska stranka je od svoje ustanovitve 1.1897 pa do prevrata vztrajala na stališču razrednega boja in internacionalizma. Tudi srbsko soc. dem. stranka je ostala zvesta socialistični politiki ter je v najtpžjem času, ko so voditelji velikih strank podlegli vplivu nacionalizma in militarizma, 1. 1914 odločno glasovala proti vojni. Ime jugoslovanske socialne demokracije je torej ostalo neomadeževano v najtežjih vojnih časih. Po prevratu, ki je stranko organizacijsko odrezal od velikega dela njenih članov v Primorju, pa so nekateri voditelji konsumskih organizacij, ki so še med vojno zapletli stranko z oportunistično politiko »Vojne zveže« v svoje finančne mreže, za zeleno mizo kapitulirali s strankinim programom ter se zvezali s kapitalisti, s he-gemonističnimi centralisti in nacionalisti za cepo ministrovanja, čeprav je večina srbske proletarske soc. demokracije kompaktno obsodila ministe-rializem in oportunizem. To je dovedlo do razkola v stranki. >. Levičarji v stranki so začeli uvidevati j — dasi nejasno — kam vodijo stranko j socialpatrioti, ki so začeli teptati v: stranki vsako demokratično ureditev. Namesto da bi v okviru organizacije vodilo boj za odpravo oportunistične politike, je levičarsko vodstvo izstopilo iz stranke in ustanovilo socialistično stranko, ki se je na Vukovar-, skem kongresu združila s komunistično stranko. Po nesrečnem izstopu levičarjev iz stranke so zavedni socialni demokrati vodili dalje boj za zmago socialističnih načel posebno s pomočjo načela javnosti, progresivnega davka in javnih računov. Ta boj je posebno oteževalo centralno vodstvo SPJ, ki je očitno podpiralo-koruptno in nesocialistično politiko in njene zagovornike. Ko so pa temeljni socialistični principi končno zmagali na celjskem kongresu, je kapitalistično sorodstvo zapustilo stranko, ustanovilo najprej Rdeči prapor« in ko je ta propadel — Socialista«. To kapitalistično sorodstvo vodi zloglasno nesocialistično politiko v vseh političnih vprašanjih SHS države. V zadnjem času so se merodajni politiki te grupe zopet spremenili, zavzeli so stališče sindikalizma ter tako pretrgali zadnjo nit, ki jih je vezala s socializmom. Poleg teh disidentov zlorabljajo socialistično ime tudi takozv. narodni socialisti, krščanski socialisti in vsi drugi kapitalistični agenti. Od vseh takih in podobnih agentov se je naša stranka ločila že pred skoraj 30 leti s tem, da se je imenovala socialno demokratično. Demokracija pomeni vlado ljudstva, socialna demokracija — vlado dosedaj izkoriščanega in tlačenega ljudstva po načelih socializma. Vsi drugi lažisocialisti pa se ravno v tem razlikujejo od pravih socialnih demokratov, da ne verujejo v ljudstvo, da jim je proletariat samo pred-mei, lestvica, po kateri plezajo med kapitaliste. Ker socialpatriotje niso niti demokratično čutili, temveč so načela socialne demokracije prodali za ministrske stolčke in dobičkonosne službe, zato se je tudi, ko so oni vladali v stranki, spremenilo strankino ime predvsem na ljubo kapitalističnim de-mokratarjem, s katerimi so bili v zvezi. Od tedaj je delavstvo doživelo poraz za porazom. Ti porazi pa so zavedno delavstvo še bolj združili. Danes že spoznavajo vsi resnični socialni demokrati, da je bila politika teh lažisocialistov napačna in da je ne-obhodno potrebno vrniti se k socialističnim načelom Marksa, Engelsa in drugih velikih proletarskih borcev za socialno demokracijo. Marks in Engels sta imenovala prvo internacionalo komunistično. In še danes je mnogo odličnih borcev za socializem, ki se tako imenujejo. Vendar je komunistično ime v Jugoslaviji na zelo slabem glasu radi pučistovske politike takozvanih skrajnih levičarjev, ki se danes poslužujejo tega imena. Iz vseh teh razlogov, posebno pa še zato, ker se naša stranka opira na vso dobro tradicijo socialno demokratskega pokreta na svetu, a zametuje izdajstvo lažisocialistov in ker se naša stranka bori za zmago socialne demokracije, to je za zmago proletarskega razreda in socializma, predlagamo kongresu: da se vrnemo k staremu, v državi SHS neomadeževanemu iinenu in se imenujemo Jugoslovanska socialno demokratična stranka, b) S p o p o 1 n i t e v programa. V splošnih načelih našega programa, ki je bil od par sodrugov v Beogradu brez javne debate sprejet, je dovolj dobro karakterizirana doba razvijajočega se kapitalizma. Vendar je že danes v razvitejših deželah kapitalistični sistem v razpadanju, to je, ruši se osnovni princip kapitalističnega gospodarstva: svobodna konkurenca. Delniške družbe, ki vedno bolj izpodrivajo privatne kapitaliste, že danes obvladujejo najvažnejše industrije. Karteli, sindikati, trusti in monopoli, v katerih je združenih po več industrij ne samo ene države, so danes faktični gospodarji produkcije. Oni diktirajo cene najvažnejšim surovinam in produktom ter tako onemogočajo svobodno konkurenco. Bančni kapital se je ozko zvezal z industrijskim in ustvarja ogromne koncerne, ki stremijo za vedno večjimi tržišči. Ker pa so nerazvite dežele kot kolonije in polkolonije že razdeljene na interesne sfere najmočnej- ših velesil, je vedno večja nevarnost imperialističnih vojn, t. j. vojn med velesilami, ki hočejo druga drugi iztrgati interesne sfere. Taka velika vojna je bila tudi svetovna vojna od leta 1914—1918. Radi ruske revolucije in revolucij v Nemčiji in Avstro-ogrski so morali imperialisti prekiniti svetovno vojno, da bi jo ob prvi priložnosti zopet obnovili. Zato se neprestano oborožu-jejo na kopnem, na vodi in v zraku. Ogromne vsote izdajajo države za oboroževanje in to danes, ko še niso zaceljene rane zadnje vojne. Vojna v Maroku, v Siriji, revolucija na Kitajskem, nemiri na Balkanu in v drugih deželah pričajo, da mirovne pogodbe imperialistov ne zadovoljujejo, temveč ustvarjajo vedno večje nezadovoljstvo. To tudi v kapitalističnem sistemu ne more biti drugače: imperialistični kapitalizem ne more živeti brez nasilja, brez vojne. Jugoslavija in ostale balkanske dežele so finančno tako odvisne od velesil, da jih lahko imenujemo polkolonije. Delavno ljudstvo teh dežel nosi dvojno breme — ono mora nasititi profitaželjne svoje kapitaliste in povrhu še plačevati ogromne obresti od financielnih obveznosti drugim državam. Mirovne pogodbe imperialistov tudi na Balkanu niso pravične. Velik del Jugoslovanov je podvržen nasilju italijanskih nacionalistov, ki jemljejo našemu ljudstvu osnovne pravice — pravico samouprave in izobrazbe v maternem jeziku. Nacionalna vprašanja so ozko zvezana s kolonialnimi. Dokler se torej ne zruši kapitalistični sistem kolonialnega izkoriščanja, tudi ne bodo rešena nacionalna vprašanja. Uvažujoč vse to, predlagamo: V odstavek I., str. 8., strankinega programa se na koncu odstavka kot točka 3. pristavi: 3. Kapitalistično gospodarstvo je zavladalo koncem XIX. stoletja po vsem svetu. Nerazvite dežele in zaostali in mali narodi so razdeljeni na interesne sfere med velesile kot kolonije in polkolonije. Kot polkolonije moramo smatrati tudi balkanske dežele, ker so finančno popolnoma odvisne in pod kontrolo velesil. Politiko teh velesil diktirajo interesi delniških družb, sindikatov, tru-stov, kartelov in koncernov, ki obvladujejo večji del najvažnejših produkcijskih sredstev. Z razvitjem teh je kapitalizem vstopil v svojo končno fazo, v takozvani imperialistični kapitalizem. Imperialistično epoho kapitalizma označujejo sledeči pojavi: a) Svetovni trg je že razdeljen med glavne velesile. b) Mesto svobodne konkurence vedno bolj prevladuje monopol sindi-* katov, trustov, kartelov in koncernov, ki diktirajo cene produktom in surovinam. c) Bančni in industrijski kapital je vedno ožje spojen v takozvani finančni kapital, ki potom izvoza kapitala, mednarodnih posojil in drugih operacij finančno obvladuje svet. d) V razvjtih deželah je proletariat tako narastel, da samo delavstvo predstavlja večino prebivalstva in je na ta način delavna sila odločujoč gospodarski faktor. e) Boj za tržišča in boj za diktiranje trgovskih pogodb med velesilami je vedno hujši ter je dovel do svetovne vojne 1914—1918. f) Svetovna vojna se je začela spreminjati v letih 1917, 1918 in 1919 v državljansko vojno, ki je odstranila reakcionarne monarhije iz Evrope. V evropskih razvitih državah se bije končni boj proletarskega razreda proti kapitalističnemu v vseh institucijah družabnega življenja;, Socializem ni več samo znanstvena teorija, temveč zmaguje v vseh panogah družabnega življenja. Zavedajoč se ogromne odgovornosti delavske politike v takem času in ne izgubljajoč končnega cilja socializma izpred oči — a upoštevajoč dejstvo, da se Jugoslavija šele razvije iz ideoloških in gospodarskih spon fevdalnega sistema, postavlja jugoslovanska socialna demokracija sledeče aktualne zahteve: A. K balkanskemu vprašanju. Jugoslovanska socialno demokratična stranka poudarja v smislu balkanske konference leta 1909 in balkanske soc. konference leta 1910 ter vseli ostalih balkanskih razgovorov ponovno: 1. Da je za mirno ureditev balkanskih dežel edina rešitev v federativni republikanski zvezi vseh balkanskih narodov in držav. 2. Da je potrebna najtesnejša zveza med socialno-demokratičnimi strankami vseh narodnosti slovanskih in neslovanskih, ki živijo na Balkanu, za boj proti hegemonističnim in šovinističnim tendencam in za pravo ljudsko demokratično zvezo vseh dežel na Balkanu. B. Ker je hegemonistični centralizem glavna ovira mirnega sporazuma med narodi v SHS, se predlaga, da se točka 1. (na str. 11.) naših občih političnih zahtev v SHS glasi sledeče: 1. Edinstvo države z enim zakonodajnim telesom in z eno parlamentarno republikansko vlado za vse skupne zadeve SHS. Popolna pravica samoodločbe in samouprave za vse narode v državi, pokrajini, okrožju, okraju in občini. Točki 2. se doda: Odprava vseh zakonov, ki omejujejo državljanske pravice, zlasti svobodno besedo, svobodno izražanje prepričanja, svobodo zborovanja in združevanja. Fašizem in nacionalno šfjsrašaate. Nedeljsko protestno zborovanje akademske mladine, katerega se je udeležilo par tisoč ljudi najrazličnejše starosti in poklicev, je pokazalo na eni strani silno in upravičeno ogorčenje nad fa-šastovskim terorjem v Italiji, ki brezobzirno tepta osnovne državljanske pravice narodnih manjšin in opozicionalnih organizacij, a na drugi strani so govori na tem zborovanju — sicer »temperamentni« in navdušeni — kakor tudi medklici in gesla, ki so jim kar od kraja navdušeno pleskali, pokazali vso nezavednost vodečih akademskih krogov v nacionalnem vprašanju. Manifestirali so tako miselno nedoslednost, kakršne ne bi pri- čakovali od mladine, id je preživela svetovno vojno in povojne revolucije. C e primerjamo 'te vodilne akademske kroge z našo revolucionarno mladino v letih 1912 do 1914, ki je svoj nacionalni boj vezala z revolucionarno demokracijo vsega sveta, moramo ugotoviti, da današnji akademiki ne poznajo niti abc nacionalnega vprašanja sploh, posebno pa ne jugoslovanskega, še manj pa slovenskega. (Izjeme so med njimi.) Zob za zob, kri za kri, solza za solzo, to so pač gesla, ki spadajo v stari testament, nikakor pa ne v ‘20. stoletje! >Uzdajmo se u svoju srečuk »Bog kaznuj to Italijo !< so parole, ki se lepo či-tajo v narodnih pripovedkah in pesmih. Ali danes nismo več v oni mitični dobi razvoja, ko so teke parole užigale. Nobeden od govornikov ni pokazal bistva fašistovskega terorja, niti bistva italijanskega imperializma, niti načina, kako naj se mali narodi bore proti imperializmu velikih. Bistvo vseh izvajanj, posebno, pa predstavnika »Orjune«, ki ima enako politično ideologijo kakor fašisti, je bilo: vzgajajmo1 narod in sebe v mržnji do italijanskega naroda, s katerim je mogoče samo eno zbližanje: ob Soči z orožjem v rokah. — Doli italijanski Mussolini, živel jugoslovanski Mussolini, doli Italija — živela Jugoslavija! Vidimo torej interesantnost, da so vodilni ljudje protestne akcije proti fa-šistovskemu nasilju plavali povsem v ideologiji italijanskega fašizma. (Izvzeti moramo izvajanja akad. Vatovca.) Kaj se to pravi? To, da je fašizem že obvladal možgane večine akademikov. Da zavlada fašizem še nad njih srci in telesi, to bo neizogibna posledica take ideologije. Fašizem lahko triumfira, ko bo čital govore na tem protestnem shodu. Nikakega povoda za triumf pa ne bi imel, če bi spoznal to mladino kot dosledno revolucionarno in borbeno predvsem tudi pri reševanju nacionalnega vprašanja v lastni državi. Nacionalno vprašanje tudi v Jugoslaviji še ni rešeno. Kje je akademska mladina tu zastavila svoje sile, da ga pomaga rešiti? Ravno na tem protestnem shodu je pokazala, da se doslej še ni resno baviia z njim. In ravno na tem shodu bi liila morala4! pokazati smernice, po katerih se moramo boriti, da trajno in pravično rešimo nacionalno vprašanje: Vsak narod ima pravico do popolne samoodločbe in samouprave. Ta pravica seže tako daleč, da ima vsak narod tudi pravico, odcepiti se od države, ki mu ne da živeti. Vsak narod se mora boriti za samoodločbo, za samoupravo in za demokratično ureditev države najprej pri sebi. Zlasti v Jugoslaviji morajo dobiti vsi narodi in vse narodne manjšine tiste pravice, ki jim pritičejo, če se hočemo upravičeno in uspešno postaviti za pravice jugoslovanskih narodnih manjšin v Primorju in na Koroškem. Kapitalizem, ki se je razvil v imperializem, ima najmočnejšo oporo v tem, da tlači ljudstvo v nacionalnih državah in pretvarja v kolonijalne vse male narode. Zato imajo vsi mali narodi naravnega zaveznika v zavednem internacionalnem proletariatu, ki že z uspehom ruši temelje kapitalističnega inperializ-ma. Fašistovski teror se je obrnil z isto silo kakor proti narodnim manjšinam tudi proti vsem svojim domačim nasprot- nikom. In v tej fazi razvoja je jasno, da sc vsi demokratični elementi zavezniki narodnih manjšin v Italiji, revolucionarni proletariat pa še prav posebno. Kdor pa pri nas dela na tem, da vzgojimo naš narod v mržnji do italijanskega, pa je naravni zaveznik italijaskega fašizma in imperializma. Za poznavalce čaja Colom ho Cej lon tea KJE Sfc KUPI? tvrdki Le pri Ji® Pili Sjlgritzner Ljubljana blizu Prešernovega spomenika ob vodi. Najboljiii šivalni stroj ta rodbinsko alt obrtno rabo, svetovno znanih znamk Gritzrter - Adler - Ph3nlx. Istotam oosfcmezne dele za struje in kolesa, igle, olje jermera, pnevmatika. Pouk o vezenju na stroj brezplačen 1 — Večletna garancija! Na vel kol No malo l do groba? Sicer pa — ali bo veljal zakon, če bo zahteval, naj se shodi v zaprtih prostorih naznanjajo 3 dni prej, dočim za shode pod milim nebom zadošča 1 dan? Ali velja ustava ali avstrijakantstvo? r Trboveljske občinske volitve so že razpisane. r Enotna fronta. Delavska zbornica (Uratnik) »Svoboda« (Bitežnik) in neodvisneži (Štukelj), so pod tod-stvom A. Kristana v kavarni sklepali, pa ne vemo o čem. Baje, kako bi pogasili gorečo streho nad SPJ. Drugi pravijo, da so vršili le duhovno pripravo za nedeljski kongres »Svobode«. Lahko, da je oboje prav. Delavci pravijo, da taki konventikli niso demokratski, pač pa demokratareki (SDS). Mi pa ne maramo nikomur delati krivice, zate pravimo, da najbrž ni šlo za politiko, ampak so se le iz osebnega prijateljstva zbrali pri kavi. Jed. ki nam ne diši, nas tudi ne redi! Vživaj makarone in špagete znamke >Peka-tete«, ki so razmerno cenejše, ako upoštevaš vrednost, ki obstojajo iz zdroba, jajc in mleka. Dobijo se v X> kg zavojih. CAKAO VAN CASTER je vendar najboljši Razno. r Sodr. Leskošek ni bil aretiran 26. oktobra, kakor smo zadnjič pomotoma poročali, temveč je bilo tega dne izdano zaporno povelje zanj. Aretiran pa je bil 29. oktobra, in sicer radi suma hudodelstva po 61. 1. točka 1.. zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 4. 8. 1921. — Hišna preiskava se je vršila tudi pri predsedniku podružnice Unije stavbinskih in porcelanskih delavcev v Libojah. Tudi tam so zaplenili nekaj »Kom. manifestov« in drugih brošur. — Kako in kaj je torej z Leskoškovo aretacijo, bo vsakemu zavednemu delavcu zdaj že jasno. O denunci-anstvu in denunciantih se bomo pa o priliki že še zmenili. »Delavec« sodr. Leskoška zdaj, ko se ne more braniti, prav pridno napada. Tudi za to pride obračun. Zanimivo pa je, da niti »Del. km. list«, niti »Socialist« niti Delavec ne pišejo nič o zaplenitvi »Kom. manifesta«. Če bi »Naprej." molčal na kako reakcionarnost, kako bi bili padli po njem! Zato: tudi za to bo zavedni proletariat obračunal z vaiiii. r Dvojna mera. V Svobodi morajo biti delegati za kongres vsaj 1 leto organizirani. V Trbovljah je to obveljalo, v Ljubljani pa ne. Povsod je šlo za neodvisneže, ki so letos vstopili, toda tudi med temi je razlika in za delegate se smejo izvoliti le taki, ki jedo iz roke. Drugi niso zanesljivi, če bodo hoteli iti za pastirjem čez drn in strn kakor Štukelj. r Shode nam prepovedujejo, če jih ne naznanimo! V nedeljo se je to zgodilo v Hrastniku, julija pa v Kranju (uvodnik »Napreja« št. 31). Druga okrajna glavarstva se držijo ustave, ki pravi v § 14.: »Državljani imajo pravico združevanja, zborovanja in dogovarjanja. Podrobnosti o tem bo določil zakon. Na shode se ne sme hoditi z orožjem. Shodi pod milim nebom se morajo naznaniti pristojni oblasti 24 ur prej.« Celjsko glavarstvo pravi, da to ne velja, ampak da bo stari avstrijski paragraf tepel ljudstvo vse do takrat, ko dobimo zakon s podrobnostmi. Če gospoda tega zakona ne da, ostanemo avstrijakanti RESOLUCIJA 0 DELAVSKI ZBORNICI. Trbovlje. Na javnem shodu, ki ga je priredila krajevna organizacija SSJ in KDZ v Trbovljah dne 12. novembra v dvorani pri Forteju, je bila po referatu s. Bernota in po debati, v katero sta kot pretigovornika posegla kristanovca Klenovšek (SPJ) in Pribr-šek (neodvisnež), je bila soglasno sprejeta sledeča resolucija: 1. Delavska zbornica je potrebna. 2. Svoje delo naj vrši javno in parlamentarno, da bo vredna svojega imena. 3. Volitve v Delavsko zbornico naj se vršijo brezpogojno ter se morajo priznati vse strokovne organizacije, da so upravičene vlagati za te volitve kandidatne liste, če se priglasijo za registracijo pred razpisom volitev, ne pa da bi imel upravni odbor Delavske zbornice pravico, katerokoli organizacijo odkloniti. Prva točka je bila sprejeta, da ne bodo demagogi mogli govoriti, da smo proti delavskemu parlamentu. Druga točka je jasna, delavci ne marajo, da bi kristanovska gospoda o delavskih milijonih sklepala v tajnih konventik-lih, javne seje pa sklicevala na vsake kvatre enkrat po par ur, da nikdar ni časa za parlamentarno debato. Tretja točka je bila pa potrebna, ker Unija stavbinskih delavcev in KDZ še zdaj nista prejeli pismenega potrdila, da sta registrirani in se tajnik Delavske zbornice Uratnik izgovarja, da mora o registraciji teh dveh organizacij šele Odbor sklepati. Torej za demokratar-ske, klerikalne in kristanovske organizacije ni treba sklepati, te se registrirajo kar na priglas, Unija stavbin-cev in KDZ pa, ki ne marata iti v enotno fronto, ampak zahtevata poštenih volitev, te dve morata čakati na milost kristanovskih upravnih odbornikov! Klenovšek se je spozabil tako daleč, da se je pred glasovanjem o resoluciji še drugič priglasil k besedi in razlagal, da KDZ ni strokovna organizacija in da zato ne more biti priznana. To se pravi, da Klenovšek vpruje demokratarski Uniji na besedo. KDZ mu bo morala pa šele z de- Oelavska zbornic*. V naši občini so bogataši tako odirali ljudstvo, da je ljudska izobrazba padla na ničlo. Ljudje so delali samo za golo življenje. Kakor je za tako občino razumljivo, so bili v občinskem odboru samo bogataši, izmed delavnega ljudstva pa samo taki, ki so bili z bogataši v sorodu. Volilna pravica je bila sicer enaka in ljudstvo bi bogataše lahko preglasovalo, toda brez izobrazbe in brez časa za javne posle se je le prerado dalo zapeljati, da je volilo sorodnike bogatašev. Tako se je razvilo človeštvo v tisti občini na dvoje vrst: ena vrsta je živela brez posebnega dela zelo udobno in prijetno, druga pa je delala kakor živina in živela pa je tudi kakor živina. To ni bilo več človeštvo, ampak neka posebna vrsta človeku podobnih živali. Če bi ne bilo tistih sorodnikov, ki so posredovali med obema vrstama, bi se s časom iz druge vrste razvila popolnoma drugačna vrsta živali, z mešanjem in križanjem se je pa to preprečilo in znanstveniki so še vedno trdili, da spada tudi druga vrsta še med ljudi. Za razlikovanje so pa imenovali prve kapitaliste, druge pa proletariat. Znanstveniki so tudi zavrgli označbo vrsta, češ, to nista dve posebni vrsti, ker spadata obe pod znanstveni pojem človeka, ampak je edino pravilno rabiti označbo razred. Kapitalisti in proletarci tvorijo dva razreda, v sredi med obema pa se nahaja kapitalistično sorodstvo, ki gega, ne le za tlako. Spoznanje pa rodi zopet novo spoznanje, tja do spoznanja človeškega dostojanstva. Ko so proletarci spoznali, da so ljudje, so zahtevali tudi pravic, in ker jih je bilo mnogo več ko kapitalistov, so svoje pravice tudi res dobili. Da ne bodo pozabljene, so bile te pravice tudi napisane in čuvar občinskega pečata je pritisnil pečat nanje in ves odbor jih je lastnoročno podpisal. Tam je stalo n. pr. v § 4. prav razločno napisano, da so pred zakonom vsi občani enaki in da oblast vse enako brani. Zlasti pa je bilo povedano, da uživa delo vsestransko za- spada h kapitalistom, ki se pa še ne ščito, tako da je s temi pravicami po- i Y -------------------------- *-.«itX4-/-vTrn+? nfnl f o nhr*nn in more končnoveljavno tja prištevati ker še ni dovolj bogato. Zgodilo se je pa, da so se kapitalisti med seboj grdo stepli. Ker jim je bilo žal lastne krvi, so pošiljali v boj proletarce. Pri tem so proletarci spoznali, da so zmožni še tudi za kaj dru- stal proletarec polnopraven občan in človek. Za slučaj pa, da bi mu bile njegove pravice od kapitalistov na kakršenkoli način zopet prikrajšane, mu je bila priznana pravica združevanja in obrambe. Tako je bil dosežen mir med obe- ma razredoma in bilo je pričakovati, da se povrne tudi blagostanje. A prišlo je drugače. Kapitalisjom se ni hotelo delati, zato so premišljevali, kako bi zopet uvedli stare čase. V ta namen so se poslužili delomržnih proletarcev, ki bi tudi rajši stare čase nazaj. Ti delo-mržneži so vprizorili razne "nerede in še celo nekaj pobojev, vse to ne na lastno pest, ampak baje v imenu proletariata. S tem so dali kapitalistom priliko, da so izsilili izjemne zakone, po katerih so proletarci izgubili svojo enakopravnost in da so kmalu padli zopet v staro suženjstvo. Tudi pravica združevanja jim je bila pod temi izjemnimi zakoni zopet odvzeta, oziroma tako omejena, da so se smeli združevati samo v organizacijah kapitalističnega sorodstva. V te organizacije pa delavci niso hoteli vstopiti, je ostal proletariat razcepljen in potlačen, le mala peščica je bila, ki se je lavei dokazati, da je strokovna. No, ta dokaz je dobil takoj na licu mesta, vsi brez razlike so sprejeli tudi tretjo točko resolucije in niti Klenovšek se ni upal glasovati proti, čeprav je bil pozvan, češ, če je govoril proti, naj še glasuje proti. Ni imel korajže. OJtaktiki strokovnih sekcij »Skupni dom« ni ustanovljen zato, da bodo razni tajniki in nadtajniki preskrbljeni, tudi ne zato, da se bo zaupnikom dobro godilo, ampak zato, da se bori v razrednem boju na strani delavskega razreda proti kapitalističnemu razredu za dosego socialističnih ciljev, to je, da dosego tiste družabne ureditve, pri kateri bodo zaslužki odgovarjali delu, ne pa slučaju ali celo samovolji lastnikov delavnih sredstev. Če hoče »Skupni dom« ta cilj sploh kdaj doseči, ne sme na način nekdanjih strokovničarjev obljubljati stavkovne taktike, češ, plačujte visoke prispevke, kadar nas bo dovolj in kadar bomo imeli velik stavkovni fond, bomo zastavkali in prisilili kapitali--ste, da se nam udaio na milost in nemilost. Ta »taktika« je dandanes popolnoma brez smisla, kati nihče ne spravi našega delavstva v stavko, pa čeprav bi prišel sam K. Marks jo priporočat. V brezposelnosti je stavka nesmisel, in če se kje vrši, jo vršijo nezavedni delavci pod vplivom plačanih kapitalističnih sorodnikov zato, da spravijo še več delavcev v brezposelnost in bedo, ali pa da se delo ustavi, ker podjetniki nimajo naročil ali pa ker hočejo popravljati svoje tovarne itd. Bile so stavke že tudi vprizor-jene samo zato, da so se izčrpale blagajne delavskih organizacij in da so se po brezuspešni stavki delavci obrnili od svojih organizacij proč, češ, saj ni vse skupaj nič. Ta »taktika« ima torej namen delavski razred oslabiti, ne pa ga podpreti. To pa tem bolj, ker tudi najvišje stavkovne podpore niso zadostne za življenje in tudi če bi bile — bi delavce demoralizirale. »Skupni dom« ne odklanja stavke absolutno. So slučaji, v katerih je potrebna. A danes takega slučaja skoro da ne more biti. Tem bolj, ker si pametne stavke (razen kratke, demonstrativne) nikakor ni mogoče misliti brez železničarjev. Teh pa danes ne spravi v stavko nihče, niti sam peklenšček ne, pa tudi bog ne; ne katoliški, ne pravoslavni. Organizacijo dela je treba izpreme-niti. Treba je ustanoviti socialistično organizaojio dela, ki bo sama lastnica delavnih sredstev in ki bo sama z lastnim delom posegla v produkcijski boj. Zato je treba boljše izobrazbe delavstva in večje njegove združitve. Izobrazilo se delavstvo ne bo, če se ne bo združilo, združilo pa se ne bo,, če ne bo izobraženo. Zato mora iti oboje roko v roki. »Skupni dom« je idejno že zmagal. O tem ni nikakega dvoma, saj si že nihče več ne upa nastopiti stvarno proti njemu. Zastonj 'izzivamo na- sprotnike, naj povedo, kaj jim ni všeč. Le redkokdaj se kdo zareče in pove, da ne mara »Skupnega doma«, ker bi potem dobili besedo tudi tisti, ki »se niso še ničesar naučili«, oni pa, učeni kapitalistični hlapci, »ki že vse znajo«, oni bi izgubili svoje lepe plače in postranske profite. Le redkokdaj se kdo tako zareče, strašno se bojijo, da ne bi delavstvo spoznalo buržuj-skega socializma tudi odznotraj. Idejna zmaga »Skupnega doma« pa delavstvu nič ne koristi. Na vsak korak najdeš delavca, ki hvali »Skupni dom«, da si misliš, no, ta je pa gotovo med prvimi člani. Ko ga vprašaš, se izkaže, da sploh še ni član. Od take hvale nima nihče ničesar, kvečjemu nasprotniki, ki se sinejajo, ker se čakavcev prav nič ne bojijo. Idejna zmaga torej sploh ni zmaga, dokler se delavstvo tudi gospodarsko ne pridruži »Skupnemu domu«, dokler ne začne vseh svojih bojev bojevati potom sekcij »Skupnega doma«. Kdor misli, da je n. pr. »Svoboda« nevtralna in zato tam sodeluje, da bo delavstvo prej izobraženo, mu ni zameriti. Pač pa mu moramo zameriti, če ni član »Skupnega doma« in če še vedno ne sodeluje v njegovi izobraževalni sekciji. Če so naši člani kot konsumenti organizirani v Konsum-nem društvu za Slovenijo, je to prav. Ni pa prav, če niso člani konsument-ske sekcije »Skupnega doma«. Esperantistu se ne čudimo, če je v nevtralnem esperantskem društvu, ne vemo pa, če res čaka od tam rešitve proletariata in zato se čudimo, zakaj se ne vpiše v esperantsko sekcijo Skupnega doma. Vsak ima tudi pravico biti organiziran v profesionalnih strokovnih organizacijah, n. pr. v Kmetijski družbi, Rudarski zvezi, v zvezi babic, učiteljev, kovinarjev, tipografov itd. Vsak bi moral sam znati ločiti, ali je njegova stroka organizirana res nevtralno, ali pa je le filialka SPJ in torej odvisna od kapitalizma; če je nevtralna, bi lahko v nji ostal, če pa je le filialka, bi moral izvajati posledice. V obeh slučajih pa bi moral biti v strokovni sekciji Skupnega doma, če je razredni borec. Ženske so zelo rade nevtralne, zato imajo tudi mnogo nevtralnih društev, v ženski sekciji Skupnega doma je pa zelo malo članic. Nam se pa zdi, da bi morale imeti nevtralne žene samo eno društvo^ če bi bile res nevtralne. Ali ne? Pa je z njihovo nevtralnostjo prav tako, kakor z železničarsko, čim bolj govorijo o svoji nevtralnosti, tem več društev imajo, ki se med seboj kregajo, kakšna mora biti nevtralnost. Potem pa begajo med obema frontama razrednega boja in prosijo na obe strani, naj ne streljajo vanje, oni da so nevtralni. Vlada je pa najbolj nevtralna, ona tudi ne mara razrednega boja, zato napravi nevtralno pragma-tiko, da bodo nevtralne žene železničarjev lahko kuhale nevtralno repo v nevtralnih loncih pri nevtralnem ognju iz nevtralnega snega, ki bo tako nevtralno gorel, da si ne bo nihče prstov opekel. Če bo kdo razžaljen zaradi te ironije, naj se jezi na tiste železničarje, ki so šli klerikalcem na lim ustanavljat nevtralno organizacijo za razredni boj. Nevtralni razredni boj pomeni namreč prav toliko, kakor vroč sneg. Prstov si pri vročem snegu ne bo nihče opekel, to je res. Še bolj res je pa, da si tudi tudi večerje ne bo skuhal pri njem. Nevtralnost je smrt. Še eno leto take nevtralnosti, pa bo vse naše delavstvo tako kuhalo, kakor progovni delavci, katerim še polente ne privoščijo več (včasih je imela vsaka skupina svojega kuharja, zdaj tega ni več, 700 Din na mesec je že toliko, da se vsak delavec lahko v avtomobilu, pelje k obedu v hotel). Vsak delavec ne more delati v vseh sekcijah. A Skupni dom bo imel vsaj evidenco in bo poznal tiste, ki delajo samo v dveh ali treh: v profesionalni in alkoholni, morebiti še tudi v kaki športni, n. pr. v sekciji balinarjev, kvartačev itd. Poznal bo pa tudi tiste, ki delajo za internacionalni napredek vsega delavskega razreda vsak po svoji moči, v sekcijah, za katere se zanimajo resno in vztrajno. Čakavska sekcija govori rada tudi o prispevkih, češ, saj ne moremo toliko plačevati. Res je tako! Alkohol je drag, karte so drage, pri balinanju se mnogo žrtvuje in takih sekcij je že toliko, da žena svojega moža redkokdaj (udi, njegov zaslužek pa še manj. Samo profesionalni strokovni prispevek je večji, nego v Skupnem domu vsi prispevki skupaj (progresija, sek-cijski prispevek in za časopis). Pri nas se jezijo na prispevke le boljše plačani nadsodrugi, ki jim je progre-sija v želodcu. Sekcijski prispevek je le 10 Din mesečno za vse sekcije sku-kaj in še ta bo odpadel, kadar nas bo 10.000, takrat bo sama progresija .dovolj. In če bo časopis dražji, bo tudi večji ter bo dajal delavstvu toliko več izobrazbe. TISKOVNI SKLAD. Od 1. I. 1925 do 7. XI. 1925 nabrano Neimenovan, Ljubljana Ivan Domšek, Hrastnik Ivan Prodner, Hrastnik Franc Rojnik, Hrastnik Neimenovan, Hrastnik, drobiž Ivan Kranjc, Trbovlje Baldomir Blanc, Hrastnik Jakob Smrtnik, Ljubljana Andrej Martinšek, Velenje Ivan Žlabornik, Črna Karl Kosec, Žalec, 9. 9. Karl Košec, Žalec, 5. 10. L. Trobentar, Ruše, 8. 8. preb. Ivan Badoko, Ruše Skupaj (Tiskovni sklad ostane za vselej last skupnosti, vloge v garancijskem skladu se ne morejo dvigniti, dokler ne bo skupnost imela dovolj gotovine, brezobrestne hranilne vloge se pa lahko odpovedo na tri mesece.) Din 4562.35 Din 1.— Din 5.— Din 7.— Din 10.— Din 4.50 Din 5.— Din 10,— Din 10.— Din 8,— Din 5.— Din 4,— Din 12.— Din 3.50 Din 2 Din 4649.35 y je domača 'in izborna^ Iz stranke. s Trbovlje. Kraj. pol. org. SSJ in KDZ sklicuje svoj redni letni občni zbor za dne 22. novembra t. 1. v prostorih g. Počivavška. Dnevni red: poročila funkcionarjev, volitev novega odbora, volitev delegatov za kongres, razno. Udeležba vseh članov dolžnost! — Odbor. GARANCIJSKI SKLAD. Do dne6. XI. 1925 vloženo Din 2595.08 ta teden vloženo Din 147.— Skupaj Din 2742.08 HRANILNE VLOGE NA 10%. Stanje 6. XI. 1925 Din 111.848.52 ta teden vloženo ta teden izplačano Dopis. Ruše. (27. X. 1925.) Tukaj se je vršil redni občni zbor podružnice kemičnih delavcev. Udeležba precejšnja. Dnevni red običajen, a površen. Ni Čudno, če je delavstvo potem tako brezbrižno za svojo usodo, če funkcionarji spijo spanje pravičnega in ne skrbijo, da bi se vršili večkrat poučni sestanki in diskusije. 2 do 3 krat se sniti v letu je po moji pameti premalo. O dogodkih v organizaciji potem ni pregleda, tudi ne računa o njenem delu in boju. Organizacija mora zaspati, če ni življenja. — Poročal je Golmajer. Njegovo poročilo je napravilo še kolikortoliko dober vtis. Videl sem dosti dobrih in agilnih so-drugov z desnice in levice, ki bi delavskemu pokreju veliko koristili, če bi stale organizacije na zdravih temeljih in bi jih znale pridobiti za sodelovanje. Pridobile bi jih pa, kakor sem že rekel, le z večkratnimi sestanki in diskusijami. Ni res, kakor trdijo nekateri funkcionarji, da delavstvo ni za sestanke. Čim pogosteje bi se vršili, tem več interesa za orgainzacijo bi delavstvo imelo, tem bolj bi se brigalo in borilo za svojo usodo. Zavednost bi rastla in se širila. Gradiva za diskusije je pa pri današnjem položaju več ko dovolj. Vsa nesporazumljenja bi se na ta način razjasnila in delavstvo bi samo našlo pravo pot iz današnje zmede. Ker je pa nekaterim gospodom v delavskem pokretu za delavstvo samo toliko, da ga uporabljajo za štafažo, zato pa radi vidijo velike zedinjene organizacije — a brez zavednosti. Dosti ovc, dosti volne, zato le vkup’, uboga gmajna! Res je, da le v organizaciji je moč, a ta moč je puhla, Če je organizacija brez zavednosti. Kjer ni zavednosti, ni vere v samega sebe, v proletarski razred, tam torej sila nič ne pomaga, ker je ne moremo rabiti. Zavednost pa se bo med nami dvignila, če se držimo načela javnosti, katerega se prej omenjeni gospodje najbolj bojijo. Vse nezaupanje na eni strani in vse tajne spletkarije na drugi strani bi morale s tem nehati. Ker se vse dosedanje organizacije razen »Naprejevih« doslej niso držale načela javnosti, zato ni bilo zaupanja — in v usodnem trenutku razrednega boja ni bilo zavedne proletarske solidarnosti in posledica je bila kapitulacija. Razredni boj, kakor ga vodijo dosedanje organizacije, še nima pogojev za kak uspeh. Trajen uspeh bi si delavsko zasiguralo le po načinu, kakor ga izvaja skupina okoli »Napreja«, ki je najodličnejši zagovornik delavskega razreda. T. KaravBemuj' nMvavnmriM «wnromMw»n-».;iiu.i»i ,<.rn